í
1
--
in
-ja
m
(
ī
)
deseta črka slovenske abecede:
napisati i
;
narediti, zapisati piko na i
;
od i-ja dalje
;
čitljivi iji
●
ekspr.
postaviti piko na i
z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati
//
samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
kratki i
♦
jezikosl.
samostalniki s končnico -i v rodilniku
;
mat.
i
število, katerega kvadrat je -1
í
--
kot imenovalni prilastek
deseti po vrsti:
točka i
♦
metal.
profil I
profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki I
í-
prvi del zloženk
nanašajoč se na i, pomen, ki ga predstavlja kot krajšava:
I-program
informativni program
♦
jezikosl.
i-osnova
ijevska osnova
;
metal.
I-profil
profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki I
i
2
člen.
,
zastar.
tudi
:
i jaz se s tem ne strinjam
;
i tam ni vse tako, kakor bi moralo biti
ì
3
in
i
vez.
(
ȉ
)
zastar.
in
,
pa
2
:
vse dni i vse noči
//
star.,
v zvezi
i – i
tako – kakor:
smrt mu prihrani i žalost i ponižanje
/
ta literatura je vključevala i renesančne i klasične i romantične elemente
í
4
medm.
(
ȋ
)
izraža zadovoljnost pri ugotovitvi:
i, pa smo te ujeli na laži
ì
5
medm.
(
ȉ
)
star.
1.
izraža začudenje, nejevoljo:
i, o čem drugem pa naj bi govoril
/
i, kaj pa je?
e
2.
izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem;
e
3
,
eh
:
i, seveda, strah ga je
;
i no, saj ti zaupam
/
star.
kam naj deneš, vprašaš? – I, kjer si vzel
(A. Aškerc)
i...
predpona
gl.
in...
2
í-á
medm.
(
ȋ-ȃ
)
posnema glas osla:
i-a, i-a, je rigal osel
iatro...
ali
iátro...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
med.
nanašajoč se na zdravnike ali zdravila:
iatrogen
;
iatrokemija
iatrogen
-a -o
[
jatrogén
]
prid.
(
ẹ̑
)
med.
ki ga nenamerno povzroči zdravnik, kirurg ali zdravstveni delavec med zdravljenjem bolnika:
iatrogeni zaplet
;
iatrogena bolezen, okužba, okvara
íba
-e
ž
(
í
)
nar.
iva
:
urezal si je šibo z ibe
;
mačice ibe
íbar
--
ž
(
ī
)
cigareta slabše kakovosti z imenom Ibar:
v zavojčku je samo še ena ibar
/
cigarete ibar
;
v prid. rabi:
ibar cigarete
íbarica
-e
ž
(
ī
)
pog.
ibar
:
on kadi ibarice
ibídem
in
íbidem
prisl.
(
ȋ; ȋ
)
knjiž.,
pri navajanju vira
na istem kraju (v knjigi), v istem delu, prav tam:
íbis
-a
m
(
ȋ
)
zool.,
navadno v zvezi
sveti ibis
tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopica:
sveti ibis je bil Egipčanom simbol boga modrosti
íbitol
tudi
ibitól -a
m
(
ȋ; ọ̑
)
raztopina bitumna v bencinu, organskem topilu za zaščitni premaz proti vlagi:
premazati betonska tla z ibitolom
iblájtar
-ja
m
(
á
)
nav. slabš.
1.
nekdaj
nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže:
iblajtarji so prežali na tihotapce
//
mitničar
:
pred mitnico mu je iblajtar pregledal voz in premetal vso kramo
2.
osovražen predstavnik oblasti:
preslepil je pisarje, iblajtarje in drugo gosposko drhal
ibogaín
-a
m
(
ȋ
)
med.
alkaloid v afriški rastlini Tabernanthe iboga, ki deluje kot antidepresiv ali stimulans:
ibogain lahko prekine zasvojenost
;
učinki ibogaina
;
uživanje ibogaina
;
zdravljenje z ibogainom
ibovína
-e
ž
(
í
)
nar. prekmursko
iva
:
stara ibovina je cvetela
íbržnik
-a
m
(
í
)
nar. koroško
hlapec, ki nima določenega področja dela:
šel je k hiši za ibržnika
;
volar in ibržnik
íbsenovski
-a -o
prid.
(
ī
)
tak kot pri Ibsenu:
ibsenovska drama
íbsenski
-a -o
prid.
(
ī
)
tak kot pri Ibsenu:
ibsenska dramaturgija
íca
-e
ž
(
ī
)
nar. severovzhodno,
ljubk.
telica ali majhna krava:
ne draži ice
/
pri klicanju
ica, na
ícek
-a
m
(
ȋ
)
nar. severovzhodno,
ljubk.
teliček
:
otrok je hotel videti kravo in njenega iceka
/
pri klicanju
na, icek, jej
ícika
-e
ž
(
ī
)
nar. severovzhodno,
ljubk.
telica ali mlada krava:
iciko so prodali in odpeljali iz hleva
/
pri klicanju
na, icika, na
íde
íd
ž
mn.
(
ȋ
)
pri starih Rimljanih
trinajsti oziroma petnajsti dan v mesecu:
Cezar je bil umorjen leta 44, na dan marčevih id
ideál
-a
m
(
ȃ
)
1.
nav. mn.
plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj:
imeti, izdati, izgubiti ideale
;
navduševal se je za napredne politične ideale
;
umreti za svoj ideal
;
hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti
;
družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali
;
ideal svobode
/
Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo
2.
nav. ekspr.,
navadno v povedni rabi,
navadno s prilastkom
kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor:
njegova žena je pravi ženski ideal
;
ideal dobrega delavca
/
bil je utelešen ideal humanosti
;
ona je bila njegov pesniški ideal
//
kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati:
najti svoj ideal
/
ta človek je ideal vse mladine
vzornik
/
mirno življenje mu je ideal
ideálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit:
idealen človek, fant
/
idealni nagibi, nameni
;
njegove idealne misli so se razblinile
2.
nav. ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen:
idealen učenec
/
letošnji sneg je za smuko idealen
/
idealna prilika za napad
;
vreme je za izlet idealno
/
idealna ljubezen
popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi
3.
knjiž.
ki v resničnosti ne obstaja;
izmišljen
,
namišljen
:
idealni svet
;
Platonova idealna država
♦
fiz.
idealni plin
plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino
;
pravn.
idealni delež
delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila
;
zal.
idealna avtorska pola
avtorska pola, ki se ujema s tiskovno
ideálno
prisl.
:
imeli smo se idealno
;
o vsem je sodil idealno
;
pog.,
ekspr.
voda je idealno čista
zelo
idealíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih:
sanje pesnika idealista
;
na življenje gleda z očmi idealista
;
optimist in idealist
/
ekspr.
bil je nepoboljšljiv idealist
2.
pristaš idealizma:
pobijati trditve idealistov
idealístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na idealiste ali idealizem:
idealistično prizadevanje mladine
;
idealistično stališče
/
idealistični svetovni nazor
;
idealistični pogled na svet
;
idealistična filozofija
♦
filoz.
idealistični monizem
;
idealistična estetika
idealístično
prisl.
:
misliti, ravnati idealistično
idealístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih:
v ljubezni je idealistka
;
naivna, neizkušena, nepopravljiva idealistka
idealitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
filoz.
kar je, obstaja kot ideja, predstava:
odmik iz realnosti k idealiteti
;
idealiteta in realiteta
2.
knjiž.
določena ideja, predstava kot vrednota v zavesti osebka:
pri tem pesniku se pojavlja idealiteta v oblikah zastrtega hrepenenja, sanj
;
idealiteta in negativiteta
/
abstraktna idealiteta
idealizácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od idealizirati:
idealizacija kmečkega življenja
2.
kar je idealizirano:
osladna, pesniška idealizacija
;
glavni junak romana je zelo zmedena idealizacija
idealizátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor idealizira:
idealizatorji kmečkega življenja
idealízem
-zma
m
(
ī
)
1.
navdušenje za ideale in ravnanje po njih:
to je bridko razočaralo njegov idealizem
;
goreč idealizem
;
ekspr.
kačurjevski idealizem
;
ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma
/
narediti kaj iz idealizma
2.
filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje:
pristaš idealizma
;
idealizem in materializem
♦
filoz.
objektivni idealizem
ki trdi, da se svet idej da spoznati
;
subjektivni idealizem
ki trdi, da se svet idej ne da spoznati
;
um.
idealizem
umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo
idealizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od idealizirati:
kmeta opisuje pisatelj brez idealiziranja
/
lažno idealiziranje slovanske zgodovine
idealizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati, prikazovati kaj boljše in lepše, kot je:
svoje dekle preveč idealizira
;
slikar je model precej idealiziral
/
idealizirati stare čase
;
idealizirati resnico
;
romantiki so radi idealizirali srednji vek
idealizíran
-a -o:
portret je idealiziran
ideálnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih;
idealist
:
pesniki, umetniki in podobni idealneži
ideálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost idealnega človeka:
idealnost in požrtvovalnost zdravnikov
;
poln idealnosti
;
človek brez idealnosti
/
idealnost njegovega ravnanja
idêja
-e
ž
(
ȇ
)
1.
rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel:
njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta
;
dobra, drzna, slaba ideja
;
dati (originalno) idejo za rešitev problema
/
uresničevati idejo o ekološkem pridelovanju
/
ta človek ima veliko idej
/
bil je navdušen zagovornik nove ideje
●
ekspr.
to je bila tvoja ideja
ti si se spomnil tega
;
ekspr.
priti na idejo
spomniti se česa novega
;
idejo za akcijo je dobil pri njih
bistveno pobudo
//
nav. mn.,
navadno s prilastkom
misel
:
njegove ideje so popolnoma zmedene
/
imava iste ideje
;
vsiljevati svoje ideje drugim
/
širiti prevratne ideje
2.
navadno v zvezi z
o
rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta:
njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila
/
ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva
/
opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo
3.
v zvezi
fiksna ideja
bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti:
imel je fiksno idejo, da ga preganjajo
/
ekspr.
to je samo tvoja fiksna ideja
4.
ed.,
navadno z rodilnikom
rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
a)
umetniškega ali znanstvenega dela:
osnovna ideja drame
;
umetniška in hkrati moralna ideja romana
/
ideja in oblika umetnine
/
vodilna ideja teksta
b)
različnih znanstvenih, umetniških smeri:
seznaniti se z idejo impresionizma
;
ideja marksizma
c)
različnih področij človekove družbene dejavnosti:
ideja razrednega boja
;
ideja liberalizma
;
velik vpliv ideje samoupravljanja
//
kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh:
ideja dobrote, lepote
;
zavreči idejo pravičnosti
5.
mn.,
z oslabljenim pomenom,
navadno s prilastkom
kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek:
antifašistične, demokratske ideje
;
liberalne ideje so ga čisto prevzele
;
privrženec francoskih revolucionarnih idej
/
nekritično je sprejemal ekstremistične ideje
;
nove politične ideje
♦
filoz.
ideja
v idealističnih filozofijah
transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega;
v marksistični filozofiji
odraz objektivne stvarnosti v zavesti
idêjen
-jna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na idejo:
a)
jasen idejni in oblikovni osnutek
/
idejna analiza dela
;
idejna vsebina literarnega dela
/
idejni problemi v kulturi
/
idejni interpretator teksta
/
idejni utemeljitelj ruskega realizma
/
spoznati njegovo idejno in estetsko izhodišče
b)
idejni boj, spor
/
določena idejna pozicija
/
idejna in aktualistična poezija
/
njegovemu delu se poznajo različni idejni vplivi
/
idejna usmerjenost pouka
ideološka
♦
arhit.
idejni načrt
načrt, navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta
idêjno
prisl.
:
avtorja sta si idejno sorodna
;
idejno jasna kritika
idêjnik
-a
m
(
ȇ
)
knjiž.
kdor se zavzema za kako idejo:
njegove pesmi kažejo idejnika in doslednega logika
idêjnopolítičen
-čna -o
prid.
(
ȇ-í
)
publ.
nanašajoč se na politične ideje:
idejnopolitično delo
/
idejnopolitični vplivi
/
idejnopolitična vsebina članka
idêjnopolítično
prisl.
:
idejnopolitično se izpopolnjevati
idêjnost
-i
ž
(
ȇ
)
1.
lastnost, značilnost idejnega:
idejnost literature
/
v tem delu se čuti pomanjkanje idejnosti
2.
sistem idej, izražen v delovanju družbene ustanove ali organizacije:
revolucionarna idejnost stranke
/
poudariti idejnost pri pouku
/
idejnost vzgoje
idêjnovsebínski
-a -o
prid.
(
ȇ-ȋ
)
nanašajoč se na idejno vsebino:
idejnovsebinski elementi literarnega dela
idéntičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
ki se po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega;
istoveten
,
enak
:
gre za identične pojave, pojme
;
številne podobnosti so sorodne, včasih celo identične
;
imata skoraj identično stališče o tem vprašanju
;
imeti kaj za identično
/
identična barvna kombinacija
//
navadno v povedni rabi,
navadno v zvezi s
s, z
ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši:
splošna metoda znanstvenega dela je identična s splošno sociologijo
/
s takšnimi trditvami postaja identičen s svojimi kritiki
/
ta tekst je identičen s tem
2.
isti
:
šlo je za identično osebo
♦
geom.
identični tvorbi
tvorbi, ki imata enako obliko in velikost
;
mat.
identična enačba
enačba brez neznanke
idéntičnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost identičnega;
istovetnost
,
enakost
:
identičnost pogledov na vsa važnejša vprašanja
;
identičnost pojmov
/
ugotoviti identičnost glavne osebe romana z avtorjem
♦
pravn.
skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki
identificíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od identificirati:
identificiranje privatnih koristi in interesov države
/
hotela je pokazati svoje identificiranje s tem krajem
/
identificiranje sumljive osebe
identificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
imeti, šteti za identično;
istovetiti
,
enačiti
:
identificirati privatne koristi in družbene interese
/
ekspr.
identificira se s cilji podjetja
/
identificiral se je s sklepi seje
2.
pravn.
ugotavljati identičnost, identiteto:
identificirati mrliča, truplo
;
pren.
umetnino so identificirali
identifikácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od identificirati:
identifikacija privatnih koristi in družbenih interesov
;
identifikacija igralca z osebo, ki jo predstavlja
;
povečal se je občutek identifikacije posameznika s skupnostjo
/
identifikacija ponesrečenca, storilca
;
sodeloval je pri identifikaciji trupel
/
identifikacija dokumentov
♦
rač.,
nekdaj
postopek, s katerim računalnik ugotavlja znake na karticah glede na postavljeno nalogo, razpoznavanje
identifikacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na identifikacijo:
identifikacijski proces
/
zastavil mu je nekaj identifikacijskih vprašanj
identifikátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor identificira:
identifikatorji oblike in vsebine
/
identifikator padlih
identitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
pravn.
skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost:
dokazal je svojo identiteto
;
ugotoviti identiteto z osebno izkaznico
/
sumljiva identiteta
//
knjiž.
identičnost
:
identiteta med zavestjo in resnico
♦
filoz.
dialektična identiteta
ki vključuje notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi
;
nauk o identiteti
identitetna filozofija
;
mat.
identiteta
identična enačba
identitéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na identiteto:
identitetni dokazi
/
identitetni znak
♦
filoz.
identitetna filozofija
filozofija, ki trdi, da so vsa nasprotja v bistvu identična
;
pravn.
identitetna priča
priča, s katero se dožene identiteta
ideografíja
-e
ž
(
ȋ
)
arheol.
pisava, sestavljena iz ideogramov, podobopis:
raziskovati ideografijo
ideográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ideografijo:
ideografska študija
/
ideografska pisava
ideografija
ideográm
-a
m
(
ȃ
)
arheol.
grafično znamenje, ki navadno v obliki risbe ponazarja pojem kot celoto:
pisava, sestavljena iz ideogramov
/
kitajski ideogrami
;
pren.,
ekspr.
motiv slepcev postane slikarju ideogram človeškega iskanja
ideológ
-a
m
(
ọ̑
)
navadno s prilastkom
predstavnik določene ideologije:
ideolog socialne demokracije
/
ideolog delavskega gibanja
/
različni politični ideologi
//
knjiž.
idejni utemeljitelj:
ideolog kritičnega realizma 19. stoletja
ideologíja
-e
ž
(
ȋ
)
navadno s prilastkom
sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti:
desničarska, komunistična, marksistična ideologija
;
ideologija buržoazije, kapitalizma, komunizma
;
ideologija delavskega razreda
/
rasna ideologija
//
tak sistem kot vodilo za politično, družbeno delovanje:
ideologija narodne osvoboditve, revolucije
;
ideologija samoupravljanja
;
totalitarna ideologija
/
ideologija napredne inteligence
ideologizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
usklajevati, utemeljevati kaj z določeno ideologijo:
ideologizirati svoje interese
/
malomeščani vse preveč ideologizirajo
izrekajo sodbe s stališča določene ideologije
ideologizíran
-a -o:
izraziti misel v ideologizirani obliki
ideolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ideologijo:
ideološka osnova dela
;
ideološka oznaka
/
močen ideološki vpliv
;
ideološka angažiranost
;
ideološka usmerjenost pouka
;
ideološko-politična vzgoja
/
ideološki boj
;
idejni in ideološki konflikt
/
ideološki predstavnik smeri
;
ideološki vodja
ideolog
ideolóško
prisl.
:
ideološko trdni delavci
ideolóškost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost ideološkega:
ideološkost filma, teksta
idíla
-e
ž
(
ȋ
)
1.
lit.
lirsko-epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo:
rad je prebiral idile
/
avtor pastirske, ribiške idile
2.
nav. ekspr.
mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo:
vojna je uničila idile
;
vaška idila
;
iron.
hribovske idile ob petrolejki se je kmalu naveličal
/
sanjal je o družinski idili
;
preživljal je čudovito ljubezensko idilo
ljubezen
/
idila kmečkega življenja
idiličnost
3.
navadno s prilastkom
stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost:
zimska idila ob Dravi
/
čudovita večerna idila
/
idila gorskega sveta
idiličnost
♦
glasb.
manjša, preprostejša skladba, ki deluje pomirjujoče
idíličen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na idila 2, 3:
idilični kraji
;
idilična vaška cerkev
/
bil je priča idiličnemu prizoru
/
idilično življenje
/
ekspr.
okrog njega je vladal idiličen mir
popoln
/
idilični motivi
/
iron.
ima idilične predstave o ljubezni
;
idilično opisovanje razmer
neresnično, olepšano
♦
lit.
idilični ep
idílično
prisl.
:
idilično lepa pot skozi gozd
idíličnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost idiličnega:
idiličnost gorske pokrajine
/
opisoval je idiličnost kmečkega življenja
idílik
-a
m
(
í
)
lit.
kdor piše idile:
dramatik in idilik
●
ekspr.
ta človek je sentimentalen idilik
ljubi, občuduje, kar je idilično
idílika
-e
ž
(
í
)
knjiž.
idiličnost
:
lepota in idilika alpskega sveta
/
v svojih delih poudarja predvsem idiliko kmečkega življenja
idiokromátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
min.
ki ima za snov značilno barvo:
idiokromatični kristali
idióm
-a
m
(
ọ̑
)
1.
jezikosl.
(stalna) besedna zveza, fraza, značilna za določen jezik ali narečje:
idiome je težko prevesti
2.
knjiž.
jezik
,
govor
:
pisatelj je izoblikoval svoj literarni idiom
idiomátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na idiom ali idiomatiko:
idiomatični izrazi
idiomátika
-e
ž
(
á
)
jezikosl.
1.
nauk o idiomih:
utemeljitelj idiomatike
2.
idiomi v celoti:
prevajalec je dal tuji idiomatiki ustrezno domačo obliko
idiomórfen
-fna -o
prid.
(
ọ̑
)
min.
ki nastopa v svoji značilni obliki:
idiomorfni kristali
idiosinkrátičen
-čna -o
(
á
)
pridevnik od idiosinkrazija:
idiosinkratično vnetje
idiosinkrazíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
prirojena preobčutljivost organizma za določene snovi:
idiosinkrazija na jagode, za beljak
;
pren.,
knjiž.
popadla ga je idiosinkrazija zoper njegov obraz
idiót
-a
m
(
ọ̑
)
1.
pog.,
slabš.
omejen, neumen človek:
bogve kateri idiot je to rekel
;
ta človek je čisto navaden idiot
/
kot psovka
ali misliš, idiot, da se kdo meni zate
2.
med.,
nekdaj
najhujše duševno nerazvit človek:
otrok je ostal idiot vse življenje
idiotíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.,
nekdaj
najhujša stopnja duševne nerazvitosti:
idiotija in imbecilnost
idiótikon
-a
m
(
ọ̄
)
jezikosl.
slovar, zbirka idiomov:
idiotízem
-zma
m
(
ī
)
1.
pog.,
slabš.
omejeno, neumno dejanje ali ravnanje:
to je popoln idiotizem
/
poklicni idiotizem
2.
med.,
nekdaj
idiotija
idiótka
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
pog.,
slabš.
omejena, neumna ženska:
ona je pa res popolna idiotka
2.
med.,
nekdaj
najhujše duševno nerazvita ženska:
idioti in idiotke
idiótski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
pog.,
slabš.
omejen
,
neumen
:
preklinjal je njegovega idiotskega prijatelja
/
idiotsko vprašanje
2.
med.,
nekdaj
najhujše duševno nerazvit:
idiotski otrok
/
idiotski smeh
idiótsko
prisl.
:
idiotsko govoriti
idiótstvo
-a
s
(
ọ̑
)
pog.,
slabš.
omejeno, neumno dejanje ali ravnanje:
to je popolno idiotstvo
//
nekdaj
stanje idiotskega človeka:
otrokovo idiotstvo se kaže na obrazu
idól
-a
m
(
ọ̑
)
1.
pri nekaterih prvotnih ljudstvih
kip, podoba, ki predstavlja kak ideal, božanstvo:
leseni idoli
;
glinast ženski idol
/
častiti idole
2.
nav. ekspr.,
navadno v povedni rabi,
navadno s prilastkom
kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati:
ta človek je bil idol generacij
;
biti idol mladine, množice
/
spoznati idole novega časa
/
knjiž.
on je idol njenega srca
zelo ga obožuje, je zaljubljena vanj
3.
nav. mn.
najvišji vzor, ideal:
idolov ni poznal
;
rušil je stare idole
/
njegov idol je denar
idolatríja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
čaščenje idolov:
razširjenost idolatrije
//
navadno z rodilnikom
pretirano čaščenje, oboževanje:
idolatrija intelekta
idololatríja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
čaščenje idolov:
razširjenost idololatrije
//
navadno z rodilnikom
pretirano čaščenje, oboževanje:
idololatrija intelekta
ídrijski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na Idrijo:
idrijski rudnik
♦
gastr.
idrijski žlikrofi
kuhana jed iz mehkega testa za rezance, napolnjena z nadevom
;
obrt.
idrijska čipka
klekljana čipka z značilnim vijugastim trakastim vzorcem
igálka
-e
[
tudi
igau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
bot.
zimzelena grmičasta rastlina s poleglimi vejami in rumenkasto belimi dišečimi cveti;
Blagajev volčin
ígeln
-a -o
[
igələn
in
igəln
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na iglo:
igelna konica, ost
/
igelno uho
♦
strojn.
igelni oljnik
oljnik, pri katerem se uravnava dotok olja z iglo
ígelnica
-e
[
igəlnica
]
ž
(
ȋ
)
tekst.
del pletilnega stroja, v katerem so nameščene igle:
premična, toga igelnica
ígla
-e
ž
(
ȋ
)
1.
podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet
a)
za šivanje;
šivanka
:
vbosti iglo v blago
;
prebosti z iglo
;
tanek kot igla
/
blazinica za igle
/
krznarska igla
;
lesena igla za šivanje mrež
;
igla za dreto, volno
;
igla za krpanje nogavic
b)
za pletenje;
pletilka
:
nabirati petlje na iglo
;
plesti z debelimi, tankimi iglami
;
kovinske, lesene, plastične igle
/
pletilne igle
c)
za spenjanje in okras:
klobuk si je pritrdila z iglo
/
biserna kravatna igla
●
ekspr.
biti, sedeti (kakor) na iglah
biti zelo nestrpen, nemiren
//
tak predmet, navadno kot sestavni del kake priprave, naprave:
gramofonska igla
;
igla pletilnega, šivalnega stroja
/
igla brzinomera
kazalec
/
izžiganje tkiva z iglo
2.
teh.
kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake naprave, priprave:
zatakniti iglo v pesto kolesa
;
lesena, železna igla
3.
nav. mn.
zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen;
iglica
1
:
borove igle
4.
um.,
v zvezi
suha igla
grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo:
ukvarjati se s suho iglo
/
tehnika suhe igle
//
odtis v tej tehniki:
razstavil je več del, zlasti suhih igel
♦
avt.
zaporna igla
ki uravnava dotok goriva v uplinjač
;
fiz.
magnetna igla
droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever–jug
;
med.
injekcijska igla
votla igla, ki se pritrdi na brizgalko
;
min.
igla
tanek, v eni smeri daljši kristal, ki ima na koncih pravilne ploskve
;
obrt.
igla za mreženje
ki je na obeh koncih viličasto razcepljena
;
obrt.,
tisk.
gravirna, risalna igla
;
kopirna igla
;
teh.
igla
ostanki kovine vzdolž ostrine rezila, nastali pri brušenju
;
voj.
udarna igla
del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj
;
zool.
(morska) igla
zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone
;
vodna igla
podolgovata roparska žuželka z dolgimi nogami, Ranatra linearis
íglar
1
-ja
m
(
ȋ
)
lov.
jelen ali srnjak, navadno mlajši, z rogovoma brez odrastkov;
šilar
iglár
2
in
íglar -ja
m
(
á; ȋ
)
nekdaj
izdelovalec šivank, igel:
v kraju je dosti iglarjev
iglárna
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
izdelovalnica šivank, igel:
iglárski
in
íglarski -a -o
prid.
(
á; ȋ
)
nanašajoč se na iglarje ali iglarstvo:
sponke in različno iglarsko blago
/
iglarska obrt
iglárstvo
in
íglarstvo -a
s
(
ȃ; ȋ
)
iglarska obrt:
v tistem kraju so se ukvarjali z iglarstvom
íglast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki ima iglice, igle:
iglasto drevo
/
iglasti gozdovi
2.
podoben igli:
iglasta oblika
/
ekspr.
iglast dež
♦
strojn.
iglasti ventil
ventil, ki zapira z dolgim in ozkim stožcem
;
teh.
iglasta pila
zelo majhna pila brez posebnega držaja
iglàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
star.
iglast
:
temni iglati gozdovi
íglati
-am
nedov.
(
ȋ
)
tekst.
z zabadanjem igel brez niti v plast bombažnih, umetnih vlaken vezati, prepletati vlakna med seboj:
iglati in lepiti
íglan
-a -o:
iglana talna obloga, polst
íglavec
-vca
m
(
ī
)
nav. mn.
iglasto drevo:
gozd, les iglavcev
;
listavci in iglavci
iglén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
star.
igeln
:
igleno uho
íglica
1
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od igla:
zbosti z iglico
;
ostra iglica
2.
nav. mn.
zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen:
borove, smrekove iglice
;
suhe iglice
♦
meteor.
(ledena) iglica
drobna, suha in bodeča snežinka
;
zool.
iglica
zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone
iglíca
2
tudi
íglica -e
ž
(
í; ȋ
)
teh.
kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake priprave, naprave:
vtakniti iglico v kambo
;
železna iglica
ígličar
-ja
m
(
ȋ
)
pog.
1.
narkoman, ki si mamilo vbrizgava v žilo:
dispanzer za igličarje
;
igličarji in snifači
2.
tiskalnik, pri katerem se barva nanaša z iglicami, kar omogoča tiskanje več kopij hkrati;
iglični tiskalnik
:
igličar za tiskalnik deluje precej tiho
ígličast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
podoben iglici:
igličasta oblika
/
ekspr.
droben igličast dež
♦
min.
igličasti kristal
kristal, po obliki podoben iglici
2.
ki ima iglice, igle;
iglast
:
igličasti gozdovi
ígličen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
navadno v zvezi
iglični tiskalnik
tiskalnik, pri katerem se barva nanaša z iglicami, kar omogoča tiskanje več kopij hkrati:
profesionalni iglični tiskalnik
;
starejši modeli igličnih tiskalnikov
;
laserski, brizgalni in iglični tiskalnik
ígličevje
tudi
iglíčevje -a
s
(
ȋ; í
)
1.
iglice, zlasti odpadle:
hoditi po igličevju
;
suho igličevje
;
igličevje borovcev
;
vonj po smrekovem igličevju
2.
iglast(i) gozd:
po igličevju je zašumelo
ígličevka
-e
ž
(
ȋ
)
vrtn.
prst iz preperelih iglic:
igličevka in listovka
ígličje
tudi
iglíčje -a
s
(
ȋ; ȋ
)
1.
iglice, zlasti odpadle:
stopati po mehkem igličju
;
borovo, smrekovo igličje
/
igličje v krošnjah se suši
2.
iglast(i) gozd:
temno igličje
iglokóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
zvezdasto somerne morske živali, porasle z bodicami, Echinodermata:
razredi, skupine iglokožcev
;
kačjerepi in drugi iglokožci
/
deblo iglokožcev
iglomát
-a
m
(
ȃ
)
avtomat za prodajo igel za vbrizgavanje mamila:
namestitev, postavitev iglomata
íglovje
in
iglôvje -a
s
(
ȋ; ȏ
)
iglast(i) gozd:
v iglovju je šelestelo
//
igličevje
,
igličje
:
plast iglovja pod smreko
iglú
tudi
íglu -ja
m
(
ȗ; ȋ
)
v eskimskem okolju
bivališče iz snega v obliki kupole:
graditi, postavljati igluje
/
eskimski iglu
♦
alp.
polkrožno zavetišče iz sneženih kvadrov
ignoránca
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
nevednost
,
omejenost
:
pokazal je strašno ignoranco
;
ignoranca tega človeka glede političnih dogodkov
/
jezila ga je šefova ignoranca njegovih prizadevanj
ignoriranje
ignoránt
in
ignorànt -ánta
m
(
ā á; ȁ á
)
ekspr.
neveden, omejen človek:
ta človek je popoln ignorant
;
razglasiti, veljati za ignoranta
/
literarni ignorant
;
ignorant v psihologiji
ignorántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na ignorante ali ignoranco:
ignorantski ljudje
/
ignorantski odnos do problema
omalovažujoč
ignorántstvo
-a
s
(
ā
)
ignoranca
:
v svojem ignorantstvu je mislil, da zna vse
ignoríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ignorirati:
nesrečen je zaradi njenega ignoriranja
/
ignoriranje ustavnih določb
ignorírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
nav. ekspr.
ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo, ne meniti se za:
videl je, da ga nekdanji dijaki ignorirajo
;
očitno, popolnoma ignorirati koga
/
ignorirati sodobne raziskovalne metode
;
nove opere niso izžvižgali, ampak so jo ignorirali
/
zahteve tako številnih članov organizacije ni mogoče ignorirati
omalovaževati
igó
ižésa
s
(
ọ̑ ẹ̑
)
1.
knjiž.
jarem
:
vola so odpeli izpod ižesa
/
rešiti se turškega ižesa
/
dajatve so bile za ljudstvo strašno igo
nadloga, breme
2.
nar.
vprežna priprava, ki se da živali na čelo;
čelni jarem
:
vol je tiščal glavo v igo
ígor
-ja
m
(
ȋ
)
agr.
krompir domače sorte z belkastim mesom, odporen zlasti proti krompirjevi plesni:
letos je igor dobro obrodil
ígra
-e
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od igrati
a)
ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša
;
z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce
;
gostje so vsilili domačinom svoj način igre
;
spoznati pravila igre
/
publ.
hitra in napadalna igra pod košem
/
publ.
gostje so pokazali lepo igro
igrali so lepo
b)
igra celotnega ansambla je bila zelo dobra
;
kritično so ocenili igro glavnega igralca
/
odlična filmska, gledališka igra
c)
igra na violino je ni motila
/
klavirska igra
č)
pri igri so se otroci sprli
;
vesela in sproščena igra
/
soba, primerna za igro
/
ekspr.
takšno delo je zanj igra
d)
igra s kartami se je zavlekla pozno v noč
/
odstopil je od nadaljnje igre
e)
z rodilnikom:
igra barv ob zahajajočem soncu
;
igra neštetih luči
;
opazoval je igro svetlobe in sence
/
igra valov
2.
otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo:
izmišljali so si različne igre
;
čas so si preganjali z igrami
/
igrali so se gnilo jajce in druge igre
/
otroška igra
//
dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh:
igra s kartami, kockami
/
dobiti, izgubiti igro
/
družabne igre
;
igrati hazardne igre
;
igra na srečo
;
igra za denar
pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi
/
pog.
šli so se različne igre
/
računalniška igra
igra na osebnem računalniku, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu
3.
športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih:
poznal je vse igre z žogo
/
namizne igre
;
otvoritev šahovske igre
/
športna igra
/
bojne igre
ki ponazarjajo boj
;
gladiatorske igre
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov
4.
literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti:
brati, napisati igro
;
to igro so že večkrat uprizorili
;
igrati Finžgarjevo igro Veriga
;
igra iz kmečkega življenja
/
gledališka igra
;
radijska, televizijska igra
/
celovečerna igra
ki traja približno dve uri
;
igra v treh dejanjih
//
izvedba, uprizoritev takega dela:
gledati igro
;
nastopiti v igri
/
igro je vodil dober režiser
5.
ekspr.,
navadno s prilastkom
preračunljivo, navadno nezakonito delovanje:
spregledal je njegovo igro
;
v tej igri se ni znašel
;
brezobzirna igra gospodarskih sil
/
treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi
/
različne politične igre
//
z oslabljenim pomenom
delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka:
vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode
/
to delo je igra fantazije
/
igra ljubezni in ljubosumja
6.
nav. ekspr.,
navadno z rodilnikom
nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje:
igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna
;
ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok
/
opaziti je bilo igro njunih oči
●
publ.
žoga je zletela iz igre
iz prostora, določenega za igranje
;
ekspr.
kraljevska igra
šah
;
šport. žarg.
mehka igra
previdna, obzirna, neborbena igra
;
ekspr.
igra narave
nenavaden, izjemen pojav v naravi
;
dom igre in dela
prva leta po 1945
otroški vrtec
;
šalj.
sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦
igr.
napovedati igro pri taroku
prevzeti vodstvo igre
;
lit.
besedna igra
besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni
;
debatna igra
v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje
;
ljudska igra
ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi
;
šport.
balkanske igre
športne prireditve balkanskih držav
;
olimpijske igre
mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti, izmenično za poletne in zimske športe
;
odprta igra
pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno
;
igra preko kril, krilnih položajev
pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča
;
zgod.
viteške igre
turnir
igráč
-a
m
(
á
)
zastar.
igralec
:
strasten igrač pokerja
/
teniški igrači
igráča
-e
ž
(
á
)
1.
predmet, ki ga uporablja otrok za igranje:
kupovati otroku igrače
;
polomljene, razbite igrače
;
igrača iz blaga, lesa
/
trgovina z igračami
/
medvedek je njena najljubša igrača
;
otroška igrača
//
ekspr.
kar služi komu samo za (lahkomiselno) zabavo:
ves čas je bila njegova igrača
/
ljubezen ji je le igrača
/
otroka imajo le za igračo
;
nož ni za igračo
2.
ekspr.
lahkotno, igrivo delo, zlasti literarno:
ustvaril je tudi več literarnih igrač
3.
ekspr.,
z rodilnikom
kar je v popolni oblasti koga, česa:
on je igrača svojih čustev, strasti
/
ladja je postala igrača valov
4.
zastar.
igranje
,
igra
:
dnevi brezskrbnih igrač
●
ekspr.
puška postane v njegovih rokah igrača
zna jo zelo dobro uporabljati
;
ekspr.
to (narediti) je zanj igrača
mu je zelo lahko (narediti)
;
ekspr.
potegavščina je le nedolžna igrača
ni nič hudega
;
ekspr.
ubijalske igrače
orožje
igráčar
-ja
m
(
ȃ
)
izdelovalec ali prodajalec igrač:
igračarji in galanteristi
igráčarstvo
-a
s
(
ȃ
)
obrt za izdelovanje igrač:
igráčast
-a -o
prid.
(
á
)
nav. ekspr.
podoben igrači:
igračaste hiše
;
majhna igračasta ladja
/
igračasta lopatica
/
otročji in igračast je
se (rad) igra
igráčica
-e
ž
(
á
)
nav. ekspr.
igračka
:
kupiti lepo igračico
;
hiše kakor igračice
/
pesem je duhovita igračica
igráčka
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od igrača:
dragocene igračke
;
navita igračka
/
trgovina z igračkami
/
ženske so mu igračke
/
postal je igračka v njenih rokah
/
to igračko je natisnil brez dovoljenja
igráčkanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od igračkati se:
otrok se je naveličal igračkanja
;
prostor za igračkanje
/
to je igračkanje, ne pa resno delo
/
takšna naloga je zanj igračkanje
/
igračkanje z besedami
igráčkar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
kdor se (rad) igra:
ta otrok je velik igračkar
/
igračkar z besedami
2.
igračar
igračkaríja
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
neresno, nekoristno, vsebinsko prazno ravnanje ali govorjenje:
takih igračkarij resen človek ne bi počel
/
ljubezenske igračkarije
//
kar ima neresne, nekoristne funkcije:
ti strojčki so za zdaj same igračkarije
●
ekspr.
to (narediti) je zanj prava igračkarija
mu je zelo lahko (narediti)
igráčkast
-a -o
prid.
(
á
)
nav. ekspr.
podoben igrački:
v rokah je nosila igračkast pladenj
;
igračkaste hiše
/
igračkasti modeli tankerjev
/
bila je igračkasto bitje
/
ta snov je za učence igračkasta
zelo lahka
/
igračkast otrok
ki se (rad) igra
igráčkasto
prisl.
:
igračkasto razpostavljene hiše
igráčkati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
igrati se:
fantek se je igračkal s psom
;
igračka se kakor otrok
/
nehaj se že igračkati in začni resno delati
/
samo igračka se s teboj
/
v zadregi se je igračkal z jedilnim priborom
igrájčkati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
igrati se:
ves dan se samo igrajčka in skače
/
samo igrajčka se z njo
igrálčev
-a -o
[
igrau̯čev-
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na igralce:
igralčev nastop v komediji
;
igralčeva mimika
/
to je bila igralčeva druga osebna napaka v tej tekmi
/
igralčevi prsti so nervozno mešali karte
igrálec
-lca
[
igrau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor se ukvarja, navadno poklicno
a)
z gledališko dejavnostjo:
biti, postati igralec
;
dober, slab, znamenit igralec
/
dramski, filmski, gledališki igralec
;
igralec v lutkovnem gledališču
/
odlični amaterski igralci
b)
z določenim skupinskim športom:
igralec v državni košarkarski, nogometni reprezentanci
/
že vrsto let je teniški igralec
/
amaterski, profesionalni igralci
2.
kdor umetniško poustvarja dramske like:
v tej predstavi so vsi igralci zelo dobro igrali
;
maskirati igralca
;
gledalci in igralci
/
glavni
ki igra glavno
, stranski igralec
ki igra stransko vlogo
3.
kdor je dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih:
v finalni tekmi so domači igralci zmagali
;
zaradi grobe igre so igralca izključili
/
nasprotni igralci
;
rezervni igralci
4.
kdor se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo:
vsi igralci so stopili v krog
;
eden od igralcev je moral počepniti
;
goljufiv igralec
/
hazardni igralec
;
igralec na srečo
5.
ekspr.
kdor zna dobro predstaviti in uveljaviti svoje znanje, sposobnosti:
novi igralec na področju mobilne telefonije
;
veliki igralec na trgu nafte in plina v Evropi
;
z mrežo trgovin so postali glavni igralec na globalnem trgu
6.
ekspr.
kdor se pretvarja, hlini:
znal je ostati igralec
;
bil je rojen igralec
♦
gled.
karakterni igralec
ki igra karakterne vloge
;
šport.
krilni igralec
ki igra na desni ali levi strani, navadno v napadalni vrsti
;
vezni igralec
ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu
igrálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na igro:
slabi igralni pogoji
/
poznati igralna pravila
/
ekspr.
polastila se ga je igralna mrzlica
/
partija šaha se je končala v predvidenem igralnem času
/
igralni in športni prostori
/
igralni avtomat
;
igre z igralnimi kamenčki, ploščicami
;
igralna deska
;
igralne karte
;
velika igralna miza
;
igralna palica pri hokeju
;
narisati igralno polje
/
igralni plošček
majhna ploščata naprava za igranje nekaterih računalniških igric
igralíšče
-a
s
(
í
)
star.
igrišče
:
tekmovalci so prihajali na igrališče
/
otroško, športno igrališče
;
teniško igrališče
igrálka
-e
[
igrau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki se ukvarja, navadno poklicno
a)
z gledališko dejavnostjo:
postala je dobra igralka
/
filmska, gledališka igralka
/
v tej vlogi je nastopila mlada, nadarjena igralka
b)
z določenim skupinskim športom:
najboljša igralka ekipe se je zelo poškodovala
/
igralka namiznega tenisa
2.
ženska, ki umetniško poustvarja dramske like:
maskirati igralko
/
glavna
ki igra glavno
, stranska igralka
ki igra stransko vlogo
3.
ženska, ki je dejavna v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih:
zmagale so domače igralke
/
nasprotne igralke
;
rezervna igralka
4.
ženska, ki se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo:
vsi igralci in igralke so se morali prijeti za roke
/
hazardna igralka
igrálnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
podjetje, ustanova, ki se ukvarja z organizacijo hazardnih iger:
kapital je vložil v igralnico
/
ves denar je zapravil v igralnicah
/
igralnica je že odprta
kraj, prostor za hazardne igre
2.
soba, prostor za igranje družabnih ali otroških iger:
pospraviti igralnico
;
učilnica in igralnica
igrálničar
-ja
m
(
ȃ
)
lastnik igralnice:
hotelirji in igralničarji
/
spletni igralničar
igralnína
-e
ž
(
ī
)
1.
znesek, ki se plača za uporabo igrišča:
prijavnina vključuje startnino, igralnino ter večerjo
;
dnevna, letna igralnina
2.
šport.
znesek, ki ga tekmovalec dobi ali plača za nastop na športnem tekmovanju;
startnina
:
zmagovito moštvo naj bi dobilo deset tisoč evrov igralnine
igrálniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na igralnico ali igralništvo:
igralniški gost
;
igralniška dejavnost
/
igralniško podjetje
igrálništvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organizacijo iger na srečo:
razvoj igralništva
;
zakon o igralništvu
;
koncesija za igralništvo
igrálo
-a
s
(
á
)
priprava, navadno pritrjena, namenjena otrokom za igranje:
postaviti nova igrala
;
otroško igrišče s peskovnikom, bazenčkom in igrali
/
otroška igrala
igrálski
-a -o
[
igrau̯ski
tudi
igralski
]
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na igralce ali igralstvo:
igralski kostumi, rekviziti
;
bogata igralska garderoba
/
igralski talent
;
dobra igralska kreacija
/
igralski poklic
;
obvladati igralsko tehniko
/
igralski ansambel
;
potujoča igralska družina
/
akademija za igralsko umetnost
2.
igralen
:
nova igralska deska
;
igralske karte
igrálsko
prisl.
:
delo je igralsko poglobil
;
vsako besedo je po igralsko poudarjal
igrálstvo
-a
[
igrau̯stvo
in
igralstvo
]
s
(
ȃ
)
1.
dejavnost (gledaliških) igralcev:
nastanek in rast slovenskega igralstva
;
razcvet igralstva
/
šele po dolgih letih igralstva se je odločil za drug poklic
/
ima smisel za igralstvo
igranje
//
(gledališki) igralci:
domače poklicno igralstvo
;
uspeh našega igralstva
2.
(gledališko) igranje:
utemeljitelj sodobnega igralstva
/
skušal je posnemati njegovo igralstvo
igránje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od igrati:
a)
predstava se je odlikovala po dobrem igranju
;
poklicno igranje pri filmu, v gledališču
/
usklajeno igranje nogometne reprezentance
/
navduševati se za igranje taroka
b)
iz sobe se je slišalo igranje na klavir
;
petje in igranje
/
spoznati tehniko igranja na glasbilo, godalo
c)
veselo igranje in razgrajanje otrok
/
prostor, soba za igranje
/
to delo je le igranje
igráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
a)
dramski tekst:
že dalj časa igrajo Hamleta
;
v gledališču igrajo komedijo, tragedijo
/
v Hlapcih igra Jermana
vlogo Jermana
;
odlično je igral ljubimca
/
igral je po režiserjevi zamisli
b)
glasbeno delo:
igrati Beethovnove sonate
/
odlično igra Chopina, Mozarta
zna igrati dela teh avtorjev
2.
povzročati glasbo z glasbilom:
ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino
;
poje si in igra
/
začeli so igrati za ples
/
igrati po notah, posluhu, spominu
/
v orkestru igra flavto
/
iskali so koga, ki igra klavir
zna igrati (na) klavir
3.
biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih:
igrati hokej
;
danes igrajo košarko, odbojko
/
že vse popoldne igra nogomet
/
publ.
naše moštvo igra dobro, slabo košarko
/
Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem,
publ.
proti Železničarju
/
naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva
nastopala, tekmovala
4.
biti dejaven v določeni
a)
družabni igri:
že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok
;
igrati šah
/
igrati za denar
b)
igri za denar:
igrati športno stavo
;
redno igra tombolo
/
igra na loteriji
stavi
/
ekspr.
samo popiva in igra
5.
ukvarjati se, navadno poklicno
a)
nepreh.
z gledališko dejavnostjo:
igra že več let
;
že dolgo igra v mestnem gledališču
;
zelo dobro, slabo igra
/
pog.
igrati pri filmu
/
igra v operi
b)
z določenim skupinskim športom:
še vedno igra v državni nogometni reprezentanci
/
kljub starosti igra košarko zelo dobro
6.
ekspr.
pretvarjati se, hliniti:
ves večer je samo igrala
;
v vsaki družbi igra
/
še vedno igra prizadetost, užaljenost
/
igrati hoče veliko damo
7.
ekspr.,
z dajalnikom
delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
a)
močnega razburjenja:
mišice na licih so ji igrale
;
od napora so mu igrale žile na sencih
b)
prijetnega vznemirjenja, veselosti:
prsti so ji kar igrali po mizi
/
brezoseb.
vse v njej je igralo
bila je zelo vesela, dobro razpoložena
8.
ekspr.,
s prislovnim določilom
biti opazen, viden:
na njenem obrazu je igral nenavaden izraz
;
prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah
/
v njenem glasu je igrala ganjenost
/
okrog ust mu igra smeh
/
solze ji igrajo v očeh
//
biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju:
svetloba igra na stropu
/
v sončnem žarku je igral prah
●
pog.
v kinu Union igra zelo dober film
se predvaja, je
;
ekspr.
srce mu igra od veselja
zelo je vesel
;
pog.,
ekspr.
to ne igra nobene vloge
to ni važno, je nepomembno
;
zastar.
igrati kolo
plesati
;
ekspr.
igrati komedijo
delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega
;
ekspr.
igrati prvo violino
biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč
;
ekspr.
igrati na dve karti
zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to
;
ekspr.
igrati na vse ali nič
pri igri s kartami
igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja
;
igrati na borzi
špekulirati s padanjem in dviganjem cen
;
ekspr.
igrati z odprtimi kartami
javno, odkrito kazati svoje namene
♦
glasb.
igrati forte, piano
;
igr.
igrati
pri igri s kartami
prevzemati, prevzeti vodstvo igre
;
šah.
igrati z belimi, črnimi figurami
;
šport.
moštvi sta igrali neodločeno
igráti se
1.
udeleževati se otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo:
deklice se igrajo,
zastar.
igrajo
;
otroci so se igrali na dvorišču
;
brezskrbno se je igral s svojim bratcem
/
pojdi ven in se igraj
/
igrati se z avtomobilčki, punčko, žogo
/
vse popoldne se igra z otrokom
/
mačka se igra s klobčičem volne
;
pren.,
ekspr.
veter se je igral z listjem
//
preh.
udeleževati se otroške, navadno skupinske dejavnosti, ki ima določena pravila:
otroci se igrajo razne igre
;
igrati se slepe miši, skrivalnice
//
ekspr.
neresno, brez večjega zanimanja ukvarjati se s čim:
že celo uro se samo igra in nič ne naredi
;
nehaj se že igrati in začni resno delati
/
nimaš časa igrati se s tem
pretirano dolgo in natančno ukvarjati se s tem
2.
v zvezi s
s, z
nehoteno premikati kaj in s tem izražati zadrego, vznemirjenje:
zamišljeno se je igrala z obeskom na verižici
;
nervozno se je igral s prsti
;
ves čas pogovora se je igral z vžigalnikom
/
neprestano se igra s ključi
3.
ekspr.,
v zvezi s
s, z
imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa:
samo igra se z ljubeznijo
;
ne igraj se z zdravjem
/
igrati se z življenjem
/
dekle se samo igra s fantom
ni resno zaljubljena vanj
//
biti v popolni oblasti koga, česa:
strast se igra z njim
/
lahko se igra z njo, kakor hoče
●
evfem.
igrati se
ljubezensko, spolno izživljati se
;
ekspr.
igrati se slepe miši, skrivalnice
ne govoriti, ne ravnati odkrito
;
ekspr.
igrati se z besedami
uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav
;
ekspr.
s to mislijo se je dolgo igral
o tem je dolgo premišljal
;
ekspr.
igrati se z ognjem, smrtjo
lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti
;
ekspr.
z rimami se kar igra
dela jih z lahkoto, brez težav
igráje
1.
deležnik od igrati:
godba je odšla naprej, igraje koračnico
;
fantiči so igraje se tekali med množico
2.
ekspr.
izraža, da kdo kaj dela, opravi z lahkoto, brez težav:
igraje opravlja svoje delo
;
igraje je vse pospravil
;
igraje so zavzeli trdnjavo
igrajóč
-a -e:
odšel je domov, igrajoč užaljenost
;
gledal je igrajoče se otroke
igrán
-a -o:
kvaliteta igranih del v gledališču
;
dobro, pogosto igrana skladba
;
njegova jeza je bila igrana
♦
film.
igrani film
film, v katerem nastopajo igralci
igràv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
igriv
:
igravi in razposajeni otroci
;
zmerom je vesel in igrav
/
igravo valovanje morja
igrávost
-i
ž
(
á
)
igrivost
:
občudoval je njegovo igravost
/
igravost valov
ígrc
-a
m
(
ȋ
)
star.
godec
,
muzikant
:
potujoči igrc
ígrica
-e
ž
(
ȋ
)
manjšalnica od igra:
otroka je naučil različnih igric
/
v šoli pripravljajo igrico
/
igrati igrice
/
zabavna lutkovna igrica
/
računalniška igrica
igra na osebnem računalniku, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu
ígričar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor (rad) igra igre, računalniške igrice:
izdelek je namenjen zahtevnejšim igričarjem
;
predani, zagrizeni igričarji
;
računalnik za igričarje
ígričarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na igričarje, igre ali računalniške igrice:
igričarski računalnik
;
igričarska miška, tipkovnica
;
igričarska revija, industrija
;
igričarsko tekmovanje
igríšče
-a
s
(
í
)
prostor za športne igre:
napraviti, urediti igrišče
;
kot, meja, rob igrišča
/
igrati, tekmovati na domačem, tujem igrišču
/
nogometno, teniško igrišče
;
šolsko igrišče
;
igrišče za golf, košarko
/
športno igrišče
●
publ.
domače moštvo je gospodarilo na igrišču
vodilo, usmerjalo igro
;
publ.
sodnik je pokazal na sredino igrišča
priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča
♦
šport.
izčrtati igrišče
narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki
//
navadno v zvezi
otroško igrišče
prostor, namenjen otrokom za igranje:
sodobno opremljeno otroško igrišče
;
rekviziti za otroško igrišče
igríščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na igrišče:
igriščne naprave
/
igriščna travna mešanica
igríški
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od igrišče:
igriške priprave
igrív
-a -o
prid.
(
ī í
)
nav. ekspr.
1.
ki se (rad) igra:
igrivi pasji mladiči
;
živahen in igriv otrok
/
mehki igrivi prsti
2.
ki se hitro, lahkotno giblje, premika:
igrivi valovi
;
igrive pomladne sapice
/
igrive sence na stropu
/
njen igrivi korak
lahkotni
3.
ki izraža, kaže veliko spretnost, hitrost v kombiniranju:
igriva fantazija
/
znan je bil zaradi svoje igrive duhovitosti
igrívo
prisl.
:
voda se je igrivo pretakala po kamenju
igrívost
-i
ž
(
í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost igrivega:
igrivost otrok
/
polastila se ga je vesela igrivost
;
občudoval je njeno prisrčno igrivost
/
igrivost valov
/
domišljijska igrivost
igrokàz
-áza
m
(
ȁ á
)
zastar.
(gledališka) igra, drama:
napisati, uprizoriti igrokaz
/
gledati igrokaz
igrotéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
sistematično urejena zbirka različnih iger, igrač:
v igroteki imajo več kot štiri tisoč iger
//
urejen prostor za hranjenje, izposojo različnih iger, igrač:
v knjižnici so odprli igroteko
ígrski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na igra 4:
igrski repertoar
/
izčrpna igrska predstavitev
/
pisatelj igrskih del
iger
íguman
-a
m
(
ȋ
)
v Pravoslavni cerkvi
predstojnik samostana:
postavili so ga za igumana
igvanodón
in
igvanodónt -a
m
(
ọ̑
)
pal.
velik rastlinojedi dinozaver s koničastima palcema za obrambo in dvonožno ali štirinožno hojo:
čreda igvanodonov
;
fosili igvanodona
ìh
medm.
(
ȉ
)
izraža zavrnitev, nejevoljo:
ih, ti vražji otroci
;
ih no, tako ostra si!
íhaha
1
--
m
(
ȋ
)
šalj.
konj
:
sosedovi so zaklali ihaha
/
malokdaj jedo meso, pa še takrat navadno ihaha
konjsko meso
íhaha
2
medm.
(
ȋ
)
posnema glas konja:
ihaha, rezgeta konj
ihnévmon
-a
m
(
ẹ̑
)
zool.
zlasti v severni Afriki živeča majhna zver, ki se hrani s kačami, ptiči, Herpestes ichneumon:
íhta
-e
ž
(
ī
)
1.
močna, krčevita jeza:
lotevala se ga je ihta
;
ihta ga je minila
;
ekspr.
popadla ga je divja, uničevalna ihta
/
v ihti kaj narediti, reči
;
ekspr.
z vso ihto je izgovoril te besede
2.
ekspr.
velika vnema, zagnanost:
polotila se ga je delovna ihta
;
ves je gorel od ihte
/
z veliko ihto je tolkel po grči
3.
močen, krčevit jok:
prevelika ihta mu je vzela besedo
/
v ihti ji je drgetalo telo
4.
ekspr.
ihtav človek:
pusti to ihto
/
počivaj malo in ne bodi taka ihta
/
kot nagovor
ihta ihtava
íhtast
-a -o
prid.
(
ī
)
ihtav
:
ihtast človek
/
nervozne ihtaste kretnje
íhtasto
prisl.
:
vrgla je denar na mizo in ihtasto odšla
íhtati
-am
nedov.
(
ī
)
nar. zahodno
hlipati
:
še vedno je stal v kotu in ihtal
íhtav
-a -o
prid.
(
ī
)
ki je v stanju ihte:
tako je bil ihtav, da bi vse razbil
/
to je ihtav človek, otrok
/
postal je ihtav in nepopustljiv
/
v nagovoru
ihta ihtava
//
ki izraža, kaže ihto:
govoril je z ihtavim glasom
;
z ihtavo kretnjo ga je odrinil
/
ihtava naglica, nestrpnost
íhtavo
prisl.
:
ihtavo je delal
;
ihtavo jokati
;
kaj te briga, je rekla ihtavo
íhtavec
-vca
m
(
ī
)
ekspr.
ihtav človek:
ne bodi tak ihtavec
íhtavost
-i
ž
(
ī
)
lastnost, značilnost ihtavega človeka:
njegova nerazsodnost in ihtavost
/
ihtavost kretenj
/
vsa ihtavost mu je izginila iz glasu
íhten
-tna -o
prid.
(
ī
)
star.
ihtav
:
ta otrok je ihten
ihtênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od ihteti:
iz sobe se je slišalo ihtenje
/
pridušeno, tiho ihtenje
ihtéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
močno, krčevito jokati:
ves večer je neutolažljivo ihtela
;
samo ihti in stoka
;
ihtela je kot majhen otrok
//
knjiž.
jokati
:
mati je tiho ihtela
;
pretresljivo ihteti
●
knjiž.
oče, ne bom več! je ihtel
ihte govoril
ihtèč
-éča -e:
ihteč je zbežal
;
z ihtečim glasom je govorila
ihtiól
-a
m
(
ọ̑
)
farm.
gosta katranasta tekočina, rabljena kot zdravilo proti kožnim boleznim:
kupiti ihtiol
;
natreti, zdraviti z ihtiolom
;
krema, ki vsebuje ihtiol
ihtiólen
-lna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od ihtiol:
ihtiolno mazilo
ihtiológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za ihtiologijo, riboslovec:
priznani, znani ihtiolog
;
biolog, potapljač in ihtiolog
ihtiologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o ribah, riboslovje:
posvetiti se ihtiologiji
ihtiólov
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od ihtiol:
ihtiolovo mazilo
ihtióza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice, ribja koža:
ihtiozáver
-vra
m
(
á
)
pal.
velika izumrla morska žival, podobna ribi:
okostje ihtiozavra
íhtiti se
-im se
nedov.
(
í ī
)
star.
zelo se jeziti:
smejali so se, on pa se je ihtil
;
kar naprej se samo ihti
ihtív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ihtav
:
ihtiva maščevalnost, nestrpnost
/
govoril je z ihtivim glasom
/
postala je zelo ihtiva
ihtívo
prisl.
:
ihtivo se ga je oklepala
ihtívost
-i
ž
(
í
)
ihtavost
:
pri delu se je poznala njegova ihtivost
ihtljáj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
kratek, sunkovit glas:
globok ihtljaj se mu je izvil iz prsi
/
ihtljaj ji je pretrgal besedo
ihtljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ihtav
:
slišalo se je ihtljivo loputanje z vrati
ijékavec
-vca
m
(
ẹ̄
)
jezikosl.
kdor govori ijekavščino:
ekavci in ijekavci
ijékavski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na ijekavce ali ijekavščino:
ijekavsko narečje
ijékavščina
-e
ž
(
ẹ̄
)
jezikosl.
skupina jugozahodnih in osrednjih štokavskih govorov z zameno ije ali je za nekdanji jat:
ekavci in ijekavci
íjevski
-a -o
prid.
(
ī
)
jezikosl.
nanašajoč se na glas i:
ijevski samoglasnik
/
ijevska osnova
osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -i
;
ijevska sklanjatev
íkanje
-a
s
(
ī
)
jezikosl.
izgovarjanje glasu i namesto e:
ikanje v rovtarskih govorih
;
akanje, ukanje in ikanje
íkavec
-vca
m
(
ī
)
jezikosl.
kdor govori ikavščino:
íkavski
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na ikavce ali ikavščino:
ikavsko narečje
íkavščina
-e
ž
(
ī
)
jezikosl.
skupina zahodnih štokavskih ali dalmatinskih čakavskih govorov z zameno i za nekdanji jat:
ikebána
-e
ž
(
ȃ
)
skupek navadno nesimetrično razporejenih, harmonično učinkujočih cvetlic, rastlin:
aranžirati, narediti ikebano
//
tako urejanje cvetlic, rastlin:
pravila ikebane
ikóna
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
v vzhodni cerkvi
nabožna, sveta podoba:
pred ikonami so gorele sveče
;
okajena, stara, zlata ikona
;
ruske ikone
;
ikona bogorodice
2.
s prilastkom
predstavnik določenega področja popularne kulture, ki je širše znan in visoko cenjen:
modna ikona
;
ameriške pop ikone
;
velja za ikono slovenskega športa
3.
rač.
grafični lik, sličica na zaslonu (elektronske) naprave, s katero se požene program, izvede določena funkcija, nastavitev, izbira:
klikniti ikono
;
z ikonami in imeni pod njimi je označena pot do izbrane datoteke
;
ikona datoteke, mape, programa
;
bližnjice in ikone na namizju
ikonobórec
-rca
m
(
ọ̑
)
zgod.
ikonoklast
ikonografíja
-e
ž
(
ȋ
)
um.
oblikovne in vsebinske sestavine likovnega dela:
po svoji ikonografiji so te slike še romanske
/
ta prizor je znan v krščanski ikonografiji
//
veda o tem:
ikonográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ikonografijo:
ikonografski izvor Mrtvaškega plesa v Hrastovljah
;
ikonografske značilnosti
/
Kristusovo rojstvo je stara ikonografska snov
ikonográfsko
prisl.
:
slika je ikonografsko zanimiva
ikonoklást
-a
m
(
ȃ
)
zgod.
pristaš ikonoklazma:
spor med ikonoklasti in njihovimi nasprotniki
;
pren.,
knjiž.
ta človek je ikonoklast, ki mu lepota nič ne pomeni
ikonoklástičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na ikonoklaste ali ikonoklazem:
ikonoklastični boji
/
znašel se je v ikonoklastični atmosferi mladih ljudi
ikonoklázem
-zma
m
(
ā
)
zgod.
nazor, gibanje, ki nasprotuje čaščenju nabožnih, svetih podob:
bizantinski ikonoklazem 8. in 9. stoletja
;
protestantski ikonoklazem
ikonopísec
-sca
m
(
ȋ
)
um.
kdor slika ikone:
stari ruski ikonopisci
ikonoskóp
tudi
ikonoskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
rad.
snemalna elektronka pri starejših televizijskih kamerah:
ikonostás
-a
m
(
ȃ
)
v vzhodni cerkvi
stena z ikonami, ki ločuje oltar od prostora za vernike:
sveče so osvetljevale ikonostas
;
dragocen, razkošen ikonostas
ikónski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od ikona:
ikonsko slikarstvo
ikozaéder
-dra
m
(
ẹ́
)
geom.
telo, ki ga omejuje dvajset skladnih enakostraničnih trikotnikov, dvajseterec:
površina ikozaedra
íkra
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.
spolna celica, iz katere se razvije riba:
ribe ležejo, odlagajo ikre
;
ikre beluge, jesetra
;
ob bregovih rek je polno iker
/
nasoljene ikre
;
škatle s sardinami, ikrami in slaniki
2.
zool.
ličinka trakulje:
svinjsko meso z ikrami
íkrast
-a -o
prid.
(
í
)
ikrav
:
ikrasto meso
♦
les.
ikrasti les
les z vzorcem, podobnim ikram
íkrav
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima ikre:
jesti ikravo meso
/
ikrave ribe
íkravost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost ikravega:
ikravost mesa
ikríti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
drstiti se:
postrvi se ikrijo
íkrn
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz iker:
okrog ločja se je naredil ikrn obroč
íkrnica
-e
ž
(
ȋ
)
rib.
ribja samica:
mladice in ikrnice
íks
--
v prid. rabi
(
ȋ
)
ekspr.
1.
katerikoli
,
poljuben
:
če vprašaš iks človeka, ti bo tako odgovoril
//
pog.,
navadno v zvezi z
neki
ki ni znan ali se noče, ne more imenovati:
ta znanka ni bila kar neka iks ženska
2.
v prislovni rabi
izraža veliko količino, množino:
iks ljudi me je že vprašalo
;
že na iks primerih sem ti to pojasnil
;
sam.:
ima noge na iks
po obliki podobne črki X;
prim.
x
íksast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
po obliki podoben črki X:
močno iksaste noge ima, težko, da bi se še popravile
/
iksasta kolena in ukrivljena hrbtenica so večkrat posledica pomanjkanja vitaminov
♦
vet.
iksasta stoja
stoja pri živalih z navznoter ukrivljenimi nogami
íkskrat
prisl.
(
ȋ
)
ekspr.
velikokrat
,
mnogokrat
:
to sem ti že ikskrat razložil
íkterus
-a
m
(
ȋ
)
med.
zlatenica
:
imeti ikterus
íktičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na ikt;
naglašen
,
poudarjen
:
iktični zlogi
/
nenaglašenost iktičnih mest še bolj poudarja ritmično nasprotje
íktus
in
íkt -a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
naglašeno mesto v metričnem vzorcu:
iktus na koncu verza
íl
-a
m
(
ī í
)
star.
ilovica
:
il se sesede, strdi
/
pri hoji se je vdiral v il
ìlegála
-e
ž
(
ȉ-ȃ
)
organizirano politično delovanje, ki ga oblast prepoveduje:
na okupiranem ozemlju je bila ilegala zelo močna
;
razvoj ilegale
/
publ.
ilegala je bila o vsem obveščena
ilegalci
//
navadno s predlogom
stanje, za katerega je značilno tako delovanje:
bojevati se iz ilegale
;
organizacija, stranka je prešla v ilegalo
/
publ.
organizacija je bila v ilegali
ilegalna
ìlegálec
-lca
m
(
ȉ-ȃ
)
kdor je v ilegali:
njen dom je postal zatočišče ilegalcev
;
begunci in ilegalci
ìlegálen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
1.
nanašajoč se na ilegalo:
ilegalni revolucionarni krožki
;
bilo je več ilegalnih sestankov
/
ilegalna partijska tiskarna
/
ilegalna brošura
/
ilegalno delo, delovanje
2.
ki ni legalen, nezakonit:
ta prestop državne meje je bil ilegalen
ìlegálno
prisl.
:
kako je prestopil mejo: legalno ali ilegalno
ìlegálka
-e
ž
(
ȉ-ȃ
)
ženska, ki je v ilegali:
v hiši so skrivali ilegalko
ìlegálnost
-i
ž
(
ȉ-ȃ
)
lastnost, značilnost ilegalnega:
ilegalnost organizacije, stranke
/
bil je že v ilegalnosti
ilegali
ìlegitímen
-mna -o
prid.
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
nezakonski
,
nezakonit
:
ilegitimni otrok
/
ilegitimna vlada
íleus
-a
m
(
ȋ
)
med.
delna ali popolna neprehodnost črevesa:
ugotoviti vzrok ileusa
ílindénski
-a -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
zgod.,
v zvezi
ilindenska vstaja
vstaja makedonskega naroda proti Turkom, ki se je začela 2. avgusta 1903:
ilírec
-rca
m
(
ȋ
)
pristaš ilirizma:
navdušen ilirec
ilirízem
-zma
m
(
ī
)
v prvi polovici 19. stoletja
kulturnopolitično in narodnostno gibanje, zlasti na Hrvaškem s težnjo po združitvi južnih Slovanov:
pristaš ilirizma
;
razmerje slovenstva do ilirizma
/
hrvaški ilirizem
ilírski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na ilirce ali ilirizem:
navdušenost za ilirske ideje
/
ilirsko gibanje
/
ilirski jezik
2.
nanašajoč se na Ilire:
ilirske naselbine
/
ilirska plemena
♦
bot.
ilirski meček
rastlina s pokončnimi listi in rdečimi cveti v klasih, ki raste po vlažnih travnikih, Gladiolus illyricus
;
zgod.
Ilirske province
upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvaškega ozemlja
ilírstvo
-a
s
(
ȋ
)
zgod.
ilirizem
:
zagovornik ilirstva
ilírščina
-e
ž
(
ȋ
)
ilirski jezik:
Prešeren je odklonil ilirščino
iljúšin
-a
m
(
ȗ
)
rusko potniško letalo, imenovano po konstruktorju Iljušinu:
iljušin je pristal, vzletel
;
potovati z iljušinom
ilmenít
-a
m
(
ȋ
)
min.
temno rjava rudnina železov titanat:
ílnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ilovnat
:
ilnata tla
/
ilnata zemlja
ílo
-a
s
(
í
)
star.
ilovica
:
mokro ilo
/
koča iz ila
ílov
-a -o
prid.
(
í
)
star.
ilovnat
:
ilova prst, zemlja
ilovák
-a
m
(
á
)
nar. belokranjsko
ilovica
:
debela plast ilovaka
íloven
-vna -o
prid.
(
í
)
star.
ilovnat
:
ilovne njive
ílovica
-e
ž
(
í
)
težka, manj rodovitna prst iz gline, pomešane s peskom:
noge so se mu ugrezale v ilovico
;
mastna, mokra ilovica
;
debele plasti ilovice
/
peščena ilovica
/
koča, tla iz steptane, zbite ilovice
/
gnesti, sušiti ilovico
glino
ílovičast
-a -o
prid.
(
í
)
star.
ilovnat
:
ilovičasta brazda
/
ilovičasta zemlja
ílovičen
-čna -o
prid.
(
í
)
zastar.
ilovnat
:
ilovična zemlja
ílovičnica
-e
ž
(
í
)
voda na ilovnatem svetu:
ilovičnica na polju se je posušila
ílovina
in
ilovína -e
ž
(
í; í
)
zastar.
ilovica
:
kopati ilovino
ilovíšče
in
ílovišče -a
s
(
í; í
)
kraj, prostor, kjer se koplje ilovica:
vaško ilovišče
ílovka
-e
ž
(
í
)
1.
nar.
ilovica
:
rjava, vlažna ilovka
/
kopati ilovko
2.
knjiž.,
ekspr.
koča iz ilovice:
sedeli so na kamnih pred svojimi ilovkami
ílovnat
-a -o
prid.
(
í
)
1.
bogat z ilovico:
ilovnat svet
;
trda ilovnata tla
/
ilovnata zemlja
2.
ki je iz ilovice:
ilovnata koča
/
ilovnati izdelki
glinasti
/
ekspr.
bili so oblečeni v srajce ilovnate barve
ílovnato
prisl.
:
ilovnato rumen
ílovnica
-e
ž
(
í
)
kraj, prostor, kjer se koplje ilovica:
delati v ilovnici
ilovnjáča
-e
ž
(
á
)
knjiž.,
ekspr.
koča iz ilovice:
stopiti v ilovnjačo
iluminácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
dekorativna, slavnostna razsvetljava:
iluminacija glavnega mesta za praznik
/
rakete za iluminacijo
//
razsvetljava sploh:
izboljšati iluminacijo ulic
2.
um.,
v srednjem veku
slikarski okras rokopisa:
iluminacija kodeksov
iluminát
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
razsvetljenec
,
prosvetljenec
:
tudi on je bil iluminat
♦
zgod.
pripadnik prostozidarstvu podobnega gibanja, ki je bilo zlasti razvito v 17. in 18. stoletju
iluminátor
-ja
m
(
ȃ
)
um.,
v srednjem veku
kdor slikarsko krasi rokopis:
iluminator antifonarija
♦
teh.
okno na vesoljski ladji ali batiskafu za opazovanje zunanjega prostora, okolja
iluminatóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
um.
iluminatorski
:
iluminatorni okras listine
iluminátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na iluminatorje ali iluminacijo:
te inicialke so narejene v isti iluminatorski šoli
/
iluminatorska umetnost
iluminírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
dekorativno, slavnostno razsvetliti:
iluminirati mesto
2.
um.,
v srednjem veku
slikarsko okrasiti rokopis:
iluminirati kodeks
iluminíran
-a -o:
iluminirana knjiga
;
vse obrežje je bilo iluminirano
ilustrácija
-e
ž
(
á
)
1.
risba, slika kot pojasnilo, okras (tiskanega) besedila:
izdelati, narediti ilustracije
;
knjižna ilustracija
;
ilustracija povesti
;
ilustracija k pesmim
;
knjiga z ilustracijami
/
slikar je razstavil svoje ilustracije
//
ilustrirana revija:
brala je stare ilustracije
2.
glagolnik od ilustrirati:
ukvarjal se je z ilustracijo knjig
3.
kar zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoritev:
ta dogodek je dobra ilustracija razmer
;
služiti kot ilustracija
;
kot ilustracijo svojih misli je navajal njegove besede
/
v ilustracijo, za ilustracijo kaj navesti, povedati
;
elipt.
razvoj matematike je velikanski – samo primer za ilustracijo
/
njegove slike so sugestivna ilustracija tistega časa
/
glasbena ilustracija
glasba, ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev ali nastop; odlomek glasbenega dela, ki predstavlja posameznega skladatelja, celo dobo
ilustracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ilustracija 1:
knjiga je prvovrsten ilustracijski izdelek
♦
papir.
ilustracijski papir
močno satiniran papir za tiskanje ilustracij
ilustratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ilustracijo:
a)
ilustrativni del knjige je vsakomur razumljiv
/
njegovo ilustrativno delo je obsežno
/
uporabljen je ilustrativni material iz prve izdaje
b)
razstavljeni predmeti so bili ilustrativna pomoč besedi
/
ilustrativna pripomba
/
ilustrativna glasba
;
nav. slabš.
nastopiti zoper ilustrativno literaturo
//
značilen in poučen hkrati:
zelo ilustrativen primer, zgled
;
podatki so ilustrativni
♦
jezikosl.
ilustrativno gradivo v slovarju
krajši (stavčni) odlomki iz dejanske rabe
ilustratívno
prisl.
:
ilustrativno prikazati probleme
/
v povedni rabi
ilustrativno za njegovo miselnost je, če povemo, da z nikomer ne soglaša
ilustratívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost ilustrativnega:
trudil se je za ilustrativnost svojega govora
/
pretirana ilustrativnost skladbe
ilustrátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor ilustrira:
knjižni ilustrator
;
ilustrator in karikaturist Hinko Smrekar
/
pisatelj je literarni ilustrator preteklosti
ilustrátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ilustrira:
dela pri založbi kot ilustratorka
;
ilustratorka otroških knjig
ilustrátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ilustratorje:
ilustratorsko delo
ilustrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
izdelati, narediti ilustracije:
knjigo je ilustriral domači slikar
;
ilustrirati novelo, povest
/
pozna se mu, da je že dosti ilustriral
2.
napraviti, da kaj zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoriti:
te številke najbolje ilustrirajo stanje poljedelstva
;
ilustrirati misel na primerih, ob primerih
;
ilustriral je, kako take sile škodujejo vsemu delovanju
;
ilustrirati z nekaj podatki
/
skladatelj zna sijajno ilustrirati posamezna razpoloženja
;
s ploskanjem in gibi so otroci ilustrirali vsebino pesmi
ilustríran
-a -o:
knjiga je bogato ilustrirana
/
ilustrirani časopis, tednik
;
ilustrirana revija
revija z mnogimi ilustracijami in slikami, ki jih pogosto pojasnjuje le kratko besedilo
iluzíja
-e
ž
(
ȋ
)
predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti;
slepilo
,
samoprevara
:
to spoznanje mu ni dovoljevalo nobene iluzije
;
sanje in iluzije mladih
;
moč iluzije
/
ni mi hotel vzbujati iluzij
;
ekspr.:
vse je samo iluzija
;
vdajati se iluzijam
/
ekspr.
živeti v iluzijah
●
ekspr.
ne delaj si iluzij o njem
ne predstavljaj si ga boljšega, kot je
//
knjiž.,
navadno z rodilnikom
kar daje videz, vtis resničnosti:
nastala je iluzija gibanja
;
umetnik je ustvaril iluzijo globine, prostora
/
iluzija resničnosti, sreče
iluzíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na iluzijo:
iluzijske poteze v njegovem razmišljanju
/
drama vsebuje veliko iluzijskih elementov
iluzionáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
iluzijski
:
iluzionarna predstava
iluzioníst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor se vdaja iluzijam:
bil je nepopravljiv iluzionist
2.
kdor zna z izredno spretnostjo uporabljati tehnične pripomočke za prikazovanje raznih trikov:
žonglerji in iluzionisti
3.
predstavnik iluzionizma:
baročni slikar iluzionist
/
razvil se je v iluzionista
iluzionístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na iluzionizem:
vdajal se je iluzionističnemu optimizmu
/
iluzionistični nazori
/
razvito iluzionistično slikarstvo
iluzionízem
-zma
m
(
ī
)
1.
knjiž.
lastnost, značilnost človeka, ki se vdaja iluzijam:
iluzionizem mladih boemov
2.
um.
umetnostna smer, ki si prizadeva ustvariti prostorski videz:
mojstri iluzionizma
♦
filoz.
subjektivni idealistični nauk, da je svet samo človeška predstava in iluzija
;
Schopenhauerjev iluzionizem
iluzóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
nemogoč
,
neverjeten
:
takšni načrti so popolnoma iluzorni
;
zvečanje plač je iluzorno
2.
nanašajoč se na iluzijo:
iluzorni obstoj stvari
iluzórno
prisl.
:
v povedni rabi
iluzorno bi bilo misliti kaj takega
iluzórnost
-i
ž
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost iluzornega:
iluzornost načrtov je očitna
/
iluzornost prepričanja o lastni pomembnosti
im...
predpona
gl.
in...
2
imaginácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
domišljija
,
fantazija
:
spodbujati imaginacijo
;
to je sad pisateljeve imaginacije
/
umetniška, znanstvena imaginacija
/
ekspr.
v tem primeru gre za čisto imaginacijo
imagináren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
ki v resničnosti ne obstaja;
izmišljen
,
namišljen
:
vse se dogaja v imaginarnem prostoru
;
živi v imaginarnem svetu
/
opisuje neko imaginarno osebo
/
ekspr.
njegovi strahovi so čisto imaginarni
//
ekspr.
nedoločen
2
,
nejasen
:
o tem ima imaginarno predstavo
/
korist je popolnoma imaginarna
♦
geom.
imaginarna os hiperbole
premer hiperbole, pravokoten na realno os
;
mat.
imaginarna enota
število, katerega kvadrat je –1
;
imaginarno število
število, katerega kvadrat je negativno realno število
imaginárnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost imaginarnega:
imaginarnost oseb v romanu
/
režiser je v drami poudaril imaginarnost
imaginatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
domišljijski
,
fantazijski
:
imaginativna moč, sila
/
imaginativna predstava
imaginíst
-a
m
(
ȋ
)
predstavnik imaginizma:
futuristi, simbolisti in imaginisti
/
ruski imaginisti
imaginízem
-zma
m
(
ī
)
lit.
smer v ruskem pesništvu po prvi svetovni vojni, ki uporablja prispodobo kot glavno izrazno sredstvo:
Jesenin kot predstavnik imaginizma
imagízem
-zma
m
(
ī
)
lit.
smer, zlasti v angleškem in ameriškem pesništvu po prvi svetovni vojni, ki odklanja romantiko in uporablja intelektualizirano prispodobo kot glavno izrazno sredstvo:
simbolizem in imagizem
imágo
-a
m
(
ȃ
)
zool.
žuželka na zadnji razvojni stopnji; razvita, odrasla žuželka:
imago je pogosto krilat
imagologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda, ki v književnosti proučuje podobe tujega in samopodobe:
literarnozgodovinska študija s področja imagologije
//
ustvarjanje idealiziranih podob, predstav in aluzij o kom, čem, izoblikovanih na podlagi primerjave z drugim istovrstnim:
imagologija zgodbe o uspehu
imám
tudi
imán -a
m
(
ȃ
)
v muslimanskem okolju
1.
nekdaj
naslov za vladarja:
vrsta imamov, ki so sledili Mohamedu
/
jemenski imam
2.
kdor vodi skupno molitev:
izbrati imama
//
duhovnik
:
smrt starega imama
3.
naslov pomembnega učenjaka:
imanénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost imanentnega:
logika imanence zgodovinskega gibanja
/
upoštevati načelo estetske imanence
imanénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji:
spoznati imanentne lastnosti knjižnega jezika
;
vprašanje imanentne protislovnosti med enakostjo in izborom
/
to je v imanentnem interesu države
//
z dajalnikom
značilen
,
tipičen
:
to je njim imanentno
;
družba se razvija po sebi imanentnih zakonih
;
hrepenenje je imanentno človeški naravi
2.
ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije:
imanentna kritika
♦
filoz.
imanentna filozofija
filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti
imanentízem
-zma
m
(
ī
)
1.
filoz.
filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti:
fizikalizem in imanentizem
2.
knjiž.
lastnost, značilnost imanentnega:
imanentizem sveta
imanéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost imanentnega:
spoznati imanentnost filmskega ustvarjanja
ìmateriálen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
nematerialen
:
imaterialna škoda
imatrikulácija
-e
ž
(
á
)
adm.
vpis v matično knjigo ali na univerzo:
potrdilo o imatrikulaciji
imatrikulacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na imatrikulacijo:
imatrikulacijsko potrdilo
/
imatrikulacijska taksa
imatrikulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
adm.
vpisati v matično knjigo ali na univerzo:
imbecíl
-a
m
(
ȋ
)
1.
slabš.
omejen, neumen človek:
nesposoben imbecil
/
kot psovka
ti imbecil nerazgledani
2.
med.,
nekdaj
imbecilen človek:
imbecili in idioti
imbecílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
slabš.
omejen
,
neumen
:
imbecilne strankarske parole
2.
med.,
nekdaj
hujše duševno nerazvit:
imbecilen človek, otrok
imbecílnost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
slabš.
lastnost, značilnost imbecilnega:
imbecilnost sodbe
//
omejeno, neumno dejanje ali ravnanje:
večje imbecilnosti že dolgo ni bilo videti
2.
med.,
nekdaj
hujša stopnja duševne nerazvitosti:
imbecilnost in debilnost
imé
-na
s
(
ẹ̑
)
1.
beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
a)
posameznega človeka:
določiti, izbrati otroku ime
;
s tresočo se roko je napisal ime
;
lepo, smešno ime
;
predstavil se je s tem imenom
;
seznam imen
/
ni hotel povedati imena
;
ni se mogel spomniti njenega imena
;
knjiž.
ne vem mu imena
/
moje ime je Jože
imenujem se Jože
;
kako ti je ime
;
ime ima po očetu
;
ne poznam nikogar, ki bi imel to ime
/
dati komu ime
;
dobil je novo ime
/
ekspr.
prijelo se ga je ime Jirs
začeli so ga imenovati; rekli so mu
/
v prijavi je moral navesti svoje ime
ime in priimek
;
knjiž.
vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime
;
podpisal se je s celim imenom
z imenom in priimkom
/
uporabniško ime
zaporedje znakov, ki se rabi kot identifikacija uporabnika in ki skupaj z geslom omogoča dostop do računalniškega omrežja, elektronske pošte, spletnih storitev
/
poklical ga je po imenu, z imenom
/
živi pod drugim imenom
;
izmišljeno ime
psevdonim
;
potoval je pod lažnim, tujim imenom
;
partizansko ime
ki ga je dobil, imel v partizanih
/
živalim je dajal človeška imena
/
povedati priimek in ime
b)
posameznega iz iste vrste:
pes je še brez imena
;
poznal je vsa rastlinska imena
;
navedel je ime rojstnega kraja
;
ime podjetja
;
ime ulice
/
knjiž.
tej rudnini ne vem imena
;
šola, ulica je dobila ime po njem
;
tudi reka ima to ime
/
star.
vas, Vrh po imenu
vas, ki se imenuje Vrh
/
žival sliši samo na določeno ime
/
domače ime
ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
;
hišno ime
ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
c)
izdelkov:
številke in imena obrazcev
/
avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni
/
spremeniti ime programa
naslov
/
zaščiteno ime proizvoda
2.
ekspr.
ugled
,
priznanje
:
ima bogastvo in ime
;
pridobil, ustvaril si je ime
;
zaslužil si je takšno ime
/
bil je literat brez imena
;
trgovina z imenom
znana kot zelo dobra
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s prilastkom
oseba, kot jo določa prilastek:
pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja
;
vodilno ime sodobne glasbe
/
to je že priznano ime
/
posestvo je prepisal na sinovo ime
posestvo je prepustil sinu
/
njegovo ime je spoštovanja vredno
je spoštovanja vreden
;
to ime je danes že pozabljeno
/
tvoje ime sem že bral
o tebi, tvojem delu sem že bral
4.
v prislovni rabi,
v zvezi
v imenu
izraža posrednost glagolskega dejanja:
pozdravite ga tudi v mojem imenu
;
to lahko zahtevate samo v svojem imenu
;
v imenu kolektiva je izročil darilo
/
govoriti v imenu ljudstva
/
vse to je delal v imenu pravice
5.
v zvezi
dobro ime
med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom:
jemal mu je ugled in dobro ime
;
kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime
;
spravil ga je ob dobro ime
●
ekspr.
dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime
zelo malo
;
ekspr.
kdo je to rekel? Ime ni važno
nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi
;
ekspr.
od gradu je ostalo samo še ime
grad je popolnoma porušen, uničen
;
ekspr.
njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli
postal je slaven
;
knjiž.,
ekspr.
grozota, ki ji ni imena
izraža zelo visoko stopnjo
;
po imenu
ekspr.
nadzornik je samo še po imenu
njegova dejavnost se ne čuti več
;
poznam ga samo po imenu
nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim
;
ekspr.
še po imenu mu ni podoben
sploh mu ni podoben
;
star.
za božje ime, ubogaj
izraža veliko prošnjo, rotenje
;
ekspr.
imenovati stvari s pravim imenom
opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja
;
knjiž.
pridobiti si literarno ime
postati znan kot dober pisatelj, pesnik
;
ekspr.
šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena
skozi zelo slab gozd
♦
jezikosl.
lastno ime
;
ledinsko ime
ime njive, travnika, gozda
;
ljubkovalno ime
;
naselbinsko ime
ime mesta, vasi, trga, zaselka
;
občno ime
ime vrste, skupine predmetov
;
osebno ime
lastno ime človeka
;
snovno ime
;
rač.
domensko ime
del naslova spletne strani, ki označuje skupino naprav
imejítelj
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
imetnik
:
imejitelj odlikovanja
imeník
-a
m
(
í
)
1.
seznam imen, navadno abecedni:
sestaviti imenik
/
vpisati koga v imenik
/
telefonski imenik
abecedni seznam telefonskih naročnikov z njihovimi telefonskimi številkami in naslovi
;
volilni imenik
seznam volilnih upravičencev
2.
rač.
zbirka datotek, ki so shranjene na danem pogonu:
ustvariti glavni imenik
;
sistemski, uporabniški imenik
/
imenik datotek
imeníten
-tna -o
prid.
, imenítnejši
(
ī
)
1.
ekspr.
ugleden
,
premožen
:
imeniten človek
;
pri njem so kupovali najimenitnejši meščani
/
njegova nevesta je iz imenitne hiše
2.
nav. ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri:
imeniten avtomobil
;
imenitna obleka
;
pripravili so mu imenitno kosilo
/
pojdi še ti plavat, voda je imenitna
/
knjiga je pisana v imenitnem jeziku
zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem
//
ekspr.
ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve:
on je imeniten krojač
/
imeniten pesnik
//
glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit:
napraviti imeniten načrt
/
imenitna misel
3.
ekspr.
ki prinaša velike gmotne koristi:
imeniten poklic
;
dobil je imenitno službo
4.
knjiž.
plemiški
,
plemenitaški
,
gosposki
:
ima imenitne prednike
/
biti imenitnega rodu
/
imeniten grof
5.
zastar.
bistven
,
pomemben
,
poglaviten
:
imenitni dogodki iz njegovega življenja
;
imenitni slovenski pesniki
;
ta stvar je silno imenitna
imenítno
1.
prislov od imeniten:
nalogo je imenitno opravil
;
imenitno živeti
;
imenitno oblečena ženska
2.
v povedni rabi
izraža veliko navdušenje nad čim:
imenitno bo, če boš dobil to službo
/
elipt.
imenitno, da te spet vidim
/
kot vzklik
»Naši so zmagali!« »Imenitno!«
;
sam.:
to je nekaj imenitnega
;
delati se imenitnega
imenítiti se
-im se
nedov.
(
í ȋ
)
knjiž.
hvaliti se, bahati se:
imenitil se je pred njimi s svojo novo obleko
imenítnež
-a
m
(
ȋ
)
imenitnik
:
naš gost je imenitnež
imenítnica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
ugledna, veljavna ženska:
vzgajali so jo v imenitnico
imenítnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
ugleden, veljaven človek:
banketa so se udeležili vsi imenitniki iz mesta
2.
knjiž.
plemič
,
gospod
:
njegovi predniki so bili imenitniki
;
bojarji in drugi imenitniki
;
pren.,
knjiž.
imenitniki duha
imenítniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
značilen za imenitnike:
gledal je nanje z imenitniško prezirljivostjo
/
imenitniške besede
imenítništvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
plemstvo
,
gospoda
:
bojarji in drugo imenitništvo
imenítnost
-i
ž
(
ī
)
1.
nav. ekspr.
lastnost, značilnost imenitnega:
imenitnost človeka
/
imenitnost obleke
/
poudarjati, razkazovati svojo imenitnost
/
občudovati imenitnost pesnikovega jezika
/
zastar.
nekaterim stvarem je pripisoval preveliko imenitnost
pomembnost
/
pooseb.
naša imenitnost še ni večerjala
2.
zastar.
znamenitost
,
zanimivost
:
ogledovati si imenitnosti mesta
imenják
-a
m
(
á
)
soimenjak
:
čeprav sta imenjaka, se ne poznata
imênje
in
iménje -a
s
(
é; ẹ̑
)
zastar.
premoženje
,
imetje
:
prepustil mu je svoje imenje
iménoma
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
z imenom, po imenu:
nasprotnikov imenoma ne navaja
imenoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za imenoslovje:
imenoslovci še ne vedo natančno, od kod priimek enega od njenih prednikov
imenoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na imenoslovje:
imenoslovna razprava
/
imenoslovni problemi
imenoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
veda o (lastnih) imenih:
ukvarjati se z imenoslovjem
//
terminologija
,
nomenklatura
:
rastlinsko imenoslovje
imenoslôvka
-e
ž
(
ȏ
)
strokovnjakinja za imenoslovje:
delavnico bo vodila izkušena slovenska imenoslovka
imenotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
jezikosl.
ki (lahko) tvori (lastna) imena:
imenotvorni formant
imenoválec
-lca
[
imenovalca
in
imenovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
mat.
število pod ulomkovo črto:
pomnožiti števec in imenovalec z istim številom
/
skupni imenovalec
ki je skupen več ulomkom
2.
publ.,
v zvezi
skupni imenovalec
kar kaj povezuje, druži:
njegovemu pripovedovanju manjka skupni imenovalec
/
dati kaj pod skupni imenovalec
●
publ.
najti skupni imenovalec
imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju
imenoválnik
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
prvi sklon:
naglas na istem zlogu imenovalnika in rodilnika
imenoválniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na imenovalnik:
imenovalniška oblika imena
imenovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od imenovati:
imenovanje članov odbora
;
imenovanje komisij za ureditev prometa
;
vesel je bil imenovanja v glavni odbor
/
odločba o imenovanju
/
imenovanje je dobil z ministrstva
/
star.
grad ne zasluži tega imenovanja
imena
imenováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
1.
dati, določiti ime:
kako ga boš imenoval
;
otroka je imenoval Janez
/
imenoval ga je po očetu
/
ladjo so imenovali po njem
/
imenoval ga je lažnivec, lažnivca
rekel mu je
//
našteti (z navedbo imena):
imenovati črke abecede
;
imenoval mu je vse rastline, ki jih je imel na vrtu
2.
reči, povedati ime koga:
ni ga hotel imenovati
;
vse je imenoval, samo njega ne
/
ekspr.
lahko ga kar imenuješ
/
pravih imen ne bom imenoval
3.
izbrati, nameniti za kaj:
imenoval ga je za svojega dediča
;
imenovati izvedenca za sodišče
;
za člana komisije se imenuje tudi on
/
predsednik se imenuje samo za dve leti
4.
nedov.
,
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža lastnost, označenost predmeta:
kritika ga imenuje največjega sodobnega misleca
;
še vedno ga je imenoval prijatelja
;
po pravici ga imenuje začetnika
/
smejali so se ji in jo imenovali otročjo
imeli za otročjo
●
ekspr.
niti imenoval ga ni nihče
omenil
;
ekspr.
imenovati stvari s pravim imenom
opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja
imenováti se
nedov.
1.
imeti ime:
hrib pred nami se imenuje Golovec
;
otrok se imenuje Tomaž
/
ulica se imenuje po narodnem heroju
2.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža istost, identičnost:
ta ptič se imenuje vrabec
;
gibanje zračnih plasti se imenuje veter
;
komedija, ki jo imenujemo življenje
imenován
-a -o:
noče biti imenovan
;
v komisijo je bil imenovan še en kandidat
;
publ.
iz imenovanega kraja je prišlo veliko ljudi
tega, tistega
;
novo imenovani načelnik
novoimenovani
/
pri omejitvi, negotovosti v izjavi
obdobje tako imenovane [t. i.] strateške omejitve
♦
mat.
imenovano število
količina, ki se izrazi z mersko enoto
;
sam.:
imenovani je hitro vstal
iménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na ime:
zbrati imenske podatke
/
imenska označitev predmeta
/
imenski seznam
2.
jezikosl.
izpeljan iz samostalnika ali pridevnika:
ti glagoli so imenski
/
imenska končnica
;
imenska sklanjatev
sklanjatev samostalnika in taka sklanjatev pridevnika
♦
biblio.
imensko kazalo
seznam v knjigi obravnavanih imen z navedbo strani
;
strojn.
imenska mera
mera, izražena s številom, ki označuje velikost izdelka
;
imenska moč stroja
moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost
iménstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
terminologija
,
nomenklatura
:
pravno imenstvo
;
imenstvo kemijskih prvin
imerzíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
fiz.
potopitev objektiva mikroskopa in preparata v določeno tekočino, da bi se izboljšala povečava:
mikroskopiranje z imerzijo
2.
astron.
začetek zakritja nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom ali z njegovo senco:
imétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
star.
premoženje
,
imetje
:
zapravil je svoj imetek
;
velik imetek
iméti
imám
nedov.
, imêj
in
imèj imêjte; imèl
in
imél iméla;
nikalno
nímam
(
ẹ́ ȃ nȋmam
)
1.
izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina:
imeti avtomobil, hišo
;
imel je tri konje
;
imeti veliko knjig
;
malo, veliko ima
;
ekspr.
nič nima
2.
izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga:
te knjige nimam več
;
urednik ima dosti gradiva za objavo
;
oni imajo boljše igrišče kot mi
;
imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem
;
ima pripravo za varjenje
;
imate čist zrak in dobro hrano
/
nimate vzrokov za jezo
;
imeti dokaze za kaj
/
imeti abonma, transakcijski račun
/
ženske imajo enake pravice kot moški
//
izraža, da je pri osebku kaj za prodajo:
v trgovini imajo že prve češnje
;
pralnega praška imamo dovolj
//
izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu:
imeti brata, otroka, prijatelja
/
imeti ljubico
/
direktorja že imajo
/
imeti tekmeca
3.
izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom:
imamo goste
;
danes imam prijatelja na obisku
;
pog.
jutri bomo imeli pri nas zidarje
bomo zidali
/
imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate
4.
izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del:
katere sestavne dele ima celica
;
človeško telo ima glavo, trup in ude
/
zakon nima take določbe
;
voda ima precej kalcija
/
teden ima sedem dni
;
kilometer ima tisoč metrov
;
knjiga ima tristo strani
5.
z oslabljenim pomenom
izraža
a)
lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo:
ima brado in brke
;
ta roža ima lepe cvete
;
imeti močen glas
/
ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin
;
imeti veliko moč v rokah
/
dokument ima velik pomen
;
jeklo ima veliko trdnost
b)
stanje osebka, kot ga izraža določilo:
bolnik ima visoko temperaturo
;
imeti skrbi
/
nima časti, ponosa
/
ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo
/
kot vljudnostna fraza pri seznanjanju
s kom imam čast govoriti?
/
imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj
;
imeti diplomatske odnose z drugimi državami
;
imeti urejene življenjske razmere
/
stanovanje ima dobro razporeditev prostorov
/
imeti dobiček, izgubo pri kupčiji
;
imeti prednost pri nakupu
/
imeti rojstni dan
;
imeti nesrečo
/
imeti obrt
biti obrtnik
c)
stanje osebka glede na koga:
imeti podporo naprednega sveta
;
ekspr.
imam njegove simpatije
č)
odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo:
imel je priložnost pobegniti
/
ima dolžnost to storiti
mora
;
imel je moč, da je to prebolel
mogel je
;
ima pravico do lastne izbire
sme sam izbirati
d)
s prislovnim določilom
velikost, mero:
ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti
;
ima osemdeset let
je star
;
krava ima tristo kilogramov
tehta
//
izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava:
ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč
;
otroci imajo slabe čevlje
;
na zabavi je imela novo obleko
;
ob boku ima sabljo
/
pog.
ima očala
nosi
;
vlomilec je imel orožje
je bil oborožen
//
izraža, da se osebku kaj redno daje:
imeti nizke, visoke dohodke
;
imeti podporo, pokojnino
;
imeti tri tisoč evrov plače
;
kakšno štipendijo imaš
6.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku:
lase ima dolge in skodrane
;
avto ima pokvarjen
;
stroj imam v popravilu
;
orodje ima v redu
;
elipt.:
domačo nalogo že ima
jo je že napisal
;
pog.
vlomilca že imajo
je že prijet, ujet
/
ima sina zdravnika
//
izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo:
imeti koga na hrani, stanovanju
;
imeti kaj v lasti, najemu
;
imeti deželo pod oblastjo
7.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom,
v zvezi z
za
izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka:
imeti koga za bogatega, za poštenjaka
;
to trditev imam za resnično
;
imajo se za nekaj posebnega
/
imeti kaj za svoje
/
to imam za pomembno
/
publ.
imeti za potrebno obsoditi kaj
8.
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
za
izraža
a)
z glagolskim samostalnikom
da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik:
konja ima za jahanje
;
to vrv imam za obešanje perila
;
pog.
kaj se imate za učiti
kaj imate za učenje
/
ribe imamo za večerjo
/
peso imamo za krave
za krmljenje krav
b)
namembnost, kot jo določa samostalnik:
klop ima tudi za ležišče
;
telečje meso imamo za zrezke
//
izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik:
ima jo za ljubico
;
koga imaš za moža, za profesorja
/
pog.
koga imate za slovenščino
kdo vas poučuje slovenščino
9.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo
;
kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih
;
pog.:
imeti govor
;
zmeraj ima kako pripombo
kaj pripomni, ugovarja
/
to je imelo hude posledice
;
plavalec ima letos velike uspehe
;
publ.:
dogodek je imel slab izid
se je slabo končal
;
ima pomembno vlogo pri odločanju
zelo vpliva na odločitev
10.
z oslabljenim pomenom,
z nedoločnikom
izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik:
nima česa, kaj jesti
;
ima se kam umakniti
;
nima kdaj to napraviti
;
ima kje spati
;
ekspr.
ta pa ima s čim plačati
ima veliko denarja
/
imate kaj za popravilo
;
imate kaj za žejo
imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati
;
pog.
imeti kaj za nabrusiti
11.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
izraža navzočnost v prostoru in času
a)
določenega stanja:
že tri dni imamo dež
;
letos imamo lepo jesen
;
imamo mir, svobodo
;
tam imajo zdaj noč
;
v Sloveniji imamo demokracijo
/
na svetu imamo dobro in zlo
je, obstaja
b)
stvari:
takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij
;
za to bolezen še nimamo zdravila
/
publ.
na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
//
izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu:
knjige ima na mizi
;
v naročju je imela otroka
;
država ima industrijo na severu
/
pog.
starše ima pri sebi
stanujejo, živijo pri njem
/
konj ima belo liso na čelu
12.
pog.
gojiti
,
rediti
1
:
pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče
;
v Savinjski dolini imajo hmelj
13.
v zvezi
imeti rad
ljubiti
:
rad ima sosedovo hčer
/
rad ima mater, očeta
/
ona ima rada glasbo, rože
/
vedeli so, da ima rad vino
/
rastline imajo rade sončno lego
14.
dov.
postati mati, oče:
imela bosta otroka
;
ne more imeti potomcev
/
pog.
prejšnji mesec je imela otroka
rodila
;
mačka je imela pet mladičev
skotila, povrgla
15.
evfem.
imeti spolni odnos, spolne odnose:
jo je že imel
/
ona ima druge moške
16.
pog.
morati
:
njemu se imamo zahvaliti za pomoč
/
star.
zdaj se imaš učiti
/
star.
vlak ima vsak čas odpeljati
bo odpeljal
//
moči
1
:
imaš (za) posoditi tisoč evrov
/
nimam ti česa očitati
17.
nav. 3. os.,
pog.,
ekspr.,
s tožilnikom
mikati, želeti si:
ti čevlji me pa res imajo
/
ima me, da bi jo vprašal
18.
pog.,
v medmetni rabi
izraža nezadovoljstvo, razočaranje:
zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
//
zadovoljstvo
,
privoščljivost
:
dolgo je nagajal, zdaj pa ima
●
ekspr.
nekateri ljudje imajo
so premožni, bogati
;
ekspr.
o tem nimam besed
od osuplosti nad tem ne morem nič reči
;
za brata nima lepe besede
ni prijazen, dober z njim
;
pog.,
ekspr.
ta človek nima dna
ni mu nikoli dovolj jedi in pijače
;
ekspr.
govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa
kar je govoril, je bilo brez logične povezave
;
ekspr.
nima pojma o tem
skoraj nič ne ve o tem
;
ekspr.
ta človek nima srca
je brezsrčen, neusmiljen
;
ekspr.
besedo ima XY
zdaj bo govoril, je na vrsti
;
imate besedo
možnost, pravico do govorjenja
;
pog.
ta dovtip ima že brado
je star
;
pog.
imaš kako cigareto
ali mi daš cigareto
;
vsaka stvar ima svoj čas
se pojavi ob določenem času
;
igralec je imel včeraj (dober) dan
dobro je igral
;
ekspr.
ta pa ima glas
glasno govori; lepo poje
;
ekspr.
ima (dobro) glavo
se lahko uči
, trdo glavo
se težko uči
;
ekspr.
ima ime in bogastvo
je ugleden, priznan in bogat
;
pog.,
ekspr.
zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike
boste kritizirali, opravljali
;
pog.,
ekspr.
(jo) že imam
sem se že domislil
;
ekspr.
tu nimaš več kaj (iskati)
pojdi; nisi zaželen
;
pog.,
ekspr.
ima hranilno knjižico
denarne prihranke vlaga v hranilnico
;
ekspr.
ta ima pa debelo kožo
neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden
;
ekspr.
pri vseh ljudeh ima kredit
mu zaupajo, verjamejo
;
ekspr.
načrt ima nekaj v sebi
je dober, primeren
;
pog.
ima (dober) nos
bistro, pravilno predvideva
;
ekspr.
le kje imaš oči
ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš
;
ekspr.
imeti oči za kaj
sposobnost za opazovanje, proučevanje
;
ekspr.
imej pamet
izraža opozorilo, opomin, ohrabritev
;
pog.
pod seboj ima pet ljudi
so mu podrejeni
;
evfem.
imeti dolge prste
krasti
;
ekspr.
srce ima le zanjo
ljubi samo njo
;
ekspr.
imeti sušo v žepu
biti brez denarja
;
evfem.
bolnik ima vetrove
v črevesju mu nastajajo plini
;
ekspr.
to ima dolgo zgodovino
se je dolgo razvijalo, pripravljalo
;
ekspr.
imeti zveze
biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo
;
pog.
kaj imate proti meni
zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate
;
star.
delal se je, kakor da ga nima za mar
se ne meni zanj
;
ekspr.
niti za sol nimajo
zelo so revni
;
ekspr.
povej, kar imaš na duši
kar (že dolgo) želiš povedati
;
pog.,
ekspr.
na hrbtu jih imam že šestdeset
star sem že šestdeset let
;
ekspr.
ima že dušo na jeziku
je tako slab, da bo kmalu umrl
;
ekspr.
ima srce na jeziku
hitro zaupa svoja čustva
;
ekspr.
neprestano ga ima na očeh
ga opazuje, nadzoruje
;
pog.,
ekspr.
imeti koga na vajetih
v vsem mu ukazovati
;
pog.,
ekspr.
na vratu ima tri otroke
skrbeti mora za tri otroke
;
star.
otroka ima pri prsih
doji ga
;
očeta imajo v velikih časteh, v časti
zelo ga cenijo, spoštujejo
;
ekspr.
imeti kaj v malem prstu
dobro znati, poznati kaj
;
pog.,
ekspr.
tega človeka imam v želodcu
zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor
;
ekspr.
imata nekaj med seboj
prepirata se; se imata rada
;
ekspr.
imeti roko nad kom
biti mu zaščitnik, varovati ga
;
med. žarg.
bolnika imajo pod kisikom
umetno mu dovajajo kisik
;
ekspr.
imeti veliko pod palcem
biti zelo bogat
;
ekspr.
imeti kaj vedno pred očmi
upoštevati pri svojem delovanju
;
ekspr.
nič nimam z njim
sem brez stikov z njim; nimam z njim ljubezenskih, spolnih odnosov
;
pog.
ima nekaj za bregom, plotom
nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti
;
pog.
za seboj ima ves kolektiv
ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju
;
pog.,
ekspr.
imeti jih za ušesi
biti navihan, poreden, zvit
;
pog.
asistent ima statiste čez
na skrbi
;
ekspr.
imata me dosti, zadosti
naveličala sta se me, odveč sem jima
;
nižje pog.
letos ima drevje veliko gori
je drevje dobro, zelo obrodilo
;
ekspr.
povsod ima oči
vse vidi, opazi
;
pog.
imeti prav
trditi, zastopati pravo mnenje
;
pog.
imajo že precej kilometrov v nogah
veliko so prehodili
;
pog.,
šalj.
en kolešček v glavi ima premalo, preveč
je nekoliko čudaški
;
danes imamo prosto
nismo na delu, v šoli
;
ekspr.
kaj imaš ti zraven
izraža opozorilo, očitek
;
preg.
kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima
spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi
;
preg.
palica ima dva konca
sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori
;
preg.
kdor nima v glavi, ima v petah
pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
;
kdor nič nima, tudi nič dati ne more
;
čim več ima, več hoče imeti
♦
lov.
pes ima dober apel
je poslušen
;
šol.
imeti nadzorstvo
skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se
pog.,
s prislovnim določilom
izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo:
dobro, slabo se ima
;
ima se kot še nikoli
/
ekspr.
ta se pa ima
zelo dobro živi
/
kot vljudnostna fraza
kako se (kaj) imaš, imate
;
kot pozdrav
dobro se imej, imejte
imáje
star.
:
nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč
-a -e
star.
:
imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko
;
ženske, imajoče več ljubimcev
imétje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
premoženje
:
vse imetje je zapustil sinu
;
skromno, veliko imetje
/
osebno imetje
/
evfem.
prilastil si je tuje imetje
♦
pravn.
imetje in lastnina
2.
zastar.
posestvo
,
zemljišče
:
kralj mu je podaril velika imetja
/
živel je na svojem podeželskem imetju
imétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska ali država, ustanova, ki kaj ima:
imetnica delnic
;
imetnica odlikovanja
/
imetnica deležev prevzete družbe
/
imetnica stanovanjske pravice
imétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor kaj ima:
imetnik denarja
;
imetnik izžrebane srečke
/
imetnik odlikovanja
/
lastniki in imetniki
/
imetnik stanovanjske pravice
ímidž
-a
tudi
image imagea
[
ímidž-
]
m
(
ȋ
)
pog.
videz, zunanja podoba, ustvarjena zlasti z načinom oblačenja, vedenja:
skrbeti za svoj imidž
imigrácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
priseljevanje
:
nekatere države omejujejo imigracijo
/
imigracija delavcev v industrijsko razvite države
imigránt
-a
m
(
ā á
)
knjiž.
priseljenec
:
število imigrantov v Ameriki se je povečalo
imigrántski
-a -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
priseljenski
:
imigrantski problemi
imigrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
priseliti se:
že njegov oče je imigriral v Kanado
iminénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
neposreden
,
bližnji
2
:
iminentna nevarnost
imisíja
-e
ž
(
ȋ
)
vnašanje onesnaženih snovi v okolje, zlasti v ozračje:
analiza, meritve imisij
;
zmanjševanje imisij
imisíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na imisijo:
imisijska koncentracija
/
mejna, opozorilna imisijska vrednost
imitácija
-e
ž
(
á
)
1.
kar je imitirano;
posnetek
,
ponaredek
:
izdeloval je imitacije dragih kamnov
;
imitacija krzna, marmorja
/
imitacije antičnih umetnin
/
kožuh iz imitacije
2.
glagolnik od imitirati;
posnemanje
,
oponašanje
:
postopek imitacije
/
imitacija tujih vzorov
/
imeti dar imitacije
♦
glasb.
posnemanje glasbenega motiva
imitacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na imitacijo:
zapustila je le nekaj imitacijskega nakita
/
imitacijska spretnost
imitatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na imitacijo:
imitativni izdelki
/
njegovo sprejemanje znanja ni samo imitativno, pač pa tudi ustvarjalno
/
imitativna umetnost
imitátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug;
posnemovalec
,
oponašalec
:
imitator svojega vzornika
/
imitator živalskih glasov
/
slabš.
epigoni in literarni imitatorji
2.
kdor dela kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega;
posnemovalec
,
ponarejevalec
:
imitator znanih umetnin
imitátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug;
posnemovalka
,
oponašalka
:
imitatorka slavne pevke
;
voditeljica in imitatorka
;
nastopila je kot imitatorka
imitátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na imitatorje:
opravljati imitatorsko delo
;
imitatorske sposobnosti
/
razlika med imitatorsko in originalno poezijo
imitíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od imitirati:
imitiranje usnja ni težavno
/
imitiranje slavnega vzornika
imitírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delati kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega;
posnemati
,
ponarejati
:
imitirati mahagoni
/
obnavljal je kipe in imitiral stare slike
/
to blago imitira irhovino
2.
knjiž.
ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug;
posnemati
,
oponašati
:
imitirati koga v vedenju
/
imitiral je ptičje petje
imitíran
-a -o:
imitiran marmor
;
imitirano usnje
ìmobílen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
nepremičen
,
nepremakljiv
:
po nesreči je bil dalj časa imobilen
/
imobilen bolnik
imobiliáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nepremičninski
:
imobiliarno imetje
imobílije
-lij
ž
mn.
(
í ȋ
)
knjiž.
nepremičnina
:
prodal je mobilije in imobilije
imobilizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od imobilizirati:
imobilizacija zlomljene roke
/
imobilizacija in prevoz ponesrečenca
imobilízem
-zma
m
(
ī
)
publ.
nedejavnost
,
nedelavnost
,
negibnost
:
v tem trenutku je imobilizem nedopusten
/
imobilizem filozofije
imobilizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
napraviti negibljivo, nepremakljivo:
imobilizirati (zlomljeno) roko
;
pren.,
knjiž.
imobilizirati zavest
♦
ekon.
imobilizirati kapital
napraviti kapital nelikviden
ìmobílnost
-i
ž
(
ȉ-ȋ
)
med.
negibljivost
,
nepremakljivost
:
imobilnost roke
ìmorálen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
ki ne priznava, se ne drži moralnih načel:
imoralen človek
ìmoralíst
-a
m
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
kdor ne priznava, se ne drži moralnih načel:
nihilisti in imoralisti
ìmoralízem
-zma
m
(
ȉ-ī
)
knjiž.
nepriznavanje moralnih načel:
imoralizem meščanske družbe
ìmorálnost
-i
ž
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
lastnost imoralnega človeka:
njegova znana imoralnost
imortéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
vrtn.
cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji;
suha roža
:
šopek imortel
imovína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
premoženje
,
imetje
:
zaplenili so mu vso imovino
/
publ.
ljudska imovina
prva leta po 1945
premoženje, zaplenjeno okupatorjem ali njihovim sodelavcem
/
v povedni rabi
to je moja imovina
lastnina, last
imovínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
premoženjski
:
velika imovinska škoda
/
ugotoviti imovinsko stanje
imovít
-a -o
prid.
, imovítejši
(
ȋ
)
star.
bogat
,
premožen
:
imovit kmet
;
bil je sin imovitih staršev
impála
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
gazela s temnimi lisami po hrbtu, stegnih, nad zadnjimi parklji, Aepyceros melampus:
čreda impal
impeachment
in
impíčment
-a
[
impíčment
]
m
(
ȋ
)
zlasti v ameriškem okolju
postopek odstavitve, odpoklica funkcionarja zaradi očitkov, dvomov o ustreznosti njegovega dela:
za impeachment so potrebovali dve tretjini glasov
impedánca
-e
ž
(
ȃ
)
elektr.
razmerje med izmenično napetostjo in tokom v električnem krogu:
ímperativ
-a
m
(
ȋ
)
1.
knjiž.,
navadno s prilastkom
zahteva
,
nujnost
:
izhajati iz družbenega imperativa
;
film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom
;
razorožitev postaja imperativ sedanjega časa
/
spoznati pisateljev notranji imperativ
/
z oslabljenim pomenom:
inteligenca se je podredila revolucionarnim imperativom
;
publ.
tam vlada imperativ boja za oblast
//
nav. ekspr.,
v zvezi
kategorični imperativ
nujna zahteva:
povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
♦
filoz.
kategorični imperativ
po Kantu
človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati
2.
jezikosl.
velelni naklon:
stavek v imperativu
//
glagolska oblika za izražanje tega naklona;
velelnik
:
uporabiti imperativ
ímperativen
in
imperatíven -vna -o
prid.
(
ȋ; ȋ
)
nanašajoč se na imperativ:
spoznati imperativne naloge podjetja
;
imperativna potreba samoohranitve
/
njegovo govorjenje je bilo zelo imperativno
ukazovalno
♦
jezikosl.
imperativni stavek
velelni stavek
ímperativno
in
imperatívno
prisl.
:
še podatke je treba imperativno zahtevati
ímperativnost
in
imperatívnost -i
ž
(
ȋ; ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost imperativnega:
imperativnost samoobrambe
/
razne oblike imperativnosti
ukazovalnosti
imperátor
-ja
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
vladar (imperija):
imperatorji in vojskovodje
/
fašistični imperator
//
zgod.
naslov za rimske vladarje od cesarja Avgusta naprej:
imperátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na imperatorje:
imperatorska oblast
/
imperatorske težnje
ímperfekt
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
glagolska oblika za izražanje preteklega trajajočega ali ponavljajočega se dejanja:
aorist in imperfekt
ímperfektiven
in
imperfektíven -vna -o
prid.
(
ȋ; ȋ
)
jezikosl.
ki izraža trajanje ali ponavljanje dejanja;
nedovršen
1
:
imperfektivni glagoli
imperiál
-a
m
(
ȃ
)
1.
num.
ruski zlatnik, kovan od leta 1775 dalje:
imperiali in srebrni rublji
2.
gastr.
svež sir iz neposnetega mleka, sladkega okusa:
namazati kruh z imperialom
imperiálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na imperij:
različni imperialni interesi
/
imperialna politika
imperialíst
-a
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
kdor uresničuje, širi politiko imperializma:
ameriški, nemški imperialisti
;
pren.
kulturni imperialisti
imperialístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na imperialiste ali imperializem:
imperialistični cilji
;
obramba imperialističnih interesov
;
imperialistična razdelitev sveta
/
imperialistična politika
/
imperialistični stadij kapitalizma
/
nasprotja med imperialističnimi državami
/
imperialistične vojne
imperialízem
-zma
m
(
ī
)
težnja, zlasti močnejših držav, skupnosti, po nadvladi, širjenju svojega vpliva na kakem področju, območju:
zahodni kulturni imperializem
;
država je postala žrtev ekonomskega imperializma
/
jezikovni imperializem
//
nav. ekspr.
težnja po obvladanju tujih ozemelj:
nastopiti proti imperializmu
;
ravnati v duhu imperializma
/
politični imperializem
;
imperializem in kolonializem
//
polit.,
nekdaj
razvojna stopnja kapitalizma, na kateri je ta usmerjen k novi ekonomski in politični delitvi sveta:
ameriški, evropski imperializem
;
kriza imperializma
impêrij
-a
m
(
é
)
zlasti v 19. stoletju
velika, monarhično urejena država, navadno s kolonialno posestjo:
gospodarsko propadanje imperija
/
britanski imperij
//
v starem veku
velika država sploh:
perzijski, rimski imperij
♦
zgod.
imperij
pri starih Rimljanih
najvišja vojaška in civilna oblast
impêrijski
-a -o
(
é
)
pridevnik od imperij:
imperijska moč
ìmpersonálen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
brezoseben
:
impersonalno mnenje
/
impersonalne izkušnje
neosebne
♦
jezikosl.
impersonalna raba
brezosebna raba
impertinénca
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
predrznost
,
nesramnost
:
njegova impertinenca se ne da opravičiti
impertinénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
predrzen
,
nesramen
:
biti impertinenten
;
impertinentna ženska
/
impertinentna laž
impertinéntno
prisl.
:
gledal jo je naravnost impertinentno
impertinéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
predrznost
,
nesramnost
:
ni mogel prikriti svoje impertinentnosti
impetuóznost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
naglost
,
silovitost
:
njegova impetuoznost se pogosto bliža nevljudnosti
implantácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od implantirati:
implantacija kovinskega kolčnega sklepa
implantát
-a
m
(
ȃ
)
med.
kar se implantira:
izdelati implantat
implantírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
vnesti tujo, navadno umetno snov v telo, vsaditi:
implantirati kovinski kolčni sklep, srčno zaklopko
implementácija
-e
ž
(
á
)
1.
dejanje, s katerim kaj zamišljenega, novega postane stvarnost, dejstvo:
implementacija projekta, strategije
;
implementacija konvencije, zakona
;
rok za implementacijo
2.
rač.
uporaba, uresničitev določenih tehničnih rešitev v informacijskem sistemu:
implementacija strežnika
implementírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
narediti, da kaj zamišljenega, novega postane stvarnost, dejstvo:
gospodarstvo implementira dosežke znanosti
;
implementirati evropski pravni red
;
implementirati raziskovalne rezultate
;
implementirati zakonodajo Evropske unije v Slovenijo
2.
rač.
uvesti določene tehnične rešitve v informacijski sistem:
implementirati tehnologijo za črpanje nafte
implementíran
-a -o:
v celoti implementiran tehnični standard
;
implementirana zakonodaja
/
implementirana programska oprema regulira potek proizvodnega procesa
implicírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
vsebovati, pa ne določno izražati:
koeksistenca implicira tudi bolj intenzivne kulturne odnose
implicíran
-a -o:
vsa ta dejstva so implicirana v avtorjevem pripovedovanju
implícite
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
vsebovano, pa ne določno izraženo:
avtor eksplicite ali implicite ohranja humanistične ideale
/
v sodbi je implicite zajeto tudi njegovo stališče
vključno
implicíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je vsebovan, pa ne določno izražen, sovseben:
tekst je implicitna kritika
;
vse to ima svojo implicitno logiko
♦
mat.
implicitna oblika funkcije
oblika, zapis funkcije, v katerem odvisna spremenljivka ni sama na eni strani enačbe
implicítno
prisl.
:
implicitno izražena misel
implikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
kar je vsebovano, pa ne določno izraženo:
razlagati implikacije
/
skušal se je izogniti političnim implikacijam
♦
filoz.
zveza med stavki, ki povezuje odnos med razlogom in posledico
implozíja
tudi
implózija -e
ž
(
ȋ; ọ́
)
1.
eksplozija
:
prej ali slej bo prišlo do implozije sistema
;
implozija komunizma
razpad in propad
/
čustvena implozija
/
informacijska implozija
2.
fiz.
hitro porušenje votlega telesa zaradi premočnega zunanjega pritiska:
implozija podmornice
;
implozija zvezd
/
vrtinčna implozija zraka
implúvij
-a
m
(
ú
)
pri starih Rimljanih
osrednji, poglobljeni del atrija, v katerega se steka deževnica:
vaze s cvetlicami ob impluviju
imponderabílije
-lij
ž
mn.
(
í ȋ
)
fiz.,
nekdaj
kar se ne da stehtati:
svetlobo in toploto so prištevali k imponderabilijam
//
knjiž.
nepreračunljive okoliščine, nedoločljivi vplivi:
življenje je polno imponderabilij, ki se z besedami ne dajo izraziti
imponírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.,
navadno z dajalnikom
vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja:
hotel ji je imponirati
;
to mu imponira
;
njegovo vedenje mu prav nič ne imponira
;
s svojim nastopom je ljudem zelo imponiral
/
samozavest vselej imponira
imponirajóč
-a -e:
knjiga je napisana z imponirajočo resnobo
impórt
-a
m
(
ọ̑
)
kupovanje blaga v drugi državi;
uvoz
:
omejiti import surovin
;
import in eksport
/
import se je povečal
količina blaga, kupljenega v drugi državi
;
pren.,
ekspr.
ta beseda je primer tujega importa v naš jezik
impórten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
uvozen
1
:
importno blago
importíranec
-nca
m
(
ȋ
)
slabš.
kdor je poslan, je prišel iz drugega okolja:
importiranci in domačini
importírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kupovati blago v drugi državi;
uvažati
:
importirati avtomobile
;
pren.,
ekspr.
importirati ideje
importíran
-a -o:
importirani slog
;
ta izraz je importiran k nam iz angleščine
;
importirano blago
ìmpoténca
-e
ž
(
ȉ-ẹ̑
)
nesposobnost za spolne odnose;
spolna nezmožnost
,
spolna nemoč
1
:
zdravil se je zaradi impotence
;
pren.,
ekspr.
duševna impotenca
ìmpoténten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ẹ̑
)
nesposoben za spolne odnose, spolno nezmožen:
impotenten moški
;
pren.,
ekspr.
pokvarjena in impotentna družba
ìmpoténtnež
-a
m
(
ȉ-ẹ̑
)
ekspr.
impotenten človek:
saj nisem kak impotentnež
ìmpoténtnost
-i
ž
(
ȉ-ẹ̑
)
lastnost, značilnost impotentnega človeka;
spolna nezmožnost
,
spolna nemoč
1
:
trpeti za impotentnostjo
;
razlogi, vzroki za impotentnost
;
zdravila za impotentnost
/
ekspr.
popolna impotentnost nekaterih držav pri reševanju krize
impozánten
-tna -o
prid.
, impozántnejši
(
ȃ
)
ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
a)
velike razsežnosti;
mogočen
,
veličasten
:
pesniku so odkrili impozanten spomenik
;
impozantna cerkev
;
impozantne granitne skale
;
ustavil se je pred impozantnim poslopjem
/
imel je impozanten obraz
;
impozantna postava
/
ekspr.
te številke so impozantne
zelo velike
b)
velikega števila, velikanski:
impozantna družina rastlin
;
pred vhodom se je zbrala impozantna množica
impozántnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost impozantnega:
impozantnost stavbe
/
njegova postava ni brez impozantnosti
impregnácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od impregnirati:
impregnacija lesa
;
impregnacija šotorskega platna
/
impregnacija je dolgo držala
impregnacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na impregnacijo:
uporabljati različna impregnacijska sredstva
/
impregnacijska metoda
impregnánt
-a
m
(
ā
)
teh.
sredstvo za impregniranje:
žice so zaščitili z impregnantom
impregníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od impregnirati:
povečati odpornost z impregniranjem
;
impregniranje tkanin
impregnírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
prepajati s kemičnimi snovmi, da se doseže zaščita, večja odpornost:
impregnirati les, papir, tkanino
;
impregnirati sod za vino
/
impregnirati proti vlagi
impregníran
-a -o:
impregnirano šotorsko platno
;
tkanina je bila impregnirana proti moljem
impregníren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se impregnira:
impregnirno sredstvo
/
impregnirna naprava
impregnírnica
-e
ž
(
ȋ
)
obrat, delavnica za impregniranje:
tovarna ima tudi impregnirnico
impresárij
-a
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja z organizacijo javnih nastopov umetnikov, (umetniških) ansamblov:
pevka ima sposobnega impresarija
/
gledališki, operni impresarij
;
koncertni impresarij
impresíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta;
(čutni) vtis
:
dogajanje je pustilo pri njem globoko impresijo
/
zanimive popotne impresije
/
odšel je pod močno impresijo vsega, kar je videl
2.
lit.,
um.
umetniško delo, ki tak vtis prikazuje, posreduje:
čudovita barvna impresija
/
najbolj dragocene so njegove pokrajinske impresije
/
z zanimanjem je prebral impresije iz Amerike
/
pesnik impresij
impresionírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
povzročiti, vzbuditi močen (čutni) vtis:
njegove slike impresionirajo
;
ta dežela nas je impresionirala s svojimi naravnimi lepotami
/
dogodki so ga vidno impresionirali
pretresli, presunili
/
publ.
delegacijo so zelo impresionirali uspehi tovarne
navdušili, prevzeli
impresioníran
-a -o:
impresioniran je bil nad vsem, kar se je dogajalo
impresioníst
-a
m
(
ȋ
)
predstavnik impresionizma:
francoski impresionisti
;
dela slovenskih impresionistov
impresionístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na impresionizem:
impresionistični slikarji
;
impresionistično pesništvo
/
pesniki in pisatelji impresionistične smeri
/
objavil je moderno impresionistično črtico
impresionístično
prisl.
:
impresionistično občutena pesem
impresionízem
-zma
m
(
ī
)
umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki si prizadeva izraziti (čutni) vtis zunanjega sveta:
impresionizem v slikarstvu
;
predstavnik impresionizma
impresíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki povzroča, vzbuja močen (čutni) vtis:
ta človek ima zelo impresiven obraz
;
impresivna pokrajina
/
impresivna glasba
;
film, najbolj impresivna umetnost
;
njegove besede so bile zelo impresivne
prepričljive
/
stanje po katastrofi je bilo zelo impresivno
pretresljivo, presunljivo
imprésum
-a
m
(
ẹ̑
)
tisk.
podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu;
kolofon
imprimátur
-ja
m
(
ȃ
)
nekdaj
pisno dovoljenje za natis:
dati, dobiti imprimatur
/
Prešernove pesmi so od cenzorja dobile imprimatur
♦
rel.
pisno dovoljenje cerkvenega predstojništva za natis verskega, cerkvenega spisa
;
zal.
(pisna) odobritev avtorja, založbe ali tiskarne, da se tiskanje začne
imprimé
-ja
in
imprimé -êja
[
imprimé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
tekst.
potiskana tkanina iz naravne, umetne svile, navadno za ženske obleke:
obleka iz impriméja
ímpro
--
v prid. rabi
(
ȋ
)
nanašajoč se na improvizacijo, improviziranje;
improvizacijski
:
impro liga
;
impro gledališče;
prim.
improliga
ímprolíga
in
ímpro líga
-e
ž
(
ȋ-ī
)
1.
tekmovanje v gledališkem improviziranju:
državni prvak improlige
2.
navadno s prilastkom
skupina, ki se ukvarja z gledališkim improviziranjem:
šolska improliga
impromptu
-ja
[
impromptí
in
empromptí
]
m
(
ȋ
)
1.
glasb.
krajša instrumentalna skladba z značilnostmi improvizacije:
bagatele in impromptuji za klavir
2.
knjiž.
domislek
,
domislica
:
občudovali so njegove impromptuje
improvizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od improvizirati:
poslušal je zanimive improvizacije na klavirju
/
prehod iz improvizacije v načrtno gospodarstvo
/
improvizacija nosil je uspela
/
zelo je spreten v improvizaciji
//
kar je improvizirano:
to je ena njegovih improvizacij
improvizacíjski
in
improvizácijski
-a -o
prid.
(
ȋ; á
)
nanašajoč se na improvizacijo, improviziranje:
improvizacijska sposobnost
/
improvizacijska predstava
;
improvizacijska liga
;
improvizacijsko gledališče
/
improvizacijska skupina
improvizátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor improvizira:
bil je velik umetnik ter izreden improvizator
/
dober improvizator proslav
/
ekspr.
ni bil sistematičen delavec, ampak le improvizator
improvizátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki improvizira:
zabavale so nas improvizatorke
;
izjemna, odlična improvizatorka
;
skladateljica in improvizatorka
improvizátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na improvizatorje:
ta umetnik ima improvizatorski talent
/
taka kulturna politika je preveč improvizatorska
improvizátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost improvizatorjev:
ne more se otresti improvizatorstva
/
ta proizvodnja teži k improvizatorstvu
improvizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od improvizirati:
živahno improviziranje na klavir
/
pokazal je veliko sposobnost improviziranja
improvizíranost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost improviziranega:
improviziranost akcije
improvizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
posredovati, poustvarjati kaj brez priprave, načrta:
improvizirati govor
;
improvizirati na klavirju
/
zna odlično improvizirati
/
ni igral po notah, marveč je improviziral
/
ekspr.
za pouk se ni dosti pripravljal, ampak je v razredu kar improviziral
//
narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne z ustreznim materialom:
iz navadnih desk so improvizirali mizo
;
improvizirati nosilnico
;
improvizirati oder
//
ponazoriti
,
uprizoriti
:
improvizirati gašenje požara
;
improvizirati napad na mesto
improvizíran
-a -o:
improviziran podstavek
;
improvizirana igra, oddaja
;
slavje je bilo improvizirano
impúlz
-a
m
(
ȗ
)
1.
knjiž.
kar z močnim, navadno kratkotrajnim delovanjem povzroči, ohrani kako drugo delovanje, spodbuda:
mnogi duhovni impulzi so prihajali iz te dežele
;
pasivno sprejema vse impulze
;
čakali so še na zadnji politični impulz
/
za svoje delovanje niso dobili nobenega impulza več
;
dati naši trgovini nov impulz
/
z oslabljenim pomenom
sproščanje čustvenih impulzov
//
težnja
,
nagon
:
nepremagljiv impulz ga je gnal stran
2.
elektr.
kratkotrajen električni tok, nastal z zelo hitrim povečanjem na določeno vrednost, sunek:
prekiniti, sprožiti impulz
;
kratki, močni impulzi
;
antena sprejema oddane impulze
;
jakost, pot impulza
;
trajanje impulza
/
tokovni, valovni impulz
♦
biol.
vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja
;
fiz.
produkt nespremenljive količine in časa, sunek
impúlzen
-zna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na (električni) impulz:
impulzni generator
♦
teh.
impulzno varjenje
impulzíven
-vna -o
prid.
, impulzívnejši
(
ȋ
)
knjiž.
ki reagira zelo hitro in navadno nepremišljeno;
nagel
,
vročekrven
:
ta človek je preveč impulziven
/
kljub svojemu impulzivnemu značaju se je obvladal
/
impulziven govor
impulzívnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost impulzivnega človeka:
vitalnost se pri njem druži z impulzivnostjo
/
kljub svoji impulzivnosti se je obvladal
imputácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
svojevoljno pripisovanje, podtikanje:
v kritikovem delu je preveč subjektivnih imputacij
imputírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
svojevoljno pripisati, podtakniti:
Stritar je Prešernu imputiral vrsto svojih idej
imún
-a -o
prid.
(
ȗ
)
1.
med.,
v povedni rabi
odporen proti določeni okužbi:
biti imun
;
po ozdravitvi ostane vse življenje imun
/
imun proti davici, škrlatinki
/
imun proti bolezni
2.
knjiž.
neobčutljiv
,
odporen
1
:
imun je za vse negativne vplive
/
tovarna ne more biti imuna do dogajanja na trgu
ravnodušna
imunitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
pravn.
pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov, nedotakljivost:
imeti, kršiti imuniteto
;
odvzeti komu imuniteto
;
sklicevati se na imuniteto
/
diplomatska imuniteta
nedopustnost kazenskega pregona diplomatov
;
poslanska imuniteta
♦
zgod.
izvzetost od javnih dajatev ali drugih javnih obveznosti
2.
med.
imunost
:
ugotoviti imuniteto
imunitéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na imuniteto:
imunitetne pravice poslancev
/
imunitetna izkaznica
/
imunitetno ozemlje
imunizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od imunizirati:
obvezna imunizacija prebivalstva
/
aktivna
s cepivom
, pasivna imunizacija
s serumom
imunizacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na imunizacijo:
imunizacijski postopek
/
imunizacijsko cepljenje
imunizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
povzročiti odpornost organizma proti določeni okužbi:
cepljenje imunizira samo za določen čas
;
imunizirati s serumom
/
imunizirati ljudi proti azijski gripi
imúnoglobulín
-a
m
(
ȗ-ȋ
)
biol.
beljakovina, ki nastane v organizmu kot imunski odgovor ob stiku z neznanim antigenom:
človeški organizem proizvaja imunoglobuline
;
vsebnost imunoglobulinov v mlezivu
;
zaščita z imunoglobulini
imunológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za imunologijo:
pregled pri imunologu
;
mikrobiolog in imunolog
imunologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o odpornosti organizma proti določeni okužbi:
laboratorij za imunologijo
;
imunologija in virologija
imunolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na imunologijo:
imunološki inštitut
/
imunološka reakcija
imunska reakcija
imúnost
-i
ž
(
ȗ
)
med.
odpornost organizma proti določeni okužbi:
trajanje imunosti
/
imunost proti oslovskemu kašlju
/
naravna imunost
nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob
;
pridobljena imunost
nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem
;
umetna imunost
nastala s cepljenjem
imúnoterapíja
-e
ž
(
ȗ-ȋ
)
med.
zdravljenje z aktivnimi ali pasivnimi imunskimi sredstvi:
izvajati imunoterapijo
;
zdravljenje z imunoterapijo
imúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na imunost ali imunizacijo:
imunski serum
;
imunsko cepivo
/
imunska reakcija organizma
/
imunski sistem
organi in celice, ki telo varujejo pred boleznimi
in
vez.
I.
med členi v stavku
1.
za vezanje dveh istovrstnih členov:
oče in sin sta zdoma
;
prinesi kruha in sira
;
pospravi krožnike in kar je še na mizi
;
ves moker in premražen
;
ravnaj počasi in previdno
;
duh po mesu in (po) žganju
/
elipt.
ne ve, ali in kdaj naj pride
;
neprav.,
med predlogoma, ki se vežeta z različnima sklonoma
pred in po uporabi
pred uporabo in po njej
/
ekspr.
ti si spletkar in nič drugega
//
pri naštevanju
za vezanje predzadnjega in zadnjega člena:
rdeče, modre in zelene barve
//
ekspr.,
v mnogovezju
za stopnjevano poudarjanje členov:
takrat smo bili še mladi in razposajeni in zaljubljeni
//
ekspr.,
v zvezi
in – in
tako – kakor:
ni čudno, če sem po takem delu in utrujena in razdražena
2.
nav. ekspr.
za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto:
čast in slava mu
;
strah in trepet vse okolice
;
hrušč in trušč
;
zna brati in pisati
;
hiša brez oken in vrat
/
nikdar in nikoli ne bo boljši
3.
nav. ekspr.,
pri ponavljanju iste besede
za izražanje velike količine, visoke stopnje:
tisoči in tisoči slavijo zmago
;
trajalo bo leta in leta
;
dnevi so daljši in daljši
;
vrača se spet in spet
/
ti si kruha sit in presit
;
tam je dolgčas in sam dolgčas
/
čez in čez
;
krog in krog
4.
za seštevanje, prištevanje:
ena in tri je štiri [1 + 3 = 4]
/
stara je šestnajst let in pol
/
ekspr.
tisoč in več
//
navadno okrepljen
za dodajanje:
lačna je in žejna tudi
;
pozabil ni nikogar in tudi tebe ne
/
čisti posodo, ploščice in podobno [ipd.]
/
prodaja fige, rožiče in tako dalje [itd.]
;
in tako naprej [itn.]
5.
ekspr.,
navadno okrepljen
za stopnjevanje:
ta bolezen se pojavlja na rastlinah in celo na živalih
;
to ne briga nikogar in vas najmanj
;
pozdrav vsem in posebno tebi
6.
navadno v zvezi
ta in ta, tak in tak
ki je znan, a se noče, ne more imenovati:
pride ta in ta dan
;
človek s tako in tako preteklostjo
;
treba bo še toliko in toliko denarja
/
gospod ta in ta
7.
ekspr.,
z vejico ali pomišljajem
za izražanje nepričakovanega nasprotja:
mlad, in tako pokvarjen
;
jaz – in v pokoj, kaj še
/
tako blizu mi je, in (vendar) tako daleč
8.
z vejico,
v zvezi
in sicer, in to
za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega:
njegov poklic zahteva znanje, in sicer resnično znanje
;
večkrat se razjezi, in to ne brez vzroka
●
ekspr.
noč in dan dela
kar naprej, neprenehoma
;
ekspr.
leto in dan je čakal
zelo dolgo; približno eno leto
;
ekspr.
prigovarjajo mu, on pa ne in ne
trdovratno se upira, noče
;
ekspr.
padel je, kakor je dolg in širok
tako, da je bil ves na tleh
II.
v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
1.
za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost:
otroci se tiščijo peči in se grejejo
;
zvonovi zvonijo in sirene tulijo
/
vrglo ga je v jarek in tam je obležal
;
prišel je, da bi prevzel blago in organiziral prevoz
;
popil je in vstal
;
obrnila je obraz v blazino in (je) zaspala
/
sin je šel z doma in hči se je omožila v sosednjo vas
/
vprašal je, kdo je župan in če je doma
/
s podrednim veznikom vrinjenega stavka se pred
in
piše vejica
nič mu ni odgovorila, in ker je vprašanje ponovil, je samo vzdihnila
//
pri naštevanju
za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka:
stopil je k vratom, prisluhnil in potrkal
//
nav. ekspr.,
v mnogovezju
za stopnjevano poudarjanje stavkov:
fant hodi samo v kino in gleda televizijo in bere stripe
2.
nav. ekspr.
za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto:
to ga grize in peče
;
pomagaj si, kakor veš in znaš
3.
nav. ekspr.,
pri ponavljanju istega povedka, navadno okrepljen
za izražanje intenzivnosti dejanja:
on samo čaka in spet čaka
;
trkam in trkam, pa se ne odpre
;
ni in ni hotel odnehati
;
pog.
otroci zapravljajo, ti pa kar daj, daj in daj
kar naprej denarno podpiraj, plačuj
;
star.
po taki družbi se ji bo tožilo in se ji bo
4.
za izražanje namena:
pojdi in zapri vrata
;
takoj se vrnem in bova doigrala tisto partijo
5.
ekspr.,
z vejico, navadno okrepljen
za izražanje nasprotja s prej povedanim;
pa
2
:
samo tri dni je časa, in jaz sem čisto nepripravljen
;
ti odhajaš, in jaz ostanem sam
//
za izražanje nepričakovanega:
obljubil je vse, in potem ni dal nič
;
ni minilo pol ure, in že se je mračilo
//
elipt.
za omejevanje:
to more ugotoviti samo zdravnik, in še ta težko
6.
navadno z vejico
za izražanje
a)
vzročno-posledičnega razmerja:
lani se je ponesrečila in še zdaj ne hodi
;
žoga je padla v potok in voda jo je odnesla
;
ni plačal, in so ga rubili
b)
vzročno-sklepalnega razmerja:
sonce zahaja in otroci morajo domov
;
to je zanimiv primer, in prav je, da si ga ogledamo
c)
nav. ekspr.
pogojno-posledičnega razmerja:
naj uprizorijo kaj domačega, in gledališče bo polno
;
odmakni opornik, in vse zgrmi na tla
7.
ekspr.,
navadno okrepljen
čeprav
,
četudi
:
trden ostani, in naj se svet podre
;
ne bo ti obveljala, in če se na glavo postaviš
;
takoj ga je spoznal, in videl ga je samo enkrat
III.
za piko ali podpičjem
1.
z oslabljenim pomenom
za izražanje pomenov kakor pod II, zlasti 4–7
a)
ekspr.:
bodite mirni. In nobenega šepetanja
;
vsakdo mora delati. In to velja tudi zate
/
v ljudski pripovedi
In sirota je zbežala v gozd in je srečala zajčka in ga je pobožala
/
bibl.
In rekel je: Hodi za menoj
b)
navadno okrepljen:
rad se vozi s kolesom. In vendar mu ne dovolijo
c)
policist ga je ustavil. In je moral plačati kazen
2.
nav. elipt.
za navezovanje na prej povedano:
jaz sem končal. In ti
;
In kako bo letos s tvojim dopustom?
/
No – in? je vprašal in zazehal
3.
za opozoritev na prehod k drugi misli:
In še to. Ali ne pogrešate sonca?
4.
v členkovni rabi
za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje:
In da se mi kaj takega ne ponovi več
;
In temu naj bi se reklo vestno delo
;
ozrl se je. In glej, tudi ona se je obrnila
;
izgovarja se, da nima denarja. In ti si mu to verjel
ìn...
1
predpona v sestavljenkah, pred
l, m, n, r
ì...,
pred
p
ìm...
(
ȉ
)
za izražanje nasprotja, zanikanja tega, kar je pomen osnovne besede:
inaktiven, intoleranca
/
ilegalen, imobilen, iregularen
in...
2
predpona v sestavljenkah, pred
l, m, n, r
i..,
pred
p
im...
za izražanje gibanja navznoter ali stanja znotraj česa:
infiltracija, inhalirati
/
imatrikulacija, import
ináčica
-e
ž
(
ȃ
)
vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti umetniškega dela:
primerjati obe inačici pesmi
;
starejša inačica drame je tudi ohranjena
;
inačica besede
;
sliki sta inačici na isto temo
;
o dogodku je krožilo med ljudmi več inačic
/
za opravljanje tega giba je več inačic
različnih možnosti
/
v prislovni rabi
boj za obstanek se kaže v naravi v najrazličnejših inačicah
;
v prvotni inačici je pesem obsegala samo tri kitice
ìnadekváten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
neustrezen, neenakovreden, ne ujemajoč se:
inadekvaten izraz
;
inadekvatno nadomeščanje podrtih stavb z novimi
/
inadekvaten odgovor
neprimeren, neumesten
♦
biol.
inadekvatni dražljaj
dražljaj, ki čutnic navadno ne vzdraži
inák
-a -o
prid.
(
ā
)
zastar.
drugačen
,
različen
:
po značaju je precej inak
/
vprašanje je treba obravnavati tudi z inakih vidikov
/
ekspr.
v takih in inakih mislih mu je pot hitro minila
podobnih
ináko
prisl.
:
naj se zgodi tako ali inako
ináko
prisl.
(
ā
)
star.,
s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi
storiti se inako
hudo biti, milo se storiti:
inako se mi stori, ko vidim, kako se mučijo
;
ob svidenju se je storilo obema inako
ìnaktíven
-vna -o
prid.
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
nedejaven
,
neaktiven
:
inaktiven član skupnosti
♦
med.
inaktivna tuberkuloza
tuberkuloza, ki se ne razvija in že dolgo ne kaže bolezenskih znamenj
inaktivírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
povzročiti, da postane kaj nedejavno, neaktivno:
izkazano nezaupanje je sodelavce inaktiviralo
♦
biol.
inaktivirati serum, virus
inavgurácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
izročitev česa pomembnega v uporabo, navadno z večjo slovesnostjo, slovesen začetek:
inavguracija nove fakultete
//
slovesna umestitev, postavitev:
udeležiti se rektorjeve inavguracije
inavgurálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
začeten
,
nastopen
:
predsednikov inavguralni govor
/
inavguralno predavanje univerzitetnega profesorja
/
inavguralna disertacija
disertacija
inavgurírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
izročiti, dati kaj pomembnega v uporabo, navadno z večjo slovesnostjo, slovesno začeti:
gledališko sezono so inavgurirali z dramo domačega avtorja
/
inavgurirati novo koncertno dvorano
//
publ.
uvesti
1
,
vpeljati
:
avtor je s svojim delom inavguriral nov način filozofskega mišljenja
inavguríran
-a -o:
s tem je bila nova smer inavgurirana
in bianco
in
in biánko
[
inbjánko
]
prisl.
(
ȃ
)
adm.
brez besedila ali z ne docela izpolnjenim besedilom, ki bo po izpolnitvi ustrezalo dogovoru:
podpisati in bianco
incést
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
spolni odnosi med najožjima (krvnima) sorodnikoma;
krvoskrunstvo
:
očitali so mu incest
;
vzrok incesta
;
nagnjenje k incestu
♦
vet.
parjenje v najožjem sorodstvu
incésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na incest;
krvoskrunski
:
roman o incestni ljubezni
;
incestna čustva
♦
vet.
incestna reja
incestuózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
krvoskrunski
:
incestuozna ljubezen
;
incestuozno nagnjenje
incidènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
nepričakovan, neprijeten dogodek, ki prekine normalen potek kakega dejanja, dela:
sestanek je minil brez incidentov
;
kongres je zmotil neprijeten incident
/
ekspr.
imel je mučen incident s profesorjem
prepir, spor
//
prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju, izgred:
na tekmi je prišlo do nenavadnega incidenta
/
obmejni incident
incízija
in
incizíja -e
ž
(
í; ȋ
)
med.
vrez
,
rez
1
:
delati, narediti incizijo
;
poskusna incizija
/
kožna incizija
ínč
tudi
inch -a
[
ínč
]
m
(
ȋ
)
angleška in ameriška dolžinska mera, 2,54 cm:
nekaj inčev dolga rana
;
inč ali angleški palec
ínča
-e
ž
(
ȋ
)
inč
:
dolžina je bila označena v inčah
inčún
-a
m
(
ȗ
)
zool.
morska riba, podobna sardeli, Engraulis encrasicholus:
nalovili so veliko skuš in inčunov
indantrén
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
obstojno organsko sintetično barvilo, zlasti za tekstilne izdelke:
barvati z indantrenom
;
v prid. rabi:
indantren barvila
indantrénski
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od indantren:
indantrenska barva
;
indantrenska barvila
ìndecénten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ẹ̑
)
knjiž.
nespodoben
,
neprimeren
:
indecentno vedenje
/
indecentna obleka
nenavadna, opazna
ìndecéntnost
-i
ž
(
ȉ-ẹ̑
)
knjiž.
nespodobno, neprimerno vedenje:
žalila jih je njegova indecentnost
ìndefiníten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ȋ
)
jezikosl.
nedoločen
2
:
indefinitni zaimek
/
indefinitna glagolska oblika
neosebna glagolska oblika
ìndeklinábile
-a
m
(
ȉ-ȃ
)
jezikosl.
nesklonljiva, nepregibna beseda:
índeks
-a
m
(
ȋ
)
1.
seznam knjig, katerih branje in širjenje prepoveduje oblast:
cerkveni, državni indeks
/
dati, postaviti roman na indeks
prepovedati ga brati in razširjati
;
knjiga je na indeksu
prepovedano jo je brati in razširjati
2.
seznam v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani, kazalo:
v novi izdaji so bili knjigi dodani indeksi
/
indeks imen, strokovnih izrazov
3.
šol.
knjižica slušateljev visokih ali višjih šol, v kateri se potrjuje vpis, obisk predavanj, izpiti:
vpisati predavanja v indeks
/
podpisati indeks
4.
ekon.,
navadno s prilastkom
razmerje med dvema istovrstnima podatkoma, izraženo navadno v odstotkih:
visoki indeksi kažejo naraščanje uvoza
;
indeks porabe
;
indeks življenjskih stroškov
/
časovni indeks
ki se nanaša na dve različni razdobji ali na dva različna dneva
;
stvarni indeks
ki se nanaša na isto razdobje ali dan
;
indeks sto
število, ki služi kot osnova za primerjavo drugih istovrstnih podatkov
♦
antr.
lobanjski indeks
z odstotkom izraženo razmerje med širino in dolžino lobanje
;
kem.
indeks
manjša, nižje od simbola zapisana številka, ki označuje število atomov v molekuli
;
mat.
indeks
manjša, nižje zapisana številka ali črka ob znaku za razlikovanje istovrstnih znakov
indeksácija
-e
ž
(
á
)
ekon.
ureditev vrednostnih razmerij, izraženih z indeksi, tako, da sprememba enega pogojuje spremembe drugega:
odpraviti, povečati indeksacijo
;
indeksacija plač, pokojnin
índeksen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na indeks:
indeksni podatki
;
indeksne številke
/
indeksno dopolnilo knjige
/
vpisovati predavanja v indeksno knjižico
indeks
indeksírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
rač.
označiti kako vrednost, element s številko, črko za razlikovanje istovrstnih znakov:
indeksirati podatke
indeksíran
-a -o:
indeksirana spremenljivka
independentíst
-a
m
(
ȋ
)
publ.
pripadnik gibanja za politično, ozemeljsko neodvisnost, zlasti na Tržaškem:
italijanski independentisti
ìndeterminíran
-a -o
prid.
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
nedoločen
1
,
neopredeljen
:
zgodovinsko indeterminiran pojav
;
indeterminirana dejavnost, prihodnost
ìndeterminíranost
-i
ž
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
nedoločenost
,
neopredeljenost
:
časovna indeterminiranost dogodka
;
indeterminiranost pojavov
/
indeterminiranost zavesti in volje
ìndeterminíst
-a
m
(
ȉ-ȋ
)
pristaš indeterminizma:
boj med indeterministi in deterministi
ìndeterminístičen
-čna -o
prid.
(
ȉ-í
)
nanašajoč se na indeterminizem:
indeterministični nauk
/
indeterministično stališče
ìndeterminízem
-zma
m
(
ȉ-ī
)
filoz.
nauk, po katerem obstajajo dogodki, ki nimajo vzroka ali pa ga ni mogoče navesti:
pristaš indeterminizma
;
polemika o determinizmu in indeterminizmu
/
duhovni indeterminizem
indíc
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
knjiž.
kar omogoča sklepanje na kaj;
znak
1
,
znamenje
:
mnogi indici pričajo, da je avtor kasneje svoje nazore spremenil
;
na podlagi indicev domnevati kaj
♦
pravn.
znano dejstvo, iz katerega se sklepa na resničnost drugega, še ne znanega dejstva
indícija
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
knjiž.
kar omogoča sklepanje na kaj;
znak
1
,
znamenje
:
za to ni dokazov, so pa indicije
;
pričakovati kaj na podlagi indicij
♦
pravn.
indic
indicírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
nakazovati
,
napovedovati
,
opozarjati
:
razlike v rezultatih indicirajo tehnično napako
♦
strojn.
indicirati stroj
posneti indikatorski diagram
;
teh.
indicirati plin
ugotoviti prisotnost določenega plina v plinski zmesi
indicíran
-a -o:
indiciran gospodarski razvoj
♦
med.
indicirani splav
umetni splav iz medicinskih razlogov
;
indicirano zdravilo
zdravilo, ki ga je treba predpisati pri določeni bolezni
;
strojn.
indicirano delo
delo, ki se izračuna na podlagi indikatorskega diagrama
indiferénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
indiferentnost
:
idejna indiferenca je povzročila polovično kritiko
;
politična indiferenca
indiferénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki do določene stvari, pojava nima, ne kaže odnosa, neopredeljen:
do tega vprašanja je indiferenten
;
kljub prigovarjanju je ostal indiferenten
;
narodno, politično indiferenten
/
indiferentna barva
neizrazita, medla
//
ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj;
ravnodušen
,
nezavzet
:
do vsega dogajanja je indiferenten
;
postal je top in indiferenten za vse
2.
knjiž.
nepomemben
,
postranski
,
nebistven
:
prizor je sicer zanimiv, za razplet drame pa indiferenten
;
problem je za nas popolnoma indiferenten
♦
bot.
geotropično indiferenten
ki raste ne glede na smer delovanja težnosti
;
farm.
indiferentna snov
snov brez zdravilnega učinka
;
fiz.
indiferentna lega
ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine
;
rel.
versko indiferenten
indiferentíst
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
indiferenten človek:
politični indiferentist
indiferentízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
mišljenje ali ravnanje brez odnosa do določene stvari, pojava, neopredeljenost:
indiferentizem v tako pomembni stvari bo imel slabe posledice
;
narodni, politični indiferentizem
/
taka literatura je v svojem indiferentizmu lahko škodljiva
//
ravnodušnost
,
nezavzetost
:
njegovo ravnanje izraža popoln indiferentizem do vsega
indiferéntnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
indiferenten človek:
ni se štel ne za liberalca ne za konservativca, tudi za indiferentneža ne
;
politični indiferentnež
indiferéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost indiferentnega človeka, neopredeljenost:
njegova indiferentnost je vplivala na tako rešitev vprašanja
;
politična indiferentnost
/
zaradi njegove popolne indiferentnosti se stvar ni posrečila
//
ravnodušnost
,
nezavzetost
:
zbuditi koga iz indiferentnosti
;
zaskrbljujoča indiferentnost
;
indiferentnost do dela
♦
rel.
verska indiferentnost
índigast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
po barvi podoben indigu:
indigasta obleka
;
indigasto morje
indigenát
-a
m
(
ȃ
)
zgod.
pristojnost deželanov v določeno deželo po sprejemu v deželne stanove:
dobiti, prejeti indigenat
indignácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
nejevolja
,
jeza
,
užaljenost
:
kazati nezadovoljstvo in indignacijo
/
z indignacijo reči, storiti kaj
indigníran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
nejevoljen
,
jezen
,
užaljen
:
zaradi njegovih besed so bili vsi indignirani
indignírano
prisl.
:
indignirano zavrniti koga
índigo
-a
m
(
ȋ
)
1.
modro barvilo iz indigovca:
pridobivati indigo
;
iz Indije uvažajo cimet, vanilijo in indigo
;
kot indigo moder cvet
♦
kem.
modro rastlinsko ali sintetično barvilo za tekstilne izdelke
2.
indigovec
:
nasadi sladkornega trsa in indiga
3.
pog.
indigo papir:
vložiti med liste indigo
;
v prid. rabi:
indigo papir
papir za kopiranje, prevlečen z modro snovjo
;
obleka indigo barve
;
prisl.:
indigo modra obleka
índigov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na indigo ali indigovec:
indigov nasad
/
indigova barva
/
indigov papir
kopirni papir
índigovec
-vca
m
(
ȋ
)
tropska rastlina s pernatimi listi, iz katere se pridobiva indigo:
nasadi indigovca
índij
-a
m
(
í
)
kem.
redka, mehka kovina srebrno bele barve, element In:
ležaji iz indija
Índija Koromándija
Índije Koromándije
ž
(
í, á
)
po ljudskem verovanju
dežela, kjer je vsega dovolj, kjer je zelo dobro:
babica jim je pravila o Indiji Koromandiji
/
ekspr.
vsa njena Indija Koromandija se je sesula
namišljena, pričakovana sreča
indijánarica
-e
ž
(
ȃ
)
literarno delo iz življenja Indijancev:
brati indijanarice
/
predvajati indijanarico
indijánček
-čka
m
(
ȃ
)
gastr.
slaščica iz biskvitnega testa, nadevana s stepeno smetano ali snegom in (delno) oblita s čokolado:
naročila si je indijančka
indijánec
-nca
m
(
ȃ
)
pri otroški igri
kdor predstavlja, posnema Indijance iz pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu:
nikoli se ni naveličal biti indijanec
/
otroci se igrajo indijance in kavboje
indijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na Indijance:
indijanski jeziki
;
indijanski poglavar
;
indijanska kultura
/
indijansko pleme
/
indijanske povesti
2.
ekspr.
tak kot pri Indijancih:
kljub tesnemu prostoru so uprizorili pravcati indijanski ples
/
sprejeli so jih z indijanskim kričanjem
izredno glasnim, hrupnim
♦
meteor.
indijansko poletje
obdobje suhega, čez dan sončnega in toplega vremena, ki jeseni, zlasti v oktobru, sledi obdobju hladnega vremena; babje poletje
indijánsko
prisl.
:
indijansko rdeča barva
índijka
-e
ž
(
í
)
šah.
indijska otvoritev:
igrati indijko
/
kraljeva indijka
índijski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na Indijce ali Indijo:
indijski jeziki
;
indijske kaste, vere
;
indijska kultura
/
indijski fakirji
/
indijski lešniki
;
indijski riž
;
indijska konoplja
konoplja, po izvoru iz Indije, ki vsebuje smolo, opojno snov
♦
bot.
indijski lotos
lotos z velikimi belimi ali rdečimi cveti, Nelumbo nucifera
;
indijski trst
bambus
;
indijska figa
opuncija
;
meteor.
indijski monsun
monsun, ki piha nad Indijo
;
šah.
indijska otvoritev
otvoritev igre, pri kateri beli fianketira enega ali oba lovca
;
kraljeva indijska otvoritev
otvoritev igre, pri kateri beli fianketira kraljevega lovca
;
zool.
indijski bivol, slon
;
indijski mungo
índijščina
-e
ž
(
í
)
indijski jezik:
stara indijščina, grščina in latinščina
indikácija
-e
ž
(
á
)
1.
med.,
navadno s prilastkom
bolezenska znamenja in okoliščine, ki nakazujejo določene medicinske ukrepe:
pretehtati, ugotoviti indikacije in kontraindikacije za obsevanje
/
medicinska, socialna indikacija splava, za splav
;
vitalna indikacija za operacijo
zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja
2.
nav. mn.,
knjiž.
nakazovanje
,
napredovanje
,
opozarjanje
:
njihove indikacije temeljijo na statističnih podatkih
;
indikacija razvoja
/
za tako rešitev ni prepričljivih indikacij
znakov
/
o svojem stališču niso dali nobenih indikacij
izjav, pojasnil
índikativ
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
povedni naklon:
stavek v indikativu
//
glagolska oblika za izražanje tega naklona, povednik:
uporabiti indikativ
índikativen
in
indikatíven -vna -o
(
ȋ; ȋ
)
pridevnik od indikativ:
indikativni stavek
indikátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
navadno s prilastkom
kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa;
kazalec
,
kazalnik
:
evidenca je dober indikator
;
pri določanju naklade je treba pretehtati vse indikatorje
;
indikator proizvodnega gibanja
;
zanesljiv indikator o kulturnih potrebah
//
ekon.
številčni podatek, ki kaže stanje ali nakazuje razvoj kakega gospodarskega pojava:
finančni, obračunski indikatorji
;
indikator uvoza
2.
kem.
organsko barvilo, katerega barva se spreminja v odvisnosti od koncentracije vodikovih ionov:
z indikatorji določati kislost tekočine
;
lakmus in drugi indikatorji
♦
strojn.
indikator
aparat, ki kaže odvisnost tlaka v valju batnega stroja od lege bata
;
teh.
indikator za plin
priprava za ugotavljanje prisotnosti določenega plina v plinski zmesi
indikátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na indikator:
indikatorska vrednost pojava
/
indikatorski papir
z indikatorjem prepojen papir
/
indikatorski diagram
diagram, ki kaže odvisnost tlaka v valju batnega stroja od lege bata
indikatrísa
-e
ž
(
ȋ
)
min.
lik, ki kaže stopnjo lastnosti kake snovi v vseh smereh:
optična indikatrisa
indíkcija
-e
ž
(
í
)
zgod.,
v srednjeveških listinah
označevanje let po petnajstletnih ciklusih, računanih od leta 3 pred našim štetjem:
datirati po indikcijah
//
število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu, rimsko število:
ìndirékten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ẹ̑
)
ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden:
indirekten kontakt, vpliv
;
to je bil indirekten odgovor
/
indirektna razsvetljava
razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev
/
indirektna pesniška izpoved
izpoved, podana v metafori
/
lotiti se problema po indirektni poti
♦
biol.
indirektna delitev
delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome
;
jezikosl.
indirektni govor
navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor
;
indirektni objekt
predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
;
mat.
indirektni dokaz
dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja
;
pravn.
indirektni davek
davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga
;
indirektna volilna pravica
pravica voliti po posredniku
;
šol.
indirektni pouk
pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev
ìndiréktno
prisl.
:
indirektno dokazati, priznati, vprašati
;
s tem je bil indirektno obdolžen
♦
jezikosl.
indirektno prehodni glagol
glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
ìndiskrecíja
-e
ž
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
indiskretnost
:
obsojali so njegovo indiskrecijo
/
zagrešiti indiskrecijo
ìndiskréten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ẹ̑
)
ki govori o kočljivih, zaupnih stvareh:
indiskreten človek
;
noče biti indiskreten in spraševati o tem
/
to je zelo indiskretno vprašanje
/
indiskretno vedenje
netaktno, brezobzirno
ìndiskrétno
prisl.
:
indiskretno namigovati, poročati, pripovedovati
ìndiskrétnost
-i
ž
(
ȉ-ẹ̑
)
1.
lastnost, značilnost indiskretnega človeka:
prizadela ga je njena indiskretnost
;
nesramna indiskretnost
2.
indiskretno dejanje:
zagrešil je grdo indiskretnost
ìndisponíran
-a -o
prid.
(
ȉ-ȋ
)
ki v danem času ni pripravljen, sposoben za kaj, nerazpoložen:
tenorist je bil nekoliko indisponiran
;
za vožnjo je bil tega dne močno indisponiran
/
tekmovalec je bil indisponiran
●
imel je malo vročine in je bil indisponiran
se ni dobro počutil
ìndispozícija
-e
ž
(
ȉ-í
)
knjiž.
nerazpoloženje, slabo počutje:
pri včerajšnji predstavi je bila opazna pevčeva trenutna indispozicija
individuácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
individualizacija
:
individuacija in totalitarna struktura
♦
filoz.
princip individuacije
princip, po katerem nastaja posamezno bitje ali stvar
individuálec
-lca
m
(
ȃ
)
1.
vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote;
posameznik
:
v kriminalnih filmih je nosilec morale suveren individualec
2.
kdor zelo poudarja pomen in interese sebe kot posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo;
individualist
:
izrazit individualec
3.
zasebnik
:
individualci in društva
4.
kdor prejema plačilo po individualni pogodbi:
nagrada individualcem za delovno uspešnost
individuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na posameznika:
akcija za individualne prispevke
;
individualna in družbena korist
;
individualna vzgoja
;
individualna in kolektivna zavest
;
individualno delo, mišljenje, ustvarjanje
/
individualni potni list
;
individualno zdravljenje
2.
mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen:
v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine
3.
ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben:
uporabljati individualni jezik, slog
;
individualni nazori, problemi
;
pevčev individualni repertoar
;
individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti
//
ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben:
človekovi individualni znaki
;
orisal je osebe po njihovih individualnih potezah
♦
agr.
individualno kmetijsko gospodarstvo
posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo
;
ekon.
individualni kapital
kapital posameznikov
;
individualna vrednost blaga
vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov
;
fin.
individualna zadolžnica
nekdaj
zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija
;
grad.
individualna gradnja
gradnja enodružinskih hiš
;
pravn.
individualna odgovornost
odgovornost posameznikov
;
ped.
individualni pouk
pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti
;
individualna pedagogika
pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev
;
psih.
individualna psihologija
po Adlerju
psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči
;
soc.
individualna privatna lastnina
lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev
;
šport.
individualno tekmovanje
tekmovanje posameznikov
individuálno
prisl.
:
individualno delati, presojati, vzgajati
;
individualno utemeljene potrebe
individualíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo:
individualist je, zato se ne vživi v skupne probleme
/
slabš.
samo nase misli, je izrazit individualist
sebičnež, egoist
2.
pristaš individualizma:
individualisti in kolektivisti
individualístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo:
individualističen človek
;
individualistična družba
/
individualistično pojmovanje
2.
nanašajoč se na individualiste ali individualizem:
individualistični nazor
;
prevladovale so individualistične težnje
/
individualistična poezija, vzgoja
individualístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo:
ne more se sprijazniti s tem, ker je individualistka
;
izjemna, izrazita individualistka
/
slabš.
razvajena individualistka
sebičnica, egoistka
individualizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od individualizirati:
rešitev te naloge zahteva individualizacijo dela
;
proces individualizacije
/
individualizacija vzgoje
/
individualizacija jezika, vloge
/
pokazala se je potreba po individualizaciji pouka
♦
pravn.
individualizacija kazenskih sankcij
odmerjanje kazenskih sankcij po individualnih storilčevih razmerah
individualízem
-zma
m
(
ī
)
1.
nazor, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo:
izogibati se individualizma
;
pristaš individualizma
//
miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor:
razširil se je nebrzdan individualizem
;
egoizem in individualizem
/
družinski, umetniški individualizem
2.
individualno vodenje, upravljanje, zlasti proizvajalnih sredstev:
gospodarski individualizem
♦
filoz.
etični individualizem
nazor, da je najvišji cilj, največja vrednota samo posameznik
;
filozofski individualizem
nazor, da obstaja samo posamezno bitje ali stvar
individualizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od individualizirati:
individualiziranje problemov
/
v individualiziranju jezika je šel nekoliko predaleč
/
kulturno, narodno individualiziranje
individualizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
skupinsko, kompleksno obravnavanje česa spremeniti v individualno:
individualizirati vzgojo
/
individualizirati družbeno zavest
2.
knjiž.
s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika:
avtor je nosilca vodilne ideje prepričljivo individualiziral
/
individualizirati značaje
//
vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti:
individualizirati pesniški izraz, jezik, odrski lik, slog
3.
družbeno, kolektivno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v privatno:
individualizirati gospodarstvo
♦
ped.
individualizirati pouk
prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev
individualizírati se
knjiž.
ločiti se, odcepiti se, osamosvojiti se:
končno se je individualiziral v samostojnosti mišljenja
/
narod se je individualiziral šele v posebnih političnih in kulturnih razmerah
individualizíran
-a -o:
individualiziran pesniški izraz
;
individualiziran odrski lik
;
individualizirana zemlja
;
osebe v drami so le rahlo individualizirane
individuálnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
lastnost, značilnost individualnega:
individualnost njegovega problema terja drugačno rešitev
/
individualnost umetniškega izražanja, jezika, sloga
/
narodna individualnost
neodvisnost, samostojnost
/
poudarjati individualnost značajev
posebnost
2.
knjiž.
vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik;
osebnost
:
izgubiti, ohraniti svojo individualnost
;
spoštovati človekovo individualnost
;
pesniška, umetniška individualnost
;
svoboda individualnosti
//
človek s temi lastnostmi, značilnostmi:
on je izrazita, močna individualnost
indivíduum
-dua
tudi
-a
m
(
ī
)
1.
vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote;
posameznik
:
kolektiv je sestavljen iz individuov
;
boriti se za pravice človeka kot individua
2.
knjiž.
bitje, ki je sposobno misliti in govoriti;
človek
:
v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua
;
miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna
//
s prilastkom
oseba kot nosilec kake lastnosti:
visoko moralen individuum
;
umetniški, vsestransko razviti individui
3.
nav. slabš.
človek, oseba sploh:
ta individuum je kaj vem od kod
;
s takim individuom se nočem družiti
/
bil je v seznamu nevarnih individuov
4.
knjiž.
del večje celote, ki ima določeno samostojnost;
enota
:
skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov
♦
biol.
(posamezen) organizem, osebek
;
filoz.
posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj
índoevropeíst
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
strokovnjak za indoevropeistiko:
slavisti in indoevropeisti
índoevropeístika
-e
ž
(
ȋ-í
)
veda o indoevropskih jezikih:
razprave iz indoevropeistike
/
diplomirati iz indoevropeistike in slavistike
índoevrópski
-a -o
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
jezikosl.
nanašajoč se na skupino jezikov istega izvora, ki so se do novega veka govorili od Indije do zahodne Evrope:
indoevropsko primerjalno jezikoslovje
/
indoevropski jeziki
/
indoevropski prajezik
teoretično vzpostavljeni jezik, iz katerega so se razvili indoevropski jeziki
índoevrópščina
-e
ž
(
ȋ-ọ̑
)
jezikosl.
indoevropski prajezik:
rekonstrukcija indoevropščine
índogermánski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
jezikosl.
indoevropski
:
indogermanski jeziki
indoktrinácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od indoktrinirati:
intenzivirati politično indoktrinacijo
/
indoktrinacija mišljenja
/
biti pod stalno indoktrinacijo
pod vplivom določene doktrine, nazora
indoktrinírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
publ.
delati, povzročati, da kdo sprejme določeno doktrino, nazor:
s propagando indoktrinirati množice
/
indoktrinirati študente za določene cilje
//
sestavljati, oblikovati kaj v doktrino:
skušali so indoktrinirati svoje ideje in ideale
indoktriníran
-a -o:
vsi so bili indoktrinirani s to idejo
indolénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
malomarnost
,
neprizadevnost
:
velika ovira za napredovanje je njegova indolenca
;
prirojena indolenca
//
ravnodušnost
,
brezbrižnost
:
zbuditi koga iz indolence
;
to je dokaz za indolenco v kulturnem življenju
indolénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
malomaren
,
neprizadeven
:
indolenten delavec
/
na anketo so dobili samo nekaj precej indolentnih odgovorov
//
ravnodušen
,
brezbrižen
:
do literature je bil vedno indolenten
/
indolenten odnos
♦
med.
indolentne otekle bezgavke
bezgavke, ki ne povzročajo bolečin, neboleče bezgavke
indológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za indologijo:
zborovanje evropskih indologov
indologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o indijski zgodovini, kulturi in jezikih:
katedra za indologijo
indonézijski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na Indonezijce ali Indonezijo:
indonezijski jeziki
/
indonezijski otoki
indosamènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
fin.
izjava o prenosu pravic, ki izhajajo iz vrednostnega papirja, napisana na njegovi hrbtni strani:
prenesti pravice z indosamentom
/
bianko indosament
izražen samo s podpisom indosanta
indosánt
-a
m
(
ā á
)
fin.
kdor indosira:
indosát
-a
m
(
ȃ
)
fin.
indosatar
indosatár
-ja
m
(
ā
)
fin.
oseba, na katero se indosira:
indosírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
prenesti pravice, ki izhajajo iz vrednostnega papirja, z izjavo, napisano na njegovi hrbtni strani:
indosirati komu menico
inducírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
sklepati iz posameznega na splošno:
pravilno inducirati
/
iz nekaterih pojavov inducirati pravila, resnice
//
povzročati
,
vzbujati
:
dogodki so inducirali poseben razvoj
;
inducirati čustva
2.
elektr.
vzbujati električno napetost s spreminjanjem magnetnega pretoka:
inducirati napetost v tuljavi
inducíran
-a -o:
inducirani tok
tok, ki ga povzroči inducirana napetost v električnem krogu
;
inducirana napetost
;
inducirane spremembe
indúkcija
-e
ž
(
ú
)
1.
knjiž.
sklepanje iz posameznega na splošno:
pri pouku uporabljati indukcijo
;
priti do zaključkov z indukcijo
;
indukcija in dedukcija
2.
elektr.
pojav, pri katerem nastane električna napetost zaradi spreminjanja magnetnega pretoka:
izkoriščati indukcijo
/
lastna indukcija
pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost med krajiščema te tuljave
;
medsebojna indukcija
pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost v drugi, bližnji tuljavi
♦
mat.
popolna indukcija
sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število
indukcíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na indukcijo:
indukcijski dokaz
/
indukcijska metoda
induktivna metoda
/
indukcijski motor
motor na izmenični električni tok
;
indukcijski števec
števec, ki deluje na izmenični električni tok
;
indukcijsko segrevanje
induktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na indukcijo:
induktivni postopek
;
induktivna metoda
;
induktivno sklepanje
/
induktivni padec napetosti
;
induktivna upornost
;
induktivno segrevanje
indukcijsko segrevanje
induktívno
prisl.
:
induktivno presojati, sklepati
induktívnost
-i
ž
(
ȋ
)
fiz.
sorazmernostni koeficient med magnetnim pretokom in električnim tokom po tuljavi:
enota induktivnosti
/
dušilka ima veliko induktivnost
indúktor
-ja
m
(
ú
)
elektr.
naprava ali del stroja, ki vzbuja magnetno polje za induciranje električne napetosti:
magnetni induktor
indúlt
-a
m
(
ȗ
)
pravn.,
v cerkvenem pravu
pravica, ki jo podeli papež posamezniku ali kraju mimo sicer veljavnih predpisov:
privilegiji in indulti
industriálec
-lca
m
(
ȃ
)
lastnik industrijskega podjetja, tovarne:
bogat industrialec
industriálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
star.
industrijski
:
industrialni razvoj
/
industrialni kraji
;
industrialna dežela
industrializácija
-e
ž
(
á
)
uvajanje, širjenje industrijske dejavnosti na določenem območju:
pospeševati industrializacijo
;
hitra, intenzivna industrializacija države
;
načrt industrializacije
//
uvajanje industrijskih proizvajalnih sredstev v določeno gospodarsko dejavnost:
industrializacija kmetijstva
/
industrializacija podjetja
♦
grad.
industrializacija gradnje
uvajanje industrializirane gradnje
industrialízem
-zma
m
(
ī
)
ekon.
industrijska usmerjenost gospodarske politike:
industrializem in agrarizem
industrializíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost industrializiranega:
popolna industrializiranost dežele
/
stopnja industrializiranosti
industrializírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
uvajati, širiti industrijsko dejavnost na določenem območju:
industrializirati deželo
;
nekdaj izrazito agrarna država se je naglo industrializirala
/
gospodarsko življenje se čedalje bolj industrializira
//
uvajati industrijska proizvajalna sredstva v določeno gospodarsko dejavnost:
industrializirati kmetijstvo, obrt
/
industrializirati podjetje
industrializíran
-a -o:
industrializirani kraji
;
industrializirani svet
;
industrializirano gospodarstvo
♦
grad.
industrializirana gradnja
gradnja z večjimi, industrijsko izdelanimi deli
industríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
gospodarska dejavnost, ki z uporabo strojev in v večjih količinah predeluje surovine in proizvaja:
industrija hitro napreduje
;
domača, tuja industrija
;
razvoj industrije
/
bazična industrija
;
lahka
ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete
, težka industrija
ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn
/
delati, zaposliti se v industriji
/
z oslabljenim pomenom
hotelska, turistična industrija
hotelske, turistične dejavnosti
/
industrija zabave
dejavnost, ki organizira prireditve ali proizvaja zlasti filmske, glasbene, televizijske izdelke za množično zabavo
;
zabavna industrija
industrija zabave, zabavništvo
//
s prilastkom
področje v taki dejavnosti:
kemijska, lesna, papirna, strojna, tekstilna, vojaška, živilska industrija
;
obdelovalna, predelovalna industrija
;
industrija pohištva
;
pren.,
ekspr.
pisanje pesmi ni industrija besed
;
publ.
industrija prostega časa
2.
tovarne, podjetja s tako dejavnostjo:
industrija se je naselila v obeh večjih mestih dežele
;
vzhodna stran mesta je določena za industrijo
/
izrabljena, zaostala industrija
izrabljeni, zastareli stroji, oprema
♦
arheol.
kamena, koščena industrija
izdelki iz kamna, kosti, odkriti na najdišču
industríjec
-jca
m
(
ȋ
)
lastnik industrijskega podjetja, tovarne:
bogat industrijec
;
kapital industrijcev
industríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na industrijo:
a)
industrijski izdelki
/
pospeševati industrijski razvoj
;
industrijska koncentracija
;
industrijska dejavnost, panoga, proizvodnja
/
industrijski kraji
;
industrijsko-agrarne države
;
veliko industrijsko mesto
;
industrijsko podjetje
/
industrijska kemija, tehnologija
;
industrijska politika
;
industrijska špijonaža
b)
industrijski delavci
/
industrijske odplake
odplake iz tovarn in drugih industrijskih obratov
/
industrijski tir
tir, ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet
;
industrijske norme
za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi
;
nemške industrijske norme
//
namenjen za predelovanje v industriji:
industrijski les
;
gojiti industrijske rastline
/
industrijski krompir
krompir, ki vsebuje veliko škroba
2.
ki se izdeluje pretežno s stroji in v večjih količinah:
ročne in industrijske pletenine
/
industrijska hrana
;
v šolah so uvedli industrijsko malico
;
industrijsko vino
umetno vino
/
industrijsko izdelovanje, predelovanje
♦
arhit.
(industrijsko) oblikovanje
dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom
;
ekon.
industrijski kapital
kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo
;
(prva) industrijska revolucija
hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev
;
tretja industrijska revolucija
hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas
;
gastr.
industrijska juha
juha iz mesnega koncentrata, posušene zelenjave, začimb
;
ped.
industrijska pedagogika
pedagogika, ki se ukvarja s strokovnim izobraževanjem delavcev v industriji
;
pravn.
industrijska lastnina
izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke
;
psih.
industrijska psihologija
psihologija, ki proučuje psihološko problematiko v industriji
;
soc.
industrijska rezervna armada
brezposelni delavci
;
industrijska družba
sodobna globalna družba z narodnim dohodkom od 600 do 1.500 dolarjev na prebivalca
;
šol.
industrijska šola
nekdaj
šola za usposabljanje kvalificiranih delavcev v industriji
industríjsko
prisl.
:
industrijsko izdelovati
;
industrijsko močna država
;
industrijsko gašeno apno
inêrcija
-e
ž
(
é
)
1.
knjiž.
stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti;
lenobnost
,
nedelavnost
:
boriti se proti inerciji
;
družbena, duhovna inercija
2.
fiz.
lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti;
vztrajnost
:
zakon inercije
;
pren.,
knjiž.
inercija stare miselnosti
;
njuna zveza je trajala samo še po zakonu inercije
inêrten
-tna -o
prid.
(
ȇ
)
knjiž.
ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti;
lenoben
,
nedelaven
:
inerten človek
/
inertno stanje
/
publ.
inertna množica
♦
kem.
inertni plin
plin, ki redko ali sploh kemično ne reagira
;
inertna atmosfera
atmosfera, ki na procese kemično ne vpliva
inêrtnost
-i
ž
(
ȇ
)
knjiž.
lenobnost
,
nedelavnost
:
inertnost društvenih članov
/
družbena duhovna inertnost
;
inertnost v kulturnem življenju
/
upreti se inertnosti v vseh oblikah
/
publ.
zaradi inertnosti množice se ta težnja ni mogla uveljaviti
inervácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od inervirati:
inervacija lica, mišice
inervírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
med.
povzročati pravilno razporeditev, delovanje živcev kje, oživčevati:
inervirati mišico
inervíran
-a -o:
leva stran lica je pomanjkljivo inervirana
infámen
-mna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nesramen
,
brezobziren
:
infamni ljudje
/
infamno dejanje, govorjenje, ravnanje
/
infamna zadeva
sramotna, nečastna
infámno
prisl.
:
infamno obrekovati
infamíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
nesramnost
,
brezobzirnost
:
to, kar je naredil včeraj, je infamija
/
infamija afere je vzbudila med ljudmi veliko ogorčenje
sramotnost, nečastnost
infámnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
nesramnost
,
brezobzirnost
:
njegovih infamnosti so imeli že dovolj
infánt
-a
m
(
ā á
)
v Španiji in na Portugalskem,
nekdaj
kraljev sin:
to se je zgodilo ob rojstvu infanta
infanteríja
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
pehota
:
napadla je infanterija
;
motorizirana infanterija
/
vojake je služil pri infanteriji
infanteríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
pehoten
:
infanterijski boji
/
infanterijsko orožje
infanteríst
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
vojak pehotne enote;
pešak
:
infanteristi so le počasi napredovali
infantílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
otročji
,
nezrel
:
ta možak je bil precej infantilen
;
tip infantilne ženske
/
infantilen in neresen film
;
infantilno vedenje
2.
med.
ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe;
nerazvit
,
zaostal
:
telesno in duševno infantilen človek
/
infantilni znaki
;
infantilna maternica
infantilízem
-zma
m
(
ī
)
1.
knjiž.
otročjost
,
nezrelost
:
takšno ravnanje je izviralo iz njegovega infantilizma
;
domišljavost in infantilizem
/
infantilizem filmov
2.
med.
stanje človeka, ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe;
nerazvitost
,
zaostalost
:
duševni, telesni infantilizem
/
simptomi infantilizma
infantílnost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
otročjost
,
nezrelost
:
zelo težko prenašajo njeno infantilnost
/
infantilnost orisanih likov
2.
med.
stanje človeka, ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe;
nerazvitost
,
zaostalost
:
duševna in telesna infantilnost
/
znaki infantilnosti
infántinja
-e
ž
(
ā
)
v Španiji in na Portugalskem,
nekdaj
kraljeva hči:
poroka dauphina s špansko infantinjo
infárkt
-a
m
(
ȃ
)
med.
naglo odmrtje tkiva zaradi zamašitve arterije:
dobiti, zdraviti infarkt
/
pljučni, srčni infarkt
infékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
vdor bolezenskih mikrobov v organizem;
okužba
,
okužitev
:
po operaciji je prišlo do infekcije
;
nevarnost infekcije
;
biti odporen proti infekciji
;
pren.,
ekspr.
psihična infekcija
//
bolezensko stanje po tem vdoru:
infekcijo je prebolel nevede
♦
med.
kapljična infekcija
ki jo povzročajo kapljice pri kašljanju, kihanju, govorjenju
;
kontaktna infekcija
z dotikom
;
latentna infekcija
infekcíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na infekcijo, nalezljiv:
infekcijske bolezni
/
infekcijski oddelek
;
infekcijska klinika
;
sam.:,
pog.
zdaj se zdravi na infekcijski
na infekcijski kliniki
infekciózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
med.
ki lahko okuži, kužljiv:
infekciozen bolnik
/
infekciozna bolezen, snov
infekcióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
med.
lastnost infekcioznega človeka:
bolnika so izolirali zaradi njegove infekcioznosti
/
infekcioznost snovi
infektíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
med.
ki lahko okuži, kužljiv:
infektivna ličinka
/
infektivna bolezen
infektológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za infekcijske bolezni:
bolnika je pregledal tudi infektolog
inferióren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
ki ima manjše telesne ali umske sposobnosti;
manjvreden
:
med njimi se je čutil inferiornega
;
imeli so jih za inferiorno generacijo
/
inferiorni občutek
manjvrednostni občutek, občutek manjvrednosti
2.
ki je nižje, manj kakovostne vrste:
umetniško inferiorna literatura
inferiórnost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
manjvrednost
:
ob njem se je zavedal svoje intelektualne inferiornosti
/
občutek inferiornosti
/
šef mu nikoli ni dal čutiti njegove inferiornosti
podrejenosti
infernálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
peklenski
,
satanski
:
popadel ga je infernalen maščevalni bes
;
to je naravnost infernalna zloba
/
infernalno razdejanje
/
infernalna ženska
infêrno
-a
m
(
ȇ
)
knjiž.
pekel
:
v tistem infernu ni bil več odgovoren za svoja dejanja
;
človeški inferno
;
inferno taborišč
/
krvavi inferno vojne
inficírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
vnesti, prenesti bolezenske mikrobe v organizem, okužiti:
inficirati opeklino, rano
/
vse je inficiral z nahodom
;
ne dotikaj se me, da se ne inficiraš
;
inficirati se z nesterilnimi obvezami
;
pren.,
ekspr.
s svojimi idejami je inficiral tedanje literarno ozračje
inficíran
-a -o:
inficirana rana
;
že kot otrok je bil inficiran s tuberkulozo
infíks
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
oblikoslovna prvina, ki se vstavlja v besedo, navadno v koren:
infiksi in prefiksi
infiltrácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
(prikrito) širjenje česa kam, kjer normalno ne obstaja;
vtihotapljanje
,
vdiranje
:
infiltracija tujih idej in vplivov
/
infiltracija tujega kapitala
♦
voj.
pošiljanje enot v sovražnikovo zaledje zaradi obveščanja in diverzantskih akcij
2.
med.
prepajanje s tujimi snovmi, tekočinami, celicami:
infiltracija tkiva
infiltracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na infiltracijo:
infiltracijska politika
♦
med.
infiltracijska anestezija
anestezija z vbrizganjem anestetika v tkivo
;
voj.
infiltracijske čete
infiltrát
-a
m
(
ȃ
)
med.
tkivo, prepojeno s tujimi snovmi, tekočinami, celicami, prepojina:
neboleč infiltrat
/
kožni, pljučni infiltrat
//
snov, ki prepoji tkivo:
infiltrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
(prikrito) širiti kaj kam, kjer normalno ne obstaja, vtihotapljati:
infiltrirati sumljive ideje
;
tuj kapital se je infiltriral v gospodarstvo
♦
voj.
sovražne enote se infiltrirajo v ozadje
2.
med.
prepajati s tujimi snovmi, tekočinami, celicami:
infiltrirati tkivo
infiltríran
-a -o:
infiltrirane ideje
;
infiltrirano tkivo
infiníten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
neomejen
,
neskončen
:
časovno in kvantitativno infiniten pojav
infinitezimálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
zelo majhen, neznaten:
s tem aparatom je mogoče meriti tudi infinitezimalne razdalje
♦
mat.
infinitezimalni račun
račun, ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa
ínfinitiv
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
nedoločnik
:
infinitiv in supin
ínfinitiven
in
infinitíven -vna -o
prid.
(
ȋ; ȋ
)
jezikosl.
nedoločniški
:
infinitivne pripone
inflácija
-e
ž
(
á
)
1.
ekon.
upadanje kupne moči denarja:
zajeziti inflacijo
;
nezaustavljiva inflacija
;
strah pred inflacijo
2.
knjiž.,
s prilastkom
čezmerno povečanje ali razširitev česa, navadno na škodo kvalitete:
namesto inflacije bi si želeli revalorizacijo pesniške besede
;
inflacija kulture
/
ekspr.
poštenje, čast, zvestoba so ob splošni inflaciji izgubljali ceno
inflacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na inflacijo:
inflacijski pojavi
;
inflacijski pritisk na cene
;
inflacijske posledice
/
inflacijski dobiček
;
inflacijske špekulacije
/
inflacijsko žarišče
inflacíjsko
prisl.
:
inflacijsko pomnožiti denarni obtok
in flagránti
prisl.
(
ȃ
)
pravn.
pri opravljanju kaznivega dejanja:
zasačiti hudodelca in flagranti
;
pren.,
ekspr.
ženo in ljubimca je našel in flagranti
inflatóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
fin.
ki povzroča inflacijo:
inflatorna emisija denarja
influénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
nalezljiva bolezen z vročino in vnetjem dihal:
ima influenco
;
zboleti za influenco
;
epidemija influence
♦
fiz.
električna influenca
razdelitev pozitivnih in negativnih nabojev v prevodniku zaradi električnega polja
;
med.
aviarna influenca
nalezljiva, hitro razvijajoča se virusna bolezen, ki se s ptic prenaša tudi na druge živali in človeka, pogosto s smrtnim izidom, ptičja gripa
influénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na influenco:
influenčni znaki
/
influenčni stroj
info...
ali
ínfo...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na informacijo:
infocenter
in
info center
;
infomat
;
infotočka
in
info točka
infomát
-a
m
(
ȃ
)
avtomat za dostop do različnih podatkov ter opravljanje nekaterih upravnih in drugih nematerialnih storitev:
infomati ponujajo informacije o pridobivanju dokumentov
;
postaviti infomat
;
infomat z zaslonom na dotik
;
omrežje infomatov
informácija
-e
ž
(
á
)
1.
kar se o določeni stvari pove, sporoči;
obvestilo
,
pojasnilo
:
dati, dobiti informacijo
;
iskati informacije
;
imeti dobre, zanesljive informacije
;
napačna informacija
;
zahtevali so natančne informacije o bolnikovem zdravstvenem stanju
;
vir informacij
/
povratna informacija
/
informacija o dogodku je bila nepotrebna
informiranje
//
mn.
celota vednosti o določeni dejavnosti ali področju, namenjena javnosti, podatki:
turistične, železniške informacije
;
izmenjava informacij
/
oddelek za informacije
/
radijske, televizijske informacije
poročila
2.
rač.
množica vrednosti, ki jo računalnik sprejme ali po obdelavi izda:
brati, hraniti informacijo
;
informacijo sestavlja šestdeset bitov
/
izhodna, vhodna informacija
3.
mat.
mera za ugotavljanje negotovosti o izidu poskusa:
nastanek, uporaba informacije
/
teorija informacije
teorija, ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij
♦
biol.
dednostna informacija
informacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na informacijo:
informacijsko gradivo
/
informacijski bilten, center, urad
;
slaba informacijska služba
;
razvoj informacijskih sredstev
/
informacijski sistemi
;
informacijska avtocesta
omrežje za hiter prenos podatkov
;
živimo v informacijski dobi
;
informacijska družba
družba s tako informacijsko infrastrukturo, ki omogoča dostopnost informacij vsakomur, na vsakem mestu in ob vsakem času
;
informacijska infrastruktura
infrastruktura za prenos informacij
/
informacijske rešitve
♦
polit.
Informacijski biro komunističnih in delavskih partij
od 1947 do 1956
skupni organ nekaterih evropskih komunističnih partij za medsebojno obveščanje in usklajevanje dejavnosti
ìnformálen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
neformalen
:
informalne poteze umetniškega dela
/
informalna skupina ljudi
informánt
-a
m
(
ā á
)
publ.
anketiranec
,
izpraševanec
:
pri anketiranju je upoštevana tudi starost informantov
informátik
-a
m
(
á
)
strokovnjak za informatiko:
izobraževanje informatikov
informátika
-e
ž
(
á
)
rač.
obravnavanje podatkov, informacij z računalniki:
organizirati informatiko v tehniki
//
veda o tem:
informatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki temelji na poročanju o čem, brez izražanja lastnega mnenja;
poročevalen
,
obveščevalen
:
kratek informativen članek, sestavek
;
njegov referat je bil samo informativen
/
informativne radijske, televizijske oddaje
♦
jezikosl.
informativno-normativni slovar
2.
nanašajoč se na informacijo:
informativni podatki
;
informativno gradivo
/
informativni bilten, center, portal, urad
;
informativna pisarna, služba
;
uspešna informativna sredstva
/
informativne cene, izračuni
okvirni
/
pogovor informativnega značaja
informatívno
prisl.
:
informativno pisati, pripovedovati
;
informativno napisan članek
informatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost informativnega:
informativnost tiska
/
informativnost se je umaknila atraktivnosti
informatizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od informatizirati:
informatizacija družbe, državne uprave
;
informatizacija poslovanja
;
sredstva za informatizacijo
informatizíranost
-i
ž
(
ȋ
)
dejstvo, da je kaj informatizirano:
stopnja informatiziranosti zdravstva je še vedno zelo nizka
;
informatiziranost javne uprave
informatizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
uvesti informacijske sisteme, tehnologije v delovanje česa:
informatizirati bolnišnice, zdravstvo
informatizíran
-a -o:
informatizirana zbirka podatkov
;
informatizirana baza
;
podatki iz informatiziranih evidenc
informátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor informira;
poročevalec
1
,
obveščevalec
:
informatorji in kritiki so kulturno javnost sproti obveščali o knjižnih novostih
;
ima dobrega informatorja o tej zadevi
;
v agenciji je zaposlenih več turističnih informatorjev
/
dokumentalisti in informatorji
/
tisk in radio sta pomembna informatorja
informátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki informira;
poročevalka
,
obveščevalka
:
prijazna, razgledana informatorka
;
pren.,
knjiž.
literatura je bila njegova glavna informatorka
infórmbiró
-ja
m
(
ọ̄-ọ̑
)
od 1947 do 1955
Informacijski biro komunističnih in delavskih partij:
ustanovitev informbiroja
/
resolucija informbiroja o Jugoslaviji
infórmbirójevec
-vca
m
(
ọ̄-ọ̑
)
pristaš politike informbiroja:
propaganda informbirojevcev
infórmbirójevski
-a -o
prid.
(
ọ̄-ọ̑
)
nanašajoč se na informbirojevce ali informbiro:
informbirojevske države
/
informbirojevska gonja proti Jugoslaviji
informél
-a
m
(
ẹ̑
)
um.
umetnostna smer v slikarstvu sredi 20. stoletja, gradeč na abstraktnih, spontanih in intuitivnih oblikah, ki prehajajo lahko v plastičnost:
slikarji informela
informíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od informirati:
dobro, napačno informiranje
;
informiranje javnosti o spremembah v gospodarstvu
;
način, sredstva informiranja
♦
ped.
poklicno informiranje
seznanjanje z zahtevami, možnostmi v posameznih poklicih
informíranost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
obveščenost
,
poučenost
:
za uspešno delovanje v tej smeri je potrebna ustrezna informiranost
;
stopnja informiranosti
/
vzrok za to je pomanjkljiva informiranost članov kolektiva o finančnem stanju podjetja
informírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
dati informacijo;
obvestiti
,
pojasniti
:
svojce so informirali o bolnikovem stanju
;
dobro, napačno, slabo informirati
/
članek je izčrpno informiral srednješolce o pogojih za vpis na posamezne fakultete
informírati se
dobiti informacijo:
večkrat se je informiral, kako je s sinom v šoli
;
o zadevi se je informiral pri advokatu
se je dal poučiti
informíran
-a -o:
o problemu je bil dobro informiran
ínfotehnologíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
informacijska tehnologija:
izobraževanje z infotehnologijo
ínfotóčka
in
ínfo tóčka
-e
ž
(
ȋ-ọ̑
)
kraj, prostor, kjer se dobi informacije, se svetuje:
na infotočki bo strokovnjak odgovarjal na vprašanja, pripombe in predloge občanov
;
turistična infotočka
ínfra
--
v prid. rabi
(
ȋ
)
teh.
ki deluje na osnovi infrardeče svetlobe:
infra grelec
;
infra peč
ínfra...
predpona v sestavljenkah
(
ȋ
)
za izražanje stanja pod običajno mejo, mero:
infrardeč
;
infrazvok, infražarki
;
infrastruktura
ínfrardèč
-éča -e
prid.
(
ȋ-ȅ ȋ-ẹ́
)
fiz.
ki ima tako veliko valovno dolžino, da z vidom ni zaznaven:
infrardeča svetloba
;
infrardeče sevanje
/
infrardeči žarki
infrardeča svetloba
//
teh.
ki deluje na osnovi infrardeče svetlobe:
infrardeča fotografija
;
infrardeče segrevanje
♦
fot.
infrardeči filter
ínfrastruktúra
-e
ž
(
ȋ-ȗ
)
temeljne naprave, objekti, zlasti prometni, ki omogočajo gospodarsko dejavnost določene skupnosti:
informacijska, telekomunikacijska infrastruktura
;
vlagati v infrastrukturo
;
ceste, železnica, elektroenergetika, skratka, vsi objekti infrastrukture
;
razmerje med infrastrukturo in superstrukturo
//
navadno s prilastkom
kar je potrebno za opravljanje kake dejavnosti sploh:
sredstva za industrijsko, turistično infrastrukturo
;
infrastruktura kulture, šolstva, športa
♦
urb.
komunalna infrastruktura
komunalna opremljenost, urejenost naselij
ínfrastruktúren
-rna -o
prid.
(
ȋ-ȗ
)
nanašajoč se na infrastrukturo:
infrastrukturni objekti
;
infrastrukturna ureditev
;
infrastrukturno omrežje
/
infrastrukturni projekti
;
infrastrukturne naložbe
;
infrastrukturna opremljenost
ínfrazvók
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
fiz.
zvok, ki ima tako majhno frekvenco, da s sluhom ni zaznaven:
območje infrazvoka
ínfula
-e
ž
(
ȋ
)
rel.
visoko, dvorogljato obredno pokrivalo cerkvenih dostojanstvenikov, zlasti škofov;
mitra
:
na glavi je imel infulo, v roki pa škofovsko palico
;
s srebrom okrašena infula
infulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
rel.
podeliti, priznati pravico za nošenje mitre:
infulirati kanonika
infulíran
-a -o:
infulirani prošt
infúz
-a
m
(
ȗ
)
farm.
pijača, ki se pripravi tako, da se polijejo (zdravilne) rastline z vročo vodo;
oparek
,
poparek
:
popiti infuz
;
kamilični infuz
infúzija
in
infuzíja -e
ž
(
ú; ȋ
)
med.
dajanje večje količine zdravilne ali hranilne tekočine v žilo, pod kožo ali v danko:
po operaciji je bila potrebna infuzija
;
zdraviti z infuzijami
/
podkožna infuzija
/
dati infuzijo inzulina
//
tekočina za tako dajanje:
infuzórij
-a
m
(
ọ́
)
nav. mn.,
zool.
praživali, ki se gibljejo z migetalkami;
migetalkar
:
življenje infuzorijev v kaplji vode
ingeniózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.,
nav. ekspr.
bister
,
domiseln
,
duhovit
:
problema ne bodo mogli rešiti še tako ingeniozni strokovnjaki
/
to je res ingeniozen lirik
genialen
/
ingeniozna zamisel
/
imeti ingeniozen posluh
izreden, nenavaden
ingerénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
vplivanje
,
poseganje
:
dopuščati ingerenco
;
povečati ingerenco v teh zadevah
;
državna ingerenca
//
vloga pri odločanju:
na tem področju nima društvo nikake ingerence
;
zagotoviti, zahtevati primerno ingerenco v poslovanju
/
državni organi so prenesli svoje ingerence na občine
kompetence
íngot
-a
m
(
ȋ
)
metal.
nekoliko koničasta klada za nadaljnjo obdelavo:
jekleni, železni ingoti
;
ingoti iz aluminija
;
valjanje ingotov
ingrediénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
sestavina
,
primes
:
dišeče ingredience olja
/
običajne ingredience romana so v tem delu zelo poudarjene
♦
farm.
zdravilo z več ingrediencami
íngver
-ja
m
(
ī
)
azijska začimbna rastlina ali njena aromatična korenina ostrega, pekočega okusa:
uvažati ingver, indigo in cimet
;
dodati mesu nekoliko zmletega ingverja
íngverjev
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na ingver:
ingverjeva aroma
/
ingverjevo pecivo
;
ingverjevo pivo
zlasti v angleškem okolju
brezalkoholna pijača iz žganega sladkorja z dodatkom ingverja
inhalácija
-e
ž
(
á
)
med.
zajemanje zdravilnih hlapov v pljuča, vdihavanje:
uporabljati za inhalacijo smrekovo olje
;
zdraviti se z inhalacijo
/
zdravnik mu je priporočil inhalacije
inhalacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na inhalacijo:
inhalacijski aparat
/
inhalacijska narkoza
inhalátor
-ja
m
(
ȃ
)
med.
aparat, ki omogoča inhalacijo:
na oddelku imajo premalo inhalatorjev
/
inhalator s kisikom
inhalíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od inhalirati:
kajenje z inhaliranjem
/
smrekovo olje za inhaliranje
inhalírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
zajemati kaj v pljuča, zlasti tobakov dim, vdihavati:
večina kadilcev inhalira
♦
med.
zajemati v pljuča zdravilne hlape
inherénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
filoz.
neločljiva, nerazdružna povezanost lastnosti z njenim nosilcem:
upoštevati inherenco stvari
inherénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
neločljivo, nerazdružno povezan s čim:
inherentna lastnost stvari
;
elementarne potrebe so večini posameznikov inherentne
inhibícija
-e
ž
(
í
)
knjiž.
zaviranje
,
zadrževanje
:
posledice inhibicije se že kažejo
/
doseči kaj z inhibicijo
prepovedjo, preprečitvijo
♦
psih.
inhibicija čustvovanja, mišljenja
inhibírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
zavirati
1
,
zadrževati
:
zdravila so dolgo inhibirala napredovanje bolezni
/
odlični skoki prvih tekmovalcev so druge skakalce inhibirali
nespodbudno vplivali nanje
/
oblasti so prireditev inhibirale
prepovedale, preprečile
inhibíran
-a -o:
inhibirane sile v gospodarstvu
♦
psih.
inhibirani otrok
otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; zavrti otrok
inhibítor
-ja
m
(
ȋ
)
1.
farm.
snov, ki preprečuje ali zavira določen biokemični proces:
učinkoviti naravni inhibitorji rasti bakterij
;
delovati, učinkovati kot inhibitor
/
predpisati hormonske inhibitorje
;
jemanje, uporaba inhibitorjev
//
spojina, ki po vezavi na encim prepreči ali upočasni njegovo biološko funkcijo:
inhibitorji histaminskih receptorjev
2.
kem.
snov, ki zmanjša učinkovitost katalizatorjev, fermentov:
ti dodatki so inhibitorji, ki preprečujejo korozijo
iniciácija
-e
ž
(
á
)
1.
pri nekaterih prvotnih ljudstvih
obredno sprejemanje mladine med odrasle, uvajanje:
v tistih deželah je v navadi še iniciacija
2.
začetek kake dejavnosti, novega obdobja:
intelektualna iniciacija
;
moralna iniciacija
iniciácijski
tudi
iniciacíjski
-a -o
prid.
(
á; ȋ
)
nanašajoč se na iniciacijo:
iniciacijski obred, ples
/
iniciacijski prostor novih gibanj
iniciála
-e
ž
(
ȃ
)
inicialka
:
umetniške iniciale v rokopisih
/
prstan z inicialami
z začetnimi črkami
iniciálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
začeten
,
prvi
:
inicialni simptomi bolezni
/
inicialne vrste poglavja
2.
kem.,
v zvezi
inicialno razstrelivo
razstrelivo, s katerim se povzroči eksplozija glavnega naboja:
z inicialnim razstrelivom napolnjene vžigalne kapice
inicializácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od inicializirati:
omogočati inicializacijo
;
inicializacija strežnika
;
čas inicializacije
2.
seznanjanje koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti, vede, področja z namenom njegove vključitve vanje;
uvajanje
:
inicializacija v nov poklic
inicializírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
spraviti kaj v delovanje, tek, zagnati:
vodilo se je ob vklopu naprave samodejno inicializiralo
;
inicializirati generator, modul
;
inicalizirati modem
iniciálka
-e
ž
(
ȃ
)
grafično poudarjena ali slikarsko okrašena (velika) začetna črka v tekstu:
slikati inicialke
;
bogato okrašene inicialke srednjeveških rokopisov
//
nav. mn.
(velika) začetna črka imena, priimka, začetnica:
podpisati se z inicialkami
;
etui z inicialkami
iniciatíva
-e
ž
(
ȋ
)
kar povzroča kako dogajanje, delovanje;
pobuda
,
spodbuda
:
predsednik je dal iniciativo za sklicanje konference
;
pozdraviti, sprejeti iniciativo za kaj
;
osebna, ustvarjalna, zdrava iniciativa
/
iniciativo napada so prevzele sovražne čete
/
storiti kaj iz lastne iniciative, na lastno iniciativo, po lastni iniciativi
;
na iniciativo članov so začeli zbirati prispevke
//
prizadevanje, težnja po delovanju:
ne kaže dovolj iniciative
;
utesnjevati iniciativo
;
ljudska iniciativa
pravica po predpisih organizirane skupine občanov, da zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi, iz katerih izhaja, in predlaga kak zakon ali zakonsko spremembo; tako organizirana skupina občanov ali njihov predlog, zahteva
/
v socializmu
razvijati iniciativo ljudskih množic
●
pog.
po nekaj minutah je prešla iniciativa v roke domačih igralcev
so postali boljši, so začeli voditi
;
šah. žarg.
beli ima iniciativo
je boljši, vodi
;
publ.
privatna iniciativa
gospodarska dejavnost zasebnikov, zlasti obrtnikov
♦
pravn.
zakonodajna iniciativa
pravica za predlaganje zakona ali zakonskih sprememb
iniciatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na iniciativo:
iniciativni predlogi
;
pričakovati iniciativno pomoč
♦
šah.
iniciativna igra, poteza
//
v zvezi
iniciativni odbor
odbor, ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo:
iniciativni odbor bo oskrbel vse potrebno za udeležence svetovnega prvenstva
;
člani, predsednik iniciativnega odbora
2.
knjiž.
podjeten
1
,
iznajdljiv
:
iniciativen član društva
;
že takrat je bil zelo iniciativen
iniciatívno
prisl.
:
iniciativno sodelovati
iniciatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost iniciativnega:
ustvarjalna, znanstvena iniciativnost
/
iniciativnost sodelavcev
/
knjiž.
odbor je v svojem delu pokazal veliko iniciativnost
podjetnost, iznajdljivost
iniciátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor da, daje pobudo za kaj, vpliva na kaj;
pobudnik
,
začetnik
:
on je bil prvi in glavni iniciator za ustanovitev društva
;
iniciator novega stila v oblikovanju pohištva
2.
kem.
inicialno razstrelivo:
iniciatorji so zelo občutljivi za udarce
ínjast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ivnat
:
injast drevored
/
injasti lasje
ínje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
ivje
:
inje se je lesketalo v soncu
injékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
vbrizganje zdravilne tekočine v žilo, mišico ali pod kožo, vbrizg:
zdraviti z injekcijami
;
injekcija morfija proti bolečinam
/
dati, dobiti injekcijo
/
v taboriščih so ljudi ubijali z injekcijami
//
tekočina za tako vbrizganje:
določiti dozo injekcije
;
zdravila v obliki tablet in injekcij
/
iti v lekarno po injekcije
ampule s to tekočino
2.
ekspr.
kar se da ali naredi za trenutno olajšanje, omiljenje kakega stanja:
ti problemi se ne dajo rešiti samo s finančnimi injekcijami
/
potreboval bi močno injekcijo poguma
♦
grad.
injekcija
v zemljino, gradbeni element vtisnjeno polnilo ali vezivo
;
med.
intramuskularna, intravenozna, podkožna injekcija
injékcijski
in
injekcíjski -a -o
prid.
(
ẹ́; ȋ
)
nanašajoč se na injekcijo:
injekcijska igla
/
opraviti injekcijska dela na hidrocentrali
injektíranje
-a
s
(
ȋ
)
grad.
utrjevanje zemljine, gradbenega elementa z vtisnjenim polnilom ali vezivom:
injektiranje zidu
injéktor
-ja
m
(
ẹ́
)
grad.
stroj za injiciranje:
utrjevati z injektorji
♦
agr.
priprava za vbrizgavanje tekočin v zemljo, brizgalnik
;
strojn.
črpalka, ki s hitrim curkom vode ali pare potiska tekočino
injicíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od injicirati:
injiciranje zdravila
/
nasip skušajo utrditi z injiciranjem
injicírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
med.
dati zdravilno tekočino v žilo, mišico ali pod kožo, vbrizgati:
injicirati kalcij
/
injicirati (si) mamilo
2.
grad.
vtisniti polnilo ali vezivo v zemljino, gradbeni element:
injicirati cementno malto v zid
//
s tako vtisnjenim polnilom ali vezivom utrditi:
injicirati nasip, zid
injicíran
-a -o:
injicirani antibiotiki
;
injicirano pročelje
injúrija
-e
ž
(
ū
)
pravn.
razžalitev
:
ugotoviti injurijo
/
realna injurija
z žaljivim ravnanjem, dejanska razžalitev
;
verbalna injurija
z žaljivimi besedami, besedna razžalitev
inkapsulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
obdati z ovojnico:
vezivo inkapsulira bolezensko žarišče
;
cista se inkapsulira
inkarnácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.,
navadno s prilastkom
pojavitev česa abstraktnega v materialni, konkretni podobi, utelešenje:
glavna oseba v drami je inkarnacija etičnega življenjskega načela
;
inkarnacija zla
/
gledališka inkarnacija dramskega teksta
//
uresničitev
,
uveljavitev
:
inkarnacija novih metod ni bila do kraja izvedena
2.
v nekaterih religijah, zlasti indijskih
pojavitev božanstva v vidni podobi, tudi v človeški:
četrta Višnujeva inkarnacija
inkarnát
-a
m
(
ȃ
)
um.
obarvanost polti, kože:
inkarnat ženskih aktov
inkarnátka
-e
ž
(
ȃ
)
bot.
detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti;
rdeča detelja
:
posejati inkarnatko
inkarnírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
utelesiti
,
utelešati
:
v glavni osebi je avtor inkarniral junaštvo
inkarnírati se
uresničiti se, uveljaviti se:
nov način zdravljenja se je inkarniral v dejavnosti posameznih zdravnikov
inkarníran
-a -o:
inkarnirani domisleki
;
v njem je inkarnirana nova ideja
;
ekspr.
ta ženska je inkarnirana zloba
inkasánt
-a
m
(
ā á
)
uslužbenec, ki pobira, izterjuje denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim:
hkrati s stanarino pobira inkasant tudi vodarino
;
inkasant radijske naročnine, za zavarovalnino
/
nekdaj
inkasant za električno energijo, plin
inkasírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
zastar.
dobiti, izterjati denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim:
inkasirati (za) stanarino
//
dobiti
,
prejeti
:
ta dan so inkasirali več milijonov evrov
inkáso
-a
m
(
ȃ
)
1.
fin. žarg.
denar, sprejet za določeno storitev, preskrbovanje s čim, izkupiček:
inkaso predstave so namenili za dobrodelne namene
;
z inkasom so vsi stroški poravnani
;
pobotnice za inkaso
//
prejem tega denarja:
enkraten inkaso
;
poverjenik za inkaso
2.
fin.
plačilo trgovskih in finančnih listin:
skrbeti za inkaso
/
poslati menico v inkaso
;
v prid. rabi:
inkaso posli
inkjet
-a
[
íngdžet
]
m
(
ȋ
)
rač. žarg.
brizgalni tiskalnik
,
brizgalnik
:
z inkjetom je natisnil fotografije z izleta
;
v prid. rabi:
inkjet tehnologija
brizgalna tehnologija
;
inkjet tiskalnik
brizgalni tiskalnik, brizgalnik
inklinácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
nagnjenje
,
teženje
:
dijakova izredna inklinacija k literaturi
;
inklinacija k uživanju alkoholnih pijač
/
inklinacija k tej bolezni je podedovana
nagnjenost, dovzetnost
/
razlog za njegovo inklinacijo k tej nazorski skupini ni znan
usmerjenost
2.
knjiž.
nagnjenost
,
naklon
:
inklinacija pobočja, terena
3.
fiz.,
navadno v zvezi
magnetna inklinacija
odklon magnetne igle od vodoravne smeri:
izmeriti magnetno inklinacijo
inklinacíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od inklinacija:
inklinacijska magnetna igla
inklinírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
nagibati se, težiti:
že kot otrok je inkliniral h glasbi
;
inklinirati k uživanju alkoholnih pijač
/
inklinira k tuberkulozi
je nagnjen k njej, dovzeten zanjo
inkluzíja
in
inklúzija -e
ž
(
ȋ; ú
)
mat.
odnos med množicama, pri katerem je ena množica podmnožica druge, vsebovanje:
zapisati znak za inkluzijo
inkluzíve
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
vključno
,
vštevši
:
za izpit se je treba prijaviti do 26. februarja inkluzive
inkluzívno
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
vključno
,
vštevši
:
prošnjo je treba oddati inkluzivno do 20. januarja
inkógnito
1
-a
m
(
ọ̑
)
pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami
nastopanje, pojavljanje določene osebe, ne da bi bilo (javnosti) znano, kdo ta je:
ministrov inkognito v letovišču
/
varovati svoj inkognito
/
potovati, priti v inkognitu
inkognito
inkógnito
2
prisl.
(
ọ̑
)
pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami
izraža, da (javnosti) ni znano, kdo določena oseba je:
na letovišču je bil inkognito
;
potovati inkognito
ìnkoherénca
-e
ž
(
ȉ-ẹ̑
)
knjiž.
medsebojna nepovezanost, neodvisnost:
inkoherenca njegovih misli se kaže v nasprotujočem si pojasnjevanju enakih pojavov
ìnkoherénten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ẹ̑
)
knjiž.
medsebojno nepovezan, neodvisen:
zvočni učinek skladbe je razdrobljen na več inkoherentnih odlomkov
ìnkomenzurabílen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
ki se ne da meriti, izmeriti;
nemerljiv
,
neizmerljiv
:
ta pojav je inkomenzurabilen
//
ki se ne da primerjati;
neprimerljiv
:
to sta inkomenzurabilna simbola
ìnkomenzurabílnost
-i
ž
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
nemerljivost
,
neizmerljivost
:
inkomenzurabilnost misli, mišljenja
/
inkomenzurabilnost teh dveh simbolov
ìnkompatibílen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
nezdružljiv, izključujoč se:
inkompatibilni pojavi
;
inkompatibilne funkcije
♦
farm.
inkompatibilne sestavine zdravila
sestavine, ki tako učinkujejo druga na drugo, da zmanjšajo ali uničijo učinek zdravila
ìnkompatibílnost
-i
ž
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
nezdružljivost
:
inkompatibilnost javnih funkcij
;
zaradi inkompatibilnosti obravnavanih problemov kongres ni imel pričakovanega uspeha
♦
farm.
inkompatibilnost sestavin zdravila
ìnkompeténca
-e
ž
(
ȉ-ẹ̑
)
knjiž.
nepristojnost
1
:
opozorili so jih na njihovo inkompetenco v tej zadevi
ìnkongruénca
-e
ž
(
ȉ-ẹ̑
)
knjiž.
neskladnost
,
neujemanje
:
inkongruenca med ceno in vrednostjo
ìnkongruénten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ẹ̑
)
knjiž.
neskladen, ne ujemajoč se:
inkongruentne oblike
ìnkonsekvénten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ẹ̑
)
knjiž.
nedosleden
:
biti inkonsekventen v ravnanju
/
inkonsekventen načrt
ìnkontinénca
-e
ž
(
ȉ-ẹ̑
)
med.
nezmožnost zadrževanja seča ali blata:
zdravljenje inkontinence
;
bolnik z inkontinenco
/
urinska inkontinenca
inkorporácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
vključitev
,
priključitev
,
pripojitev
:
inkorporacija ozemlja
;
inkorporacija nekaj krajev v občino
/
obravnavati vprašanje inkorporacije političnih organizacij v družbeni organizem
inkorporírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
vključiti
,
priključiti
,
pripojiti
:
inkorporirati pokrajino
;
takrat so inkorporirali več krajev v sosedno občino
/
mladi so se inkorporirali v napredno stranko
inkorporíran
-a -o:
inkorporirano ozemlje
ínkovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Inke:
inkovska država, kultura
/
inkovski muzej
inkrécija
tudi
inkrecíja -e
ž
(
ẹ́; ȋ
)
biol.
izločanje neposredno v kri ali mezgo;
notranje izločanje
inkrét
-a
m
(
ẹ̑
)
biol.
snov, ki jo žleze z notranjim izločanjem izločajo neposredno v kri ali mezgo:
inkret žleze ščitnice
inkretóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
anat.,
navadno v zvezi
inkretorna žleza
žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo;
endokrina žleza
inkriminácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
obdolžitev
,
obtožba
:
njegove besede so inkriminacija
♦
pravn.
določitev kakšnega dejanja za kaznivo dejanje
inkriminírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
obdolžiti
,
obtožiti
:
avtor inkriminira v svojem članku več oseb
♦
pravn.
določiti s kazenskim zakonom, da je kako dejanje kaznivo dejanje
inkriminíran
-a -o
1.
deležnik od inkriminirati:
inkriminirana oseba
/
inkriminirano dejanje
2.
napaden
,
grajan
:
inkriminirani članek
;
inkriminirana trditev
inkrustácija
-e
ž
(
á
)
1.
obrt.
okrasni vložek iz kamna, biserovine, slonove kosti:
dragocena inkrustacija
;
omarica z inkrustacijami
//
um.
obloga iz boljšega materiala, zlasti kamnitega:
oltarji, stene z marmorno inkrustacijo
2.
knjiž.
obdajanje s prevleko, skorjo, oskorjava:
zaradi slabega izpiranja pride do inkrustacije tkanine
/
inkrustacija v cevovodih
♦
bot.
izločanje apnenca v obliki belih luskic na robu lista
;
geol.
rudninska prevleka na kamninah, organizmih
inkrustacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na inkrustacijo:
inkrustacijski ornament
/
inkrustacijska tehnika
inkrustírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
obrt.
vstavljati, vlagati kamen, biserovino, slonovo kost:
vaze so inkrustirali z diamanti
//
um.
oblagati z boljšim materialom, zlasti kamnitim:
stene so inkrustirali z marmorjem
2.
knjiž.
obdajati s prevleko, skorjo:
apnenec inkrustira stene cevovodov
;
mah ob slapu se inkrustira
♦
med.
rana se že inkrustira
na njej se dela krasta
inkrustíran
-a -o:
inkrustirana fasada
inkubácija
-e
ž
(
á
)
1.
med.
čas od okužbe do izbruha bolezni:
inkubacija je, traja od deset do štirinajst dni
/
v inkubaciji sprejete bolnike so takoj izolirali
2.
pri starih Grkih in Rimljanih
ležanje in izzvano spanje bolnikov v templju v pričakovanju božje pomoči za ozdravljenje:
bolniki so darovali bogovom pred inkubacijo ali po njej
inkubacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na inkubacijo:
inkubacijsko stanje
/
inkubacijska doba
čas od okužbe do izbruha bolezni
inkubátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
med.
naprava s stalno toploto in vlago za vzrejo nedonošenih otrok:
dvojčka so dali v inkubator
2.
agr.
naprava za valjenje z umetnim ogrevanjem, valilnik:
v inkubatorju izvaljeni piščanci
♦
biol.
naprava za gojenje mikrobov in tkivnih kultur
3.
kraj, prostor, ki postaja središče razvoja, nastajanja česa:
razvojni inkubatorji bodo delovali ob univerzitetnih središčih
;
kulturni inkubator
;
inkubator idej
;
inkubator informacijske tehnologije
/
kadrovski inkubator
//
ustanova, ki podpira nastanek in razvoj zlasti manjših podjetij, projektov:
vključiti se v inkubator
;
univerzitetni inkubator
/
podjetniški inkubator pospešuje ustanavljanje in rast malih podjetij
ínkubus
-a
m
(
ȋ
)
po verovanju v srednjem veku
demonsko bitje, ki nadleguje ženske v spanju:
divjanje inkubusov
inkunábula
-e
ž
(
ā
)
biblio.
knjiga, tiskana pred letom 1500, prvotisk:
knjižnica ima okoli petsto inkunabul
inkunabulístika
-e
ž
(
í
)
veda o inkunabulah:
inkvizícija
-e
ž
(
í
)
1.
zgod.
katoliško cerkveno sodišče od 12. do konca 18. stoletja za sojenje, preganjanje krivovercev:
odpraviti, ustanoviti inkvizicijo
;
krute metode inkvizicije
;
žrtve inkvizicije
/
v času inkvizicije
/
španska inkvizicija
v Španiji od konca 15. do 17. stoletja, ki si je prizadevala zatreti gospodarsko moč meščanstva
♦
rel.
sveta inkvizicija
od 16. do začetka 20. stoletja
kongregacija pri apostolskem sedežu za varstvo verskega in nravnega nauka Katoliške cerkve
2.
ekspr.
brezobzirno, nasilno ravnanje, zlasti med zasliševanjem, preiskavo:
sadistična okupatorska inkvizicija
inkvizicíjski
in
inkvizícijski -a -o
prid.
(
ȋ; í
)
nanašajoč se na inkvizicijo:
inkvizicijski zbor
/
inkvizicijsko sodišče
/
to so inkvizicijske metode
♦
pravn.
inkvizicijsko načelo
načelo, po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti
inkvizít
-a
m
(
ȋ
)
zgod.
kdor je v preiskavi inkvizicije:
obsodba inkvizita
inkvizítor
-ja
m
(
ȋ
)
1.
zgod.
član inkvizicije:
imenovati koga za inkvizitorja
;
izpraševal jo je kot kak inkvizitor
/
veliki inkvizitor
vodja španske inkvizicije
2.
nav. slabš.
izpraševalec
,
zasliševalec
:
inkvizitorji so hoteli vse izvedeti od nje
inkvizítorski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na inkvizitorje ali inkvizicijo:
inkvizitorska služba
/
to so inkvizitorske metode
;
inkvizitorsko zasliševanje
/
inkvizitorski pogled
strog, preiskujoč
inkvizítorsko
prisl.
:
inkvizitorsko izpraševati
;
biti inkvizitorsko strog s kom
ínlet
-a
m
(
ȋ
)
zelo gosta bombažna tkanina za blazine in pernice:
moder, rožnat inlet
ínleten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz inleta:
inletna blazina, pernica
inline
in
in-line
--
[
ínlájn
]
v prid. rabi
(
ȋ-ȃ
)
ki uporablja rolerje pri določeni dejavnosti:
inline hokej
in
hokej inline
íno
in
ino
vez.
(
ȋ
)
zastar.
in
,
pa
2
:
Roža, rosa ino mana vaša je mladost, dekleta
(F. Prešeren)
ino...
prvi del zloženk
nanašajoč se na tuj, drug:
inoroden, inoverec, inozemec
inokorespondènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
pisar.
korespondent za tuje jezike:
dobiti mesto inokorespondenta
inokulácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od inokulirati:
izvesti inokulacijo bolezenskih mikrobov na poskusnih živalih
/
inokulacija proti kozam
cepljenje
inokulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
vnesti v telo povzročitelje bolezni ali cepivo;
vcepiti
:
inokulirati bolezenske mikrobe
/
inokulirati cepivo
ìnoperabílen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȋ
)
med.
ki se ne da (več) operirati:
inoperabilna bula
inovácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
nov pojav, novost:
odklanjati, sprejemati inovacije
;
avtorjeve formalne, stilne inovacije
/
drama predstavlja revolucionarno inovacijo repertoarja
spremembo, prenovitev
inovacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na inovacijo:
inovacijski tokovi v slovenski književnosti
/
inovacijski poskusi
inovatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
nanašajoč se na (bistveno) izboljšanje, izpopolnitev, uvedbo česa novega:
inovativna dejavnost
/
inovativni strokovnjaki
inovatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost inovativnega:
podjetniška, tehnološka inovativnost
;
inovativnost pri trženju storitev, učenju
;
povečanje, razvoj inovativnosti
;
inovativnost in ustvarjalnost
/
inovativnost podjetja, zaposlenih
;
spodbujanje inovativnosti
;
nagrada, priznanje za inovativnost
inovátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni, zlasti na tehničnem področju:
nagrajevanje inovatorjev
;
uspešni mladi inovator
;
slovenski, zasavski inovatorji
;
inovatorji in iznajditelji
2.
nav. ekspr.
kdor uvede kaj novega na področju, umetnosti, mode:
glasbeni, literarni inovator
;
veljal je za modnega inovatorja 20. stoletja
inovátorka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki kaj (bistveno) izboljša, izpopolni, zlasti na tehničnem področju:
priznanje za najboljšo inovatorko na svetu
2.
nav. ekspr.
ženska, ki uvede kaj novega na področje umetnosti, mode:
ideje izjemne modne inovatorke navdušeno vključujejo v najnovejše jesensko-zimske kolekcije
inovérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
zastar.
drugoverec
inozémec
-mca
m
(
ẹ̑
)
pripadnik tuje države:
v hotelu je več inozemcev kot domačinov
inozémka
-e
ž
(
ẹ̑
)
pripadnica tuje države:
rad je bil v družbi z inozemkami
inozémski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na inozemce ali inozemstvo:
uvoz inozemskega blaga
;
inozemska podjetja
;
inozemsko tržišče
/
domači in inozemski turizem
inozémstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
ozemlje, dežele onstran državne meje:
potovati, izvažati v inozemstvo
;
študiral je v inozemstvu
/
sklepati pogodbe z inozemstvom
;
kulturni stiki z inozemstvom
ínput
-a
m
(
ȋ
)
1.
kar se da, vloži v kaj, zlasti za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog;
vložek
:
zmanjšali so finančni input v produkcijo
;
input podjeta
/
učitelj je v vzgojno-izobraževalnem procesu glavni input
2.
vnašanje podatkov v računalnik;
vnos
:
začeti input
/
avtomatski, ročni input
//
podatki, ki se vnašajo v računalnik zaradi obdelave:
številčni input
3.
rač.
del računalniškega sistema, ki prenaša podatke v procesno enoto;
vhod
:
input (računalnika)
insájder
in
insider
-ja
[
insájder
]
m
(
á
)
pog.
kdor je vključen v kako skupnost in dobro pozna razmere v njej:
prave zvezde poznajo samo insajderji
;
politični insajder
//
delničar, ki ima v lasti več kot deset odstotkov delnic podjetja ali je njegov direktor ali visoki vodilni uslužbenec, ki je tudi materialno odgovoren za poslovanje tega podjetja:
insajderji morajo v ZDA po zakonu svoje namere o prodaji ali nakupu delnic prijaviti agenciji
insájderski
in
insiderski
-a -o
[
insájderski
]
prid.
(
á
)
nanašajoč se na insajderje ali insajderstvo:
insajderski namig, nasvet
;
imeti insajderske informacije
/
insajdersko trgovanje
insájderstvo
in
insiderstvo
-a
[
insájderstvo
]
s
(
á
)
pog.
zloraba notranjih informacij v ustanovi, zlasti finančni:
osumljen je insajderstva
;
pregon insajderstva
/
množično insajderstvo
inscenácija
-e
ž
(
á
)
1.
gled.
likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu;
scena
:
narediti inscenacijo
;
inscenacija prvega dejanja
/
gledališka inscenacija
/
ukvarjati se z inscenacijo
s scenografijo
/
uprizoriti dramo v režiji domačega avtorja in v inscenaciji gosta
/
nova inscenacija opere je poudarila predvsem prikaz človekove duševnosti
uprizoritev, izvedba
2.
nav. slabš.
izvedba, realizacija naprej pripravljenega javnega dogodka, uprizoritev:
inscenacija demonstracij, procesa
inscenacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na inscenacijo:
inscenacijska navodila
/
v inscenacijskem pogledu se drama opira na tradicijo naše likovne umetnosti
inscenátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
gled.
kdor se (poklicno) ukvarja s scenografijo;
scenograf
:
inscenator je skušal vzbuditi iluzijo absolutnega prostora
;
režiser in inscenator
2.
nav. slabš.
kdor izvede, realizira naprej pripravljen javen dogodek, uprizoritelj:
inscenatorji procesa, udara
inscenírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
gled.
narediti načrt za likovno opremo prizorišča v gledališču ali filmu:
delo je insceniral znani arhitekt
/
opero so inscenirali s sodobnimi igralskimi prijemi
uprizorili, izvedli
2.
nav. slabš.
izvesti, realizirati naprej pripravljen javen dogodek, uprizoriti:
inscenirati demonstracije, incident, proces
insceníran
-a -o:
insceniran napad na poslaništvo
;
domiselno inscenirana predstava
insékt
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
žuželka
,
mrčes
:
strokovnjaki menijo, da prenaša to bolezen kak insekt
;
nevarni insekti
;
piki insektov
insektárij
-a
m
(
á
)
zaboj, posoda za gojenje žuželk, mrčesa:
gosenica, metulj v insektariju
;
akvarij in insektarij
insekticíd
-a
m
(
ȋ
)
kemično sredstvo za uničevanje mrčesa:
potresati, škropiti z insekticidi
;
vpliv insekticidov na človeka
♦
agr.
dotikalni insekticid
ki deluje ob dotiku
insekticíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na insekticide:
insekticidno sredstvo
/
insekticidno delovanje
inseminácija
-e
ž
(
á
)
biol.,
vet.
osemenitev
,
osemenjevanje
:
inseminacija krave
inserát
-a
m
(
ȃ
)
objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku;
oglas
:
dati inserat v časopis
;
naročniki inseratov
;
inserati in reklame
//
krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami;
(mali) oglas
:
dala je inserat, da išče službo, proda otroški voziček
/
v inseratih je brala, da iščejo korespondentko
v rubriki s takimi objavami
inseráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na inserat;
oglasen
:
inseratni del brošure
/
inseratni oddelek
inserènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
zastar.
naročnik (malega) oglasa:
revija je pridobila nove inserente
inserírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
objaviti (mali) oglas:
večkrat je inseriral brez uspeha
insêrt
-a
m
(
ȇ
)
knjiž.
krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo;
vložek
:
baletni inserti predstavo zelo poživljajo
;
glasbeni, pevski insert
;
v romanu je nekaj folklornih insertov
♦
film.
filmska novica ali odlomek filma, vstavljen v daljše filmsko, televizijsko delo
;
zgod.
dobesedni prepis in potrditev listine v drugi, novejši listini
insider
ipd.
gl.
insajder
ipd.
insígnije
-nij
ž
mn.
(
í ȋ
)
predmeti kot znamenja oblasti, časti in dostojanstva:
odložiti insignije
;
kraljevske, škofovske, vladarske insignije
;
zlate insignije
;
insignije rektorja
insinuácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
namigovanje
,
podtikanje
:
take insinuacije je treba odločno zavrniti
;
na insinuacijo v članku ni reagiral
;
njegovo enostransko navajanje dejstev se spreminja v nedovoljeno insinuacijo
insinuírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
namigovati
,
podtikati
:
pisec članka je insinuiral, da je dogodek posledica nepazljivosti
insistírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
ostajati pri kakem sklepu ali zahtevi;
vztrajati
,
zahtevati
:
poslanci insistirajo na spremembi zakona
;
časopisi odločno insistirajo, naj se pristojnost tega foruma omeji
inskribírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
vpisati, zlasti na visoko šolo:
prijatelj ga je prosil, naj še njega inskribira
;
inskribiral se je na filozofsko fakulteto
inskrípcija
-e
ž
(
í
)
1.
knjiž.
vpis, vpisovanje, zlasti na visoko šolo:
na univerzi je inskripcija že zaključena
;
opraviti inskripcijo
2.
šol.
predavateljeva potrditev, da je slušatelj začel obiskovati predavanja:
dati, dobiti inskripcijo
inskripcíjski
in
inskrípcijski -a -o
(
ȋ; í
)
pridevnik od inskripcija, vpisen:
inskripcijski pogoji
;
inskripcijski rok
insolácija
-e
ž
(
á
)
1.
meteor.
obsijanost zemeljske površine s sončnimi žarki;
osončenost
,
osončenje
:
pokrajina je idealna za turizem: podnebje s planinskim zrakom in zadostno insolacijo
;
neenaka insolacija posameznih geografskih predelov
2.
knjiž.
sončenje
:
pretirana insolacija je lahko škodljiva
♦
med.
sončarica
insolacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na insolacijo:
insolacijska otoplitev
♦
med.
insolacijski ekcem
insolvénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekon.
nesposobnost poravnati svoje plačilne obveznosti, ker dolgovi presegajo vrednost premoženja:
insolvenca dolžnika, podjetja
/
razglasiti insolvenco
insolvénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ekon.
ki ni sposoben poravnati svoje plačilne obveznosti, ker dolgovi presegajo vrednost premoženja:
insolventen dolžnik, porok
;
insolventen in nelikviden
insolvéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
ekon.
nesposobnost poravnati svoje plačilne obveznosti, ker dolgovi presegajo vrednost premoženja:
insolventnost dolžnika, kupca
2.
knjiž.
nesposobnost, nezmožnost sploh:
s tem je notranja in zunanja politika dokazala svojo popolno insolventnost
inspékcija
1
-e
ž
(
ẹ́
)
med.
preiskovanje telesa z gledanjem, ogledovanje:
inspekcija in avskultacija
inspekcija
2
nadzorovanje
ipd.
gl.
inšpekcija
ipd.
inspirácija
-e
ž
(
á
)
1.
ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar, navdih:
črpati inspiracijo iz narave
;
dati, dobiti, iskati inspiracijo za kaj
;
pisati, slikati po inspiraciji, z inspiracijo
;
trenutna inspiracija
;
trenutki, vir inspiracije
;
odvisen od inspiracije
/
publ.
sklep je bil sprejet po inspiraciji odbornikov
na pobudo, pod vplivom
2.
med.
zajemanje zraka v pljuča pri dihanju;
vdihavanje
:
inspiracija in ekspiracija
inspiracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na inspiracijo:
osebne izkušnje so bile pesniku močen inspiracijski vir
/
inspiracijski šum
inspiratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki daje inspiracijo:
ta pokrajina je zelo inspirativna
/
inspirativna pobuda
inspirátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor da inspiracijo, navdihovalec:
inspirator umetniškega dela
/
inspiratorji in organizatorji vstajniškega gibanja
pobudniki
inspirírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
dati inspiracijo, navdihniti:
pisatelja so inspirirale ideje francoske revolucije
;
slikarja inspirira včasih lep predmet, včasih narava
;
avtor se je inspiriral ob osvobodilnem boju
/
pesem je inspiriral dogodek iz vojne
/
predsednikove obiske je inspirirala želja po miru in sodelovanju
dala pobudo zanje
inspiríran
-a -o:
film je inspiriran z resnično zgodbo
;
novo gibanje je bilo inspirirano od zunaj
instalácija
tudi
inštalácija -e
ž
(
á
)
um.
umetniško, navadno likovno delo, sestavljeno, izdelano iz različnih predmetov, materialov, zvoka, pogosto ob uporabi danega okolja:
postmoderni umetniki gradijo instalacije s trivialnimi materiali
;
postaviti instalacijo
;
kiparska, zvočna instalacija
;
razstava instalacij
/
umetniška instalacija
instánca
-e
ž
(
ȃ
)
1.
javnoupravni organ, pristojen za odločanje na določeni stopnji:
to načelo prodira v vse instance upravljanja
;
obrniti, pritožiti se na višjo instanco
;
pren.
za otroke je bila mati najvišja instanca
//
organ, pristojen za izvedbo, rešitev česa sploh:
za to odgovarjajo posamezne druge instance
;
pren.
etične, estetske, moralne instance
2.
pravn.
vsako od treh sodišč z določeno pristojnostjo odločanja v isti pravni zadevi, stopnja:
v upravnem postopku ni tretje instance
;
druga pritožbena instanca
/
sodišče prve instance
●
oceniti produktivnost dela v zadnji instanci
fazi, razvojni stopnji
3.
publ.,
v prislovni rabi,
v zvezi
v zadnji instanci
poudarja trditev:
vse tisto, kar v zadnji instanci usmerja voljo ljudi
;
socialne in gospodarske sile – v zadnji instanci – vodijo ta razvoj
instánčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na instanco:
poslati prošnjo po redni instančni poti
/
instančni postopek
;
instančno sodišče
instánt
--
prid.
(
ȃ
)
1.
pripravljen, narejen brez dolgega kuhanja;
instanten
:
instant kava, polenta
;
te jedi so instant
2.
ki na hitro, na nezahteven način zadovolji kako potrebo:
instant rešitev
/
za resničnostne šove se prijavljajo posamezniki, ki si želijo instant slavo
instánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
pripravljen, narejen brez dolgega kuhanja:
instantni rezanci
;
instantna juha, kava, polenta
;
ta hrana je instantna
2.
ki na hitro, na nezahteven način zadovolji kako potrebo:
instantni nasveti
;
instantna duhovnost, kultura, zabava
;
instantna rešitev
/
instantna slava, zvezda
;
instantna uspešnica
/
program za instantno sporočanje
instínkt
-a
m
(
ȋ
)
1.
prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju, nagon:
prepuščati, vdajati se instinktu
;
živalski instinkt
;
instinkt za gibanje
/
samoobrambni, spolni, življenjski instinkt
;
instinkt samoohranitve
/
delati, storiti po instinktu
//
želja
,
sla
:
močen instinkt po uveljavljanju
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov;
čut
:
etični, pesniški, umetniški instinkt
;
instinkt za lepoto
/
zanaša se na svoj zdravi instinkt
;
ženski instinkt
/
trenutni instinkt
instinktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na instinkt, nagonski:
čutiti instinktiven odpor do česa
;
ta gib je pri njem že instinktiven
;
z instinktivno kretnjo si je popravila lase
;
instinktivna reakcija
;
instinktivno dejanje, življenje
/
instinktiven igralec
instinktívno
prisl.
:
instinktivno čutiti, dojemati
;
instinktivno je zakričala
institúcija
tudi
inštitúcija -e
ž
(
ú
)
navadno s prilastkom
1.
javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti;
ustanova
:
upravljati, voditi institucijo
;
gospodarske, izobraževalne, kulturne, vzgojne, znanstvene institucije
;
institucije zdravstvenega varstva
2.
knjiž.
z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi:
gospodarski sistem ne more sloneti na dveh različnih institucijah
;
državne, pravne institucije
;
institucija izvenzakonske skupnosti
♦
pravn.
institucije rimskega prava
učbenik rimskega civilnega prava
;
Justinijanove institucije
;
soc.
družbena institucija
institucionálen
tudi
inštitucionálen -lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na institucijo:
institucionalna ureditev družbe
/
institucionalna rešitev vprašanja
;
institucionalne sile, spremembe
/
institucionalno varstvo starejših
institucionálno
tudi
inštitucionálno
prisl.
:
institucionalno določiti, predpisati
institucionalizírati
-am
tudi
inštitucionalizírati -am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
dati čemu ustaljeno, zakonsko obliko:
takrat so institucionalizirali izobraževanje
/
institucionalizirati sodelovanje med državami tega območja
institucionalizíran
tudi
inštitucionalizíran -a -o:
institucionalizirana skupnost
;
institucionalizirana merila
institút
1
-a
m
(
ȗ
)
pravn.
skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj, pravna ustanova:
pravne posledice instituta
/
pravni institut
institut
2
zavod:
ustanova
ipd.
gl.
inštitut
ipd.
instruírati
1
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
opremiti s prilogami in podatki:
instruirati prošnjo, spis
instruirati
2
poučevati
ipd.
gl.
inštruirati
ipd.
instruktíven
tudi
inštruktíven -vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
poučen
1
,
pojasnjevalen
:
imeti zelo instruktiven referat
;
instruktivna kritika, povest, primerjava
/
v svoji razlagi je bil zelo instruktiven
♦
pravn.
instruktivno navodilo
neobvezno navodilo za uporabo kakega predpisa
instrumènt
1
-ênta
m
(
ȅ é
)
publ.
v posebni obliki sestavljen in potrjen zapis o dogodku pravne narave, zlasti v mednarodnih odnosih;
listina
:
izmenjati ratifikacijske instrumente sporazuma
instrumènt
2
in
inštrumènt -ênta
m
(
ȅ é
)
1.
zelo natančna priprava, ki se uporablja pri specializiranem strokovnem, znanstvenem delu:
kontrolirati instrumente
;
pripraviti instrumente za operacijo
;
uporabljati moderne instrumente
;
natančen, občutljiv instrument
/
kazalni, merilni instrumenti
;
kirurški, meteorološki, optični instrumenti
2.
priprava za proizvajanje tonov;
glasbilo
:
igrati (na) instrument
;
uglaševati instrumente
/
glasbeni instrument
;
godalni instrument
godalo
;
pren.,
knjiž.
jezik je bil Cankarju čudežen instrument
3.
publ.,
navadno s prilastkom
kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja;
sredstvo
,
pripomoček
:
zakon je tisti instrument, ki ureja kadrovsko planiranje
;
uporabljati davčne, finančne, politične instrumente
//
predpis
,
ukrep
:
preprečevati nepravilnosti z ustreznimi instrumenti
;
instrumenti delitve dohodka
/
ekonomski instrument
/
knjiž.
važni kulturni instrumenti
faktorji, dejavniki
♦
elektr.
elektrodinamični instrument
ki se uporablja zlasti za merjenje moči v električnem krogu
;
glasb.
električni instrumenti
instrumentácija
tudi
inštrumentácija -e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od instrumentirati:
bogata, izvirna, uspela instrumentacija
;
instrumentacija klavirske skladbe
/
uvod v instrumentacijo
/
študij instrumentacije
2.
celota instrumentov za določeno delo, opravilo;
instrumentarij
:
pregledati instrumentacijo
instrumentacíjski
tudi
inštrumentacíjski -a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na instrumentacijo:
instrumentacijska odličnost opere
/
instrumentacijska tehnika
/
instrumentacijsko vzdrževanje
ínstrumental
in
instrumentál -a
m
(
ȋ; ȃ
)
1.
jezikosl.
šesti sklon, orodnik:
predlog z instrumentalom
2.
glasb.
instrumentalna glasba:
klavirski instrumental
instrumentálen
tudi
inštrumentálen -lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na instrument:
instrumentalni ansambel, koncert
/
instrumentalni kvartet
;
instrumentalna glasba, skladba
/
instrumentalne meritve
/
obravnavati tehniko le kot instrumentalno vrednoto
♦
aer.
instrumentalno letenje
letenje, pri katerem vodi letalo pilot ali avtomat na podlagi podatkov, ki jih dajejo instrumenti
instrumentalíst
tudi
inštrumentalíst -a
m
(
ȋ
)
kdor igra na glasbilo:
nastopili so instrumentalisti in pevci
instrumentalístka
tudi
inštrumentalístka -e
ž
(
ȋ
)
glasb.
ženska, ki igra na glasbilo:
biti edina instrumentalistka v orkestru
instrumentalízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
nauk, da so ideje in dejstva samo sredstva za uresničevanje človekovih namenov:
Deweyev instrumentalizem
instrumentárij
in
inštrumentárij -a
m
(
á
)
1.
celota instrumentov za določeno delo, opravilo:
klinika je nabavila nov kirurški instrumentarij
;
laboratorijski instrumentarij
;
instrumentarij za operacije oči
/
šola je še brez potrebnega instrumentarija
učnih pripomočkov
;
pren.,
knjiž.
pisatelj je v romanu uporabil vse bogastvo svojega realističnega instrumentarija
2.
publ.,
navadno s prilastkom
kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja;
sredstva
,
pripomočki
:
gospodarski, politični instrumentarij
/
novi instrumentarij je prizadel več podjetij
novi predpisi, ukrepi
instrumentárka
in
inštrumentárka -e
ž
(
á
)
strokovno usposobljena pomočnica, ki pripravlja in podaja zdravniku instrumente:
delati na kirurškem oddelku kot instrumentarka
/
zobna instrumentarka
instrumentátor
tudi
inštrumentátor -ja
m
(
ȃ
)
glasb.
kdor instrumentira:
harmonizatorji in instrumentatorji
instrumênten
in
inštrumênten -tna -o
prid.
(
ē
)
namenjen za instrumente, orodje:
instrumentna mizica
♦
teh.
instrumentna plošča
plošča s pregledno vgrajenimi instrumenti za nadzorovanje delovanja stroja
instrumentírati
-am
tudi
inštrumentírati -am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
glasb.
napisati glasbeno delo za skupino glasbil, zlasti za orkester:
instrumentirati opero
;
skladatelj je instrumentiral klavirsko skladbo ruskega mojstra
instrumentíran
tudi
inštrumentíran -a -o:
instrumentirane klavirske etude
ìnsubordinácija
-e
ž
(
ȉ-á
)
knjiž.
nepokorščina
,
neposlušnost
:
kaznovati zaradi insubordinacije
ìnsuficiénca
-e
ž
(
ȉ-ẹ̑
)
med.
nezadostna zmogljivost organa:
srčna insuficienca
;
insuficienca ledvic
ìnsuficiénten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ẹ̑
)
1.
knjiž.
nezadosten
,
pomanjkljiv
:
ta razlog je insuficienten
2.
med.
ki ima nezadostno zmogljivost:
insuficientno srce
insula
tudi
ínzula -e
[
ínzula
]
ž
(
ȋ
)
arheol.
strnjena skupina stavb:
pri izkopavanju so odkrili temelje treh insul
insulin
ipd.
gl.
inzulin
ipd.
insúlt
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
napad
,
razžalitev
:
vsi so imeli njegove besede za insult
;
oseben, podel insult
♦
med.
epileptični insulti
epileptični napadi
insultírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
napasti
1
,
razžaliti
:
nasprotniki so ga javno insultirali
insurgènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
knjiž.
upornik
,
vstajnik
:
bojeval se je na strani insurgentov
inšpékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti;
nadzorovanje
,
nadzor
:
poostriti inšpekcijo
;
inšpekcija poslovanja
/
imeti, opraviti inšpekcijo
//
s prilastkom
organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje, nadzorstvo:
za vse to skrbi tržna, veterinarska, zdravstvena inšpekcija
;
prijaviti kaj sanitarni inšpekciji
;
inšpekcija dela
za nadzorovanje izvajanja predpisov o varnosti pri delu
2.
pog.
inšpektor
,
inšpektorji
:
inšpekcija je odkrila primanjkljaj
;
danes bo prišla inšpekcija
inšpekcíjski
in
inšpékcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ẹ́
)
nanašajoč se na inšpekcijo, nadzorstven:
inšpekcijski častnik, organ
/
inšpekcijski zapisnik
;
napisati inšpekcijsko poročilo
/
inšpekcijska služba
inšpéktor
-ja
m
(
ẹ́
)
kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti, nadzornik:
inšpektor je pregledal poslovne knjige
/
cestni, pristaniški inšpektor
;
policijski, sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektor
inšpektorát
-a
m
(
ȃ
)
navadno s prilastkom
organ, urad, ki opravlja inšpekcijo, nadzorstvo:
pristojnost inšpektorata
;
republiški, državni inšpektorat
/
devizni, finančni inšpektorat
;
zdravstveni, šolski, tržni, prometni inšpektorat
;
inšpektorat za delo
inšpéktorica
-e
ž
(
ẹ́
)
ženska, ki poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti, nadzornica:
dobili so novo inšpektorico
;
glavna inšpektorica
/
gradbena, šolska, tržna, veterinarska, zdravstvena inšpektorica
inšpéktorski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na inšpektorje:
inšpektorska služba
/
inšpektorsko poročilo
inšpiciènt
-ênta
tudi
-énta
tudi
inspiciènt -ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
gled.
kdor vodi potek predstave, vodja predstave:
nekaj let je bil inšpicient
;
inšpicient je dal igralcu znamenje, naj gre na oder
inšpiciêntski
tudi
inšpiciéntski
tudi
inspiciêntski
tudi
inspiciéntski -a -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
nanašajoč se na inšpiciente:
inšpicientska služba
/
inšpicientska knjiga
knjiga s popisom poteka predstave, po kateri jo inšpicient vodi
inšpicírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti;
nadzorovati
,
nadzirati
:
inšpicirati finančno poslovanje podjetja
;
izvajanje tržnih predpisov je treba neprenehoma inšpicirati
//
z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa:
general je inšpiciral tankovski bataljon
♦
gled.
inšpicirati predstavo
voditi potek predstave
;
šol.
inšpicirati pouk
strokovno ugotavljati kakovost poučevanja
;
inšpicirati šolo
strokovno ugotavljati učno in vzgojno delo šole
inštalácija
tudi
instalácija -e
ž
(
á
)
1.
načrtna namestitev žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah, napeljava:
končati inštalacijo
;
inštalacija centralne kurjave, klimatskih naprav, telefona
/
inštalacija radijskega sprejemnika, pralnega stroja
namestitev in priključitev
//
navadno s prilastkom
sistem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah:
inštalacija v tej stavbi je zastarela
/
cevna, kabelska inštalacija
;
električna, plinska, odtočna, telefonska, vodovodna inštalacija
;
hišne inštalacije
v poslovnih ali stanovanjskih stavbah
;
industrijske inštalacije
v industrijskih objektih
♦
elektr.
nadometna
z vodniki nad ometom
, podometna inštalacija
z vodniki pod ometom
2.
rel.
uradna postavitev, uvedba na službeno mesto, umestitev:
inštalacijo novega župnika je opravil dekan
inštalacíjski
tudi
instalacíjski -a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na inštalacijo:
inštalacijski načrt
;
inštalacijska dela
/
inštalacijski material
;
inštalacijske cevi
♦
elektr.
inštalacijski kabel
kabel za napeljave v stavbi
;
inštalacijska doza
;
grad.
inštalacijski jašek
jašek za vse napeljave v stavbi
;
inštalacijski kolektor
kolektor v naselju za glavne električne, plinske, telefonske, vodovodne napeljave
inštalatêr
tudi
instalatêr -ja
m
(
ȇ
)
kdor se poklicno ukvarja z nameščanjem in popravljanjem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah:
poklicati inštalaterja
;
učiti se za inštalaterja
/
vodovodni inštalater
inštalatêrski
tudi
instalatêrski -a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na inštalaterje ali inštalacijo:
inštalaterska dela
/
inštalatersko orodje
inštalatêrstvo
tudi
instalatêrstvo -a
s
(
ȇ
)
dejavnost, ki se ukvarja z nameščanjem in popravljanjem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah:
razvoj inštalaterstva
/
vodovodno inštalaterstvo
inštalírati
-am
tudi
instalírati -am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
načrtno namestiti žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah, napeljati:
inštalirati elektriko, plin, telefon, vodovod
/
inštalirati morajo še hladilnik in pralni stroj
namestiti in priključiti
2.
rel.
uradno postaviti, uvesti na službeno mesto, umestiti:
novega kanonika je inštaliral škof
3.
knjiž.,
ekspr.
namestiti
,
nastaniti
:
gosta so inštalirali kar v dnevni sobi
inštalíran
tudi
instalíran -a -o:
plin je že inštaliran
;
za župnika je bil inštaliran pred enim mesecem
;
čete so inštalirane v majhnem, provincialnem mestu
♦
elektr.
inštalirana moč
imenska moč vseh generatorjev v elektrarni
inštitút
tudi
institút -a
m
(
ȗ
)
navadno s prilastkom
1.
samostojen zavod ali oddelek na univerzi ali znanstveni ustanovi za znanstveno raziskovanje:
inštitut je letos izdal več publikacij
;
akademijski, univerzitetni inštituti
;
vodja inštituta
/
geografski, narodopisni, nuklearni inštitut
;
inštitut za novejšo zgodovino
/
Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU
//
prostor ali stavba tega zavoda ali oddelka:
tudi vse popoldneve dela v inštitutu
2.
zavod ali ustanova za proučevanje in delovanje na kakem področju:
kozmetični inštitut
;
inštitut za zunanjo trgovino
//
zavod ali ustanova za proučevanje določenih bolezni in zdravljenje bolnikov:
onkološki inštitut
;
inštitut za pljučne bolezni
3.
zastar.
ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo;
dom
:
stanuje v inštitutu
/
gojenci industrijskega inštituta
inštitútka
tudi
institútka -e
ž
(
ȗ
)
zastar.
učenka, ki stanuje v (dijaškem) domu:
mlade inštitutke
;
zardel je kot kaka inštitutka
inštitútski
tudi
institútski -a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na inštitut:
inštitutski prostori
;
inštitutska knjižnica
/
inštitutsko delo
/
inštitutska disciplina, oskrba
domska
inštruíranje
tudi
instruíranje -a
s
(
ȋ
)
glagolnik od inštruirati:
preživljati se z inštruiranjem
/
inštruiranje popisovalcev
inštruírati
-am
tudi
instruírati -am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
poučevati izven šole:
inštruirati dijaka
/
inštruirati angleščino in francoščino
2.
dajati navodila, napotke (za delo, dejavnost), poučevati:
inštruirati popisovalce v izpolnjevanju obrazcev
inštrúkcija
tudi
instrúkcija -e
ž
(
ú
)
1.
poučevanje izven šole:
dobiti, imeti, prevzeti inštrukcije
;
preživljati, vzdrževati se z inštrukcijami
/
pog.
dajati inštrukcije
inštruirati
2.
nav. mn.
navodilo, napotek (za delo, dejavnost):
dati, dobiti, prejeti inštrukcije
;
zahtevali so pisne inštrukcije
;
inštrukcija za poslovanje
/
aparatu so priložene podrobne inštrukcije
♦
rač.
inštrukcije za računalnik
nekdaj
ukazi
inštrukcíjski
in
inštrúkcijski
tudi
instrukcíjski
in
instrúkcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ú
)
nanašajoč se na inštrukcijo:
inštrukcijski zaslužek
inštrukcijsko delo
/
inštrukcijski prostor
;
inštrukcijski rok
inštruktáža
tudi
instruktáža -e
ž
(
ȃ
)
publ.
dajanje navodil, napotkov (za delo, dejavnost), poučevanje:
opravljati inštruktažo
;
tehniška inštruktaža delavcev
;
inštruktaža za popisovalce
inštrúktor
tudi
instrúktor -ja
m
(
ú
)
1.
kdor poučuje izven šole:
dobiti, najeti inštruktorja
;
imeti inštruktorja za matematiko
/
(avtomobilski) inštruktor
kdor uči voziti avtomobil
2.
navadno s prilastkom
kdor daje navodila, napotke (za delo, dejavnost):
finančni, tehnični inštruktor
3.
šport.
nižje kvalificiran strokovnjak za določeno športno panogo:
inštruktor letenja, padalstva
;
inštruktor za odbojko
♦
voj.
vojaški inštruktor
častnik strokovnjak za določeno področje v rodu vojske, ki poučuje vojake tuje armade
inštrúktorica
tudi
instrúktorica -e
ž
(
ú
)
1.
ženska, ki poučuje izven šole:
profesor ji je nasvetoval inštruktorico za latinščino
2.
navadno s prilastkom
kdor daje navodila, napotke (za delo, dejavnost):
igralska inštruktorica
/
inštruktorica matematike
3.
šport.
nižje kvalificirana strokovnjakinja za določeno športno panogo:
plesna, smučarska inštruktorica
;
inštruktorica aerobike, fitnesa, pilatesa
;
inštruktorica za vadbo
♦
voj.
vojaška inštruktorica
častnica strokovnjakinja za določeno področje v rodu vojske, ki poučuje vojake tuje armade
inštrúktorski
tudi
instrúktorski -a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na inštruktorje:
inštruktorski honorar
;
inštruktorsko delo
/
inštruktorske obveznosti
/
inštruktorska skupina
intabulácija
-e
ž
(
á
)
pravn.
dokončni vpis sprememb v zemljiški knjigi na podlagi listin;
vknjižba
intabulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
dokončno vpisati spremembe v zemljiški knjigi na podlagi listin;
vknjižiti
:
intabulirati dolg
;
intabulirati se na hišo
intákten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nedotaknjen
,
nepoškodovan
:
pohištvo je popolnoma intaktno
/
ona je intaktna
nedolžna
intárzija
-e
ž
(
á
)
okrasni vložek v lesu, zlasti iz drugobarvnega lesa:
delati, vdelati intarzije
;
okrasiti z intarzijami
;
marmorne intarzije
;
intarzija iz ebenovine
;
omara z intarzijami
//
obrt.
tehnika izdelovanja podob s takimi vložki:
intárzijski
-a -o
(
á
)
pridevnik od intarzija:
intarzijska tehnika
intarzíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki ima intarzijo:
intarziran predalčnik
;
intarzirana mizica, skrinja
integrácija
-e
ž
(
á
)
povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto, združevanje:
težiti k integraciji
;
nekateri so se zavzemali za jezikovno in kulturno integracijo jugoslovanskih narodov
;
integracija evropskih držav v bloke
/
gospodarska integracija
;
politična integracija
integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih
/
odločiti se za integracijo podjetij
;
integracija samostojnih obratov s tovarno
združitev, spojitev
●
publ.
integracija priseljencev v družbeno življenje
vključevanje
♦
ekon.
horizontalna integracija
integracija podjetij na isti proizvodni stopnji
;
vertikalna integracija
integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah
;
psih.
integracija osebnosti
povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto
integracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na integracijo:
integracijski načrt, proces
/
integracijske težnje
/
integracijska skupnost
♦
mat.
integracijski interval
interval, na katerem se računa določeni integral
integrál
-a
m
(
ȃ
)
1.
mat.
funkcija, dobljena z integriranjem:
računati integral
;
integral funkcije
;
meja integrala
;
znak integrala
/
določeni integral
z določenima mejama
;
nedoločeni integral
s spremenljivo zgornjo mejo
2.
knjiž.
celota
,
skupnost
:
portretno slikarstvo je z integralom vseh portretov dalo jasno podobo dobe
integrálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu;
cel
,
celoten
:
poznamo le odlomke dela, integralni tekst ni znan
;
integralna narodna kultura
/
publ.
za to še nimamo integralnega kriterija
enotnega, skupnega
/
knjiž.
integralna osebnost
skladna, harmonična
2.
v zvezi
integralni del
del, potreben za obstoj ali popolnost česa, sestavni del:
izobraževalne in raziskovalne ustanove so pomemben integralni del družbene kulture
;
kolonije so postale takrat integralni del državnega ozemlja
♦
ekon.
integralna franšiza
pogodbeno določeni znesek, do katerega zavarovalnica škode ne poravna, nad tem zneskom pa jo poravna v celoti
;
mat.
integralni račun
računanje, ki temelji na integriranju funkcij
;
integralna enačba
enačba, v kateri nastopajo integrali funkcije
integrálno
prisl.
:
integralno vključevati, vraščati
integralíst
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
pristaš integralizma:
pisanje in ravnanje integralistov
integralístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na integraliste ali integralizem:
integralistična ideja, smer
integralízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
težnja po združevanju, povezovanju:
zagovorniki kulturnega integralizma
integrálnost
-i
ž
(
ȃ
)
publ.
neokrnjenost
,
celotnost
:
obvarovati teritorialno integralnost
/
spoštovati integralnost držav
integratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
publ.
združevalen
,
povezovalen
:
stanovanjska skupnost je integrativen vmesni člen med posamezniki in širšo skupnostjo
/
integrativni proces
integrátor
-ja
m
(
ȃ
)
teh.
priprava za merjenje ploščin pod krivuljo:
integrator in planimeter
integríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od integrirati:
integriranje družbenih funkcij
/
integriranje podjetij
/
integriranje in odvajanje funkcij
integrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
povezovati posamezne dele, enote v večjo celoto, združevati:
zveza integrira s svojim delovanjem vse napredne skupine
;
svet se z razvojem komunikacij manjša in vedno bolj integrira
/
podjetji se nameravata iz ekonomskih razlogov integrirati
●
publ.
integrirati se v sedanjost
vključiti se vanjo, prilagoditi se ji
2.
mat.
iskati iz dane funkcije novo funkcijo, katere odvod je enak dani funkciji:
integrirati funkcijo
integríran
-a -o:
1.
deležnik od integrirati:
integrirana skupnost
2.
agr.
osnovan tako, da čim manj škoduje naravi, življenjskemu okolju:
pridelovati hrano na integrirani način
;
integrirana pridelava zelenjave
;
integrirano sadjarstvo
;
pridelovalci integriranega sadja in zelenjave so pod stalnim strokovnim nadzorom
/
integrirani sok
kašasti sok
integritéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
popolnost
,
skladnost
:
človekova notranja integriteta
;
integriteta osebnosti
2.
publ.
neokrnjenost
,
celotnost
:
boriti se za teritorialno integriteto
/
kršiti, spoštovati državno integriteto
intelékt
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
um
,
razum
:
imeti kritičen intelekt
;
človek velikega intelekta
/
ravnati se po intelektu, ne po instinktu
/
pooseb.
to so dognali veliki intelekti
intelektuálec
-lca
m
(
ȃ
)
kdor opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo;
umski delavec
,
razumnik
:
intelektualci so proti sklepu protestirali
;
sodelovanje intelektualcev in delavcev
;
pisatelji, umetniki in drugi intelektualci
intelektuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na intelekt;
umski
,
razumski
:
za to delo je potreben velik intelektualni napor
;
intelektualni razvoj
;
intelektualna dejavnost, sposobnost, svoboda
/
emocionalne in intelektualne prvine v pesmi
/
intelektualni delavci
;
intelektualno delo
//
nanašajoč se na intelektualce, razumniški:
intelektualni poklici
;
intelektualna elita
intelektuálno
prisl.
:
začel je intelektualno propadati
;
intelektualno skovana prispodoba
intelektualístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
knjiž.
razumski
:
roman je zelo abstrakten, intelektualističen
;
intelektualistična umetnina
/
intelektualistični slikar
//
nav. ekspr.
nanašajoč se na intelektualce ali intelektualizem:
intelektualistična morala
/
tako gledanje je intelektualistično
intelektualístično
prisl.
:
intelektualistično obarvana romantika
intelektualizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od intelektualizirati:
intelektualizacija umetniškega dela
/
intelektualizacija človeka
intelektualízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
uveljavljanje, poudarjanje uma, razuma v kaki dejavnosti, zlasti ustvarjalni, razumskost:
v pesnikovi zbirki se očitno razodeva intelektualizem
;
zanikati intelektualizem
;
abstraktni intelektualizem v romanu je zelo enostranski
/
ekspr.
to je sad golega, suhega intelektualizma
♦
filoz.
filozofska smer, ki daje pri procesu spoznavanja intelektu prednost pred čustvom, hotenjem
intelektualizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
uveljavljati, poudarjati um, razum v kaki dejavnosti:
intelektualizirati literarno ustvarjanje
/
proizvodno delo so začeli vedno bolj intelektualizirati
intelektualizíran
-a -o:
intelektualizirane pesmi
intelektuálka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo;
umska delavka
,
razumnica
:
njegova žena je intelektualka
intelektuálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost intelektualnega:
intelektualnost znanstvenega sloga
/
dvomiti o svoji intelektualnosti
intelektuálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na intelektualce, razumniški:
intelektualski krogi, poklici
;
intelektualska družba
/
ekspr.
intelektualski odnos do podeželja
intelektuálstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
sloj intelektualcev, intelektualci:
v članku je napadel intelektualstvo
inteligénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
nadarjenost za umske dejavnosti:
za tako delo je potrebna velika inteligenca
;
s hitro rešitvijo problema je izpričala svojo inteligenco
;
izredna, naravna inteligenca
;
pomanjkanje, preizkus inteligence
/
s svojo inteligenco je takoj dojel, za kaj gre
bistroumnostjo, bistrostjo
2.
sloj inteligentov, inteligenti:
nove ideje so se med inteligenco hitro razširile
;
napredna inteligenca
;
velik del inteligence se je pridružil nastajajočemu gibanju
/
humanistična in tehnična inteligenca
inteligénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na inteligenco:
inteligenčna raven, stopnja, struktura
/
inteligenčni test
ugotavljanje stopnje umske razvitosti ali naloge za to ugotavljanje
/
inteligenčni naraščaj, sloj
/
inteligenčni poklici
♦
psih.
inteligenčni kvocient
s številom izraženo razmerje med starostjo in stopnjo umske razvitosti
inteligènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj, izobraženec:
nazori, sloj inteligentov
;
ročni delavci in inteligenti
/
med tamkajšnjimi inteligenti je le malo intelektualcev
inteligénten
-tna -o
prid.
, inteligéntnejši
(
ẹ̑
)
nadarjen za umske dejavnosti:
inteligenten človek
;
v vsaki situaciji se znajde, je zelo inteligenten
;
nadpovprečno inteligenten dijak
;
njegova mati je naravno inteligentna
/
kot inteligentno bitje se mora zavedati nesmiselnosti tega dejanja
/
v razredu je nekaj zelo inteligentnih učencev
bistroumnih, bistrih
/
psi te pasme so zelo inteligentni
♦
psih.
povprečno inteligenten človek
človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110
//
ki vsebuje, izraža inteligenco:
lep in inteligenten obraz
/
zastavljati zahtevna, inteligentna vprašanja
inteligéntno
prisl.
:
inteligentno govoriti, odgovarjati, ravnati
inteligêntka
tudi
inteligéntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj, izobraženka:
inteligentke so bile o stvari drugačnega mnenja
inteligéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost inteligentnega človeka:
v tem delu se kaže avtorjeva izredna inteligentnost
;
preizkušati otrokovo inteligentnost
;
njegovo visoko čelo je razodevalo inteligentnost
/
s svojo inteligentnostjo je problem takoj razumel
bistroumnostjo, bistrostjo
/
naravna inteligentnost
inteligenca
/
inteligentnost njegovega vprašanja
♦
psih.
kvocient inteligentnosti
inteligenčni kvocient
inteligéntnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na inteligentnost:
inteligentnostna stopnja
/
inteligentnostni test
inteligenčni test
♦
psih.
inteligentnostni količnik
inteligenčni kvocient
inteligêntski
tudi
inteligéntski -a -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
nanašajoč se na inteligente;
izobraženski
:
inteligentski poklici
;
inteligentska družba
/
inteligentska plast
inteligibílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
razumljiv
,
doumljiv
:
inteligibilna teorija
♦
filoz.
ki se spoznava samo z razumom
inténca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
težnja
,
nagnjenje
,
usmerjenost
:
razumeti pisateljeve intence
/
osnovna intenca knjige je vzbuditi večje zanimanje za to problematiko
inténcija
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
težnja
,
nagnjenje
,
usmerjenost
:
razumeti umetnikove intencije
;
ustvarjalne intencije
;
intencije mlade generacije
;
v delu se jasno kažejo avtorjeve intencije, da bi objektivno prikazal osrednji lik
/
narediti kaj iz lastnih intencij
/
igralci so formirali vloge po režiserjevi intenciji
zamisli, konceptu
//
namen
,
namera
:
osnovna intencija resolucije je vzbuditi večje zanimanje za to problematiko
♦
rel.
(mašna) intencija
honorar za mašo, ki naj jo opravi duhovnik po plačnikovem namenu
inténcijski
tudi
intencíjski -a -o
prid.
(
ẹ́; ȋ
)
nanašajoč se na intencijo:
intencijski vplivi
/
intencijska knjiga
knjiga z vpisanimi (mašnimi) intencijami
intencionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na intencijo:
intencionalno znanstveno raziskovanje
/
intencionalen vpliv
/
intencionalna morala
♦
ped.
intencionalno vzgajanje
vzgajanje z določenim ciljem
2.
filoz.
usmerjen, naravnan k predmetu spoznavanja:
intencionalno mišljenje
/
intencionalni predmet
intencionalízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
nazor, da je zavest usmerjena, naravnana k predmetu spoznavanja:
intencionálnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
knjiž.
lastnost intencionalnega:
intencionalnost raziskovanja
2.
filoz.
usmerjenost, naravnanost zavesti k predmetu spoznavanja:
Husserlova ideja intencionalnosti
/
intencionalnost zavesti
intendánca
-e
ž
(
ȃ
)
1.
voj. žarg.
intendantska služba:
intendanca jim je preskrbela vse potrebno za pohod
2.
zastar.
uprava gledališča:
prevzeti intendanco
/
takratna intendanca je uvrstila v repertoar več domačih del
intendánčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
intendantski
:
v partizanih je pomagal organizirati intendančno službo
/
režiser je opravljal tudi intendančne posle
intendánt
-a
m
(
ā á
)
1.
voj.
častnik, ki vodi oskrbovanje vojaških enot:
četni intendant
;
posli, služba intendantov
2.
zastar.
upravnik gledališča:
intendant je sprejel dramo v program
♦
zgod.
predstojnik velike upravne enote Ilirskih provinc
intendántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na intendante ali intendanco:
intendantski častnik
/
intendantska vojaška akademija
;
intendantska služba
služba za oskrbovanje vojaških enot
/
režiser je opravljal tudi intendantske posle
intendantúra
-e
ž
(
ȗ
)
v stari Jugoslaviji in med narodnoosvobodilnim bojem
upravni organ za oskrbovanje vojaških enot:
brigadna, divizijska intendantura
//
poslopje tega organa:
proslava je bila pred intendanturo
intenzificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
intenzivirati
:
intenzificirati delo
/
intenzificirati industrializacijo
intenzifikácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od intenzificirati:
intenzifikacija študija
;
intenzifikacija političnega življenja
/
intenzifikacija poljedelstva, proizvodnje
/
intenzifikacija doživetja
intenzitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
intenzivnost
:
intenziteta dela
/
duhovna intenziteta
moč
/
intenziteta čustva, doživetja
moč
/
intenziteta barv
izrazitost
♦
meteor.
intenziteta padavin
jakost padavin
intenzitéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na intenziteto:
intenzitetne razlike med sevanji
intenzíven
-vna -o
prid.
, intenzívnejši
(
ȋ
)
1.
ki poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo:
intenziven študij
;
igralec je presenetil publiko s svojo prepričljivo in intenzivno igro
;
intenzivna oblika raziskovanja
;
intenzivno delo, razmišljanje
/
glasbeno udejstvovanje dela njegovo življenje še intenzivnejše
//
ki teži po boljši izkoriščenosti in kvaliteti:
intenzivna proizvodnja
;
intenzivno obdelovanje
/
intenzivno gospodarjenje z gozdovi
/
intenzivni nasadi, sadovnjaki
2.
knjiž.,
s širokim pomenskim obsegom
močen
,
velik
:
njegov vpliv je zelo intenziven
;
intenzivna bolečina
huda
;
intenzivno doživetje
/
v tem mestu je kulturno življenje zelo intenzivno
/
intenzivna svetloba
;
rdeča barva je najbolj intenzivna
izrazita
♦
agr.
intenzivno poljedelstvo
poljedelstvo, ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine
;
ekon.
intenzivno gospodarstvo
gospodarstvo, ki v razmerju do zaposlene delovne sile uporablja veliko kapitala
;
med.
intenzivna nega
nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja
;
šol.
intenzivni tečaj
tečaj z zgoščenim, zelo hitrim učenjem
;
intenzivni tečaj angleščine
intenzívno
prisl.
:
intenzivno delati, doživljati, iskati, razmišljati
;
intenzivno obdelana zemlja
intenzivíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od intenzivirati:
intenziviranje dela, učenja
/
intenziviranje obdelovanja, proizvodnje
/
potreba po intenziviranju stikov med obema deželama
intenzivírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delovati na kaj tako, da poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo:
intenzivirati delo, proces, študij
//
težiti za boljšo izkoriščenostjo in kvaliteto:
intenzivirati obdelovanje, proizvodnjo
2.
knjiž.,
s širokim pomenskim obsegom
večati
1
,
stopnjevati
:
razburjanje mu je bolečine še intenziviralo
/
intenzivirati kulturno življenje
intenzivíran
-a -o:
intenziviran študij
;
intenzivirana proizvodnja
intenzívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost intenzivnega:
povečevati intenzivnost dela, študija
/
vprašanja se je lotil z veliko intenzivnostjo
/
intenzivnost obdelovanja
/
knjiž.:
takrat je bil na višku svoje življenjske intenzivnosti
moči
;
intenzivnost čustva, doživetja
moč
/
intenzivnost barv
izrazitost
intenzívnosten
-tna -o
(
ȋ
)
pridevnik od intenzivnost:
intenzivnostna stopnja
inter...
ali
ínter...
predpona v sestavljenkah
(
ȋ
)
1.
za izražanje obstajanja česa med čim:
intercelularen, interglacial, interlinearen, interplanetaren
2.
za izražanje odnosa, razmerja med čim:
interkonfesionalen, internacionalen
3.
za izražanje vstavljanja, vrivanja v kaj:
interfoliirati, interpolacija
interákcija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
sodelovanje, medsebojno vplivanje:
privesti do interakcije med delavci in vodilnim osebjem
;
medsebojna interakcija
;
interakcija človeka s človekom
;
delo je rezultat interakcije mnogih ljudi
/
doseči kaj v interakciji z oblastjo
♦
aer.
interakcija
medsebojno aerodinamično vplivanje teles
;
interakcija delov letala
;
fiz.
interakcija
medsebojno delovanje delcev, polj
;
elektromagnetna interakcija
;
soc.
družbena interakcija
medsebojno delovanje ali vplivanje med posamezniki ali skupinami
ínteraktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
1.
ki uporabniku omogoča aktivno udeležbo pri delu z uporabniškim programom:
interaktivni medij, video
;
interaktivna televizija
/
interaktivna tabla
elektronska tabla, navadno povezana z računalnikom in projektorjem, ki deluje kot zaslon na dotik, pametna tabla
2.
nanašajoč se na aktivno udeležbo uporabnika:
interaktivni tečaj za učenje nemškega jezika
;
interaktivna igrača
;
interaktivna razstava
/
interaktivna umetnost
3.
nanašajoč se na sodelovanje, medsebojno vplivanje:
interaktivno delo s študenti
ínteraktívnost
-i
ž
(
ȋ-ȋ
)
1.
rač.
kar uporabniku omogoča aktivno udeležbo pri delu z uporabniškim programom:
interaktivnost računalniškega programa
2.
aktivna udeležba uporabnika:
interaktivnost v sodobni umetnosti
3.
sodelovanje, medsebojno vplivanje:
interaktivnost v političnem dialogu
interceluláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
biol.
ki je med celicami;
medceličen
:
intercelularni prostor
;
intercelularna snov
medceličnina
intercesíja
in
intercésija -e
ž
(
ȋ; ẹ́
)
pravn.
prevzem obveznosti od druge osebe ali poroštvo zanjo:
prepoved intercesije
♦
zgod.
intercesija
pri starih Rimljanih
posredovanje ljudskega tribuna v posameznih javnih, upravnih primerih
intercity
-ja
[
íntersíti
]
m
(
ȋ-ȋ
)
hiter, udoben vlak, ki ustavlja samo na pomembnejših postajah:
vozovnice za intercity
/
vlak intercity
;
v prid. rabi:
intercity vlak
ínterdentálen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
ki je, obstaja med zobmi, medzoben:
interdentalni prostor
♦
jezikosl.
interdentalni soglasnik
soglasnik, ki se tvori s konico jezika ob sekalcih
interdíkt
-a
m
(
ȋ
)
rel.
prepoved opravljanja bogoslužja:
izreči interdikt nad kom
;
zagroziti mestu z interdiktom
ínterdisciplináren
-rna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
nanašajoč se na več znanstvenih disciplin, ved:
interdisciplinarno raziskovanje
/
interdisciplinarni študij
;
interdisciplinarno posvetovanje
ínterdisciplinárnost
-i
ž
(
ȋ-ȃ
)
značilnost interdisciplinarnega:
program temelji na interdisciplinarnosti
;
interdisciplinarnost študija
;
načelo interdisciplinarnosti
interégnum
tudi
interrégnum -a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
stanje v državi po prenehanju dotedanje vlade, oblasti in pred začetkom nove;
medvladje
:
nastopil je interegnum
;
pren.
interegnum v gledališču
intêren
-rna -o
prid.
(
ȇ
)
1.
namenjen samo določeni skupini ljudi, zlasti v okviru ustanove, podjetja, nejaven:
nekatere tovarne oblačil prirejajo interne modne revije
;
na interno predvajanje filma so povabili kritike in filmske delavce
/
podjetje je izdalo interne predpise za poslovanje
/
interna seja
tajna, zaprta
;
interna zabava
2.
ki je v zvezi z notranjimi organi:
iti na interni pregled
/
interna klinika
klinika za notranje bolezni
3.
ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju, notranji:
interni in eksterni sodelavci inštituta
/
interni učenec
nekdaj
učenec, ki stanuje v internatu svoje šole
4.
ki je znotraj kake celote;
notranji
:
obnovili bodo interni del hiše
/
interna oprema stavbe
/
knjiž.
to delo je nastalo iz interne nujnosti
notranje, duševne
♦
med.
interne bolezni
notranje bolezni
;
interna medicina
veda o zdravljenju notranjih organov
;
ptt
interna (telefonska) številka
številka posameznega telefonskega aparata zasebne telefonske centrale
;
šol.
interni zavod
nekdaj
internat
intêrno
prisl.
:
problem bodo reševali interno
intêrni
-a -o
sam.
:
med. žarg.
včeraj je delal interno
izpit iz interne medicine
;
pog.
pokličite centralo in zahtevajte interno devet
interno (telefonsko) številko devet
;
pog.
zdaj se zdravi na interni
na interni kliniki
;
obravnavati nekaj internega
interès
tudi
interés -ésa
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
1.
nav. mn.
kar je, predstavlja komu določeno vrednoto;
korist
2
:
tu se naši in njihovi interesi križajo
;
njuni interesi se ujemajo
;
družijo jih enaki, podobni, skupni interesi
/
za tem se skrivajo njegovi osebni interesi
;
uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti
;
družbeni, gospodarski, javni interesi
;
materialni, trgovski interesi
2.
navadno s prilastkom
kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice;
korist
2
:
braniti, zastopati interese vseh državljanov
;
bori se za svoje interese
/
naredite tako, saj je v vašem interesu
vam v korist, v prid
♦
pravn.
pravni interes
pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist
3.
publ.,
v prislovni rabi,
v zvezi
v interesu
izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja:
delati, govoriti v interesu skupnosti
/
odlok so sprejeli v interesu varnosti
zaradi varnosti
4.
hotenje, želja po določenem udejstvovanju;
zanimanje
,
nagnjenje
:
imeti, kazati interes
;
vzbujati komu interes za kaj
;
ima velik interes za glasbo
;
znanstveni interesi
//
potreba
,
želja
:
nima interesa tekmovati
/
nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj
si ga želijo, se zavzemajo zanj
5.
ed.,
zastar.
obresti
1
:
posojilo mu prinaša dosti interesa
●
publ.
kakšen interes ima, da širi takšne govorice
kaj namerava, kaj hoče doseči s tem
;
publ.
film je vzbudil izreden interes občinstva
veliko zanimanje, velik odziv
;
publ.
delati kaj z velikim interesom
z veliko zavzetostjo, vnemo
interesánten
-tna -o
prid.
, interesántnejši
(
ȃ
)
1.
s širokim pomenskim obsegom
ki zaradi posebnih, navadno pozitivnih lastnosti vzbuja zanimanje ali pozornost, zanimiv:
interesanten moški
;
njegova žena je zelo interesantna
/
interesanten obraz
;
interesantna glava
/
to je najinteresantnejši del romana
;
interesanten primer, problem
/
interesanten domislek
duhovit, nenavaden
2.
publ.,
navadno v povedni rabi,
v zvezi z
za
od katerega se glede na kak kriterij pričakuje uspeh, korist, primeren:
scenarija ne bodo realizirali, ker za to filmsko podjetje ni interesanten
;
ti kraji so za turizem interesantni samo zaradi prenočišč
interesántno
1.
prislov od interesanten:
interesantno pripovedovati
;
interesantno oblečena ženska
2.
v členkovni rabi
izraža začudenje, presenečenje:
interesantno, celo tam smo naleteli na Slovenca
;
sam.:
povej nam kaj interesantnega
interesántnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost interesantnega, zanimivost:
kljub interesantnosti lika nas njena igra ni zadovoljila
/
želeti si interesantnosti
interesantnih dogodkov
interésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na interes:
neredko je prišlo med njimi do interesnih nasprotij
/
ta zvrst literature je omejena na določen interesni krog
;
interesna usmerjenost mladine
/
samoupravna interesna skupnost
v socializmu
skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese
//
publ.,
v zvezi
interesna sfera
ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv:
razdeliti svet na interesne sfere
;
boj velesil za interesne sfere
/
vključiti deželo v svojo interesno sfero
;
pren.,
ekspr.
dekle ni več v njegovi interesni sferi
♦
ekon.
interesna skupnost
več samostojnih (gospodarskih) organizacij z medsebojnim dogovorom o deležih pri skupni dejavnosti in dobičku, koristih ki iz nje izhajajo
;
psih.
interesni test
test za ugotavljanje posameznikovega zanimanja, nagnjenja
;
šol.
interesni krožki
krožki, ki se ustanovijo, delujejo glede na zanimanje učencev
interesènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
navadno v zvezi z
za
kdor si prizadeva, se zavzema za kaj, navadno za pridobitev česa:
tudi on je interesent za parcelo
;
število interesentov za stanovanje je precej naraslo
/
agrarni interesent
v socializmu
ki se ob agrarni reformi poteguje za dodelitev zemlje
/
z oslabljenim pomenom:
interesenti lahko dobijo knjižno zbirko na obroke
;
za službo se je priglasilo veliko interesentov
prosilcev
interesêntka
tudi
intereséntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
navadno v zvezi z
za
ženska, ki si prizadeva, se zavzema za kaj, navadno za pridobitev česa:
interesentka za parcelo
/
z oslabljenim pomenom:
interesentke naj se zglasijo na upravi podjetja
;
velja za edino resno interesentko
interesíranec
-nca
m
(
ȋ
)
zastar.
interesent
:
prijavilo se je veliko interesirancev
interesírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
navadno s smiselnim osebkom v tožilniku
imeti, kazati zanimanje, nagnjenje za kaj, zanimati:
glasba ga ne interesira
;
študiral bo kemijo, ker ga zelo interesira
;
interesira se za politiko
/
ne pripoveduj mi o tem, me nič ne interesira
interesírati se
publ.,
v zvezi z
za
prizadevati si, zavzemati se:
turistični delavci se zelo interesirajo za gradnjo novega hotela
interesíran
-a -o:
poslati prospekte interesiranim odjemalcem
zainteresiranim odjemalcem
;
star.
zelo je interesiran na rešitvi tega vprašanja
zainteresiran za rešitev
ínterfat
-a
m
(
ī
)
zastar.
nabrano spodnje krilo, ki se v pasu priveže:
interferénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
fiz.
pojav, ki nastane z združevanjem dveh ali več valovanj enake frekvence:
pri interferenci lahko nastane ojačeno valovanje
;
interferenca svetlobe, zvoka
2.
knjiž.
križanje
,
prepletanje
:
interference, ki obstajajo med znanostjo in umetnostjo
interferénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na interferenco:
interferenčna barva
;
interferenčne merilne metode
/
interferenčna slika
skupina svetlih in temnih prog ali kolobarjev, ki nastane pri interferenci svetlobnih curkov
interferírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
fiz.
združevati se z valovanjem ali valovanji enake frekvence:
elektromagnetno valovanje interferira
/
valovanji interferirata
interferométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
fiz.
priprava za merjenje na osnovi interference svetlobe, radijskih valov:
meritve majhnih premikov z interferometrom
interferón
-a
m
(
ọ̑
)
biol.
beljakovinska snov, ki jo proizvajajo celice za obrambo proti virusom:
spodbuditi izločanje interferona
interfoliírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
biblio.
vstaviti in uvezati v knjigo prazne liste:
interfoliirati slovar
interfón
-a
m
(
ọ̑
)
elektr.
naprava za telefonsko zvezo med oddelki kakega podjetja, ustanove, letala:
vključiti interfon
/
govoriti, poklicati po interfonu
ínterglaciál
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
geol.
vsaka od toplejših dob med dvema poledenitvama, medledena doba:
favna interglaciala
ínterglaciálen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
nanašajoč se na interglacial:
interglacialni sedimenti
/
interglacialna doba
interglacial
interiêr
tudi
interjêr -a
tudi
-ja
m
(
ȇ
)
knjiž.
notranjost, notranjščina (stavbe):
oblikovati interier in eksterier hiše
;
gledališki interier z modernim avditorijem, hodniki in garderobami
//
notranja oprema:
intimen, meščanski interier
;
interier dvorane je izrazito baročen
♦
film.
posnetek, narejen v ateljeju
;
um.
upodobitev dogajanja v zaprtem prostoru
ínterim
tudi
interím -a
m
(
ȋ; ȋ
)
knjiž.
začasna rešitev:
vprašanje so uredili z interimom
♦
zgod.
augsburški interim
odlok državnega zbora v Augsburgu leta 1548, po katerega določilih naj se do cerkvenega zbora rešujejo sporna verska vprašanja
interímen
in
ínterimen -mna -o
prid.
(
ȋ; ȋ
)
knjiž.
začasen
,
prehoden
1
:
to je interimen ukrep
/
izdati interimni potni list
interiorizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od interiorizirati:
interiorizacija družbenih vrednot in norm
interiorizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
narediti, da postane kaj notranje, osebno, ponotranjiti:
človek mora interiorizirati kriterije etičnega presojanja
/
vsak razred interiorizira svoje materialne pogoje
interjékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
jezikosl.
medmet
interkaláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
fin.,
navadno v zvezi
interkalarne obresti
obresti investicijskega posojila od začetka uporabe posojila do pogodbeno dogovorjenega začetka obratovanja investicijskega objekta:
oprostitev plačevanja interkalarnih obresti
♦
bot.
interkalarna rast
rast ob ponovni delitvi celic na že oblikovanih organih, vmesna rast
interkóm
-a
m
(
ọ̑
)
elektr.
naprava za telefonsko, televizijsko zvezo med oddelki kakega podjetja, ustanove, letala:
podjetje ima interkom
/
sporočiti po interkomu
/
govoriti v interkom
ínterkonfesionálen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
nanašajoč se na več veroizpovedi, ver, medverski:
interkonfesionalni sestanki
/
interkonfesionalna šola
ínterkontinentálen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
medcelinski
:
interkontinentalni zračni prevoz
;
interkontinentalne proge
/
interkontinentalni stiki
/
interkontinentalna raketa
ínterkultúren
-rna -o
prid.
(
ȋ-ȗ
)
1.
ki je, obstaja med različnimi kulturami, navadno na določenem ozemlju;
medkulturen
:
interkulturni dialog
;
interkulturna komunikacija
;
konflikti v interkulturnih situacijah
2.
nanašajoč se na več različnih kultur, navadno na določenem ozemlju:
interkulturni študij
;
interkulturna vzgoja
;
interkulturno društvo
ínterkultúrnost
-i
ž
(
ȋ-ȗ
)
1.
kar je, obstaja med različnimi kulturami, navadno na določenem ozemlju;
medkulturnost
:
učiti otroke interkulturnosti
2.
medsebojni vplivi, prepletanje več različnih kultur na določenem ozemlju:
multikulturnost in interkulturnost
ínterlineáren
-rna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
knjiž.
medvrsten
:
interlinearni pripisi
interlúdij
-a
m
(
ú
)
glasb.
instrumentalni odlomek v vokalno-instrumentalnem ali glasbenem odrskem delu:
interludij pred zaključnim prizorom
/
med posameznimi spevi je improviziral na orglah kratke interludije
//
krajša instrumentalna skladba:
interludij za orgle
intermédij
-a
m
(
ẹ́
)
gled.
kratko koreografsko, glasbeno, dramsko delo, vrinjeno v odrsko uprizoritev:
plesni intermedij
intermezzo
-a
[
intermédzo
]
m
(
ẹ̑
)
1.
glasb.
obsežnejši instrumentalni odlomek v operi:
intermezzo med prvim in drugim dejanjem
/
instrumentalni intermezzo
;
pren.
pisatelj se v delu osebno izpoveduje v številnih intermezzih
//
krajša instrumentalna skladba:
klavirski intermezzo
2.
navadno s prilastkom
doba, navadno krajša, za katero je značilno drugačno stanje, kot je bilo prej ali kasneje:
to je bil neorganski intermezzo v zgodovini slikarstva
/
intermezzo francoske okupacije
;
intermezzo nove romantike v pesnikovem delu
/
knjiž.
to je bil mučen intermezzo
pojav, dogodek
intermiténten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
pretrgan
,
prekinjen
,
nepovezan
:
intermitentno delo
♦
geogr.
intermitentni studenec
studenec, ki v določenih časovnih presledkih izvira in presiha oziroma oslabi, presihajoči studenec
;
med.
intermitentna mrzlica
mrzlica, pri kateri temperatura zelo niha
internácija
-e
ž
(
á
)
prisilno bivanje pod nadzorstvom na določenem mestu, navadno v taborišču:
posledice internacije
/
odpeljati, poslati v internacijo
;
med vojno je bil dve leti v internaciji
/
skrival se je, ker se je bal internacije
internacíjski
in
internácijski -a -o
prid.
(
ȋ; á
)
nanašajoč se na internacijo:
internacijsko taborišče
/
nerad se spominja svojih internacijskih let
internacionála
-e
ž
(
ȃ
)
1.
polit.
mednarodno združenje delavskih političnih organizacij:
kongres internacionale
/
Socialistična internacionala
mednarodno združenje socialnodemokratskih strank
♦
zgod.
Prva [I.] internacionala
od leta 1864 do leta 1878
;
Druga [II.] internacionala
mednarodno združenje socialističnih organizacij od 1889 do 1914
;
Tretja [III.] internacionala
ali
Komunistična internacionala
mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943
2.
mednarodna proletarska himna:
zaigrati, zapeti internacionalo
3.
publ.,
s prilastkom
mednarodna skupnost ljudi z enakimi cilji, interesi:
duhovna, kulturna internacionala
/
slabš.
črna internacionala
Katoliška cerkev, pristaši klerikalizma
internacionálec
-lca
m
(
ȃ
)
1.
pog.
internacionalist
:
gibanje internacionalcev
2.
šport. žarg.
tekmovalec, ki nastopa na mednarodnih tekmovanjih kot reprezentant svoje države;
tekmovalec mednarodnega razreda
:
nogometni internacionalec
internacionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
mednaroden
2
:
internacionalni odnosi, stiki
;
internacionalna trgovina
;
internacionalno tržišče
/
internacionalna organizacija, zveza
;
internacionalne brigade v španski državljanski vojni
/
internacionalno tekmovanje
♦
pravn.
internacionalno pravo
mednarodno pravo
internacionalíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš internacionalizma:
bil je humanist in internacionalist
;
naloge internacionalistov
internacionalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
nanašajoč se na internacionaliste ali internacionalizem:
internacionalistične dolžnosti
;
internacionalistična pomoč, zavest
2.
internacionalen
,
mednaroden
2
:
internacionalistični odnosi, stiki
internacionalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od internacionalizirati:
internacionalizacija problema
/
sporazum o internacionalizaciji mesta, ozemlja
internacionalízem
-zma
m
(
ī
)
1.
politična smer, ki si prizadeva za sodelovanje med narodi, državami na osnovi priznanja neodvisnosti in enakopravnosti:
pravilno pojmovanje internacionalizma
/
proletarski internacionalizem
ki si prizadeva za solidarnost delavcev vseh dežel
;
socialistični internacionalizem
v socializmu
ki si prizadeva za sodelovanje med socialističnimi državami v mednarodnih odnosih
2.
mednarodnost
:
internacionalizem kulture
♦
jezikosl.
beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih, mednarodni izraz
internacionalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
razširiti med več držav:
internacionalizirati oboroženo intervencijo, vojno
2.
po mednarodnem dogovoru dati kaj v uporabo, upravljanje več državam:
internacionalizirati mesto, pristanišče
3.
publ.
napraviti, da se kaj obravnava, rešuje v mednarodnih komisijah, organizacijah:
internacionalizirati problem narodnostnih manjšin
internacionalizíran
-a -o:
internacionalizirana reka
;
internacionalizirano ozemlje
internacionálnost
-i
ž
(
ȃ
)
mednarodnost
:
internacionalnost umetnosti
/
internacionalnost ni v nasprotju z narodno zavednostjo
internát
-a
m
(
ȃ
)
nekdaj
ustanova, ki omogoča učencem bivanje in daje oskrbo, dom:
šola ima tudi svoj internat
;
stanovati v internatu
;
upravnik internata
/
dijaški, študentski, vajenski internat
internátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na internat:
internatski prostori
/
internatska disciplina, oskrba, vzgoja
/
poznata se še iz internatskih let
ínternét
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
1.
svetovno računalniško omrežje, ki s pomočjo posebne strojne in programske opreme uporabnikom omogoča izmenjevanje medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih:
izpolnjen obrazec lahko pošljemo prek interneta
;
uporabniki interneta
;
dostop do interneta
/
kabelski internet
ki za prenašanje podatkov uporablja kabelsko televizijsko omrežje
;
širokopasovni internet
ki omogoča prenos podatkov z veliko hitrostjo, navadno več kot 1 megabit na sekundo
2.
svetovni sistem medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih, ki so med seboj povezane z nadpovezavami;
(svetovni) splet
:
na internetu razvijajo veliko enciklopedijo
;
deskanje po internetu
;
v prid. rabi:
internet kavarna
internetna kavarna
;
internet storitve
internetne storitve
ínternéten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
nanašajoč se na internet:
internetna povezava
;
internetne storitve
;
internetna stran
/
internetna kavarna
internetizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od internetizirati:
bančna internetizacija
;
internetizacija države, tiska
;
projekt internetizacije gostinskih lokalov
internetizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
uvesti internet v delovanje česa:
nekatere razvojne rešitve bodo uporabnikom omogočile internetizirati namenske programe
;
internetizirati državno upravo
ínternétnik
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
uporabnik interneta:
v prispevkih internetnikov prevladujejo zapiski iz zasebnega življenja
ínternétovec
-vca
m
(
ȋ-ẹ̑
)
uporabnik interneta:
nekateri internetovci so se pritožili zaradi podražitve dostopa do interneta
ínternétski
-a -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
interneten
:
ponudnik internetskih storitev
;
internetska stran
;
internetsko podjetje
interníranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je interniran:
trpljenje internirancev
;
vrnitev internirancev
interníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od internirati:
začelo se je interniranje
interníranka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska. ki je internirana:
sestanek bivših internirank
internírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
prisiliti koga k bivanju pod nadzorstvom na določenem mestu, navadno v taborišču:
okupatorji so internirali velik del tamkajšnjega prebivalstva
;
internirati politične nasprotnike
;
internirali so ga v Italijo
odpeljali v internacijo v Italijo
interníran
-a -o:
tri leta je bil interniran v nemškem taborišču
interníst
-a
m
(
ȋ
)
zdravnik specialist za interno medicino:
zdravil ga je znan internist
;
napotiti bolnika k internistu
;
posvet kardiologov, kirurgov in internistov
/
specialist internist
internístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na interniste:
internistični kongres
/
oddelek za internistično prvo pomoč
internístka
-e
ž
(
ȋ
)
zdravnica specialistka za interno medicino:
izjemna internistka z dolgoletnimi izkušnjami
;
internistka z onkološkega inštituta
/
specialistka internistka
internódij
-a
m
(
ọ́
)
bot.
del stebla med dvema kolencema;
člen
,
členek
ínterogativen
in
interogatíven -vna -o
prid.
(
ȋ; ȋ
)
jezikosl.
vprašalen
:
interogativni zaimek
ínteroperabílen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
ki se da povezati, lahko deluje skladno z drugim;
povezljiv
:
družba za razvoj in svetovanje na področju interoperabilnih poslovnih aplikacij in informacijskih sistemov
//
ki lahko deluje v dveh ali več (različnih) omrežjih:
uvedba interoperabilnih lokomotiv
ínteroperabílnost
-i
ž
(
ȋ-ȋ
)
dejstvo, da je kaj interoperabilno:
interoperabilnost elektronskih cestninskih sistemov
ínterparlamentáren
-rna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
nanašajoč se na več parlamentov:
interparlamentarni stiki
♦
polit.
Interparlamentarna unija
mednarodna organizacija za sodelovanje med parlamenti posameznih držav in za posredovanje v mednarodnih sporih
interpelácija
-e
ž
(
á
)
pravn.
zahteva stranke, skupine poslancev v parlamentu, da minister, vlada odgovori na vprašanja v povezavi s svojo politiko:
dati, vložiti interpelacijo
;
razpravljati o interpelaciji
/
interpelacija v zvezi z delovanjem javne administracije
//
polit.
taka zahteva, podana navadno z namenom, da bi minister odstopil, vlada razpadla:
opozicija o interpelaciji zaenkrat še ne razmišlja
;
interpelacija zoper ministra za finance
;
predlagatelji interpelacije
interpelácijski
in
interpelacíjski
-a -o
prid.
(
á; ȋ
)
nanašajoč se na interpelacijo:
ovreči interpelacijske očitke
;
interpelacijska razprava
;
interpelacijsko gradivo
interpelánt
-a
m
(
ā á
)
pravn.
kdor interpelira:
interpelant se je zadovoljil s pojasnilom
interpelíranec
-nca
m
(
ȋ
)
polit.
član vlade, za katerega skupina poslancev zahteva, da se v parlamentu obravnava njegovo delo, navadno z namenom njegove odstavitve:
zavzeti se za interpeliranca
;
glasovanje o nezaupnici interpelirancu
interpelírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
zahtevati v parlamentu, da minister, vlada odgovori na vprašanja v povezavi s svojo politiko:
pogosto interpelirati
/
poslanci so interpelirali ministra zaradi ignoriranja izidov referenduma
;
pren.
interpelirati župana
//
polit.
podati tako zahtevo, navadno z namenom, da bi minister odstopil, vlada razpadla:
interpelirati ministra zaradi afere
/
uspešno interpelirati vlado
ínterplanetáren
-rna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
medplanetaren
,
medplaneten
:
interplanetarni prostor
/
interplanetarna postaja
Ínterpol
in
ínterpol -a
m
(
ȋ
)
mednarodna organizacija policije za odkrivanje, raziskovanje in preprečevanje nepolitičnih kaznivih dejanj:
članice Interpola
/
pog.
tega tihotapca išče tudi Interpol
pripadniki Interpola
interpolácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki;
vstavek
,
vrinek
:
izločiti iz rokopisa interpolacije
/
številne interpolacije v romanu razbijajo strnjenost in preglednost
;
pren.
interpolacija delovne prakse med študij navadno ni uspešna
♦
pravn.,
zgod.
namerna sprememba prvotnega zakonskega besedila z dodanim besedilom
2.
mat.
računanje vrednosti funkcije v kaki točki na intervalu, če so znane njene vrednosti na koncih intervala:
linearna, parabolična interpolacija
interpolacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na interpolacijo:
interpolacijska raziskovanja
/
interpolacijski obrazec
interpolátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor vstavi besede ali stavke v prvotno besedilo:
ta del teksta pripisujejo interpolatorju
interpolíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od interpolirati:
takšno interpoliranje ni umestno
/
linearno interpoliranje
linearna interpolacija
interpolírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
vstaviti besede ali stavke v prvotno besedilo:
odstavek so v dramo interpolirali
2.
mat.
računati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu, če so znane njene vrednosti na koncih intervala:
linearno interpolirati funkcijo
interpolíran
-a -o:
interpoliran tekst
interprét
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor dela, povzroča, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa;
razlagalec
,
tolmač
:
nekatere pesmi so delale interpretom velike težave
;
objektiven interpret
;
naloga interpretov
/
izviren interpret Puškina
2.
kdor umetniško poustvarja
a)
dramske like, igralec:
gledalci so zlasti občudovali interpreta Hamleta
/
interpreti Cankarjeve dramatike
;
ta umetnik je eden najboljših interpretov Shakespeara
b)
glasbeno delo, izvajalec:
vokalni interpreti
;
interpreti zabavne glasbe
interpretácija
-e
ž
(
á
)
1.
delanje, povzročanje, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa;
razlaga
,
tolmačenje
:
podati interpretacijo pesmi
;
nepravilna interpretacija predpisa
/
estetska, stilna interpretacija literarnega dela
/
Prešernove pesmi v moderni interpretaciji
/
publ.:
to je napačna interpretacija društvenega delovanja
;
po taki interpretaciji problema ni pričakovati izboljšanja
takem gledanju, pojmovanju
2.
umetniško poustvarjanje
a)
dramskih likov;
igra
,
igranje
:
občudovati interpretacijo glavne igralke
;
interpretacija Ofelije
/
odrska, televizijska interpretacija
uprizoritev, izvedba
b)
glasbenega dela, izvajanje:
interpretacija kantate je bila dobra
/
popevka je v interpretaciji mlade pevke doživela velik uspeh
♦
glasb.,
gled.
aktivna interpretacija
z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela
interpretacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na interpretacijo:
interpretacijska nejasnost
/
visoka interpretacijska raven ansambla
;
velika interpretacijska zmogljivost izvajalcev
♦
glasb.
interpretacijske označbe
izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del
interpretatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na interpretacijo:
interpretativna pomanjkljivost
/
interpretativna zmogljivost igralcev
interpretátor
-ja
m
(
ȃ
)
interpret
:
interpretator razvoja francoske revolucije
/
interpretator zabavnih melodij
/
interpretator radijskih besedil
bralec
interpretátorka
-e
ž
(
ȃ
)
interpretka
:
interpretatorka klasične, zabavne glasbe
interpréter
-ja
m
(
ẹ̄
)
rač.
program, ki ukaze v izvorni kodi sproti pretvarja v ukaze v strojnem jeziku in sproža njihovo izvajanje, tolmač:
interpreter programskega jezika
interprétinja
-e
ž
(
ẹ̑
)
interpretka
:
igriva interpretinja komičnih vlog
;
izvrstna interpretinja ženskih likov
/
iskrena interpretinja novih skladb
;
odlična interpretinja francoske glasbe
interpretíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od interpretirati:
interpretiranje teksta
/
interpretiranje klasičnih dramskih del, skladb
interpretírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa;
razlagati
,
tolmačiti
:
interpretirati zakonske določbe
;
profesor interpretira pesnikove prispodobe
;
interpretirati literarno besedilo
;
logično, znanstveno interpretirati
/
publ.
te probleme je napačno interpretiral
gledal nanje, jih pojmoval
2.
poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
a)
dramske like, igrati:
interpretirati v Hlapcih Jermana
;
igralci so interpretirali vloge po režiserjevi zamisli
b)
glasbeno delo, izvajati:
interpretirati dela domačih skladateljev
;
sonato je izvajalec dobro interpretiral
♦
glasb.,
gled.
aktivno interpretirati
interpretirati z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela
interpretíran
-a -o:
izčrpno interpretirane znanstvene teze
interprétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ženska, ki dela, povzroča, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa;
razlagalka
,
tolmačka
:
interpretki je manjkalo notranje sile za to težavno vlogo
2.
ženska, ki umetniško poustvarja
a)
dramske like, igralka:
interpretka naslovnih vlog
b)
glasbeno delo, izvajalka:
interpretka je težko skladbo dobro zaigrala
;
jazzovska interpretka
interpúnkcija
-e
ž
(
ú
)
jezikosl.
uporabljanje, postavljanje ločil:
pravila interpunkcije
/
ne postavlja nobenih interpunkcij
ločil
interpúnkcijski
tudi
interpunkcíjski -a -o
prid.
(
ú; ȋ
)
nanašajoč se na interpunkcijo:
interpunkcijske nedoslednosti
/
interpunkcijska znamenja
íntertekstuálen
-lna -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
nanašajoč se na intertekstualnost;
medbesedilen
:
intertekstualni elementi besedila
/
intertekstualne raziskave
íntertekstuálnost
-i
ž
(
ȋ-ȃ
)
1.
lastnost besedil, ki se kaže v različnih povezavah med njimi, medbesedilnost:
intertekstualnost je močno zaznamovala njegova dela
;
obča intertekstualnost
2.
teorija, ki proučuje povezave med različnimi besedili in njihove medsebojne vplive:
poststrukturalistična intertekstualnost
ínterurbán
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
ptt
medkrajevni telefonski pogovor:
ínterurbánski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȃ
)
ptt
medkrajeven
:
interurbanski telefonski pogovori
intervál
-a
m
(
ȃ
)
1.
čas med koncem in ponovnim nastopom kakega dejanja, pojava;
presledek
,
premor
:
mir je bil samo interval med dvema vojnama
;
po kratkem intervalu se je spet lotil dela
/
bolečine so se ponavljale v neznatnih intervalih
/
časovni interval
//
vmesna razdalja, razmik:
hodili so v koloni, v majhnih intervalih
2.
glasb.
razmerje med dvema tonoma:
zaporedje intervalov
/
čisti interval
ki lahko nastopi samo v primi, kvarti, kvinti, oktavi
;
harmonski interval
istočasno zvenenje dveh tonov
;
mali interval
ki lahko nastopi samo v mali sekundi, mali terci, mali seksti, mali septimi
;
veliki interval
ki lahko nastopi samo v veliki sekundi, veliki terci, veliki seksti, veliki septimi
3.
mat.
množica realnih števil med dvema danima številoma:
interval vrednosti
/
integracijski interval
na katerem se računa določeni integral
;
odprti interval
v katerem meji intervala nista vključeni
;
zaprti interval
v katerem sta meji intervala vključeni
;
meja intervala
začetno in končno dano število intervala
4.
fiz.
vrednosti fizikalne količine med dano najmanjšo in dano največjo vrednostjo:
časovni, frekvenčni, temperaturni interval
/
barvni interval
interválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na interval:
intervalno razmerje
/
intervalni razpon
♦
šport.
intervalno treniranje
treniranje tekačev z določenimi presledki za oddih
intervénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
intervencija
:
končati intervenco
;
državna, vojaška intervenca
/
pripravljati intervenco
;
oborožena intervenca
;
intervence na ozemlju drugih držav
intervéncija
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
navadno s prilastkom
dejanje, ukrep, s katerim se (odločilno) vpliva na potek česa, poseg(anje):
intervencija družbenih forumov je bila v tem primeru nujna
;
na tekmi ni šlo brez sodnikove intervencije
;
hitra, pravočasna intervencija policije
/
publ.
zaradi takojšnje intervencije gasilcev škoda ni bila velika
pomoči, nastopa
/
publ.
kirurška intervencija
operacija
♦
ekon.
državna intervencija na področju gospodarstva
;
intervencija na tržišču
povečanje ponudbe ali povpraševanja zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene
//
posredovanje
,
prošnja
,
priporočilo
:
službo je dobil šele po mnogih intervencijah
;
osebna, uspešna intervencija
2.
dejanje, ukrep kake države, s katerim se (odločilno) vpliva na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešanje:
izzvati, obsoditi intervencijo
;
nasilna, tuja intervencija
/
oborožena, vojaška intervencija
intervencíjski
tudi
intervéncijski -a -o
prid.
(
ȋ; ẹ́
)
nanašajoč se na intervencijo:
intervencijski ukrepi
/
intervencijska skupina
manjša skupina policistov, ki pomaga pri nesrečah, preprečuje nerede
;
intervencijsko vozilo
avtomobil za prevoz priprtih ali prijetih oseb
/
intervencijski nakup, uvoz
/
intervencijske enote, sile
intervencioníst
-a
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
pripadnik vojaških enot, ki izvajajo intervencijo:
intervencionisti kljub močnemu bombardiranju niso imeli posebnih uspehov
;
imperialistični intervencionisti
;
vojna z intervencionisti
intervencionístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na intervencioniste ali intervencionizem:
intervencionistična politika, praksa
/
intervencionistične enote
intervencionízem
-zma
m
(
ī
)
publ.
poseg(anje)
,
posredovanje
:
zunanji intervencionizem je v podjetjih močno vplival na spremembo kadrovske politike
/
državni intervencionizem
♦
ekon.
ekonomski intervencionizem
poseganje državne uprave v gospodarstvo
//
vmešanje, vmešavanje v notranje ali zunanje zadeve druge države:
revolucija je potekala brez intervencionizma
intervenírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek česa, poseči (vmes):
gorska reševalna služba je takoj intervenirala
/
v napadu je še pravočasno intervenirala težka artilerija
prišla na pomoč, pomagala
♦
ekon.
intervenirati na tržišču
povečati ponudbo ali povpraševanje zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene
//
v zvezi z
za
posredovati
,
prositi
:
večkrat je uspešno interveniral zanj
2.
z dejanjem, ukrepom (odločilno) vplivati na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešati se:
intervenirati z orožjem
intervènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
knjiž.
pripadnik vojaških enot, ki izvajajo intervencijo:
ruska revolucija se je končala z izgonom interventov
intervénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na intervenco:
interventna dela po poplavah
/
interventni ukrep, zakon
/
poklicati interventno številko policije
intervizíja
-e
ž
(
ȋ
)
skupnost vzhodnoevropskih televizijskih postaj za posredovanje, izmenjavo programov:
ustanovitev intervizije
/
prireditev bo prenašala intervizija
intervjú
-ja
m
(
ȗ
)
1.
javnosti namenjen pogovor, v katerem kdo odgovarja na pripravljena vprašanja:
prositi za kratek intervju
;
izjaviti kaj v intervjuju
;
športni, televizijski intervju
;
intervju za radio
/
igralec je dal intervju
;
imeti intervju z dopisnikom časopisa
/
napisati, sestaviti intervju za časopis
♦
ped.
pedagoški intervju
načrtno zasnovan, usmerjen intervju z določenim namenom
2.
knjiž.
zbiranje podatkov z ustnimi vprašanji in odgovori:
sestaviti statistiko z intervjujem
/
metoda intervjuja
intervjúvanec
-nca
m
(
ȗ
)
kdor je intervjuvan, izpraševanec:
novinar in intervjuvanec
/
pri analizi je upoštevana tudi starost intervjuvancev
intervjúvanka
-e
ž
(
ȗ
)
ženska, ki je intervjuvana, izpraševanka:
pogovor z intervjuvanko je bil posnet na diktafon
/
intervjuvanka v raziskavi
intervjúvar
-ja
m
(
ȗ
)
kdor intervjuva, izpraševalec, spraševalec:
radijski, televizijski intervjuvar
;
vprašanja intervjuvarja
intervjúvati
-am
nedov. in dov.
(
ȗ
)
1.
zastavljati vprašanja pri intervjuju:
časnikarji so o tem vprašanju že večkrat intervjuvali poslance
;
prosil je, da bi ga smel intervjuvati
2.
knjiž.
zbirati podatke z ustnimi vprašanji in odgovori:
v zvezi z razpisom so intervjuvali več kandidatov
;
intervjuvati učence zaradi usmerjanja v poklice
intervjúvan
-a -o:
bil je že večkrat intervjuvan
intestáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
pravn.
ki deduje po zakonu, če umrli ni napravil oporoke, zakonit:
intestatni dedič
/
intestatno dedovanje
intifáda
-e
ž
(
ȃ
)
upor arabskega prebivalstva proti izraelski zasedbi:
palestinska intifada
;
začetek intifade
/
druga intifada
íntima
-e
ž
(
ȋ
)
publ.
1.
človekovo osebno, čustveno življenje, doživljanje:
izpovedovati svojo intimo
/
v tej pesmi je intima še zakrita
2.
prijetnost
,
domačnost
:
ta kolorit daje celoti skladno intimo
♦
anat.
notranja plast stene krvne žile
intímen
-mna -o
prid.
, intímnejši
(
ȋ
)
1.
ki vsebuje, izraža odkritost, zaupanje, zaupen:
intimni odnosi med ljudmi
;
imela sta intimen pogovor
;
družijo jih intimne vezi
;
potrebno bi bilo intimnejše sodelovanje
/
to so naši najintimnejši prijatelji
največji, najboljši
/
darilo je preveč intimno
2.
ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje, notranji:
rad se umika v svoj intimni svet
;
intimne sfere človekovega življenja
/
intimna bolečina
globoka, skrita
//
ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje:
ta roman je pisateljevo najintimnejše delo
/
intimna lirika, umetnost
3.
ki vzbuja občutek ugodja zaradi skladnega okolja in majhnih razsežnosti;
prijeten
,
domač
:
intimen kotiček, prostor
;
majhna, intimna ulica
/
svetla, intimna barva
ki prijetno učinkuje
//
ki je, poteka v zaključenem, navadno rodbinskem krogu ljudi:
intimna slovesnost, večerja
4.
nav. ekspr.
ki je v ljubezenskem, spolnem odnosu:
njen intimni prijatelj
;
več let sta bila intimna
/
ima intimno razmerje z njim
5.
ki se nanaša na določene dele človeškega telesa:
intimna garderoba
;
intimno perilo
spodnje perilo
intímno
prisl.
:
intimno govoriti s kom
;
intimno proslavljati kaj
;
slika učinkuje zelo intimno
;
intimno povezani tovariši
intimístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na intimo:
intimistični pesniki
/
intimistična lirika
intímnost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
lastnost, značilnost intimnega, zaupnost:
medsebojna človeška intimnost
;
intimnost pogovora
/
ta umetniška doba ni bila naklonjena lirični intimnosti
/
intimnost starinskih hiš in dvorišč
2.
vedenje, ravnanje, ki izvira iz intimnega odnosa:
od njega ni pričakoval kake intimnosti
/
nav. mn.
pripovedovala mu je svoje intimnosti
zaupne stvari o sebi
/
imel je intimnosti z njo
spolne odnose
íntimus
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
zaupen prijatelj, zaupnik:
on je njegov intimus
íntka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zastar.
modro barvilo iz indigovca;
indigo
:
uvažajo intko in dišavne rastline
2.
nekdaj
sredstvo, ki naredi bele tkanine bolj bele;
modrilo
,
plavilo
:
dodati vodi za izplakovanje intko
íntkast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
indigast
:
intkast jopič
;
intkasto krilo
intoksikácija
-e
ž
(
á
)
med.
zastrupitev
,
zastrupljenje
:
infekcije in intoksikacije
/
alimentarna intoksikacija
ki jo povzroči hrana
;
alkoholna intoksikacija
ki jo povzroči alkohol
ìntoleránca
-e
ž
(
ȉ-ȃ
)
1.
pomanjkanje strpnosti, razumevanja, nestrpnost:
politična, verska intoleranca
;
intoleranca v znanosti
2.
med.
stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodpornost:
alkoholna intoleranca
;
intoleranca proti zdravilom, za zdravila
ìntoleránten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
1.
ki mu manjka strpnosti, razumevanja, nestrpen:
intoleranten človek
/
politično intolerantno stališče
2.
med.
katerega organizem slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodporen:
intoleranten proti zdravilom, za zdravila
ìntolerántnost
-i
ž
(
ȉ-ȃ
)
1.
lastnost, značilnost intolerantnega človeka:
intolerantnost šovinistov
2.
med.
stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodpornost:
prirojena intolerantnost za alkohol
intonácija
-e
ž
(
á
)
1.
glasb.
ton, interval, akord, dan pred začetkom izvajanja skladbe:
dati intonacijo
/
čista intonacija
2.
jezikosl.
potek osnovnega tona v posameznih segmentih povedi:
intonacija povedi
//
nekdaj
tonska podoba naglašenih ali tudi ponaglasnih samoglasnikov ali samoglasniških glasov:
razločevati intonacijo
/
akutirana
ali
rastoča intonacija
z dvigajočim se ali nizkim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko višjim naslednjim nenaglašenim zlogom
;
cirkumflektirana
ali
padajoča intonacija
z upadajočim ali visokim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko nižjim naslednjim nenaglašenim zlogom
;
stavčna intonacija
tonski potek v stavčnih segmentih ali v stavkih
3.
knjiž.
poudarek
,
naglas
1
:
njegove pesmi imajo močno baladno intonacijo
/
recitirati s pretirano intonacijo
poudarjanjem
intonacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na intonacijo:
intonacijske vaje pri glasbenem pouku
/
intonacijske razlike med dialekti
intonánčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na intonacija 1:
intonančna nesoglasnost instrumentov
;
ritmične in intonančne vaje
/
intonančna piščalka
intonánčno
prisl.
:
orkester ni bil intonančno čist
intonírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
glasb.
dati ton, interval, akord pred začetkom izvajanja skladbe:
dirigent je intoniral
;
pren.,
knjiž.
avtor je začetek tragedije pravilno intoniral
●
knjiž.
intonirati klavir
uglasiti
;
knjiž.
zbor je intoniral ljudsko pesem
začel peti
2.
knjiž.
poudariti
,
naglasiti
:
posamezna mesta v citatu je kritik intoniral s klicaji
intoníran
-a -o:
intonirani akord
;
elegično intonirana pesem
♦
jezikosl.
padajoče, rastoče intonirani samoglasniki
intra...
predpona v sestavljenkah
za izražanje stanja znotraj česa, obstajanja česa v čem:
intracelularen, intramuskularen, intravenozen
intraceluláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
biol.
ki je, živi v celici:
intracelularni parazit
intramuskuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
med.
ki se da v mišico:
intramuskularna injekcija
♦
agr.
zaradi intramuskularnega loja je vrednost mesa drugačna
loja v mišici
íntranét
-a
m
(
ȋ-ẹ̑
)
rač.
računalniško omrežje za prenos informacij, podatkov znotraj kake organizacije, ki ga uporabljajo člani te organizacije:
v podjetju so vzpostavili intranet
;
službeni intranet
íntranéten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
nanašajoč se na intranet:
intranetni strežnik
;
povezati organizacijske enote v intranetno omrežje
ìntransigénca
-e
ž
(
ȉ-ẹ̑
)
knjiž.
nepopustljivost
:
intransigenca njegovega stališča jih je presenečala
ìntransigénten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ẹ̑
)
knjiž.
ki ne spremeni svoje odločitve v določenem vprašanju, pojavu, nepopustljiv:
biti intransigenten v svojih načelih
/
intransigentno stališče
ìntranzitíven
-vna -o
prid.
(
ȉ-ȋ
)
jezikosl.
neprehoden
1
:
intranzitivni glagoli
intravenózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
med.
ki se da v veno:
intravenozna infuzija, injekcija
/
intravenozno hranjenje
intríga
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
nav. slabš.
zvijačno, zahrbtno dejanje proti komu, spletka:
delati, kovati, snovati intrige
;
to je grda intriga
;
ljubezenske, politične intrige
;
opravljanje in intrige
intrigánt
in
intrigànt -ánta
m
(
ā á; ȁ á
)
nav. slabš.
kdor intrigira, spletkar:
ta človek je velik intrigant
;
politični intriganti
intrigántka
-e
ž
(
ā
)
nav. slabš.
ženska, ki intrigira, spletkarka:
nevarna intrigantka
intrigántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na intrigante ali intrigantstvo, spletkarski:
intrigantsko ozračje
/
intrigantske ženske
intrigántstvo
-a
s
(
ā
)
nav. slabš.
zvijačno, zahrbtno delovanje proti komu, spletkarjenje:
zašel je v kolesje intrigantstva in komolčarstva
/
intrigantstvo in neodkritost
intrigírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
nedov. in dov.
vzbujati zanimanje:
predavatelja ta tematika osebno intrigira
2.
nav. slabš.
zvijačno, zahrbtno delati proti komu, spletkariti:
kamor pride, začne intrigirati
/
zelo so intrigirali proti njemu
introdúkcija
-e
ž
(
ú
)
1.
knjiž.
uvod
,
uvajanje
:
prvi del pesnitve je nekaka introdukcija v dogodke epa
♦
glasb.
uvod, zlasti v prvi stavek instrumentalne skladbe, navadno v počasnem tempu
2.
gozd.,
vrtn.
uvedba, vnašanje nove drevesne, rastlinske vrste:
introdukcija smreke in jelke v gozd
intróitus
-a
in
-ta
m
(
ọ̑
)
rel.
besedilo, navadno iz psalma, ki se moli ali poje ob začetku maše, vstopni spev:
introjékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
psih.
vnašanje lastnosti, značilnosti okolja ali drugih oseb v lastno osebnost:
intronizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
podelitev, priznanje visoke cerkvene službe ali vladarske oblasti s simbolično postavitvijo na prestol;
ustoličenje
,
umestitev
:
škofovska intronizacija
;
intronizacija vladarjev
//
ekspr.
podelitev, priznanje vzvišenosti, veljave, moči:
to delo je pravzaprav intronizacija besedne umetnosti
intronizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol;
ustoličiti
,
umestiti
:
slovesno intronizirati
introspékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
opazovanje lastnih čustev, hotenj ali misli, samoopazovanje:
v obeh navedenih delih je pisateljevo izhodišče introspekcija
;
pesnikova lirska introspekcija
;
popolna introspekcija
introspektíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na introspekcijo:
introspektivna usmerjenost
;
introspektivno razčlenjevanje osebnosti
/
introspektiven človek
/
introspektivni roman
♦
psih.
introspektivna psihologija
introspektívno
prisl.
:
introspektivno razčlenjevati
introvêrten
-tna -o
prid.
(
ȇ
)
psih.
introvertiran
:
introvertna osebnost
introvertíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
psih.
usmerjen v svoj notranji svet:
introvertirani in ekstravertirani tip človeka
;
introvertirana osebnost
introvertíranost
-i
ž
(
ȋ
)
psih.
lastnost, značilnost introvertiranega človeka:
temu je vzrok njegova prevelika introvertiranost
intrúzija
in
intruzíja -e
ž
(
ú; ȋ
)
geol.
vdor magme v zemeljsko skorjo:
obsežna intruzija
//
petr.
kamnina, ki pri tem nastane, zaval:
intruzíven
-vna -o
(
ȋ
)
pridevnik od intruzija:
intruzivno delovanje
intuícija
-e
ž
(
í
)
neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja, navdih:
predati, prepustiti se intuiciji
;
delati, ustvarjati po intuiciji, z intuicijo
;
obdarjen z intuicijo
;
ekspr.
delo je sad gole intuicije
//
intuitivnost
:
imeti intuicijo
;
razprava priča o veliki avtorjevi intuiciji
intuicionízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
filozofska smer, po kateri je intuicija glavni vir spoznanja:
zavračati intuicionizem
intuitíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na intuicijo ali intuitivnost:
intuitiven domislek
;
intuitivna prognoza
;
intuitivno spoznanje
/
intuitivna sposobnost, zaznava
/
oster, intuitiven duh
;
izpovedovanje čustvenega in intuitivnega življenja
/
intuitiven umetnik
intuitívno
prisl.
:
intuitivno spoznavati
;
intuitivno odkrita resnica
intuitivíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš intuitivizma:
naziranje intuitivistov
intuitivízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
uveljavljanje, poudarjanje intuicije v kaki dejavnosti, zlasti ustvarjalni:
pesniški, umetniški intuitivizem
♦
filoz.
intuicionizem
intuitívnost
-i
ž
(
ȋ
)
sposobnost za neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, ki je neodvisno od razumskega razčlenjevanja:
izredna pisateljeva intuitivnost
/
intuitivnost odločanja
invaginácija
-e
ž
(
á
)
med.
pojav, da se črevo uviha samo vase:
težave so nastopile zaradi invaginacije
invalíd
-a
m
(
ȋ
)
kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo:
njen oče je invalid
;
postati invalid
;
priznati, spoznati koga za invalida
;
težek invalid
;
invalid iz druge svetovne vojne
;
rehabilitacija invalidov
/
delovni invalid
kdor se poškoduje ali zboli pri opravljanju poklicnega dela
;
stoodstotni invalid
;
vojaški invalid
;
pren.,
ekspr.
njegov pisalni stroj je že cel invalid
●
ekspr.
taki otroci so vse življenje čustveni invalidi
nesposobni, delno sposobni za čustveno življenje
♦
adm.
(vojaški) mirnodobni invalid
kdor se v mirnodobnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti
;
(vojaški) vojni invalid
kdor se v vojnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti
invalíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo:
invaliden delavec
;
rehabilitacija invalidnih otrok
;
telesno in duševno invalidne osebe
;
pren.,
ekspr.
skoraj vsi kipi v hiši so bili invalidni
//
zastar.
invalidski
:
invalidni sklad
invalídka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposobna ali le delno sposobna za delo:
ima skrajšan delovni čas, ker je invalidka
/
delovna invalidka
ženska, ki se poškoduje ali zboli pri opravljanju poklicnega dela
;
stoodstotna invalidka
;
športnica invalidka
invalidnína
-e
ž
(
ī
)
denarno nadomestilo za invalidnost:
dobiti, prejemati invalidnino
;
imeti pravico do invalidnine
/
delovna invalidnina
ki jo prejema delovni invalid poleg plače ali invalidske pokojnine
;
vojaška invalidnina
ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali pokojnine
//
pog.
invalidska pokojnina:
kljub bolezni ni prosil za upokojitev, ker bi z invalidnino težko živeli
invalídnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, stanje invalidnega človeka:
povzročiti invalidnost
;
priznati, ugotoviti invalidnost
;
določiti stopnjo invalidnosti
;
vzrok invalidnosti
/
trajna, začasna invalidnost
;
pren.,
ekspr.
čustvena, duhovna invalidnost
invalídski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na invalide:
invalidski prejemki
/
invalidski dom, sklad
;
invalidski upokojenec
kdor je upokojen zaradi invalidnosti
;
preskrbeli so mu invalidski voziček
;
invalidska komisija
komisija, ki ugotavlja invalidnost
;
invalidska pokojnina
pokojnina invalidskega upokojenca
;
invalidsko zavarovanje
zavarovanje za primer invalidnosti
invalídsko
prisl.
:
invalidsko upokojiti koga
ínvar
-ja
m
(
ȋ
)
metal.
zlitina železa in niklja:
uporabljati invar
;
v prid. rabi:
invar žica
ìnvariánta
-e
ž
(
ȉ-ȃ
)
mat.
količina, ki pri kaki transformaciji ne spremeni svoje vrednosti:
ugotoviti invarianto
;
pren.,
knjiž.
na njuno razmerje so gledali kot na invarianto
ìnvariánten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
nanašajoč se na invarianto:
invariantna količina, lastnost
/
bistvo mišljenja ni invariantna struktura
invazíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
množično prodiranje, vdor vojaških sil ene države v drugo, vpad:
napraviti, sprožiti invazijo
/
oborožena, sovražna invazija
/
invazija sovražnih letal, topov
;
pren.,
ekspr.
invazija mravelj v stanovanje
//
med drugo svetovno vojno
izkrcanje zavezniških sil na evropsko celino:
vsak dan so pričakovali invazijo
/
zavezniška invazija
2.
zastar.
okupacija
:
čas francoske invazije na Slovenskem
3.
ekspr.,
z rodilnikom
pojavljanje česa v veliki množini:
prišlo je do prave invazije kavbojskih filmov
;
podjetje računa z invazijo konkurenčnih izdelkov
;
invazija tujih turistov
♦
med.
invazija bolezenskih klic v telo
;
zgod.
invazija barbarov
preseljevanje ljudstev na prehodu iz antike v srednji vek
invazíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na invazijo:
invazijska armada
;
invazijske čete, ladje
/
invazijske bolezni
invazíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki vdira v veliki množini, navadno v telo:
močno invaziven mikroorganizem
2.
ki vrašča, prodira v drugo tkivo:
tumor ni bil invaziven
/
invazivni rak materničnega vratu
3.
ki se nanaša na prodor v telo z instrumentom:
odločili so se za minimalno invaziven poseg
;
invazivna metoda zdravljenja krčnih žil
invektíva
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
žaljiva beseda, žaljiv sestavek:
govoril je o njem brez invektiv
;
satirična invektiva zoper nasprotnika
;
invektive in pamfleti
invéncija
-e
ž
(
ẹ́
)
odkrivanje in vnašanje novih elementov v ustvarjanje, zlasti umetniško:
kiparjevo delo podpira bogata invencija
;
slog igranja je režiser prepustil invenciji igralcev
;
glasbena, umetniška, znanstvena invencija
;
pomanjkanje invencije
/
doseči, ustvariti kaj po invenciji, z invencijo
/
njegovo najnovejše delo je polno invencij
//
knjiž.
iznajdljivost
,
domiselnost
:
pri izbiri snovi bi potreboval avtor več invencije
♦
glasb.
invencija
krajša, navadno instrumentalna polifonska skladba
;
lit.
invencija snovi
izbira primerne snovi za literarno obravnavo, oblikovanje, iznajdba
invenciózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
iznajdljiv
,
domiseln
:
invenciozen režiser
;
invenciozna ustvarjalna osebnost
/
invenciozna pisateljska domišljija
/
invenciozna skladba, stvaritev
invenciózno
prisl.
:
invenciozno napisana drama
invencióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
iznajdljivost
,
domiselnost
:
delo razkriva veliko pisateljevo invencioznost
/
invencioznost umetniške stvaritve
inventár
-ja
m
(
ā
)
1.
premični predmeti, oprema, ki se uporablja pri opravljanju določene dejavnosti, zlasti podjetja ali ustanove:
dopolniti, nadomestiti, popisati inventar
;
obraba inventarja
/
pisarniški, šolski inventar
;
drobni inventar
potrošni predmeti
//
seznam teh predmetov:
delati, narediti inventar
;
vpisati v inventar
2.
knjiž.,
s prilastkom
skupek stvari, ki sestavljajo zaokroženo enoto:
pečo prištevajo v starejši oblačilni inventar
;
novo gradivo dobro dopolnjuje inventar pisateljeve korespondence
//
izrazna sredstva umetniškega ustvarjanja:
pisateljev besedni inventar
;
skromen ljudski pesniški inventar
♦
agr.
mrtvi
orodje, stroji
, živi inventar
domače živali kmetijske enote, zlasti živina
;
ekon.
amortizacija inventarja
inventáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na inventar:
inventarna vrednost
/
inventarna knjiga
knjiga s seznamom inventariziranih predmetov
;
inventarna številka
številka posameznega inventariziranega predmeta
/
inventarni zapisnik
inventaríst
-a
m
(
ȋ
)
uslužbenec, ki vodi evidenco o inventarju:
razpisati mesto inventarista
inventarizácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od inventarizirati:
opraviti inventarizacijo
/
inventarizacija novih knjig, nabavljene opreme
2.
knjiž.
popis
,
pregled
:
potrebna bi bila inventarizacija anonimnih stvaritev
/
razstava predstavlja inventarizacijo vseh dosedanjih dosežkov v grafiki
inventarizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od inventarizirati:
inventariziranje opreme
;
zapisnik o inventariziranju
/
inventariziranje knjige, rokopisa
inventarizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
ugotavljati količino, vrednost in delati seznam vseh predmetov, ki se uporabljajo pri opravljanju določene dejavnosti, zlasti podjetja ali ustanove, popisovati:
inventarizirati nove knjige, novo opremo
/
v podjetju zdaj inventarizirajo
delajo inventuro
;
pren.,
knjiž.
inventarizira pojme in jih zavrača
//
vpisati v tak seznam:
inventarizirati knjigo, rokopis
inventarizíran
-a -o:
inventarizirani predmeti
inventárski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na inventar:
inventarski predmeti
/
inventarska knjiga
inventarna knjiga
inventírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
zastar.
delati inventuro:
ves teden so inventirali
inventíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
iznajdljiv
,
domiseln
:
inventiven in ustvarjalen avtor
/
pesnikovi motiviki manjka inventivne širine
/
inventivni glasbeni dosežki
;
film je režijsko zelo inventiven
inventívno
prisl.
:
inventivno zasnovano delo
inventívnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
iznajdljivost
,
domiselnost
:
pri izbiri snovi bi pričakovali od avtorja več inventivnosti
/
inventivnost umetniškega dela
inventúra
-e
ž
(
ȗ
)
popisovanje blaga v zalogi na določen dan:
delati, narediti inventuro
;
trgovina je zaprta zaradi inventure
;
pren.,
ekspr.
pomladanska inventura v stanovanju
♦
ekon.
inventura
popisovanje sredstev in virov sredstev na določen dan in ugotavljanje razlik v primerjavi s stanjem v poslovnih knjigah
;
trg.
letna, polletna inventura
inventúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na inventuro:
inventurna vrednost blaga
/
inventurni popis
♦
ekon.
inventurna bilanca
premoženjska bilanca, ki upošteva ugotovitve pri inventuri in se opira samo na stanje v poslovnih knjigah
invêrten
-tna -o
prid.
(
ȇ
)
kem.,
v zvezi
invertni sladkor
zmes enake količine grozdnega in sadnega sladkorja, nastala pri inverziji:
invertírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
preobrniti
,
preusmeriti
:
invertirati delovni postopek
♦
kem.
trsni sladkor cepiti, deliti na grozdni in sadni sladkor
invertíran
-a -o:
postopek je zdaj invertiran
♦
med.
spolno invertiran človek
nekdaj
homoseksualen
invêrzen
-zna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na inverzijo;
preobrnjen
,
preusmerjen
:
inverzni delovni proces
/
inverzni sistem pouka
/
v inverznem položaju bi se stvar drugače razvila
v obratnem, drugačnem
♦
mat.
inverzna funkcija
funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk, obratna funkcija
;
meteor.
inverzna megla
;
inverzna temperaturna plast
plast v ozračju, kjer temperatura z višino raste
invêrzija
tudi
inverzíja -e
ž
(
é; ȋ
)
1.
knjiž.
preobrat
,
preusmeritev
:
strojna proizvodnja je privedla do tehnične inverzije
/
zamenjava v osebi je posebne vrste komična inverzija
2.
jezikosl.
ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku, obrnjena stava:
pesniki uporabljajo inverzije zaradi ritmičnega toka pesmi
♦
bot.
vegetacijska inverzija
pojav, da v kraških vrtačah zaradi posebnih klimatskih razmer nastopajo vegetacijski pasovi v obratnem zaporedju
;
glasb.
inverzija
tehnično-kompozicijski postopek z obratnim zaporedjem intervalov
;
kem.
inverzija
cepitev, delitev trsnega sladkorja na grozdni in sadni sladkor
;
med.
spolna inverzija
nekdaj
spolna nagnjenost do oseb istega spola; homoseksualnost
;
meteor.
toplotna inverzija
pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah
investícija
-e
ž
(
í
)
1.
uporaba denarja za povečanje premoženja, naložba:
investicije kmetov so se povečale
;
obrtniška investicija
/
investicija v hišo
/
nakup delnic je bila dobra investicija
;
pren.
sinovo šolanje je bila draga, a dobra investicija
//
za to namenjeni, uporabljeni ali potrebni denar:
višina investicij
//
kar se doseže, ustvari s tem denarjem:
vrednost investicij
2.
nav. mn.,
ekon.
uporaba dela na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog, naložba:
usmerjati, ustaviti, zmanjšati investicije
;
investicije v industrijo, kmetijstvo, turizem
;
plan investicij
;
sredstva za investicije
/
družbene, gospodarske, negospodarske investicije
/
bruto investicija
ki obsega tudi nadomestilo za amortizacijo
;
javna investicija
v objekt za splošne družbene potrebe
;
kapitalna investicija
v stroje, naprave za proizvodnjo
;
neto investicija
ki ne obsega nadomestila za amortizacijo
investicíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na investicijo:
investicijski načrt, program
;
premišljena investicijska politika podjetja
/
investicijska sredstva
/
publ.
investicijska poraba je presegla lansko za trideset odstotkov
poraba denarja za investicije
/
povečati investicijski sklad
;
investicijska banka
/
investicijski objekti
;
investicijsko vzdrževanje zgradb
♦
fin.
investicijski krediti
investíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od investirati:
investiranje ni prineslo pričakovanih rezultatov
/
prekomerno investiranje v industrijo
investírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
uporabiti denar za povečanje premoženja;
vložiti
,
naložiti
:
veliko investirati
/
investirati v hišo
;
pren.
za njegovo izobrazbo so investirali precej denarja
2.
ekon.
uporabiti del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog;
vložiti
,
naložiti
:
investirati v industrijo, kmetijstvo, turizem
;
investirati v razširjeno reprodukcijo
/
tovarna je veliko investirala v stroje
3.
v fevdalizmu
slovesno podeliti službo, posest vazalu ali škofu, umestiti:
vojvodi so izbrali škofe in jih nato investirali
investítor
-ja
m
(
ȋ
)
1.
oseba ali država, ustanova, ki investira:
sredstva investitorjev
2.
naročnik gradbenega objekta:
investitor novih stanovanjskih blokov je občina
;
investitorji in projektanti
investítorica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska ali država, ustanova, ki investira:
glavna investitorica projekta je občina
;
največje slovenske investitorice v tujini
;
solastnica in investitorica
/
tuje države investitorice v Sloveniji
investítorka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska ali država, ustanova, ki investira:
najpomembnejše, največje tuje investitorke v Sloveniji
;
država, občina kot glavna investitorka obvoznice
investitúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
v fevdalizmu
slovesna podelitev službe, posesti vazalu ali škofu, umestitev:
prisostvovati investituri
♦
zgod.
boj za investituro
investiturni boj
2.
polit.,
v nekaterih državah
izrazitev zaupanja parlamenta novi vladi:
dobiti investituro
//
publ.,
v zvezi
hierarhična investitura
dejstvo, da višji organi podeljujejo nižjim funkcije, položaje:
zamenjati volilni sistem s hierarhično investituro
investitúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na investituro:
investiturni običaj
♦
zgod.
investiturni boj
spor, boj med nemškimi cesarji in papeži v 11. in 12. stoletju za pravico investiture škofov
in vítro
--
v prid. rabi
(
ȋ
)
ki poteka zunaj živega organizma, navadno v epruveti ali drugi laboratorijski posodi:
in vitro poskus
in
poskus in vitro
;
in vitro oploditev
in
oploditev in vitro
;
prisl.
vrednotiti rezultate raziskovalnega dela in vitro
in vívo
--
v prid. rabi
(
ȋ
)
ki poteka znotraj živega organizma:
in vivo raziskava
in
raziskava in vivo
;
in vivo meritve
in
meritve in vivo
;
prisl.:
preizkusiti metodo zdravljenja sladkorne bolezni in vivo
invokácija
-e
ž
(
á
)
lit.
prošnja muzi pesništva za pomoč, navadno v uvodnem delu epa:
vznesena invokacija
/
invokacija boginje
♦
zgod.
uvodni del srednjeveških listin s prošnjo za božjo pomoč
involúcija
-e
ž
(
ú
)
1.
knjiž.
postopno spreminjanje česa, navadno v manj popolne, manj dovršene oblike, nazadovanje:
kulturna involucija
;
involucija ideje
2.
med.
naravno zmanjšanje organa, navadno zaradi nedejavnosti:
involucija maternice po porodu
involucíjski
tudi
involúcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ú
)
nanašajoč se na involucijo:
involucijski pojavi
/
evolucijski in involucijski procesi v organizmu
/
involucijska doba
klimakterij, mena
involvírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
obsegati
,
vključevati
:
ta princip involvira vse pravice in dolžnosti
♦
med.
organi involvirajo
se zmanjšujejo, navadno zaradi nedejavnosti
involvíran
-a -o:
omenjeni problem je involviran skoraj v vsaki filozofski razpravi
inzulín
tudi
insulin -a
[
druga oblika
inzulín
tudi
insulín
]
m
(
ȋ
)
biol.
hormon trebušne slinavke:
inzulin se izloča v kri
//
med.
ta hormon živali, uporabljan za bolnike s sladkorno boleznijo:
injekcije inzulina
inzulínski
tudi
insulinski -a -o
[
druga oblika
inzulínski
tudi
insulínski
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na inzulin:
inzulinski preparat
/
inzulinske injekcije
inženír
-ja
m
(
í
)
strokovnjak za tehniko z visoko izobrazbo:
biti, postati inženir
;
načrt mu je naredil inženir
;
dobiti naslov inženirja
/
geodetski, gozdarski, gradbeni, strojni inženir
;
obratni inženir
ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne, podjetja
;
razvojni inženir
ki skrbi za izboljšavo in uvajanje novih proizvodnih metod
;
varnostni inženir
ki skrbi za varnost pri delu
;
inženir arhitekt
;
inženir elektrotehnike, kemije
/
diplomirani inženir
akademski naslov za diplomanta tehniške fakultete, visoke šole
//
strokovnjak za tehniko z višjo izobrazbo:
podjetje sprejme v službo inženirje in diplomirane inženirje
inženírec
-rca
m
(
ȋ
)
pripadnik inženirske enote:
inženirci so naredili pontonski most
;
četa inženircev
inženíring
-a
m
(
ȋ
)
1.
publ.
organiziranje, opravljanje vseh del od načrta do končne usposobljenosti za delovanje kakega objekta, podjetja:
prevzeti inženiring
;
dogovorili so se za celoten inženiring tovarne
;
oskrbeti inženiring za turistični center
;
biro za inženiring
//
podjetje, ki organizira, opravlja taka dela:
ustanoviti inženiring
/
v inženiringu se je združilo več podjetij
2.
v zvezi
genski
ali
genetski inženiring
spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni;
genska tehnologija
:
razvoj na področju genetskega inženiringa
//
tehnologija za spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni:
raziskovalcem je uspelo z genetskim inženiringom sintetizirati mišji kostni mozeg
;
v prid. rabi:
inženiring biro
inženírka
-e
ž
(
í
)
strokovnjakinja za tehniko z visoko izobrazbo:
postala je inženirka
;
gradbena, tekstilna inženirka
/
diplomirana inženirka agronomije, kemije
/
diplomirana inženirka
akademski naslov za diplomantko tehniške fakultete, visoke šole
inženírski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na inženirje ali inženirstvo:
inženirski naslov, poklic
;
inženirska služba
/
inženirski biro
/
inženirski bataljon
;
inženirski častnik
;
inženirske čete, enote
;
inženirska oficirska šola
♦
voj.
inženirska enota
enota, ki opravlja zlasti utrjevalna in komunikacijska dela, postavlja in odstranjuje ovire
//
publ.
nanašajoč se na tehnično stran česa:
delež inženirske biologije pri predelovanju hrane
/
inštitut za inženirsko seizmologijo
inženírstvo
-a
s
(
ī
)
1.
naslov, dejavnost inženirjev:
biti ponosen na svoje inženirstvo
//
s prilastkom
dejavnost, ki teoretična tehnična spoznanja uresničuje v praksi:
gozdno, kmetijsko inženirstvo
2.
v zvezi
gensko inženirstvo
spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni;
genska tehnologija
:
z genskim inženirstvom se pridobivajo izboljšani in učinkovitejši organizmi
//
tehnologija za spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni:
zloraba genskega inženirstva
●
star.
študirati inženirstvo
tehniko
♦
voj.
rod vojske, ki skrbi zlasti za utrjevalna in komunikacijska dela, za postavljanje in odstranjevanje ovir
ión
-a
m
(
ọ̑
)
fiz.
atom, atomska skupina, molekula, ki je pridobila ali izgubila elektron(e):
gibanje ionov v elektrolitih
;
koncentracija ionov
/
hidroksilni ioni
;
negativni
negativno naelektren ion
, pozitivni ion
pozitivno naelektren ion
ionizácija
-e
ž
(
á
)
fiz.
nastanek ionov iz atomov, molekul:
strela povzroči ionizacijo zraka
;
ionizacija atomov s sevanjem
;
ionizacija plina
ionizacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ionizacijo:
ionizacijska naprava
/
ionizacijska celica
naprava za merjenje ionizirajočega sevanja ali ionizirajočih delcev v plinu
;
ionizacijska energija
najmanjša energija, ki je potrebna za ionizacijo atoma
,
molekule
ionizátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
naprava, k v prostor oddaja negativne ione in ga s tem očiščuje:
v napravo je vgrajen ionizator
;
vlažilec in ionizator
2.
teh.
snov, ki rada razpada v ione in s katero se doseže mirnejši električni oblok:
ionizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
fiz.
povzročati nastanek ionov iz atomov, molekul:
plamen ionizira zrak
;
plin se ionizira
ionizirajóč
-a -e:
ionizirajoči delci
/
ionizirajoče sevanje
ionizíran
-a -o:
ionizirani atomi
;
ionizirana snov
/
ionizirani helij
ionosfêra
-e
ž
(
ȇ
)
meteor.
del atmosfere v višini približno od 100 do 400 km:
raziskovati ionosfero
;
območje ionosfere
;
ionizacija v ionosferi
ionosfêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na ionosfero:
ionosferski pojavi
/
ionosferska plast
plast ionosfere z zelo povečano koncentracijo ionov in elektronov
iónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ion:
ionski curek
/
ionski izvir
naprava za pridobivanje ionskega curka
;
ionski par
elektron in pozitivni ion, ki nastaneta pri ionizaciji atoma, molekule
;
ionska vez
vez, ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal
♦
kem.
ionski izmenjalec
snov, ki del svojih ionov zamenja z ioni dodanega elektrolita
ípak
člen.
(
ȋ
)
zastar.
vendar
,
vendarle
:
to in ono bi ipak lahko bilo boljše
/
v vezniški rabi,
v protivnem priredju
delo res ni najboljše, ipak je zelo znano
iperít
-a
m
(
ȋ
)
kem.
bojni plin, ki razjeda sluznico in kožo:
uporaba iperita v prvi svetovni vojni
ipsácija
-e
ž
(
á
)
(spolno) samozadovoljevanje:
ìracionálen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
nerazumski
,
domišljijski
:
pisatelj niha med racionalnim in iracionalnim svetom
/
iracionalni način dojemanja ga pri študiju ovira
/
iracionalne želje
neuresničljive
//
ki se ne da doumeti;
nedoumljiv
:
iracionalne besede
;
iracionalne globine človekove osebnosti
/
ekspr.
ljubezen je bila tista iracionalna sila, ki je vplivala na potek dogajanja
♦
mat.
iracionalna enačba
enačba, ki ima neznanko pod korenom
;
iracionalno število
število, ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili
ìracionálno
prisl.
:
iracionalno gledati na kaj
;
govoriti o tem je precej iracionalno
;
sam.:
njegova trditev je nekaj iracionalnega
ìracionalízem
-zma
m
(
ȉ-ī
)
1.
filoz.
filozofska smer, ki zavrača naziranje, da je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav:
doba iracionalizma
2.
knjiž.
nedoumljivost
,
nerazumljivost
:
njegova poezija prehaja v iracionalizem
ìracionálnost
-i
ž
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
lastnost, značilnost iracionalnega:
iracionalnost dojemanja
/
izgublja se v iracionalnosti
iradiácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
širjenje
,
izžarevanje
:
iradiacija čustev
2.
fiz.
pojav, da se svetel predmet vidi na temnem ozadju večji, kot je v resnici:
slika je dobro vidna zaradi iradiacije
3.
med.
širjenje bolečine z obolelega dela telesa na bližnje dele:
irakizácija
-e
ž
(
á
)
1.
umik tuje, zlasti ameriške vojske iz države in uvedba pomoči domači vojski:
sčasoma je prišlo do irakizacije
/
irakizacija Iraka
2.
dodajanje sporu, nesoglasju poteze, značilne za vojno in povojno stanje v Iraku:
irakizacija Afganistana, Kosova, Mehike
irakizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
dodajati sporu, nesoglasju (v državi, med državami) poteze, značilne za vojno, povojno stanje v Iraku:
irakizirati Afganistan
irakizírati se
dobivati poteze, značilne za vojno, povojno stanje v Iraku:
razmere v državi se nevarno irakizirajo
iranístika
-e
ž
(
í
)
veda o iranskih jezikih in književnostih:
študij iranistike
iránski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Irance ali Iran:
iranska kultura, zgodovina
♦
jezikosl.
iranski jeziki
skupina indoevropskih jezikov, govorjena zlasti med zgornjim tokom Evfrata in reko Ind
iráški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na Iračane ali Irak:
iraški narod
;
iraška kriza
;
iraška vlada
/
iraška vojna
ÍRC
-a
in
--
m
(
ȋ
)
krat.
protokol, ki omogoča sočasno komunikacijo med uporabniki na internetu:
fanta je spoznala na IRC-u
/
mreža IRC
;
prvi del zloženk:
IRC-kanal
;
IRC-strežniki
írcanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ircati:
nekateri so za ircanje zapravili ure in ure
írcati
-am
nedov.
(
ȋ
)
komunicirati prek sistema IRC:
najprej je ircal in sodeloval na forumih, nato odkril blog
ìreálen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
neresničen
,
nestvaren
:
irealen pojav, predlog
;
irealna trditev
/
živi v irealnem svetu
♦
jezikosl.
irealni (pogojni) stavek
odvisni stavek, ki izraža neuresničljiv pogoj, neuresničljivi pogojni odvisnik
ìreálnost
-i
ž
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
neresničnost
,
nestvarnost
:
irealnost domnev
/
taka rešitev vodi v irealnost
/
umik v irealnost
iredénta
-e
ž
(
ẹ̑
)
publ.
pristaši iredentizma, iredentisti:
tega dejanja je bila osumljena iredenta
;
italijanska iredenta
//
iredentizem
:
hujskati k iredenti
iredentíst
-a
m
(
ȋ
)
za pripadnike nasprotne države
pristaš iredentizma:
odklanjati neupravičene zahteve iredentistov
iredentístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na iredentiste ali iredentizem:
iredentistične težnje
;
južnotirolsko iredentistično gibanje
iredentízem
-zma
m
(
ī
)
za pripadnike nasprotne države
politično gibanje za priključitev ozemlja z narodno manjšino k matični državi:
hujskati k iredentizmu
;
italijanski iredentizem
;
pristaši iredentizma
ìreguláren
-rna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
nepravilen
,
nenavaden
:
iregularen potek, razvoj
/
utrip žile je iregularen
neenakomeren
/
iregularno trgovanje
nezakonito
ìregulárnost
-i
ž
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
nepravilnost
,
nenavadnost
:
razvojne iregularnosti in posebnosti v jeziku
/
obsojati iregularnost trgovanja
nezakonitost
ìrelevánten
-tna -o
prid.
(
ȉ-ȃ
)
knjiž.
nepomemben
,
postranski
,
nebistven
:
irelevantna informacija
;
to je čisto irelevantna stvar
;
oblika je pri tem popolnoma irelevantna
ìreligióznost
-i
ž
(
ȉ-ọ̑
)
brezverstvo
,
ateizem
:
širjenje ireligioznosti
/
izraziti svojo ireligioznost
ìreverzibílen
-lna -o
prid.
(
ȉ-ȋ
)
knjiž.
neobrnljiv
,
nepovrnljiv
:
ireverzibilen proces, razvoj
♦
fiz.
ireverzibilna sprememba
sprememba, katere časovni potek se ne da obrniti brez opravljanja dodatnega dela, neobrnljiva sprememba
;
kem.
ireverzibilna reakcija
reakcija, ki poteka samo v eni smeri
írh
-a
m
(
í
)
mehko usnje iz kož divjadi, drobnice, navadno kosmateno na obeh straneh;
irhovina
:
hlače iz irha
♦
usnj.
strojiti na irh
strojiti z ribjim oljem in brusiti s smirkom
írhar
-ja
m
(
ī
)
1.
izdelovalec irhovine:
usnjarji in irharji
2.
slabš.
neroden, neuglajen moški:
prišli so meščani in hribovski irharji
írharski
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na irharje:
irharska obrt
/
irharsko vedenje
írharstvo
-a
s
(
ī
)
1.
irharska obrt:
takrat je bilo irharstvo še precej razširjeno
2.
slabš.
nerodnost
,
neuglajenost
:
ni se še iznebil svojega irharstva
írhast
-a -o
prid.
(
í
)
1.
ki je iz irhovine:
pri sebi je imel irhast mošnjiček
;
irhaste hlače
2.
slabš.
neroden
2
,
neuglajen
:
irhast možak
írhov
-a -o
prid.
(
í
)
star.
ki je iz irhovine;
irhast
:
irhov suknjič ima
írhovec
-vca
m
(
í
)
ekspr.
kdor nosi irhaste hlače:
stari irhovec je vzel pipo iz ust
írhovice
-vic
ž
mn.
(
í ȋ
)
nar.
irhaste hlače:
nositi, obleči irhovice
;
fantje v kratkih irhovicah
irhovína
in
írhovina -e
ž
(
í; í
)
1.
mehko usnje iz kož divjadi, drobnice, navadno kosmateno na obeh straneh:
z irhovino si je obrisal očala
;
hlače, rokavice, suknjič iz irhovine
/
nositi irhovino
;
oblečen v irhovino
2.
slabš.
neroden, navadno surov človek:
od te irhovine ne moreš kaj drugega pričakovati
/
kot psovka
zdaj pokaži, kaj znaš, irhovina
irhovínast
in
írhovinast -a -o
prid.
(
í; í
)
nar.
ki je iz irhovine;
irhast
:
kratke irhovinaste hlače
írhovke
-hovk
ž
mn.
(
í ȋ
)
irhaste hlače:
nositi, obleči irhovke
;
kratke irhovke
;
ima nove irhovke
irídij
-a
m
(
í
)
kem.
trda, težko taljiva žlahtna kovina srebrno bele barve, element Ir:
iridij in platina
irigácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
dovajanje vode, zlasti obdelovalnim zemljiščem;
namakanje
:
izkoriščanje rek za irigacijo
/
vzdrževanje posameznih odsekov irigacije
naprav za namakanje
2.
med.
izpiranje nožnice ali dovajanje čistilne tekočine v danko:
irigacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na irigacijo:
irigacijski načrt
;
irigacijske naprave
;
irigacijska dela
/
prenosno irigacijsko stojalo
irigátor
-ja
m
(
ȃ
)
med.
priprava za izpiranje nožnice ali za dovajanje čistilne tekočine v danko, izpiralnik:
íris
-a
m
(
ȋ
)
1.
anat.
sprednji, barvasti del žilnice za roženico;
šarenica
:
vnetje irisa
2.
vrtn.
vrtna rastlina s suličastimi listi in velikimi raznobarvnimi cveti;
perunika
:
šopek rumenih irisov
iritácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
vznemirjanje
,
draženje
1
:
konferenca je dala povod za iritacijo
/
iritacija sluznice
iritírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
vznemirjati
,
dražiti
2
:
njegovi odgovori me iritirajo
/
nikotinovi produkti iritirajo sluznico
irítis
-a
m
(
ȋ
)
med.
vnetje šarenice:
akutni, kronični iritis
irizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
svetlikanje v mavričnih barvah:
oblaki z močno irizacijo
/
irizacija rudnin
irizírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
svetlikati se v mavričnih barvah:
steklo lepo irizira
irizíran
-a -o:
arheol.
irizirano steklo
steklo, ki zaradi preperelosti odbija svetlobo v mavričnih barvah
irokéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
pričeska, pri kateri so lasje ob straneh glave pobriti, na sredi dolgi in oblikovani podobno petelinjemu grebenu:
ostriči se na irokezo
;
panker z irokezo
iróničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
ki izraža negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami, posmehljiv:
ironičen človek, pisatelj
;
hotel je biti ironičen do nje, pa se mu ni posrečilo
/
ironičen izraz v obrazu
;
imel je ironičen nasmeh
;
ironična poteza okoli ust
/
govoriti v ironičnem tonu
;
ironične besede, opombe
/
ironična usoda
irónično
prisl.
:
ironično nasmihati se, pogledovati
;
ironično reči, vprašati
;
ironično zajedljiv ton
iróničnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost ironičnega:
od kod izvira tvoja huda ironičnost
/
ironičnost sestavka, zapisa
ironíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami;
posmehovanje
,
posmeh
:
njegovo orožje je ironija
;
komaj opazna ironija
;
sredstva ironije
/
njen pogled je izražal ironijo
;
v njegovih besedah je začutila jedko ironijo
;
govoriti, reči kaj z ironijo
;
sestavek je poln ironije
/
ekspr.
kar sem rekel, mislim brez ironije
zares, iskreno
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
izraža, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja:
da mu je ravno njegov največji sovražnik rešil življenje, je prava ironija
/
ironija je v tem, da tako ravnodušno govori o bolezni, ki jo ima sam
/
z oslabljenim pomenom
ironija naključja, usode
♦
lit.
romantična ironija
besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje
irónik
-a
m
(
ọ́
)
knjiž.
ironičen človek, zlasti pisatelj:
duhovit ironik in humorist
;
omenjeni avtor je bil največji ironik svojega stoletja
ironizácija
-e
ž
(
á
)
ironiziranje
:
svoje naziranje je prikazal z ironizacijo družbe
ironizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ironizirati:
izživljati se v ironiziranju
;
neizprosno ironiziranje
;
njihovo prizadevanje je bilo večkrat predmet ironiziranja
ironizírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
izražati negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami;
posmehovati se
,
smešiti
:
ironiziral je vsako njegovo besedo in dejanje
;
ironizira vse po vrsti, celo sam sebe
/
v svojem delu ironizira avtor družbeno moralo
obsoja, kritizira
/
ekspr.
ne verjemi njegovi ponudbi, on le ironizira
ne misli iskreno, zares
ironman
-a
[
ájronmen
]
m
(
ȃ
)
šport.
zelo težek, zahteven triatlon:
ironman je vsakoletna preizkušnja triatloncev
/
triatlon ironman
;
v prid. rabi:
ironman triatlon
írovec
-vca
m
(
ȋ
)
publ.
pripadnik Irske republikanske armade:
irovci so naredili nov atentat
írs
in
jírs -a
m
(
ȋ
)
1.
nar. koroško
rdečkasto rjav vol:
stisnil se je k irsu in se grel ob njem
2.
nar.
mavrah
:
nabirati irse
írski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Irce ali Irsko:
irska kultura
/
irsko ljudstvo
♦
lov.
irski seter
večji lovski pes vitke postave z dolgimi ušesi in dolgo dlako
;
obrt.
irska čipka
kvačkana čipka iz bombažnega sukanca
;
tekst.
irsko platno
tanka, gosta lanena tkanina
;
vrtn.
irski brin
okrasni grm pokončne, vitke rasti, Juniperus communis hibernica
ISDN
--
in
-a
in
-ja
[
iesdẹèn
in
iesdeèn -êna
in
isədənə̀
]
m
(
ȅ ȇ; ə̏
)
krat.
digitalno omrežje za prenos zvoka in podatkov po telefonskem kanalu:
monter je na zid pritrdil škatlico ISDN
;
prvi del zloženk:
ISDN-modem
;
ISDN-priključek
;
ISDN-linija
íshias
-a
[
tudi
íšijas
]
m
(
ȋ
)
med.
vnetje bedrnega živca:
zdraviti ishias
ishiátičen
-čna -o
[
tudi
išijátičən
]
(
á
)
pridevnik od ishias:
ishiatične bolečine
iskáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor (kaj) išče;
iskalec
:
iskači zlata
/
iskači novih poti v umetnosti
2.
lov.
pes, ki išče divjad in jo spodi iz skrivališča:
dober, slab iskač
iskálec
-lca
[
iskau̯ca
in
iskalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor (kaj) išče:
iskalci diamantov, zlata
;
poklicali so iskalca vode
/
ekspr.
iskalci pravice, resnice, sreče
/
iskalci min so preiskali vso sotesko
2.
knjiž.
kdor si prizadeva za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja:
on je eden najzanimivejših likovnih iskalcev svoje generacije
3.
fot.
priprava v fotografskem aparatu, filmski kameri za usmerjanje le-te proti motivu in za določanje obsega motiva;
iskalo
:
dobiti predmet v iskalec
♦
fiz.
daljnogled z velikim vidnim poljem, postavljen ob astronomskem daljnogledu tako, da sta optični osi vzporedni
iskálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na iskanje:
iskalna akcija je bila brezuspešna
/
magnetne in druge iskalne naprave
;
iskati vodo z iskalno palico, šibo
bajanico
/
v proučevanju zgodovinskega gradiva se skriva velik iskalni napor
♦
pravn.
iskalni dolg
dolg, po katerega plačilo mora priti k dolžniku upnik sam
iskálka
-e
[
iskau̯ka
in
iskalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki (kaj) išče:
iskalka igralskih talentov
;
iskalke zlata, biserov
;
na Zavodu za zaposlovanje je prijavljena kot aktivna iskalka zaposlitve
/
ekspr.
večna iskalka ljubezni, resnice, sreče
iskálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
rač.
spletna stran ali polje na spletni strani za iskanje informacij, spletnih strani:
zmogljiv iskalnik omogoča obiskovalcem iskanje informacij po različnih kriterijih
;
vpisati besedo v iskalnik
/
internetni, spletni iskalnik
2.
rač.
program, ki na internetu, računalniku najde iskane informacije, podatke:
datotečni iskalnik
;
namestitev iskalnika na računalniško namizje
3.
teh.
priprava za iskanje, ugotavljanje česa:
iskati kable z elektromagnetnim iskalnikom
♦
fot.
iskalo
iskálo
-a
s
(
á
)
1.
teh.
priprava za iskanje, ugotavljanje česa:
reševalci so pri reševanju zasutih alpinistov uporabljali iskala
2.
fot.
priprava v fotografskem aparatu, filmski kameri za usmerjanje le-te proti motivu in za določanje obsega motiva:
dobiti, zajeti predmet v iskalo
/
briljantno, optično iskalo
♦
fiz.
daljnogled z velikim vidnim poljem, postavljen ob astronomskem daljnogledu tako, da sta optični osi vzporedni
iskálstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
prizadevanje, težnja iskalcev:
pesnikovo iskalstvo resnice je bilo iskreno
/
iskalstvo v glasbi, likovni umetnosti
iskánec
-nca
m
(
á
)
iskan človek:
končno so le našli oba iskanca
iskánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
glagolnik od iskati:
fanta so po dolgem iskanju našli v gozdu
/
iskanje stanovanja je bilo brezuspešno
/
iskanje vode z bajanico je bilo uspešno
;
ukvarjajo se z iskanjem zlata
/
iskanje boga mu je bil življenjski cilj
;
poskusili so z iskanjem novih metod
/
ti psi so najprimernejši za iskanje divjadi
;
iskanje poti jih je zelo zamudilo
/
knjiž.
iskanje samega sebe
/
napredno iskanje
računalniško iskanje podatkov, ki ustrezajo specifičnim iskalnim kriterijem
2.
knjiž.
prizadevanje za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja:
gledališko ustvarjanje je neprestano iskanje
;
v grafiki se razkriva tedanje likovno iskanje
;
nova iskanja v glasbi
iskánost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
nenaravnost
,
izumetničenost
:
v pesnikovem stilu ni iskanosti
;
iskanost pesniškega izraza
;
njegova pripoved je preprosta, tuja vsaki iskanosti
iskátelj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
1.
kdor (kaj) išče;
iskalec
:
Tomo Zupan je bil neutruden iskatelj prešernian
/
iskatelj lepote, resnice
/
nemiren iskatelj pustolovščin
2.
kdor si prizadeva za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja:
iskatelji novih poti v instrumentalni glasbi
;
književniki iskatelji
iskáteljski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na iskatelje:
vse njegovo iskateljsko prizadevanje po arhivih je bilo brez uspeha
/
novela razkriva pisateljevega iskateljskega duha
;
iskateljska poezija
iskáteljstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
prizadevanje, težnja iskalcev:
pisateljevo mrzlično iskateljstvo
/
iskateljstvo v literaturi
iskáti
íščem
nedov.
, íščite
in
iščíte
(
á í
)
1.
prizadevati si priti do česa
a)
izgubljenega, manjkajočega:
izgubil je denarnico in jo je ves dan iskal
;
ključ je iskal po vseh predalih
;
vso listnico je prebrskal in iskal račun, pa ga ni našel
/
iskati drobiž po žepih
b)
odsotnega:
ne vem več, kje naj ga iščem
;
iščejo ga kot šivanko
zelo, intenzivno
/
povejte, da se kmalu vrnem, če bi me kdo iskal
spraševal po meni
/
klicali in iskali so dekle po vsej hiši
2.
s širokim pomenskim obsegom
prizadevati si doseči kaj, priti do česa
a)
če osebek tega nima:
iskati delo, službo, stanovanje
;
iskati moža, ženina
/
iskati gobe, maline
;
iskati vodo
;
iskati zlato
/
iskati dovoljenje, nasvet
;
publ.
iskati zdravniško pomoč
iti k zdravniku
;
pren.
iskati pravico, srečo
b)
če osebku to še ni znano:
iščejo ustreznejše metode
;
iskati drugačen, hitrejši način dela
/
iskati izhod iz težavnega položaja
;
vzroke za neuspeh bo treba iskati drugje
/
iskal je primerno besedo, pa je ni našel
/
krivca še iščejo
;
povzročitelja bolezni še niso odkrili, ga še iščejo
3.
prizadevati si ugotoviti, kje kdo, kaj je
a)
s povpraševanjem, poizvedovanjem:
svojce ponesrečenca so iskali po časopisih in po radiu
/
dolgo so iskali pravo pot
/
pobegle zapornike še iščejo
;
pren.,
knjiž.
njegova misel jo je iskala
b)
z gledanjem:
stal je pri oknu in jo iskal med množico
;
ozira se okrog, kot bi koga iskala
/
iskati na zemljevidu, v slovarju
c)
s tipanjem:
v temi je iskal posteljo
;
zdravnik je dolgo iskal bolnikovo žilo
/
knjiž.
njuni roki sta se iskali
4.
navadno z glagolskim samostalnikom
želeti
,
hoteti
,
pričakovati
:
iskati pomoč, sočutje, tolažbo pri kom
/
ekspr.:
vedno išče prepir
;
kar išče, da bi se sprl
5.
v namenilniku,
v zvezi s
hoditi, iti
izraža nakup, prevzem:
kosilo hodijo iskat v menzo
;
šel je iskat kruh
/
greva skupaj v kino, pridi me iskat
pridi pome
●
ekspr.
iskati dlako v jajcu
pretiravati v zahtevah po natančnosti
;
slabš.
kaj spet iščeš tu?
zakaj si prišel; kakšne namene imaš
;
ekspr.
tu nimaš več kaj iskati
pojdi; nisi zaželen
;
išče koristi
želi jih imeti
;
ekspr.
sreča te išče
ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh
;
knjiž.
otroci iščejo materi v obraz, kje je oče
ji skušajo razbrati z obraza
;
ekspr.
to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati
je zelo dober, izreden
;
kar je iskal, to je dobil
zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega
;
preg.
kdor išče, najde
iskáti se
knjiž.
prizadevati si spoznati svoje bistvo:
vse življenje se je iskal, pa se ni našel
/
pisatelj se vsebinsko še išče
iskáje
:
otroci so se, kostanj iskaje, razkropili po gozdu
iščóč
-a -e:
nekaj časa je molčal, iščoč primernih besed
iskán
-a -o
1.
deležnik od iskati:
končno je zagledala iskanega otroka
;
našli so dolgo iskane listine
2.
publ.
po katerem je veliko povpraševanje:
zelo iskani proizvodi
;
to so trenutno najbolj iskane cigarete
;
ljudje teh poklicev so precej iskana delovna sila
;
blago te barve je letos zelo iskano
3.
knjiž.
nenaraven
,
izumetničen
:
njegov besedni izraz je precej iskan
/
ekspr.
iskana aktualnost jemlje romanu vrednost
ísker
-kra -o
prid.
(
í
)
1.
ki se živahno, lahkotno premika:
iskri konji
;
njegov vranec je isker kakor vrag
//
knjiž.
hiter
,
uren
2
,
živahen
:
isker tek
;
z iskrim gibom glave je vrgla s čela koder las
/
prijetno, iskro dekle
2.
nav. ekspr.
ki se iskri, sveti:
isker sneg
/
pogledal ji je v svetle, iskre oči
3.
knjiž.
bister
,
prodoren
:
isker duh, razum
;
iskre misli
ískro
prisl.
:
iskro dirjati
;
iskro ga je pogledala
ískra
-e
ž
(
í
)
1.
svetel drobec goreče, žareče snovi:
iskre se delajo, krešejo, letijo, švigajo, ugasnejo
;
iskra je preskočila na zavese in povzročila požar
;
kresati iskre
;
snop isker
;
oči se ji svetijo kot iskre
/
električna iskra
svetloba ob kratkotrajnem električnem toku v plinu, navadno zraku
2.
v kratkih presledkih pojavljajoča se trenutna, intenzivna svetloba:
migljajoče iskre na snegu
;
iskre v očeh
/
sneg se blešči v belih iskrah
/
z oslabljenim pomenom:
iz oči ji švigajo iskre jeze
;
v temi je zagledal iskri volčjih oči
3.
knjiž.,
ekspr.
kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa:
živa stvariteljska iskra
;
iskra ustvarjalnega duha
/
razvneti iskro upora
4.
ekspr.,
z rodilnikom
zelo majhna količina:
še je bila iskra življenja v njem
;
na tihem je še imel iskro upanja
/
niti iskre ljubezni, razumevanja ni v njej
prav nič
●
ekspr.
prepirala sta se, da so se kar iskre kresale
zelo, hudo
;
ekspr.
iz njegovega pripovedovanja so kar švigale iskre
duhovite misli, domislice
;
ekspr.
vreči iskro v sod smodnika
v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt
;
dekle je kakor iskra
živahno, temperamentno
ískrast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben iskri:
iskraste zvezde
//
poln isker:
iskrast plamen
iskrén
-a -o
prid.
, iskrénejši
(
ẹ̄
)
1.
ki ima pošten, odkrit, naklonjen odnos do okolja:
to je iskren prijatelj, tovariš
/
ekspr.
ne bi bila iskrena, če ne bi povedala svojega mnenja
//
ki vsebuje, izraža tak odnos:
iskren pogled
;
iskrena ljubezen
;
njene besede so iskrene
;
izrekli so mu iskreno zahvalo
;
to so moje najiskrenejše želje
/
kot izraz hvaležnosti, naklonjenosti, sočutja:
iskrene pozdrave od vseh
;
iskrene čestitke
;
iskrena hvala
;
moje iskreno sožalje
2.
zastar.
ki se živahno, lahkotno premika;
isker
:
imel je dva iskrena konja
iskréno
prisl.
:
iskreno govoriti, zahvaliti se, želeti
;
tega sem iskreno vesel
/
v členkovni rabi,
kot podkrepitev
iskreno povedano, žal mi je, da sem šel tja
iskrênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od iskriti se:
iskrenje podkev
/
iskrenje snega, zvezd
♦
biol.
iskrenje morja
ki ga povzročajo iskrnice
;
teh.
iskrenje
preskakovanje isker med ščetko in vrtečim se delom električnega stroja
iskrénost
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost iskrenega človeka:
zelo radi so ga imeli zaradi njegove iskrenosti
;
v njenih očeh je bral iskrenost
/
zdravnik je čutil iskrenost njegove zahvale
;
ekspr.
povedal je, kakor je mislil, z vso iskrenostjo
ískrica
-e
ž
(
í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od iskra:
iskrice so letele, švigale daleč naokrog
/
iskrice v očeh
/
če bi bila v njem vsaj iskrica dobrote, bi se to ne zgodilo
;
niti iskrice upanja ni imel več
iskrílo
-a
s
(
í
)
elektr.
priprava z elektrodama, med katerima preskoči električna iskra, če napetost preseže določeno mejo:
krogelno iskrilo
iskríšče
-a
s
(
í
)
1.
teh.
kraj, kjer preskakujejo električne iskre:
na iskrišču nastane visokofrekvenčni električni tok
2.
elektr.
priprava z elektrodama, med katerima preskoči električna iskra, če napetost preseže določeno mejo;
iskrilo
iskríti se
-ím se
tudi
iskríti -ím
nedov.
, iskrèn
(
ī í
)
1.
oddajati iskre zaradi udarjanja ob zelo trd predmet:
kremen se iskri
;
podkve so se iskrile v diru
2.
oddajati, dajati v presledkih trenutno, intenzivno svetlobo:
sneg se iskri
;
zvezde se iskrijo na nočnem nebu
/
oči se mu iskrijo od navdušenja, veselja
;
led se iskri v soncu
3.
ekspr.,
v zvezi z
od
pojavljati se v visoki stopnji, veliki meri:
njegova novejša proza se kar iskri od domislic
;
vse, kar je napisal, se iskri od duhovitosti
/
v njenih očeh se je iskrilo sovraštvo
kazalo, izražalo
iskrèč se
-éča -e:
curek vode je, iskreč se, brizgal na vse strani
;
iskreči se biseri
;
iskreče se misli
;
temne, iskreče se oči
iskrív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se iskri, svetlika:
iskrivi biseri
;
iskriv sneg
;
nebo je bilo polno iskrivih zvezd
/
iskrive oči so ji veselo sijale
2.
knjiž.
duhovit
,
bister
:
iskriv humor
;
to je bila iskriva domislica, misel
/
izkazal se je kot zelo iskriv sogovornik
iskrívost
-i
ž
(
í
)
1.
lastnost, značilnost iskrivega:
iskrivost dragih kamnov
2.
knjiž.
duhovitost
,
bistrost
:
iskrivost njegovih misli je vso družbo zelo presenetila
;
iskrivost satire
ískrn
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na iskro:
iskrni snopi
ískrnica
-e
ž
(
ȋ
)
zool.,
navadno v zvezi
morska iskrnica
enocelična morska živalca s kapljicami maščobe na telesni površini, ki se v vodi svetijo, Noctiluca scintillans:
iskrenje morja povzročajo iskrnice
iskrolôvec
-vca
m
(
ȏ
)
priprava na dimniku ali v njem, ki zadržuje iskre:
lokomotive so bile tedaj še brez iskrolovcev
;
tovarniški dimnik s kupolastim iskrolovcem
ískrost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost iskrega:
zavida mu iskrost njegovih konj
/
ekspr.
iskrost črnih oči
/
knjiž.
iskrost duha
bistrost, prodornost
íslam
-a
m
(
ȋ
)
vera, ki jo je osnoval Mohamed:
sprejeti islam
;
širjenje islama
//
publ.
miselnost, kultura, ki je pod vplivom te vere:
umetnost islama
islamíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš miselnosti, kulture, ki je pod vplivom islama:
iraški islamisti
;
radikalni, zmerni islamisti
islamizácija
-e
ž
(
á
)
uvajanje, širjenje islama:
islamizacija je prinesla s seboj velike spremembe
;
islamizacija Balkana
islamízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
islam
:
sprejeti islamizem
/
umetnost islamizma
islamizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
uvajati, širiti islam:
njegov namen ni bil islamizirati Zahod, temveč modernizirati islam
2.
delati kaj muslimansko:
poskušali so islamizirati državo
islamizíran
-a -o:
islamizirane države
;
islamizirano ljudstvo
islamofobíja
-e
ž
(
ȋ
)
sovraštvo, odpor do islama in muslimanov:
v resoluciji so obsodili islamofobijo
;
širiti islamofobijo
;
pojav islamofobije
;
boj proti islamofobiji
íslamski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na islam:
islamska umetnost
/
prebivalci so islamske vere
islándski
in
íslandski -a -o
prid.
(
ȃ; ȋ
)
nanašajoč se na Islandce ali Islandijo:
islandski jezik
;
islandska književnost
/
islandski ribiči
♦
bot.
islandski lišaj
zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve, Cetraria islandica
;
min.
islandski dvolomec
íspa
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
podstrešje
:
skriti se na ispi
;
stopnice na ispo
istêje
istêj
ž
mn.
(
ē ȇ
)
nar.
odprtina pred kuriščem kmečke peči:
iz peči je potegnila lonec v isteje
/
obesiti meso nad isteje
/
postaviti večerjo med isteje
obok, stene te odprtine
ísti
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
na katerega se misli, iz katerega se izhaja:
še isti dan je izpolnil obljubo
;
stanujeta v istem hotelu
;
isti jezik govoreči ljudje
;
vrnili so se po isti poti
;
rojena sta istega leta
;
tega človeka je srečal tudi včeraj na istem mestu
/
vsak dan odhaja od doma ob istem času
;
naglas je v sedanjiku in nedoločniku na istem zlogu
/
knjiž.,
ekspr.
ta isti človek, ki mu je toliko hudega storil, je zdaj njegov sosed
prav ta
//
ekspr.,
v zvezi z
en
poudarja nespremenjenost, ponavljanje:
vsako leto hodi v en in isti kraj na počitnice
;
v debati se oglašajo vedno eni in isti ljudje
;
na vsa vprašanja je dobil en in isti odgovor
;
skoraj vsak dan je bila na mizi ena in ista jed
2.
pog.
ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje
a)
med seboj;
enak
:
dvojčka sta čisto ista
b)
pri dveh ali več osebah, stvareh:
imajo iste cilje, interese
;
vsi so v istem položaju
;
besedi z istim pomenom
;
imata obleko iste barve
;
sta iste starosti
;
vsi so istega mnenja
c)
od določenega, primerjanega:
delo je opravil v istem času kot drugi
;
iste čevlje ima kakor ti
;
ima isto bolezen kot oče
;
zemljo je prodal za isto ceno, kot jo je kupil
//
ki ne dopušča prednosti, izjem:
zakon je za vse isti
;
vsi bodo imeli iste pravice in dolžnosti
3.
pog.,
navadno v povedni rabi
ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene;
enak
:
nič se ni spremenil, vedno isti je
;
čisto ista je kot pred petimi leti
4.
zastar.,
v zaimenski rabi
ta
1
,
tisti
:
v istih časih so potovali z Gorenjskega na Štajersko čez Kamnik
;
isto noč od skrbi ni mogel zatisniti očesa
/
obrnil se je k sinu – isti je stal s povešeno glavo pred njim
/
pridite po potrdila danes, ker istih pozneje ne bomo izdajali
jih
;
podpisani prosi predsedstvo, da bi mu isto dovolilo dopust
da bi mu dovolilo
●
zastar.
prišla sta oba v isti čas
istočasno, hkrati
;
ekspr.
vstopila je isti hip, v istem hipu, ko so govorili o njej
prav takrat
;
govoriti, najti isti jezik
imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju
;
ekspr.
meče vse v isti koš
ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
;
ekspr.
v isti rog trobiti s kom
mu v vsem pritrjevati
;
pog.,
ekspr.
ista figa je, če grem ali ne
vseeno je
;
ekspr.
vse bi rad povedal v isti sapi
vse naenkrat, hitro
;
ekspr.
v isti sapi ga hvali in graja
zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem
ísti
-a -o
sam.
:
isto je izjavil pri zaslišanju kot pri razpravi
;
ekspr.
zmeraj goni (eno in) isto
;
ekspr.
pa smo na istem kot prej
v enakem položaju kot pred dogodkom, dejanjem, od katerega smo pričakovali spremembo;
prim.
isto
ístina
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
resnica
2
:
govoriti istino
;
imeti, šteti kaj za istino
●
zastar.
istina je, kar pravijo
res je
istinít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
resničen
,
stvaren
,
dejanski
:
v povesti je prikazal pisatelj istinito človeško bedo
;
ugotoviti istinito stanje
/
naštevati istinita dejstva
istiníto
prislov od istinit:
istinito prikazovati kaj
//
poudarja trditev:
istinito lep prizor
istinítost
-i
ž
(
ȋ
)
zastar.
resničnost
,
stvarnost
,
dejanskost
:
dokazati istinitost dogodka
;
istinitost dejstev
ístiti
-im
nedov.
(
ī ȋ
)
knjiž.
imeti, šteti za isto:
pojma sta si zelo blizu in ju lahko istimo
;
nepravilno je istiti pridnost z nadarjenostjo
/
tako se je navadil mesta, da se je skoraj istil z njim
/
do nesoglasij je prišlo, ker se vodstvo ni istilo s kolektivom
enačilo
ístje
ístij
ž
mn.
(
ī ȋ
)
nar.
odprtina pred kuriščem kmečke peči:
nametala je polen v istje
/
istje so polne saj
ístmus
-a
in
ístem -tma
m
(
ȋ; ī
)
geogr.
ozek pas kopnega med dvema morjema;
medmorje
,
zemeljska ožina
:
čez istmus so naredili prekop
/
korintski istmus
ísto
prisl.
(
ȋ
)
zastar.
tudi, prav tako:
nesreča je prizadela isto prebivalce sosednje vasi
isto...
ali
ísto...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na isti:
istobarven, istosmernost, istoverec
;
istotako
istobárven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je iste barve:
istobarvne obleke
;
istobarvno blago
♦
šah.
istobarvna lovca
dva bela ali dva črna lovca
istočásen
-sna -o
prid.
(
á
)
ki se pojavi, poteka ob istem času:
istočasen izid obeh knjig
;
istočasen prihod gostov
;
istočasno prevajanje
;
zapletel se je v več istočasnih razmerij
istočásno
prisl.
:
prišla sta istočasno
/
publ.
proces narodnega zedinjevanja je bil istočasno prvi pogoj uspešnega boja proti fevdalizmu
obenem, hkrati
istočásnost
-i
ž
(
á
)
lastnost istočasnega:
istočasnost dogodkov
/
ta glagol izraža istočasnost
istodôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
nastal v isti dobi, v istem obdobju:
več istodobnih zapisov priča o tedanjih kulturnih razmerah
;
kopije istodobnih originalnih slik
//
zastar.
takraten
:
istodobne bralce je roman zelo razburil
istodôbno
prisl.
:
istodobno ustvarjena dela
/
zastar.
pismi sta prejela istodobno
ob istem času, istočasno
istodôbnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost istodobnega:
istodobnost zapisov
/
istodobnost ugotovitev
istočasnost
♦
jezikosl.
glagolska oblika za izražanje istodobnosti
istoimén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
istoimenski
:
film je posnet po istoimenem romanu
istoiménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima isto, enako ime:
film snemajo po istoimenskem romanu angleškega pisatelja
;
arija Aide iz istoimenske opere
;
v knjigo je uvrščena istoimenska zbirka črtic in novel
♦
elektr.
istoimenski električni naboji
električni naboji, ki so vsi pozitivni ali vsi negativni
;
mat.
istoimenske enote
merske enote, ki imajo isto ime
;
istoimensko število
količina, ki se izrazi v primerjavi z drugo količino z isto mersko enoto
istoizvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
ki je istega izvora:
istoizvorne posledice
/
istoizvoren pojav
♦
biol.
istoizvorni organi
homologni organi
istokŕven
-vna -o
prid.
(
ŕ r̄
)
knjiž.
ki je iste krvi, istega rodu:
istokrvni ljudje
♦
vet.
istokrvno govedo
govedo iste pasme
istolétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor je rojen istega leta, vrstnik:
njegovi istoletniki so že skoraj vsi pomrli
istoléžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̄
)
geom.
enakoležen
:
istoležna kota
;
istoležni stranici
istolíčen
-čna -o
prid.
(
ī
)
knjiž.
ki je iste oblike:
istolična stvar
♦
min.
istolične snovi
snovi, ki kristalizirajo v podobnih kristalih; izomorfne snovi
istolíčnost
-i
ž
(
ī
)
knjiž.
lastnost, značilnost istoličnega:
istoličnost stvari
♦
min.
pojav, da snovi kristalizirajo v podobnih kristalih; izomorfizem
istopoménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
jezikosl.
ki ima isti pomen:
istopomenske besede
istoréčje
-a
s
(
ẹ̑
)
lit.
opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena;
tavtologija
:
z istorečjem je hotel natančneje opredeliti pomen povedanega
istórija
-e
ž
(
ọ́
)
1.
star.
zgodba
,
povest
:
poslušati, pripovedovati istorije
;
detektivske, razbojniške istorije
//
nav. mn.
neresnična pripoved, izmišljotina:
o njem krožijo čudne istorije
2.
ekspr.
neprijeten dogodek, afera:
pazi, da se še ti ne zapleteš v to istorijo
/
tam imajo spet neko umazano istorijo
istoróden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
ki je istega rodu, iste narodnosti:
istorodno prebivalstvo
//
knjiž.
ki je čemu enak glede na nastanek in zgradbo:
istoroden pojav
;
istorodna oblika
/
istorodne črtice in povesti
enakovrstne, enake
istoródnost
-i
ž
(
ọ̄
)
lastnost istorodnega:
istorodnost prebivalstva
/
knjiž.
istorodnost pojavov
/
istorodnost izbranih motivov
enakovrstnost, enakost
istosméren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
nanašajoč se na isto smer:
istosmerni veter
/
istosmerni interesi
♦
elektr.
istosmerni tok
enosmerni tok
istosmérno
prisl.
:
istosmerno delujoče pobude
♦
geom.
istosmerno vzporedni premici
istosmiselno vzporedni premici
istosmérnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost istosmernega:
istosmernost vetra
/
istosmernost delovanja
istosmíseln
-a -o
[
istosmisələn
in
istosmisəln
]
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
nanašajoč se na isti smisel:
istosmiselno delovanje
istosmíselno
prisl.
:
istosmiselno nastopati
♦
geom.
istosmiselno vzporedni premici
istospôlen
-lna -o
prid.
(
ȏ
)
knjiž.
ki je istega spola:
istospolni vrstniki
/
istospolna nagnjenja
homoseksualna
istosredíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
geom.
ki ima isto, skupno središče;
koncentričen
:
istosrediščna kroga
;
istosrediščne krogle
ístost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost istega:
istost pomena ga pri rabi besed ni ovirala
/
ugotavljati razlike in istosti stvari
//
identičnost
,
enakost
:
istost stališč do spornega vprašanja jih je pomirila
♦
filoz.
nauk o istosti
identitetna filozofija
;
pravn.
ugotoviti istost osebe
identičnost
ístotakó
prisl.
(
ȋ-ọ̑
)
zastar.
prav tako, ravno tako:
odšel je, istotako njegov sosed
ístotàm
prisl.
(
ȋ-ȁ
)
zastar.
prav tam, ravno tam:
spis je bil objavljen istotam
istovérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor je iste vere, veroizpovedi:
poročila se je z istovercem
istovéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̄
)
publ.
identičen
,
enak
:
pojava v obeh državah sta istovetna
/
obtoženec je istoveten s storilcem
;
prevod ni popolnoma istoveten z izvirnikom
istovétenje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od istovetiti:
Trubarjevo istovetenje s Slovenci in slovenskim jezikom
/
istovetenje zločina in bolezni
istovétiti
-im
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
publ.
identificirati
,
enačiti
:
socialno gibanje je istovetil z uporom
/
pisatelj istoveti lepoto in hrepenenje
;
gledalec se istoveti z osebami v filmu
/
ljubil je deželo in se istovetil z njo
istovétnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
publ.
identičnost
,
enakost
:
v pogovorih je bila ugotovljena istovetnost gledišč do vseh mednarodnih političnih vprašanj
//
pravn.
skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi znaki, dejstvi:
vsi navzoči so potrdili istovetnost obtoženca
/
preklicati potrdilo o istovetnosti osebne izkaznice
♦
filoz.
dialektična istovetnost
ki vključuje notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi
istovréden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
enakovreden
,
ekvivalenten
:
istovredne stvari
/
istovredna izraza, pojma
istovŕsten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
ki je iste vrste:
istovrstni predmeti
;
istovrstne dejavnosti
;
istovrstne sestavine
/
istovrstni gozdovi
istovŕstnost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost istovrstnega:
istovrstnost predmetov
/
istovrstnost njihove dejavnosti jih povezuje
istozlóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
jezikosl.
ki pripada istemu zlogu:
istozložni glas
istoznáčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
zastar.
istopomenski
:
istoznačne besede
istràn
in
istrán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
vino iz Istre:
prinesel mu je liter črnega istrana
istriján
-a
m
(
ȃ
)
gonič s kratko ali resasto dlako;
istrijanec
istrijánec
-nca
m
(
ȃ
)
1.
gonič s kratko ali resasto dlako:
čistokrven istrijanec
2.
istran
:
naročiti liter istrijanca
ístroromúnski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȗ
)
nanašajoč se na Istroromune:
istroromunski jezik
ístrski
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na Istrane ali Istro:
istrska govorica
;
tako pripravljene ribe so istrska specialiteta
/
istrski gonič
gonič s kratko ali resasto dlako
;
istrsko vino
♦
glasb.
istrska lestvica
šesttonska lestvica, značilna zlasti za istrsko ljudsko glasbo
íšias
-a
m
(
ȋ
)
vnetje bedrnega živca,
med.
ishias
:
imeti, zdraviti išias
iškarijót
-a
m
(
ọ̑
)
slabš.
izdajalec
,
ovaduh
:
med nami ni bilo iškarijota
/
kot psovka
ti prodana duša, iškarijot!
iškarijótski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
slabš.
izdajalski
,
ovaduški
:
iškarijotsko dejanje
/
odhajal je z iškarijotskimi koraki
ítak
in
ìtak
člen.
(
ȋ; ȉ
)
1.
navadno v zvezi z
že
poudarja dejstvo, ki je že znano brez nadaljnjih podatkov;
tako in tako
:
toča je uničila že itak revne posevke
//
za poudarjanje dejstva, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep:
ostani še, vlak si itak zamudil
/
ne bom je predstavljal, saj jo itak poznate
2.
zastar.
kljub temu, vendar:
bila je bogata, itak ni mogla dobiti ženina
italianíst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za italianistiko:
znan italianist
italianístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na italianiste ali italianistiko:
italianistična predavanja
//
um.
ki je pod vplivom italijanske umetnosti:
takratno italianistično slikarstvo na Nizozemskem
italianístika
-e
ž
(
í
)
veda o italijanskem jeziku in književnosti:
napisal je več razprav iz italianistike
/
slušatelji italianistike
italianizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od italianizirati:
italianizacija krajevnih imen
italianízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element italijanščine v kakem drugem jeziku:
ogibati se italianizmov
italianizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od italianizirati:
italianiziranje obmejnega prebivalstva
italianizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati kaj italijansko:
italianizirati obmejne prebivalce
/
italianizirati takratno nizozemsko slikarstvo
italijanáš
-a
m
(
á
)
slabš.
pripadnik neitalijanskega naroda, zavzemajoč se za italianizacijo:
zagrizen italijanaš
;
italijanaši in nemčurji
♦
zgod.
italijanaš
v Dalmaciji in Istri, od dualizma do prve svetovne vojne
pristaš stranke, ki se je v začetku zavzemala za avtonomijo, kasneje pa za priključitev k Italiji
italijánček
-čka
m
(
ȃ
)
pog.
dva decilitra točenega piva:
za italijančka je odštela 1,70 evra
italijánčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti italijanskega jezika:
odkar je prišel iz Italije, rad italijanči
//
ekspr.
govoriti italijansko:
govôri po naše, zakaj italijančiš
italijánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
pog.
kar je po izvoru iz Italije:
od vseh sort pšenice je najbolje obrodila italijanka
;
gojiti italijanke in razne druge pasme kokoši
;
kranjske čebele in italijanke
italijanske čebele
2.
voj.
karabinka z zložljivim bajonetom pod cevjo, italijanske proizvodnje:
nameril je vanj svojo kratko italijanko
italijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Italijane ali Italijo:
italijanski jezik
;
italijanska književnost
/
pšenica italijanske sorte
/
italijanski film
/
do 2002
italijanska lira
/
publ.
italijanski škorenj
Apeninski polotok
//
med drugo svetovno vojno
nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Italije:
partizani so se spopadli z italijansko patruljo
/
italijanska okupacija slovenskega ozemlja
♦
igr.
italijanska križanka
križanka, pri kateri mora črna polja razporediti reševalec
;
lit.
italijanski enajsterec
enajsterec
;
zool.
italijanska čebela
čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica
italijánsko
prisl.
:
govoriti (po) italijansko
italijánstvo
-a
s
(
ȃ
)
državna in politična pripadnost k Italiji:
ob vsaki priložnosti poudarja svoje italijanstvo
//
italijanska kultura in miselnost:
širjenje, vpliv italijanstva
italijánščina
-e
ž
(
ȃ
)
italijanski jezik:
uči se italijanščino
;
melodioznost italijanščine
/
popoldne imajo italijanščino
pouk tega jezika
italofíl
-a
m
(
ȋ
)
kdor se navdušuje za italijansko politiko ali kulturo:
navdušen italofil
italofílski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od italofil:
italofilska politika
itálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Italce:
italski jeziki
/
atrij je bil v italski hiši osrednji stanovanjski prostor
//
zastar.
italijanski
:
potovanje po italskih mestih
iterácija
-e
ž
(
á
)
1.
lit.
večkratna pojavitev iste besede ali besedne skupine;
ponovitev
,
ponavljanje
:
uporabljati iteracije
2.
mat.
računanje, pri katerem se ponavlja vstavljanje približnega rezultata, da se s tem približuje pravemu rezultatu:
rešiti nalogo z iteracijo
íterativen
in
iteratíven -vna -o
prid.
(
ȋ; ȋ
)
jezikosl.
ki izraža ponavljajoče se dejanje;
ponavljalen
:
iterativni glagoli
itêrbij
-a
m
(
é
)
kem.
redka kovina sive barve, element Yb:
íti
grém
in
grèm
nedov. in dov.
, grémo
in
grêmo
stil.
gremò, gréste
in
grêste
stil.
grestè, gredó
in
gredò
in
grêjo
stil.
grejò; bom šèl
in
pójdem
itd.
; pójdi pójdite
tudi
pojdíte,
stil.
ídi ídite; šèl šlà šlò
tudi
šló
(
ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi
)
1.
premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer:
ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto
;
žival je šla vsa razdražena proti lovcu
;
stražar je šel pred njim
;
šel je mimo, ne da bi nas pogledal
;
molče sta šla po cesti
/
za hip se je ustavil, nato pa šel dalje
;
gosi so šle druga za drugo
;
šel bi hitreje, če bi mogel
/
po strmini smo šli po vseh štirih
/
pog.:
ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal
ko smo se peljali
;
ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista
sta se peljala
//
premikati se zlasti v določeno smer sploh:
ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna
;
letalo je šlo hitro in visoko
je letelo
;
pog.
avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel
vozil s hitrostjo
;
pog.
koliko gre ta avto
kakšno največjo hitrost ima
/
oblaki gredo čez nebo
;
pog.
opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno
se usedajo
;
sonce že gre za goro
zahaja
/
tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje
/
kri gre od srca po vsem telesu
2.
opraviti kako pot:
vsak dan gre na pokopališče
;
zjutraj je šel v mesto
;
seznanili smo se, ko smo šli v planine
/
vsako leto gre v kako drugo deželo
potuje
;
tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom
/
si že šel na Triglav
si že bil na Triglavu
/
pog.
ta vlak gre na Jesenice
bo peljal
//
opraviti kako pot z določenim namenom:
iti k sorodnikom na obisk
;
iti v bolnišnico na pregled
;
iti v gostilno h kosilu
;
iti v gozd po drva
;
iti v mesto nakupovat
/
iti k frizerju, zdravniku
;
iti k izpitu, na delo, kopanje
;
iti po zdravnika
;
v službo, šolo sta šla skupaj
;
iti čakat brata, pozdravit goste
/
iti na predavanje, prireditev
;
nihče ni šel na sestanek
ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
//
z oslabljenim pomenom
izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo:
ni še šel k izpitu
;
po kosilu grem pol ure na sprehod
se pol ure sprehajam
;
pog.:
si že šel na operacijo
si se že dal operirati
;
celo popoldne se je šel z nami igrat
se je z nami igral
;
zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno
zjutraj bomo kosili
;
z njim je šla večkrat plesat
je večkrat plesala
3.
izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu:
čas je, da gremo od tod
;
ob štirih je šel z doma
;
živali gredo pozimi v večjo globino
;
šel je v sobo in se zaprl
;
ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo
/
kot vljudnostna fraza
lahko greste
/
pog.:
žebelj ne gre iz deske
se ne da izvleči
;
meso gre rado od kosti
se rado loči
;
jermen je šel z jermenika
padel, zdrsnil
;
kdaj gre vlak
odpelje
;
zamudili ste, vlak je že šel
odpeljal
/
pog.
šel bi k vam, če me marate
priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas
;
iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko
se je odselilo
/
pog.,
ekspr.
bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel
da bo umrl
4.
pog.
premikajoč se pojavljati iz česa ali kje:
iz dimnika gre dim
;
iz rane gre kri
teče, se cedi
;
moka gre iz vreče
se raztresa, se usipa
/
mokrota mu je šla v čevlje
prodirala, pronicala
/
ajda gre iz zemlje
klije
/
od pečenke je šel prijeten vonj
//
premikajoč se pojavljati sploh:
že tri dni gre dež
dežuje
;
po nekaterih krajih je šla toča
padala
//
širiti se:
slab zrak gre tudi v sosednje prostore
/
mraz mu je šel po celem telesu
;
novica je šla od vasi do vasi
5.
pog.
potegniti
,
seči
2
:
iti z roko čez čelo
;
šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec
;
po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo
/
iti s svedrom v notranjost zemlje
vrtati
;
na ovinku je šel nekoliko preveč desno
zavil
;
pri skoku je šel s telesom preveč naprej
se je nagnil
;
pren.
v svojih raziskavah ni šel tako daleč
6.
pog.
teči
,
delovati
:
mlin stoji, stope pa gredo
;
posluša, če ura gre
;
stroj je šel zelo tiho
/
ta avtomobil sploh ne gre
je pokvarjen
;
ura gre točno
;
njegova ura gre naprej
prehiteva
, nazaj
zaostaja
/
ob praznikih pošta ne gre
/
ekspr.
gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati
bi govorila, pripovedovala
7.
pog.
biti speljan, voditi:
železnica gre mimo tistega kraja
;
cesta gre čez hrib
;
daljnovod gre po dolini
;
na tem mestu gre reka nekoliko na desno
zavije
/
vrata gredo na dvorišče
;
stopnice gredo v klet
/
del kolesa, skozi katerega gre os
/
žile gredo od srca po vsem telesu
//
segati, razprostirati se:
tukaj gre kopno daleč v morje
/
tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi
8.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža
a)
usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo:
iti v lepšo prihodnost
;
publ.:
iti v socializem
;
vse je kazalo, da gre država v vojno
b)
brezoseb.
bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo:
šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo
;
na poldne je šlo in vsi smo bili lačni
/
ura gre na enajsto
kmalu bo enajst
;
otrok gre v deveto leto
bo star devet let
//
z glagolskim samostalnikom
izraža
c)
udeleženost pri nastopu stanja, dejanja:
iti na dopust
;
tudi najmlajši je šel že v službo
;
ekspr.
iti v smrt za domovino
umreti
;
star.
iti v zakon s kom
poročiti se
/
publ.:
razložili so, zakaj so šli v revolucijo
so začeli revolucijo
;
za to stvar država ne bo šla v vojno
ne bo začela vojne
/
iti v spopad s kom
spopasti se
/
ekspr.
za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika
boš obtožen, te bodo zaprli
č)
publ.
da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik:
s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo
;
predlog bo šel na glasovanje
o njem se bo glasovalo
, v obravnavo
se bo obravnaval
;
veliko izdelkov gre v izvoz
se izvaža
//
postati član, pridružiti se:
iti k tabornikom, jezuitom
;
iti v stranko
/
pog.:
iti k dimnikarjem
postati dimnikar
;
šla je k filmu
postala je filmska igralka
;
šel je med postopače
postal je postopač
;
iti za poroka komu
biti komu porok
;
šel bo za šoferja
postal bo šofer
9.
s prislovnim določilom
izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo:
gibanje gre v krogu
;
zdravljenje gre počasi
;
pog.
vsako delo gre sprva počasi
se opravlja, dela
/
pog.,
ekspr.
tiskanje knjige nikamor ne gre
zelo počasi napreduje
/
pog.:
trgovina gre dobro
dobro uspeva
;
ekspr.
ta knjiga gre
se dobro prodaja
/
tisti dan je šlo vse narobe
/
brezoseb.
tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo
v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
//
s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku
biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah:
gre mu dobro, slabo
/
s trgovino sedaj ne gre najbolje
10.
pog.,
z dajalnikom
biti dostopen, razumljiv:
matematika mu ne gre
/
otroku pisanje že gre
ga že obvlada
/
to delo mu ne gre
ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
//
biti všeč, tekniti:
meso mu gre
;
polenta mu ne gre
11.
izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi:
v sobo gresta le miza in kavč
;
vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti
;
jabolka ne bodo šla v košaro
/
pog.
v ta avto gre pet oseb
avto je registriran za pet oseb
//
izraža, da je kaj ustrezno
a)
glede na velikost, obliko:
ta ključ ne gre v ključavnico
;
te rokavice ne bodo šle na mojo roko
/
pog.
os ni šla v luknjo
se ni dala namestiti
b)
glede na estetske lastnosti:
k tej obleki ne gredo visoki čevlji
/
ti barvi gresta lepo skupaj
c)
glede na kvaliteto:
to gre po kakovosti v tretji razred
12.
pog.,
z dajalnikom
biti določen komu, pripadati:
kakšen delež gre podjetju
/
ekspr.
tebi gre hvala
;
za zvestobo ti gre plačilo
/
ekspr.
slišal je, kar mu gre
ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
13.
pog.
miniti
,
minevati
:
čas mu gre počasi
;
tako je šel dan za dnem
;
leto je šlo ko blisk
14.
pog.
porabiti se, potrošiti se:
denar je šel za hrano in elektriko
;
papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje
;
za kosilo je šlo več kilogramov mesa
/
na sto kilometrov gre deset litrov bencina
/
to blago je že zdavnaj šlo
pošlo
;
sladke stvari pri hiši hitro gredo
se hitro pojedo
//
žarg.
uničiti se, pokvariti se:
na taki cesti bo guma šla
;
žarnica je šla
je pregorela
15.
brezoseb.,
v zvezi z
za
izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja:
kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari
;
moramo iti na sejo, ker gre za nas
/
za kaj je šlo v predavanju
kaj se je obravnavalo
/
gre za to, da bo vsak človek čim bolj svoboden
/
ekspr.
šlo je za življenje in smrt naroda
narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
//
pog.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
prizadevati se, truditi se:
gre mu za čast
;
njemu gre za človeka
;
nižje pog.
gre se mu za to, da bi bilo vse prav
gre
//
izraža istost, opredelitev:
tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek
;
v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti
16.
brezoseb.,
z nedoločnikom ali odvisnim stavkom
izraža nedopustnost česa:
(to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival
;
po mojem ne gre dvomiti o tem
;
tega ne gre podcenjevati
//
z glavnim stavkom
moči
1
,
zmoči
:
naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo
;
poskušal je vstati, pa ni šlo
/
(to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate
tega ne boste mogli napraviti
//
pog.,
z nedoločnikom
poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik:
vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati
;
kaj si se šel tako neumno zlagati
/
s teboj se ne grem prepirati
se nočem
/
no, ona pa gre in se poroči
●
pog.,
ekspr.
opazil je, da je denarnica šla
da je ukradena
;
ekspr.
prišlo je vse, kar leze in gre
veliko ljudi
;
pog.
kako že gre tista pesem
se glasi
;
ekspr.
stvari gredo svojo pot
se razvijajo, potekajo normalno, mirno
;
ekspr.
priznati komu mesto, ki mu gre
pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti
;
pog.
staviti grem, da bo spet zamudil
stavim
;
knjiž.
iti stvarem do jedra
popolnoma jih spoznati
;
pog.
plašč mi gre do kolen
sega
;
ekspr.
iti do zadnjih mej
storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice
;
jok jim ni šel več tako do živega
jih ni več motil, spravljal v nejevoljo
;
ekspr.
molče so šli mimo dogodka
niso mu posvetili nobene pozornosti
;
iti brez dote od hiše
ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno
;
ekspr.
delo mu gre hitro od rok
hitro dela
;
iti molče preko česa
ne reagirati na kaj, zlasti z besedami
;
iti komu s poti
umakniti se mu
;
pog.
pojdi mi z luči
umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo
;
ekspr.
z njim gre h koncu, kraju
umrl bo
;
pog.,
ekspr.
vse je šlo k hudiču
je propadlo
;
pog.
šel je čez to
tega ni upošteval
;
gre mu na bolje
zdravstveno stanje se mu izboljšuje
;
pog.
ladja je šla na dno
se je potopila
;
pog.
kozarec je šel na drobno
se je zdrobil
;
klada je šla na dvoje
se je razklala
;
pog.,
ekspr.
iti na jetra, živce
dražiti, povzročati nejevoljo
;
ekspr.
na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo
zelo sem prizadet
;
ekspr.
iti (komu) na led
dati se prevarati, ukaniti
;
ekspr.
iti (komu) na limanice
dati se prevarati, ukaniti
;
ekspr.
iti na magistrat
v Ljubljani
poročiti se
;
rib. žarg.
ribe gredo najbolj na muho
ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho
;
ekspr.
zdaj bo šlo na nož
stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro
;
ekspr.
gre mu na otročje
postaja otročji
;
pog.
na roke jim gre
dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim
;
evfem.
iti na stran
na malo ali veliko potrebo
;
evfem.
šel je na drugi svet
umrl je
;
publ.
mladina je šla na ulice
je javno manifestirala, demonstrirala
;
ekspr.
iti na matični urad
poročiti se
;
nižje pog.,
ekspr.
šel je po gobe
umrl je
;
ekspr.
tat je šel pod ključ
zaprli so ga v ječo
;
evfem.
zelo je bolan, vse gre podenj
malo in veliko potrebo opravlja v posteljo
;
ekspr.
iti pod nož
dati se operirati
;
star.
iti pred oltar
poročiti se
;
pog.
ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro
če ga bo cenzura odobrila
;
ekspr.
to piskanje mi gre skozi ušesa
neprijetno deluje name
;
solata gre v cvet
poganja steblo s cveti
;
pog.
knjiga gre v denar
proda se dosti izvodov knjige
;
ekspr.
iti v krtovo deželo
umreti
;
iti v ekstrem
zelo pretiravati v kaki stvari
;
novica mu ni šla v glavo
ni mogel verjeti, da je resnična
;
pog.
poštevanka mu ne gre v glavo
ne more si je zapomniti
;
ekspr.
kupčija mu gre v klasje
mu uspeva, se uspešno končuje
;
pšenica gre v klasje
poganja klasje
;
ekspr.
šli so v korak, v koraku
premikali so se s hitrostjo navadne hoje
;
ekspr.
iti v korak s časom
prilagajati se razmeram; biti napreden
;
evfem.
mož gre že v leta
se stara
;
ekspr.
škoda gre že v milijone
je zelo velika
;
šalj.
pijača mu je šla v noge
tako je vinjen, da zelo težko hodi
;
ekspr.
to mu je šlo v nos
peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega
;
nižje pog.
v kateri razred greš
kateri razred obiskuješ
;
ekspr.
iti v Rim
roditi
;
ekspr.
stvar gre iz rok v roke
hitro menja uporabnika, lastnika
;
ekspr.
iti vase
razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki
;
ekspr.
to gre v mojo škodo
pri tem imam škodo jaz
;
iti v vas h komu
v kmečkem okolju
obiskati koga, iti na obisk h komu
;
ekspr.
gremo v zimo
zima se približuje
;
ekspr.
tovarna je šla v zrak
tovarno je uničila eksplozija
;
zastar.
njegova hči je šla za nekega generala
se je poročila z nekim generalom
;
pog.
med vojno ji je šlo za glavo
bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo
;
ekspr.
vse je šlo za med
zelo lahko, zelo dobro se je prodalo
;
ekspr.
za nohte nam gre
znašli smo se v težkem položaju
;
šol. žarg.
samostalnik roka gre po tipu gora
se sklanja
;
iti s časom
prilagajati se razmeram; biti napreden
;
iti z modo
oblačiti se po najnovejši modi
;
evfem.
šla je z njim (spat)
spolno je občevala z njim
;
evfem.
vse gre z njim
ukrade, kar se da
;
pog.
z očmi je šel po vseh zbranih
pogledal je vse zbrane
;
ekspr.
iti za delom
iskati delo
;
šalj.
kam pa greš? Za nosom
izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev
;
pog.
šla je za njegovim očesom
pogledala je v isto smer kot on
;
iti za pogrebom
udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda
;
pog.
mleko gre čez
kipi in gre čez rob
;
pog.
spet gre nekaj dol
rosi, malo dežuje, malo sneži
;
pog.
noht je šel dol
je odpadel
;
pog.
sonce gre dol
zahaja
, gor
vzhaja
;
pa pojdi, če (že) ne gre drugače
če misliš, da moraš oditi
;
star.
po božiču gre dan gor
postaja daljši
;
nižje pog.
sladkor bo šel gor
se bo podražil
;
šol. žarg.
iti naprej
obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred
;
evfem.
šlo je naprej
imela je spontani splav
;
pog.
šla bosta narazen
razvezala se bosta
;
ekspr.
pri hiši je takrat začelo iti navzdol
družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati
;
pog.
s fantom gre navzdol
moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši
;
pog.
iti z glasom navzdol
začeti govoriti, peti z nižjim
, navzgor
začeti govoriti, peti z višjim glasom
;
pog.
ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali
ko smo se vračali
;
star.
mrzla jesen noter gre
se približuje
;
star.
po bliskovo mu gre sablja
zamahuje s sabljo
;
iron.
v tovarni je šlo vse preveč po domače
ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
;
pog.
lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal
občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se
;
ekspr.
s svojimi zahtevami gre predaleč
preveč zahteva
;
star.
glava mu bo šla proč
obglavljen bo
;
pog.
kolo rado gre
se rado vrti, teče
;
pog.
blago je šlo skupaj
se je skrčilo, uskočilo
;
iron.
ej, dragec, tako pa ne bo šlo
izraža opozorilo, svarilo
;
ekspr.
tesno mi gre za čas, s časom
imam zelo malo časa (za kaj)
;
ekspr.
trda mi gre za denar
primanjkuje mi denarja
;
pog.
igralec je šel ven z adutom, s kraljem
dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti
;
ekspr.
prvi dobiček ne gre v mošnjiček
začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
;
v tretje gre rado
♦
ekon.
prispevki gredo v breme proračuna
se plačujejo iz proračuna
;
voj.
iti v strelcih
premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
íti se
opravljati kako igro
a)
z namenilnikom:
iti se igrat, kartat
/
iti se kosat, metat
b)
s tožilnikom:
iti se slepe miši, ravbarje in žandarje, šah, ti loviš
/
šli so se različne igre
//
ekspr.
izraža negativno stališče do dejavnosti, kot jo nakazuje določilo:
gredo se umetnost
/
iti se znanstvenika
/
kaj se pa greste
kaj delate, počenjate
/
pri nas se kar naprej nekaj gremo
●
ekspr.
iti se mance
ne govoriti, ne ravnati odkrito
;
ekspr.
zdaj se ne bova šla slepih miši
govorila, ravnala bova odkrito
;
pog.
ne gre se mi še domov
ne da se mi še iti domov
gredé
:
domov grede je prepeval
;
tvoje rože sem mimo grede občudoval
;
nazaj grede smo gazili po debelem snegu
;
knjiž.
grede po gozdu, je zagledal srno
gredóč
-a -e:
gredoč po cesti je žvižgal
;
ogovarjali so mimo gredoče ljudi
;
sam.:
zavpil je za gredočim
idóč
-a -e:
star.
idoč skozi gozd, je premišljeval o vsem mogočem
;
dobro idoča obrt
;
sam.:
na idoče se ni ozirala;
prim.
grede
,
gredoč
,
mimogrede
,
mimoidoči
,
pojdi
,
pojdoč
itinerár
-ja
tudi
itinerárij -a
m
(
á
)
knjiž.
popis potovanja, potopis:
izdati itinerar
//
tur.
podroben načrt, popis nameravanega potovanja:
držati se itinerarja
♦
zgod.
seznam cest in ladijskih zvez v rimskem imperiju
itisón
-a
m
(
ọ̑
)
talna obloga, pri kateri so petlje iz lasaste preje všite v podlago:
čistiti itison
ítrij
-a
m
(
í
)
kem.
lahka kovina sive barve, element Y:
íva
-e
ž
(
í
)
bot.
grm ali drevo s širokimi, jajčastimi, na spodnji strani belo dlakavimi listi, Salix caprea:
iva raste ob potoku
;
grmovje, veje iv
ivánji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
nar.,
v zvezi
ivanji kres
kres na kresni večer:
ivánjski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nar.
kresen
:
ivanjska noč
;
ivanjski kres
kres na kresni večer
;
ivanjske rože
ivanjščice
ivánjščica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
bot.
travniška rastlina z belimi in rumenimi cveti v koških, Leucanthemum:
šopek ivanjščic
/
navadna ivanjščica
2.
zastar.
hrošč s svetilnim organom na spodnji strani zadka;
kresnica
ivér
1
tudi
íver -a
m
(
ẹ̑; ȋ
)
zastar.
iver
2
:
iveri so leteli izpod sekire na vse strani
ivér
2
in
íver -i
ž
(
ẹ̑; ȋ
)
1.
od celote ločen majhen, droben del navadno lesa:
sekal je s tako silo, da so iveri letele daleč naokrog
;
ledne, skalne iveri
;
pren.,
knjiž.
miselne iveri
2.
z rodilnikom
zelo majhna količina;
drobec
:
tudi v tem je iver resnice
3.
knjiž.
misel
,
izrek
:
drobne iveri in sentence
●
bibl.
iver v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne
vidi majhne napake drugih, svojih velikih pa ne
♦
les.
droben del lesa določenih mer in oblik
;
zool.
na morskem dnu živeča ploščata riba, ki ima na koži trnate izrastke, Pleuronectes flesus
ivérast
tudi
íverast -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȋ
)
nanašajoč se na iver:
iverasta lesovina
/
iveraste plošče
iverne plošče
♦
min.
iverasti prelom
prelom, značilen za drobnozrnate snovi
ivéren
in
íveren -rna -o
prid.
(
ẹ̑; ȋ
)
ki je iz iveri:
iverni izdelki
/
iverne plošče
plošče, narejene pod pritiskom iz iveri in fenolnih smol, lepil
íverica
tudi
ivérica -e
ž
(
ȋ; ẹ̑
)
les. žarg.
iverna plošča:
ta del omare je iz iverice
ivérje
tudi
íverje -a
s
(
ẹ̑; ȋ
)
več iveri:
polno iverja in suhljadi je ležalo po tleh
♦
les.
drobni deli lesa določenih mer in oblik
íverka
tudi
ivérka -e
ž
(
ȋ; ẹ̑
)
pog.
iverna plošča:
obiti z iverkami
;
proizvodnja iverk
ivérnat
in
ívernat -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȋ
)
bogat z ivermi:
ivernata snov
/
ivernate plošče
iverne plošče
ívjast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ivnat
:
ivjaste veje
ívje
-a
s
(
ȋ
)
snegu podobna snov, ki se naredi v mrazu in megli, zlasti na drevju:
po grmovju se dela ivje
;
veje so pokrite z ivjem
;
svetlikajoče se ivje
●
ekspr.
glavo mu je pobelilo ivje
njegovi lasje so postali sivi, beli
ívnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
pokrit z ivjem:
ivnate veje
;
kučma in lasje so bili ivnati
;
ivnato drevje
ívovje
-a
s
(
í
)
drevje, grmovje iv:
trstje se prepleta z ivovjem
//
veje iv:
nalomiti ivovja
iz
predl.
,
z rodilnikom
1.
za izražanje premikanja iz notranjosti predmeta ali prostora navzven:
skočiti iz grmovja
;
stopiti iz hiše
;
piti iz kozarca
;
prenos iz gledališča
;
ropot iz kuhinje
/
priti iz Kranja, Nemčije
;
priti iz Gorenjske
z Gorenjskega
/
iz megle je rosilo
;
priti iz vode
/
z drugimi predlogi
peljati se iz mesta na deželo, pod Gorjance, v vas
/
izgnati iz dežele
;
izpustiti iz rok
;
pren.
rešiti se iz nevarnosti
;
buditi iz spanja
//
za izražanje usmerjenosti, izstopanja:
kamen štrli iz tal
;
pogled iz sobe
2.
za izražanje
a)
izhodišča, izvora:
izhajati iz kmečkega rodu
;
sin iz drugega zakona
/
drobiž iz stotaka
/
streli iz puške
/
iz njenega govorjenja je dognal resnico
b)
pripadnosti, okolja:
kava iz Brazilije
;
žuželka iz družine murnov
;
publ.
blago iz uvoza
uvoženo blago
/
arija iz opere
;
odlomek iz Cankarja
iz Cankarjevih del
/
publ.,
v naslovih
iz listnice uredništva
3.
za izražanje prehajanja, spreminjanja:
iz teh celic so nastale krvničke
;
iz otroka zraste mož
;
kaj boš naredil iz tega?
/
navadno v zvezi z
v
:
napredovati iz asistenta v docenta
;
iz kmetice se je spremenila v gospo
;
prevajati iz nemščine v slovenščino
4.
s pomožnim glagolom
za izražanje stanja zunaj česa:
moštvo je precej iz forme
/
ta obleka je že iz mode
ni več moderna
;
pog.:
že teden dni ni bila iz hiše
je ni zapustila
;
fant je že iz šole
je končal šolanje
/
bolnik je že iz nevarnosti
5.
za izražanje časovnega izhodišča:
poznam ga iz šolskih let
;
spomini iz mladosti
;
utopija iz leta dva tisoč
/
kmeta pozna iz službovanja na deželi
/
iz mladega
od mladega, od mladih let
6.
za izražanje
a)
iz katere snovi je kaj:
izdelati kipec iz brona
;
izrezati iz lesa
;
zid iz rezanega kamna
;
rjuha iz domačega platna
/
trnek iz bucike
/
naloga iz geometrije
;
izpit iz matematike
b)
iz katerih enot kaj sestoji:
priprava je iz več delov
;
moštvo je sestavljeno iz igralcev treh klubov
7.
za izražanje nagiba ali vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja:
storiti kaj iz nagajivosti, strahu, usmiljenja
;
oditi iz protesta
;
vprašati iz radovednosti
/
tat iz navade
/
odkloniti iz več vzrokov
//
za izražanje odnosa do koga:
briti norce iz njega
/
norčevati se iz njegove revščine
8.
za izražanje načina, kako se kaj dogaja:
prerokovati iz kart
;
pogled iz ptičje perspektive
;
ekspr.:
iz dna duše hvaležen
;
iz srca rad
/
cev iz celega
ki ni varjena
●
ekspr.
živi iz dneva v dan
brez cilja, brezskrbno
;
bolnik je iz dneva v dan slabši
vedno slabši
;
zastar.
doma je iz Lahov
iz Italije
;
iz rok dati
prepustiti, izročiti
;
ekspr.
otrok je ves iz sebe
zmeden, prestrašen
;
zastar.
priti iz vojakov
od
iz...
ali
iz...
in
z...
ali
iz...
in
s...
ali
iz...
tudi
z...
ali
iz...
tudi
s...
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z
iz, izpod
za izražanje
a)
premikanja ali usmerjenosti iz notranjosti česa navzven:
izbrizgati, izčenčati, izčrpati, izluščiti, izseliti, izseljevati, izstopiti, iztisniti
/
izgnati iz dežele
;
izkopati izpod razvalin
b)
izhodišča, izvora:
izhajati, izvirati
c)
dosege zaželenega namena, cilja:
izberačiti, izbojevati, izprositi, izučiti
č)
prenehanja obstajanja, stanja:
izginiti, izginjati
/
v zvezi s
se
izbliskati se, izdišati se, izgnojiti se
d)
same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):
izbočiti, izbrisati, izdelati, izdelovati, izkristalizirati, izračunati
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
izboljšava, izdelek, izdelovalen, izgon, izvor
3.
v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih
za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:
izglagolski, izimenski, izreden
;
izbliza;
prim.
z...
izabéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
samorodna trta z zelo velikimi listi in srednje velikimi rdeče vijoličastimi grozdi:
vinograd je zasajen z izabelo
/
na brajdi že zori izabela
//
vino iz grozdja te trte:
nalil mu je kozarec izabele
ízba
-e
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
soba, navadno manjša:
prebeliti izbo
;
povabil ga je v svojo izbo
;
gosposka, majhna, mračna, topla izba
/
podstrešna izba
2.
nar.
glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši;
hiša
:
vsa družina se je zbrala v izbi
/
prednja izba
3.
nar.
podstrešje
:
skriti se na izbi
;
stopnice na izbo
izbacníti
in
izbácniti -em
dov.
(
ī á ā
)
zastar.
izključiti
:
izbacnili so ga iz društva, šole
izbalancirati
in
izbalansirati
ipd.
gl.
zbalansirati
ipd.
izbarantáti
-ám
tudi
zbarantáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.
s pogajanjem priti do česa:
barantal je za vola in izbarantal
;
izbarantati par čevljev
/
ekspr.
izbarantati posestvo za nizko ceno
kupiti;
prim.
zbarantati
izbáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
1.
rešiti
,
osvoboditi
:
izbaviti tovariše
;
izbaviti se iz nevarnosti
/
izbaviti koga iz žalosti
2.
opraviti
,
urediti
:
nič nisem izbavil
izbegávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izbegavati:
izbegavanje samote
;
izbegavanje javni kritiki
;
izbegavanje pred posledicami
izbegávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
izogibati se, izmikati se:
on me izbegava
;
iskala sta se in se spet izbegavala
/
izbegavala je njegovim pogledom
/
izbegavati kritiko
izbegavajóč
-a -e:
njen izbegavajoči pogled
izbegljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
izmikajoč se, negotov:
izbegljiv nasmeh
izbegljívo
prisl.
:
pisati o stvari nedoločno in izbegljivo
izbégniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
izogniti se, izmakniti se:
morda bi bil lahko izbegnil nesreči, nesrečo
;
izbegniti odgovor
/
izbegnila ga je s pogledom;
prim.
zbegniti
ízben
-bna -o
(
ȋ
)
pridevnik od izba:
izbna vrata
izbér
-i
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
izbira
,
izbor
:
velika izber knjig
/
na izber dati, imeti
/
snubačev je bilo na izber
zelo veliko
izberáčiti
-im
tudi
zberáčiti -im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:
denar za kino je izberačil od sestre
;
pren.
niti besede ni mogel izberačiti iz nje;
prim.
zberačiti
izberljív
-a -o
prid.
(
ȋ í
)
ki se da izbrati:
poljubno izberljivi predmeti
izbesnéti
-ím
dov.
, izbêsni
in
izbésni
(
ẹ́ í
)
navadno z notranjim predmetom
v dejanju pokazati svoj bes:
izbesneti svoj bes, svojo jezo
;
izbesnela se je nad sestro
izbesnéti se
tudi
izbesnéti
prenehati besneti:
pijanec se je izbesnel
/
nevihta se je izbesnela
izbévskati
-am
tudi
izbêvskati -am
dov.
(
ẹ̑; ȇ
)
slabš.
reči
,
povedati
:
izbevskaj, kar si slišal
izbezáti
-ám
tudi
zbezáti -ám
[
izbəzati; zbəzati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
z rahlim drezanjem spraviti kaj iz česa:
izbezati kostanj iz žerjavice, radirko izpod klopi, žogico izza omare
;
izbezati s palico
//
z nadlegovanjem, drezanjem spraviti iz česa:
otroci so izbezali murenčka iz luknjice, psa izpod peči
2.
ekspr.
z vztrajnim iskanjem najti, odkriti:
patrulja je prečesala ves gozd in ju izbezala
;
končno so izbezali gospodarja
/
najlepše krape je izbezal v tolmunu
//
z vztrajnim poizvedovanjem izvedeti kaj:
izbezal je iz njega vse, kar ga je zanimalo
/
na komandi so izbezali voz, ki naj jih odpelje;
prim.
zbezati
izbezgáti
-ám
[
izbəzgati
]
dov.
(
á ȃ
)
star.
izbezati
:
izbezgati miš iz luknje
/
počakaj, da kaj izbezgam iz njega
ízbica
-e
ž
(
ȋ
)
manjšalnica od izba:
gorka, temna izbica
/
stanoval je v podstrešni izbici
izbíčati
-am
tudi
zbíčati -am
dov.
(
ī ȋ
)
1.
pretepsti z bičem:
izbičati kaznjenca
/
ekspr.
izbičali so ga do smrti
;
pren.
trpljenje ga je izbičalo
2.
knjiž.
s silo spraviti kaj iz česa:
dež je izbičal iz rož vonjave
izbíčan
tudi
zbíčan -a -o:
izbičan obsojenec
;
izbičano srce;
prim.
zbičati
izbijáč
-a
m
(
á
)
teh.
jeklen klin, ki se pri izbijanju nastavi na predmet, da se ta izbije:
odstraniti kovico, zagozdo z izbijačem
izbijálo
-a
s
(
á
)
teh.
izbijač
izbíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od izbijati:
izbijanje zagozde
/
izbijanje elektronov iz kovin
/
pri balinanju je bil boljši v bližanju kot v izbijanju
izbíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
z udarjanjem spravljati kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči:
izbijati zagozde
//
s silo, z močnimi udarci odstranjevati:
izbijati napadalcem orožje iz rok
●
ekspr.
klin se s klinom izbija
najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
♦
fiz.
izbijati elektrone iz kovin
2.
ekspr.
z vztrajnim prepričevanjem dosegati, da kdo ne misli več na kaj:
take ideje, misli, načrte je treba ljudem izbijati (iz glave)
//
s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost:
izbijati otroku trmo
3.
ekspr.
dobivati
,
pridobivati
:
iz kupčije izbija lepe dobičke
4.
publ.,
navadno s prislovnim določilom
pojavljati se:
nove ideje izbijajo na dan
;
problem neurejenosti cest ponovno izbija
5.
igr.,
šport.
z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, čok:
bližati in izbijati;
prim.
zbijati
izbíra
-e
ž
(
ȋ
)
1.
odločanje, odločitev za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše, v večji količini, množini stvari iste vrste:
pri izbiri se je zmotil
;
izbira blaga za plašč
;
izbira darila je kar težka
/
prosta izbira
/
izbira poklica
/
dati, imeti na izbiro
/
kot vljudnostna fraza
vse ti je na izbiro, kar vzemi si
●
star.
nate je padla izbira
ti si izbran
;
ekspr.
tu je blaga na izbiro
zelo veliko
♦
pravn.
svoboda izbire in odločitve
//
položaj, ko se je treba odločiti za eno od več možnosti:
biti, stati pred izbiro
/
imel sem samo dve izbiri
/
ekspr.,
kot podkrepitev trditve
ponudbo moraš sprejeti, druge izbire ni, nimaš
2.
količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti:
popestriti, povečati izbiro
;
omejiti se v izbiri barv
/
izpopolniti izbiro kruha
uvesti nove vrste kruha
//
z rodilnikom
količina, množina sploh:
izbira izdelkov je tu zelo velika
;
bogata izbira vzorcev za tapete
izbiráč
-a
m
(
á
)
izbiralec
:
izbirač premoga
izbirálec
-lca
[
izbirau̯ca
tudi
izbiralca
]
m
(
ȃ
)
kdor izbira:
izbiralci premoga, semen
izbirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izbiranje:
izbiralna priprava
/
izbiralna sposobnost
♦
gozd.
izbiralno redčenje
redčenje, sekanje dreves, ki ovirajo rast določenih dreves
izbirálka
-e
[
izbirau̯ka
tudi
izbiralka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki izbira:
izbiralke so odbirale kamenje iz premoga
izbirálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
ptt
priprava v avtomatski telefonski centrali, s katero se vzpostavi zveza med dvema aparatoma:
okvara izbiralnika
/
linijski, vrtilni izbiralnik
2.
agr.
stroj za izbiranje semena:
z izbiralnikom ločiti grašico od pšenice
izbíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od izbirati:
izbiranje blaga
/
izbiranje fižola
/
star.
dati, imeti na izbiranje
na izbiro
izbírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
v večji količini, množini stvari iste vrste odločati se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše:
izbirati darilo
;
izbirati blago za obleko
;
dolgo, skrbno izbirati
;
izbirati po svojem okusu
;
izbirati in izbrati
/
izbirati besede za slavnostni govor
;
izbirati otroku ime
;
izbirati med dvema možnostma
;
učenci si izbirajo poklic
●
v jezi ne izbira besed
uporablja neprimerne, žaljive besede
;
ne izbira sredstev za dosego cilja
pripravljen je storiti tudi kaj slabega, nepoštenega za dosego cilja
;
preg.
kdor dolgo izbira, izbirek dobi
♦
ptt,
nekdaj
izbirati telefonsko številko
vrteti številčnik na telefonskem aparatu, ustrezno zaželeni telefonski številki, zvezi
2.
večjo količino stvari iste vrste ločevati po kakovosti;
prebirati
:
izbirati fižol
//
odstranjevati slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja:
izbirati riž
izbírčen
tudi
zbírčen -čna -o
prid.
, izbírčnejši
tudi
zbírčnejši
(
ȋ
)
ki ima zelo velike zahteve pri izbiri česa, zlasti jedi, pijače:
izbirčen človek
;
otrok je razvajen in izbirčen
/
izbirčen v hrani
/
poslušalci so postali bolj izbirčni
●
pog.,
ekspr.
ti si pa res izbirčna Metka
izbirčen človek, zlasti otrok
izbírčnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
izbirčen človek:
takemu izbirčnežu je težko ustreči
izbírčnica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
izbirčna ženska:
prava izbirčnica je
izbírčnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost izbirčnega človeka:
znana je njegova izbirčnost
/
odvaditi otroka izbirčnosti
izbírek
-rka
m
(
ȋ
)
kar ostane po izbiranju, navadno slabše kakovosti:
ker je prišel prepozno, je dobil le izbirek
;
izbirek sadja
●
preg.
kdor dolgo izbira, izbirek dobi
izbíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izbor, izbiro:
izbirni kriterij
;
izbirna možnost
/
izbirna komisija
♦
šah.,
šport.
izbirni turnir
;
izbirno tekmovanje
tekmovanje, na katerem se na podlagi rezultatov določijo tekmovalci za nadaljnje tekmovanje
;
šol.
izbirni učni predmet
obvezen učni predmet, osebno izbran iz dane skupine predmetov
;
izbirna šola
nekdaj
neobvezna šola, za katero so potrebne določene sposobnosti
;
nav. mn.
izbirna vsebina
obvezna šolska ali zunajšolska dejavnost, ki si jo učenec sam izbere izmed ponujenih dejavnosti in omogoča pridobivanje takih znanj in spretnosti, ki zadovoljujejo učenčeve individualne želje in zanimanja
izbirljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
izbirčen
:
izbirljiv otrok
/
izbirljiv v jedi
izbirljívec
-vca
m
(
ȋ
)
zastar.
izbirčen človek:
takih izbirljivcev ne maramo
izbirljívka
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
izbirčna ženska:
je velika izbirljivka
izbírnik
-a
m
(
ȋ
)
rač.
na zaslonu prikazan seznam možnosti, ki so uporabniku na voljo pri upravljanju elektronskih naprav:
brskati po izbirniku
;
osnovni, slovenski izbirnik
izbiseríti
-ím
in
zbiseríti -ím
dov.
(
ī í
)
knjiž.
narediti kaj podobno biseru:
sončni žarki so izbiserili roso na vrtnicah
/
pomagala mu je, da se je njegov sen izbiseril v resničnost
izbíti
-bíjem
dov.
, izbìl
(
í ȋ
)
1.
z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči:
izbiti zagozdo
;
izbiti sekiro iz tnala
//
s silo, z močnim udarcem odstraniti:
izbiti sodu dno
;
izbiti nož, orožje iz roke
/
pri padcu si je izbil dva zoba
;
s kamnom mu je izbil oko
●
ekspr.
klin se s klinom izbije
najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
;
publ.
to sporočilo je izbilo sodu dno
je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal
;
ekspr.
te besede so ji izbile orožje iz rok
povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti
♦
fiz.
izbiti iz kovine elektrone
2.
ekspr.
z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo ne misli več na kaj:
te misli mu je treba kar izbiti
;
izbiti si kaj iz spomina
;
to žensko si moraš kar iz glave izbiti
pozabiti jo
/
zaradi revščine si je moral to izbiti iz glave
se temu odpovedati
//
s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost:
lenobo mu bom že izbil
;
izbiti otroku trmo
/
z bičem je hotel izbiti živali upornost
3.
publ.
dobiti
,
pridobiti
:
izbiti čim več dobička pri prodaji
;
če bo spreten, bo že izbil nekaj odškodnine
;
iz tega posestva bi se dal izbiti še kak milijon
4.
publ.,
navadno s prislovnim določilom
pojaviti se, izbruhniti:
prva nesoglasja so že izbila
;
nezadovoljstvo je izbilo na dan
;
problem je izbil v vsej svoji ostrini
izbít
-a -o:
izbiti elektroni
;
izbiti zobje;
prim.
zbiti
izblebetáti
-ám
in
-éčem
tudi
zblebetáti -ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
slabš.
nepremišljeno reči, povedati:
ničesar ne zna zamolčati, vse izblebeta
;
izblebetal je, od kod so dobili orožje
;
izblebetal se je svojemu tovarišu
/
v opravičilo je izblebetal nekaj besed
rekel, povedal
izblêkniti
-em
in
izblékniti -em
tudi
zblêkniti -em
in
zblékniti -em
dov.
(
é ȇ; ẹ́ ẹ̑
)
slabš.
v naglici izreči kaj nepremišljenega:
žal mu je bilo za to, kar je izbleknil
/
izbleknil je vse podrobnosti
rekel, povedal
//
nepremišljeno reči, povedati:
bali so se, da ne bo pri zaslišanju kaj izbleknil
izblískati se
-am se
dov.
,
tudi
izbliskájte se;
tudi
izbliskála se
(
í
)
brezoseb.
prenehati bliskati se:
izbliskalo se je
izbljúniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
izvreči iz želodca;
izbruhniti
:
izbljuniti jed
izbljúvati
-am
in
-bljújem
tudi
izbljuváti -bljúvam
in
-bljújem
dov.
, izbljúval
tudi
izbljuvál
(
ú; á ú
)
izmetati iz želodca;
izbruhati
:
izbljuvati jed, pijačo
;
pren.,
ekspr.
izbljuval je vso svojo nezadovoljnost
♦
čeb.
čebela izbljuva medičino
spravi medičino iz medne golše
izbljúvati se
,
tudi
izbljuváti se
izbruhati se:
ko se je izbljuval, mu je odleglo
izbljúvek
-vka
m
(
ȗ
)
kar se izvrže iz želodca:
okužiti se z izbljuvki
;
zadušiti se z lastnimi izbljuvki
;
preiskava izbljuvka
izbóčenost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost izbočenega:
izbočenost čela, hrbta
;
izbočenost ploskve
/
močna izbočenost stene
izbočína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
vzboklina
,
izboklina
:
izbočine in vdolbine
izbóčiti
-im
tudi
zbóčiti -im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
mačka je izbočila hrbet
;
izbočiti prsi
/
izbočiti pločevino
;
dno posode se je izbočilo
;
stena se je močno izbočila
♦
les.
les se izboči
spremeni pravilno obliko v prečni ravnini
izbóčen
tudi
zbóčen -a -o:
izbočen hrbet
;
izbočena ploskev
♦
geom.
izbočeni kot
kot, večji od 180° in manjši od 360°;
prim.
izbokel
izbojevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izbojevati:
izbojevanje svobode, zmage
izbojeváti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
1.
z oboroženim spopadom, bojem priti do česa:
izbojevati svobodo, zmago
;
izbojevati si mir z orožjem
/
knjiž.,
z notranjim predmetom
izbojevati boj
2.
s prizadevanjem priti do česa:
izbojevati pravico
;
izbojeval mu je vstop v višje kroge
izbojeván
-a -o:
izbojevana enakopravnost
izbòk
-óka
m
(
ȍ ọ̑
)
vzboklina
,
izboklina
:
vbokline in izboki
/
zaradi izboka se je zid podrl
izbókati
-am
tudi
zbókati -am
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
dati čemu vzbočeno obliko:
izbokati pločevino
;
zidovi so se izbokali
izbókan
tudi
zbókan -a -o:
izbokana površina;
prim.
zbokati
izbókel
-kla -o
[
izbokəu̯
]
prid.
(
ọ́
)
ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
izbokla ploskev, stena
;
izboklo dno
/
izbokle oči
izbuljene
♦
geom.
izbokli kot
izbočeni kot;
prim.
izbočiti
izboklína
tudi
zboklína -e
ž
(
í
)
kar je na ravni površini navzgor, navzven ukrivljeno:
izboklina kosti
;
izboklina na hrbtu
;
izbokline na zidu
;
pločevina z izboklinami
;
vbokline in izbokline
/
zaradi izboklin na cesti je potrebna previdna vožnja
/
izboklina čela
izbočenost, izboklost
♦
tisk.
tisk z izbokline
tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; visoki tisk
izboklínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima izbokline:
izboklinasta površina
/
izboklinasti izpuščaji
izbóklost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost izboklega:
izboklost dna, ploskve
izbókniti
-em
dov.
(
ọ̑ ọ̑
)
star.
izbočiti
:
izbokniti hrbet
/
stena se je izboknila
izbóknjen
-a -o:
izboknjena ploskev
izbóljšanje
tudi
zbóljšanje -a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od izboljšati:
izboljšanje higienskih razmer
/
izboljšanje vremena
/
izboljšanje hrane z dodatki
;
izboljšanje zemljišč z namakanjem
/
delo je vplivalo na izboljšanje otrokovega značaja
/
izboljšanje plače
izbóljšati
-am
in
zbóljšati -am
dov.
(
ọ̑
)
1.
povzročiti, da kaj postane boljše:
izboljšati cesto
/
izboljšati organizacijo dela
;
delovne, življenjske razmere so se izboljšale
;
izboljšati si gmotni položaj
/
vreme se bo izboljšalo
/
bolezen se je izboljšala
2.
z dodajanjem česa povzročiti, da se poveča kakovost:
izboljšati jed z dodatki
/
izboljšati kakovost izdelkov
/
izboljšati zemljišče z namakanjem, osuševanjem
/
izboljšati stroj
izpopolniti
//
povzročiti, da kdo pridobi pozitivne lastnosti:
nova družba ga je izboljšala
/
delo je izboljšalo otrokov značaj
3.
(količinsko) povečati:
v tovarni so izboljšali proizvodnost za deset odstotkov
;
plače so se izboljšale
♦
šol.
izboljšati učni uspeh
doseči boljše ocene
;
šport.
izboljšati čas
preseči zadnji, najboljši rezultat pri hitrostnem športu
;
izboljšati rekord
preseči dosedanji rekord
izbóljšan
in
zbóljšan -a -o:
izboljšani odnosi
;
izboljšana metoda zdravljenja
izboljšáva
tudi
zboljšáva -e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od izboljšati:
izboljšava delovnih razmer
;
izboljšava telefonskih zvez
//
kar je izboljšano:
potrebne so še majhne izboljšave teksta
/
tehnične izboljšave pri strojih
♦
agr.
izboljšava tal, zemlje
povečanje rodovitnosti s tehničnimi postopki, z biološkimi, kemičnimi sredstvi
izboljšávanje
in
zboljšávanje -a
s
(
ȃ
)
izboljševanje
:
izboljšavanje cest
/
izboljšavanje življenjskih razmer
/
izboljšavanje kakovosti izdelkov
izboljšávati
-am
in
zboljšávati -am
nedov.
(
ȃ
)
izboljševati
:
izboljšavati delovne razmere
izbóljšek
-ška
m
(
ọ̑
)
1.
izboljšava
:
tehnični izboljšek
2.
star.
priboljšek
:
z izboljški ga je pridobila
izboljševálec
tudi
zboljševálec -lca
[
izboljševau̯ca
tudi
izboljševalca; zboljševau̯ca
tudi
zboljševalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj izboljšuje:
izboljševalec delovnega postopka
izboljševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se izboljšuje:
izboljševalna naprava
;
izboljševalna dela
/
izboljševalni predlogi
izboljševánje
in
zboljševánje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izboljševati:
izboljševanje cest
/
izboljševanje delovnih razmer
/
izboljševanje kakovosti
/
izboljševanje standarda
izboljševáti
-újem
tudi
zboljševáti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
povzročati, da kaj postane boljše:
izboljševati ceste
/
izboljševati gmotni položaj
;
razmere se izboljšujejo
/
vreme se izboljšuje
2.
z dodajanjem česa povzročati, da se poveča kakovost:
izboljševati jed z dodatki
/
izboljševati zemljo z gnojili, zemljišča z osuševanjem
/
izboljševati konstrukcijo avtomobilov
izpopolnjevati
3.
(količinsko) večati:
uredništvo iz leta v leto izboljšuje izbor knjig
;
plače se izboljšujejo
izboljšljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izboljšati:
izdelki so izboljšljivi
izbòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
1.
odločanje, odločitev za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše, v večji količini, množini stvari iste vrste:
strožji izbor člankov je povečal kvaliteto lista
;
izbor kandidatov
/
izbor zakonskega tovariša
izbira
/
star.
dati, imeti na izbor
na izbiro
●
star.
tu je blaga na izbor
zelo veliko
2.
količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti;
izbira
:
povečati izbor
;
izbor hrane se je razširil
//
nav. ekspr.,
z rodilnikom
količina, množina sploh:
tu je velik izbor alkoholnih pijač in sadnih sokov
3.
kar je izbrano:
velik izbor del za objavo
;
to je izbor iz sodobne poezije
/
prikazati avtorjeva dela v izboru
♦
biol.
naravni izbor
ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram
;
umetni izbor
odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam
izbóren
1
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na izbor:
ustrezati izbornim pogojem
/
izborna komisija
izbóren
2
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.
zelo dober, izvrsten:
izboren pisatelj
/
pripravili so mu izborno kosilo
/
ima izboren vid
/
bil je izborne volje
izbórno
prisl.
:
izborno kuhati
izboríti
-ím
dov.
, izbóril
(
ī í
)
publ.
izbojevati
:
izboriti svobodo, zmago
/
izboriti pravico
;
izboriti si dovoljenje
/
ekspedicija si je morala izboriti pot skozi gorato deželo
izbórnik
-a
m
(
ọ̑
)
zgod.,
navadno v zvezi
knez izbornik
volilni knez:
mejni grofje in knezi izborniki
izbórnost
-i
ž
(
ọ̄
)
knjiž.
izvrstnost
,
izrednost
:
izbornost kave
/
izbornost njihovega razuma
izbôsti
-bôdem
dov.
, izbôdel
in
izbódel izbôdla,
stil.
izbòl izbôla
(
ó
)
1.
z vbodom, vbodljajem odstraniti kaj iz česa:
izbosti trn iz kože
/
izbodli so mu oko
iztaknili
2.
z vbodi, vbodljaji izoblikovati kaj:
izbosti vzorec na papirju
izbóžati
-am
dov.
(
ọ̑
)
knjiž.
z božanjem, dobrikanjem priti do česa:
izbožal je dovoljenje od nje
izbránec
-nca
m
(
á
)
nav. ekspr.
kdor je izbran, določen za kaj:
izbranci za kongres
/
romunska reprezentanca je premagala naše izbrance
//
nav. mn.
kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti:
premiere so se udeležili le izbranci
/
pesniki, izbranci človeštva
;
ti ne spadaš med izbrance
med elito
/
knjiž.
izbranec njenega srca
fant
●
ekspr.
le nekaj redkih izbrancev je bilo sposobnih za to
ljudi, oseb
izbránka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki je izbrana, določena za kaj:
bila je izbranka med desetimi
/
ona je tetina izbranka
/
izbranke selektorja so gostovale v Nemčiji
/
knjiž.
šel je na ples s svojo srčno izbranko
dekletom
♦
agr.
rastlina, izbrana zaradi posebnih lastnosti za požlahtnitev rastlinske vrste
izbránost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost izbranega:
izbranost jedil
;
izbranost obleke
/
stilna izbranost
;
izbranost izraza
/
vse je dajalo vtis izbranosti
izbráti
-bêrem
dov.
,
stil.
izberó; izbrál
(
á é
)
1.
v večji količini, množini stvari iste vrste odločiti se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše:
izbrati darilo, knjige
;
izbrati blago za plašč, orodje za delo
;
dobro, slabo izbrati
;
izbrati po svojem okusu
;
izbirati in izbrati
/
izbrati ugoden čas za dopust
;
izbrati najboljšo možnost
;
izbrati si temo za referat
;
ekspr.
slab poklic si je izbral
ima poklic, ki ga v strokovnem, materialnem pogledu ne zadovoljuje
//
določiti, nameniti za kaj:
komisija je izbrala kandidate
;
izbrati tekmovalno ekipo
;
izbrati koga za naslednika, predsednika
;
njo si je izbral za ženo
/
izbrati pesmi za antologijo
2.
večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti;
prebrati
:
izbrati fižol
//
odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja:
izbrati riž
/
orehova jedrca bo treba še izbrati
izbrán
-a -o
1.
deležnik od izbrati:
izbrani kandidati
;
oče je bil izbran sosedovim otrokom za varuha
;
dobro izbran prostor
;
problemsko izbrana gesla slovarja
♦
zal.
izbrano delo
po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja
2.
ki po kakovosti, obliki presega stvari svoje vrste:
izbrane jedi
;
izbrana vina
/
izbran okus
/
govoriti v izbranem jeziku
/
prireditev za izbran krog ljudi
;
izbrana družba
;
prisl.:
izbrano se oblačiti, vesti
;
izbrano oblečena ženska
;
sam.:
na sprejemu so bili samo izbrani
izbrázdati
-am
tudi
zbrázdati -am
dov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
1.
narediti brazde, zorati:
izbrazdati njivo
2.
narediti brazdi podobne zareze:
parnik je izbrazdal morje
/
čas je izbrazdal njen obraz
izbrázdan
tudi
zbrázdan -a -o:
izbrazdan obraz
;
izbrazdane planine
;
čelo, izbrazdano od skrbi;
prim.
zbrazdati
izbŕbati
-am
dov.
(
ȓ
)
izbezati
,
izbrskati
:
izbrbati kaj iz nosa
//
ekspr.
z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:
komaj je izbrbala denar od njega
izbrbljáti
-ám
tudi
zbrbljáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nepremišljeno reči, povedati:
ta bo še kaj izbrbljal
;
vse je izbrbljala sosedom
//
hitro, nerazločno reči, povedati:
izbrbljal je naučene stavke
izbrbráti
-ám
tudi
zbrbráti -ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nepremišljeno reči, povedati:
ničesar ne zna zamolčati, vse izbrbra
/
izbrbrati svoje misli
//
hitro, nerazločno reči, povedati:
izbrbrati naučene stavke
izbŕcati
-am
dov.
(
r̄
)
spraviti kaj s sunki noge iz česa:
izbrcati kamenčke iz jame
/
stražniki so izbrcali jetnike iz celic
izbrís
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od izbrisati:
izbris črte, napisa
/
izbris iz volilnega imenika
/
izbris dolga
♦
pravn.
izbris iz zemljiške knjige
izbrísanec
-nca
m
(
ȋ
)
izbrisani
:
izbrisancem so omogočili pridobitev dovoljenja za stalno bivanje
;
urediti pravni položaj izbrisancev
;
status izbrisanca
izbrísani
-ega
m
(
ȋ
)
državljan druge države, naslednice nekdanje SFRJ, ki je živel na območju Slovenije in bil od 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Slovenije:
podpirati izbrisane
;
ureditev statusa izbrisanih
;
zakon o izbrisanih
izbrísati
-bríšem
tudi
zbrísati zbríšem
dov.
,
tudi
izbrisála
tudi
zbrisála
(
í ȋ
)
1.
odstraniti z drgnjenjem, zlasti s tkanino:
izbrisati gnoj iz rane
;
izbrisati pomožne črte z radirko
;
izbrisati si pot, solze
2.
povzročiti, napraviti, da kaj ne obstaja več:
dež je izbrisal napis
;
kar je napisano s svinčnikom, se kmalu izbriše
/
izbrisati magnetofonski zapis
/
ekspr.:
okupator je hotel izbrisati naš narod s sveta
;
potres je izbrisal skoraj celo mesto
porušil, uničil
;
pren.
s tem se krivda ne da izbrisati
//
s črtanjem označiti za opustitev, izločitev:
izbrisati ime iz seznama
/
izbrisati dolg
3.
napraviti nevidno:
izbrisati sled v snegu
/
izbrisati razlike v vzgoji
●
ekspr.
prestane ječe še ne morem izbrisati
še mislim nanjo, sem pod njenim vtisom
;
star.
temeljito so mi izbrisali oči
povzročili, da imam drugačen, realen odnos do stvari
;
ekspr.
to željo si boš moral izbrisati iz glave
jo opustiti
;
ekspr.
izbrisati koga iz spomina, srca
ga pozabiti
;
čas vse izbriše
sčasoma se vse pozabi
izbrísati se
tudi
zbrísati se
prenehati biti član kake organizacije, društva:
izbrisati se iz kluba, šole
/
elipt.
fant se je izbrisal
prenehal hoditi v šolo
izbrísan
tudi
zbrísan -a -o:
izbrisani sledovi
;
napis je izbrisan
;
izbrisan iz spomina
;
kraj je izbrisan s površja zemlje;
prim.
zbrisati
izbrisávati
-am
tudi
zbrisávati -am
nedov.
(
ȃ
)
star.
brisati
,
izbrisovati
:
izbrisavati pomožne črte
/
izbrisavati napake
izbrísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se da izbrisati:
izbrisen napis
♦
pravn.
izbrisna pobotnica
dokument, s katerim se potrjuje, da je terjatev zastavnega upnika v zemljiški knjigi črtana
izbrisljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se da izbrisati:
izbrisljiv napis
2.
rač.
s katerega se da zapisano izbrisati:
izbrisljivi devede
;
izbrisljivi nosilec podatkov
/
izbrisljivi papir za tiskanje
izbrisováti
-újem
tudi
zbrisováti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
brisati
:
izbrisovati pomožne črte
/
mednarodno sodelovanje izbrisuje meje
izbríti
-bríjem
dov.
, izbrìl
in
izbríl
(
í ȋ
)
obriti s premikanjem rezila proti smeri rasti, lege dlak:
najprej ga je obril, nato pa še izbril
izbrízg
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od izbrizgniti:
izbrizg tekočine
♦
med.
izbrizg semena
iztek semena pri najvišji spolni nadraženosti
izbrízgati
-am
dov.
(
ȋ
)
v močnem curku spraviti kaj tekočega iz česa:
nekatere živali izbrizgajo strup
;
izbrizgati vodo iz črpalke
;
pren.,
ekspr.
izbrizgati strup sovraštva na koga
izbrizgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
v močnem curku spravljati kaj tekočega iz česa:
izbrizgavati vodo
;
izbrizgavati črnilo iz nalivnega peresa
izbrízgniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
v močnem curku izpustiti kaj tekočega iz česa:
izbrizgniti slino iz ust
;
žival je izbrizgnila strupen sok
izbrkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.
izbrskati
:
iz zaboja je izbrkljal kos sira
izbŕskati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
1.
z brskanjem, razkopavanjem spraviti kaj iz česa:
kokoši so izbrskale zrnje iz plev
;
izbrskati kaj iz pepela, trave
;
izbrskati izpod snega
2.
s prizadevnim iskanjem priti do česa:
izbrskati drobiž iz žepa
;
pren.,
ekspr.
izbrskati iz pozabe, spomina
//
ekspr.
odkriti
,
najti
:
te bomo že izbrskali
izbrskávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z brskanjem, razkopavanjem spravljati kaj iz česa:
izbrskavati listje izpod snega
izbrúh
-a
m
(
ȗ
)
1.
glagolnik od izbruhniti:
izbruh gejzira, ognjenika
//
prodor česa iz notranjosti zemlje na površje:
pri vrtanju je prišlo do izbruha
;
izbruh nafte, plina
;
moč izbruha
/
podmorski izbruh
2.
ekspr.
izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov:
bala se je njegovih izbruhov
/
čustveni izbruhi
;
izbruhi jeze, obupa
/
nacionalistični izbruhi
izgredi
3.
nav. ekspr.,
s prilastkom
nenaden, silovit pojav, začetek česa:
nenaden izbruh bolezni
;
izbruh epidemije
●
publ.
izbruh sovražnosti
nenadna sprememba prikritega nasprotovanja v odkrit spopad
//
pojav, začetek sploh:
kmalu po izbruhu vojne je odšel
♦
astron.
sončni izbruh
sončna erupcija
;
geol.
vulkanski izbruh
prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje
izbrúhati
-am
dov.
(
ū ȗ
)
1.
izmetati iz želodca:
izbruhati pijačo
;
vse, kar je pojedel, je izbruhal
2.
s silo izmetati v velikih količinah:
ognjenik je izbruhal veliko lave
●
ekspr.
tovarne izbruhajo vsako leto na milijone avtomobilov
izdelajo, proizvedejo
3.
ekspr.
hitro, silovito reči, povedati:
besede je kar izbruhal
/
vse mu je izbruhal v obraz, kar je mislil
4.
ekspr.
silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje:
izbruhati svojo jezo, žalost
izbrúhati se
prenehati bruhati:
ko se je izbruhal, mu je odleglo
/
izbruhati se v kletvicah
izbrúhek
-hka
m
(
ȗ
)
kar se izvrže iz želodca:
preiskati izbruhek
;
vdihavanje izbruhkov lahko povzroči smrt
izbrúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
izvreči iz želodca:
komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil
;
izbruhniti pijačo
2.
nepreh.
začeti bruhati:
ognjenik je spet izbruhnil
/
včeraj je izbruhnil zemeljski plin
3.
ekspr.
hitro, silovito reči, povedati:
izbruhnil je nekaj besed
;
izbruhniti kletev
;
lažeš, je izbruhnil
4.
ekspr.
silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje:
ob vsaki malenkosti izbruhne
/
vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje
●
ekspr.
nazadnje je med nama izbruhnilo
brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla
5.
ekspr.,
navadno v zvezi
izbruhniti v jok, smeh
nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se:
izbruhniti v jok
;
izbruhniti v krohot, smeh
6.
nepreh.,
nav. ekspr.
nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se:
bolezen, epidemija izbruhne
/
v tovarni je izbruhnil požar
//
pojaviti se, začeti se sploh:
kriza, stavka izbruhne
;
kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna
/
iron.
spet je izbruhnila nova moda
izbrúndati
-am
dov.
(
ȗ
)
ekspr.
z nizkim, mrmrajočim glasom reči, povedati:
le včasih je izbrundal kaj nerazločnega
/
slabš.
izbrundala je zadnji del arije
odpela
izbrusíti
1
in
izbrúsiti -im
dov.
(
ī ú
)
s silo izvreči iz ust:
izbrusiti grižljaj iz ust
//
pog.,
slabš.
reči
,
povedati
:
izbrusiti kletev
;
vse mu je izbrusil v obraz
;
izbrusil mu je, kar je mislil
izbrusíti
2
in
izbrúsiti -im
tudi
zbrusíti in zbrúsiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
narediti rezilo ostro:
izbrusiti sekiro
2.
z brusom obdelati predmet:
izbrusiti kamen
/
zobozdravnik je izbrusil zob
;
pren.
led in kamenje sta izbrusila pečino
3.
knjiž.
dati čemu bolj izdelano podobo:
izbrusiti črtico, stil
/
izbrusiti okus občinstva
;
izbrusiti si čut za literarne vrednote
/
vojna je izbrusila značaj ljudi
4.
z brušenjem izrabiti, uničiti:
izbrusiti nož
;
kosa se počasi izbrusi
/
ekspr.
na dolgi poti si je izbrusil čevlje
●
ekspr.
preden boš vse opravil, si boš vse noge izbrusil
si boš moral zelo prizadevati
;
ekspr.
do kolen si bo izbrusil noge, samo da vam bo vrnil dolg
zelo si bo prizadeval
izbrúšen
tudi
zbrúšen -a -o:
izbrušen izraz, okus, stil
;
izbrušena kosa
;
gladko izbrušena ploskev
;
kompozicijsko, umetniško izbrušeno delo
izbrúšenost
tudi
zbrúšenost -i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost izbrušenega:
izbrušenost rezila
/
knjiž.
umetniška izbrušenost romana
izbúbiti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
priti, nastati iz bube:
metulj se je izbubil
;
pren.,
ekspr.
iz tega gizdalina se je izbubil dostojen, pameten mož
izbúh
-a
m
(
ȗ
)
zastar.
izboklina
:
kamnit izbuh
izbúhel
-hla -o
[
izbuhəu̯
]
prid.
(
ú
)
zastar.
izbočen
,
izbuhnjen
:
izbuhel rokav
izbuhlína
-e
ž
(
í
)
zastar.
1.
oteklina
,
buška
:
njegov obraz je bil poln izbuhlin
2.
vzboklina
,
izboklina
:
izbuhline na cesti
izbúhlost
-i
ž
(
ú
)
zastar.
lastnost, značilnost izbuhlega:
izbuhlost zidu
izbúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
nav. ekspr.
dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
v sodu se je naredil led in izbuhnil dno
;
zid se je izbuhnil
♦
les.
les se izbuhne
se izboči
2.
nar.
izbuljiti
:
prestrašeno, začudeno je izbuhnil oči
izbúhnjen
-a -o:
izbuhnjen zid
;
na kolenih izbuhnjene hlače
;
izbuhnjene oči
izbúljenost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost izbuljenega:
izbuljenost oči
izbúljiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
v zvezi z
oči
na široko odpreti veke in potisniti zrklo navzven:
izbuljiti oči od strahu, začudenja
;
v grozi so se ji izbuljile oči
/
ekspr.
ko je to slišal, videl, je kar oči izbuljil
presenečeno se je začudil
izbúljen
-a -o:
gledati z vodenimi, izbuljenimi očmi
izbúnčiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
potisniti kaj navzven v obliki bunke, bunčice:
izbunčil je Adamovo jabolko
izbúnkati
-am
in
zbúnkati -am
dov.
(
ȗ
)
ekspr.
pretepsti
,
natepsti
:
pošteno so ga izbunkali
izcédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
1.
kar se izceja iz česa:
sluzast, smolast, strdljiv izcedek
;
izcedek iz dreves
/
izcedek iz pomaranče
//
kar se izceja iz telesa pri vnetju:
gnojen, vlečljiv izcedek
;
izcedek iz nosu, nožnice, rane
/
izcedek pri vnetju
2.
nav. mn.,
agr.
seč, tekočina, ki se odteka iz hleva:
odvajanje izcedkov
izcéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na izcedek:
izcedno vnetje
/
izcedna tekočina
izcedíti
-ím
tudi
scedíti -ím
dov.
, izcêdi
in
izcédi
tudi
scêdi
in
scédi; izcédil
tudi
scédil
(
ī í
)
1.
povzročiti, da se kaj izloči, odteče iz česa:
izcediti med iz satja
;
izcediti sok iz limone
;
izcediti s sokovnikom
2.
odcediti
,
iztočiti
:
izcediti steklenice
;
izcediti vino iz posode
●
ekspr.
kaj praviš, je počasi izcedil
rekel, povedal
;
ekspr.
iz kupca je hotel izcediti čim več
iztisniti
izcedíti se
tudi
scedíti se
zelo počasi in v majhnih količinah odteči:
iz pomaranče se je izcedil ves sok
;
pren.
vsa moč se mu je izcedila iz telesa
●
ekspr.
nebo se je izcedilo
prenehalo je deževati
izcejèn
tudi
scejèn -êna -o:
izcejena limona;
prim.
scediti
izcêja
-e
ž
(
ȇ
)
1.
izcejanje
:
izceja slin
2.
star.
izcedek
:
sluzasta izceja
♦
metal.
neenakomerno porazdeljene primesi, dodatki v strjeni zlitini
izcêjanje
tudi
scêjanje -a
s
(
é
)
glagolnik od izcejati:
izcejanje smole, soka
/
gnojno izcejanje iz rane
♦
metal.
pojav, da so pri strjevanju zlitin primesi, dodatki neenakomerno porazdeljeni; talilni postopek, pri katerem se ločijo lažje taljive kovine od težje taljivih
izcêjati
-am
tudi
scêjati -am
nedov.
(
é
)
1.
počasi, v majhnih količinah izločati:
slive pri sušenju izcejajo sok
2.
povzročati, da se kaj izloča, odteka iz česa:
izcejati sok iz jagod
izcêjati se
tudi
scêjati se
zelo počasi in v majhnih količinah odtekati:
gnoj se izceja iz rane
;
smola se izceja iz drevesa;
prim.
scejati
izcigániti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z vztrajnimi, vsiljivimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:
vedel sem, da bo izciganil denar za vstopnico
izcímiti se
-im se
tudi
scímiti se -im se
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
(počasi) nastati, razviti se:
iz prehlada se je izcimila bolezen
;
iz bežnega srečanja se je izcimilo veliko prijateljstvo
;
ne veš, kaj vse se lahko izcimi
izcímiti
tudi
scímiti
1.
nar. vzhodno
vzkaliti
,
vzkliti
:
seme ni izcimilo
;
koruza se je že izcimila
2.
ekspr.
priti do česa, dobiti:
iz kupčije je izcimil precejšen dobiček
3.
zastar.
ugotoviti
,
spoznati
:
iz gospejinega govorjenja je izcimil, kaj se dogaja
izcizelíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost izcizeliranega:
izcizeliranost okraskov
/
izcizeliranost novele
izcizelírati
-am
dov.
(
ȋ
)
vrezati drobne okraske v kovino:
izcizelirati nakit
;
pren.
izcizelirati novelo
izcizelíran
-a -o:
lepo izcizelirana doza
;
umetniško izcizelirana črtica
izcizéti
-ím
tudi
scizéti -ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zelo počasi in v majhnih količinah izteči, odteči:
voda je izcizela v pesek
;
pren.
upanje mu je izcizelo
izcmériti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
slabš.
prenehati jokati:
si se že izcmeril
izcóprati
-am
tudi
scóprati -am
dov.
(
ọ̑
)
pog.
pričarati
:
iz klobuka je izcopral golobčka
izcúkati
-am
tudi
scúkati -am
dov.
(
ú ȗ
)
pog.
izpuliti
,
izvleči
:
izcukati nitko iz blaga
/
v pretepu so mu izcukali polovico las
populili;
prim.
scukati
izcuréti
-ím
tudi
scuréti -ím
dov.
(
ẹ́ í
)
izcurljati
:
iz soda je izcurelo precej vina
izcurljáti
-ám
in
scurljáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
izteči, odteči v tankem curku:
vsa tekočina je izcurljala
;
voda mu je izcurljala skozi prste
izcúzati
-am
tudi
scúzati -am
dov.
(
ȗ
)
pog.
izsesati
:
izcuzal je ves sok iz pomaranče
//
z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:
izcuzati denar za pijačo
izcúzan
tudi
scúzan -a -o:
izcuzan sok
●
pog.
to je iz prsta izcuzano
to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
izčebljáti
-ám
tudi
sčebljáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nepremišljeno reči, povedati:
bal sem se, da bo kaj izčebljala
/
vse, kar sta izčebljala, se mi je zdelo otročje in neumno
rekla, povedala
izčéditi
-im
tudi
sčéditi -im
dov.
, izčéden
in
izčêjen
tudi
sčéden
in
sčêjen
(
ẹ́ ẹ̄
)
star.
očistiti
,
osnažiti
:
izčediti madeže
izčeljustáti
-ám
tudi
sčeljustáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
reči
,
povedati
:
večkrat izčeljusta kako grobo
izčenčáti
-ám
in
sčenčáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nepremišljeno reči, povedati:
nikoli ne veš, kdo lahko kaj izčenča
;
gotovo si mu ti izčenčal, kje smo bili
izčesáti
-čéšem
tudi
sčesáti sčéšem
dov.
, izčêši izčešíte
tudi
ščêši ščešíte; izčêsal
tudi
sčêsal
(
á ẹ́
)
1.
s česanjem odstraniti:
izčesati prah iz las
/
izčesati angorskim kuncem dlako
//
urediti, pogladiti z glavnikom;
počesati
:
izčesati lase
/
izčesati s krtačo
2.
tekst.
z orodjem ali s strojem odstraniti iz prediva kratka, skodrana vlakna:
izčesati predivo, volno
izčesán
tudi
sčesán -a -o:
šop izčesanih las
;
v kito izčesani lasje
;
izčesana vlakna
izčések
-ska
m
(
ẹ̑
)
tekst.
skupek kratkih, skodranih vlaken, ki se odstranijo pri česanju:
laneni, volneni izčeski
izčesnáti
-ám
tudi
sčesnáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
nepremišljeno reči, povedati:
gotovo je to ona izčesnala
;
izčesnal je, kar je vedel
izčímžati
-am
dov.
(
ȋ
)
star.
izčrpati
,
oslabiti
:
bolezen človeka izčimža
izčímžan
-a -o:
suh, izčimžan starček
izčístiti
-im
in
sčístiti -im
dov.
(
í ȋ
)
1.
odstraniti umazanijo, prah iz česa:
izčistiti sod
/
izčistiti madeže z bencinom
♦
med.
izčistiti (črevo)
pospešiti iztrebitev z odvajalnim sredstvom
;
izčistiti rano
odstraniti gnoj, tujke iz nje
2.
odstraniti primesi:
izčistiti rudo
;
pren.
izčistiti iz jezika tuje besede
3.
knjiž.
povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano:
izčistiti svoje nazore, poglede
izčístiti se
in
sčístiti se
izgubiti skaljenost, motnost:
voda v potoku se je izčistila
;
vino se je že izčistilo
/
nebo se je čez noč izčistilo
izčíščen
in
sčíščen -a -o:
izčiščena posoda
;
formalno, vsebinsko izčiščen
izčíščenje
in
sčíščenje -a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izčistiti:
izčiščenje soda
/
izčiščenje besedila
izčíščenost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
jasnost
,
izoblikovanost
:
miselna izčiščenost
;
izčiščenost pogledov
izčiščeváti
-újem
in
sčiščeváti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
povzročati, da postaja kaj bolj jasno, izoblikovano:
izčiščevati svoje poglede
izčívkati
-am
tudi
sčívkati -am
dov.
(
ȋ
)
ekspr.
nepremišljeno reči, povedati:
izčivkal je, kar je slišal
izčívkati se
tudi
sčívkati se
reči, povedati vse, do konca:
ali si se že izčivkal
izčŕpanec
-nca
m
(
r̄
)
izčrpan človek:
izčrpanci so posedli ob poti
/
živčni izčrpanci
izčŕpanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od izčrpati:
popolno izčrpanje zalog
/
tako delo vodi do telesnega izčrpanja
izčrpanosti
izčŕpanost
-i
ž
(
r̄
)
1.
stanje izčrpanega človeka:
omedleti, opotekati se od izčrpanosti
;
umreti zaradi izčrpanosti
;
popolna izčrpanost
;
telesna, živčna izčrpanost
/
gospodarska izčrpanost
;
izčrpanost gozdov
2.
med.
stanje skrajne telesne in duševne utrujenosti:
kronično stanje izčrpanosti
/
duševna, telesna, vojna izčrpanost
izčŕpati
-am
dov.
(
r̄
)
1.
s črpalko izsesati, dobiti tekočino:
že pri prvem vrtanju so izčrpali nekaj nafte
;
izčrpati sto litrov vode
//
s črpalko izsesati popolnoma, v celoti:
izčrpati vodo iz vodnjaka
/
izčrpati zrak iz balona
2.
popolnoma, v celoti porabiti:
izčrpati zaloge hrane
/
publ.
izčrpati vse možnosti
//
upoštevati, zajeti kaj v celoti, zlasti vse bistveno:
izčrpati gradivo, problematiko
/
ekspr.
učenec je izčrpal vse svoje znanje
povedal je vse, kar je vedel o stvari
3.
vzeti moč, oslabiti:
bolezen ga je izčrpala
;
izčrpati vojsko z dolgim pohodom
;
z delom se je izčrpal
/
zemlja se je izčrpala
izčŕpan
-a -o:
izčrpan človek
;
vrelci so že močno izčrpani
;
izčrpano gradivo
;
telesno izčrpan
;
izčrpan od napora
/
dnevni red je izčrpan
vse točke dnevnega reda so se obravnavale
izčrpávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izčrpavati:
izčrpavanje vode
/
duševno izčrpavanje
/
izčrpavanje zemlje
izčrpávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s črpalko sesati, dobivati tekočino iz česa:
izčrpavati vodo iz vodnjaka
2.
jemati moč, slabiti:
pretirano delo izčrpava
;
vročina izčrpava telo
;
duševno in telesno se izčrpavati
/
zemlja se zaradi tega še bolj izčrpava
izčrpávati se
publ.
porabljati največji del časa, moči za kaj:
organizacija se izčrpava v splošni politični propagandi
;
dejavnost aktivov se izčrpava v posameznih akcijah
izčrpavajóč
-a -e:
izčrpavajoče delo
izčŕpek
-pka
m
(
ȓ
)
knjiž.
izvleček
,
ekstrakt
:
izčrpek eteričnega olja
izčŕpen
-pna -o
prid.
, izčŕpnejši
(
r̄
)
ki upošteva, zajema kaj v celoti, zlasti vse bistveno:
izčrpen odgovor
;
izčrpna preiskava
;
izčrpno poročilo
izčŕpno
prisl.
:
izčrpno navajati, obravnavati
izčrpljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se da izčrpati, izrabiti:
izčrpljivi viri energije
;
pisateljevo delo ni do kraja izčrpljivo
2.
izčrpavajoč
:
izčrpljivo delo
izčŕpnost
-i
ž
(
r̄
)
lastnost, značilnost izčrpnega:
izčrpnost obravnave, poročila
izčrpoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki izčrpava, slabi:
izčrpovalna vojna
izčrpováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izčrpavati
:
izčrpovati vodo iz vodnjaka
/
pretirano delo izčrpuje
izčŕtati
-am
tudi
sčŕtati -am
dov.
(
ŕ r̄
)
1.
narediti (ravne) črte z določenim namenom:
izčrtati zvezek
♦
šport.
izčrtati igrišče
narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki
2.
s črtanjem označiti za opustitev, izločitev:
učitelj je izčrtal nepotrebne stavke
//
knjiž.
opustiti
,
izločiti
:
pisatelj je v drugi izdaji izčrtal uvod
izčŕtan
tudi
sčŕtan -a -o:
izčrtan papir
;
izčrtane besede
;
izčrtano besedilo
izčŕtkati
-am
dov.
(
ȓ r̄
)
narediti s črtkami enakomerno prekinjeno črto:
izčrtkati višine v trikotniku
izčvekáti
-ám
tudi
sčvekáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
nepremišljeno reči, povedati:
izčvekati skrivnost
;
on bo gotovo vse izčvekal
/
nikomur ni tega izčvekala
rekla, povedala
izdahníti
in
izdáhniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
knjiž.
iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju;
izdihniti
:
vdihniti in izdahniti
2.
preh.,
ekspr.
zelo tiho izgovoriti:
komaj slišno je izdahnil pozdrav
●
evfem.
izdahniti dušo
umreti;
prim.
zdahniti
izdája
-e
ž
(
ȃ
)
navadno s prilastkom
1.
tiskano delo, kot izide enkrat:
izšla bo deseta izdaja romana
;
predgovor k prvi izdaji
/
pesniška zbirka v bibliofilski izdaji
;
knjiga v broširani izdaji
;
faksimilirana izdaja rokopisa Prešernovih Poezij
;
jubilejna, poljudna izdaja
/
večerna izdaja časopisa
♦
zal.
avtorizirana, luksuzna izdaja
2.
glagolnik od izdati:
a)
obsodili so ga zaradi izdaje
;
izdaja javke
/
izdaja uradne skrivnosti
/
izdaja domovine
b)
izdaja pesmi, pravopisa
c)
izdaja denarja, menice
/
izdaja znamk
č)
izdaja dovoljenja, odločbe
/
izdaja povelja
/
izdaja sodbe
d)
izdaja blaga iz skladišča
izdajálec
-lca
[
izdajau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu:
kaznovati, odkriti izdajalca
;
ta človek je izdajalec in denunciant
/
slabš.
domači izdajalec
med narodnoosvobodilnim bojem
okupatorjev sodelavec
2.
nav. ekspr.
kdor do kakih vrednot nima odnosa, kakršen je v navadi:
izdajalec prijateljstva
/
izdajalec domovine, naroda
3.
zastar.
izdajatelj
:
izdajalec časnika
izdajálka
-e
[
izdajau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali ji je zaupano, z namenom škodovati komu:
kaznovati, odkriti izdajalko
2.
nav. ekspr.
ženska, ki do kakih vrednot nima odnosa, kakršen je v navadi:
izdajalka domovine, naroda
izdajálski
-a -o
[
izdajau̯ski
tudi
izdajalski
]
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na izdajalce:
izdajalsko dejanje, delovanje
/
izdajalski napad na državo
/
izdajalska politika, propaganda
2.
ekspr.
ki kaže, odkriva to, kar se ne želi kazati, odkriti:
izdajalska rdečica na obrazu
/
izdajalski dim nad gozdom jih je privedel do njegovega skrivališča
izdajálstvo
-a
[
izdajau̯stvo
tudi
izdajalstvo
]
s
(
ȃ
)
izdajalsko delovanje:
osumila ga je izdajalstva
/
obsodili so ga zaradi izdajalstva
izdájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izdajati:
izdajanje rojakov
;
izdajanje za denar
/
izdajanje učbenikov
/
izdajanje bankovcev
;
izdajanje znamk
/
izdajanje predpisov, zakonov
/
izdajanje potrdil
izdajátelj
-a
m
(
ȃ
)
1.
kdor se ukvarja z izdajanjem knjig:
narediti pogodbo z izdajateljem
/
izdajatelj Cankarjevih spisov
2.
fin.
kdor daje v obtok, v promet denar, vrednostne papirje ali vrednotnice:
izdajatelj menice
izdajáteljica
-e
ž
(
ȃ
)
ustanova, ki se ukvarja z izdajanjem knjig:
izdajateljica revije
izdajáteljski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izdajatelje ali izdajanje:
izdajateljski načrt
/
izdajateljska dejavnost
♦
fin.
izdajateljska banka
banka, pooblaščena za izdajanje denarja; emisijska banka
izdajáteljstvo
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
založba
:
uvodna beseda izdajateljstva
izdájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu:
kmalu so ugotovili, kdo izdaja
;
izdajati partizane, domobrance, sovaščane
/
izdajati načrte, uradne skrivnosti
//
nav. ekspr.
pripovedovati, sporočati sploh:
izdajal je, kar ne bi bilo treba
/
izdajati čustva, misli
2.
biti zunanja podoba, znamenje česa:
njegove besede so izdajale bistrega duha
;
to pohištvo izdaja dober okus
/
glas ga je izdajal, da je razburjen
3.
nav. ekspr.
ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi:
izdajati prijatelje
/
izdajati domovino, narod
//
nav. 3. os.
prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:
noge, živci ga izdajajo
;
vid ga izdaja
/
moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam
4.
delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo:
izdajati časopis, knjige
/
izdajati študije v tisku
/
izdajati gramofonske plošče, zgoščenke
5.
fin.
dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet:
izdajati bankovce, denar
;
izdajati obveznice ljudskega posojila
/
izdajati znamke
6.
s širokim pomenskim obsegom
delati, da dobi kaj uradno veljavo:
izdajati odločbe, predpise, zakone
/
izdajati diplome, spričevala
;
izdajati potrdila
7.
delati, da gre kaj od kod z določenim namenom:
izdajati blago iz skladišča
;
ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane
/
priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu
8.
trošiti
,
porabljati
:
za obleko preveč izdaja
izdájati se
nav. ekspr.,
v zvezi z
za
z besedami, ravnanjem kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni:
izdaja se za zdravnika
;
izdaja se za boljšega, kot je
;
ženska izdaja tega otroka za svojega
izdájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na izdajo, izročanje:
izdajni pult v restavraciji
/
izdajna služba na pošti
2.
zastar.
izdajalski
:
izdajna sled
izdájica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
izdajalec
:
postal je izdajica
;
izdajica domovine
izdájnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
adm.
listina, ki navaja količino materiala, oddanega v uporabo;
oddajnica
:
izročiti, napisati izdajnico
2.
zastar.
izdajalka
:
obsoditi izdajnico
♦
ptt
obrazec, s katerim se na pošti prevzamejo knjižene pošiljke
izdájnik
-a
m
(
ȃ
)
star.
izdajalec
:
kaznovati izdajnika
izdájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
izdajalski
:
izdajsko dejanje, početje
/
že mlad je stopil na izdajsko pot
/
izdajski sneg
izdájstvo
-a
s
(
ȃ
)
izdajalsko dejanje:
obsoditi koga zaradi izdajstva
;
narodno izdajstvo
;
izdajstvo domovine
izdánek
-nka
m
(
ȃ
)
petr.
kamnina ali ruda, ki je na zemeljskem površju:
izdánje
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
izdaja
:
izredno, popravljeno izdanje knjige
/
izdanje obveznic
/
izdanje zakonov
izdánji
-a -e
prid.
(
ā
)
geogr.,
v zvezi
izdanja voda
voda, ki prihaja iz tal, zlasti ob deževju:
izdátek
-tka
m
(
ȃ
)
nav. mn.
vsota denarja, ki se izda, porabi:
ne more kriti vseh izdatkov
;
povrnili so mu samo dejanske izdatke
;
povprečni mesečni izdatki za hrano
;
prejemki in izdatki
/
zmanjšati izdatke za reprezentanco
♦
ekon.
izdatki
stroški v zvezi s prodanim blagom, opravljenimi storitvami, ki že vplivajo na finančni izid delovne organizacije
;
proračunski izdatki
;
tekoči izdatki
;
fin.
funkcionalni izdatki
za opravljanje nalog, zaradi katerih je ustanova ustanovljena
izdáten
-tna -o
prid.
, izdátnejši
(
á ā
)
1.
ki nasiti za dalj časa:
žganci so izdatna jed
;
krmiti z najizdatnejšo hrano
2.
ekspr.
velik
,
močen
:
izdatna podpora, pomoč
/
potreben bi bil izdaten dež
/
publ.
nastopajoče so nagradili z izdatnim aplavzom
izdátno
prisl.
:
izdatno jesti
izdáti
1
-dám
dov.
,
2. mn.
izdáste
in
izdáte; izdál
(
á
)
1.
sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu:
okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal
;
čeprav so ga mučili, ni izdal
;
izdati partizane
/
izdati javko
;
izdati načrt, uradno skrivnost
/
publ.
izdati načela neodvisnosti
prekršiti
//
nav. ekspr.
povedati, sporočiti sploh:
svojega imena ne izdam
;
izdal je svojega prijatelja, da rad pije
;
lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom
/
izdati čustva, misli, skrivnost
;
niti z eno kretnjo se ni izdal
2.
biti zunanja podoba, znamenje česa:
kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan
;
rdečica jo je izdala, da ji je nerodno
3.
nav. ekspr.
ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi:
s tem ravnanjem so izdali tovarištvo
/
izdati domovino, narod
//
nav. 3. os.
prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:
vid ga je izdal
;
živci so ga izdali
;
ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo
/
moči so ga izdale
4.
narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo:
založba je izdala precej znanstvenih publikacij
;
izdati časopis, knjigo
/
izdati pesmi v almanahu
;
izdati slovar v petih delih
/
izdati skripta
;
nove prospekte so izdali v treh jezikih
/
izdati novo ploščo
/
kot del naslovne strani, kolofona
izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti
5.
fin.
dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet:
izdati bankovce, denar
;
izdati obveznice ljudskega posojila
/
izdati znamke
6.
s širokim pomenskim obsegom
napraviti, da dobi kaj uradno veljavo:
izdati dovoljenje, odločbo, zakon
/
izdati diplomo, spričevalo
;
izdati potrdilo
/
izdati račun v triplikatu
/
publ.
izdati prepoved
prepovedati
♦
pravn.
izdati sodbo
;
izdati tiralico za kom
7.
napraviti, da gre kaj od kod z določenim namenom:
izdati blago iz skladišča
/
izdati zdravila na recept
8.
potrošiti
,
porabiti
:
za hišo je izdal že veliko denarja
;
za hrano izda skoraj vso plačo
●
ekspr.
vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda
veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen
izdáti se
nav. ekspr.,
v zvezi z
za
z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni:
izdati se za študenta, zdravnika
;
fanta je izdala za svojega sorodnika
/
na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta
imenoval, navedel
izdán
-a -o:
imeti potrdilo za izdani denar
;
odlok je bil izdan leta 2003
;
izdana javka
;
izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY
;
zdravila, izdana na recept
;
po smrti izdani spomini
izdáti
2
-dám
dov.
,
2. mn.
izdáste
in
izdáte; izdál
(
á
)
star.
zaleči
1
:
njegova beseda bi brez dvoma kaj izdala
;
ta hrana veliko izda
●
star.
nič ni izdalo, če se je še tako izgovarjal
pomagalo
izdátnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost izdatnega:
izdatnost hrane
/
izdatnost padavin
/
izdatnost čilskega solitra
učinkovitost
izdáviti
-im
dov.
,
tudi
izdavíla
(
á ā
)
1.
ekspr.
jecljaje, pretrgano izgovoriti:
izdavil je nekaj besed v pozdrav
;
stavek je komaj izdavila
;
boječe je izdavil, da ne ve nič
/
z grozo je izdavil iz sebe vprašanje
●
ekspr.
ali boš že izdavil
rekel, povedal
2.
izbruhniti
:
galeb je izdavil plen
izdávljati
-am
nedov.
(
á
)
ekspr.
jecljaje, pretrgano govoriti:
z muko je nekaj izdavljal
/
izdavljati nerazločne glasove
izdehtéti
-ím
[
izdəhteti
tudi
izdehteti
]
dov.
, izdehtì
tudi
izdêhti
(
ẹ́ í
)
knjiž.
izdišati se:
cvet je izdehtel
izdélanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost izdelanega:
zahtevati natančno izdelanost preproge
/
oblikovna, stilna izdelanost
;
tehnična izdelanost stroja
;
izdelanost posameznih prizorov v drami
izdélati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
dati čemu dokončno obliko, podobo:
obleka je skoraj narejena, le še izdelati jo je treba
/
članek je treba še izdelati
/
publ.:
jasno izdelati svoja stališča
;
umetnik je izdelal svojo tehniko
2.
s širokim pomenskim obsegom
z delom omogočiti nastanek česa:
izdelati načrt, pravilnik
/
film je izdelalo domače podjetje
/
izdelati čevlje, pohištvo, stroje
;
industrijsko, strojno izdelati
;
izdelati iz gline
;
izdelati si orodje
/
izdelati po meri
;
izdelati v enem kosu
/
publ.:
banka je izdelala potrdilo v več izvodih
sestavila, izdala
;
o tem problemu avtor ni izdelal posebne teorije
●
zastar.
pesnik je izdelal mnogo lepih pesmi
napisal, spesnil
♦
lov.
pes izdela sled
pride po sledi do divjadi
3.
uspešno končati šolanje, študij:
vsi učenci so izdelali
;
razred je izdelal z dobrim uspehom
/
izdelati pri izpitu
/
pri zgodovini ni izdelal
ni bil ocenjen pozitivno
izdélan
-a -o
1.
deležnik od izdelati:
lepo izdelan predmet
;
načrt še ni izdelan
;
ročno izdelana preproga
;
izdelan iz kovine
2.
publ.
ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti:
imeti izdelan nazor, pogled na svet
;
pesnik je stopil v javnost kot izdelana osebnost;
prim.
zdelati
izdeláva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od izdelati ali izdelovati:
izdelava obleke
/
izdelava članka, slike
;
dokončna, podrobna izdelava
/
izdelava analiz, načrtov
/
poceniti izdelavo
;
solidna izdelava
;
izdelava barv, strojev
;
jeklo za izdelavo vzmeti
;
prostor za izdelavo
/
industrijska, ročna, serijska izdelava
//
v rodilniku, s prilastkom
način, kako je kaj izdelano:
predmet predpisane oblike in izdelave
;
pohištvo standardne izdelave
/
avtomobil domače izdelave
proizvodnje
izdelávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
izdelovati
:
izdelavati žeblje
/
na vajah igralci izdelavajo svoje vloge
/
otrok dobro izdelava šolo
izdeláven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izdelavo:
skrajšati izdelavni čas
/
izdelavni stroški
/
izdelavni material
izdélek
-lka
m
(
ẹ̑
)
kar je izdelano, narejeno
a)
z ročnim, strojnim delom:
dati izdelku dokončno obliko
;
estetsko oblikovan izdelek
;
kakovost izdelkov
/
finalni, končni izdelek
za neposredno uporabo
;
industrijski, ročni, serijski, tovarniški izdelek
;
kovaški, pekarski izdelek
;
kovinski, lesni, mesni, mlečni, tobačni izdelki
;
rezbarski izdelek
;
izdelki za široko potrošnjo
b)
z umskim delom:
učitelj je ocenil pisne izdelke učencev
;
literarni izdelki
;
razstava risarskih izdelkov
risb
izdeloválec
-lca
[
izdelovau̯ca
tudi
izdelovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj izdeluje:
izdelovalec copat, glavnikov, orodja
izdeloválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izdelovanje:
izdelovalni postopek
/
izdelovalni stroški
/
izdelovalni material
izdeloválka
-e
[
izdelovau̯ka
tudi
izdelovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki kaj izdeluje:
izdelovalka čipk, oblek
/
Belgija je ena največjih izdelovalk orožja
;
izdelovalka avtomobilov
izdeloválnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
prostor, v katerem se kaj izdeluje:
izdelovalnica je v prvem nadstropju, skladišče pa v kleti
/
Borovlje so bile znana izdelovalnica orožja
2.
obrat za izdelovanje česa:
izdelovalnica barvil, gumbov
izdelovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izdelovati:
izdelovanje igrač, orožja
;
obrat za izdelovanje furnirja
/
izdelovanje idejnih osnutkov
izdelovátelj
-a
m
(
ȃ
)
star.
izdelovalec
:
izdelovatelj sodavice
izdelováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati čemu dokončno obliko, podobo:
krojač že izdeluje obleko
;
kipar izdeluje še zadnje podrobnosti
;
igralec vlogo še izdeluje
2.
s širokim pomenskim obsegom
z delom omogočati nastajanje česa:
izdelovati čevlje, stroje, zdravila
;
industrijsko, serijsko izdelovati
;
izdelovati si orodje
/
publ.
čebele izdelujejo vosek
delajo
/
izdelovati analize, načrte
●
zastar.
izdelovati pravde
sestavljati, pisati
//
pridobivati
,
napravljati
:
gumi izdelujemo iz kavčuka
3.
biti uspešen pri šolanju, študiju:
ni med prvimi v razredu, izdeluje pa
;
učenec dobro, slabo izdeluje;
prim.
zdelovati
izdévati
-am
tudi
-ljem
dov.
(
ẹ́
)
zastar.
dati, zložiti (ven):
izdevala je obleko iz omare
izdeževáti se
-újem se
[
izdəževati se
]
dov.
(
á ȗ
)
brezoseb.
prenehati deževati:
izdeževalo se je
izdiferencírati
-am
in
zdiferencírati -am
dov.
(
ȋ
)
publ.
povzročiti razlike v čem:
ekonomski razvoj je izdiferenciral družbo
/
izdiferencirati študijske skupine
;
izdiferencirati tarife
izdiferencírati se
in
zdiferencírati se
postati (v sebi) različen:
politično se izdiferencirati
/
nove literarne smeri se še niso izdiferencirale
izdiferencíran
in
zdiferencíran -a -o:
meščanski sloj še ni bil izdiferenciran
;
psihološko izdiferencirani junaki
izdíh
-a
m
(
ȋ
)
enkratno iztisnjenje zraka iz pljuč pri dihanju:
vdih in izdih
izdíhati
1
-am
dov.
(
í ȋ
)
iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju:
izdihati ves zrak
izdíhan
-a -o:
izdihan zrak
izdíhati
2
-am
stil.
-díšem
nedov.
(
ȋ
)
izdihavati
:
zajel je zrak in začel počasi izdihati
/
izdihati toplo sapo
izdihávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izdihavati:
izdihavanje zraka
/
vdihavanje in izdihavanje
izdihávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
iztiskati zrak iz pljuč pri dihanju:
počasi izdihavati
;
vdihavati in izdihavati
2.
z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak:
izdihavati toplo sapo
/
izdihavala je v šipo, da bi se led odtajal
3.
knjiž.
oddajati
,
širiti
:
ogreto močvirje izdihava soparo
;
rože izdihavajo opojen vonj
4.
knjiž.,
ekspr.
kazati
,
izražati
:
vsa hiša je izdihavala zapuščenost
/
vsaka beseda njegovega pisma izdihava ljubezen
izdihljáj
stil.
izdíhljaj -a
m
(
ȃ; ȋ
)
knjiž.
izdih
:
ob vsakem izdihljaju ga zbode
●
evfem.
biti v zadnjih izdihljajih
umirati;
prim.
zdihljaj
izdíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju:
počasi izdihniti skozi usta
;
vdihniti in izdihniti
2.
z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak:
izdihniti toplo sapo
●
evfem.
kmalu po nesreči je izdihnil
umrl
;
ekspr.
komaj slišno je izdihnil besedo
zelo tiho izgovoril
;
evfem.
izdihniti dušo
umreti;
prim.
zdihniti
izdihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
iztiskati zrak iz pljuč pri dihanju:
izdihovati zrak
;
izdihovati z odprtimi usti
2.
knjiž.
oddajati
,
širiti
:
pomladno cvetje je izdihovalo vonj
izdíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od izdirati:
izdiranje zob
izdírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči:
izdirati zobe
;
izdirati bodice, trne iz noge
/
konj izdira kopito iz ilovice
izdírjati se
-am se
dov.
(
ī
)
z dirjanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:
pustiti konja, da se izdirja
/
ekspr.
otroci so se izdirjali
izdišáti
-ím
tudi
zdišáti -ím
dov.
(
á í
)
knjiž.
oddati, dati prijeten vonj:
rože so izdišale opojen vonj
izdišáti se
tudi
zdišáti se
prenehati dišati:
vijolice so se izdišale
/
kava se je izdišala, ker ni bila dobro zaprta
izdišávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
oddajati, dajati prijeten vonj:
te rože izdišavajo močen vonj
izdivjáti se
-ám se
tudi
zdivjáti se -ám se
dov.
(
á ȃ
)
1.
prenehati divjati:
burja, nevihta se je izdivjala
;
vihar se še ni izdivjal
/
boj se je izdivjal
2.
s tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:
konji so se izdivjali
/
ekspr.
otroci so odšli na dvorišče, da bi se izdivjali
3.
ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju:
na izletu se je izdivjal
;
naj se izdivja, dokler je mlad
●
ekspr.
izdivjal se je pred zakonom
spolno izživel
izdivjáti
tudi
zdivjáti
knjiž.
burno, brez pridržkov izraziti svoja čustva:
izdivjal je svoje navdušenje
/
izdivjal se je nad njim;
prim.
zdivjati
izdlétiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
z dletom izsekati:
izdletiti del kosti
/
izdletiti kip iz lesa
izdôlbek
-bka
[
izdou̯bək
]
m
(
ȏ
)
vdolbina
,
izdolbina
:
slika v zidnem izdolbku
izdôlbenec
-nca
[
izdou̯benəc
]
m
(
ȏ
)
preprost čoln iz enega debla;
drevak
:
peljati se z izdolbencem
;
čoln izdolbenec
izdolbenína
-e
[
izdou̯benina
]
ž
(
í
)
star.
vdolbina
,
izdolbina
izdolbína
-e
[
izdou̯bina
]
ž
(
í
)
kar je izdolbeno v kaj:
postaviti kip v izdolbino
;
izdolbina v deblu, zidu
♦
tisk.
tisk iz izdolbine
tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja; globoki tisk
izdôlbsti
-dôlbem
[
izdou̯psti
]
dov.
, izdôlbite
in
izdolbíte
(
ó
)
izrezati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj:
izdolbsti les
;
izdolbsti z dletom
/
tudi drobne kaplje počasi izdolbejo kamen
//
z dolbenjem narediti, izoblikovati:
izdolbsti korito iz hrastovega debla
;
izdolbsti luknjo v kamen
;
pren.
solze so ji izdolble globoke črte pod očmi
izdôlben
-a -o:
izdolben čoln
;
izdolben ornament
;
izdolbeno deblo
izdrážbati
-am
tudi
zdrážbati -am
dov.
(
ȃ
)
izdražiti
:
kmetijo je izdražbal za malo denarja
izdražítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izdražiti:
izdražitev hiše, posestva
izdražíti
-ím
dov.
, izdrážil
(
ī í
)
kupiti na dražbi:
izdražiti posestvo, vola
/
hišo je izdražil za nekaj milijonov;
prim.
zdražiti
izdréti
-dêrem
tudi
-drèm
tudi
zdréti zdêrem
tudi
zdrèm
dov.
,
stil.
izderó
tudi
zderó; izderíte
tudi
izdríte
tudi
zderíte
tudi
zdríte; izdŕl
tudi
zdŕl
(
ẹ́ é, ȅ
)
z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči:
zdravnik mu je izdrl dva zoba
;
izdreti sekiro iz tnala
;
klin se je izdrl
;
izdreti si trn iz roke
/
izdreti meč, sabljo iz nožnice
/
ekspr.
izdrla mu je roko, ki jo je držal
;
konj se mu je izdrl iz rok
iztrgal
●
ekspr.
zdaj sem se iz boba izdrl
zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil
izdŕt
tudi
zdŕt -a -o:
izdrt meč
;
izdrt zob;
prim.
zdreti se
izdrézati
-am
tudi
zdrézati -am
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
z drezanjem spraviti iz česa:
izdrezati krompir iz žerjavice
2.
ekspr.
z vztrajnostjo, prizadevanjem priti do česa:
končno je le izdrezal gradbeno dovoljenje;
prim.
zdrezati
izdŕgniti
-em
dov.
,
tudi
izdrgníla
(
ŕ ȓ
)
z drgnjenjem odstraniti iz česa:
izdrgniti madež iz preproge
izdrhtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
izzveneti
:
tiho je izdrhtel zadnji akord
/
izdrhtel je njegov zadnji pozdrav
izdristíti
-ím
in
izdrístiti -im
dov.
, izdrístil
(
ī í; í ȋ
)
star.
pospešiti iztrebitev z odvajalnim sredstvom;
izčistiti
:
izdristiti črevo
izdŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od izdreti:
izdrtje zoba
izdržati
ipd.
gl.
zdržati
ipd.
izdúha
-e
ž
(
ȗ
)
zastar.
1.
(neprijeten) duh:
zrak, poln najrazličnejših izduh
2.
zamisel
,
načrt
:
vse to je izduha njegove družine
/
literarne izduhe in fantazije
izdúhati
-am
in
zdúhati -am
dov.
(
ū ȗ
)
star.
izvohati
:
pes je izduhal kost
/
izduhati skrivnost
izdvájati
-am
nedov.
(
ā
)
publ.
izločevati
,
izločati
:
izdvajati manjše skupine delavcev za posebne naloge
;
posamezniki so se začeli izdvajati iz kolektiva
/
izdvajati sredstva za izobraževanje
●
publ.
tvegano bi bilo izdvajati tega ali onega pevca
posebej imenovati, pohvaliti
izdvojíti
-ím
dov.
, izdvójil
(
ī í
)
publ.
izločiti
:
izdvojiti otroka iz družbe
/
izdvojiti iz proračuna znesek za raziskovalna dela
●
publ.
nobenega podjetja ne moremo izdvojiti, vsa so enako prizadevna
posebej imenovati, pohvaliti
ízem
ízma
tudi
-ízem -ízma
m
(
ī
)
nav. mn.,
ekspr.
poljubna novejša, zlasti literarna, umetnostna, filozofska smer:
pojavili so se futurizem, ekspresionizem in še drugi izmi
;
filozofski, literarni izmi
izenáčenje
tudi
zenáčenje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izenačiti:
izenačenje notranjega in zunanjega pritiska
/
izenačenje delovnih razmer
/
izenačenje ljudi pred zakonom
/
izenačenje (rezultata) v začetku drugega polčasa
izenáčenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost izenačenega:
izenačenost delovnih razmer
/
popolna izenačenost tekmovalcev
/
glavna odlika ansambla je v izenačenosti
izenačeválec
-lca
[
izenačevau̯ca
tudi
izenačevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kar izenačuje:
šport je bil tudi socialni izenačevalec
izenačeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izenačevanje:
izenačevalne tendence
♦
elektr.
izenačevalna zveza
zveza za izenačevanje potenciala
izenačevánje
tudi
zenačevánje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izenačevati:
izenačevanje notranjega in zunanjega pritiska
/
izenačevanje kulturnih razmer
/
izenačevanje predpisov
izenačeváti
-újem
tudi
zenačeváti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu:
izenačevati delovne razmere
;
zunanji in notranji pritisk se izenačujeta
/
izenačevati vse proizvajalce
//
po določeni značilnosti, lastnosti imeti kako stvar za enako z drugo;
enačiti
:
izenačevati živali s človekom
2.
šah.,
šport.
dosegati enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik:
naše moštvo je pogosto izenačevalo
/
izenačevati razliko v golih
izenačujóč
tudi
zenačujóč -a -e:
izenačujoči vplivi okolice
;
izenačujoča prizadevanja
izenačítev
tudi
zenačítev -tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izenačiti:
izenačitev kulturnih razmer
/
pesnikova želja po izenačitvi z naravo
/
izbojevati izenačitev ljudi pred zakonom
izenáčiti
-im
tudi
zenáčiti -im
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu:
izenačiti oblike
;
izenačiti notranji pritisk z zunanjim
;
izenačiti kulturne razmere
;
gospodarsko, politično izenačiti
/
izenačiti zasebni interes z interesi družbe
;
izenačiti se s kom pri delu
♦
pravn.
izenačiti ljudi pred zakonom
dati vsem ljudem ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost enake pravice in dolžnosti
2.
šah.,
šport.
doseči enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik:
v drugem polčasu so gostje izenačili
/
izenačiti razliko v golih
/
izenačiti rekord, rezultat
izenáčen
tudi
zenáčen -a -o:
igralca sta se v izenačeni poziciji odločila za remi
;
tekmovalna ekipa je izenačena
;
življenjska raven prebivalstva je tam precej izenačena
izganjálec
-lca
[
izganjau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor koga, kaj izganja:
bil je v središču pozornosti kot izganjalec verouka iz javnih šol
/
poklicni izganjalci
;
izganjalec duhov
/
izganjalec hudiča
kdor je pooblaščen za izganjanje hudiča, hudobnih duhov
izgánjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izganjati:
izganjanje in zapiranje ljudi
/
izganjanje hudiča
izgánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
večkrat prisiliti, prisiljevati koga, da odide iz česa:
izganjati pijane ljudi iz gostilne
/
izganjati živino iz hleva
/
ekspr.
okupatorji so začeli zapirati in izganjati prebivalstvo
/
ekspr.
izganjati v taborišča
●
bibl.
izganjati hudiča z belcebubom
preganjati manjše zlo z večjim
;
ekspr.
izganjati otroku trmo
s strogim ravnanjem si prizadevati, da pri njem preneha obstajati trma
♦
rel.
izganjati hudiča
z molitvenimi obrazci odvračati njegov vpliv
izgarati
ipd.
gl.
zgarati
ipd.
izgáziti
-im
dov.
, izgázila
in
izgazíla; izgážen
tudi
izgázen
(
á ȃ
)
knjiž.
s težavo priti iz česa mehkega, udirajočega se:
komaj je izgazil iz močvirja;
prim.
zgaziti
izgín
-a
m
(
ȋ
)
star.
izginitev
,
izginjenje
:
nenaden izgin tega človeka jih je presenetil
/
izgin naroda
izginévanje
in
zginévanje -a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izginevati:
izginevanje rdečih tonov s slike
/
izginevanje živalskih vrst
izginévati
-am
in
zginévati -am
nedov.
(
ẹ́
)
izginjati
:
nekatere barve na sliki že izginevajo
/
potok izgineva med skalovje
/
stari običaji izginevajo
/
napetost polagoma izgineva
izginítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izginiti:
fantovo izginitev so si ljudje različno razlagali
;
nenadna, skrivnostna izginitev
/
izginitev vzrokov za spor
/
izginitev zavarovanih stvari
izgíniti
-em
in
zgíniti -em
dov.
(
í ȋ
)
1.
z manjšanjem obsega, intenzivnosti postati neviden, neopazen:
nekatere barve na sliki so izginile
;
madež še ni čisto izginil
/
voda s poplavljenega območja je izginila
/
znaki bolezni so izginili
/
pastirske koče so izginile pod snegom
//
s prislovnim določilom
z oddaljevanjem postati neviden:
letalo izgine v daljavi, za oblaki
;
izginiti v množici, med drevjem
/
ekspr.
gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči
/
ekspr.
izginila sta v vežo
(hitro) vstopila
;
sonce je izginilo za goro
je zašlo
/
pot je izginila v grmovju
2.
prenehati biti, obstajati:
napetost je kmalu izginila
;
nesoglasja med njimi so izginila
/
razlike v gledanju so izginile
/
ekspr.
moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja
//
z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati:
stari običaji bodo kmalu izginili
/
jadrnice so izginile iz pomorskega prometa
3.
nav. ekspr.
zapustiti prostor, kraj, navadno naskrivaj:
fant se je sprl in izginil
;
izginil je iz hiše, ne da bi ga kdo opazil
;
izginiti brez besede, sledu
;
izginiti kot duh, kot kafra
;
izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl
nenadoma, nepričakovano
/
izginiti z doma
/
kot ukaz:
izgini
;
da mi pri priči izgineš
4.
nav. 3. os.,
evfem.
biti ukraden, vzet:
iz trgovine je izginila velika količina blaga
;
v zadnjem času je izginilo več avtomobilov
/
kam je izginil moj svinčnik
kdo ga je vzel; kam sem ga založil
5.
zastar.
miniti
,
preteči
:
medtem je izginilo nekaj dni
●
ekspr.
vsa kri mu je izginila z obraza
prebledel je
;
ekspr.
meso je kar izginilo v njihovih želodcih
hlastno, v hipu so ga pojedli
;
ekspr.
omagal je in izginil pod vodo
se je potopil, utonil;
prim.
izginul
izgínjanje
in
zgínjanje -a
s
(
í
)
glagolnik od izginjati:
izginjanje barv
/
izginjanje jadrnic iz pomorskega prometa
/
izginjanje nasprotij
izgínjati
-am
in
zgínjati -am
nedov.
(
í
)
1.
z manjšanjem obsega, intenzivnosti postajati manj viden, manj opazen:
barve bledijo in izginjajo
/
voda s poplavljenega območja izginja
/
ekspr.
tla kar izginjajo pod nesnago
//
s prislovnim določilom
z oddaljevanjem postajati manj viden:
letalo izginja za oblaki
/
cesta izginja v megli
2.
približevati se koncu obstajanja:
napetost, strah polagoma izginja
/
razlike v gledanju izginjajo
//
z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja:
stare besede izginjajo
;
nekateri običaji izginjajo
3.
nav. ekspr.
zapuščati prostor, kraj, navadno naskrivaj:
za cele dneve je izginjal
4.
nav. 3. os.,
evfem.
biti večkrat ukraden, vzet:
opazili so, da izginja les iz skladišča
izginjajóč
in
zginjajóč -a -e:
izginjajoči običaji
izgínjenje
tudi
zgínjenje -a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izginiti:
nenadno izginjenje soseda
/
izginjenje paleolitskega človeka
izginljív
tudi
zginljív -a -o
prid.
(
ī í
)
1.
knjiž.
ki (rad) izgine:
izginljiva barva
2.
zastar.
zelo majhen, neznaten:
korist je v primeri s škodo izginljiva
izginótje
tudi
zginótje -a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
izginitev
,
izginjenje
:
prijateljevo izginotje ga je pretreslo
;
nenadno, skrivnostno izginotje
/
izginotje letala
/
vprašanje obstoja ali izginotja naroda
izginúl
tudi
zginúl -a -o
[
izginuu̯; zginuu̯
]
prid.
(
ȗ ú
)
knjiž.
ki je izginil:
izginulega sina še iščejo
/
izginule živalske vrste
/
evfem.
izginule slike je galerija dobila nazaj
ukradene, vzete;
prim.
izginiti
izgladítev
tudi
zgladítev -tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izgladiti:
izgladitev površine
/
izgladitev nesporazuma, spora
izgláditi
-im
in
zgláditi -im
dov.
,
tudi
izgladíla
in
zgladíla
(
á ȃ
)
1.
narediti kaj gladko, ravno:
izgladiti les, površino
;
izgladiti z brusom, steklenim papirjem
/
izgladiti gube
;
trde poteze na obrazu so se mu izgladile
;
pren.
prijatelji so mu izgladili pot v tujino
//
slovnično, stilno izboljšati:
članek bo potrebno še izgladiti
2.
povzročiti, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti:
izgladiti nasprotja
;
izgladiti socialne razlike
●
ekspr.
izgladiti spor
poravnati
;
avtomobil je izgladil, da se je kar bleščal
očistil, zdrgnil
izglájen
in
zglájen -a -o
tudi
izglajèn
in
zglajèn -êna -o:
izglajen držaj ograje
;
bleščeče izglajen parket
;
izglajen slog
;
zdaj je nesoglasje izglajeno
izgladnèl
in
izgladnél -éla -o
[
izgladneu̯
]
prid.
(
ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́
)
star.
sestradan
:
izgladneli otroci
izgladováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
1.
izstradati
,
sestradati
:
ujetnike so izgladovali
2.
izlačniti
:
hoja jih je izgladovala
izgladován
-a -o:
mršavi in izgladovani konji
izglágolski
-a -o
prid.
(
á
)
jezikosl.
izpeljan iz glagola:
izglagolski samostalnik
izglájenost
in
izglajênost
tudi
zglájenost
in
zglajênost -i
ž
(
ȃ; é
)
lastnost, značilnost izglajenega:
izglajenost površine
/
popolna izglajenost stila
izglajevánje
tudi
zglajevánje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izglajevati:
izglajevanje površine, usnja
/
izglajevanje nasprotij, razlik
izglajeváti
-újem
tudi
zglajeváti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj gladko, ravno:
izglajevati površino kamna
;
pren.
izglajevati pot napredku
2.
povzročati, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti:
izglajevati nasprotja, neenakosti
izglásen
-sna -o
(
ȃ
)
pridevnik od izglasje:
izglasni samoglasnik, soglasnik
izglásje
-a
s
(
ȃ
)
jezikosl.
zadnji glas, del besede:
izgovor soglasnika d v izglasju
izglasovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izglasovati:
izglasovanje predloga, zakona
izglasováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
narediti kaj veljavno glede na večino glasov:
izglasovati predlog, sklep, ustavo
/
izglasovati nezaupnico vladi
/
izglasovati z vsemi glasovi
izglasován
-a -o:
izglasovan proračun, zakon
izglèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
pog.,
s prilastkom
zunanja podoba, videz:
hiša je dobila lepši izgled
;
izgled in kvaliteta izdelkov
/
slab izgled bolnika
/
zunanji izgled
/
police so na izgled lepe in lahke
2.
nav. mn.,
publ.
možnost
,
upanje
:
izgledi so
;
imeti (dobre) izglede za službo
;
biti brez izgledov
;
izgledi, da bi zmagal, so prav majhni
●
publ.
nima izgleda na uspeh
ni pričakovati, da bi uspel;
prim.
zgled
izglédati
-am
tudi
zglédati -am
nedov.
, izglêj
in
izglèj izglêjte,
stil.
izglédi izglédite,
tudi
zglêj
in
zglèj zglêjte,
stil.
zglédi zglédite
(
ẹ́ ẹ̑
)
pog.
delati, ustvarjati videz, vtis česa:
izgleda bolan
;
dobro, slabo izgledati
;
nisem tako star, kakor izgledam
/
v tej obleki izgleda kot pustna šema
je (videti)
/
fant izgleda pameten in pošten
se zdi
;
cesta izgleda ožja, kot je v resnici
/
z oslabljenim pomenom:
v resnici izgleda to precej drugače
je
;
organizacija dela bi izgledala približno tako
bi bila taka
;
kako pa izgledaš
kakšen pa si
//
brezoseb.
kazati, zdeti se:
izgleda, da bo lepo vreme
;
izgleda, kakor da je to potovanje brez cilja
;
za resno delo, kot izgleda, ni
izgléden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
publ.
ugoden
,
dober
:
izgleden položaj
izglódati
-am
tudi
-glójem
tudi
izglôdati -am
tudi
zglódati -am
tudi
zglójem
tudi
zglôdati -am
dov.
, izglódaj izglódajte
tudi
izglóji izglójite
tudi
izglôdaj izglôdajte
tudi
izglodájte
tudi
zglódaj zglódajte
tudi
zglóji zglójite
tudi
zglôdaj zglôdajte
tudi
zglodájte;
tudi
izglodála
tudi
zglodála
(
ọ́; ó
)
1.
glodajoč pojesti:
pes je izglodal kosti
;
volkovi so izglodali živali do kosti
/
voda je izglodala breg
izpodjedla, odnesla
;
pren.,
knjiž.
bolezen ji je izglodala telo
//
z glodanjem narediti, izoblikovati:
miši so izglodale luknjo v omaro
;
pren.,
ekspr.
skrb ji je izglodala brazde na čelu
2.
ekspr.
z (dolgotrajno) uporabo poškodovati, uničiti:
dež in veter sta izglodala napise
;
podplati se počasi izglodajo
izglódan
tudi
izglôdan
tudi
zglódan
tudi
zglôdan -a -o:
izglodane stopnice
;
izglodano zrno
izgnánec
-nca
m
(
ā
)
nav. ekspr.
kdor je izgnan:
izgnanci so se po vojni vrnili
;
politični izgnanci
izgnánje
-a
s
(
ȃ
)
izgnanstvo
,
izgon
:
dolgoletno izgnanje
/
obsoditi na izgnanje
izgnánka
-e
ž
(
ā
)
nav. ekspr.
ženska, ki je izgnana:
izgnanci in izgnanke
izgnánstvo
-a
s
(
ȃ
)
nav. ekspr.
dejstvo, da je kdo izgnan:
posledice izgnanstva
/
biti, živeti v izgnanstvu
izgnáti
-žênem
dov.
,
stil.
izženó
(
á é
)
prisiliti koga, da odide iz česa:
s palico ga je izgnal iz hiše
/
ekspr.
iz teh krajev so med vojno izgnali veliko naših ljudi
/
ekspr.
izgnati v Sibirijo
;
pren.,
ekspr.
izgnati sovraštvo iz duše
♦
pravn.
prisilno odstraniti tujega državljana iz države
izgnán
-a -o:
izgnan iz mesta
;
izgnan med gobavce
izgnojíti se
-ím se
dov.
, izgnójil se
(
ī í
)
nav. 3. os.
prenehati gnojiti se:
rana se je izgnojila in zacelila
izgobezdáti
-ám
tudi
zgobezdáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
slabš.
nepremišljeno reči, povedati:
vse je izgobezdal sosedom
izgodíti
-ím
in
zgodíti -ím
dov.
, izgódil
in
zgódil
(
ī í
)
povzročiti, da postane kaj godno:
izgoditi hruške, seme
;
mladiči so se izgodili
;
pren.,
ekspr.
trpljenje ga je izgodilo
♦
agr.
izgoditi lan
obdelati ga, da se mu ličje rado loči od stebla
izgolčáti
-ím
tudi
zgolčáti -ím
[
izgou̯čati; zgou̯čati
]
dov.
, izgôlči
tudi
zgôlči; izgôlčal
tudi
zgôlčal
(
á í
)
ekspr.
nerazločno, težko izgovoriti:
končno je le nekaj izgolčal
;
besede je bolj izgolčal, kot izgovoril
/
dovolj je za danes, je izgolčal
rekel, povedal
izgoljufáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z goljufanjem priti do česa:
izgoljufal je potrdilo
izgôltati
-am
[
izgou̯tati
]
dov.
(
ó
)
ekspr.
nerazločno, težko izgovoriti:
pridušeno je izgoltal nekaj besed
/
ves sem zbit, je izgoltal
rekel, povedal
izgòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od izgnati:
izgon okupatorja
/
izgon Slovencev med vojno v Srbijo
♦
pravn.
izgon
prisilna odstranitev tujega državljana iz države
;
rel.
izgon iz raja
2.
nar.
pot, steza, po kateri hodi živina na pašo:
ob izgonu stoji znamenje
izgoníti se
-gónim se
in
zgoníti se zgónim se
dov.
(
ī ọ́
)
prenehati goniti se:
krava se je izgonila
●
nizko
zdaj pridiga, ko se je izgonil
spolno izživel
izgónjen
in
zgónjen -a -o:
suh kot izgonjena mačka
izgónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na izgon:
izgonske akcije
/
izgonska pot
izgórek
-rka
m
(
ọ̑
)
kar ostane po gorenju:
odstraniti zoglenele izgorke
;
plinski izgorki
izgorélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje skrajne telesne in duševne izčrpanosti:
preprečiti izgorelost
;
čutiti posledice izgorelosti
;
izgorelost na delovnem mestu
;
znaki izgorelosti
;
vzroki za izgorelost
;
stres in izgorelost
/
poklicna izgorelost
;
sindrom izgorelosti
izgoréti
-ím
dov.
, izgôrel
(
ẹ́ í
)
1.
prenehati goreti:
sveča je izgorela
;
pren.,
ekspr.
bes v njem je izgorel
●
ekspr.
izgoreti od hrepenenja
izčrpati se, oslabeti
;
ekspr.
kar izgorela bi od sramu
zelo me je sram
//
pesn.
prenehati žareti:
zarja je izgorela
/
sonce je izgorelo za gorami
2.
ekspr.,
v zvezi z
v, za
izčrpati se zaradi (pre)velike prizadevnosti, vneme:
izgorela je za svoje otroke
;
izgorel je za revolucijo
;
izgorel je v dobroti
izgôrel
tudi
izgorèl
in
izgorél -éla -o:
izgorel ogenj
;
izgorele oči
/
izgoreli ljudje;
prim.
zgoreti
izgorévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izgorevati:
izgorevanje stenja
/
izgorevanje za družino
;
izgorevanje v delu
izgorévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
približevati se koncu gorenja:
luč počasi izgoreva
;
mladost izgoreva kakor sveča
;
pren.,
ekspr.
zadnje moči mu izgorevajo
●
ekspr.
izgorevati od hrepenenja
izčrpavati se, slabeti
2.
ekspr.,
v zvezi z
v, za
izčrpavati se zaradi (pre)velike prizadevnosti, vneme:
izgorevati za domovino, svobodo
;
izgorevati v delu, skrbi za družino;
prim.
zgorevati
izgorína
-e
ž
(
í
)
kar ostane po gorenju:
bencinske, plinske izgorine
;
izgorina smodnika
izgotávljati
-am
tudi
zgotávljati -am
nedov.
(
á
)
star.
izdelovati
,
dokončevati
:
izgotavljati obleko
izgotovítev
tudi
zgotovítev -tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izgotoviti:
izgotovitev obleke
izgotovíti
-ím
in
zgotovíti -ím
dov.
, izgotôvil
in
zgotôvil
(
ī í
)
star.
izdelati
,
dokončati
:
izgotoviti čoln, obleko
izgotovljèn
in
zgotovljèn -êna -o:
čevlji so že izgotovljeni
;
izgotovljena povest, risba
izgovárjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izgovarjati:
izgovarjanje besed
/
vse njegovo izgovarjanje ni nič pomagalo
♦
jezikosl.
izgovarjanje samoglasnikov
izgovárjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi:
jasno, razločno izgovarjati
;
to ime se težko izgovarja
♦
jezikosl.
izgovarjati samoglasnike
//
izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem:
izgovarjati prisego
;
čarovnik je izgovarjal zarotitev
2.
opravičevati koga tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok:
izgovarjal je sina, da je bolan
;
zastonj se izgovarjaš
/
izgovarjati se na bolezen
;
rad, zmeraj se izgovarja na druge
zvrača krivdo
/
star.
roparjev ne bom izgovarjal
zagovarjal, branil
3.
zastar.
govoriti
,
pripovedovati
:
izgovarjamo to, kar čutimo
izgovárjati si
zlasti v kmečkem okolju
z dogovorom, s pogodbo zagotavljati si pravico do česa:
izgovarjati si hrano, stanovanje pri izročanju posestva
izgovarjáje
:
ponovil je, razločno izgovarjaje besede
izgovarjajóč
-a -e:
izgovarjajoč te besede, je povesila oči
;
izgovarjajoč se, da mu ni dobro, je odšel
izgovarjáva
-e
ž
(
ȃ
)
oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi:
jasna, nerazločna izgovarjava
/
po izgovarjavi se mu pozna, da je tujec
♦
jezikosl.
izgovarjava končnega soglasnika
;
tehnika izgovarjave
izgôvor
-a
m
(
ȏ
)
1.
opravičilo, pri katerem se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok:
iskati, izmisliti si izgovor
;
najti primeren izgovor za popivanje
;
pog.
vedno ima kak izgovor
se izgovarja
;
ekspr.
jalov, prazen izgovor
;
ekspr.
sita je že njegovih večnih izgovorov
/
z izgovorom, da se ne počuti dobro, je odšel
●
preg.
izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese
v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
2.
oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi:
jasen, razločen izgovor
/
zaznamovati izgovor
/
napisati besedo po izgovoru
♦
jezikosl.
cerebralni izgovor
;
knjižni izgovor
;
izgovor širokih samoglasnikov
izgôvoren
-rna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na izgovor:
izgovorne značilnosti
♦
jezikosl.
izgovorne in pisne dvojnice
izgovoríti
-ím
dov.
, izgovóril;
nam.
izgovôrit
in
izgovorít
(
ī í
)
1.
izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi:
jasno, razločno izgovoriti
;
to ime je težko izgovoriti
;
izgovoriti skozi nos
♦
jezikosl.
izgovoriti samoglasnik
2.
knjiž.
reči
,
povedati
:
izgovoril je nekaj navadnih fraz
;
naravnost izgovoriti svojo misel
;
ekspr.
še besede ne izgovori, že jo zmerjaš
/
dovoli, da izgovorim do konca
//
star.
prenehati govoriti:
ko je izgovoril, so mu vsi ploskali
3.
zlasti v kmečkem okolju
z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa:
oče mu je izgovoril pol posestva
;
izgovoriti si preužitek, stanovanje
/
izgovoriti si dopust
4.
opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok:
izgovorila je hčer pred gosti
;
izgovoriti se na dež
;
pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti
izgovoríti se
nav. ekspr.
povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima:
prišla je k nam, da se izgovori, olajša
;
izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo
izgovorívši
zastar.
:
to izgovorivši, odide iz sobe
izgovorjèn
-êna -o:
izgovorjeni delež
;
izgovorjena misel
;
s pridihom izgovorjen glas
izgovorjáva
-e
ž
(
ȃ
)
izgovarjava
:
nerazločna izgovorjava
izgovorljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izgovoriti:
težko izgovorljiva beseda
;
to ime je lahko izgovorljivo
izgovorljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost izgovorljivega:
izgovorljivost besede
izgozdíti
-ím
in
izgózditi -im
dov.
, izgózdil
(
ī í; ọ̄
)
izbiti, spraviti iz česa:
izgozditi klin
izgrádba
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od izgraditi:
obnova in izgradba domovine
izgradítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izgraditi:
izgraditev naselja, prometnih zvez
/
izgraditev novega družbenega sistema
/
izgraditev nove države
/
izgraditev porušene domovine
izgradíti
-ím
dov.
, izgrádil
(
ī í
)
publ.
1.
z gradnjo, grajenjem dati čemu dokončno podobo, obliko:
izgraditi naselje po načrtu
;
to turistično območje bo treba še izgraditi
dokončati
;
pren.
izgraditi bolj pravičen družbeni sistem
//
z gradnjo gospodarskih in drugih objektov doseči višjo stopnjo razvitosti:
izgraditi državo
/
ljudje so z lastnim delom izgradili porušeno domovino
obnovili
2.
povzročiti pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu:
politično izgraditi ljudi
;
ti ljudje so se izgradili v skupnem boju
izgrajèn
-êna -o:
izgrajen gospodarski sistem
;
izgrajena osebnost
;
biti politično izgrajen;
prim.
zgraditi
izgrádnja
-e
ž
(
ā
)
1.
glagolnik od izgraditi:
izgradnja naselja še ni končana
;
cena zemljišč se je z izgradnjo železnice povečala
/
izgradnja industrije
2.
publ.
graditev
:
izgradnja stanovanj zdaj hitreje poteka
/
hotel je v izgradnji
se gradi
/
izgradnja demokratičnih odnosov
izgrajevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izgrajevati:
izgrajevanje miru v svetu
;
dolgoročno izgrajevanje odnosov
;
izgrajevanje sistemov za delitev dohodka
/
posvetiti vso skrb strokovnemu izgrajevanju
♦
biol.
izgrajevanje in razgrajevanje beljakovin;
prim.
zgrajevanje
izgrajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
publ.
1.
z gradnjo, grajenjem dajati čemu dokončno podobo, obliko:
stavbo te dni izgrajujejo
;
pren.
izgrajevati metodo dela
;
izgrajevati pravno normo
//
z gradnjo gospodarskih in drugih objektov dosegati višjo stopnjo razvitosti:
obnavljati in izgrajevati deželo
2.
povzročati pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu:
izgrajevati mladino
;
politično se izgrajevati;
prim.
zgrajevati
izgrčáti
-ím
dov.
(
á í
)
ekspr.
s težavo, grgrajoč izgovoriti:
nekaj je izgrčal, a ga niso razumeli
izgrébati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
z grebenjem spravljati iz česa:
izgrebati gomolje iz zemlje
izgrêbsti
-grêbem
dov.
, izgrébel izgrêbla
(
é
)
z grebenjem spraviti iz česa:
izgrebsti krompir iz žerjavice
;
izgrebsti rastlino s korenino vred
/
izgrebsti truplo
izkopati
;
pren.
izgrebsti priznanje iz koga
;
izgrebsti resnico
izgrebèn
-êna -o
tudi
izgrêben -a -o:
izgreben gomolj
izgrèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
nav. mn.
prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju:
surovi izgredi šovinistov
/
poulični izgredi pijanih ljudi
razgrajanja, pretepi
//
množično izražanje nezadovoljstva:
na univerzi je prišlo do izgredov
;
delavski, dijaški izgredi
izgrédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
publ.
udeleženec izgreda:
policija je zaprla precej izgrednikov
izgrgráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nerazločno, grgrajoč izgovoriti:
izgrgral je nekaj nerazumljivega
;
zakaj greš, je izgrgral
izgrísti
-grízem
dov.
(
í
)
z grizenjem odstraniti:
miši so izgrizle sredico iz kruha
/
ekspr.
srce bi ti izgrizla
;
pren.
ogenj je izgrizel polena
●
knjiž.,
ekspr.
bolezen jo je izgrizla
izčrpala, uničila
;
ekspr.
izgrizli so ga iz službe
s prikritim, zahrbtnim delovanjem so dosegli, da je bil odpuščen
//
z grizenjem narediti, izoblikovati:
ose so izgrizle luknjo v hruško;
prim.
zgristi
izgrméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
razvneto, zelo glasno reči, povedati:
izgrmeti besede, govor
;
pošteno se je izgrmel
izgrméti se
brezoseb.
prenehati grmeti:
proti večeru se je izgrmelo
izgúba
tudi
zgúba -e
ž
(
ȗ
)
1.
primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno:
izguba se je zmanjšala
;
podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo
;
bilanca izkazuje izgubo
;
sredstva za kritje izgube
/
prodajati v izgubo
;
ekspr.
hišo je prodal v čisto izgubo
;
pri reji živine je bil na izgubi
je imel izgubo
;
pog.
so v izgubi, pa vendar dajejo plače
;
delati, poslovati z izgubo
//
škoda, ki izvira iz česa:
zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo
;
milijon izgube
2.
glagolnik od izgubiti:
a)
prijaviti izgubo dokumentov
b)
izguba staršev jo je močno prizadela
/
vljudnostna fraza ob smrti
iskreno sožalje ob bridki izgubi
c)
izguba las
;
izguba imetja
č)
izguba barve
;
izguba časti
d)
izguba roke
;
izguba sluha, vida
;
izguba spomina
/
izguba krvi
e)
izguba časa
/
izguba pravic
/
izguba čina
3.
kar je izgubljeno:
izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave
;
energijske, toplotne izgube
/
nasprotnik je imel velike izgube
;
publ.
oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
4.
ekspr.,
v povedni rabi
izraža nepomembnost, nekoristnost česa:
delo, poštenost, ljubezen – vse to je bilo po njegovem mnenju izguba
;
televizija je sama izguba
/
tvoje govorjenje je le izguba časa
●
pog.,
ekspr.
ne poznate ga, samo izgubo imam z njim
neprijetnosti, težave
;
publ.
četa je izšla iz boja brez izgub
vsi so ostali živi
;
iti v izgubo
marsikaj je šlo v izgubo
se je izgubilo; se ni koristno porabilo
;
pri kuhanju gredo vitamini v izgubo
se uničijo
;
ekspr.
nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo
se ni razlila
♦
agr.
klavna izguba
izguba teže živali pri zakolu
;
ekon.
planska izguba
predvidena s planom
;
elektr.
dielektrične izgube
v toploto spremenjena energija v dielektriku
;
jezikosl.
izguba dvojine
;
šah.
izguba figure, partije;
prim.
zguba
izgúbar
tudi
zgúbar -ja
m
(
ȗ
)
publ.
podjetje, ki posluje z izgubo:
seznam slovenskih izgubarjev
izgúbarski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
ki prinaša izgubo:
izgubarske finančne odločitve
;
izgubarsko poslovanje
//
ki posluje z izgubo:
izgubarska težka industrija
;
banke ne bodo več dajale posojil izgubarskim družbam
;
izgubarsko podjetje
izgubíti
-ím
tudi
zgubíti -ím
dov.
, izgúbil
tudi
zgúbil
(
ī í
)
1.
nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je:
izgubiti denarnico, dokumente, uro
;
rokopis se je izgubil
/
ekspr.
pri tebi se vse izgubi
/
izgubiti sled v snegu
;
pren.,
ekspr.
izgubil sem ključ do njenega srca
2.
priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti:
izgubiti brata, svojce v vojni
;
že v mladosti je izgubil starše
so mu umrli
/
v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka
je imela splav
/
knjiž.
z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja
/
v osmrtnicah
izgubili smo našo dobro mamo
3.
s širokim pomenskim obsegom
postati revnejši, siromašnejši
a)
za kako stvar:
izgubiti dlako, lase
;
izgubiti imetje
;
država je izgubila z vojno precej ozemlja
/
četa je izgubila v napadu pet borcev
;
krave so izgubile mleko
;
studenec izgubi poleti vodo
presahne
/
zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov
b)
za kako lastnost:
izgubiti barvo, lesk, vonj
;
izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost
;
jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus
;
igra je izgubila na privlačnosti
izgubila privlačnost
/
izgubiti pogum, veselje do dela
;
sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem
;
izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili
/
beseda je izgubila izvirni pomen
;
sonce je že izgubilo moč
c)
za kak telesni organ ali njegovo delovanje:
izgubiti nogo, roko
;
izgubiti spomin
/
bolnik je izgubil veliko krvi
/
izgubil je ravnotežje in padel
;
izgubiti sposobnost orientacije
/
publ.:
izgubiti oči, vid
oslepeti
;
izgubiti sluh
oglušeti
;
izgubiti zavest
omedleti
;
izgubiti življenje v prometni nesreči
umreti
č)
za kaj, s čimer kdo razpolaga:
izgubiti čas s čakanjem
;
s tem delom sem izgubil celo leto
/
zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje
/
izgubiti državljanstvo, volilno pravico
;
izgubiti oblast
/
izgubiti čin
//
s prislovom
postati manj vreden, manj popoln:
nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
//
ne biti več deležen kakega stanja:
izgubiti mir, prostost, svobodo
4.
z oslabljenim pomenom
z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani:
izgubiti bitko, igro, stavo, vojno
/
elipt.
izgubil si! Pet litrov boš plačal
izgubil si stavo
5.
imeti izgubo, škodo:
pri prodaji je izgubil dva tisoč evrov
●
ekspr.
za fantom se je izgubila vsaka sled
nihče ne ve, kje je
;
ekspr.
glej, da ne boš izgubil glave
da boš ostal priseben
;
ekspr.
kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš
zakaj ne odgovoriš
;
učenec je izgubil leto
ni izdelal (v šoli)
;
ekspr.
izgubiti oblast nad seboj
ne moči se obvladati
;
ekspr.
zaboga, ali si pamet izgubil
zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
;
ekspr.
izgubiti srce
zaljubiti se
;
ekspr.
izgubiti tla pod nogami
ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj
;
ekspr.
niti trenutka ne smemo izgubiti
takoj moramo ukrepati
;
letalo je izgubilo višino
leteč se je hitro približalo zemlji
;
ekspr.
izgubiti živce
razburiti se
;
ekspr.
drug drugega smo izgubili iz oči
se nismo videli
;
ekspr.
popolnoma ga je izgubil iz spomina
se ga ne more spomniti
;
publ.
vzgoje ne smemo izgubiti iz vida
prezreti, zanemariti
;
publ.
izgubiti skrb za delavce izpred oči
ne skrbeti zanje, pozabiti nanje
;
ekspr.
v mojih očeh si vse izgubil
ne cenim, ne spoštujem te več
;
preg.
kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
♦
šport.
izgubiti plošček, žogo
dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu
izgubíti se
tudi
zgubíti se
1.
priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti:
izgubiti se v gozdu, temi
;
sam bi se v neznanem mestu izgubil
/
izgubil se je otrok, star pet let
;
pren.
nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil
//
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim:
avtor se je izgubil v obsežnem gradivu
;
izgubiti se v malenkostih, podrobnostih
2.
ekspr.
začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi:
sin se je čisto izgubil
;
zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil
/
za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju
3.
s prislovnim določilom
z oddaljevanjem postati
a)
neviden:
avtomobil se je izgubil za ovinkom
;
možje so se izgubili med drevjem
;
pren.
osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila
b)
neslišen:
njegov klic se je izgubil v daljavi
/
koraki so se izgubili v noč
//
knjiž.
preiti v kaj drugega:
breg se je polagoma izgubil v ravnino
;
govorjenje se je izgubilo v banalnost
4.
ekspr.
počasi, skoraj neopazno oditi:
gostje so se drug za drugim izgubili
;
kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev
;
izgubil se je pri zadnjih vratih
;
izgubil se je brez sledu
/
kot ukaz:
izgubi se
;
da se mi pri priči izgubiš
5.
prenehati biti, obstajati:
spomin nanj se je kmalu izgubil
//
z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati:
stari običaji so se izgubili
6.
izgubiti zavest, omedleti:
bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil
●
ekspr.
le malokdo se izgubi v naše kraje
pride
;
ekspr.
v očetovi obleki se je kar izgubil
bila mu je preširoka, prevelika
;
ekspr.
izgubiti se v spominih
intenzivno premišljati o njih
izgubívši
tudi
zgubívši
zastar.
:
izgubivši bitko, so se umaknili
izgubljèn
tudi
zgubljèn -êna -o
1.
deležnik od izgubiti:
izgubljen čas
;
izgubljen denar
;
kakor izgubljen je taval po mestu
/
zadela ga je izgubljena krogla
krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
/
izgubljena vera
●
ekspr.
če nas zanese v tok, smo izgubljeni
se ne bomo rešili
;
preg.
kakor dobljeno, tako izgubljeno
♦
rel.
izgubljeni raj
;
izgubljeni sin
2.
ekspr.
ki ne ve, kako (se) ravnati:
brez nje je (čisto) izgubljen
/
gledal je za njo z izgubljenim pogledom
;
prisl.:
izgubljeno se smejati
;
sam.:
po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega
izgubívati
-am
tudi
zgubívati -am
nedov.
(
í
)
zastar.
izgubljati
:
drevo izgubiva listje
/
izgubivati pri igri
izgúbljanje
tudi
zgúbljanje -a
s
(
ú
)
glagolnik od izgubljati:
izgubljanje krvi
;
izgubljanje ravnotežja, zavesti
/
razpravljanje o tem se mu je zdelo le nepotrebno izgubljanje časa
/
izgubljanje v podrobnosti
izgúbljati
-am
tudi
zgúbljati -am
nedov.
(
ú
)
1.
nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je:
otroci izgubljajo kape, rokavice
/
izgubljati sled
2.
s širokim pomenskim obsegom
postajati revnejši za
a)
kako stvar:
izgubljati dlako, lase, perje
/
med izgublja med zorenjem odvečno vodo
b)
kako lastnost:
izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost
;
izgubljati moč, pomen, veljavo
;
kosti starega človeka izgubljajo prožnost
;
denar izgublja na vrednosti
izgublja vrednost
/
izgubljati veselje do dela
/
sonce že izgublja svojo moč
;
običaji izgubljajo prvotni značaj
c)
kak telesni organ ali njegovo delovanje:
izgubljati vid
;
izgubljati kri
krvaveti
/
izgubljati telesno težo
hujšati
;
izgubljati zavest
č)
kaj, s čimer kdo razpolaga:
izgubljati čas s čakanjem
/
izgubljati oblast
3.
z oslabljenim pomenom
z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani:
naši igralci izgubljajo
;
jezi ga, da vedno izgublja
;
izgubljati na dirkah, pri igri
;
pren.,
publ.
premog izgublja bitko z nafto
●
ekspr.
zadnje čase samo še izgubljam
moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda
;
ekspr.
ne izgubljajva več besed o tem
ne govoriva več o tem
;
ekspr.
s tem ne bom izgubljal časa
se ne bom ukvarjal
;
ekspr.
nikar ne izgubljaj glave
ostani priseben
;
naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom
zaostaja za njim
;
ekspr.
ne izgubljaj poguma
bodi, ostani pogumen
;
ekspr.
izgubljati tla pod nogami
ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj
;
letalo izgublja višino
leteč se hitro približuje zemlji
;
ekspr.
za vsako malenkost izgublja živce
se razburja
;
publ.
izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture
ne upoštevati, zanemarjati
;
publ.
ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno
ne mislijo, pozabljajo
izgúbljati se
tudi
zgúbljati se
1.
prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti:
izgubljati se zaradi megle
;
izgubljati se v gozdu
//
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim:
izgubljati se v iskanju novega
;
izgubljati se v malenkostih
;
izgubljati se v podrobnostih
2.
ekspr.
začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi:
fant se vedno bolj izgublja
3.
navadno s prislovnim določilom
z oddaljevanjem postajati
a)
neviden:
pot se je izgubljala in spet prikazovala
;
cesta se za vasjo izgublja v gozd
;
telefonske žice se izgubljajo med vejami
/
knjiž.
pokrajina se izgublja v megli
b)
neslišen:
glasovi se počasi izgubljajo
;
govorjenje se je izgubljalo v ropotu
/
koraki se počasi izgubljajo po hodniku
//
knjiž.
prehajati v kaj drugega:
hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet
;
sadovnjak se izgublja v polje
4.
ekspr.
počasi, skoraj neopazno odhajati:
ljudje so se izgubljali v hiše
;
drug za drugim so se izgubljali skozi vrata
5.
približevati se koncu obstajanja:
strah se polagoma izgublja
/
publ.
gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja
//
z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja:
nekateri izrazi se izgubljajo
;
stare šege se izgubljajo
●
ekspr.
ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal
ni znal nadaljevati
;
ekspr.
hiše se izgubljajo po pobočjih
so raztresene
;
ekspr.
obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo
kapa je bila prevelika v primeri z obrazom
izgubljajóč
tudi
zgubljajóč -a -e:
izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti
;
hribi, izgubljajoči se v daljavi
izgubljênček
tudi
zgubljênček -čka
m
(
é
)
ekspr.
kdor se je izgubil, navadno otrok:
iskati izgubljenčka
;
fant se mu je zdel kot kak sinček izgubljenček
izgubljênec
tudi
zgubljênec -nca
m
(
é
)
nav. ekspr.
kdor se je izgubil:
vse popoldne so iskali po planinah izgubljence
;
v mestu se je počutil kot izgubljenec
/
druži se z izgubljenci in potepuhi
izgubljênka
tudi
zgubljênka -e
ž
(
é
)
1.
nav. ekspr.
ženska, ki se je izgubila:
po nekaj dneh so izgubljenko našli
/
pisatelj opisuje usodo bednih izgubljenk
2.
knjiž.
krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena;
izgubljena krogla
:
po gozdu švigajo izgubljenke
izgubljênost
tudi
zgubljênost -i
ž
(
é
)
nav. ekspr.
stanje, značilnost izgubljenega:
pogosti motivi pesmi so osamljenost, izgubljenost
;
zaveda se svoje majhnosti in izgubljenosti v vesolju
/
sama neodločnost ga je, ena sama izgubljenost
/
prizadet je zaradi izgubljenosti mladega fanta
izgúran
tudi
zgúran -a -o
prid.
(
ȗ
)
nižje pog.
onemogel
,
zgaran
:
izgurano kljuse
izhájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izhajati:
izhajanje časopisa
;
rok za izhajanje
/
izhajanje iz dejstva, stvarnosti
izhájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
pojavljati se v tiskani obliki:
časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj
;
zbirka je začela izhajati pred vojno
/
revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik
//
biti objavljan:
njegove pesmi so izhajale v Zvonu
/
roman izhaja v nadaljevanjih
2.
imeti osnovo, izhodišče:
ta literatura izhaja iz tradicije
/
načelo, da oblast izhaja iz ljudstva
//
izvirati
:
te napake izhajajo iz njegove lenobe
/
izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu
;
od tod izhaja njegovo ime
je
/
tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole
je
3.
publ.
pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča:
v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev
/
prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote
;
izhajati iz načela rentabilnosti
4.
nav. 3. os.,
publ.
biti jasno viden, kazati se:
iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala
/
iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij
5.
knjiž.
prihajati iz česa:
loj izhaja ob lasu na kožno površino
/
plin je začel silovito izhajati
;
pren.
njegova čustva izhajajo iz globine duše
6.
zastar.
vzhajati
1
:
sonce izhaja
izhajajóč
-a -e:
izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice
;
periodično izhajajoča publikacija;
prim.
shajati
2
izhíranje
in
shíranje -a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izhirati:
smrt zaradi lakote in izhiranja
/
gledališče je bilo obsojeno na izhiranje
izhíranost
in
shíranost -i
ž
(
ȋ
)
stanje izhiranega človeka:
popolna izhiranost in onemoglost
/
izhiranost drevesa
izhírati
-am
in
shírati -am
dov.
(
ȋ
)
postati oslabel, onemogel zaradi počasnega pojemanja življenjskih moči:
bolnik je zelo izhiral
;
izhirati od lakote, žalosti
/
rastlina izhira
//
ekspr.
umreti
:
izhiral je v ječi
;
lani je izhiral
;
pren.
zadruga je hitro izhirala, ker ni bilo pravega vodstva
izhíran
in
shíran -a -o:
iz taborišča se je vrnil izhiran
;
izhirana, jetična ženska
izhlápek
-pka
m
(
ȃ
)
knjiž.
izhlapina
:
strupeni izhlapki
izhlapéti
-ím
tudi
shlapéti -ím
dov.
(
ẹ́ í
)
spremeniti se iz tekočega stanja v plinasto pri temperaturi, ki je nižja od vrelišča:
voda v kozarcu je izhlapela
;
vse živo srebro je izhlapelo
;
vse je izhlapelo kakor jutranja rosa
//
ekspr.
izginiti
,
miniti
:
njena ljubezen je izhlapela
;
strah pred neznanim je kmalu izhlapel
;
vsa slaba volja je izhlapela
izhlapévanje
tudi
shlapévanje -a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izhlapevati:
veter pospešuje izhlapevanje
;
izhlapevanje vode
izhlapévati
-am
tudi
shlapévati -am
nedov.
(
ẹ́
)
spreminjati se iz tekočega stanja v plinasto pri temperaturi, ki je nižja od vrelišča:
voda v kozarcu izhlapeva
;
bencin hitro izhlapeva
//
ekspr.
izginjati
,
minevati
:
njegova dobra volja je izhlapevala
izhlapevajóč
tudi
shlapevajóč -a -e:
izhlapevajoča tekočina
izhlapína
-e
ž
(
í
)
nav. mn.
kar izhlapi:
kondenzirane izhlapine
;
zrak je nasičen s strupenimi izhlapinami
izhlapítev
tudi
shlapítev -tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izhlapeti ali izhlapiti:
izhlapitev tekočine
izhlapíti
-ím
dov.
, izhlápil
(
ī í
)
kem.
spremeniti v hlape:
izhlapiti eter
izhlapljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
hlapljiv
:
izhlapljiva snov, tekočina
izhlípati
-am
tudi
-ljem
dov.
(
ī
)
ekspr.
hlipaje reči, povedati:
izhlipal je, da je vzel denar
izhòd
-óda
m
(
ȍ ọ̑
)
1.
kraj, prostor, kjer se da iz česa priti:
braniti, zastražiti izhod
;
spremiti goste do izhoda
;
množica gre, se pomika proti izhodu
;
počakati pred izhodom
;
zavarovan izhod
;
izhod iz kleti
/
glavni, stranski izhod
;
zasilni izhod
♦
anat.
medenični izhod
skozi katerega pride plod ob porodu
;
elektr.
izhod
del električne naprave, kjer se odvzema napetost, moč
;
rač.
izhod (računalnika)
del računalniškega sistema, ki prenaša podatke iz procesne enote
2.
zapustitev kraja, prostora:
onemogočiti, preprečiti izhod
;
prepovedati gojencem izhod
;
pog.
vedno več je bilo izhodov med delovnim časom
/
prost izhod
3.
možnost za uspešen konec, razplet česa:
to je zdaj edini izhod
;
iz te situacije ni izhoda
;
iskati izhod iz krize
;
za nas ni drugega izhoda, kot da se borimo
;
položaj je brez izhoda
4.
zastar.
vzhod
:
na izhodu se že svetlika
/
prepotoval je deželo od izhoda do zahoda
5.
zastar.
izlet
:
izhodi v gore
●
ekspr.
kmalu mu je postalo jasno, da iz hiše ni izhoda
da ne more oditi
;
ta država ima izhod na morje
manjši del njenega ozemlja je ob morju
;
pog.
vsako nedeljo ima izhod
dovoljenje za zapustitev kraja, prostora, ki je določen za bivanje, zlasti v vojašnicah in vzgojnih ustanovah
izhóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na izhod:
izhodna odprtina
;
izhodna vrata
/
izhodna kontrola
♦
elektr.
izhodni signal
signal na izhodu naprave
;
izhodna napetost
napetost na izhodu naprave ali generatorja
;
rač.
izhodna informacija
množica vrednosti, ki jo računalnik po obdelavi izda
;
izhodna naprava
ali
enota
naprava, ki posreduje uporabniku, drugim napravam podatke iz računalnika
2.
iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne:
četa se je vrnila na izhodni položaj
;
izhodna točka
/
izhodna postaja
/
nafta je za mnoge kemične izdelke izhodna snov
/
izhodna oblika bivališč
prvotna
izhodíšče
-a
s
(
í
)
1.
točka, mesto, iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne:
vračati se na izhodišče
;
izhodišče gibanja, valovanja
;
izhodišče za vojaške napade
/
kraj je znano izhodišče za gorske ture
♦
anat.
izhodišče mišice
mesto na kosti, kjer se mišica začenja
;
geom.
koordinatno izhodišče
iz katerega se merijo koordinate
2.
kar predstavlja osnovo, temelj česa:
postaviti za izhodišče napačno trditev
;
dokument bo služil kot izhodišče za pogajanja
;
družbena, idejna izhodišča
;
izhodišče dokazovanja
;
ta služba je bila zanj le izhodišče za nadaljnjo kariero
;
izhodišče za razpravo
3.
izhod
:
iskati si izhodišče iz porušene hiše
/
boj jim je bil edino izhodišče iz težkega položaja
izhodíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izhodišče:
četa se je vrnila na izhodiščni položaj
;
izhodiščno mesto za potovanje
/
izhodiščna točka za reševanje vprašanj
♦
jezikosl.
izhodiščni pomen besede
izhodíti
-hódim
tudi
shodíti shódim
dov.
(
ī ọ̑
)
1.
s hojo, hojenjem narediti:
izhoditi gaz v snegu
;
izhoditi stezo
;
izhoditi si pot čez polje
●
pretesne čevlje moraš izhoditi
s hojo, rabo razširiti
2.
s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti:
izhoditi čevlje
;
izhoditi si podplate
izhodíti se
tudi
shodíti se
s hojo, hojenjem se utruditi:
močno se je izhodil
/
dati živini možnost, da se izhodi
s hojo, hojenjem razgiblje
izhójen
tudi
shójen -a -o:
izhojeni čevlji
;
izhojen sneg
;
izhojena gaz
;
izhojena tla
●
ekspr.
kot dramatik ni hodil po izhojenih potih
ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi;
prim.
shoditi
izhódnica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred;
geslo
:
slovar obsega nad štirideset tisoč izhodnic
izhomotáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
izmotati se:
izhomotati se iz odej
izhrepenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
s hrepenenjem izčrpati, oslabiti:
izhrepeneti dušo
izhŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
s hrkanjem spraviti sluz iz grla:
izhrkaj, da boš lažje dihal
;
težko se izhrka
●
ekspr.
izhrkal je nekaj nerazločnega
rekel, povedal
izhŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla:
izhrknil je in izpljunil
izhrôpsti
-hrôpem
dov.
, izhrópel
in
izhrôpel izhrôpla
(
ó
)
ekspr.
1.
hropeč reči, povedati:
izhropel je nekaj nerazločnih besed
2.
s hropenjem izčrpati:
na dirki je izhropel pljuča
//
umreti
:
mnogo ljudi je izhroplo pred njegovimi očmi
izhruméti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
prenehati hrumeti:
morje se je izhrumelo
;
nevihta se je počasi izhrumela
izhrúti se
-hrújem se
dov.
(
ú
)
knjiž.
izhrumeti se:
vihar se je izhrul
izíca
-e
ž
(
í
)
nar. prekmursko
saku podobna mreža iz vrbovih vej:
nastavljati izice za ščuke
izíd
-a
m
(
ȋ
)
1.
dejstvo, da je tiskano delo dano v prodajo:
napovedati izid knjige
/
čas, kraj izida
/
ob izidu knjige so priredili tiskovno konferenco
;
roman je bil že pred izidom razprodan
2.
navadno s prilastkom
kar predstavlja posledico kakega dejanja, poteka:
napeto čakati (na) izid tekmovanja
;
neodločen izid dvoboja
;
srečen izid bolezni
;
izid glasovanja, volitev
/
prometna nesreča s smrtnim izidom
/
v športni prilogi so bili objavljeni najboljši izidi sezone
;
izid zadnjega kola
rezultati
;
usoden izid vojne
konec
3.
izhod
,
rešitev
:
to je zdaj edino mogoč izid
;
izid iz krize
izigráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
s prikritimi, zvijačnimi dejanji oškodovati:
izigrati upnike
;
pri delitvi so ga grdo izigrali
/
izigrati mornarico proti letalstvu
;
izigrati tamkajšnje prebivalstvo za pravice dvojezičnosti
;
pren.
izigrati pridobitve revolucije
//
doseči prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen:
izigrati določbe, predpise
;
na vse načine so skušali izigrati uredbe
2.
publ.
popolnoma, v celoti izoblikovati:
igralec je močno izigral predvsem zadnji prizor
;
učinkovito je izigrala vlogo služabnice
3.
igr.
dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti:
izigrati adut(a), srce
;
izigrati napačno karto
●
ekspr.
izigrati zadnji adut, zadnjo karto
uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh
izigrán
-a -o:
izigran zakon
●
izigrana harmonika, gramofonska plošča
izrabljena zaradi dolgotrajne rabe, uporabe
izigrávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izigravati:
izigravanje predpisov, zakonov
;
izigravanje upnikov
;
protest proti izigravanju naših izseljencev
izigrávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s prikritimi, zvijačnimi dejanji škodovati:
stranke izigravajo volivce
;
izigravati upnike
;
v službi ga izigravajo
/
izigravati en narod proti drugemu
/
izigravati socialna nasprotja
izrabljati
;
pren.
izigravati sistem
2.
skušati dosegati prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen:
izigravati določbe, predpise
;
izigravati pogodbo
/
publ.
izigravati načela neodvisnosti
3.
igr.
dajati, polagati določene karte, ko je igralec na vrsti:
izigrava samo taroke
izihtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
ihte reči, povedati:
otrok je izihtel svoje opravičilo
izihtéti se
prenehati ihteti:
ko se je izihtela, je spregovorila
iziménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
jezikosl.
izpeljan iz samostalnika ali pridevnika:
izimenski glagol, pridevnik
izíšel
-šla -o
[
izišəu̯
]
prid.
(
ī
)
knjiž.
izšel, ki je izšel:
lani izišle knjige
/
iz vojne izišla ljudska oblast
izíti
-ídem
dov.
, izšèl izšlà izšlò
tudi
izšló
(
í
)
1.
pojaviti se v tiskani obliki:
delo je izšlo pri Cankarjevi založbi
;
učbeniki izidejo še pred začetkom leta
/
v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke
/
tisk. žarg.
jutri izidemo na osmih straneh
časopis bo imel, obsegal osem strani
//
biti objavljen:
najboljše pesmi so izšle v almanahu
;
recenzija filma je izšla v dnevniku
2.
imeti osnovo, izhodišče:
ti umetniki so izšli iz impresionizma
/
iz te družine je izšlo precej izobražencev
;
vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel
/
iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev
/
publ.
iniciativa za to naj bi izšla od malih podjetij
iniciativo naj bi dala mala podjetja
3.
zastar.
iti ven, oditi:
obrnil se je proti durim in izšel
;
namignil mu je, naj izide
4.
zastar.
vziti
1
:
luna, sonce izide
●
publ.
iz boja so izšli živi
v boju so ostali živi
;
publ.
iz borbe je izšel kot zmagovalec
je zmagal
;
publ.
vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša
je postala moralno in organizacijsko močnejša
izíti se
1.
mat.
končati se brez ostanka:
deljenje se izide
/
račun se je izšel brez ostanka
2.
s prislovnim določilom
izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo:
stvar se je dobro izšla
;
vse se je po sreči izšlo
;
brezoseb.
izšlo se je, kakor je hotel
izšèl
-šlà -ò:
lani izšle knjige
;
poročilo o izšlih delih
izjáhati
-am
dov.
(
ā
)
knjiž.
jahaje iti, oditi:
izjahal je za pol ure
izjalávljati se
-am se
nedov.
(
á
)
ne dajati (pričakovanega) uspeha, rezultata:
poskusi se mu vselej izjalavljajo
izjalovíti se
-ím se
dov.
, izjalôvil se
(
ī í
)
ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata:
načrt, napad se izjalovi
;
vsi poskusi za izboljšanje razmer so se izjalovili
;
to prizadevanje se ne sme izjaloviti
/
zastar.
nepričakovan dogodek je izjalovil prejšnji načrt
preprečil, onemogočil
izjalovljèn
-êna -o:
izjalovljen načrt
;
izjalovljeno delo
izjásniti se
-im se
dov.
(
ā ȃ
)
publ.
izreči se, izjaviti:
izjasniti se proti centralizaciji
;
izjasniti se za popolno neodvisnost
/
o stvari se še ni izjasnil
;
ni se še izjasnil, kaj misli
rekel, povedal
izjáva
-e
ž
(
ȃ
)
javno izraženo mnenje, navadno o pomembnem vprašanju:
predsednik je dal novinarjem izjavo o meddržavnih pogovorih
;
preklicati izjavo v časopisu
;
opirati se na izjave prič
;
neresnična izjava
/
pisna, ustna izjava
;
uradna izjava
;
izjava za radio, tisk
/
dal je izjavo, da o tem nič ne ve
izjavil je
/
očividci so podpisali izjavo
●
biti previden v izjavah
povedati tako ali le tisto, kar glede na okoliščine ni nevarno
//
javno izražena odločitev, navadno o pomembnem vprašanju:
slišali so njegovo izjavo, da bo nerednosti preprečil
/
odstopna izjava
/
podpisati pristopno izjavo
♦
filoz.,
mat.
izjava
vsak stavek, ki je pravilen ali napačen
;
pravn.
cesijska izjava
o prenosu terjatve na drugo osebo
izjáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izjavo:
izjavni značaj uvodnika
♦
jezikosl.
izjavni stavek
;
mat.
izjavni račun
račun, ki obravnava izjave
;
pravn.
izjavna obveznost
obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo
izjavítelj
-a
m
(
ȋ
)
pravn.
kdor kaj izjavi:
izjáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju:
predstavnik vlade je izjavil, da bodo vprašanje narodne manjšine čim prej rešili
;
izjaviti kaj pod prisego, pred pričami
/
izjavil je, da ni kriv
●
šalj.
hči je odločno izjavila, da gre na ples
rekla, povedala
//
javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju:
izjavil je, da bo tudi on sodeloval
;
pred pričami je izjavil, da bo to storil
/
publ.:
večina se je izjavila za združitev podjetij
izrekla
;
izjaviti se zoper deklaracijo
izreči se
/
publ.
pri glasovanju se je izjavil za Slovenca
se je izrekel
izjávljati
-am
nedov.
(
á
)
javno izražati svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju:
vsi so izjavljali, da so ti pogovori odločilni
/
dov.
izjavljam, da o tem nič ne vem
//
javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju:
poslanci so slovesno izjavljali, da bodo svoje delo vestno opravljali
/
dov.:
izjavljam, da odstopam
;
to izjavljam z lastnoročnim podpisom
izjavljajóč
-a -e:
vložil je protest, izjavljajoč, da se ne strinja s takim ravnanjem
izjécati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
izjecljati
:
po dolgem presledku izjeca odgovor
izjecljáti
-ám
tudi
zjecljáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
jecljaje reči, povedati:
izjecljal je nekaj besed
;
počasi, s težavo izjecljati
izječáti
-ím
dov.
, izjéči
in
izjêči; izjéčal
in
izjêčal
(
á í
)
knjiž.
ječe reči, povedati:
izječal je nekaj besed
/
izječati svoje gorje
izjéd
-i
in
-í
in
zjéd -i
in
-í
ž
,
daj., mest. ed.
izjédi
in
zjédi
(
ẹ̑
)
1.
nav. mn.
kar ostane po uživanju hrane:
vreči izjedi iz jasli
;
mišje izjedi
/
izjedi na krožniku
ostanki jedi
2.
zastar.
izjeda
:
izjedi na kraških tleh
izjéda
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
vdolbina, ki jo naredi voda:
izjede na kraških tleh
;
izjeda v skali
2.
med.
poškodba, ki jo povzročijo jedke snovi;
razjeda
:
kisline povzročajo izjede
;
izjede in opekline
//
razpadanje tkiva na koži ali sluznici:
izjede na nogi
izjédati
-am
tudi
zjédati -am
nedov.
(
ẹ́
)
z grizenjem uničevati:
črvi izjedajo les
;
pren.
vročina ga izjeda
izjédek
in
zjédek -dka
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
star.
ostanek jedi, izjed:
po kosilu je ostala polna skleda izjedkov
izjéden
-dna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od izjeda:
izjedna rana
izjédina
-e
ž
(
ẹ̄
)
gozd.
izdolbina v lubju, lesu, ki jo naredi žuželka:
lubadarjeva izjedina
izjedkanína
-e
ž
(
í
)
med.
poškodba, ki jo povzročijo jedke snovi;
razjeda
:
izjedkanina na koži, očesu
izjédkati
-am
tudi
zjédkati -am
dov.
(
ẹ̑
)
z jedkanjem narediti, izoblikovati:
izjedkati površino steklene palice
/
izjedkati risbo v ploščo
●
ekspr.
nalivi so v stoletjih izjedkali te jarke
naredili, izoblikovali
izjédkan
tudi
zjédkan -a -o:
izjedkana plošča
izjedlína
-e
ž
(
í
)
gozd.
izjedina
:
izjedline lubadarjev
izjegúljiti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
slabš.
zelo spretno, iznajdljivo izogniti se kaki dolžnosti, neprijetnosti:
ne boj se zanj, ta se bo že izjeguljil
izjéma
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim:
to pravilo ima eno samo izjemo
;
upoštevati je treba tudi izjeme
/
naučiti se slovnična pravila in izjeme
/
ekspr.
povsod se najdejo izjeme
/
večjih izjem med temi delavci ni
/
v povedni rabi:
dvojčki so v tej rodbini izjema
;
kraj je miren, ta hrup je le izjema
2.
v členkovni rabi,
v zvezi z
brez
izraža
a)
popolnost, neizjemnost česa:
njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo
/
brez izjeme morate ostati tu
b)
podkrepitev trditve:
prišli so vsi, brez izjeme
;
vselej, brez izjeme, ga uboga
3.
publ.,
v členkovni rabi,
v zvezi z
z
razen
2
:
z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno
;
časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote
;
sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort
/
z majhnimi izjemami so vsi enaki
●
ekspr.
on hoče biti vedno izjema
hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih
;
on dela izjeme
njegov odnos ni do vseh enak
;
strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo
vas bomo sprejeli
;
ekspr.
vedno je kaka častna izjema
kdo, ki je boljši od drugih
;
učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem
nekateri niso slabi
;
preg.
izjema potrjuje pravilo
potrjuje smiselnost njegovega obstoja
izjémek
-mka
m
(
ẹ̑
)
zastar.
izjema
:
to je edini izjemek
izjémen
-mna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim:
izjemen položaj
;
to je dovoljeno v izjemnih primerih
/
izjemna določba
;
izdati izjemno dovoljenje
;
izjemno obravnavanje
/
izjemno stanje
stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine
//
ekspr.
ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno:
podeliti nagrado za izjemne dosežke
;
izjemen pomen ekspedicije
;
prireditev je bila na izjemni ravni
/
ta učenec je izjemen
zelo dober, sposoben
izjémno
prisl.
:
izjemno dovoljevati
;
izjemno dober, sposoben človek
;
delati v izjemno težkih razmerah
izjémnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor predstavlja izjemo:
to so samo izjemneži
●
ekspr.
za to se navdušuje le nekaj redkih izjemnežev
ljudi, oseb
izjémnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost izjemnega:
izjemnost položaja, primera
/
poudariti želi svojo izjemnost
/
knjiž.
kljub tem izjemnostim je publika delo navdušeno sprejela
izjémoma
prisl.
(
ẹ̑
)
izraža, da je povedano izjema:
izjemoma se dovoljuje vožnja skozi park
/
le izjemoma je dal kaj v tisk
redkokdaj
izjésti
-jém
tudi
zjésti zjém
dov.
,
2. mn.
izjéste
tudi
zjéste,
3. mn.
izjedó
tudi
izjêjo
tudi
zjedó
tudi
zjêjo; izjêj
in
izjèj izjêjte
tudi
zjêj
in
zjèj zjêjte; izjédel izjédla
tudi
zjédel zjédla,
stil.
izjèl izjéla
tudi
zjèl zjéla
(
ẹ́
)
1.
z grizenjem uničiti:
črvi, žuželke izjejo les
;
miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine
;
pren.,
ekspr.
bolezen mu je izjedla telo
2.
s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati:
hudournik je izjedel kotanje
;
reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo
;
voda si sčasoma izje žleb v steno
;
pren.
žaga je izjedla globoko zarezo v deblo
//
s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti:
voda je izjedla skalo iz stene
izjéden
tudi
zjéden -a -o:
izjedena stena
;
globoko izjedena struga
;
tla so izjedena od črvov
;
izjeden od bolezni
slab, shujšan
izjókati
tudi
izjokáti -am,
in
izjókati
tudi
izjokáti -jóčem
dov.
, izjókajte
tudi
izjokájte
in
izjóčite
(
ọ́ á ọ́
)
knjiž.
z jokanjem izraziti svoja čustva, razpoloženje:
izjokati bolečino, gorje
;
nikogar ni bilo, da bi mu izjokala svojo žalost
/
z notranjim predmetom
izjokati solze
●
ekspr.
izjokala je besedo v slovo
jokaje rekla, povedala
;
joka, kakor bi hotela dušo izjokati
zelo joka
;
ekspr.
od skrbi, žalosti si je izjokala oči
zelo je jokala
izjókati se
tudi
izjokáti se
prenehati jokati:
pustil jo je, da se je izjokala
/
ko se je izjokala, ji je bilo lažje pri srcu
izjókan
-a -o:
izjokan obraz
;
izjokane solze
;
izjokane oči
izkadíti
1
-ím
dov.
, izkádil; izkajèn
(
ī í
)
1.
z dimom spraviti iz česa:
izkaditi čebele iz panja
;
pren.,
ekspr.
te bodo že izkadili iz tvoje luknje
♦
lov.
jazbeca izkaditi
2.
z dimom razkužiti:
sobo so prezračili in izkadili
izkadíti
2
-ím
tudi
skadíti -ím
dov.
, izkádil
tudi
skádil; izkajèn
tudi
skajèn
(
ī í
)
pokaditi
:
izkaditi cigareto
/
danes je izkadil že nekaj pip
izkadíti se
tudi
skadíti se
1.
prenehati kaditi se:
drva so se izkadila
;
brezoseb.
zdaj lahko zapreš okno, se je že izkadilo
2.
kadeč se priti iz česa:
počasi se je dim izkadil skozi špranje
;
pren.,
ekspr.
mračne misli so se izkadile iz njegove glave
3.
ekspr.,
z dajalnikom
izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik:
jeza se ji je že izkadila
;
navdušenje se jim bo kmalu izkadilo
;
pijanost se mu še ni popolnoma izkadila
●
ekspr.
počakaj, da se mu vino izkadi
da se strezni
;
da se mi takoj izkadiš
odideš, izgineš
izkájati se
-am se
nedov.
(
á
)
kadeč se prihajati iz česa:
dim se izkaja skozi špranje pod slemenom
●
ekspr.
pijanost se mu je počasi izkajala
počasi se je treznil
izkalkulírati
-am
tudi
skalkulírati -am
dov.
(
ȋ
)
publ.
napraviti kalkulacijo, izračunati:
izkalkulirati ceno blaga
izkápati
1
-am
in
-ljem
dov.
(
ā ȃ
)
izkapljati
:
vino je izkapalo iz soda
●
zastar.
naj mi oči izkapajo, če sem to rekla
naj oslepim;
prim.
skapati
1
izkápati
2
-am
in
-ljem
in
skápati -am
in
-ljem
nedov.
(
ȃ
)
nar.
kopati
2
,
izkopavati
:
ljudje so trgali koruzo in izkapali krompir
izkapljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
po kapljicah odteči:
vino je izkapljalo iz soda
izkášljati
-am
dov.
(
ȃ
)
izvreči (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem:
izkašljati gnoj, kri
/
ni se mogel izkašljati
/
komaj je izkašljala nitko, ki ji je prišla v grlo
●
ekspr.
počasi je le nekaj izkašljal
rekel, povedal
izkášljati se
pog.,
ekspr.
povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja:
na sestanku se je izkašljal
;
izkašljati se na račun postrežbe
/
ste brali, kako se je izkašljal v zadnji številki;
prim.
skašljati
izkašljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izkašljevati:
to zdravilo olajšuje izkašljevanje
izkašljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izmetavati (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem:
bolnik izkašljuje gnoj, kri
izkávsati
-am
dov.
(
ȃ
)
nav. ekspr.
izkljuvati
:
strašili so ga, da mu bo sova izkavsala oči
izkàz
-áza
m
(
ȁ á
)
1.
namensko, sistematično zbrani podatki o čem:
predložiti, sestaviti tedenski izkaz o poslovanju
;
izkaz premoženja
♦
ekon.
izkaz uspeha
pregled dohodkov in izdatkov, ki so vplivali na finančni uspeh v določeni dobi
2.
šol.
knjižica za vpis učenčevega uspeha in vedenja v osnovni šoli:
dobiti izkaz
●
star.
imeti dober izkaz
dobro spričevalo
izkázati
tudi
izkazáti -kážem
tudi
skázati
tudi
skazáti skážem
dov.
(
á á á
)
1.
napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani:
izkazati dohodke in izdatke
;
izkazati uspeh učencev v letnem poročilu
/
izkazati izgubo
2.
publ.
imeti
,
doseči
:
nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe
;
podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani
3.
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje
/
izkazali so mu zadnjo čast
pri pogrebu
/
izkazati komu dobroto
izkázati se
tudi
izkazáti se
tudi
skázati se
tudi
skazáti se
1.
pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost:
učenci so se izkazali na tekmovanju
;
ekspr.
izkazali so se in mi naredili obleko v dveh dneh
;
odlikovani so bili rudarji, ki so se izkazali ob nesreči
;
pri tem delu se nismo izkazali
;
naši nogometaši so se v zadnji tekmi (zelo) izkazali
2.
dokazati, navadno z dokumenti, svojo identičnost:
priprli so ga, ker se ni mogel izkazati
;
izkazati se s potnim listom, potrdilom
/
izkazati se za člana
//
dokazati sploh:
nagrado dobi tisti, ki se izkaže, da je prebral vsa zahtevana dela
3.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo:
izkazati se hvaležnega, vrednega zaupanja
;
izkazati se mojstra, moža, prijatelja
;
izkazal se je kot vešč vojskovodja
/
izkazati se v dejanjih, z dejanji
/
delo se je izkazalo za težavno
;
napovedi so se izkazale za pravilne
;
slutnja se je izkazala kot resnica
4.
nav. 3. os.
postati jasen, očiten:
resnica se je kmalu izkazala
/
upal je, da se bo pravica izkazala
;
izkazalo se je, da je nedolžen
●
ekspr.
darovalec se je zelo izkazal
dal je veliko, drago darilo
;
knjiž.
jeza sosedov se je izkazala v tem, da so mu razbili okna
pokazala
;
hotel se je izkazati pred dekletom
postaviti
izkázan
tudi
skázan -a -o:
izkazan dobiček
;
zahvaliti se za izkazano pomoč;
prim.
skazati
izkazílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
izkaznica
,
legitimacija
:
poveljnik straže je pogledal izkazila
/
potrebujem samo izkazilo, da sem tam doma
izkaziti
ipd.
gl.
skaziti
ipd.
izkáznica
-e
ž
(
ȃ
)
potrdilo v obliki kartončka, knjižice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe:
ali imate pri sebi izkaznico
;
izdati izkaznico
;
pokazati izkaznico
;
ponarejena izkaznica
/
članska, študentska izkaznica
;
osebna izkaznica
ki dokazuje istovetnost osebe
;
vozniška izkaznica
vozniško dovoljenje
;
zdravstvena izkaznica
zdravstvena knjižica
;
izkaznica Rdečega križa
;
izkaznica na ime XY
/
preklicati izgubljeno izkaznico
;
vstop dovoljen samo z izkaznico
;
pren.,
publ.
poglejmo osebno izkaznico tega najnovejšega dirkalnega avtomobila
//
bon
,
nakaznica
:
živilska izkaznica
;
prodaja blaga na izkaznice
izkazovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izkazovati:
izkazovanje dobička, izgube
/
izkazovanje hvaležnosti, pozornosti
izkazováti
-újem
tudi
skazováti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani:
objavljena statistika izkazuje manj slovensko govorečih ljudi, kot jih je v resnici
/
izkazovati dobiček
;
bilanca izkazuje izgubo
2.
publ.
imeti
,
dosegati
:
drugi razred izkazuje najboljši uspeh na šoli
;
industrija izkazuje precejšnje povečanje proizvodnje
3.
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
izkazovati komu čast, ljubezen, spoštovanje
/
izkazovati ljudem dobrote
;
izkazovati hvaležnost, naklonjenost, pozornost
izkazováti se
tudi
skazováti se
publ.
1.
kazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost:
izkazovati se na političnem področju
;
telovadec se je izkazoval v izredno lepih skokih
2.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo:
izkazovati se hvaležnega
/
izkazovati se s požrtvovalnostjo
/
knjiž.:
to načelo se izkazuje za nevarno
;
novice so se izkazovale kot izmišljene
●
knjiž.
pri obnovi domovine se je izkazovala delovna vnema mladine
kazala
;
star.
pred tovariši se je izkazoval s svojo močjo
postavljal;
prim.
skazovati
izkíhati
-am
dov.
(
í ȋ
)
s kihanjem spraviti iz nosa:
izkihati sluz
izkíhati se
prenehati kihati:
bil je tak smrad, da se še dolgo ni mogel izkihati
izkipéti
-ím
dov.
,
tudi
izkípel
(
ẹ́ í
)
s kipenjem zmanjšati se, upasti:
mleko je izkipelo
;
pren.,
ekspr.
mladostna moč kmalu izkipi
izkladáč
-a
m
(
á
)
star.
razkladalec
:
izkladači na ladjah
izkládanje
-a
s
(
ȃ
)
star.
razkladanje
,
raztovarjanje
:
izkladanje blaga z ladje
izkládati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
razkladati
,
raztovarjati
:
izkladati blago iz vagona
;
izkladati tovor z ladje
izklápljanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od izklapljati:
izklapljanje aparata, generatorja
/
izklapljanje toka
izklápljati
-am
nedov.
(
ā
)
prekinjati (s stikalom) električni tok in s tem ustavljati delovanje česa:
izklapljati črpalke, elektromotorje
;
priprava se avtomatično izklaplja
/
daljinsko izklapljati
/
med zaviranjem voznik ne sme izklapljati sklopke
izkleníti
-klénem
dov.
(
ī ẹ́
)
nar.
izpreči
:
izkleniti vole
izklepetáti
-ám
in
-éčem
in
sklepetáti -ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
ekspr.
nepremišljeno reči, povedati:
ne zna molčati, vse izklepeta
;
kak sošolec je moral o tem kaj izklepetati
izklepetáti se
in
sklepetáti se
povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima:
pusti, naj se malo izklepeta
izklesánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost izklesanega:
izklesanost podob
/
knjiž.
plastičnost in izklesanost jezika
izklesáti
-kléšem
tudi
sklesáti skléšem
dov.
, izklêši izklešíte
tudi
sklêši sklešíte; izklêsal
tudi
sklêsal
(
á ẹ́
)
1.
s klesanjem narediti, izoblikovati:
izklesati črke, kip
;
izklesati iz enega kosa
/
izklesati glavo v marmor
/
v stoletjih si je voda izklesala predor
;
pren.
življenje je izklesalo njeno notranjo podobo
2.
knjiž.
dati čemu bolj izdelano podobo:
izklesati jezik
;
poglede, ki jih je avtor v referatu nakazal, je v knjigi izklesal
izklesán
tudi
sklesán -a -o:
izbran in izklesan jezik
;
v obliki kvadra izklesan kamen
;
izklesan obraz
;
izklesana osebnost
;
fino izklesane poteze
izklíc
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od izklicati:
izklic posestva
;
izklic dražbenih predmetov
izklicátelj
-a
m
(
ȃ
)
izklicevalec
:
izklicatelj na dražbi
/
izklicatelj je razglašal s hripavim glasom
izklícati
-klíčem
dov.
, izklícala
in
izklicála
(
í ȋ
)
1.
napovedati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo:
izklicevalec je izklical vse, kar je bilo na dražbi
/
posestvo so izklicali za zelo nizko ceno
prodali
2.
glasno imenovati:
izklicati številko dobitka
/
druge so klicali za dopust, njegovega imena pa niso nikoli izklicali
3.
nekdaj
javno prebrati, razglasiti, navadno mestne, občinske uredbe:
občinski sluga je na trgu izklical uradna oznanila
4.
knjiž.
oklicati
,
razglasiti
2
:
armada je izklicala republiko
;
izklicati za kralja
●
zastar.
mrtvega ne izkličeš iz groba
prikličeš
izklícan
-a -o:
izklicana številka dobitka
;
pohištvo je že izklicano
izklicávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
izklicevati
:
izklicavati cene
/
izklicavati imena
/
nočni čuvaji so izklicavali ure
izklícen
-cna -o
prid.
(
ȋ
)
v zvezi
izklicna cena
začetna cena na dražbi:
izklicna cena je tisoč evrov
;
ponudbe so povišali že na štirikratno izklicno ceno
izkliceválec
-lca
[
isklicevau̯ca
in
isklicevalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor napoveduje udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo:
sodni izklicevalec je pričel dražbo
/
izklicevalec na licitaciji
2.
nekdaj
kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe:
mestni izklicevalec
;
izklicevalec z bobnom
izklicevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izklicevati:
izklicevanje zaplemb
;
izklicevanje na dražbi
/
izklicevanje imen
izkliceváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
napovedovati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo:
izklicevalec že izklicuje
/
izklicevati kos za kosom
2.
nekdaj
javno prebirati, razglašati, navadno mestne, občinske uredbe:
izklicevati na trgu, pred cerkvijo
3.
glasno imenovati:
pisar je izkliceval imena vojakov
●
kramarji so izklicevali svoje blago
glasno ponujali
;
izklicevati ure
nekdaj
ponoči glasno naznanjati, koliko je ura
izklíniti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
geol.,
navadno v zvezi s
plast
postopoma se tanjšati in nazadnje izginiti:
spodaj debela plast se proti vrhu popolnoma izklini
izkljubováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
ekspr.
s kljubovanjem priti do česa:
ničesar ne moreš izkljubovati
;
izkljubovala si je možitev z njim
izkljúčen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
1.
publ.
ki je omejen samo na navedeno;
edini
:
kmet je bil takrat skoraj izključni nosilec slovenstva v deželi
;
to je bila pravzaprav izključna vrsta drame pri nas
2.
ki pripada samo enemu:
pridobiti si izključno pravico za izdajanje
/
to je njegova izključna last
●
publ.
izključni modeli
ekskluzivni
;
publ.
sodobna umetnost je precej izključna
se težko razume, dojame
♦
pravn.
izključni rok
rok, ki se ne sme podaljšati
izkljúčno
prislov od izključen:
državni zbor je izključno pristojen, da o tem odloča
//
v členkovni rabi
samo
,
le
2
:
to delo so opravljale izključno ženske
;
izdelovati izključno na podlagi tuje licence
;
živali krmijo izključno s senom
izkljúčenec
-nca
m
(
ȗ
)
kdor je izključen:
izključenci iz organizacije
izkljúčenje
-a
s
(
ȗ
)
izključitev
:
vključenje in izključenje aparata
/
izključenje iz šole
izključevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izključevati:
vključevanje in izključevanje motorja
/
izključevanje dijakov
;
izključevanje iz organizacije
izključeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
prekinjati (s stikalom) električni tok in s tem ustavljati delovanje česa:
izključevati aparate
/
izključevati tok
2.
delati, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva:
preveč izključujejo iz stranke
3.
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:
v svojih delih govori pisatelj le o drugih ljudeh, sebe pa popolnoma izključuje
4.
ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti:
ta način dela izključuje napake
;
tako zdravljenje izključuje vsako možnost okužbe
//
ekspr.,
z nikalnico
priznavati za možno:
ne izključujem, da je moje mnenje zmotno
/
ne izključujem možnosti, da si bil na sestanku
izključeváti se
biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv:
ti dve možnosti se izključujeta
;
podaljšanje delovnega dne in intenzivnost dela se med seboj izključujeta
;
njuni trditvi se pravzaprav ne izključujeta
izključujóč
-a -e:
izključujoči se pojmi
;
krivdo izključujoče izjave
;
razmerje med tema nazoroma je obojestransko izključujoče
izključítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izključiti:
vključitev in izključitev toka
/
predlagati izključitev
;
glasovati za izključitev iz organizacije
;
izključitev učenca iz šole, z zavoda
/
izključitev javnosti s sodne obravnave
♦
šol.
ukor pred izključitvijo
zadnja kazen pred izključitvijo učenca
izkljúčiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
1.
prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa:
izključiti gramofon, radio, električni štedilnik
;
izključiti motor
;
likalnik se avtomatično izključi
;
stroj se izključi s pritiskom na gumb
/
izključiti električni tok
2.
napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva:
na zadnjem sestanku so izključili več članov
;
izključiti iz stranke
;
zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole
/
med tekmo so izključili tri igralce
/
izključili so ga iz svoje druščine
//
preprečiti komu udeležbo, navzočnost:
zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov
;
izključiti pričo z razprave
♦
pravn.
javnost naj se izključi od obravnave
3.
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:
to obdobje, področje je izključil iz obravnave
;
pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor
4.
ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti:
tak način dela izključuje napake
//
ekspr.,
z nikalnico
priznati za možno:
v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji
/
ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje
●
ekspr.
izključil je vsako možnost okužbe
ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
izkljúčen
-a -o
1.
deležnik od izključiti:
izključeni igralci
;
leteti z izključenim motorjem
;
radio je izključen
;
zaradi nedelavnosti je bil izključen
;
vsaka pomota je izključena
;
ni izključeno, da bom šel na izlet
♦
pravn.
biti izključen od dedovanja
iz zakonskih razlogov ne moči dedovati
2.
ekspr.,
v povedni rabi
izraža močno zanikanje:
izključeno je, da bi prišel še danes
;
izključeno je, da bi naši igralci zmagali
/
elipt.
izključeno, da bi prišel že danes
/
kot vzklik
»Ali bo izdelal?« »Izključeno!«
izključítven
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od izključitev:
izključitveni razlogi
izključljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se da izključiti:
naprava je izključljiva
2.
zastar.
izključen
:
izključljiva pravica predsednika
izključljívo
prisl.
:
plesal je izključljivo z grofinjo
izključljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost izključljivega:
izključljivost aparata, stroja
/
izključljivost resnice in neresnice
/
zastar.
izključljivost plemiške družbe
ekskluzivnost
izkljúčnost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost izključnega:
izključnost pravice
/
v njenem salonu je veljalo načelo izključnosti
ekskluzivnosti
/
knjiž.
izključnost njegovega duha
izjemnost
izkljúvati
-am
in
-kljújem
tudi
izkljuváti -kljúvam
in
-kljújem
tudi
skljúvati -am
in
skljújem
tudi
skljuváti skljúvam
in
skljújem
dov.
, izkljúval
tudi
izkljuvál
tudi
skljúval
tudi
skljuvál
(
ú; á ú
)
s kljuvanjem spraviti iz česa:
izkljuvati črva iz lubja
;
ptiči so mu izkljuvali oči
;
pišče se je izkljuvalo iz jajca
;
pren.,
ekspr.
najbolj skrito misel so hoteli izkljuvati iz njega
●
preg.
vrana vrani oči ne izkljuje
tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo;
prim.
skljuvati
izklòp
-ópa
in
-ôpa
m
(
ȍ ọ̑, ó
)
izklopitev
,
izklopljenje
:
avtomatski izklop
;
izklop aparata
izklópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na izklop, izklopitev:
izklopna priprava, ura
;
izklopno stikalo
izklopítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izklopiti:
izklopitev električnega voda
/
izklopitev misli
izklopíti
in
izklópiti -im
dov.
(
ī ọ̄
)
prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa:
izklopiti gramofon, radio
;
izklopiti motor
;
izklopiti električno peč
;
naprava je taka, da se sama izklopi
/
izklopil je telefon, da ga ne bi kdo motil pri delu
/
izklopiti električni tok
;
pren.
izklopila je vsako misel in samo ležala
●
izklopiti porabnike električne energije
prenehati pošiljati električno energijo porabnikom
izklópljen
-a -o:
televizor ni izklopljen
izklópljenje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od izklopiti:
izklopljenje radia, telefona
/
izklopljenje električnega toka
izknjížba
-e
ž
(
ȋ
)
pravn.
črtanje, izbris vknjižbe:
izknjižba terjatev
izknjíženje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izknjižiti:
dokumentacija za izknjiženje
izknjížiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
pravn.
črtati, izbrisati vknjižbo:
izknjižiti dolg na posestvu
izkobacáti se
-ám se
tudi
skobacáti se -ám se
dov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
s težavo priti iz česa:
otrok se je izkobacal iz posteljice
;
izkobacal se je,
zastar.
izkobacal je iz jarka
/
komaj se je izkobacal iz avtomobila;
prim.
skobacati se
izkokodákati
-am
in
skokodákati -am
dov.
(
ȃ
)
nizko
reči
,
povedati
:
vsem izkokodakaj, da sem to storil jaz
izkôlcati
-am
[
iskou̯cati
]
dov.
(
ō
)
slabš.
nerazločno, kolcajoč izgovoriti:
naposled je le nekaj izkolcala
;
kakor hočeš, je izkolcal
izkôlčiti
-im
in
skôlčiti -im
[
iskou̯čiti
in
iskolčiti; skou̯čiti
in
skolčiti
]
dov.
(
ó ȏ
)
med.,
vet.
izpahniti v kolku:
izkolčiti nogo
;
pri padcu si je izkolčil nogo
izkôlčen
in
skôlčen -a -o:
izkolčena žival
izkolíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
grad.
zakoličiti
:
izkoličiti parcelo
;
izkoličiti traso za cesto
izkomatáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
izmotati se:
izkomatati se iz odej
izkomplimentírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
odpraviti, odsloviti na lep, vljuden način:
izkomplimentirala ga je iz hiše
izkòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od izkopati:
izkop jame, kanala
;
izkop temeljev
/
izkop rude
/
izkop trupla
2.
prostor, ki je nastal z izkopavanjem:
poglobiti izkop
;
izkop za vodovod
//
količina izkopanega materiala:
enodnevni izkop peska, premoga
3.
mont.
kraj, kjer se koplje ruda, premog;
odkop
:
opuščeni izkopi
/
delati na izkopu
izkopálnik
-a
m
(
ȃ
)
agr.
priprava za izkopavanje krompirja, ki se navadno priključi traktorju:
delati z izkopalnikom
/
odmetalni, rešetkasti izkopalnik
/
traktorski izkopalnik
izkopanína
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.
izkopan predmet, zlasti iz starejših zgodovinskih obdobij:
med izkopaninami je tudi srebrna posoda in nakit
/
arheološke izkopanine
♦
arheol.
izkopanine iz halštatske dobe
2.
izkopani material:
odvažati izkopanino
;
količina rude v izkopanini
izkopáti
-kópljem
tudi
-ám
tudi
skopáti skópljem
tudi
-ám
dov.
, izkôplji izkopljíte
tudi
izkôpaj izkopájte
tudi
skôplji skopljíte
tudi
skôpaj skopájte; izkôpal
tudi
skôpal
(
á ọ́, ȃ
)
1.
s kopanjem narediti:
izkopati grob, jamo, kanal
;
izkopati temelje za hišo
;
izkopati z bagrom, motiko
;
izkopati si klet v skalo
2.
s kopanjem spraviti iz česa, navadno iz zemlje:
izkopati krompir
;
izkopati rastlino s koreninami
;
izkopati truplo
/
izkopati ponesrečence izpod ruševin
;
pren.,
ekspr.
njegovo dramo so spet izkopali iz pozabe
●
ekspr.
oči bi mu izkopala
zelo sem jezna nanj
;
ekspr.
izkopati bojno sekiro
začeti boj
;
ekspr.
denar moram dobiti, čeprav ga iz tal, zemlje izkopljem
ne glede na izbiro sredstev, na vsak način
//
s kopanjem priti do česa:
arheologi so izkopali ostanke nasipa
;
pren.,
ekspr.
posrečilo se mu je izkopati skrivnosti
♦
lov.
izkopati jazbeca
s kopanjem priti do njega v brlogu
izkopáti se
tudi
skopáti se
ekspr.
s težavo priti iz česa ovirajočega:
nazadnje se je le izkopal iz sena
;
komaj so se izkopali iz snega
/
počasi so se izkopali iz spalnih vreč
//
s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega položaja:
izkopati se iz dolgov, revščine, žalosti
;
s prizadevnim delom se je izkopal iz najhujšega
;
ne verjamem, da se izkoplje
●
ekspr.
poškodba je res huda, a on se že izkoplje
ozdravi
izkopán
tudi
skopán -a -o:
izkopan krompir
;
izkopani predmeti
;
izkopan rov;
prim.
skopati
2
izkopavalíšče
-a
s
(
í
)
arheol.
kraj, prostor, kjer se izkopava:
območje izkopavališča
/
arheološko izkopavališče
izkopávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izkopavati:
izkopavanje jarkov
;
stroj za izkopavanje
/
izkopavanje krompirja
/
arheološka izkopavanja
izkopávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s kopanjem delati:
izkopavati jarke
;
izkopavati z bagrom, motiko
2.
s kopanjem spravljati iz česa, navadno iz zemlje:
izkopavati krompir
;
pren.,
ekspr.
ob večerih izkopava spomine na mladost
//
s kopanjem prihajati do česa:
izkopavati arheološke predmete
/
na tem kraju arheologi že dalj časa izkopavajo
izkopávati se
ekspr.
s prizadevanjem, trudom prihajati iz neugodnega položaja:
izkopavati se iz revščine
;
dežela se le počasi izkopava iz gospodarske in kulturne zaostalosti
izkópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na izkop, izkopavanje:
izkopna dela so v glavnem opravljena
/
izkopni stroji
/
izkopna jama
izkopína
-e
ž
(
í
)
zastar.
izkopanina
:
med izkopinami je tudi nakit
izkopnína
-e
ž
(
ī
)
1.
mont.
izkopani material:
nakladati izkopnino v vozičke
;
količina izkopnine
2.
zastar.
izkopanina
:
srednjeveške izkopnine
izkoreníniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
spraviti iz zemlje s koreninami vred:
izkoreniniti drevo
;
tako žilavo travo je težko izkoreniniti
//
ekspr.
povzročiti, da kdo ni več (čustveno) povezan z okoljem, iz katerega izhaja:
s tako vzgojo so ga popolnoma izkoreninili
;
ne bom več ostal, zdi se mi, da sem se izkoreninil
2.
ekspr.
odpraviti
,
odstraniti
:
izkoreniniti brezposelnost, izkoriščanje
/
skušali so mu izkoreniniti predsodke
/
izkoreniniti tuberkulozo
izkorenínjen
-a -o:
izkoreninjena rastlina
;
ta bolezen je pri nas že skoraj izkoreninjena
;
v mestu se je počutil izkoreninjenega
izkorenínjati
-am
nedov.
(
í
)
ekspr.
odpravljati
,
odstranjevati
:
izkoreninjati napake
/
izkoreninjati male narode
izkorenínjenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
človek, ki ni več (čustveno) povezan z okoljem, iz katerega izhaja:
kaj naj počnemo, izkoreninjenci smo
;
to so sami izkoreninjenci in odpadniki
♦
gozd.
drevo, ki ga je izruval veter
izkorenínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izkoreniniti:
izkoreninjenje brezposelnosti
;
boj za dokončno izkoreninjenje korupcije
/
izkoreninjenje tuberkuloze
izkorenínjenost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
stanje človeka, ki ni več (čustveno) povezan z okoljem, iz katerega izhaja:
duhovna, narodna izkoreninjenost človeka
;
polastila se ga je zavest izkoreninjenosti
izkorístek
-tka
m
(
ȋ
)
teh.
količina, navadno izražena v odstotkih, ki pove, kolikšen del snovi, energije, dela je koristno porabljen:
izkoristek se je povečal za deset odstotkov
;
doseči dober izkoristek
;
izkoristek goriva, rude
;
izkoristek toplote pri kuhanju s plinom je višji kot pri električnem štedilniku
/
toplotni izkoristek
/
efektivni izkoristek delovnega časa
efektivna izkoriščenost
♦
agr.
klavni izkoristek
vse, kar se pridobi z zakolom živali
;
elektr.
svetlobni izkoristek
razmerje med oddanim svetlobnim tokom in prejeto električno močjo
;
izkoristek elektromotorja
razmerje med mehansko močjo, ki jo elektromotor oddaja, in električno močjo, ki se elektromotorju dovaja
;
fiz.
mehanski izkoristek
razmerje med močjo, ki jo stroj oddaja, in močjo, ki se stroju dovaja
izkorístiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
popolnoma, v celoti porabiti:
izkoristil je ves kredit
/
dopusta ne more več dobiti, ker ga je že izkoristil
//
napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi:
dobro izkoristiti prostor
/
izkoristiti in zapraviti čas
/
lepo vreme so izkoristili za izlet
2.
napraviti, da kaj opravi svoj namen:
izkoristiti stroje
/
izkoristiti gorivo
3.
napraviti, da kaj prinese ugodnosti:
izkoristil je trenutni položaj na tržišču in prodal zalogo
/
izkoristil je položaj in pobegnil
♦
šport.
izkoristiti enajstmetrovko
doseči gol z enajstmetrovke
//
napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti:
izkoristiti službeni položaj
/
izkoristiti dolžnika
●
izkoristiti gozd
uporabiti ga v gospodarske namene
izkoríščen
-a -o:
stroji niso dovolj izkoriščeni
;
vse možnosti še niso izkoriščene
;
za kmetijstvo izkoriščene površine
izkoristljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izkoristiti:
napolniti ves izkoristljivi prostor
;
izkoristljivi viri energije
izkoríščanec
-nca
m
(
í
)
kdor je izkoriščan:
revni izkoriščanci
/
družba brez izkoriščevalcev in izkoriščancev
izkoríščanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od izkoriščati:
izkoriščanje atomske energije v miroljubne namene
/
izkoriščanje službenega položaja
/
izkoriščanje delavcev
;
kapitalistično izkoriščanje
/
publ.
izkoriščanje človeka po človeku
/
izkoriščanje gozdov, rudnikov
izkoríščanost
-i
ž
(
í
)
stanje izkoriščanega človeka:
prizadela ga je izkoriščanost teh ljudi
izkoríščati
-am
nedov.
(
í
)
1.
delati, da se kaj funkcionalno, namensko uporablja:
ljudje so izkoriščali podzemeljske jame za bivanje
;
dobro izkoriščati prostor
/
prav izkoriščati prosti čas
2.
delati, da kaj opravlja svoj namen:
dobro izkoriščati krmo
;
izkoriščati stroje
/
izkoriščati gorivo
3.
delati, da kaj prinaša ugodnosti:
izkoriščati položaj na tržišču
/
izkoriščati ugodne priložnosti
//
delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti:
izkoriščal je svoj službeni položaj
/
izkoriščali so njeno dobroto, naivnost, stisko
4.
dajati komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja:
izkoriščati delavce
5.
uporabljati kaj v gospodarske namene:
izkoriščati gozdove, rudnike, zemljišča
izkoriščajóč
-a -e:
program se je namestil, izkoriščajoč varnostne luknje v računalniškem sistemu
;
izkoriščajoči družbeni sloj
izkoríščan
-a -o:
izkoriščani delavci
;
načrtno izkoriščani gozdovi
;
racionalno izkoriščani stroji
;
sam.:
nasprotja med izkoriščevalci in izkoriščanimi
izkoríščenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izkoristiti:
načrtno izkoriščenje delovnega časa
/
izkoriščenje energije
izkoríščenost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost izkoriščenega:
dobra izkoriščenost počitniških domov
;
povprečna izkoriščenost stroja
/
elektrarne so dosegle že skrajno stopnjo izkoriščenosti
izkoriščeválec
-lca
[
iskoriščevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor daje komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja:
brezobzirni izkoriščevalci
;
izkoriščevalec delavcev, ljudstva
;
oblast izkoriščevalcev
;
nasprotja med izkoriščevalci in izkoriščanimi
/
izkoriščevalci suženjskega dela otrok
//
kdor koga izkorišča sploh:
izkoriščevalci otrok
;
hinavci, lažnivci in izkoriščevalci
2.
kdor kaj (neupravičeno) izkorišča:
izkoriščevalci narave
;
izkoriščevalci socialne pomoči
;
izkoriščevalci sistema
;
izkoriščevalci v gospodarstvu, politiki
/
izkoriščevalci kamnolomov, peskokopov
/
publ.
komponist se je pokazal kot dober izkoriščevalec orkestrskega zvoka
izkoriščeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izkoriščanje:
izkoriščevalni nameni
/
izkoriščevalni sistem
/
izkoriščevalna družba
izkoriščevalska
izkoriščeválka
-e
[
iskoriščevau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki daje komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja:
izkoriščevalka delavk
//
ženska, ki koga izkorišča sploh:
izkoriščevalka moških
;
lažnivka in izkoriščevalka
2.
država, ustanova ali dejavnost, ki kaj (neupravičeno) izkorišča:
nekateri vidijo v kulturi izkoriščevalko proračunskega denarja
/
največja izkoriščevalka sudanske nafte
izkoriščeválski
-a -o
[
iskoriščevau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izkoriščevalce:
izkoriščevalski način proizvodnje
;
izkoriščevalsko delo
/
izkoriščevalski sistem
;
izkoriščevalska družba, politika
/
izkoriščevalski delodajalci, kapitalisti
;
izkoriščevalski razred, sloj
/
izkoriščevalski odnosi
izkoriščevánje
-a
s
(
ȃ
)
izkoriščanje
:
izkoriščevanje delavcev
/
izkoriščevanje gozdov
izkoriščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izkoriščati
:
izkoriščevati delavce
/
izkoriščevati gozdove
izkoriščujóč
-a -e:
izkoriščujoč slabosti drugih, je dosegel svoj cilj
izkoščíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
gastr.
odstraniti koščico iz sadeža:
izkoščičiti češnje, marelice
izkoščíčen
-a -o:
izkoščičene breskve
;
izkoščičeno sadje
izkozláti
-ám
in
skozláti -ám
dov.
(
á ȃ
)
nizko
izmetati iz želodca;
izbruhati
:
izkozlati pijačo
/
izkozlal se je
izkóžiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
knjiž.
iz kože dati, odreti:
izkožiti jelena, zajca
izkramljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
kramljaje povedati:
izkramljala je svojo življenjsko zgodbo
izkramljáti se
ekspr.
povedati vse, kar človeka zanima, vznemirja:
prijatelja sta se končno izkramljala do mile volje
izkŕcanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od izkrcati:
preprečiti izkrcanje
/
izkrcanje padalcev
/
izkrcanje blaga
izkŕcati
-am
dov.
(
r̄
)
spraviti koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom:
zaradi nesreče so izkrcali vse potnike
;
izkrcati čete na obali
//
publ.
razložiti
,
raztovoriti
:
izkrcati tovor
izkŕcati se
stopiti, oditi z ladje na kopno:
potniki so se izkrcali
;
izkrcati se na samotnem otoku
/
zavezniške čete so se izkrcale v Normandiji tudi iz zraka
/
šalj.
izkrcati se iz vlaka
izkŕcan
-a -o:
izkrcani potniki
;
izkrcano blago
izkrcávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izkrcavati:
izkrcavanje čet
izkrcávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
spravljati koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom:
izkrcavati vojaške enote na nasprotnikovem ozemlju
//
publ.
razkladati
,
raztovarjati
:
izkrcavati blago, tovor
izkrcávati se
stopati, odhajati z ladje na kopno:
potniki so se začeli izkrcavati
/
skupina igralcev se je izkrcavala iz letala
izkrceválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izkrcavanje:
izkrcevalne priprave
/
izkrcevalna pristojbina
♦
voj.
izkrcevalni čoln
čoln, prirejen za hitro izkrcavanje
izkrcevalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za izkrcavanje:
urediti izkrcevališče
izkrceváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izkrcavati
:
izkrcevati potnike
izkrčítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izkrčiti:
izkrčitev gozda
izkŕčiti
-im
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje:
izkrčiti gozd, grmovje
/
ves breg je izkrčil in preoral
;
naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki
//
odstraniti sploh:
izkrčiti staro trsje
;
pren.,
ekspr.
izkrčiti korenine zla
2.
s krčenjem narediti:
izkrčiti stezo
/
izkrčiti si pot skozi grmovje
/
izkrčiti si njivo
;
pren.,
ekspr.
izkrčila sta si prostor za ples
izkŕčen
-a -o:
izkrčeni gozdovi
;
ta svet je že dolgo izkrčen
;
izkrčena površina
izkréhati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
slabš.
izkašljati
:
izkrehati gnoj, sluz
/
izkrehaj že, kaj misliš
izkréhati se
prenehati kašljati:
bolnik se je izkrehal
izkresáti
-kréšem
dov.
, izkrêši izkrešíte; izkrêsal
(
á ẹ́
)
v zvezi z
ogenj, iskra
z močnim tolčenjem, udarjanjem ob kaj trdega povzročiti nastanek ognja, iskre:
izkresati iskro
;
s kresilom je izkresal ogenj
;
pren.,
ekspr.
izkresati iskrico ljubezni v kom
izkričáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
kriče reči, povedati:
izkričal je nekaj besed
;
najrajši bi izkričal, da je morilec on
/
ekspr.
kolporter je izkričal naslove novic
2.
ekspr.
silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje:
izkričati navdušenje, srečo
/
izkričati bolečino, trpljenje
/
pusti ga, da se izkriči
izkričáti si
ekspr.
s kričanjem utruditi, pokvariti:
izkričati si grlo, pljuča
izkričávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
kriče ponujati za prodajo namenjene stvari:
pred stojnico je izkričaval prednosti svojega blaga
izkristalíti
-ím
in
izkristáliti -im
dov.
, izkristálil
(
ī í; ȃ
)
min.
povzročiti, da preide kaj v kristalno obliko:
izkristaliti sol
izkristalizíranost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
dovršenost
,
izoblikovanost
:
izkristaliziranost pesnikove misli
izkristalizírati
-am
tudi
skristalizírati -am
dov.
(
ȋ
)
kem.,
min.
povzročiti, da preide kaj v kristalno obliko:
izkristalizirati laktozo
;
sol se izkristalizira
;
izkristalizirati se v grobih kristalih
izkristalizírati se
tudi
skristalizírati se
ekspr.
dobiti dokončno, jasno obliko, podobo:
mnenja o tem so se izkristalizirala
;
njegovo stališče se še ni popolnoma izkristaliziralo
/
iz razprave se je izkristaliziralo, da je treba začeto delo nadaljevati
izkristalizíran
tudi
skristalizíran -a -o:
lik glavnega junaka je najbolj izkristaliziran
;
izkristalizirano mnenje
izkrivíti
-ím
dov.
, izkrívil
(
ī í
)
publ.
popačiti
,
potvoriti
:
namenoma izkriviti podatke
;
izkriviti uradna poročila
/
izkriviti pesnikovo podobo
;
vse se je izkrivilo in izmaličilo
izkrívljen
-a -o:
izkrivljene besede, informacije
;
resnica je zelo izkrivljena;
prim.
skriviti
izkrívljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od izkrivljati:
izkrivljanje zgodovinskih dejstev
/
izkrivljanje resnice
izkrívljati
-am
nedov.
(
í
)
publ.
pačiti
,
potvarjati
:
ta prikaz zelo izkrivlja zgodovinska dejstva
;
izkrivljati podatke
/
izkrivljati resnico
izkrívljenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izkriviti:
izkrivljenje zakonov
/
izkrivljenje resnice
izkrívljenost
-i
ž
(
ȋ
)
publ.
lastnost, značilnost izkrivljenega:
izkrivljenost podatkov
/
moralna izkrivljenost
izkrohotáti se
-ám se
in
-óčem se
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
ekspr.
prenehati se krohotati:
počakal je, da so se izkrohotali, potem je nadaljeval pripovedovanje
izkrožíti
in
izkróžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
izrezati, navadno v obliki stožca:
izkrožiti gnili del jabolka
;
izkrožiti kokoši oči
/
izkrožiti pecivo iz testa
izkrtáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
s krtačenjem odstraniti iz česa:
izkrtačiti prah iz hlač
;
izkrtačiti madež iz obleke;
prim.
skrtačiti
izkrvavéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
popolnoma izgubiti kri:
ponesrečenec je izkrvavel
;
pren.,
knjiž.
pesnikovo srce je izkrvavelo
//
knjiž.
umreti
:
v vojni je izkrvavelo mnogo ljudi
2.
ekspr.
oslabeti zaradi velikih žrtev, izgub:
dežela je izkrvavela v notranjih bojih
izkrvavèl
in
izkrvavél -éla -o:
izkrvavelo ljudstvo je životarilo
♦
agr.
dobro izkrvavela žival
žival, ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri
izkrvavévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
izgubljati kri:
ranjenec izkrvaveva
izkrvavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izkrvaveti ali izkrvaviti:
ranjenec je umrl zaradi izkrvavitve
/
dobra izkrvavitev živali ob zakolu
izkrvavíti
-ím
dov.
, izkrvávil
(
ī í
)
agr.
povzročiti, narediti, da živali ob zakolu odteče vsa kri:
zaklane živali so izkrvavili
izkúh
-a
m
(
ȗ
)
nekdaj
preprosta, cenena javna kuhinja:
hodila je po hrano v izkuh
;
obedoval je v izkuhih
izkúhati
-am
dov.
(
ú ȗ
)
1.
s kuhanjem dobiti, izločiti iz česa:
izkuhati maščobo iz mesa
2.
s (predolgim) kuhanjem povzročiti, da jed nima več zase značilnih snovi, lastnosti:
izkuhati govedino
izkúhan
-a -o:
izkuhana klobasa ni okusna
izkupíček
tudi
skupíček -čka
m
(
ȋ
)
denar, sprejet kot nadomestilo za kaj prodanega:
prešteti, razdeliti izkupiček od prodanega blaga
/
star.
kupiti kaj iz izkupička, za izkupiček, z izkupičkom
/
izkupiček predstave so namenili za dobrodelne namene
●
naše moštvo je pospravilo ves izkupiček
je zmagalo
izkupílo
-a
s
(
í
)
zastar.
izkupiček
:
izkupilo za prodano blago
/
za izkupilo si je kupil čevlje
izkupíti
in
izkúpiti -im
in
skupíti
in
skúpiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
star.
dobiti
,
iztržiti
:
to je denar, ki ga je izkupil za konja
;
toliko so že izkupili, da so lahko živeli
/
če dobro izkupimo, bomo lahko odplačali preostali dolg
2.
pog.,
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
postati deležen kakega neprijetnega stanja:
v pretepu je izkupil poškodbo, rano
/
izkupiti klofuto
/
v zvezi z
jo, jih
:
ta jo bo že izkupil
;
za to jih je kar precej izkupil
;
izkupil jo je od očeta po hrbtu
bil je tepen
;
izkupil jo je v ofenzivi
bil je ranjen; padel je
;
pošteno jo je izkupil
dobil je hude poškodbe; doživel je velik neuspeh
izkuríti
in
izkúriti -im
dov.
(
ī ú
)
z dimom spraviti iz česa;
izkaditi
1
:
izkúsen
-sna -o
prid.
(
ȗ
)
knjiž.
izkustven
:
izkusna metoda
izkusiti
ipd.
gl.
skusiti
ipd.
izkústven
tudi
skústven -a -o
prid.
(
ȗ
)
ki temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju:
izkustvena metoda
;
izkustveno znanje
/
izkustveni in duhovni svet
;
teoretične in izkustvene vede
//
dobljen iz izkustva:
izkustveni kriteriji
;
izkustveno spoznanje
♦
ekon.
izkustvena norma
norma, postavljena na osnovi izkušenj
;
filoz.
izkustvena sodba
;
jezikosl.
izkustveni sedanjik
sedanji čas, ki izraža na izkustvo oprto, na čas nevezano dovršno glagolsko dejanje
izkústveno
tudi
skústveno
prisl.
:
teoretično in izkustveno dokazati
;
priti do česa izkustveno
izkústvenost
tudi
skústvenost -i
ž
(
ȗ
)
knjiž.
1.
empiričnost
:
izkustvenost metode
2.
izkušenost
:
delu se pozna velika življenjska izkustvenost
izkústvo
tudi
skústvo -a
s
(
ȗ
)
1.
spoznavanje, ki temelji na čutnem dojemanju, opazovanju:
ugotoviti s pomočjo izkustva
;
uporabnost tega načela temelji samo na izkustvu
/
čutno izkustvo
2.
knjiž.
izkušnja
:
imeti bogata izkustva
;
življenjska izkustva
/
dolgoletna izkustva v stroki
/
odrsko izkustvo
izkúšen
tudi
skúšen -a -o
prid.
, izkúšenejši
tudi
skúšenejši
(
ȗ
)
ki ima izkušnje:
starejši ljudje so izkušeni
/
izkušen učitelj, zdravnik
;
drugi tekmovalci so bili bolj izkušeni kot naši
/
napako opazijo samo izkušene oči
●
publ.
predstavo je vodil z izkušeno roko naš znani dirigent
je izkušeno vodil
izkúšeno
tudi
skúšeno
prisl.
:
izkušeno svetovati, voditi
izkúšenec
tudi
skúšenec -nca
m
(
ȗ
)
1.
knjiž.
izkušen človek:
življenjski izkušenec
/
pogovoriti se o stvari z izkušencem
2.
zastar.
izvedenec
:
zaslišali so priče in izkušence
izkúšenjski
-a -o
[
iskušənjski
]
prid.
(
ȗ
)
knjiž.
1.
dobljen iz izkušenj:
izkušenjska ugotovitev
;
izkušenjska spoznanja
2.
ki temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju;
izkustven
:
teoretične in izkušenjske vede
izkúšenjsko
prisl.
:
dokazati resnico izkušenjsko
izkúšenost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost izkušenega človeka:
upoštevajo ga zaradi njegove izkušenosti
;
življenjska izkušenost
/
dirigentska, strokovna izkušenost
/
on ima pri tem delu več izkušenosti
izkušenj
izkúšnja
tudi
skúšnja -e
ž
(
ȗ
)
kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi:
imeti, pridobiti si izkušnje
;
bil je še mlad in brez izkušenj
;
ljubezenska izkušnja
;
življenjske izkušnje
;
ekspr.
bridke, grenke izkušnje
/
spet je za izkušnjo bogatejši
//
skupek takih spoznanj, ugotovitev:
izkušnja kaže, uči, da je tako ravnanje pravilno
;
vsakdanja izkušnja
/
vedeti iz izkušnje
;
to priporočam po svojih izkušnjah
●
ta izkušnja ga je zelo pretresla
doživetje, dogodek
;
star.
možje so si pripovedovali izkušnje iz vojske
doživljaje, dogodke
;
ekspr.
izkušnja človeka izmodri, izuči
//
nav. mn.,
s prilastkom
znanje, védenje, pridobljeno s študijem, z delom:
izmenjati delovne izkušnje
;
pridobiti si bogate, dragocene izkušnje
;
cenijo ga zaradi dolgoletnih izkušenj v stroki
;
izkušnje iz dosedanjega dela
;
priznati izobrazbo na osnovi izkušenj
/
publ.
prenašanje izkušenj iz enega podjetja v drugo
/
ima velike pisateljske izkušnje
;
revolucionarne izkušnje iz Rusije
/
izkušnje v izkoriščanju atomske energije
/
ekspr.
nima posebnih izkušenj z ženskami;
prim.
skušnja
izláčniti
-im
in
zláčniti -im
dov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
povzročiti občutek potrebe po jedi:
hitra hoja ga je izlačnila
izláčniti se
in
zláčniti se
postati lačen:
na sprehodu so se zelo izlačnili
izláčnjen
in
zláčnjen -a -o:
izlačnjen otrok
izláganje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izlágati:
izlaganje obleke iz kovčka
izlágati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
dajati, spravljati kaj iz česa:
izlagati stvari iz kovčka
/
izlagati tovor z ladje
razkladati, raztovarjati
2.
zastar.
razlagati
,
tolmačiti
:
izlagati Sveto pismo;
prim.
zlagati
izlagáti
2
-lážem
dov.
(
á á
)
ekspr.
z laganjem, lažjo priti do česa:
izlagati (si) dovoljenje
izlájati
-am
dov.
(
ȃ
)
slabš.
z ostrim, zadirčnim glasom reči, povedati:
izlajal je nekaj psovk
;
izlajal je vse, kar mu je prišlo na misel
izlájati se
prenehati lajati:
pes se je izlajal
//
v zvezi z
na
z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga:
pes se je izlajal na prišleca
●
nizko
naj se izlajajo, da bo enkrat mir
naj povedo svoje negativno mnenje do konca
izlákati
-am
in
zlákati -am
dov.
(
ā ȃ
)
nar. štajersko
izlačniti
,
izlakotiti
:
dolga pot ga je izlakala
izlákan
in
zlákan -a -o:
vrnil se je ves izlakan in utrujen
izlakotíti
-ím
in
izlákotiti -im
tudi
zlakotíti -ím
in
zlákotiti -im
dov.
(
ī í; á ā
)
1.
nav. ekspr.
povzročiti občutek potrebe po jedi:
telovadba, veslanje človeka izlakoti
2.
knjiž.
izstradati
,
sestradati
:
internirance so izlakotili
izlakotíti se
,
in
izlákotiti se
tudi
zlakotíti se
in
zlákotiti se
postati lačen:
dodobra se je izlakotil in se že veselil kosila
izlakotèn
-êna -o
in
izlákoten -a -o
tudi
zlakotèn -êna -o
in
zlákoten -a -o:
izlakoteni in premrli borci
;
izlakotene živali
/
izlakoten obraz
izlakotováti
-újem
tudi
izlákotovati -ujem
in
zlakotováti -újem
tudi
zlákotovati -ujem
dov.
(
á ȗ; á
)
knjiž.
izstradati
,
sestradati
:
izlakotovati zapornike
izlakotován
tudi
izlákotovan
in
zlakotován
tudi
zlákotovan -a -o:
izlakotovani jetniki
izléči
-léžem
tudi
zléči zléžem
dov.
, izlézi izlézite
tudi
zlézi zlézite; izlégel izlêgla
tudi
zlégel zlêgla;
nam.
izléč
in
izlèč
tudi
zléč
in
zlèč
(
ẹ́ ẹ̑
)
v zvezi z
jajčece, jajce
izločiti zaradi razmnoževanja:
ptica izleže navadno po štiri jajca
;
izleči jajčeca v travo
●
ekspr.
kdo je izlegel to laž
kdo si je to izmislil
;
nizko
pred dnevi je izlegla drugega pankrta
rodila
izléči se
tudi
zléči se
1.
začeti živeti ob prihodu iz jajčeca, jajca:
piščanci se izležejo po treh tednih
;
iz jajčec se izležejo ličinke
;
pren.,
ekspr.
rad se vrača tja, kjer se je izlegel
2.
ekspr.
nastati, pojaviti se:
nestrpno čakam, kaj se bo iz tega izleglo
;
to se je izleglo v njegovih možganih
izlégel
tudi
zlégel -êgla -o:
izlegli mladiči
;
izlegla ličinka
izléžen
tudi
zléžen -a -o:
izležen piščanec
;
izleženo jajce
izléčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
ozdraviti
:
zdravnik ga je kmalu izlečil
/
izlečiti oko, rano
izlégati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
v zvezi z
jajčece, jajce
izločati zaradi razmnoževanja;
leči
2
:
ta čas samice izlegajo jajčeca
izlégati se
ekspr.
nastajati, pojavljati se:
med študenti se izlega večina revolucionarjev
izlésti
-lézem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
priti iz česa, pomagajoč si z rokami in nogami:
odprtina je bila ozka in bal se je, da ne bo mogel izlesti
/
dati cvetačo v slano vodo, da mrčes izleze
/
ličinka izleze iz jajčeca
izlézel
-zla -o:
slana je uničila pravkar izlezli krompir;
prim.
zlesti
izlèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
krajše potovanje, navadno za razvedrilo, zabavo:
delati, prirejati izlete
;
naredili smo izlet na morje, v gore
;
hoditi na izlete
/
avtobusni izlet
;
celodnevni, daljši, enotedenski izlet
;
družinski, sindikalni, šolski izlet
;
poučni izlet
ekskurzija
;
izlet z vlakom
2.
knjiž.
oddaljitev od glavne teme, zlasti zaradi pojasnitve kakega problema, ki je z njo v zvezi:
svojo tezo je osvetlil še z majhnim izletom v zgodovino matematike
3.
glagolnik od izleteti:
močen izlet čebel
/
izlet ptic iz gnezda
♦
čeb.
čistilni izlet čebel
ko prvič spomladi izletijo in se iztrebijo
;
šol.
majski izlet
proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja
;
maturantski izlet
izletálnica
-e
ž
(
ȃ
)
agr.
izletna odprtina:
izletalnica v gnezdilni hišici
izletálnik
-a
[
izletau̯nik
in
izletalnik
]
m
(
ȃ
)
nar. gorenjsko
deščica pred žrelom panja;
brada
izlétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
zastar.
hoditi na izlete:
sem so izletali meščani ob nedeljah
izlétati se
-am se
tudi
zlétati se -am se
dov.
,
tudi
izletájte se
tudi
zletájte se;
tudi
izletála se
tudi
zletála se
(
ẹ́
)
s tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:
pojdi in se izletaj
;
otroci so se pošteno izletali;
prim.
zletati
izletávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izletavati:
izletavanje čebel
izletávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
leteč odhajati, zapuščati kaj:
gleda čebele, kako izletavajo
;
pren.,
ekspr.
otroci doraščajo in izletavajo iz gnezda
izléten
1
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na izlet:
pripraviti izletni program
/
izletni turizem
;
izletna pisarna
;
izletna točka
izletniška točka
izléten
2
-tna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na izletavanje:
izletne možnosti za čebele
/
izletna odprtina
odprtina, skozi katero ptice, žuželke izletavajo
izletéti
1
-ím
dov.
, izlêtel
(
ẹ́ í
)
1.
leteč oditi, zapustiti kaj:
že prvi sončni dan so čebele izletele
/
izleteti iz gnezda
2.
postati goden, sposoben za letanje:
siničke bodo čez nekaj dni izletele
;
pren.,
ekspr.
otroci so mu že izleteli
♦
šport.
disk, kopje izleti iz rok
se začne gibati po zraku, ko je zamah z roko končan;
prim.
zleteti
izletéti
2
-ím
dov.
, izlêtel
(
ẹ́ í
)
zastar.
iti na izlet:
družba je izletela v škofjeloške hribe
izletíšče
-a
s
(
í
)
1.
publ.
izletniška točka:
urediti izletišče
;
kraj je priljubljeno izletišče
/
planinsko izletišče
2.
čeb.
izletna odprtina v panju;
žrelo
:
deščica pred izletiščem
♦
agr.
ograjen prostor, kjer se kokoši prosto gibljejo
izlétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
udeleženka izleta:
skupina izletnic
izlétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
udeleženec izleta:
izletniki si ogledujejo zanimivosti mesta
;
vlak z izletniki
/
nedeljski izletniki
izlétniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na izletnike ali izlet:
v dom je prišla večja izletniška skupina
/
izletniški avtobus
avtobus, ki vozi izletnike
;
izletniški turizem
;
kraj je priljubljena izletniška točka
izlétništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
prirejanje, udeleževanje izletov:
v zadnjem času se je izletništvo zelo povečalo
/
nedeljsko, zimsko izletništvo
izlevíti se
-ím se
in
zlevíti se -ím se
dov.
, izlévi se
in
izlêvi se
in
zlévi se
in
zlêvi se; izlévil se
in
zlévil se
(
ī í
)
odstraniti si, sleči si pretesno vrhnjo plast kože:
kača, ličinka se izlevi
●
ekspr.
po nesreči se je izlevil v preprostega človeka
je postal
izlicitírati
-am
tudi
zlicitírati -am
dov.
(
ȋ
)
1.
kupiti na licitaciji, dražbi:
izlicitirati hišo
2.
s ponudbo najugodnejših pogojev, zlasti nizke cene, potegovati se za prevzem dobave, dela, ki se oddaja na licitaciji:
izlicitirati zidanje šole
izlicitíran
tudi
zlicitíran -a -o:
sosedovo posestvo je bilo izlicitirano
izlikati
ipd.
gl.
zlikati
ipd.
izlisíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
z zvijačo priti do česa:
izlisičil je dovoljenje
izlisjáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z zvijačo priti do česa:
malo dela, malo izlisjači, pa dobro živi
izlíti
-líjem
dov.
(
í
)
1.
spraviti kaj tekočega iz česa:
vino je že izlil
;
izliti juho na krožnik, vodo v školjko
2.
knjiž.,
ekspr.
brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje:
izliti svoje gorje, srečo
/
pesn.
izliti svojo žalost v pesem
●
ekspr.
nanj je izlil ves svoj žolč
zelo ga je oštel
3.
knjiž.,
ekspr.
napraviti, da je kaj deležno kakega stanja, lastnosti:
noč je izlila svoj mir na vas
/
izliti v ostri glas nekaj mehkobe
izlíti se
1.
tekoč priti iz česa;
izteči
:
lonec se je prevrnil in mleko se je izlilo
/
veja jo je zadela v oko in se je izlilo
tekoča vsebina je iztekla iz njega
;
pren.,
pesn.
iz prsi se mu izlije hvalnica
2.
navadno v zvezi s
potok, reka
preiti v drug večji potok, reko, jezero, morje:
tu se reka izlije v morje
/
knjiž.
steza se izlije v široko pot
3.
razliti se, razširiti se:
voda se je ob povodnji izlila čez nasip
/
ekspr.
čudovita luč se je izlila čez vso zemljo
4.
brezoseb.,
ekspr.
prenehati deževati:
do večera se bo že izlilo
/
kaže, da se je izlilo
da ne bo več deževalo;
prim.
zliti
izlív
-a
m
(
ȋ
)
1.
kraj, kjer se potok ali reka izliva:
urediti izliv Ljubljanice v Savo
;
mesto ob izlivu reke
/
lijakasti izliv reke
2.
glagolnik od izliti:
a)
izliv tekočine
♦
med.
izliv krvi
nabiranje krvi v podkožju in drugih mehkih delih
;
izliv semena
iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti
b)
bil je vajen njenih čustvenih izlivov
;
motili so ga taki histerični izlivi ljubezni
/
brati, poslušati pesniške, srčne izlive
3.
posoda za odtok vode, zlasti odvečne, umazane:
zliti umazano vodo v izliv
izliválnik
in
zliválnik -a
m
(
ȃ
)
knjiž.
na zid pritrjena posoda za odtok odvečne, umazane vode;
lijak
:
zliti vodo v izlivalnik
izlívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od izlivati:
izlivanje vode
/
izlivanje čustev
izlívati
-am
nedov.
,
tudi
izlivájte;
tudi
izlivála
(
í
)
1.
spravljati kaj tekočega iz česa:
izlivati vodo
2.
knjiž.,
ekspr.
brez pridržkov izražati svoja čustva, razpoloženje:
izlivati svoje gorje, veselje
/
pesn.
izlivati hrepenenje v pesem
izlívati se
1.
navadno v zvezi s
potok, reka
prehajati v drug večji potok, reko, jezero, morje:
v jezero se izliva več potokov
;
kraj, kjer se reka izliva v morje
;
Sora se izliva v Savo
2.
razlivati se, razširjati se:
ob povodnji se voda izliva
/
ekspr.
sončna luč se izliva po travnikih;
prim.
zlivati
izlívek
-vka
m
(
ȋ
)
posoda za odtok vode, zlasti odvečne, umazane:
izliti pomije v izlivek
;
kamnit izlivek
♦
biol.
tekočina, ki se izbrizga, izteče pri spolni nadraženosti
izlíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izliv:
izlivna odprtina, šoba
/
izlivni rokav reke
izlízanec
in
zlízanec -nca
m
(
í
)
slabš.
pretirano urejen moški:
gosposki izlizanci
izlízanost
in
zlízanost -i
ž
(
í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost izlizanega:
izlizanost stopnic
/
upira se mi njegova izlizanost
izlízati
tudi
izlizáti -lížem
in
zlízati
tudi
zlizáti zlížem
dov.
(
í á í
)
1.
z lizanjem ozdraviti:
pes (si) izliže rano
2.
ekspr.
z dolgotrajnim učinkovanjem poškodovati, uničiti:
voda je izlizala v skalo stopnice
/
na južnih pobočjih je sonce že izlizalo sneg
stopilo
izlízati se
tudi
izlizáti se
in
zlízati se
tudi
zlizáti se
pog.,
ekspr.
ozdraveti
:
ranjenec se je kmalu izlizal
;
zbolela je za pljučnico, a se je le izlizala
/
izlizal se je iz bolezni
izlízan
in
zlízan -a -o
1.
deležnik od izlizati:
izlizan napis
;
od vode izlizane skale
2.
ekspr.
pretirano urejen:
polkovnik je bil lep, izlizan mlad mož
izljubíti
in
izljúbiti -im
dov.
(
ī ū
)
knjiž.
izživeti ljubezensko čustvo:
izljubiti do kraja
;
izljubila sta se
izločálka
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
cevast organ za izločanje s pomočjo migetalk ali bičkov pri nevretenčarjih:
izločálo
-a
s
(
á
)
nav. mn.,
biol.
organ za izločanje organizmu nepotrebne ali škodljive snovi:
izločala in prebavila
izlóčanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od izločati:
izločanje mleka iz mlečnih žlez
;
izločanje seča, znoja
;
izločanje organizmu škodljivih snovi
/
izločanje soli iz morske vode
/
izločanje tovornjakov iz prometa
/
izločanje igralcev iz nadaljnjega tekmovanja
♦
anat.
žleza z notranjim izločanjem
žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo
;
biol.
notranje izločanje
neposredno v kri ali mezgo
izlóčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
oddajati snovi iz celic ali iz telesa:
jetra izločajo žolč
;
izločati mleko
;
skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi
;
izločati hormone v kri
;
z dihanjem se izloča vlaga
/
izločati bolezenske klice
/
drevo izloča smolo
2.
delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto:
pred pečenjem izločati mesu kosti
;
s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla
/
publ.:
izločati sredstva za izobraževanje
;
izločati posamezne obrate v samostojne enote
osamosvajati
//
delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu:
izločati blago slabše kakovosti iz prodaje
;
izločati tovornjake iz prometa
/
izločati škodljive vplive
odpravljati, odstranjevati
//
s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa:
izločati sol iz morske vode
;
cink se izloča na katodi
3.
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:
izločati posamezne probleme
izlóčati se
1.
publ.
nastajati, oblikovati se:
resni konkurenti se izločajo iz globalnega trga
2.
ekspr.
kazati se v obrisih:
iz teme so se izločale posamezne hiše
izlóček
-čka
m
(
ọ̑
)
1.
nav. mn.,
biol.
snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne:
maščobni, sluzasti izločki
;
neprijeten vonj izločkov
/
kožni, telesni izločki
;
izloček bobrove žleze
/
izločki iglavcev
2.
izmeček
,
izvržek
:
v tovarni so zmanjšali odstotek izločkov
/
počuti se kot izloček družbe
izlóčenec
-nca
m
(
ọ́
)
knjiž.
izobčenec
:
počutil se je kot izločenec
izlóčenje
-a
s
(
ọ́
)
izločitev
:
izločenje tovornih vozil iz prometa
izlóčenost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, stanje izločenega:
izločenost razuma pri umetniškem ustvarjanju
;
posameznikova izločenost iz družbenega življenja
/
trpel je zaradi občutka izločenosti
izločeválec
-lca
[
izločevau̯ca
in
izločevalca
]
m
(
ȃ
)
1.
teh.
naprava za odstranjevanje primesi:
mehanični izločevalec prahu
2.
med.
kdor po ozdravitvi še izloča bolezenske klice:
izločevalec bacilov tifusa
/
stalni izločevalec
izločeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izločanje:
izločevalna funkcija kože
;
izločevalna zmogljivost ledvic
/
izločevalni organi
/
izločevalna naprava
izločeválka
-e
[
izločevalka
in
izločevau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
med.
ženska, ki po ozdravitvi še izloča bolezenske klice:
izločevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izločevati:
izločevanje mleka, znoja
;
izločevanje žlez
/
izločevanje nekvalitetnih izdelkov
/
izločevanje tovornjakov iz prometa
izločeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
oddajati snovi iz celic ali iz telesa:
izločevati seč
;
z dihanjem se izločuje vlaga
/
izločevati bolezenske klice
/
izločevati smolo
2.
delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto:
izločevati debelejša zrna
;
izločevati snovi iz zmesi
/
publ.
izločevati sredstva za izobraževanje
//
delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu:
izločevati tovornjake iz prometa
3.
knjiž.
delati, da kdo ni več član kake skupnosti:
izločevati nedelavne ljudi iz organizacije
;
družba ga kot hudodelca izločuje
izločujóč
-a -e:
drevo, izločujoče smolo
izločílec
-lca
[
izločilca
in
izločiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
teh.
tipka na pisalnem stroju, ki omogoča tipkanje čez določen rob:
izločílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se neustrezno izloči:
izločilno pregledovanje
/
izločilni izpit
♦
šport.
izločilna tekma, vožnja
;
izločilno tekmovanje
izločílo
-a
s
(
í
)
nav. mn.,
biol.
izločalo
:
izločila in prebavila
izločína
-e
ž
(
í
)
biol.
snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne;
izloček
:
koristne, škodljive izločine
;
apnenčaste izločine mehkužcev
/
dišeča izločina iz bobrove žleze
;
pren.,
ekspr.
industrijske izločine so že precej uničile rastlinstvo
izločítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izločiti:
izločitev lesenih vagonov iz prometa
/
izločitev ljubezenskih pesmi bi zbirko osiromašila
/
izločitev igralca
izločíti
in
izlóčiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto:
pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti
;
s sušenjem izločiti vodo iz sadja
/
naše internirance so izločili iz transporta
/
cenzura je izločila nekaj pesmi
;
iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov
/
publ.
izločiti sredstva za izobraževanje
●
publ.
virusa raka še niso izločili
osamili, izolirali
//
napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu:
izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje
;
izločiti tovornjake iz prometa
/
izločiti tuje vplive
odpraviti, odstraniti
//
s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa:
izločiti sladkor iz raztopine
2.
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:
avtor je ta problem izločil
;
iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času
/
knjiž.
kritik je izločil iz dela poglavitne motive
posebej imenoval, obravnaval
3.
ekspr.
napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti:
zaradi tega dejanja so ga izločili
;
sam se je izločil iz družbe
4.
imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega:
zdravniška komisija ga je izločila
;
na naboru so ga izločili
;
izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe
5.
oddati snovi iz celic ali iz telesa:
človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja
♦
mat.
izločiti neznanko
z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb
;
šport.
izločiti igralca, moštvo
zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje
izločíti se
in
izlóčiti se
ekspr.
pokazati se v obrisih:
iz megle se je izločila zasnežena hiša
izlóčen
-a -o:
izločeni kandidati
;
naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen
;
izločen iz prometa
♦
voj.
izločena enota
nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote
izločítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izločitev:
izločitveni razlogi
/
izločitvena tekma
izločilna tekma
♦
pravn.
izločitveni zahtevek
zahtevek, naj se izločijo iz stečajnega sklada ali izmed zarubljenih predmetov stvari, ki so last tretjih oseb
izločnína
-e
ž
(
ī
)
biol.
snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne;
izloček
:
izločnine nekaterih žuželk so strupene
/
izločnine kožnih žlez
izlovíti
-ím
dov.
, izlôvil
(
ī í
)
rib.
z lovom, ribolovom napraviti, da je kaj brez rib:
izloviti ribnik
//
poloviti v celoti:
v tem potoku so izlovili postrvi
izlóžba
-e
ž
(
ọ̑
)
zastekljen prostor trgovin, obrtnih delavnic za prikaz prodajnih predmetov:
vzeti blago iz izložbe
;
imeti v izložbi
;
lepo urejene izložbe
;
aranžiranje izložb
/
ogledovati si izložbo
;
zamenjati izložbo
predmete v izložbi
izlóžben
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na izložbo:
izložbeni predmeti
;
izložbeno blago
/
izložbeni aranžer
;
izložbeno okno
izlóžek
-žka
m
(
ọ̑
)
količina česa, kar je izdelano, narejeno z ročnim, strojnim, umskim delom:
osnovni izložek
;
izložek podjetja
;
izložki in vložki
izložíti
-ím
dov.
, izlóžil
(
ī í
)
1.
dati, spraviti kaj iz česa:
izložiti blago, tovor
;
izložiti obleke iz kovčka
/
pred hišo so jih izložili iz avtomobila
odložili
2.
dati, postaviti na ogled v izložbo:
izložili so nove modele čevljev
/
zastar.
izložiti slike
razstaviti
izložèn
-êna -o
1.
deležnik od izložiti:
ogledoval si je iz žepov izložene stvari
2.
knjiž.
izpostavljen
:
obala je izložena valovom;
prim.
zložiti
izlúknjati
-am
tudi
zlúknjati -am
dov.
(
ȗ
)
preluknjati
:
izluknjati papir
izlúknjan
tudi
zlúknjan -a -o:
od moljev izluknjana obleka
izluščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči;
luščiti
:
izluščevati kamenčke iz zidu
;
pren.
izluščevati bistvo iz celote
izluščeváti se
knjiž.
postajati jasen, razločen:
tendenca lista se že izluščuje
izluščíti
in
izlúščiti -im
tudi
zluščíti
in
zlúščiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
spraviti zrno iz luščine:
izluščiti fižol, grah
;
pren.
izluščiti jedro problema
;
izluščiti resnico o umoru
//
odstraniti luščino:
izluščiti bučnice, lešnike
/
izluščiti raka
2.
odstraniti zrna s storža:
izluščiti koruzo
//
spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči:
izluščiti kamenček iz zidu
;
izluščiti drobec granate iz očesa
;
pren.
izluščiti bistvo iz celote
●
publ.
na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpijade
izbrali, določili
♦
med.
izluščiti bezgavko
odstraniti jo iz okolnega tkiva
;
med.,
vet.
izluščiti posteljico
odstraniti priraščeno posteljico
izluščíti se
in
izlúščiti se
tudi
zluščíti se
in
zlúščiti se
knjiž.
postati viden, se počasi prikazati:
iz megle, mraka se je izluščila vas
;
izza stebrišča se je izluščila siva postava
//
postati jasen, razločen:
iz njenega značaja se je izluščila dotlej neznana poteza
/
iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov
izlúščen
tudi
zlúščen -a -o:
izluščen grah
;
izluščen kristal
;
izluščen strok
izluščljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izluščiti:
težko izluščljiva zrna
izlúženje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od izlužiti:
izluženje barvila, tanina
izluževálnica
-e
ž
(
ȃ
)
delavnica, obrat za izluževanje:
izluževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izluževati:
izluževanje sladkorja iz sladkorne pese
izluževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
kem.
izločevati snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni:
s toplo vodo izluževati olje iz semen
;
izluževati iz čresla strojilno snov
izlužítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izlužiti:
izlužitev barvila
/
izlužitev soda
izlúžiti
-im,
in
izlužíti
in
izlúžiti -im
tudi
zlúžiti -im,
in
zlužíti
in
zlúžiti -im
dov.
(
ū ȗ; ī ú
)
1.
kem.
izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni:
izlužiti sladkor iz sladkorne pese, tanin iz lesa
;
izlužiti s kislino
;
v vodi se zelenjava izluži
2.
izdolbsti
,
izprati
:
voda je izlužila skalo
♦
agr.
izlužiti vinsko posodo
oprati jo z lugom, sodo, vročo vodo
;
les.
izlužiti les
z namakanjem lesa v vodi mu izboljšati nekatere fizikalne lastnosti
izlúžen
tudi
zlúžen -a -o:
izlužena snov
;
izluženo seme, zelišče
izlužnína
-e
ž
(
ī
)
kem.
snov, dobljena z izluževanjem:
izlužnine iz zdravilnih zelišč
izmakníti
in
izmákniti -em
tudi
zmakníti
in
zmákniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
s potegom, sunkom odstraniti:
izmakniti podstavek, zagozdo
/
izmakniti klado izpod kolesa
spodmakniti
//
z dajalnikom
s potegom spraviti iz prijema:
izmaknil mu je nož iz roke
;
izmaknila mu je roko, ki jo je držal
2.
s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika:
prestrašil se je in izmaknil glavo
;
izmaknila je roko, da je ne bi prijel
3.
naskrivaj vzeti:
brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil
;
otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati
;
pren.,
ekspr.
hoče vam izmakniti vaše mesto
//
evfem.
ukrasti
:
izmakniti avtomobil, denar
;
uro je izmaknil iz izložbenega okna
4.
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
naskrivaj, neopazno oditi:
v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča
;
pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila
5.
zastar.
izpahniti (si):
izmaknil mu je roko v rami
;
pri padcu si je izmaknil nogo
●
pog.
ne izmakne oči z njega
neprestano, nepremično ga gleda
;
pog.
bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled
pogledal vstran
izmakníti se
in
izmákniti se
tudi
zmakníti se
in
zmákniti se
1.
s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega:
izmakniti se udarcu
;
če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla
//
napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh:
izmakniti se izgonu, nevarnosti
;
izmakniti se nadzorstvu
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik:
izmakniti se odgovoru, priznanju
2.
nav. ekspr.
napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom:
vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji
;
zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji
/
izmakniti se zasedi
3.
ekspr.,
z dajalnikom
ne imeti več:
vse bogastvo se mu je izmaknilo
;
stranki se je izmaknila vsa politična moč
●
ekspr.
zdaj se mi ne izmakneš več
ujel te bom in kaznoval
;
brezoseb.,
star.
kar samo se mu je izmaknilo z jezika
nehote je rekel, povedal
izmáknjen
tudi
zmáknjen -a -o:
izmaknjena deska
;
vrniti izmaknjene stvari
;
izmaknjena kolesa
izmalíčenje
tudi
zmalíčenje -a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izmaličiti:
izmaličenje obraza
/
izmaličenje resničnosti
izmalíčenost
tudi
zmalíčenost -i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost izmaličenega:
izmaličenost obraza
/
duševna izmaličenost
izmaličeváti
-újem
tudi
zmaličeváti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
maličiti
:
izmaličevati vsebino česa
izmalíčiti
-im
in
zmalíčiti -im
dov.
(
í ȋ
)
spremeniti naravno, pravilno obliko česa:
bolezen mu je izmaličila obraz
;
kdo ga je tako izmaličil
;
ekspr.
povodnji so izmaličile ceste in mostove
//
spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno:
izmaličiti pomen besede
;
v poročilih so resnico zelo izmaličili
/
njegovo gorečnost je čas izmaličil v zagrizenost
;
izmaličile so se mu sanje o sreči
/
bogastvo ga je izmaličilo
moralno pokvarilo
izmalíčen
in
zmalíčen -a -o:
izmaličen obraz
;
izmaličena duševnost
;
izmaličeno poročilo
izmamíti
in
izmámiti -im,
in
izmámiti -im
tudi
zmamíti
in
zmámiti -im,
in
zmámiti -im
dov.
(
ī á; á ȃ
)
ekspr.
1.
s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa:
izmamiti denar od prijateljev
/
izmamiti komu skrivnost
2.
z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga od kod:
izmamili so ga iz dijaškega doma
/
toplo sonce jih je izmamilo iz hiše
●
knjiž.,
ekspr.
s svojim petjem jim je izmamil solze
jih je ganil do solz;
prim.
zmamiti
izmámljati
-am
tudi
zmámljati -am
nedov.
(
á
)
ekspr.
s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa:
izmamljati denar od prijateljev;
prim.
zmamljati
izmanevrírati
-am
dov.
(
ȋ
)
publ.
s spretnostjo, zvijačnostjo onemogočiti koga, ga odstraniti z določenega položaja:
izmanevrirati političnega tekmeca
;
v podjetju so ga izmanevrirali;
prim.
zmanevrirati
izmázati
-mážem
tudi
zmázati zmážem
dov.
, izmázala
in
izmazála
tudi
zmázala
in
zmazála
(
á ȃ
)
pog.,
ekspr.
spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja:
na sodišču ga je izmazal
;
on se bo že izmazal
;
izmazal se je brez kazni
;
izmazati se iz zadrege
;
dobro, poceni, srečno se izmazati
/
pri padcu se je izmazal samo z nekaj praskami
dobil je samo nekaj prask
izmázati se
tudi
zmázati se
naskrivaj, neopazno oditi:
fant se je neopazno izmazal iz sobe;
prim.
zmazati
izméček
-čka
m
(
ẹ̑
)
1.
kar se izvrže iz česa:
vulkanski izmečki
2.
med.
kar se izvrže iz pljuč:
preiskati izmeček tuberkuloznega bolnika
;
okužiti se z izmečki
;
gnojen, krvav izmeček
3.
ed.
slabi, nekvalitetni izdelki:
izmeček so zmanjšali na minimum
;
v tovarni so imeli precej izmečka
4.
slabš.
človek, ki ga kaka skupnost izloči:
izmečki človeške družbe
;
postati izmeček partije
//
nemoralen, pokvarjen človek:
kaj se družiš s tem izmečkom
5.
ed.,
slabš.
najnižji, najrevnejši družbeni sloj:
v teh barakah živi izmeček
/
izmeček družbe
izmečkáti
-ám
[
izməčkati
tudi
izmečkati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
z mečkanjem, stiskanjem spraviti iz česa:
izmečkati sok iz limone
2.
ekspr.
z vztrajnim prigovarjanjem izvedeti:
izmečkal je iz njega, kar ga je zanimalo
izmed
predl.
,
z rodilnikom
1.
za izražanje usmerjenosti iz položaja med čim:
luna posije izmed oblakov
/
zastar.
kamen štrli izmed zelenja
iz
2.
navadno v zvezi z
eden
za izražanje izbora, ločevanja, izvzemanja:
eden izmed stražnikov ga je opazil
;
kdo izmed vas ima to pravico
;
najboljši izmed učencev bo nagrajen
/
ta dan je izmed najlepših v življenju
med najlepšimi
;
eden izmed največjih skladateljev
●
publ.
odbor izvoli predsednika izmed sebe
med svojimi člani
;
zastar.
žival je bila nekaj izmed psa in volka
je bila podobna psu in volku
izména
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
navadno s prilastkom
časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu:
stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen
/
delo v nočni izmeni
;
zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno
;
vodja izmene
uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni
/
delati v izmenah
;
pouk poteka v izmenah
//
časovno sklenjen del kake celote:
naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni
;
zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok
2.
navadno s prilastkom
skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa:
naša izmena dela drugi teden dopoldne
/
čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena
izména
2
tudi
zména -e
ž
(
ẹ̑
)
1.
menjava
,
zamenjava
:
izmena tekačev pri štafeti
2.
zastar.
sprememba
:
nagle izmene vremena
izmencáti
-ám
tudi
zmencáti -ám
[
izməncati; zməncati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
z mencanjem, drgnjenjem spraviti kaj iz česa:
izmencati umazanijo iz perila
/
izmencati si pesek,
ekspr.
spanje iz oči
2.
ekspr.
omahljivo, neodločno reči, povedati:
v zadregi je izmencal opravičilo
;
pa naj bo, je izmencal
/
ali boš že izmencal
rekel, povedal;
prim.
zmencati
izméničen
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki se medsebojno menjava v zaporedju:
ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi
;
izmenično premikanje rok in nog
;
izmenično upadanje in naraščanje morske gladine
/
izmenični delovni čas
delovni čas, ki se glede na del dneva periodično menjava
;
iskati žensko za izmenično pomoč v gospodinjstvu
;
izmenično delo
delo v izmenah
♦
agr.
izmenična rodnost
rodnost vsako drugo, tretje leto
;
elektr.
izmenični generator
generator za proizvajanje izmenične električne napetosti
;
izmenični motor
motor na izmenični tok
;
izmenični tok
tok, katerega smer se periodično spreminja
;
izmenična napetost
napetost, katere smer se periodično spreminja
;
geom.
izmenična kota
kota na različnih straneh prečnice dveh premic, med katerima je prvi na eni strani prve premice, drugi pa na drugi strani druge premice
;
šol.
izmenični pouk
pouk istih učencev, ki se glede na del dneva periodično menjava
izménično
prisl.
:
z možem delata izmenično
;
izpraševali so ga trije, in sicer izmenično
izméničnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost izmeničnega:
izmeničnost gibov
izmeníti
-ím
in
izméniti -im
dov.
, izméni
tudi
izmêni; izménil
(
ī í; ẹ̄
)
star.
1.
menjati
,
zamenjati
:
pozabil je izmeniti denar
/
izmeniti staro orodje za novo
2.
spremeniti
:
izmeniti držo telesa
/
njegovo sovraštvo se je izmenilo v hvaležnost
izmenjálec
-lca
[
izmenjau̯ca
in
izmenjalca
]
m
(
ȃ
)
v zvezah:
kem.
ionski izmenjalec
snov, ki del svojih ionov zamenja z ioni dodanega elektrolita
;
strojn.
izmenjalec toplote
naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu; prenosnik toplote
izmenjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na izmenjavo:
izmenjalni obiski vladnih delegacij
;
izmenjalna trgovina
/
izmenjalni koncerti
2.
zastar.
zamenljiv
:
izmenjalna kolesa
izmenjálnik
-a
m
(
ȃ
)
strojn.,
navadno v zvezi
izmenjalnik toplote
naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu;
prenosnik toplote
izménjati
tudi
izmenjáti -am,
in
izménjati -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́; ẹ́
)
1.
knjiž.
menjati
,
zamenjati
:
izmenjati kolo pri avtomobilu
/
izmenjati stražo
;
nosači so se izmenjali vsake četrt ure
/
žival izmenja dlako
dobi drugo, drugačno
2.
publ.
dati, poslati drug drugemu:
izmenjati darila
/
državi sta izmenjali za sto milijonov evrov blaga
/
državi sta izmenjali diplomatske predstavnike
//
sporočiti, povedati drug drugemu:
izmenjati informacije, izkušnje, stališča
;
izmenjati poslanici, zdravici
;
državniki so izmenjali novoletne čestitke
●
knjiž.
mimogrede sta izmenjala nekaj besed
mimogrede sta si nekaj povedala, se pogovorila
;
publ.
zlata obročka si je izmenjalo pet parov
se je poročilo
;
knjiž.
v zadnjem letu sta si izmenjala precej pisem
sta si precej dopisovala
;
knjiž.
dekle je izmenjalo z njim pomenljiv pogled
se je pomenljivo spogledalo
izménjan
-a -o:
izmenjana posadka
;
izmenjana so bila stališča o najnovejših dogodkih;
prim.
zmenjati
izmenjáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od izmenjati:
a)
izmenjava izrabljenih delov
;
popolna izmenjava krvi pri novorojenčku
/
izmenjava straže
b)
izmenjava knjig med knjižnicami
/
kulturna izmenjava s sosednimi deželami
;
mednarodna blagovna izmenjava
c)
izmenjava informacij, izkušenj, mnenj
izmenjávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izmenjavati:
izmenjavanje straže
/
izmenjavanje dobrin
/
izmenjavanje izkušenj, mnenj
/
izmenjavanje pri delu
izmenjávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
menjavati
,
zamenjavati
:
izmenjavati leče
/
trener je izmenjaval igralce
;
straža se redno izmenjava
2.
publ.
dajati, pošiljati drug drugemu:
izmenjavati znamke s tujimi filatelisti
/
izmenjavati blago z drugimi državami
●
knjiž.
že nekaj let si izmenjavata pisma
redno si dopisujeta
//
sporočati, pripovedovati drug drugemu:
izmenjavati informacije, izkušnje, mnenja
;
izmenjavala sta si vtise s potovanja
izmenjávati se
knjiž.
menjavati se:
izmenjavati se v vodstvu
/
gozdovi se izmenjavajo s travniki in polji;
prim.
zmenjavati
izmenjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izmenjavo ali izmenjavanje:
izmenjevalni rok
/
izmenjevalni procesi
izmenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
knjiž.
menjavati
,
zamenjavati
:
izmenjevati sestavne dele
2.
publ.
dajati, pošiljati drug drugemu:
izmenjevati knjige
/
izmenjevati si vtise o čem
izmenljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zamenjati:
aparat z izmenljivim objektivom, pomnilnikom
/
izmenljivi akumulator
;
izmenljive baterije
/
rač.
izmenljivi disk
ki je narejen za enostavno zamenjavo in prenašanje
izmenljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
zamenljivost
:
izmenljivost sestavnih delov
izménoma
prisl.
(
ẹ̄
)
izraža medsebojno menjavanje v zaporedju:
namaka noge izmenoma v vroči in mrzli vodi
/
skupini delata izmenoma
izmenovódja
-e
in
-a
m
(
ọ̑
)
vodja izmene:
izmenovodja v tovarni
izménski
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od izmena:
izmenski vodja
izméra
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
glagolnik od izmeriti:
sodelovati pri izmeri zemljišča
/
ponovna izmera
nova izmera zemljišča, vzpetine, zlasti zaradi novih mej, objektov
/
publ.:
izmere za topografsko kartiranje
meritve, merjenja
;
vnašanje izmer v načrt
rezultatov merjenja
2.
publ.
mera
,
razsežnost
,
dimenzija
:
majhne izmere odra
/
mesto ogromnih izmer
/
pašnik v izmeri dveh hektarov
velik dva hektara
izmérek
-rka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
rezultat merjenja:
vnašati izmerke v razpredelnico
2.
meritev
,
merjenje
:
med plovbo so napravili večje število izmerkov
izméren
-rna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
izmerljiv
:
izmerna razdalja
izmériti
-im
tudi
zmériti -im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje:
izmeriti gozd, zemljišče
;
izmeriti sod, vino
/
izmeriti dolžino ceste, globino jezera
;
izmeriti jakost udarcev, količino strupenih snovi
;
izmeriti površino travnika, razdaljo med dvema krajema
;
izmeriti trajanje poleta
;
izmeriti z litrom, metrom, toplomerom
;
izmerili so minus dvajset stopinj
namerili so
/
uradno izmeriti posodo
cimentirati
;
pren.
gorje se ne da izmeriti
//
knjiž.
z merjenjem ugotoviti, določiti položaj:
stopil je k sekstantom, da bi izmeril sonce
izmérjen
tudi
zmérjen -a -o:
izmerjen čas
;
izmerjena višina
izmérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
meriti
:
izmerjati zemljišča
izmerljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izmeriti:
izmerljiva razdalja
;
izmerljivo trajanje
;
pren.
izmerljive posledice odločitev
izmerljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost izmerljivega:
izmerljivost obsega
izmêsti
-mêtem
tudi
-mêdem
dov.
, izmêtel
in
izmétel izmêtla
tudi
izmêdel
in
izmédel izmêdla,
stil.
izmèl izmêla
(
é
)
z ometanjem, pometanjem odstraniti:
izmesti saje iz dimnika
/
izmesti ogorke izpod mize
pomesti
izmešetáriti
-im
tudi
zmešetáriti -im
dov.
(
á ȃ
)
pog.
s pogajanjem priti do česa:
mešetaril je in končno izmešetaril
;
izmešetaril je njivo
/
izmešetaril je podaljšanje roka;
prim.
zmešetariti
izmèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
izmeček
,
izvržek
:
v tovarni si prizadevajo, da bi zmanjšali izmet
izmetáč
-a
m
(
á
)
1.
knjiž.
priprava za izmetavanje:
izplati vodo iz čolna z izmetačem
2.
publ.
izmetalo
izmetálka
-e
[
tudi
izmetau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
zool.
odprtina za odtekanje (izrabljene) vode zlasti pri školjkah:
izmetálo
-a
s
(
á
)
voj.
vzvod, ki odstranjuje tulce iz cevi pri ročnem strelnem orožju:
izmetáti
-méčem
dov.
, izmêči izmečíte; izmêtal
(
á ẹ́
)
1.
spraviti kaj iz sebe:
bolnik je izmetal kri
;
vse izmeče, kar poje
;
izmetati iz pljuč, želodca
/
ognjenik izmeče velike količine lave
/
ko se plodovi odprejo, izmečejo semena daleč naokrog
●
ekspr.
ženske so si izmetale vse, kar so imele na srcu
rekle, povedale
2.
z metanjem spraviti kaj iz česa:
izmetati kamenje iz zemlje
/
ekspr.
vse razgrajače je izmetal iz gostilne
3.
pog.,
ekspr.
potrošiti
,
porabiti
:
za obleke izmeče veliko denarja
izmetán
-a -o:
iz jame izmetano kamenje;
prim.
zmetati
izmetávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izmetavati:
izmetavanje hrane iz želodca
/
izmetavanje gramoza iz jame
izmetávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
spravljati kaj iz sebe:
bolnik izmetava kri
;
izmetavati iz želodca
/
izmetavati v velikih količinah
/
mošt izmetava goščo
;
pren.,
ekspr.
velemesto vsrkava zdrave ljudi in izmetava izmozgane
2.
z metanjem spravljati kaj iz česa:
kopal je in izmetaval zemljo
;
izmetavati vodo iz čolna
3.
pog.,
ekspr.
trošiti
,
porabljati
:
za take reči izmetava denar;
prim.
zmetavati
izmezgáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nar. štajersko
olupiti
,
omajiti
:
izmezgati vrbovo šibo
izmík
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od izmakniti:
izmik vijaka
/
dobro je vedel, da je njegov odgovor le izmik
izmikáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor se (rad) izogiba delu, dolžnostim:
skupina delomrznežev in izmikačev
izmíkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od izmikati:
izmikanje denarja
/
izmikanje delu, dolžnostim, vojaški službi
/
odgovorila je brez izmikanja
izmíkati
-am
tudi
zmíkati -am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
s potegom, sunkom odstranjevati:
izmikati podstavke, zagozde
2.
naskrivaj jemati:
izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval
//
evfem.
krasti
:
izmikati denar, hrano
;
izmikala je, kjerkoli je mogla
3.
s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika:
nastavljati in izmikati roko
●
pog.
ni mu izmikal oči
gledal ga je (naravnost) v oči
izmíkati se
tudi
zmíkati se
1.
s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega:
izmikati se sunkom, udarcem
//
delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh:
izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik:
izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju
2.
nav. ekspr.
delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom:
dekle se mu je izmikalo
;
izmikati se sosedom
/
izmikati se avtomobilom
izogibati se
3.
ne hoteti povedati določene stvari:
povej naravnost, nikar se ne izmikaj
;
pri zasliševanju se je izmikal
;
vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega
●
knjiž.
čutil je, da se mu resnica izmika
da je ne more popolnoma dojeti, razumeti
;
ekspr.
tla se mu izmikajo pod nogami
njegov (družbeni) položaj je ogrožen
izmikajóč
tudi
zmikajóč -a -e:
hodil je previdno, izmikajoč se oviram
;
izmikajoč pogled
;
prisl.:
izmikajoče odgovoriti;
prim.
zmikati
3
izmírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
zastar.
izumirati
:
nekateri rodovi izmirajo
izmirítev
tudi
zmirítev -tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izmiriti:
izmiritev s sosedi
/
izmiritev čustev in razuma
izmiríti
-ím
tudi
zmiríti -ím
dov.
, izmíril
tudi
zmíril
(
ī í
)
knjiž.
pomiriti
,
umiriti
:
izmiriti nasprotnike
;
dolgo časa se ni mogel izmiriti
//
publ.
spraviti
,
pobotati
:
izmiriti očeta s sinom
;
izmiriti sprte sosede
/
izmiriti čustva in razum
uskladiti, uravnovesiti
;
izmiriti se z usodo
sprijazniti se
izmírjen
tudi
zmírjen -a -o:
izmirjen s seboj
izmírjati
-am
nedov.
(
í
)
knjiž.
pomirjati
,
miriti
:
izmirjati ljudi
/
publ.
izmirjati sprte sosede
spravljati
izmíslek
-a
[
izmislək
]
m
(
ȋ
)
knjiž.
izmišljena stvar:
večkrat je težko ločiti, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je izmislek
;
ekspr.
zanimivi izmisleki
/
v knjigi je dosti norčavih izmislekov
misli, domislic
●
star.
tisk so imeli za hudičev izmislek
izum, iznajdbo
izmíslica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
izmišljena stvar:
ta zgodba ni izmislica
;
ekspr.
gola izmislica
/
v knjigi je veliko lepih izmislic
misli, domislic
izmísliti si
-im si
tudi
zmísliti si -im si
dov.
(
í ȋ
)
1.
z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti:
izmisliti si načrt za pobeg
;
zopet si je izmislil novo potegavščino
;
star.
izmislil je nekaj novega
/
izmislil si je dobro opravičilo za odhod
/
star.
pesmi si ni sam izmislil, ampak jo je slišal
napisal, spesnil
●
pog.
dobro so si jo izmislili
našli so primerno, ugodno rešitev
2.
v mislih izoblikovati, ustvariti
a)
kar v resničnosti ne obstaja:
ljudje so si izmislili vile in čarovnice
;
zgodbo si je čisto, popolnoma izmislil
b)
kar ne ustreza resnici:
v opravičilo si je izmislil, da ga ni bilo doma
;
ekspr.:
lepe reči si je izmislil o sosedu
;
to ni res, to si je gladko izmislil
3.
nav. ekspr.
imeti, izraziti željo, ki je navadno neprimerna, neuresničljiva:
sredi učenja si je izmislil, da bi šel v kino
;
kaj vse si bo še izmislila,
pog.
se bo še izmislila, pa ve, da nimamo denarja
izmíšljen
tudi
zmíšljen -a -o:
izmišljen izgovor
;
pripovedovati izmišljene stvari
;
navesti izmišljene številke
;
osebe v romanu so izmišljene
;
to je izmišljeno
/
izmišljeno ime
psevdonim
;
sam.:
prikazovati kaj izmišljenega kot resnično
izmišljáj
-a
m
(
ȃ
)
star.
izmišljena stvar:
te zgodbice so sami izmišljaji
izmíšljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od izmišljati si:
izmišljanje izgovorov
/
izmišljanje bajk
izmíšljati si
-am si
tudi
zmíšljati si -am si
nedov.
(
í
)
1.
z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati:
izmišljati si imena za nove pojme
/
vedno si izmišlja izgovore
/
star.
izmišljati pesmi
pisati pesmi, pesniti
2.
v mislih oblikovati, ustvarjati
a)
kar v resničnosti ne obstaja:
izmišljati si strahove
;
izmišljati si vse mogoče
b)
kar ne ustreza resnici:
povej, kako je bilo, in si ne izmišljaj
;
ljudje si izmišljajo hude stvari o njem
3.
nav. ekspr.
imeti, izražati želje, ki so navadno neprimerne, neuresničljive:
kar naprej si izmišlja,
pog.
se izmišlja, kaj bi jedel
izmišljáva
-e
ž
(
ȃ
)
star.
izmišljena stvar:
dopolnjevati doživetje z izmišljavami
izmišljávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor si kaj izmišlja:
kdo ve, kaj vse jim je natvezel ta izmišljavec
izmišljenína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
neresnična izjava, pripoved:
kar je rekel, ni resnica, ampak izmišljenina
/
ekspr.
njena pripoved se mu je zdela prazna izmišljenina
izmišljena stvar
izmíšljenost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost izmišljenega:
izmišljenost oseb, vsebine
;
meja med resničnostjo in izmišljenostjo
izmišljeválec
-lca
[
izmišljevau̯ca
tudi
izmišljevalca
]
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
kdor si kaj izmišlja:
kaj pa verjameš takemu izmišljevalcu
/
pisatelj je dober izmišljevalec zgodb
izmišljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izmišljevati si:
sit sem njegovega izmišljevanja
izmišljeváti si
-újem si
in
zmišljeváti si -újem si
nedov.
(
á ȗ
)
izmišljati si:
izmišljevati si izgovore
/
star.
izmišljevati pesmi
pisati pesmi, pesniti
/
izmišljevati si strahove
/
o njej si izmišljuje vse mogoče
/
ko boš sam služil, si boš lahko izmišljeval,
pog.
se boš lahko izmišljeval, kaj bi jedel
izmišljíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
neresnična izjava, pripoved:
to je izmišljija
;
ekspr.
prazne izmišljije
/
predala se je izmišljijam
sanjarijam, fantazijam
izmišljotína
-e
ž
(
í
)
nav. ekspr.
neresnična izjava, pripoved:
o njej so pripovedovali vse mogoče izmišljotine
;
ne meni se za take izmišljotine
;
gola, prazna izmišljotina
izmíti
-míjem
tudi
zmíti zmíjem
dov.
, izmìl
tudi
zmìl
(
í ȋ
)
z vodo ali drugo tekočino očistiti:
rano so mu izmili z alkoholom
;
izmiti sod, steklenice
pomiti
/
izmiti zaspane oči
//
z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo:
izmiti krvav madež
;
izmiti si prst z rok
/
dež je izmil dim iz zraka
;
pren.
s tem se sramota ne da izmiti
;
pesn.
solze so ji izmile vso žalost
izmít
tudi
zmít -a -o:
izmita posoda
;
nebo je kakor izmito
izmívanje
tudi
zmívanje -a
s
(
í
)
glagolnik od izmivati:
izmivanje rane
/
izmivanje madežev
izmívati
-am
tudi
zmívati -am
nedov.
,
tudi
izmivájte;
tudi
zmivájte;
tudi
izmivála;
tudi
zmivála
(
í
)
z vodo ali drugo tekočino čistiti:
izmivati rano
//
z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo:
izmivati z rok strjeno kri
●
ekspr.
zaradi zamude ga je pošteno izmivala
opominjala, oštevala
izmodrítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izmodriti:
drago je plačal svojo izmodritev
izmodríti
-ím
tudi
zmodríti -ím
dov.
, izmódril
tudi
zmódril
(
ī í
)
1.
ekspr.
povzročiti, da kdo postane bolj moder, preudaren:
izkušnja, nesreča človeka izmodri
;
se bo že izmodril
;
brezoseb.
dosti sem pretrpel zaradi svoje zaupljivosti, pa me še ni izmodrilo
/
upravnica je poskušala fante izmodriti
2.
izmodrovati
:
izmodrili so mnogo pametnih predlogov
izmodrèn
tudi
zmodrèn -êna -o:
izmodren človek
izmodrováti
-újem
tudi
zmodrováti -újem
dov.
(
á ȗ
)
1.
nav. ekspr.
z modrovanjem, razmišljanjem priti do česa:
modroval je, izmodroval pa ni ničesar
/
iron.
poglejte, kaj so izmodrovali naši teoretiki
/
bomo že kaj izmodrovali, da bo prav
si bomo že kaj izmislili
●
star.
marsikako so izmodrovali o letini
rekli, povedali
2.
zastar.
izmodriti
:
izkušnje so ga izmodrovale
;
ljudje se nočejo izmodrovati
izmojstríti
-ím
in
zmojstríti -ím
dov.
, izmójstril
in
zmójstril; izmojstrèn
in
zmojstrèn
(
ī í
)
1.
ekspr.
domiselno, spretno narediti:
izmojstriti voz
2.
ekspr.
izučiti
,
usposobiti
:
kovač ga je dobro izmojstril
3.
knjiž.
obvladati, biti kos:
posrečilo se mu je izmojstriti nasprotja, težave
izmojstrováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
ekspr.
domiselno, spretno narediti:
izmojstroval si je tako pokrivalo, da so ga vsi občudovali
izmoledováti
-újem
in
izmolédovati -ujem
dov.
(
á ȗ; ẹ̑
)
ekspr.
z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:
pri kmetih so izmoledovali nekaj živeža
/
končno je izmoledovala, da je smela v kino
izmolíti
-mólim
dov.
(
ī ọ́
)
rel.
z molitvijo priti do česa:
izmoliti srečo, zdravje
;
izmolila je, da se je sin spreobrnil
;
cele noči je premolil, a miru si ni izmolil
izmolíti se
ekspr.
z molitvijo se utruditi, izčrpati:
molila je tako dolgo, da bi se skoraj izmolila
/
izmolila si je dušo;
prim.
zmoliti
izmôlsti
-môlzem
[
izmou̯sti
]
dov.
(
ó
)
1.
agr.
popolnoma, do konca pomolsti:
izmolsti kravo
/
izmolsti mleko
2.
slabš.
z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa:
zadnji dinar je izmolzel iz njega
;
vse mu bodo izmolzli
3.
star.
izčrpati
,
oslabiti
:
nekatere rastline izmolzejo zemljo
izmôlzen
-a -o:
izmolzena krava
izmôlzek
-zka
[
izmou̯zək
]
m
(
ȏ
)
agr.
kar se izmolze, namolze:
izmomljáti
-ám
tudi
zmomljáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nerazločno, momljaje reči, povedati:
nazadnje je nekaj izmomljal
;
ne bodi hud, je izmomljal
izmótati
-am
tudi
izmotáti -ám
dov.
(
ọ̄; á ȃ
)
z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega narediti kaj prosto, vidno:
izmotati knjigo iz papirja, roko iz povoja
;
izmotati se iz plašča
/
ličinka se izmota iz ovoja
izmótati se
,
tudi
izmotáti se
1.
priti iz česa ovirajočega:
izmotati se iz grmovja
/
le s težavo se je izmotal iz gneče
;
nerodno se je izmotala izza mize
;
pren.
dolina se je izmotala iz objema gorskih grebenov
;
sonce se izmota izza oblakov
2.
nav. ekspr.
s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega, zapletenega položaja:
gospodarstvo se je izmotalo iz krize
;
izmotati se iz težav, zadrege
/
končno se je le izmotal iz dolgov
jih plačal, poravnal
//
z opravičevanjem, pojasnjevanjem priti iz neugodnega položaja:
upal je, da se bo izmotal
izmotávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izmotavati:
izmotavanje otroka iz povojev
/
povedati kaj brez izmotavanja
izmotávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega delati kaj prosto, vidno:
izmotavati otroka iz povojev
;
ženska se je izmotavala iz jopic in ogrinjal
izmotávati se
nav. ekspr.
s prizadevanjem, trudom prihajati iz neugodnega, zapletenega položaja:
izmotavati se iz težav
//
z opravičevanjem, pojasnjevanjem poskušati priti iz neugodnega položaja:
naj se izmotavam, kakor se hočem, to moram plačati
izmotovíliti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
s težavo, nerodno priti iz česa:
počasi se je izmotovilil iz kočije
izmózganost
-i
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
izčrpanost
,
oslabelost
:
izmozganost od dela
izmózgati
-am
dov.
(
ọ̑
)
ekspr.
1.
izčrpati
,
oslabiti
:
neprestano delo jo je izmozgalo
;
razvratno življenje mu je izmozgalo moči
/
izmozgati zemljo
2.
izrabiti
,
izkoristiti
:
tak oderuh te bo že izmozgal
3.
z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa:
bo že izmozgal denar iz vas
izmózgan
-a -o:
izmozgan obraz
;
bil je ves izmozgan
;
od trpljenja izmozgano ljudstvo
izmozgávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izmozgavati:
nečloveško izmozgavanje delavcev
izmozgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
1.
izčrpavati
,
slabiti
:
naporna vožnja izmozgava konje
/
tujina izmozgava mlade ljudi
2.
izrabljati
,
izkoriščati
:
vojaki so ropali in izmozgavali podjarmljene dežele
izmozgávan
-a -o:
izmozgavano ljudstvo
izmréti
-mrèm
tudi
-mŕjem
stil.
-mrjèm
dov.
, izmŕl
(
ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ
)
zastar.
izumreti
:
zaradi lakote so izmrle cele pokrajine
izmŕl
-a -o:
izmrlo pleme
izmŕt
-a -o:
mesto je kakor izmrto
izmrmráti
-ám
tudi
zmrmráti -ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nerazločno, mrmraje reči, povedati:
v odgovor je izmrmral nekaj besed
izmŕtje
-a
s
(
ȓ
)
zastar.
izumrtje
:
ljudje so bili obsojeni na izmrtje
izmúčenost
tudi
zmúčenost -i
ž
(
ȗ
)
stanje izmučenega človeka:
polastila se ga je silna izmučenost
;
od izmučenosti ni mogel zaspati
;
živčna izmučenost
izmúčiti
-im
tudi
zmúčiti -im
dov.
(
ú ȗ
)
povzročiti, da kdo izgubi življenjske, duševne moči:
kašelj bolnika izmuči
;
treningi so jo tako izmučili, da je omedlela
;
ekspr.
izmučiti koga do smrti
;
na potovanju se je izmučil
;
duševno, telesno se izmučiti
izmúčen
tudi
zmúčen -a -o:
izmučen človek
;
izmučen obraz
;
izmučen od vročine
;
na smrt izmučen
izmúzati se
-am se
dov.
(
ū
)
star.
naskrivaj, neopazno oditi;
izmuzniti se
:
izmuzati se iz hiše, skozi luknjo
;
prihuljeno se je izmuzal na dvorišče
izmuzávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
1.
izogibati se:
izmuzavati se napadalcem
/
izmuzavati se delu
2.
izgovarjati se:
izmuzaval se je, da tam nima kaj delati
izmuzljív
tudi
zmuzljív -a -o
prid.
(
ī í
)
ekspr.
ki se (rad) izmuzne:
izmuzljiva jegulja
/
njegov odgovor je nejasen, nekako izmuzljiv
izmúzniti se
-em se
tudi
zmúzniti se -em se
dov.
(
ú ȗ
)
1.
uiti iz prijema:
ribo je že držal, pa se mu je izmuznila
/
kladivo se mu izmuzne,
zastar.
mu izmuzne iz rok
;
pren.
zmaga se jim je izmuznila iz rok
2.
ekspr.
naskrivaj, neopazno oditi:
v ugodnem trenutku se je izmuznil
;
izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko
;
pren.
ta pesem se mu je izmuznila iz spomina
3.
ekspr.
izogniti se:
izmuzniti se kontrolni nalogi pri matematiki
/
izmuzniti se nadzorstvu
/
izmuzniti se odgovoru
ne hoteti odgovoriti
●
ekspr.
denar se mu hitro izmuzne iz rok
ga hitro porabi, zapravi
;
ekspr.
pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak
so bile spregledane
;
ekspr.
ne boš se izmuznil
moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje;
prim.
zmuzniti se
iznad
tudi
znad
predl.
,
z rodilnikom
1.
za izražanje usmerjenosti iz položaja nad čim:
sonce prisije iznad gore
;
iznad streh se suka dim
/
vzdigniti glavo iznad knjige
/
hrast se dviga iznad smrečja
//
knjiž.
za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik;
nad
:
gamsi se pasejo iznad pečine
2.
publ.
za izražanje presežene mere;
nad
,
čez
2
:
temperatura iznad sto stopinj
iznájdba
-e
ž
(
ȃ
)
kar je na novo odkrito, ustvarjeno, zlasti na tehničnem področju:
industrija s pridom izkorišča nove iznajdbe
;
odkupiti, patentirati iznajdbo
;
ekspr.
epohalna, imenitna iznajdba
/
porcelan je kitajska iznajdba
//
odkritje, ustvaritev česa novega, zlasti na tehničnem področju:
iznajdba atomskega orožja, pisalnega stroja
;
iznajdba tiska
●
ekspr.
ta igra je prava hudičeva iznajdba
je zelo nevarna, škodljiva
♦
lit.
iznajdba snovi
izbira primerne snovi za literarno obravnavo, oblikovanje
iznajdévanje
-a
s
(
ẹ́
)
knjiž.
izmišljanje
,
izmišljevanje
:
iznajdevanje fabulističnih zapletov
/
iznajdevanje lastne življenjske poti
iznajdévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
izmišljati si, izmišljevati si:
iznajdevati zgodbe
iznajdítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj iznajde:
to je delo genialnega iznajditelja
;
iznajditelj parnega stroja
iznajdíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki kaj iznajde:
iznajditeljica nove priprave
iznajdíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na iznajditelje:
iznajditeljski dar, duh
;
iznajditeljska dejavnost
/
kršenje iznajditeljskih pravic
iznajdíteljstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost iznajditeljev:
uspehi na področju iznajditeljstva
iznajdljív
tudi
znajdljív -a -o
prid.
(
ī í
)
ki hitro najde ustrezno, domiselno rešitev:
bister in iznajdljiv fant
;
okoliščine so jih prisilile, da so postali bolj iznajdljivi
/
iznajdljiv duh
iznajdljívo
tudi
znajdljívo
prisl.
:
iznajdljivo si je to priboril
iznajdljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
iznajdljiv človek:
tak iznajdljivec bo že rešil to vprašanje
iznajdljívost
tudi
znajdljívost -i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost iznajdljivega človeka:
rešil jih je s svojo iznajdljivostjo
;
presenetila jih je iznajdljivost tega fanta
;
spretnost in iznajdljivost
iznajdováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do česa:
iznajdovati konkretne oblike odnosov med ljudmi
/
skladatelj nenehoma išče in iznajduje
odkriva
iznájti
-nájdem
dov.
, iznášel iznášla
(
á
)
1.
narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju:
iznajti orodje, stroj
;
iznajti možnost konzerviranja hrane
;
iznajti nove načine dela
●
slabš.
ta prav gotovo ne bo iznašel smodnika
ni posebno pameten, bister
2.
knjiž.
z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti;
izmisliti si
:
po globokem premišljevanju je iznašel zagovor
/
kaj ste iznašli, da bi me ranili
//
zastar.
ugotoviti
,
spoznati
:
čez čas boš že iznašel, da ta človek ni bister
iznájden
-a -o:
spomeniki iz časov, ko še ni bil iznajden tisk;
prim.
znajti se
iznakáziti
-im
tudi
iznakazíti -ím
tudi
znakáziti -im
tudi
znakazíti -ím
dov.
, iznakázil
tudi
znakázil
(
ā ȃ; ī í
)
spremeniti naravno, pravilno obliko česa:
bolezen ga je zelo iznakazila
;
v pretepu so mu iznakazili obraz
;
brezoseb.
tako ga je iznakazilo, da ga je neprijetno pogledati
//
spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno:
iznakaziti smisel umetniškega dela
;
stvar se je iznakazila
iznakážen
-a -o
tudi
iznakažèn -êna -o
tudi
znakážen -a -o
tudi
znakažèn -êna -o:
iznakažen obraz
;
od dela iznakaženi prsti
;
iznakažene besede
;
iznakažena podoba resničnosti
iznakáženec
tudi
iznakažênec
tudi
znakáženec
tudi
znakažênec -nca
m
(
ȃ; é
)
ekspr.
iznakažen človek:
skušati vrniti iznakažencu prvotno podobo
/
intelektualni iznakaženec
iznakáženje
tudi
iznakažênje
tudi
znakáženje
tudi
znakažênje -a
s
(
ȃ; é
)
glagolnik od iznakaziti:
iznakaženje obraza
/
iznakaženje duševnosti
iznakáženost
tudi
iznakažênost
tudi
znakáženost
tudi
znakažênost -i
ž
(
ȃ; é
)
lastnost, značilnost iznakaženega:
telesna iznakaženost
;
iznakaženost obraza, ustnic
/
moralna iznakaženost
;
iznakaženost družbenih odnosov
iznakaževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
spreminjati naravno, pravilno obliko česa:
rahitis je nekoč zelo iznakaževal otroke
iznarodíti se
-ím se
dov.
, iznaródil se
(
ī í
)
knjiž.
narodnostno se odtujiti:
sin se mu je iznarodil
iznášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od iznašati:
iznašanje pohištva iz goreče hiše
/
iznašanje predlogov
iznášati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z nošenjem spravljati iz česa:
iznašati obleko na zrak
;
iznašati valuto iz države
2.
polit. žarg.
odkrivati
,
prikazovati
:
ne iznašaj njenih napak
;
takih stvari ne iznašaj na sestanku
3.
pisar.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
iznašati pomisleke
;
iznašati predloge
predlagati
;
iznašati pritožbe
pritoževati se;
prim.
znašati
1
iznegováti
-újem
tudi
znegováti -újem
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
z negovanjem urediti:
iznegovati obraz
/
iznegovati naravo
iznegován
tudi
znegován -a -o:
bil je skopan in iznegovan
iznemôči
-mórem
tudi
znemôči -mórem
dov.
, iznemógel iznemôgla
tudi
znemógel znemôgla
(
ó ọ́
)
knjiž.
obnemoči
:
iznemoči zaradi bolezni
;
v internaciji je povsem iznemogel
iznemógel
-môgla
in
-mógla -o
tudi
znemógel -môgla
in
-mógla -o:
od dolge poti so bili lačni in iznemogli
onemogli
/
iznemoglo upanje
iznemóglost
tudi
iznemôglost
tudi
znemóglost
tudi
znemôglost -i
ž
(
ọ́; ó
)
knjiž.
onemoglost
:
zgruditi se od iznemoglosti
iznenáda
tudi
znenáda
prisl.
(
ȃ
)
nepričakovano
,
naenkrat
:
iznenada vstopiti
//
v hipu, naenkrat:
iznenada je obstal
iznenádejati
-am
nedov. in dov.
(
ȃ
)
zastar.
presenečati
:
to ga iznenadeja
;
iznenadejal jih je s svojo novico
iznenádejan
-a -o:
bil je prijetno iznenadejan
iznenáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nepričakovan
,
nenaden
:
iznenaden napad
;
zavarovati zemljo pred iznenadnimi poplavami
iznenádenje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
presenečenje
:
doživeti neljubo, prijetno iznenadenje
/
iznenadenja ne more skriti
iznenádenost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
presenečenje
:
od iznenadenosti ni vedela, kaj naj reče
iznenáditi
-im
tudi
znenáditi -im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
presenetiti
:
novica jih je iznenadila
;
pismo ga je prijetno iznenadilo
;
iznenadil nas je z obiskom
/
publ.
naša reprezentanca je iznenadila
iznenáden
tudi
znenáden -a -o:
bil je tako iznenaden, da ni mogel odgovoriti
;
vsa iznenadena ga je pogledala
iznenájati
-am
nedov.
(
á
)
star.
presenečati
:
to me veselo iznenaja
iznêsti
-nêsem
dov.
, iznésel iznêsla
(
é
)
1.
z nošenjem spraviti iz česa:
iznesti obleko iz omare
/
ekspr.
vso hišo mu bodo iznesli
2.
z določenim postopkom narediti, da kaj pride iz česa:
iznesti izdelke iz carinskega območja
/
iznesti osebne podatke iz države
3.
polit. žarg.
odkriti
,
prikazati
:
poslanci so iznesli svoja mnenja
;
iznesti poglede na kaj
;
na sestanku so iznesli, da je mladina prepuščena sebi
4.
pisar.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
iznesti pomisleke
;
iznesti trditev
trditi
iznesèn
tudi
iznešèn -êna -o:
izneseni argumenti;
prim.
znesti
1
iznevéra
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
nezvestoba
:
ni se mogel sprijazniti z njeno iznevero
iznevériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
knjiž.
povzročiti, da kdo preneha biti zvest:
izneveriti komu ženo
2.
publ.
biti neuspešen, odpovedati:
propaganda je tokrat izneverila
/
vreme nas je izneverilo
3.
zastar.
poneveriti
:
izneveril je veliko vsoto denarja
iznevériti se
postati nezvest:
izneveriti se možu
/
izneveriti se tovarišem
/
izneveriti se načelom, navadam
ne držati se jih
iznevérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
povzročati, da kdo preneha biti zvest:
izneverjati komu nevesto
iznevérjati se
postajati nezvest:
dekle se mu izneverja
/
prijatelji se mu izneverjajo
/
izneverjati se domačemu kraju
/
izneverjati se načelom
ne držati se jih
iznevérjenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od izneveriti:
izneverjenje možu
/
izneverjenje obljubi
iznevérnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
odpadnik
:
razglasili so ga za iznevernika in mu vzeli vsa posestva
iznevídeti
-im
in
znevídeti -im
dov.
(
í ȋ
)
nar. zahodno
začutiti nenaklonjenost, odpor do koga:
zaradi surovosti so ga ljudje iznevideli
izniansírati
-am
tudi
zniansírati -am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
izdelati v vseh odtenkih, zlasti umetniško delo:
violinist je izniansiral vsako frazo do podrobnosti
izniansíran
tudi
zniansíran -a -o:
psihološko izniansirana igra
izníčenje
tudi
zníčenje -a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izničiti:
upirati se popolnemu izničenju
;
izničenje človeka, sveta
izničeváti
-újem
tudi
zničeváti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
povzročati prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti:
okolje je izničevalo vsako njegovo misel
;
vzgojni učinki se lahko dopolnjujejo ali pa izničujejo
/
knjiž.
izničevati človeštvo
uničevati
;
publ.
izničevati vplive
odpravljati, odstranjevati
;
knjiž.
gledal je, kako se morje in nebo izničujeta v svetlobi
izničujóč
tudi
zničujóč -a -e:
medsebojno se izničujoča svetova
izníčiti
-im
tudi
zníčiti -im
dov.
(
í ȋ
)
1.
povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti:
brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost
;
skušal se je popolnoma izničiti
/
knjiž.
izničiti človeštvo
uničiti
;
publ.
izničiti nasprotja
odpraviti, odstraniti
2.
vzeti pomen, veljavo, vrednost:
ta umetnost izniči človeka
;
ekspr.
izniči ga tako, da se bo sramoval sebe
/
izničiti smisel življenja
//
razveljaviti
:
inflacija je izničila valuto
;
s to karto si izničiš vse pridobljene točke
izníčen
tudi
zníčen -a -o:
izničena predmetnost;
prim.
zničiti
izníhati se
-am se
dov.
(
ī
)
prenehati nihati:
nihalo se je iznihalo in obstalo
izníkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
star.
izginiti, izgubiti se:
studenec je izniknil v peščenih tleh
/
vse je izniknilo v nič
iznoréti se
-ím se
dov.
, iznôrel se
(
ẹ́ í
)
1.
z divjim, razposajenim tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:
otroci so se iznoreli
;
pren.,
ekspr.
vreme se je iznorelo
2.
ekspr.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju:
ob pustu se iznori staro in mlado
;
naj se iznori, dokler je mlad
iznòs
-ôsa
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od iznesti:
iznos blaga, denarja iz države
/
iznos podatkov
2.
pisar.
znesek
,
vsota
:
na račun pritekajo sorazmerno veliki iznosi
/
iznos produkcije
velikost
iznosíti
-nósim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
z nošenjem spraviti iz česa:
iznositi zemljo iz rova
2.
star.
nositi plod v telesu do popolne zrelosti;
donositi
:
zaradi bolezni ni mogla iznositi
3.
star.
ponositi
,
izrabiti
:
škornje je že čisto iznosil
iznóšen
-a -o:
iznošen otrok
;
iznošena obleka;
prim.
znositi
izo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na enak:
izogen, izogona, izonomija
izobár
-a
m
(
ȃ
)
fiz.
element, ki ima enako atomsko maso kot določeni element:
izobára
-e
ž
(
ȃ
)
1.
meteor.
črta na zemljevidu, ki veže točke z enakim zračnim pritiskom:
izobare in izohipse
2.
fiz.
črta, ki kaže odnos med prostornino in temperaturo pri ne spreminjajočem se tlaku:
izobáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
fiz.
ki poteka pri ne spreminjajočem se tlaku:
izobarna sprememba
izobáta
-e
ž
(
ȃ
)
geogr.
črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako globino v morju, jezeru ali reki:
zemljevid z vrisanimi izobatami
izóbčenec
-nca
m
(
ọ̄
)
rel.
kdor je izključen iz Cerkve:
biti izobčenec
//
ekspr.
kdor je izključen iz kake skupnosti sploh:
družbeni izobčenec
izóbčenje
-a
s
(
ọ̑
)
rel.
izključitev iz Cerkve:
zagroziti z izobčenjem
izóbčenka
-e
ž
(
ọ̄
)
rel.
ženska, ki je izključena iz Cerkve:
položaj izobčenke
//
ekspr.
ženska, ki je izključena iz kake skupnosti sploh:
prenehali so se družiti z izobčenko
izóbčenost
-i
ž
(
ọ̄
)
rel.
stanje človeka, ki je izključen iz Cerkve:
izguba pravic zaradi izobčenosti
//
ekspr.
stanje človeka, ki je izključen iz kake skupnosti sploh:
zavedati se svoje izobčenosti
/
izobčenost iz družbe
izóbčenstvo
-a
s
(
ọ̄
)
star.
izobčenost
:
izobčenstvo iz človeške družbe
izobčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
rel.
izključevati iz Cerkve:
papež je izobčeval nepokorne vladarje
izobčítev
-tve
ž
(
ȋ
)
rel.
izključitev iz Cerkve;
izobčenje
:
izobčitev iz verske skupnosti
izóbčiti
-im
dov.
(
ọ̄
)
rel.
izključiti iz Cerkve:
cerkveno sodišče ga je izobčilo
/
izobčiti iz Cerkve
//
ekspr.
izključiti iz kake skupnosti sploh:
družba ga je izobčila
izóbčen
-a -o:
biti zavržen in izobčen
;
izobčen iz družbe
izobčítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izobčenje:
izobčitveni postopek
/
izobčitveni dekret
izobések
-ska
m
(
ẹ̑
)
izvesek
izobésiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
obesiti na vidno mesto:
izobesiti cenik, razglas
;
po vsem mestu so izobesili zastave
izobéšen
-a -o:
zastave so bile že izobešene
izobéšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
obešati na vidno mesto:
za praznik dela izobešati rdeče zastave
izobílica
-e
ž
(
ȋ
)
izobilje
:
revščina in izobilica
●
imeti vsega v izobilici
zelo veliko
izobílje
-a
s
(
ȋ
)
1.
stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin:
v deželi vlada izobilje
/
živeti v izobilju
;
ekspr.
ti ljudje se kopljejo v izobilju
●
imeti vsega v izobilju
zelo veliko
2.
knjiž.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
izobilje proizvodov
izoblíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
1.
izoblikovati
,
izdelati
:
izobličiti kip
/
dramatik je izobličil svoje osebe z veliko natančnostjo
/
dokončno izobličiti svoje stališče
2.
izmaličiti
:
bolezen mu je izobličila obraz
/
ljudje so dogodek izobličili po svoje
izoblíčiti se
1.
nastati, razviti se:
iz otroka se je izobličilo zrelo dekle
2.
pokazati se v obrisih:
iz megle se je izobličil steber
izoblíčen
-a -o:
iz gline izobličen obraz
;
premalo izobličene osebe
izoblíka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
izoblikovanost
:
obrambna vloga gradov je vplivala na njihovo tlorisno izobliko
/
izoblika glavnih oseb v romanu
izoblikovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izoblikovati:
izoblikovanje kipa
;
potrebno je še izoblikovanje posameznosti
/
izoblikovanje države, nacionalnosti
/
vzgoja vpliva na izoblikovanje osebnosti
izoblikovánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost izoblikovanega:
izoblikovanost kipa
/
stilna izoblikovanost romana
/
izoblikovanost tal
/
določiti starost po izoblikovanosti kosti
/
duhovna izoblikovanost človeka
izoblikováti
-újem
tudi
zoblikováti -újem
dov.
(
á ȗ
)
1.
dati čemu dokončno obliko:
izoblikovati glavo kipa
/
izoblikovati načrt
;
metode dela so se že izoblikovale
/
izoblikovati lastno mnenje
;
njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval
;
izoblikovati si svetovni nazor
2.
dati čemu določeno obliko:
ledenik je svojsko izoblikoval dolino
;
izoblikovati klobuk po modi
//
dati čemu bistvene značilnosti:
izoblikovati demokratične družbene odnose
;
v tem času se je država izoblikovala
;
izoblikovati se kot narod
//
narediti
,
ustvariti
:
izoblikovati iz besed stavke
/
igralka je izoblikovala vrsto značajev
3.
povzročiti nastanek, razvoj česa:
premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico
4.
z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti:
šola izoblikuje mlade ljudi
;
življenje ga je izoblikovalo
/
izoblikovati osebnost
;
izoblikovati v človeku socialno zavest
izoblikováti se
tudi
zoblikováti se
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom,
v zvezi z
v
izraža, da osebek dobi vsebino, obliko, kot jo določa določilo:
zgornja plast kože se je izoblikovala v luske
/
misel se je izoblikovala v trden sklep
izoblikován
tudi
zoblikován -a -o:
izoblikovan kip
;
izoblikovan značaj
;
izoblikovana država
izobrázba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kar se pridobi z izobraževanjem:
imeti pomanjkljivo izobrazbo
;
pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem
/
manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba
;
humanistična izobrazba
ki obsega področje kulture in umetnosti
;
klasična izobrazba
ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture
;
politehnična izobrazba
ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike
;
splošna izobrazba
ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti
;
strokovna izobrazba
/
njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana
izobraženost, razgledanost
//
stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu:
navesti v prošnji izobrazbo
;
stopnja izobrazbe
;
predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta
/
nižja
ali
osnovnošolska, srednja
ali
srednješolska, visoka
ali
visokošolska izobrazba
;
ima nepopolno srednjo izobrazbo
/
šolska izobrazba
2.
glagolnik od izobraziti ali izobraževati:
a)
naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo
;
skrbeti za izobrazbo žensk
;
pravica do izobrazbe
/
vzgoja in izobrazba v predšolski dobi
izobraževanje
b)
potrebna je izobrazba okusa
c)
izobrazba zemeljskih plasti
●
ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične
kulture
♦
šol.
formalna izobrazba
ki jo izkazuje spričevalo določene šole
;
priznana izobrazba
ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
izobrázben
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izobrazba 1:
izobrazbena rast otrok
;
izobrazbena raven, stopnja prebivalstva
/
izobrazbena struktura vodilnega kadra
izobrázbeno
prisl.
:
izobrazbeno različni bralci
izobrázen
-zna -o
(
ā
)
pridevnik od izobrazba 2:
izobrazna možnost
izobráziti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
1.
načrtno razviti sposobnosti in seznaniti z dosežki različnih področij človekove dejavnosti:
izobrazil je cele generacije
;
izobrazil se je v šoli in z branjem
;
glasbeno se izobraziti
2.
star.
razviti
,
kultivirati
:
izobraziti jezik
3.
zastar.
izoblikovati
,
napraviti
:
jame so bile take, kot bi jih bila izobrazila človeška roka
izobrážen
-a -o
1.
deležnik od izobraziti:
izobražen je bil v najboljši šoli
/
ima izobražen okus
2.
ki ima izobrazbo:
daleč naokoli ni bilo bolj izobraženega človeka
;
je vsestransko, zelo izobražen
/
glasbeno, jezikovno, literarno izobražen
/
akademsko izobražen
z visokošolsko izobrazbo
//
kulturen
,
civiliziran
:
živel je daleč od izobraženega sveta
3.
ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj:
pripraviti govor za izobražene ljudi
/
izobraženi sloji
izobráženec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj:
to knjigo bi moral poznati vsak izobraženec
;
jezik, sloj izobražencev
;
kmetje in izobraženci
izobráženje
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
izobrazba
:
razlikovati se po izobraženju
/
skrbeti za otrokovo izobraženje
izobráženka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj:
zbrale so se izobraženke in predstavnice različnih slojev
izobráženost
-i
ž
(
ȃ
)
značilnost izobraženega človeka:
v delu se kaže njegova izobraženost
/
jezikovna, vsestranska izobraženost
izobráženski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izobražence:
zahaja v izobražensko družbo
/
izobraženski pogovor
/
izobraženski poklici
izobráženstvo
-a
s
(
ȃ
)
sloj izobražencev, izobraženci:
narodno izobraženstvo
;
naloge izobraženstva
;
preprosto ljudstvo in izobraženstvo
izobraževálec
-lca
[
izobraževau̯ca
in
izobraževalca
]
m
(
ȃ
)
kdor izobražuje:
izobraževalci ljudstva
izobraževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izobraževanje:
izobraževalni tečaji
;
izobraževalne oddaje po radiu
;
izobraževalno društvo
/
izobraževalni postopek
;
izobraževalna učinkovitost šole
/
izobraževalna politika
/
izobraževalni center
;
vzgojno-izobraževalna ustanova
♦
ped.
izobraževalna vrednost pouka
;
splošno izobraževalna šola
šola, ki daje splošno izobrazbo
izobraževalíšče
-a
s
(
í
)
zastar.
izobraževalna ustanova:
žensko izobraževališče
izobraževálnica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
izobraževalna ustanova:
večerna gimnazija je izobraževalnica odraslih
izobraževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izobraževati:
a)
skrbeti za vzgojo in izobraževanje mladine
;
oblike izobraževanja odraslih
/
dopolnilno izobraževanje
ki dopolnjuje redni šolski pouk s fakultativnimi predmeti, tečaji, seminarji
;
ideološko, strokovno izobraževanje delavcev
/
področje izobraževanja in znanosti
♦
ped.
formalno izobraževanje
ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti
;
materialno izobraževanje
ki obsega seznanjanje z dosežki z vseh področij naravoslovnih in družbenih ved
b)
izobraževanje jezika
izobraževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
načrtno razvijati sposobnosti in seznanjati z dosežki različnih področij človekove dejavnosti:
izobraževati mladino
;
izobraževati strokovnjake za določena delovna mesta
;
izobraževati se z branjem
;
vsestransko se izobraževati
/
knjiga izobražuje
/
dal ga je v mesto izobraževat
študirat
//
star.
razvijati
,
kultivirati
:
izobraževati jezik
/
izobraževati estetski čut
izogamíja
-e
ž
(
ȋ
)
biol.
spolno razmnoževanje z enako velikimi spolnimi celicami:
izogeotêrma
-e
ž
(
ȇ
)
geogr.
črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako temperaturo v zemeljski notranjosti:
izogíb
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od izogniti se:
pri izogibu sta vozova trčila
/
pisar.
v izogib posledicam
da se izognemo posledicam
izogibálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za izogibanje:
izogibalni tir
/
rešiti se z izogibalnim manevrom
izogibalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za izogibanje:
urediti izogibališča
;
ker je cesta preozka, se je moral umakniti na izogibališče
♦
žel.
postaja za srečanja ali prehitevanja vlakov na enotirni progi
izogíbanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od izogibati se:
izogibanje avtomobilov
;
medsebojno izogibanje ladij
/
motilo jo je njegovo izogibanje
;
izogibanje družbe
/
izogibanje tveganju
izogíbati se
-am se
in
-ljem se
nedov.
(
ī
)
1.
z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj:
izogibati se avtomobilov, avtomobilom, pešcem
;
izogibati se (na) desno
/
vozila se izogibajo jam na cesti
vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje
//
delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom:
izogibal se je ljudi, da bi ne videli njegove žalosti
;
vse se me izogiba
2.
s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega:
spretno se je izogibal sunkov, udarcem
//
delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh:
izogibati se dolžnosti, nadzorstvu, obveznostim
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik:
izogibati se prepirov
;
izogibati se odgovorom, plačevanju dolgov
/
izogiba se dela
noče delati
3.
delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega:
izogibati se nevarnosti, vojne
4.
ekspr.
ne uporabljati:
izogibati se neprimernih izrazov
●
ekspr.
naše hiše se na daleč izogiba
ne hodi mimo nje; ne prihaja k nam na obisk
izogibajóč se
-a -e:
vračali so se, izogibajoč se cestam
izogibljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se mu da izogniti:
spor je izogibljiv
izoglósa
-e
ž
(
ọ̑
)
jezikosl.
črta, ki zaznamuje območje z določenim jezikovnim pojavom:
razmejevati narečja z izoglosami
izogníti se
-ógnem se
in
-ôgnem se
dov.
(
ī ọ̑, ó
)
1.
z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj:
izogniti se pešca
;
izogniti se avtomobilu
;
komaj se je izognil na desno, da ni prišlo do trčenja
/
v ulici se lahko izogneta dva avtomobila
vozita drug mimo drugega
/
v velikem loku se je izognil kupu kamenja
//
napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom:
šel je po drugi cesti, da bi se izognil sošolcev
;
temu človeku se zmeraj izognem
2.
s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega:
izogniti se klofuti, udarcu
//
napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh:
izogniti se težkega dela
;
izogniti se odgovornosti
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik:
izogniti se odgovoru, plačilu
3.
napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega:
izogniti se nesporazumu, sporom, vojni
4.
ekspr.
ne uporabiti:
izogniti se neprimernega izraza
;
v svojih razpravah se ni mogel izogniti matematiki
●
ekspr.
raje je šel po daljši poti, da se je izognil slabi cesti
da ni peljal, šel po njej
;
izognil se je materinim pogledom
umaknil se je, da ga ni mogla videti
izogóna
-e
ž
(
ọ̑
)
geogr.
črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako (magnetno) deklinacijo:
izogone in izokline
izogonálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
geom.
ki ima enake kote;
enakokoten
:
izogonalni lik
izohiéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
meteor.
črta na zemljevidu, ki veže točke z enako količino padavin v določenem časovnem obdobju:
izohiete in izoterme
izohípsa
-e
ž
(
ȋ
)
geogr.
črta na zemljevidu, ki veže kraje z isto nadmorsko višino:
izohipse in izobate
izohrón
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
ki traja enako dolgo:
izohroni svetlobni intervali
♦
geol.
izohrona najdba
najdba v enako starih plasteh
izohróna
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
geogr.
črta na zemljevidu, ki veže kraje, dosegljive iz določenega izhodišča v enakem času:
vrisati izohrone
2.
meteor.
črta, ki veže točke, v katerih je kak pojav ob istem času v isti fazi:
prikazati začetke potresa z izohronami
izoklína
-e
ž
(
ȋ
)
geogr.
črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako (magnetno) inklinacijo:
zemljevid z izoklinami
izolácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od izolirati:
popolna izolacija bolnih otrok
/
kampanja za politično in gospodarsko izolacijo države
/
uporabljati bitumen za izolacijo zidu
;
potrebnost toplotne in zvočne izolacije prostora
♦
bot.
geografska izolacija
izolacija rastlinskih populacij z geografskimi ovirami
2.
kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka:
obnoviti izolacijo
;
odstraniti z žice izolacijo
;
izolacija iz steklene volne
;
debela plast izolacije
;
kabel z gumijasto izolacijo
/
zvočna izolacija
ki ščiti pred hrupom, motečimi šumi
3.
stanje izoliranega;
izoliranost
:
premagati izolacijo
;
posledica kulturne izolacije
/
po končani preiskavi je stroga izolacija prenehala
/
publ.
izolacija domačega trga od inozemskega
ločenost, odtrganost
izolacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izolacijo:
izolacijski material
;
izolacijska obloga
;
odstraniti izolacijsko ploščo
/
izolacijska dela
/
izolacijska politika
●
izolacijski aparat
aparat s stisnjenim kisikom ali zrakom za dihanje
♦
elektr.
izolacijska upornost
upornost med medsebojno izoliranima prevodnikoma
;
les.
izolacijski les
les, ki se uporablja za izoliranje
;
med.
izolacijska soba
izolirna soba
izolacioníst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš izolacionizma:
napasti izolacioniste
♦
polit.
pristaš smeri v Združenih državah Amerike, ki je nasprotovala udeležbi v prvi in drugi svetovni vojni
izolacionístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na izolacionizem:
izolacionistična politika
/
izolacionistična pojmovanja v poeziji
izolacionízem
-zma
m
(
ī
)
težnja po omejitvi zunanjepolitične dejavnosti ali po njeni usmeritvi le na določena področja:
obsojati, zagovarjati izolacionizem
//
navadno s prilastkom
težnja po omejitvi dejavnosti na lastno, svoje področje:
gospodarski izolacionizem
;
izolacionizem v gradbeništvu
♦
polit.
smer v Združenih državah Amerike, ki je nasprotovala udeležbi v prvi in drugi svetovni vojni
izolánt
-a
m
(
ā á
)
elektr.
snov, ki ne dopušča prehajanja električnega toka:
porcelan je dober izolant
;
uporaba izolantov v elektrotehniki
izolát
-a
m
(
ȃ
)
soc.
etnična, rasna, ideološka skupina, ki nima stikov s pripadniki drugih narodnosti, ras, ideologij na svojem območju:
romski izolat
izolatêr
-ja
m
(
ȇ
)
delavec, ki opravlja izolacijska dela:
izolater za toplotno izolacijo
izolátor
-ja
m
(
ȃ
)
snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka:
uporabljati asfalt za izolator v gradbeništvu
;
toplotni, zvočni izolator
/
steklo in porcelan sta dobra (električna) izolatorja
//
elektr.
predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov:
izdelovati, nameščati izolatorje
;
jantarni, keramični, porcelanasti, stekleni izolatorji
/
jajčasti, kapasti, paličasti izolator
;
nizkonapetostni izolator
♦
agr.
priprava za izoliranje rastlin
izolátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
elektr.,
navadno v zvezi
izolatorska veriga
iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost:
izolíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izolirati:
izoliranje stene
;
material za izoliranje
/
izoliranje bolnika
izolíranost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje izoliranega:
premagati izoliranost
;
gospodarska izoliranost države
/
nezadostna izoliranost prostorov
izolacija
izolírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi, osamiti:
izolirati bolnike z nalezljivimi boleznimi
;
izolirati osumljenca
//
onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi:
izolirati otroka
;
nasprotne države so jih hotele izolirati
;
posameznike so poskušali izolirati
/
publ.
izolirati izgrednike od množice
ločiti, odtrgati
;
pren.,
publ.
problema ne smemo izolirati
2.
obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka:
izolirati električno napeljavo
;
izolirati prostore pred hrupom
;
izolirati stene z bitumnom
;
toplotno, zvočno izolirati
3.
biol.,
kem.
dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki:
izolirati bakterije
;
izolirati element iz minerala
♦
šah.
izolirati kmeta
ločiti ga od drugih kmetov iste barve
;
voj.
izolirati bojišče
onemogočiti oskrbovanje bojišča
izolírati se
pretrgati stike, povezavo z drugimi:
na starost se je popolnoma izoliral
/
publ.
izolirati se od življenja
izolíran
-a -o:
izoliran jetnik
;
izoliran telefonski kabel
;
s plutovino izolirani stropi
/
publ.:
pri tem prizadevanju ni bil izoliran
osamljen, sam
;
ne gre za izoliran dogodek
posamezen, osamljen
♦
voj.
izolirani napad
napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota
;
prisl.:
gledati na pojave izolirano
izolíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se izolira:
izolirna obloga
;
pred visoko temperaturo ga je varovala posebna izolirna plast v obleki
;
izolirna snov
/
izolirni postopek
;
izolirna lepenka
tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumnom ali katranom
♦
elektr.
izolirni trak
trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov
;
izolirna cev
cev za električno napeljavo
;
izolirne klešče
klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo
;
izolirne rokavice
rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo
;
izolirno olje
;
med.
izolirna soba
soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo
izolírnica
-e
ž
(
ȋ
)
stavba, oddelek za bolnike z nalezljivimi boleznimi:
biti v izolirnici
;
izolirnica bolnišnice
;
izolirnica za tifusne bolnike
izomêr
-a
m
(
ȇ
)
kem.
spojina z enako empirično, a različno strukturno formulo kot določena spojina:
izomeri imajo različne fizikalne in kemične lastnosti
izomêren
-rna -o
(
ȇ
)
pridevnik od izomer:
izomerna spojina
izomeríja
-e
ž
(
ȋ
)
kem.
pojav, da imajo spojine z enako empirično formulo, toda različno strukturno formulo, različne fizikalne in kemične lastnosti:
ugotoviti izomerijo
izométričen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na izometrijo:
izometrična upodobitev
/
izometrična projekcija
izometrija
♦
kozm.
izometrične vaje pri negi obraza
istočasno enako močno napenjanje in popuščanje obraznih mišic na obeh polovicah obraza
;
min.
izometrična oblika kristala
oblika kristala, ki je v vseh smereh enako razvit
izometríja
-e
ž
(
ȋ
)
geom.
aksonometrična projekcija, pri kateri so projekcije enote na vseh treh koordinatnih oseh enake:
izomíka
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
izobrazba
:
skrbeti za izomiko ljudstva
izomíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
zastar.
izobraziti
:
izomikati ljudi
izomíkan
-a -o:
izomikan človek
izomórfen
-fna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
ki je iste oblike, istoličen:
izomorfne stvari
♦
mat.
izomorfne grupe
grupe z enakimi strukturami
;
min.
izomorfne snovi
snovi, ki kristalijo v podobnih kristalih
izomorfízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
lastnost, značilnost izomorfnega, istoličnost:
izomorfizem stvari
♦
mat.
lastnost grup z enakimi strukturami
;
min.
pojav, da snovi kristalijo v podobnih kristalih
ízop
-a
m
(
ȋ
)
bot.
primorska rastlina z modrimi, rožnatimi ali belimi cveti v klasu in zelo dišečimi listi;
ožepek
:
izpirati dlesni s čajem iz izopa
izoprén
-a
m
(
ẹ̑
)
teh.
naravna ali umetna snov, ki je osnovna sestavina kavčuka:
polimerizacija izoprena v kavčuk
izoráti
-ôrjem
in
-órjem
dov.
, izôrji izorjíte; izorál
(
á ó, ọ́
)
1.
z oranjem spraviti iz zemlje:
izorati kamenje, kosti
/
krompir so že izorali
2.
z oranjem narediti:
izorati brazdo
;
pren.
skrb mu je izorala gube na obrazu
izorán
-a -o:
vrane stikajo za izoranimi črvi
;
izorana brazda;
prim.
zorati
izorávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izoravati:
izoravanje krompirja
/
plug za izoravanje
izorávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z oranjem spravljati iz zemlje:
izoravati krompir
izoritmíja
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
nastopanje istega ritma v vseh glasovih hkrati:
princip izoritmije
izostájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od izostajati:
neopravičeno izostajanje
;
izostajanje od dela, pouka
izostájati
-am
nedov.
(
ā
)
ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti:
nekateri učenci pogosto izostajajo iz šole
;
izostajati od pouka, z dela
/
po cele tedne izostaja z doma
//
publ.
ne pojavljati se, ne nastopati, čeprav bi praviloma moral:
tipični znaki bolezni v tem primeru izostajajo
;
zaradi bolezni je začelo menstruacija izostajati
izostánek
-nka
m
(
ȃ
)
nenavzočnost koga na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti navzoč:
zmanjšati izostanke od pouka
;
kaznovati učenca zaradi neopravičenih izostankov
;
neupravičeni izostanki z dela
//
publ.
nenavzočnost česa, čeprav bi se to praviloma moralo pojaviti:
izostanek tipičnih znakov bolezni
/
izostanek menstruacije
/
izostanek letoviščarjev je zelo vplival na hotelsko dejavnost
izostánkar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor pogosto izostaja:
kaznovati izostankarje
izostánkarstvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
pogosto izostajanje:
boriti se proti izostankarstvu in nedisciplini
izostáti
-stánem
dov.
(
á ȃ
)
ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti:
učenec je večkrat neopravičeno izostal
;
izostati iz šole, od pouka
;
zaradi bolezni je izostal z dela
/
nikoli ne izostane za dalj časa
//
publ.
ne pojaviti se, ne nastopiti, čeprav bi praviloma moral:
tipični znaki za bolezen so izostali
/
posledice niso izostale
●
publ.
časopis je danes izostal
ni izšel; ni bil dostavljen
;
publ.
te določbe v statutu ne bi smele izostati
bi morale biti upoštevane
;
publ.
uspeh dela ni izostal
je bil razmeroma velik
izostazíja
-e
ž
(
ȋ
)
geol.
ravnotežje med različnimi grudami zemeljske skorje:
izostrênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost izostrenega:
izostrenost konice
/
knjiž.
idejna izostrenost
opredeljenost, izdelanost
izostrítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izostriti:
izostritev konice
/
izostritev estetskega čuta
/
izostritev kriterijev za presojo sodobne glasbe
izostríti
-ím
tudi
zostríti -ím
dov.
, izóstril
tudi
zóstril
(
ī í
)
1.
narediti kaj (bolj) ostro:
izostriti kopju konico
●
ekspr.
jedek smeh ji je izostril obraz
dal ji je bolj ostre, stroge poteze
2.
narediti kaj bolj razločno:
večerna svetloba izostri grebene gor
;
z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko
//
knjiž.
narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano:
izostriti kriterije za presojo literature
;
slovensko vprašanje se je takrat izostrilo
/
podoba glavnega junaka se je izostrila
3.
napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev:
neprestana nevarnost mu je izostrila čute
;
izostriti sluh, voh
//
knjiž.
napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov:
študij mu je izostril duha
;
izostriti občutek za lepoto, pravico
;
izostriti si kritični čut
izostrèn
tudi
zostrèn -êna -o:
imeti izostren čut za lepoto
;
izostren posluh
;
konflikt v drami ni dovolj izostren
izostrítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
fot.
ki je za izostritev slike:
izostritveni filtri
;
izostritvena razdalja
izostrováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov:
šola izostruje otrokom muzikalni čut
izotêrma
-e
ž
(
ȇ
)
1.
meteor.
črta na zemljevidu, ki veže točke z enako temperaturo:
izoterme in izobare
2.
fiz.
črta, ki kaže odnos med prostornino in tlakom pri ne spreminjajoči se temperaturi:
izotêrmen
-mna -o
prid.
(
ȇ
)
fiz.
ki poteka pri ne spreminjajoči se temperaturi:
izotermna kompresija
;
izotermna sprememba
izotêrmičen
-čna -o
prid.
(
é
)
fiz.
izotermen
:
izotermična kompresija
izotermíja
-e
ž
(
ȋ
)
meteor.
pojav, da se temperatura ozračja z višino ne spreminja:
izotóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
biol.,
v zvezi
izotonična raztopina
raztopina, ki ima enak osmotski pritisk kot raztopina na drugi strani celične membrane:
izotonična in hipertonična raztopina
izotóp
-a
m
(
ọ̑
)
fiz.
element v obliki, ki se po atomski masi razlikuje od drugih oblik tega elementa:
uranovi izotopi
/
zdravljenje z radioaktivnimi izotopi
izotópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na izotop:
izotopska separacija
/
izotopski generator
izotrópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
fiz.
ki ima v različnih smereh enake fizikalne lastnosti, enakosmeren:
izotropna snov
♦
min.
optično izotropen
ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen
izozád
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
od zadaj:
napadel ga je izozad
//
zadaj
,
odzadaj
:
slišal je, kako se je izozad nekdo odkašljal
izpàd
-áda
m
(
ȁ á
)
1.
glagolnik od izpasti:
a)
izpad las, zob
/
izpad polglasnika
b)
izpad tekmovalca
;
izpad iz lige
c)
izpad generatorja
;
izpad proizvodnje zaradi redukcije električne energije
/
izpad slike na televiziji
2.
ekspr.
izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov:
njen izpad ga je presenetil
;
ogorčen izpad
;
živčni izpadi
/
izpadi ministra proti vladi
//
prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju:
v teh krajih pogostoma prihaja do šovinističnih izpadov
;
nacionalistični, ustaški izpadi
3.
voj.
akcija, pri kateri se obkoljena vojaška enota prebije iz utrjenih položajev:
napraviti izpad
;
odločiti se za izpad
;
izpad iz trdnjave
♦
med.,
vet.
izpad organa, dela organa
pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v normalnem položaju
;
šport.
izpad
stoja, pri kateri je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena
izpádanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od izpadati:
izpadanje las
/
izpadanje polglasnika
/
izpadanje iz bunkerjev
izpádati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
zaradi popuščenih vezi, stika padati iz naravnega, prvotnega položaja, mesta:
knjigi izpadajo listi
/
lasje, zobje izpadajo
♦
jezikosl.
polglasnik v sklanjatvi izpada
2.
voj.
delati izpade:
ob napadih sovražnika so obkoljenci izpadali
●
publ.
iz tega motivnega okvira izpada le ena slika
ne spada vanj, je motivno drugačna
izpadajóč
-a -e:
izpadajoči lasje
♦
les.
izpadajoča grča
grča, ki ni vrasla v les
izpádek
-dka
m
(
ȃ
)
1.
izpad
:
izpadek črke
/
izpadek naročil je občuten
2.
zastar.
primanjkljaj
,
izguba
:
imeti, kriti izpadek
izpáden
-dna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na izpad:
izpadni pojavi pri živčnih ljudeh
/
braniti izpadna vrata
♦
šport.
izpadni korak
korak, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena
;
urb.
izpadna cesta
cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo
izpádnica
-e
ž
(
ȃ
)
urb.
cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo:
novo naselje gradijo ob mestni izpadnici
izpádnik
-a
m
(
ȃ
)
voj.
kdor napravi izpad:
zaustaviti izpadnike
izpàh
-áha
m
(
ȁ á
)
1.
med.
premaknitev sklepne glavice iz sklepne jamice:
izpah v kolku, rami
/
izpah noge
2.
star.
izpuščaj
,
mozolj
:
kožni izpah
♦
tisk.
dvig polnila med tiskom
izpáhati
-am
dov.
(
á ȃ
)
nar.
1.
iztepsti
:
izpahati prah iz odeje
2.
izpihati
,
izplati
:
morali bomo izpahati pleve iz žita
izpáhek
-hka
m
(
ȃ
)
izpuščaj
,
mozolj
:
dobiti izpahke
izpahnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izpahniti:
izpahnitev noge
izpahníti
in
izpáhniti -em,
tudi
izpáhniti -em
dov.
(
ī á; á ā
)
1.
premakniti sklepno glavico iz sklepne jamice:
izpahniti nogo v kolku
/
izpahniti si čeljust
/
ekspr.
ne obrekuj ljudi, da se ti ne bo jezik izpahnil
2.
potisniti navzven, naprej:
izpahnil je brado in nekaj zamomljal
/
ekspr.
ženska je včasih kar izpahnila oči
izbuljila
3.
izločiti, odstraniti (iz sadeža):
izpahniti češpljam koščice
//
knjiž.,
ekspr.
izključiti
,
izločiti
:
čutil je, da ga je mesto izpahnilo
izpahníti se
in
izpáhniti se,
tudi
izpáhniti se
izpustiti se:
mozolji se izpahnejo
;
brezoseb.
zaradi vročine se mu je izpahnilo na ustnicah
izpáhnjen
-a -o:
naravnati izpahnjeno nogo
;
imel je velike, precej izpahnjene oči;
prim.
spahniti se
izpáhnjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od izpahniti:
izpahnjenje v rami
izpahoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
tekst.
namenjen za izpahovanje:
izpahovalni valj
izpahovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpahovati:
izpahovanje mozoljev
♦
tekst.
čiščenje mikalnih oblog pri mikalnih strojih
;
tisk.
dviganje polnila med tiskom
izpahováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
potiskati navzven, naprej:
izpahoval je brado
♦
jezikosl.
izpahovati polglasnik
izpahováti se
izpuščati se:
mozolji se mu izpahujejo po obrazu
//
delati se, pojavljati se:
mehurčki se izpahujejo na vodni gladini;
prim.
spahovati se
izpalíti
in
izpáliti -im,
in
izpáliti -im
dov.
(
ī á; á
)
star.
izžgati
,
izsušiti
:
sonce je izpalilo travo
izpára
-e
ž
(
ȃ
)
star.
izhlapina
,
izparina
:
vonj izpare iz novih brazd
izparéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
spremeniti se iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču:
tekočina, voda izpari
izparèl
in
izparél -éla -o:
oblaki izparele vode
izparévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izparevati:
izparevanje tekočega goriva
/
izparevanje potu
izparévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
spreminjati se iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču:
tekočina, voda izpareva
2.
oddajati, izločati vlago, vodo:
testo med peko izpareva
/
ekspr.
v majhnem prostoru je dihalo in izparevalo pet ljudi
//
knjiž.
oddajati
,
širiti
:
kabina je izparevala prijetno toploto
izparevajóč
-a -e:
izparevajoča mlaka, vlaga
izpárica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
izhlapina
,
izparina
:
neprijetne, nezdrave izparice
/
izparica trepeta nad senožetmi
izparílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izparevanje ali izparivanje:
izparilna površina
♦
fiz.
izparilna toplota
toplota, ki je potrebna, da se 1 kg do vrelišča segrete tekočine spremeni v paro
izparílnik
-a
m
(
ȋ
)
teh.
naprava, v kateri se (z vretjem) iz kapljevine izloča para:
zgostiti mleko v izparilniku
/
na izparilniku v hladilniku se nabira led
izparína
-e
ž
(
í
)
nav. mn.
kar izpari:
zrak je nasičen z izparinami
;
alkoholne izparine
;
kuhinjske izparine
//
kar se izloča iz telesa skozi kožo, z dihanjem:
človeške izparine
;
izparine bolnikov
;
vonj po telesnih izparinah
izpáriti
1
-im
dov.
(
á ȃ
)
očistiti, razkužiti s paro:
izpariti obleko
;
izpariti sod
izpárjen
-a -o:
izparjen sod
izpáriti
2
-im
in
izparíti -ím
dov.
, izpáril
(
á ȃ; ī í
)
povzročiti, da se kaj spremeni iz tekočega stanja v plinasto:
izpariti vodo
;
izpariti mokroto iz obleke
/
izpariti slano raztopino
//
teh.
odstraniti iz česa določeno količino tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje;
evaporirati
:
izpariti mleko
;
izpariti mošt
izpárjen
-a -o
in
izparjèn -êna -o:
izparjena tekočina
izparívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od izparivati:
izparivanje mleka
/
izparivanje vinske posode
izparívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
teh.
odstranjevati iz česa določeno količino tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje;
evaporirati
:
izparivati mleko
2.
agr.
čistiti, razkuževati s paro:
izparivati vinsko posodo
izparljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izpariti:
izparljiva olja
izpásti
-pádem
dov.
,
stil.
izpàl izpála
(
á ā
)
1.
zaradi popuščenih vezi, stika pasti iz naravnega, prvotnega položaja, mesta:
vratca pri peči so izpadla
;
zagozda izpade
/
lasje, zobje izpadejo
♦
jezikosl.
polglasnik v rodilniku izpade
2.
šport.
zaradi premajhnih dosežkov ne imeti več pravice udeležiti se nadaljnjega tekmovanja:
do konca tekmovanja se ni vedelo, kdo bo izpadel
;
letošnji državni prvak je izpadel že v predtekmovanju
/
publ.:
zaradi zastarelosti strojev bomo izpadli iz mednarodne konkurence
;
ta odsek ceste je izpadel iz letošnjega programa dela
ni upoštevan
//
publ.
prenehati delati, delovati:
ob kritičnem energetskem stanju je izpadla tudi toplarna
/
za nekaj ur je izpadel električni tok
3.
izstopiti
,
odpasti
:
vsako leto izpade kak član
4.
ne biti objavljen, natisnjen:
izpadla je uvodna beseda
;
zaradi pomanjkanja prostora je izpadlo precej slik in diagramov
5.
pog.
ne biti več v spominu, zavesti:
podrobnosti so mi že izpadle
;
številke mi hitro izpadejo
/
izpasti iz glave, spomina
6.
pog.
iziti se, končati se:
stvar je dobro, slabo izpadla
/
razprava je izpadla obširneje, kot sem si jo zamislil
je obširnejša
//
učinkovati
,
delovati
:
film je izpadel kot povprečen dokumentarec
;
s svojim nastopom je grobo izpadel
7.
voj.
napraviti izpad:
izpasti iz trdnjave
;
obleganci so poskušali izpasti
izpeháti
-ám
[
ispəhati
]
dov.
(
á ȃ
)
s pehanjem, suvanjem spraviti iz česa:
izpehali so ga iz sobe
;
s silo so jih izpehali na cesto
/
krt izpeha zemljo iz rova
izrije, izrine
izpeháti se
ekspr.
s težavo priti iz česa:
komaj se je izpehal iz gneče
;
pren.
počasi so se le izpehali iz revščine;
prim.
spehati
2
izpehávati
-am
[
ispəhavati
]
nedov.
(
ȃ
)
izločati, odstranjevati (iz sadežev):
izpehavati koščice iz sliv
izpehávati se
delati se, pojavljati se:
na vsaki vejici se izpehavajo drobne bunčice
izpeljánček
tudi
speljánček -čka
m
(
á
)
ptič, goden za letanje:
komaj iz gnezda zleteli izpeljančki
//
ekspr.
mlad, dozorevajoč človek, ki poskuša samostojno živeti:
pozabavala se je z izpeljančkom
izpeljánka
-e
ž
(
á
)
1.
jezikosl.
(nova) beseda, narejena iz podstave s pripono:
pridevniška izpeljanka
;
izpeljanka iz glagola
;
sestavljenke in izpeljanke
2.
izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo;
izvedenka
2
:
nova izpeljanka dirkalnega avtomobila
3.
knjiž.
sklep
,
zaključek
:
ne bo odgovarjal le za te nepravilnosti, ampak tudi za vse druge, taka je enostavna izpeljanka iz povedanega
izpeljáti
-péljem
tudi
-ám
tudi
speljáti spéljem
tudi
-ám
dov.
, izpêlji izpeljíte
tudi
spêlji speljíte; izpêljal
tudi
spêljal
(
á ẹ̄, ȃ
)
1.
napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo:
izpeljati načrt, zamisel
;
izpeljati sklepe
/
zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo
;
agrarne reforme niso izpeljali v celoti
/
publ.
uspešno izpeljati akcijo
narediti, opraviti
;
igralec je vlogo dobro izpeljal
odigral, zaigral
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
izpeljati anketo med šoferji
;
izpeljati primerjavo med obema dogodkoma
primerjati ju
2.
dokončati
,
dognati
:
rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal
/
niti ene misli ni mogel izpeljati do konca
3.
spraviti iz česa
a)
vozilo:
izpeljati vlak iz predora
/
avt. žarg.
zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka
je na ovinku zapeljal s ceste
;
skozi križišče je dobro izpeljal
peljal
b)
žival, človeka:
izpeljati konja iz hleva
/
srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti
//
napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo:
lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda)
;
siničke so se že izpeljale
;
pren.,
ekspr.
otroci so se mu izpeljali
4.
priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa:
avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva
/
izpeljati matematično formulo
5.
knjiž.
razložiti razvojno pot česa:
izpeljati besedo iz grščine
6.
jezikosl.
narediti (novo) besedo iz podstave s pripono:
izpelji primernik iz osnovnika
;
izpeljati glagolski samostalnik iz glagola
7.
star.
z vztrajnim spraševanjem izvedeti:
počasi si le nekaj izpeljal iz njega
izpelján
tudi
spelján -a -o:
izpeljan načrt
;
iz glagolov izpeljani samostalniki
;
naloga je dobro izpeljana
;
beseda je izpeljana iz latinščine
;
do kraja izpeljan stil
dognan, dovršen;
prim.
speljati
izpeljáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od izpeljati:
izpeljava načrta
/
izpeljava vaje
/
drama je v izpeljavi konflikta šibka
/
izpeljava formule
2.
nav. mn.,
publ.
misel
,
dognanje
:
v avtorjevih izpeljavah je nakazana rešitev tega problema
3.
knjiž.
razlaga izvora besede;
etimologija
:
za to besedo imamo še drugo izpeljavo
/
ni nam znana izpeljava besede
izvor besede
4.
jezikosl.
tvorjenje (nove) besede iz podstave s priponami:
izpeljava primernika iz osnovnika
;
izpeljava iz glagola
♦
filoz.
postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo
;
glasb.
srednji del sonatnega stavka ali fuge, v katerem se teme ekspozicije svobodneje oblikujejo in razvijajo
izpeljávati
-am
tudi
speljávati -am
nedov.
(
ȃ
)
1.
prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa:
pisec študije izpeljava svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva
2.
delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo:
lastovka je izpeljavala mladiče
;
siničke se izpeljavajo iz gnezda
3.
star.
z vztrajnim spraševanjem poizvedovati:
večkrat ga je izpeljavala, kaj mu je;
prim.
speljavati
izpeljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpeljevati:
izpeljevanje načrta
/
izpeljevanje formule
♦
filoz.
postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo
izpeljeváti
-újem
tudi
speljeváti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo:
izpeljevati načrt
/
nalogo je dobro izpeljeval
2.
delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo:
sinica je izpeljevala mladiče
;
lastovke se že izpeljujejo
3.
prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa:
izpeljevati pravila, sklepe iz teorije, iz primerjalnega gradiva
/
izpeljevati matematične formule
4.
knjiž.
razlagati razvojno pot česa:
znanstveniki so izpeljevali nastanek živali
;
ime tega kraja se izpeljuje iz osebnega imena
5.
jezikosl.
tvoriti (nove) besede iz podstave s priponami:
izpeljevati primernik iz osnovnika
6.
star.
z vztrajnim spraševanjem poizvedovati:
izpeljevala ga je o sosedovem fantu
;
iz otrok je skušala izpeljevati, kaj vse imajo doma;
prim.
speljevati
izpeljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izpeljati:
izpeljiv načrt
/
ta rešitev ni izpeljiva
izpeljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost izpeljivega:
izpeljivost načrta
izpénjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
jemati ven, odpenjati:
izpenjati vponko
izpéti
1
-pnèm
dov.
, izpél;
nam.
izpét
in
izpèt
(
ẹ́ ȅ
)
vzeti ven, odpeti:
izpeti vrv
izpéti
2
-pôjem
dov.
, izpój izpójte
tudi
izpôj izpôjte; izpél
(
ẹ́ ó
)
1.
prenehati peti:
izpeti melodijo, pesem
//
zapeti do konca:
izpeti arijo
;
ko se ta kitica izpoje, se začne od začetka
/
izpeti pesem do konca
2.
knjiž.
izraziti svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu:
v romancah je izpel svoje sanje
;
v lesu je izpel svojo najlepšo umetnino
;
umrl je, preden se je mogel izpeti
3.
ekspr.
reči
,
povedati
:
ta vam bo izpel vse, kar ve
●
nar.
čuk, petelin ga je izpel
po ljudskem verovanju
napovedal njegovo smrt
izpéti se
biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena:
pesnik se je izpel
;
v narodni ideji se je že izpel
/
pevec se je izpel
nima več lepega glasu
●
ekspr.
zima se še ni izpela
še bo mraz
izpét
-a -o:
njegov glas je izpet
;
ta melodija je že izpeta
zaradi pogostnega petja ni več zanimiva, privlačna
izpévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
izražati svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu:
v tem delu avtor izpeva svojo dušo
izpévati se
prihajati v stanje, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena:
nova zbirka kaže, da se pesnik polagoma izpeva
izpíhati
-am
dov.
,
tudi
izpihájte;
tudi
izpihála
(
í
)
1.
s pihanjem spraviti iz česa:
izpihati kaj iz cevi
/
izpihati jajce
/
ekspr.
skoraj bi si izpihala pljuča, tako je hitela
2.
ekspr.
s pihanjem izoblikovati, ustvariti:
izpihati ton iz piščali
izpíhati se
prenehati pihati:
burja, veter se izpiha
izpíhan
-a -o:
izpihano jajce;
prim.
spihati
izpihávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s pihanjem spravljati iz česa:
izpihavati prah, smeti iz cevi
//
s pihanjem spravljati iz ust, pljuč:
izpihavati sapo skozi nos
/
ekspr.
raketa izpihava goreče pline
izpíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
s pihanjem spraviti iz česa:
izpihniti vodo iz cevke
//
s pihanjem spraviti iz ust, pljuč:
izpihniti cigaretni dim
izpíhnjen
-a -o:
izpihnjeno jajce
izpihovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpihovati:
izpihovanje cevi
izpihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s pihanjem spravljati iz česa:
izpihovati smeti
//
s pihanjem spravljati iz ust, pljuč:
izpihovati tobakov dim
izpíjati
-am
nedov.
(
í
)
star.
piti
:
počasi izpijati pivo
/
vročina nam izpija moči
izpíkčati
-am
dov.
(
ȋ
)
tisk.
narediti pike namesto črk:
izpikčati kazalo
izpíkčan
-a -o:
izpikčane vrste
izpíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
s pilo obdelati predmet:
izpiliti obroček
/
izpiliti zarezo
2.
knjiž.
dati čemu bolj izdelano podobo:
drsalci so izpilili tehniko
;
prevod bo treba še izpiliti
izpíljen
-a -o:
izpiljen jezik
;
umetniško izpiljen feljton;
prim.
spiliti
izpíljenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost izpiljenega:
izpiljenost obročka
/
knjiž.
jezikovna izpiljenost
;
izpiljenost prevoda
izpípati
-am
tudi
-ljem
tudi
spípati -am
tudi
-ljem
dov.
(
ī ȋ
)
nar.
1.
izpuliti
,
izdreti
:
izpipati zob
;
izpipati s korenino vred
/
izpipati ptici perje
populiti
2.
ekspr.
z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa:
izpipal je denar iz njega
izpirálec
-lca
[
ispirau̯ca
in
ispiralca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj izpira:
izpiralec kotlov
;
pometači in izpiralci
/
izpiralec zlata
izpirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za izpiranje:
izpiralna naprava
;
dodati izpiralni vodi za pisano perilo nekoliko kisa
♦
fot.
izpiralno korito
;
teh.
izpiralno olje
izpirálnica
-e
ž
(
ȃ
)
mont.
obrat za ločevanje koristnih rudnin ali premoga od jalovine z vodo:
delati v izpiralnici
izpirálnik
-a
m
(
ȃ
)
med.
priprava za izpiranje nožnice ali za dovajanje čistilne tekočine v danko;
irigator
izpirálo
-a
s
(
á
)
teh.
sredstvo za izpiranje:
čistila in izpirala
izpíranje
tudi
spíranje -a
s
(
ī
)
glagolnik od izpirati:
izpiranje perila
;
izpiranje pod tekočo vodo
/
izpiranje ran
;
čaj za izpiranje
/
izpiranje rodovitne zemlje
/
izpiranje rud
;
pridobivanje zlata z izpiranjem
/
izpiranje nožnice, želodca
izpírati
-am
tudi
spírati -am
nedov.
(
ī
)
1.
z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti:
izpirati perilo
;
izpirati z mlačno vodo
;
prati in izpirati
/
izpirati rano z alkoholom
;
izpirati usta
2.
z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo:
izpirati blato z lopate
;
izpirati kri z roke
3.
s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati kaj drobnega:
nalivi izpirajo zemljo
;
hudourniki izpirajo kamenje z gora
/
voda izpira jarke
4.
mont.
v vodi ločevati koristne rudnine ali premog od jalovine:
izpirati zlato
♦
fot.
izpirati film
imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij
;
med.
izpirati nožnico
;
izpirati želodec
s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz želodca strupene ali odvečne snovi
izpírek
-rka
m
(
ȋ
)
knjiž.
izprana snov:
izpirek se nabira v jarku
♦
med.
izpirek iz želodca
izpís
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od izpisati:
izpis neznanih besed
/
izpis iz šole
2.
odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta:
delati izpise
;
povečati gradivo za slovar z izpisi iz časopisov in strokovne literature
/
delo pozna le po izpisih
povzetkih
●
izpis iz rojstne matične knjige
izpisek iz rojstne matične knjige
♦
jezikosl.
popolni izpis besedila
pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi
izpísanost
-i
ž
(
í
)
navadno v zvezi s
pisava
ustaljena, individualna izoblikovanost:
izpisanost pisave
izpísati
in
izpisáti -píšem
dov.
, izpíšite
(
í á í
)
1.
namensko prepisati odlomke, podatke iz teksta:
izpisati metafore iz pesmi
;
izpisati podatke iz matične knjige
;
izpisati si neznane besede
/
izpisati knjigo
2.
napisati vse črke v besedi:
v dokumentu je treba ime izpisati
//
napisati s črkami:
izpisati število (z besedo)
3.
napisati v celoti, do konca:
črke morate izpisati
/
izpisati stran, zvezek
/
po zidovih so izpisali parole proti korupciji
napisali
♦
adm.
izpisati samoglasnik
v stenografiji
označiti ga s posebnim znakom
izpísati se
in
izpisáti se
1.
prenehati biti član kake organizacije, društva:
izpisati se iz društva
;
izpisati se iz šole, tečaja
;
elipt.
izpisal se je
/
izpisati se iz volilnega imenika
2.
biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti z umetniškim pisanjem že izražena:
kritika ugotavlja, da se je pisatelj izpisal
izpísan
-a -o:
izpisani podatki
;
skrbno izpisane črke
;
izpisana pisava
pisava, pri kateri so črke ustaljeno, individualno izoblikovane
izpísek
-ska
m
(
ȋ
)
1.
odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta:
delati izpiske
/
dobesedni izpiski iz klasikov
2.
navadno s prilastkom
dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa:
priskrbeti si za poroko vse izpiske
/
izpisek iz volilnega imenika
;
izpisek iz mrliške matične knjige
dokument s podatki o smrti kake osebe
;
izpisek iz poročne matične knjige
dokument s podatki o poroki kake osebe
;
izpisek iz rojstne matične knjige
dokument s podatki o rojstvu kake osebe
;
izpisek iz zemljiške knjige
izpísnica
-e
ž
(
ȋ
)
potrdilo o prenehanju članstva v kaki organizaciji, društvu:
dati, dobiti izpisnico
;
zaprosil je za izpisnico, da bi lahko prestopil v drug klub
♦
adm.
listina, s katero se navedeni neuporabni material zavrže, v knjigovodski evidenci pa izknjiži
izpisoválec
-lca
[
ispisovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor izpisuje:
navodila za izpisovalce
izpisovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpisovati:
izpisovanje iz arhivskih virov
;
izpisovanje za zgodovinski slovar
/
izpisovanje kratic
izpisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
namensko prepisovati odlomke, podatke iz teksta:
izpisovati neznane izraze iz članka
;
izpisovati za slovar
/
izpisovati stare tekste
2.
izpisati vse črke v besedi:
ne uporabljajte kratic, ampak besede izpisujte
izpít
-a
m
(
ȋ
)
postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata:
delati, izdelati, napraviti, narediti, opraviti izpit
;
prijaviti se k izpitu
;
učiti se za izpit
;
spraševati pri izpitu
;
šol. žarg.
cepniti, pasti pri izpitu
ne opraviti ga
;
pog.
profesor ga je vrgel pri izpitu
negativno ocenil
;
že ima izpit iz matematike
ga je že opravil
;
rok za izpit
/
diplomski, mojstrski, vozniški izpit
;
pisni, ustni izpit
;
izpit za strojevodjo
;
izpit pred komisijo
♦
šol.
delni izpit
ki obsega del snovi zaključnega izpita
;
diferencialni
ali
dopolnilni izpit
ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole
;
državni izpit
nekdaj
zaključni izpit na nekaterih visokih šolah
;
popravni izpit
iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno
;
preizkusni izpit
s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku
;
razredni izpit
iz snovi, predpisane za en razred
;
sprejemni izpit
za sprejem na določeno šolo
;
strokovni izpit
s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic
;
zaključni izpit
ob koncu šolanja
;
zrelostni izpit
zaključni izpit na srednji šoli
izpíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izpit:
izpitna snov
;
izpitno vprašanje
/
izpitni pogoji, predpisi
/
izpitna komisija
♦
šol.
izpitni rok
rok za opravljanje izpitov
;
jesenski, junijski, redni (izpitni) rok
izpíti
-píjem
tudi
spíti spíjem
dov.
(
í
)
1.
s pitjem zaužiti vso tekočino:
vina niso izpili, čeprav so ga plačali
;
izpij, potem greva na pot
;
pren.
izpiti ljubezen
//
s pitjem zaužiti sploh:
izpiti požirek vina
;
izpiti polno skodelico mleka brez oddiha
/
izpiti na čast
z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga
, na zdravje
z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje
2.
s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine:
ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri
/
izpiti kozarec
;
pren.,
pesn.
žalost mu je izpila vse moči
●
izpiti kozarec na dušek, v dušku
ne da bi se vmes oddahnil
//
knjiž.
posušiti
,
izsušiti
:
sonce je izpilo meglo
/
suša je izpila studenec
//
ekspr.
izčrpati
,
oslabiti
:
delo ga je izpilo
/
bolezen je izpila njegova lica
izpít
tudi
spít -a -o:
izpit človek
;
izpiti kozarci
;
bledi, izpiti obrazi
;
izpito vino
;
izpit od dela
izpítnik
-a
m
(
ȋ
)
(izpitni) kandidat:
izpitniki so bili slabo pripravljeni
izpítost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
izčrpanost
,
oslabelost
:
kljub izpitosti je bil privlačen
izpláčati
in
izplačáti -am
tudi
spláčati
in
splačáti -am
dov.
(
á á á
)
1.
plačati dolžno vsoto v celoti:
dolg je že izplačal
;
posojilo bo izplačal v dveh letih
/
hiše še ne bo kmalu izplačal
2.
dati, poravnati v denarju, kar komu pripada:
izplačati dediščino, delež, zavarovalnino
;
podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada
//
poravnati denarne obveznosti do koga:
ob prevzemu posestva je izplačal dediče
;
izplačati delavce
;
odpovedali so mu službo in ga izplačali
3.
dati, izročiti določeno denarno vsoto:
izplačati znesek pod določenimi pogoji
;
izplačati v devizah, gotovini
/
izplačati ček
dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto
4.
ekspr.
kaznovati, maščevati se:
predrzneže so izplačali
;
izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel
/
skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo
;
to ga bo pošteno izplačalo
izpláčati se
in
izplačáti se
tudi
spláčati se
in
splačáti se
nedov. in dov.
,
pog.
prinašati korist, dobiček:
gostilna se mu izplača
;
finančno, gospodarsko se to izplača
/
previdnost se je izplačala
/
z oslabljenim pomenom:
izplača se delati, govoriti
;
o tem se ne izplača razpravljati
ni vredno, nima smisla
;
kaj se trudiš, saj se ne izplača
izpláčan
tudi
spláčan -a -o:
izplačani dediči
;
izplačan dolg
;
izplačan honorar
;
izplačana predrznost
izplačeválec
-lca
[
isplačevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor izplačuje:
dolžnosti izplačevalca
/
izplačevalec osebnih dohodkov
izplačevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izplačevati:
izplačevanje plač, pokojnin
;
roki izplačevanja
/
izplačevanje delavcev
izplačeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati, poravnavati v denarju, kar komu pripada:
izplačevati osebne dohodke, doto, pokojnino
//
poravnavati denarne obveznosti do koga:
izplačevati dediče, delavce
2.
dajati, izročati določeno denarno vsoto:
blagajnik je izplačeval počasi, da se ne bi uštel
izplačeván
-a -o:
redno izplačevani osebni dohodki
izplačílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izplačilo:
izplačilne obveznosti banke
/
izplačilni rok
;
izplačilni seznam
;
izplačilna blagajna
nekdaj
blagajna v večjem podjetju, ki samo izplačuje
♦
fin.
izplačilni nalog
;
izplačilna prepoved
izplačílo
-a
s
(
í
)
1.
izdaja, izročitev določene denarne vsote:
izplačilo nagrade
/
devizno izplačilo
;
izplačilo v gotovini
♦
fin.
nalog za izplačilo
2.
kar se izplača:
dobiti majhno izplačilo
;
mesečno izplačilo
izplačljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izplačati:
posojilo je izplačljivo v treh obrokih
♦
fin.
izplačljiva menica
izplačljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost izplačljivega:
razpravljati o izplačljivosti zahtevane vsote
/
povečanje izplačljivosti v gospodarstvu
likvidnosti, plačilne sposobnosti
izplačnína
-e
ž
(
ī
)
ptt
pristojbina za izplačevanje:
izplahníti
in
izpláhniti -em
in
splahníti
in
spláhniti -em
dov.
(
ī á
)
nar.
izplakniti
:
posodo je treba umiti in izplahniti
;
izplahniti s čisto vodo
/
izplahniti usta;
prim.
splahniti
izplahováti
-újem
tudi
splahováti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
nar.
izplakovati
:
izplahovati perilo
;
izplahovati z mrzlo vodo;
prim.
splahovati
izplàk
tudi
splàk -áka
m
(
ȁ á
)
glagolnik od izplakniti:
izplak posode
/
stranišče na izplak
izpláka
-e
ž
(
ȃ
)
voda, ki ostane po izplakovanju:
ko je perilo izplaknila, je izplako zlila v kanal
/
tovarniške izplake
odplake
;
izplake iz bolnišnice
♦
mont.
voda, pomešana z bentonitom, ki se uporablja pri vrtanju
izplákati
-am
in
-pláčem
dov.
(
ā
)
star.
izjokati
:
izplakati bolečino, gorje
/
ko se je izplakal, mu je bilo lažje pri srcu
izplakníti
in
izplákniti -em
in
splakníti
in
splákniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti:
izplakniti perilo
;
umiti in izplakniti posodo
;
izplakniti v mrzli vodi
2.
z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja:
kozarci so čisti, samo izplakni jih
/
izplakniti usta
;
z vodo si izplakniti obraz
●
ekspr.
izplakniti si grlo
kaj popiti
3.
z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo:
izplakniti prah z obraza
;
pren.,
ekspr.
izplakniti si jezo z vinom
izpláknjen
in
spláknjen -a -o:
izplaknjene steklenice
;
izplaknjeno perilo
izplakoválen
tudi
splakoválen -lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za izplakovanje:
izplakovalna priprava
/
izplakovalna voda
;
izplakovalno korito
izplakoválnik
tudi
splakoválnik -a
m
(
ȃ
)
priprava za izplakovanje:
umivati v izplakovalniku
izplakovánje
tudi
splakovánje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izplakovati:
izplakovanje perila, posode
;
izplakovanje z vodo
/
posoda za izplakovanje
/
izplakovanje ust
♦
avt.
izplakovanje dvotaktnega motorja
odstranjevanje izpušnih plinov s svežo zmesjo goriva in zraka
izplakováti
-újem
in
splakováti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti:
umivati in izplakovati
;
izplakovati perilo
;
izplakovati posodo v čisti vodi
2.
z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja:
izplakovati kozarce pred uporabo
/
izplakovati oči s kamiličnim čajem
;
izplakovati si usta
3.
s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj drobnega:
dež izplakuje smeti v jaške
/
izplakovati si prah z obraza
/
morje izplakuje breg
izplamenévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
izgubljati močen sijaj, svetlobo:
zarja izplameneva
izplapoláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
prenehati plapolati:
plamen je izplapolal
;
pren.
požar strasti je izplapolal
izpláti
-póljem
tudi
spláti spóljem
dov.
, izpôlji izpoljíte
tudi
spôlji spoljíte; izplál
in
izplàl
tudi
splál
in
splàl
(
á ọ́
)
1.
s sunkovitim zajemanjem spraviti vodo iz česa:
izplati vodo iz čolna
/
izplati čoln
2.
agr.
odstraniti pleve s sunkovitimi premiki posode:
pšenico bo treba še izplati
3.
zastar.
izplakniti
,
izprati
:
izplati posodo
/
voda je izplala rodovitno zemljo
izplàv
in
izpláv -áva
m
(
ȁ á; ȃ
)
navt.
dvig izpod vode na površino:
izplav podmornice
izplávati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
s plavanjem priti iz česa:
izplavati iz deroče vode, vrtinca
/
ladja izplava iz pristanišča
izpluje
/
ekspr.
sonce je izplavalo izza oblaka
//
ekspr.
s prizadevnostjo, vztrajnostjo priti iz neprijetnega, zapletenega položaja:
nekaj časa je bilo hudo, potem smo pa izplavali
;
izplavati iz revščine
;
publ.
naš film je izplaval iz amaterizma
/
izplavati iz dolgov
plačati, poravnati dolgove
2.
priti na površino tekočine:
za trenutek je potonil in spet izplaval
;
podmornica je preplula pot okoli sveta, ne da bi izplavala
;
potapljači so izplavali daleč od obale;
prim.
splavati
izpláven
-vna -o
(
ȃ
)
pridevnik od izplav:
izplavna hitrost podmornice
izplaviti
ipd.
gl.
splaviti
2
ipd.
izplazíti
in
izpláziti -im,
in
izpláziti -im
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
knjiž.,
navadno v zvezi z
jezik
potisniti iz ust:
bolnik je izplazil jezik, ki je bil ves bel
izplazíti se
in
izpláziti se -im se,
in
izpláziti se -im se
tudi
splazíti se
in
spláziti se -im se,
in
spláziti se -im se
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
plazeč se priti iz česa:
izplaziti se izpod omare
//
neslišno, neopazno oditi iz česa:
po prstih se izplaziti;
prim.
splaziti se
izplazljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
biol.,
navadno v zvezi
izplazljiv jezik
jezik, ki se da potisniti iz ust:
žabe lovijo žuželke z izplazljivim jezikom
izplèn
in
izplén -éna
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
publ.
izkoristek
:
v železarni so povečali izplen
;
akcija za doseganje višjega izplena
izpleníti
in
izpléniti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
knjiž.
izropati
:
izpleniti trgovino
izplésati
in
izplesáti -pléšem
in
splésati
in
splesáti spléšem
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
s plesanjem poškodovati, izrabiti:
izplesati čevlje
izplésati se
in
izplesáti se
in
splésati se
in
splesáti se
naplesati se:
ko se bo izplesala, bo spet zadovoljna
izplésan
in
splésan -a -o:
izplesani čevlji
;
izplesana tla
izplêsti se
-plêtem se
dov.
, izplêtel se
in
izplétel se izplêtla se,
stil.
izplèl se izplêla se
(
é
)
s težavo priti iz česa ovirajočega:
končno se je izpletel iz srobota
izpléti
-plévem
dov.
,
tudi
izplevíte; izplél
(
ẹ́
)
1.
s pletjem odstraniti:
izpleti plevel iz pšenice
/
izpleti grede
opleti
/
izpleti s koreninami vred
izpuliti, izruvati
2.
ekspr.
s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa:
izplel mu je denar
;
izpleli so iz njega vse, kar je imel
izplézati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
alp.
plezaje priti iz česa:
po dveh dneh so alpinisti izplezali
/
izplezati na vrh
izpljúnek
-nka
m
(
ȗ
)
kar se izpljune:
krvav izpljunek
;
preiskava izpljunka
izpljúniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
izvreči iz ust:
izpljuniti kri, slino
;
izpljuniti prežvečeni košček mesa
;
izpljuniti skozi zobe
izpljúskati
-am
dov.
(
ȗ
)
s hitrim premikanjem posode spraviti tekočino iz nje:
izpljuskati vodo iz soda
izpljúsniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
s hitrim premikom posode spraviti tekočino iz nje:
izpljusniti čaj iz skodelice
izpljúvati
-am
in
-pljújem
in
izpljuváti -pljúvam
in
-pljújem
dov.
, izpljuvál
in
izpljúval
(
ú; á ú
)
izmetati iz ust:
izpljuvati kri
;
odkašljal se je in izpljuval slino
;
pren.,
ekspr.
ljudstvo je izpljuvalo iz svoje srede izdajalce
izpljúvati se
,
in
izpljuváti se
s pljuvanjem spraviti sluz iz pljuč, sapnika:
ne more se izpljuvati
/
počakal je, da se je izpljuval
da je nehal pljuvati
izpljúvek
-vka
m
(
ȗ
)
izpljunek
:
krvavkast izpljuvek
izplúti
-plôvem
in
-plújem
dov.
,
tudi
izplovíte
(
ú ó, ú
)
s plutjem priti iz česa:
ladja izplove iz pristanišča
;
srečno so izpluli iz tajfuna
;
ob mraku smo izpluli skozi ožino na široko morje
izplútje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od izpluti:
izplutje ladje
;
opravili so vsa dela, potrebna za izplutje
izplúžiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
šport.
narediti plug:
smučar na koncu vožnje izpluži
/
izplužiti smuči;
prim.
splužiti
izpod
tudi
spod
predl.
,
z rodilnikom
1.
za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim:
lasje se mu usipajo izpod klobuka
;
potegniti pismo izpod knjige
;
prilesti izpod postelje
;
stopiti izpod šotora
/
prišel je izpod Gorjancev
/
luč visi izpod stropa
;
pren.
osvoboditi se izpod okupatorja
●
gleda ga izpod čela
grdo, jezno
;
pogledoval ga je izpod čela
plašno, skrivaj
;
ekspr.
otroci, spravite se mi izpod nog
umaknite se, pojdite proč
//
publ.
za izražanje položaja pod čim;
pod
2
:
proizvodnja je ostala izpod plana
2.
publ.
za izražanje nedosežene mere;
pod
2
:
mladini izpod osemnajstih let vstop prepovedan
;
kupovati blago izpod vrednosti
izpod...
ali
izpod...
in
spod...
ali
izpod...
tudi
spod...
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah
za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim:
izpodbiti, izpodkopati, izpodžagati
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
izpodjeda, izpodkop
3.
v imenskih sestavljenkah
za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:
izpodneben, izpodnebnik;
prim.
spod...
izpodbíjanje
in
spodbíjanje -a
s
(
í
)
glagolnik od izpodbijati:
izpodbijanje železniških pragov
/
izpodbijanje dokazov, odločbe
;
izpodbijanje slovenstva
izpodbíjati
-am
in
spodbíjati -am
nedov.
(
í
)
1.
z udarjanjem, tolčenjem odstranjevati izpod česa:
izpodbijati železniške pragove
2.
prizadevati si zanikati, ovreči:
izpodbijati dokaze
;
izpodbijati pravico do svobodnega odločanja
;
izpodbijati zasluge za kaj
//
pravn.
dokazovati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa:
izpodbijati avtentičnost pisma, upravičenost izplačila, veljavnost pogodbe
/
izpodbijati odločbo s tožbo
izpodbíten
-tna -o
prid.
(
ī
)
ki se da izpodbiti:
izpodbitni dokazi
/
izdelki so izpodbitne vrednosti
izpodbíti
-bíjem
in
spodbíti -bíjem
dov.
, izpodbìl
in
spodbìl
(
í ȋ
)
1.
z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa:
izpodbiti podstavek
;
izpodbiti stol
/
izpodbiti komu nogo, roko
;
zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil
;
pren.,
ekspr.
izpodbiti temelje državi
2.
zanikati
,
ovreči
:
izpodbiti dokaz, trditev
;
tega dejstva ni mogoče izpodbiti
//
pravn.
dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa:
izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe
/
izpodbiti oporoko s tožbo
/
izpodbiti nasprotnika, tožnika
izpodbít
in
spodbít -a -o:
izpodbiti razlogi
;
sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita
izpodbójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
pravn.
1.
ki se da izpodbiti:
izpodbojna odločba, pogodba
2.
s katerim se izpodbija:
izpodbojni zahtevek
;
izpodbojna tožba
izpodbójnost
-i
ž
(
ọ̑
)
pravn.
lastnost, značilnost izpodbojnega:
izpodbojnost odločbe
izpodglódati
-am
tudi
-glójem
tudi
izpodglôdati -am
tudi
spodglódati -am
tudi
-glójem
tudi
spodglôdati -am
dov.
, izpodglódaj izpodglódajte
tudi
izpodglóji izpodglójite
tudi
izpodglôdaj izpodglôdajte
tudi
izpodglodájte
tudi
spodglódaj spodglódajte
tudi
spodglóji spodglójite
tudi
spodglôdaj spodglôdajte
tudi
spodglodájte;
tudi
izpodglodála
tudi
spodglodála
(
ọ̑; ó
)
z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti:
miš izpodgloda korenine
;
izpodglodati drevo
/
vlaga je izpodglodala barako
izpodglódan
tudi
izpodglôdan
tudi
spodglódan
tudi
spodglôdan -a -o:
izpodglodano drevo
izpodgrísti
-grízem
tudi
spodgrísti -grízem
dov.
(
í
)
z grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti:
rovka izpodgrize korenine
;
termiti lahko izpodgrizejo stavbo
izpodjéda
tudi
spodjéda -e
ž
(
ẹ̑
)
kraj, prostor, ki nastane zaradi izpodjedanja zemlje:
te živalce se skrivajo v tolmunih in izpodjedah
;
skalne izpodjede
izpodjédanje
tudi
spodjédanje -a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izpodjedati:
izpodjedanje korenin
/
izpodjedanje zemlje
/
izpodjedanje ugleda
izpodjédati
-am
tudi
spodjédati -am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
z jedenjem, grizenjem od spodaj delati škodo, uničevati:
črv izpodjeda korenine
●
ekspr.
delo v rudniku mu izpodjeda zdravje
kvari, uničuje
2.
s trajnim, močnim tokom od spodaj odstranjevati:
voda izpodjeda breg
3.
ekspr.
s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati komu škodo:
v službi ga izpodjedajo
;
izpodjedati drug drugega
/
izpodjedati komu ugled
izpodjésti
-jém
tudi
spodjésti -jém
dov.
,
2. mn.
izpodjéste
tudi
spodjéste,
3. mn.
izpodjedó
tudi
izpodjêjo
tudi
spodjedó
tudi
spodjêjo; izpodjêj
in
izpodjèj izpodjêjte
tudi
spodjêj
in
spodjèj spodjêjte; izpodjédel izpodjédla
tudi
spodjédel spodjédla,
stil.
izpodjèl izpodjéla
tudi
spodjèl spodjéla
(
ẹ́
)
1.
z jedenjem, grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti:
črv izpodje korenine
●
ekspr.
internacija mu je izpodjedla življenjske moči
pokvarila, uničila
2.
s trajnim, močnim tokom od spodaj odstraniti zemljo:
voda je izpodjedla breg
3.
ekspr.
s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo:
izpodjedel ga je v službi
/
izpodjesti komu čast, ugled
izpodjéden
tudi
spodjéden -a -o:
izpodjeden breg
;
temelji mosta so izpodjedeni
;
izpodjedeno drevo
izpodkápati
-am
tudi
spodkápati -am
nedov.
(
ȃ
)
nar.
izpodkopavati
:
izpodkapati temelje
/
izpodkapati zaupanje
izpodkòp
tudi
spodkòp -ópa
m
(
ȍ ọ́
)
kar nastane z izpodkopavanjem:
izpodkop je zadosti širok in globok
izpodkopáti
-kópljem
tudi
-ám
in
spodkopáti -kópljem
tudi
-ám
dov.
, izpodkôplji izpodkopljíte
tudi
izpodkôpaj izpodkopájte
in
spodkôplji spodkopljíte
tudi
spodkôpaj spodkopájte; izpodkôpal
in
spodkôpal
(
á ọ́, ȃ
)
1.
s kopanjem od spodaj poškodovati, uničiti:
izpodkopati drevo, hišo
/
hudournik je izpodkopal skalo
;
pren.,
ekspr.
izpodkopati temelje družbe
●
ekspr.
pomanjkanje mu je izpodkopalo zdravje
pokvarilo, uničilo
2.
ekspr.
s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa:
izpodkopati avtoriteto oblasti
;
medsebojni spori so izpodkopali organizacijo
;
izpodkopati zaupanje v kaj
/
v službi so ga izpodkopali
izpodkopán
in
spodkopán -a -o:
izpodkopan ugled
;
izpodkopano zdravje
izpodkopávanje
tudi
spodkopávanje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpodkopavati:
hudourniško izpodkopavanje
;
izpodkopavanje temeljev
/
izpodkopavanje avtoritete, ugleda
;
izpodkopavanje državne ureditve
izpodkopávati
-am
tudi
spodkopávati -am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s kopanjem od spodaj kvariti, uničevati:
izpodkopavati drevje, temelje hiše
/
voda izpodkopava bregove
;
pren.,
ekspr.
izpodkopavati temelje države
●
ekspr.
nočno delo mu izpodkopava zdravje
kvari, uničuje
2.
ekspr.
s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa:
izpodkopavati komu avtoriteto, ugled
;
izpodkopavati oblast
;
izpodkopavati vero v resnico
izpodkopováti
-újem
tudi
spodkopováti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
izpodkopavati
:
izpodkopovati korenine
/
delo v cinkarni mu izpodkopuje zdravje
/
izpodkopovati zaupanje ljudi
izpodlésti
-lézem
tudi
spodlésti -lézem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z lezenjem pod čim priti na drugo stran:
izpodlesti plot
2.
ekspr.
zahrbtno, zvijačno spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti:
prijatelj ga je izpodlezel pri dekletu
;
izpodlesti koga v službi
izpodlezoválec
in
spodlezoválec -lca
[
ispodlezovau̯ca
tudi
ispodlezovalca; spodlezovau̯ca
tudi
spodlezovalca
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor zahrbtno, zvijačno spravlja koga z določenega mesta, položaja, da ga sam zasede:
izpodlezovalci prežijo na tvoje mesto
izpodnášanje
in
spodnášanje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpodnašati:
izpodnašanje brega
/
medsebojno izpodnašanje
izpodnášati
-am
in
spodnášati -am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s potegom, sunkom odstranjevati izpod česa:
izpodnašati podstavke
/
sošolci so mu radi izpodnašali stol
2.
s silo, močjo preprečevati normalno premikanje nog:
burja ga izpodnaša
;
voda jih je začela izpodnašati
/
brezoseb.
na melišču jih je izpodnašalo
//
v zvezi z
noga
s podstavljanjem noge povzročati, da se kdo spotakne, pade:
fantje so mu izpodnašali noge
3.
s trajnim, hitrim tokom odstranjevati:
voda izpodnaša breg
/
brezoseb.
hišo je začelo izpodnašati
4.
ekspr.
preprečevati obstoj, delovanje:
njegovi nasprotniki ga izpodnašajo
;
demokratska stranka izpodnaša republikansko
/
negotovost ga izpodnaša
●
ekspr.
izpodnašati komu tla
povzročati, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročati, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja
izpodnében
tudi
spodnében -bna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki pride, pade izpod neba:
izpodnebna voda
/
rastline kljub pogosti izpodnebni moči slabo uspevajo
♦
min.
izpodnebno železo
meteorsko železo
izpodnébnik
-a
m
(
ẹ̑
)
petr.
zlasti iz železa sestavljena gmota, ki pade iz vesolja na zemljo;
meteorit
izpodnêsti
-nêsem
in
spodnêsti -nêsem
dov.
, izpodnésel izpodnêsla
in
spodnésel spodnêsla; izpodnesèn
tudi
izpodnešèn
in
spodnesèn
tudi
spodnešèn
(
é
)
1.
s potegom, sunkom odstraniti izpod česa:
izpodnesti desko
;
izpodnesti podstavek
/
izpodnesel mu je oporo, na katero se je naslanjal
//
v zvezi s
stol
s hitrim potegom, sunkom odstraniti stol izpod sedečega, da ta lahko pade:
izpodnesli so mu stol
2.
s silo, močjo preprečiti normalno premikanje nog:
val jih je izpodnesel
;
voda mu je izpodnesla noge
/
brezoseb.
na poledeneli cesti ga je izpodneslo
/
pri prehitevanju je motoristu izpodneslo zadnje kolo
//
v zvezi z
noga
s podstavitvijo noge povzročiti, da se kdo spotakne, pade:
izpodnesel mu je nogo
;
padel je, kakor bi mu kdo izpodnesel noge
3.
s trajnim, hitrim tokom odstraniti:
voda je izpodnesla breg
4.
ekspr.
preprečiti obstoj, delovanje:
izpodnesti svojega tekmeca
/
na vse načine so se trudili, da bi izpodnesli vstajo
●
ekspr.
enega so izpodnesli, drugi pa je zbežal
ustrelili
;
ekspr.
hipotezo bo treba podpreti ali pa izpodnesti
zanikati, ovreči
;
ekspr.
izpodnesli so mu stolček
povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju
;
ekspr.
izpodnesti komu tla
povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja
;
ekspr.
vse življenje je bil pošten, zdaj pa ga je izpodneslo
je naredil moralni prekršek
izpodrépiti
-im
tudi
spodrépiti -im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nagnati, spoditi koga, tako da se za njim kaj vrže:
izpodrepiti psa s krepelcem
/
ekspr.:
naj le pride, ga bom že izpodrepil
;
ne hodi tja, te bodo domači fantje izpodrepili
/
nar. gorenjsko
dekle ga je izpodrepilo
●
nar. gorenjsko
ti me že ne boš učil, ga je izpodrepil fant
zavrnil
;
nar. gorenjsko
izpodrepiti koga pri dekletu
izpodriniti
♦
vet.
izpodrepiti konja
z zavezanjem, zavozlanjem skrajšati mu rep
izpodrézati
-réžem
in
spodrézati -réžem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z rezanjem od spodaj poškodovati, uničiti:
izpodrezati korenine, steblo
;
padel je, kot bi mu noge izpodrezal
/
izpodrezati podpore pri mostu
;
pren.,
ekspr.
izpodrezati korenine birokratizmu
//
z rezanjem skrajšati:
izpodrezati kokošim peruti
2.
ekspr.
s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa:
izpodrezati akcijo sovražniku
;
izpodrezati trgovino s sosednjo državo
♦
čeb.
izpodrezati matičnike
odstraniti jih in s tem preprečiti rojenje
;
izpodrezati satje
z odstranitvijo dela satja povečati prostor v panju
;
med.
izpodrezati (otroku) prirasli jezik
zarezati v sluznično gubo
;
obrt.
izpodrezati rokavni izrez
z rezanjem na spodnjem delu narediti ga večjega
izpodrézan
in
spodrézan -a -o:
izpodrezana korenina
;
izpodrezane peruti
izpodrezávati
-am
in
spodrezávati -am
nedov.
(
ȃ
)
izpodrezovati
:
izpodrezavati korenine
;
izpodrezavati z nožem
izpodrezovánje
in
spodrezovánje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpodrezovati:
izpodrezovanje korenin
izpodrezováti
-újem
in
spodrezováti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z rezanjem od spodaj kvariti, uničevati:
izpodrezovati korenine
;
izpodrezovati osat
;
pren.,
ekspr.
izpodrezovati korenine družine
♦
čeb.
izpodrezovati satje
z odstranjevanjem dela satja povečevati prostor v panju
2.
ekspr.
s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa:
izpodrezovati možnosti za razvoj
;
z neobjektivnim poročanjem izpodrezovati znanstveno delo
izpodríniti
-em
in
spodríniti -em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s svojo težo, prostornino odstraniti kaj in zavzeti isti prostor:
para izpodrine zrak
;
ladja izpodrine 15.000 ton vode
/
izpodriniti koga s sedeža
2.
nav. ekspr.
s silo, z zvijačo spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti:
mladi ljudje so hoteli izpodriniti starejše
;
izpodrinil ga je pri dekletu
;
v službi so ga izpodrinili
3.
začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi:
avtomobili so izpodrinili poštne vozove
;
slovenščina je izpodrinila nemški jezik iz uradov
izpodríti
-ríjem
in
spodríti -ríjem
dov.
, izpodríl
in
izpodrìl
in
spodríl
in
spodrìl
(
í ȋ
)
1.
z ritjem narediti odprtino, rov pod čim:
divji prašiči so izpodrili pot
2.
z ritjem poškodovati, uničiti:
krt je izpodril sadiko
izpodrív
in
spodrív -a
m
(
ȋ
)
navt.
teža vode, ki jo izpodrine ladja:
izpodriv ladje je 15.000 ton
izpodrívanje
in
spodrívanje -a
s
(
í
)
glagolnik od izpodrivati:
izpodrivanje vode
/
izpodrivanje maternega jezika v takratnih šolah
izpodrívati
-am
in
spodrívati -am
nedov.
(
í
)
1.
s svojo težo, prostornino odstranjevati kaj in zavzemati isti prostor:
ladja izpodriva vodo
/
klor izpodriva brom iz spojin
2.
nav. ekspr.
s silo, z zvijačo spravljati koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasedati:
izpodriva ga pri dekletu
;
v službi ga izpodrivajo
/
plevel izpodriva kulturne rastline
;
velika podjetja so začela izpodrivati manjša
3.
začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi:
novi stroji izpodrivajo stare
;
uvoženo blago izpodriva domače
/
nova doživetja izpodrivajo spomine
izpodsékati
-am
in
spodsékati -am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
s sekanjem od spodaj poškodovati, uničiti:
izpodsekati deblo, korenine
;
padel je, kakor bi ga kdo izpodsekal
/
pri oranju izpodsekati osat
;
pren.,
ekspr.
izpodsekati korenine birokratizma
izpodsékan
in
spodsékan -a -o:
izpodsekano drevo
;
zgrudil se je kot izpodsekan
izpodsekávati
-am
in
spodsekávati -am
nedov.
(
ȃ
)
s sekanjem od spodaj kvariti, uničevati:
izpodsekavati drevje
;
padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge
izpodvréti
-vrèm
dov.
, izpodvŕl
(
ẹ́ ȅ
)
star.
1.
izpodnesti
:
s palico mu hoče izpodvreti nogo
2.
preprečiti
,
onemogočiti
:
treba je izpodvreti nevarnost
izpodvŕtati
-am
dov.
(
r̄
)
z vrtanjem narediti odprtino, rov pod čim:
izpodvrtati hrib
izpodžágati
-am
in
spodžágati -am
dov.
(
ȃ
)
z žaganjem od spodaj poškodovati, uničiti:
izpodžagati deblo, drevo
●
ekspr.
izpodžagali so ga
povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju
izpodžágan
in
spodžágan -a -o:
izpodžagana smreka
izpodžírati
-am
in
spodžírati -am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
z glodanjem od spodaj delati škodo, uničevati:
črvi izpodžirajo korenine
2.
slabš.
s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati škodo:
izpodžirati drug drugega
izpodžréti
-žrèm
in
spodžréti -žrèm
dov.
, izpodžŕl
in
spodžŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti:
črvi so izpodžrli korenine
●
ekspr.
skrbi so mu izpodžrle živce
pokvarile, uničile
2.
slabš.
s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo:
izpodžrli so ji dom
izpogájati
-am
dov.
(
ȃ
)
s pogajanjem priti do česa:
izpogajati visoke tantieme
;
izpogajati znižanje članarine
izpogájati se
dov.
s pogajanjem doseči soglasje, sporazum glede česa;
pogoditi se
:
izpogajati se za več sredstev
izpogájan
-a -o:
izpogajana cena, kvota
;
izpogajana sredstva
izpójati se
-am se
tudi
spójati se -am se
dov.
(
ọ́
)
izgoniti se:
krava se je izpojala
izpolnítelj
tudi
spolnítelj -a
[
ispou̯nitelj; spou̯nitelj
]
m
(
ȋ
)
kdor kaj izpolni:
izpolnitelj dolžnosti, obveznosti
/
stroj je samo izpolnitelj človekove volje
izpolnítev
tudi
spolnítev -tve
[
ispou̯nitəu̯; spou̯nitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izpolniti:
doživel je izpolnitev življenjskih idealov
;
izpolnitev vseh želj
/
izpolnitev dolžnosti, obveznosti, pogodbe, predpisov
/
izpolnitev načrta
/
izpolnitev formularja, vprašalne pole
izpolníti
in
izpôlniti -im
tudi
spolníti
in
spôlniti -im
[
ispou̯niti; spou̯niti
]
dov.
(
ī ó
)
1.
napraviti, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo:
on zmeraj obljublja, pa nikoli nič ne izpolni
/
svoje grožnje ni izpolnil
;
izpolniti besedo, obljubo
/
izpolniti komu prošnjo
ugodno rešiti
;
to željo ti lahko izpolnim
;
želja se ji ni izpolnila
//
napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo:
izpolniti dolžnost, povelje, ukaz
;
izpolniti očetovo voljo
/
izpolniti normo
/
stoodstotno izpolniti načrt
uresničiti, izvesti, izpeljati
/
armada je častno izpolnila težavno nalogo
opravila
/
vseh naročil ne morem izpolniti v tako kratkem roku
●
publ.
kandidat ni izpolnil vseh pogojev
ni imel kvalitet, ki se zahtevajo, pričakujejo
;
publ.
kongres je izpolnil vsa pričakovanja
uspeh kongresa je bil zelo velik
♦
šol.
izpolniti šolsko obveznost
končati devet let šolanja v osnovni šoli
2.
vpisati zahtevane podatke, navadno na določena mesta:
izpolniti prijavnico
/
izpolniti obrazec v treh izvodih
;
izpolniti položnico s tiskanimi črkami, pisalnim strojem
/
izpolniti rubriko
3.
napraviti, da prostor ni več prazen:
prazno steno je izpolnil s knjižnimi policami
/
nova knjiga bo izpolnila vrzel v umetnostni publicistiki
/
izpolniti izpraznjeno delovno mesto
zasesti ga
;
pren.
samo delo in glasba ne moreta izpolniti življenja
4.
živeti do določene dobe:
pesnik je izpolnil šestdeset let
izpolnívši
tudi
spolnívši
zastar.
:
izpolnivši naročilo, se je vrnil
izpôlnjen
tudi
spôlnjen -a -o:
izpolnjen obrazec
;
izpolnjeni pogoji
;
prostor je s tem izpolnjen
;
ukaz je bil v celoti izpolnjen
;
izpolnjena želja
izpolnítven
tudi
spolnítven -a -o
[
ispou̯nitven; spou̯nitven
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izpolnitev:
izpolnitvene dolžnosti, obveznosti
♦
pravn.
izpolnitveni čas
čas, v katerem se mora obveznost izpolniti
;
izpolnitveni kraj
kraj, v katerem se mora obveznost izpolniti
;
izpolnitvena tožba
izpôlnjenje
tudi
spôlnjenje -a
[
ispou̯njenje; spou̯njenje
]
s
(
ó
)
glagolnik od izpolniti:
izpolnjenje želj
/
izpolnjenje dolžnosti
/
izpolnjenje načrta
izpôlnjenost
-i
[
ispou̯njenost
]
ž
(
ȏ
)
lastnost, značilnost izpolnjenega:
izpolnjenost prostora
/
izpolnjenost življenja
izpolnjeválec
tudi
spolnjeválec -lca
[
ispou̯njevau̯ca
tudi
ispou̯njevalca; spou̯njevau̯ca
tudi
spou̯njevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj izpolnjuje:
izpolnjevalec naročil, obveznosti, ukazov
;
ekspr.
bil je slep izpolnjevalec volje drugih
/
izpolnjevalec zamisli in načrtov
izpolnjeválka
tudi
spolnjeválka -e
[
ispou̯njevau̯ka
tudi
ispou̯njevalka; spou̯njevau̯ka
tudi
spou̯njevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj izpolnjuje:
izpolnjevalka nalog, želja
izpolnjevánje
tudi
spolnjevánje -a
[
ispou̯njevanje; spou̯njevanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpolnjevati:
izpolnjevanje dolžnosti, obveznosti, predpisov
;
izpolnjevanje povelj, ukazov
;
usposobiti delavce za izpolnjevanje nalog
/
izpolnjevanje letnega načrta
/
izpolnjevanje formularjev
izpolnjevánka
-e
[
ispou̯njevanka
]
ž
(
á
)
uganka, pri kateri se besede vpisujejo v zastavljeni lik vodoravno, tako da črke, zlogi na označenih poljih dajo končno rešitev:
rešiti izpolnjevanko
izpolnjeváti
-újem
tudi
spolnjeváti -újem
[
ispou̯njevati; spou̯njevati
]
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo:
izpolnjevati obljube
;
njegove besede so se začele izpolnjevati
/
star.
božja volja se izpolnjuje nad njim
//
delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo:
izpolnjevati dolžnosti
;
izpolnjevati ukaze
/
izpolnjevati normo
/
izpolnjevati naloge
opravljati
●
publ.
kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa
imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo
2.
vpisovati zahtevane podatke, navadno na določena mesta:
izpolnjevati formularje, anketne liste
/
izpolnjevati obrazce s tiskanimi črkami
/
izpolnjevati rubrike v prijavnici
/
izpolnjevati volilne listke
3.
delati, da prostor ni več prazen:
stike kamnov v zidu izpolnjuje samo zemlja
/
to pohištvo lepo izpolnjuje prostor
;
pren.
šport in glasba izpolnjujeta njegov prosti čas
izpolnjujóč
tudi
spolnjujóč -a -e:
izpolnjujoč svojo domovinsko dolžnost, je padel
izpolnjív
-a -o
[
ispou̯njiv-
]
prid.
(
ī í
)
ki se da izpolniti;
izpolnljiv
:
izpolnjiva obljuba
izpolnjívost
-i
[
ispou̯njivost
]
ž
(
í
)
dejstvo, da je kaj izpolnljivo;
izpolnljivost
:
izpolnjivost naloge
izpolnljív
-a -o
[
ispou̯nljiv-
]
prid.
(
ī í
)
ki se da izpolniti:
izpolnljive želje
/
izpolnljiv načrt
;
ti pogoji so težko izpolnljivi
izpolnljívost
-i
[
ispou̯nljivost
]
ž
(
í
)
dejstvo, da je kaj izpolnljivo:
izpolnljivost načrta
/
izpolnljivost obveznosti
izpopolnílo
in
spopolnílo -a
[
ispopou̯nilo; spopou̯nilo
]
s
(
í
)
kar kaj izpopolni, izpopolnjuje:
močna krmila so izvrstno izpopolnilo za suho krmo
;
članki so izpopolnilo njegove razprave
/
znanje je potrebno izpopolnila
izpopolnitve
izpopolnítev
tudi
spopolnítev -tve
[
ispopou̯nitəu̯; spopou̯nitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izpopolniti:
izpopolnitev delovnega postopka
/
skrbeti za strokovno izpopolnitev delavcev
;
izpopolnitev znanja
/
prizadeval si je za izpopolnitev samega sebe
/
razpis delovnega mesta velja do izpopolnitve
zasedbe
//
kar je izpopolnjeno:
uvesti tehnične izpopolnitve
izpopolníti
in
izpopôlniti -im
tudi
spopolníti
in
spopôlniti -im
[
ispopou̯niti; spopou̯niti
]
dov.
(
ī ó
)
1.
narediti kaj bolj popolno, dovršeno:
izpopolniti izdelke
;
izpopolniti delovni postopek
;
izpopolniti stroj
;
ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili
/
z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila
/
izpopolniti izbiro
povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo
2.
dodati manjkajoče, nadomestiti:
izpopolniti zalogo
/
z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki
3.
z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje:
izpopolniti znanje na seminarju
;
strokovno izpopolniti kadre
;
izpopolniti se v glasbi, stroki
;
izpopolnil se je na praksi v tujini
izpopolníti se
in
izpopôlniti se
tudi
spopolníti se
in
spopôlniti se
postati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu:
ljudje so se v teh letih izpopolnili
;
prizadeva si, da bi izpopolnil samega sebe
izpopôlnjen
tudi
spopôlnjen -a -o:
izpopolnjen stroj
/
izpopolnjena izdaja učbenika
izpopolnítven
tudi
spopolnítven -a -o
[
ispopou̯nitven; spopou̯nitven
]
prid.
(
ȋ
)
s katerim se izpopolni:
udeležiti se izpopolnitvenega seminarja
;
izpopolnitveni tečaj za gostince
izpopôlnjenje
tudi
spopôlnjenje -a
[
ispopou̯njenje; spopou̯njenje
]
s
(
ó
)
glagolnik od izpopolniti:
izpopolnjenje znanja
/
prizadeval si je za izpopolnjenje samega sebe
izpopôlnjenost
tudi
spopôlnjenost -i
[
ispopou̯njenost; spopou̯njenost
]
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost izpopolnjenega:
tehnična izpopolnjenost stroja
izpopolnjeválec
tudi
spopolnjeválec -lca
[
ispopou̯njevau̯ca
tudi
ispopou̯njevalca; spopou̯njevau̯ca
tudi
spopou̯njevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor kaj izpopolnjuje:
sin je izpopolnjevalec in nadaljevalec očetovega dela
izpopolnjeválen
tudi
spopolnjeválen -lna -o
[
ispopou̯njevalən; spopou̯njevalən
]
prid.
(
ȃ
)
s katerim se izpopolnjuje:
organizirali so izpopolnjevalni tečaj za gostince
izpopolnjevánje
tudi
spopolnjevánje -a
[
ispopou̯njevanje; spopou̯njevanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpopolnjevati:
širjenje in izpopolnjevanje obrata
;
izpopolnjevanje proizvodnje z novimi izdelki
/
strokovno, tehnično izpopolnjevanje
;
biti na študijskem izpopolnjevanju v tujini
;
tečaj za izpopolnjevanje predmetnih učiteljev
/
moralno izpopolnjevanje ljudi
;
izpopolnjevanje samega sebe
izpopolnjeváti
-újem
tudi
spopolnjeváti -újem
[
ispopou̯njevati; spopou̯njevati
]
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj bolj popolno, dovršeno:
izpopolnjevati izdelke
;
širiti in izpopolnjevati obrat
;
izpopolnjevati stroj
/
izpopolnjevati vzgojo
;
človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval
2.
dodajati manjkajoče, nadomeščati:
izpopolnjevati zaloge
/
moštvo izpopolnjujejo z okrepitvami
3.
z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje:
izpopolnjevati znanje
;
izpopolnjevati se v pisanju
;
strokovno se izpopolnjevati
izpopolnjeváti se
tudi
spopolnjeváti se
1.
postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu:
z delom se je notranje izpopolnjeval
2.
predstavljati, ustvarjati skladno celoto:
pravili se med seboj izpopolnjujeta
izpopolnjív
-a -o
[
ispopou̯njiv-
]
prid.
(
ī í
)
ki se da izpopolniti;
izpopolnljiv
:
izdelki so izpopolnjivi
izpopolnljív
-a -o
[
ispopou̯nljiv-
]
prid.
(
ī í
)
ki se da izpopolniti:
ti stroji so še izpopolnljivi
izpòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
izprtje
:
izpor delavcev
izposlováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
s posredovanjem, svojim vplivom doseči, da kdo kaj dobi:
stric mu je izposloval službo v banki
;
kmetom so izposlovali kredite za preusmeritev kmetij
;
na občini mu je izposloval dovoljenje
;
izposloval si je daljši dopust
izposodítev
tudi
sposodítev -tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izposoditi:
izposoditev denarja
//
kar je izposojeno:
raziskovati izposoditve v jeziku
izposodíti
in
izposóditi -im
in
sposodíti
in
sposóditi -im
dov.
(
ī ọ̑
)
dati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina:
izposoditi avtomobil
;
izposoditi knjigo
izposodíti si
in
izposóditi si
in
sposodíti si
in
sposóditi si
1.
dobiti v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne:
izposoditi si obleko za nastop
;
kolo si je izposodil od prijatelja
/
izposoditi si pri sosedih na visoke obresti
●
evfem.
policisti so že prijeli tistega, ki si je izposodil vaš avto
vzel, ukradel
2.
vzeti
,
prevzeti
:
besede za te pojme smo si izposodili iz nemščine
;
izposoditi si metodo dela
3.
ekspr.
ponorčevati se, pošaliti se:
dobro, pošteno so si ga izposodili
;
pisatelj si je temeljito izposodil birokrate
izposójen
tudi
sposójen -a -o:
izposojen denar
;
izposojene besede
;
izposojene knjige moram jutri vrniti
izposodník
-a
m
(
í
)
pravn.
kdor si kaj izposodi:
izposója
-e
ž
(
ọ̑
)
glagolnik od izposoditi ali izposojati:
izposoja knjig se je v tem letu povečala
;
izposoja narodnih noš za prireditev
/
izposoja na dom
/
po dvajsetih izposojah je bila knjiga že zelo poškodovana
izposójanje
in
sposójanje -a
s
(
ọ́
)
glagolnik od izposojati:
izposojanje avtomobilov
;
izposojanje knjig v knjižnici
;
izposojanje športne opreme
/
izposojanje denarja
/
izposojanje besed iz drugih jezikov
izposójanost
-i
ž
(
ọ́
)
število, ki pove, kolikokrat je bila v določenem času izposojena kaka knjiga v knjižnicah:
pregled izposojanosti del po prevajalcih
izposójati
-am
in
sposójati -am
nedov.
(
ọ́
)
dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina:
izposojati avtomobile, kostume
●
knjižnica izposoja knjige na dom
izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj
izposójati si
in
sposójati si
1.
dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne:
ta gospodinja si pogosto izposoja živila pri sosedah
;
izposojati si denar
;
izposojati si knjige v knjižnici
●
ekspr.
noči mu niso bile dovolj, še dan si je izposojal za spanje
spal je podnevi
2.
jemati
,
prevzemati
:
izposojati si besede iz drugih jezikov
;
izposojati si ideje od drugih avtorjev
3.
ekspr.
norčevati se, šaliti se:
izposojati si svoje tovariše
;
pošteno si ga izposojajo
izposójenka
tudi
sposójenka -e
ž
(
ọ́
)
jezikosl.
prevzeta beseda, popolnoma prilagojena izposojujočemu si jeziku:
romanske, slovanske izposojenke
;
izposojenke iz nemščine
;
tujke in izposojenke
izposojeválec
-lca
[
isposojevau̯ca
tudi
isposojevalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor izposoja:
izposojevalec avtomobilov, filmov, športnih rekvizitov
2.
kdor si izposoja:
v knjižnici se je povečalo število mladih izposojevalcev
izposojeválen
tudi
sposojeválen -lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izposojanje:
izposojevalna pravila
/
izposojevalni čas
/
izposojevalna knjižnica
izposojevalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za izposojanje knjižničnega gradiva:
knjižnica ima izposojevališča v različnih manjših krajih
izposojeválka
-e
[
isposojevau̯ka
tudi
isposojevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki izposoja:
zaposlila se je kot izposojevalka
;
izposojevalka drsalk
;
knjižničarka izposojevalka
izposojeválnica
tudi
sposojeválnica -e
ž
(
ȃ
)
prostor, kjer se izposoja:
knjižnica ima izposojevalnico in čitalnico
;
poleg bifeja so uredili izposojevalnico športne opreme
//
ustanova, ki izposoja:
izposojevalnica filmov
izposojevalnína
-e
ž
(
ī
)
izposojnina
:
knjižnica se ne more vzdrževati samo z izposojevalnino
izposojevánje
tudi
sposojevánje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izposojevati:
izposojevanje avtomobilov
/
izposojevanje besed od drugih narodov
izposojeváti
-újem
tudi
sposojeváti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina:
izposojevati avtomobile
/
knjižnica izposojuje ob torkih
izposojeváti si
tudi
sposojeváti si
1.
dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne:
izposojevati si denar, knjige
2.
jemati
,
prevzemati
:
izposojevati si besede iz drugih jezikov
izposojílo
tudi
sposojílo -a
s
(
í
)
1.
zastar.
kar je izposojeno:
vrniti izposojilo
2.
knjiž.
izposoja
:
v naši knjižnici je trenutno na prvem mestu Finžgar s tisoč izposojili
izposojnína
-e
ž
(
ī
)
pristojbina za izposojanje:
plačati izposojnino
;
izposojnina za filme, knjige
izpostáva
-e
ž
(
ȃ
)
manjša enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, za katero opravlja določene posle;
ekspozitura
:
ustanoviti izpostavo
;
izpostava zavoda za zaposlovanje
izpostavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izpostaviti:
izpostavitev javni kritiki
/
izpostavitev majhnih otrok
/
zaradi tatvine so ga kaznovali z izpostavitvijo na sramotnem odru
izpostáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje:
izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku
;
izpostaviti otroka mrazu
;
izpostaviti se soncu
/
izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja
//
napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju:
izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru
;
izpostaviti se (smrtni) nevarnosti
;
ni se maral izpostaviti sodbi ljudi
2.
postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj:
takrat so pohabljene otroke izpostavili
;
kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka
;
ujetnike so izpostavili na samotnem otoku
3.
nekdaj
postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje:
izpostaviti tatu na sramotilnem odru
4.
publ.
napraviti opazno, poudariti:
režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti
●
knjiž.
v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe
razstavili
♦
jezikosl.
izpostaviti stavčni člen
postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov
;
mat.
izpostaviti
napisati skupni faktor pred oklepajem
izpostáviti se
očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost;
eksponirati se
:
on se je zelo izpostavil za prijatelja
;
izpostavila se je, da bi ga rešila
izpostávljen
-a -o
1.
deležnik od izpostaviti:
izpostavljen otrok
;
izpostavljen napadom, nevarnosti
;
ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom
;
vrt je izpostavljen soncu
2.
publ.
ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje:
politično izpostavljena oseba
/
njegov položaj je zelo izpostavljen
3.
ki moli, štrli naprej:
izpostavljeni deli pročelja
/
postojanka je bila precej izpostavljena
;
pren.
narodnostno izpostavljeni kraji
♦
alp.
izpostavljeno mesto
mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene
;
šah.
izpostavljena figura
figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena
izpostávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od izpostavljati:
izpostavljanje telesa soncu, zraku
/
izpostavljanje javni kritiki
/
izpostavljanje pohabljenih otrok
/
izpostavljanje zločincev na sramotnem odru
izpostávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da kaj na kaj deluje, učinkuje:
izpostavljati telo soncu, zraku
;
ne izpostavljajte otroka hitrim temperaturnim spremembam
/
ekspr.
izpostavljati se sovražnikovim kroglam
//
delati, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju:
izpostavljati slabe učence posmehu
;
izpostavljati se (smrtni) nevarnosti
;
ni dobro, da se izpostavljaš
2.
postavljati koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj:
izpostavljati bolne otroke in starčke
;
pren.,
ekspr.
javno izpostavljati svoje neznanje
●
knjiž.
ta kip so izpostavljali le ob redkih priložnostih
razstavljali
izpostávljati se
očitno, močno zavzemati se za kaj ne glede na nevarnost;
eksponirati se
:
izpostavljal se je za prijatelje
izpostávljenec
-nca
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor je izpostavljen:
izpostavljenci na otoku
;
izpostavljenec na sramotilnem odru
izpostávljenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost izpostavljenega:
izpostavljenost zemljišča
;
izpostavljenost zunanjim poškodbam
/
izpostavljenost vodilnega položaja
/
narodnostna izpostavljenost
izpostíti
-póstim
in
-ím
tudi
spostíti spóstim
in
-ím
dov.
, izpôstil
in
izpóstil
tudi
spôstil
in
spóstil
(
ī ọ́, í
)
nav. ekspr.
s postom, odtegovanjem hrane povzročiti občutek potrebe po jedi:
zapornike so izpostili
;
ko se bo izpostil, bo spet rad jedel
izpotíti
-ím
dov.
, izpótil
(
ī í
)
s potenjem spraviti iz sebe:
izpotiti bolezen, prehlad
●
ekspr.
precej dolgo je trajalo, preden je izpotil popito vino
se je streznil
izpotíti se
prenehati potiti se:
ko se bo izpotil, mu bo dobro
//
izločiti veliko pota:
koža se mora izpotiti;
prim.
spotiti
izpôved
-i
ž
(
ȏ
)
1.
glagolnik od izpovedati:
izpoved ljubezni, sreče
/
izpoved življenjskega nazora
;
izpoved vere
2.
kar kdo izpove:
roman je avtorjeva osebna izpoved
;
vsebina pesnikovih izpovedi
/
lirična, razpoloženjska izpoved
/
ljubezenska izpoved
/
njena izpoved ga je zelo pretresla
3.
kar zaslišani pove o kaki stvari:
izpovedi prič in soudeležencev se razlikujejo
♦
pravn.
kriva izpoved;
prim.
spoved
izpovédati
-povém
dov.
(
ẹ́
)
1.
posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu:
izpovedati ljubezen, žalost
;
v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva
;
izpovedati se v glasbi, slikarstvu
/
izpovedati dekletu ljubezen
/
knjiž.
to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki
izrazil
/
star.
odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati
povedal, priznal
2.
pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari:
priče so izpovedale drugače kot obdolženec
;
brez obotavljanja, po resnici izpovedati
/
izpovedati pod prisego
/
izpovedal je, da je nedolžen
3.
javno izraziti svojo pripadnost čemu:
izpovedati vero
;
vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost
izpovédati se
ekspr.
povedati vse, kar človeka vznemirja:
čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal
;
izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu
;
odkrito se izpovedati
izpovédan
-a -o:
izpovedana ljubezen
;
to je bilo jasno, pred pričami izpovedano;
prim.
spovedati
izpovédba
-e
ž
(
ẹ̑
)
pravn.
kar zaslišani pove o kaki stvari:
izpovedbe obdolženega so v nasprotju z izpovedbami prič
;
vztrajati pri svoji izpovedbi
;
kriva izpovedba
izpôveden
-dna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na (umetniško) izpoved:
izpovedni značaj pesmi
/
izpovedna moč
♦
lit.
izpovedni pesnik
;
izpovedna pesem
;
izpovedno-pripovedna pesem
pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi;
prim.
spoveden
izpôvednost
-i
ž
(
ȏ
)
knjiž.
lastnost, značilnost izpovednega:
pretresljiva izpovednost vojne lirike
/
glasbena, likovna, umetniška izpovednost
izpovedoválec
-lca
[
ispovedovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor izpoveduje:
v teh pesmih se kaže kot globok izpovedovalec
/
izpovedovalec svojih nazorov
izpovedovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpovedovati:
izpovedovanje čustev, ljubezni
;
umetniško izpovedovanje
/
izpovedovanje nazorov
;
izpovedovanje vere
izpovedováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu:
izpovedovati ljubezen, samoto, žalost
;
v črtici se avtor izpoveduje osebno in neposredno
;
glasbeno, likovno se izpovedovati
/
film lahko prav tako izpoveduje kot roman
/
knjiž.
kritik izpoveduje pomembne misli o vzgajanju talentov
izraža
2.
javno izražati svojo pripadnost čemu:
izpovedovati svojo narodnost
;
izpovedovati vero
/
izpovedovati ideje, nazore
;
pren.,
publ.
javno izpovedovati vero v družbeni napredek
izpovedováti se
ekspr.
pripovedovati, kar človeka vznemirja:
dolgo se je izpovedovala materi
izpovedujóč
-a -e:
pisal je, iskreno izpovedujoč svoje ideje
izpovedován
-a -o:
izpovedovani nazori
;
izpovedovana ljubezen;
prim.
spovedovati
izpralína
-e
ž
(
í
)
geol.
osamljena skala, ki je ostala kljub delovanju tekoče vode:
izpraskanína
-e
ž
(
í
)
med.
izpraskano tkivo:
izpraskanina maternice
izpráskati
-am
dov.
(
á
)
1.
s praskanjem spraviti iz česa:
izpraskati kamenčke iz zida
●
ekspr.
oči bi ji izpraskala
zelo sem jezna nanjo
♦
med.
izpraskati maternico
odstraniti maternično sluznico
2.
s praskanjem narediti:
izpraskati podpis v zid;
prim.
spraskati
izprášanec
-nca
m
(
á
)
kdor je izprašan:
izprašanec je odgovoril na vsa vprašanja
izprášati
tudi
izprašáti -am
tudi
sprášati
tudi
sprašáti -am
dov.
,
tudi
izprášala
tudi
sprášala
(
á á á
)
1.
s spraševanjem poizvedeti:
izprašal je sina, kod je hodil
;
natančno, temeljito so ga izprašali o vsem
;
zastar.
izprašati po novicah
povprašati
●
ekspr.
izprašaj si malo vest, če nisi tega tudi sam kriv
premisli
2.
zaslišati
2
:
izprašati obdolženca, pričo
/
navzkrižno izprašati
3.
zastar.
z vprašanji ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje;
vprašati
:
izprašati učenca
;
izprašati iz matematike
;
izprašati pri izpitu
izprášan
tudi
sprášan -a -o
1.
deležnik od izprašati:
izprašan pred komisijo
/
izjave izprašanih prič
zaslišanih
/
učenec je bil izprašan vso snov, iz vse snovi
vprašan
2.
ki je opravil izpit za kako strokovno dejavnost:
izprašani gasilec, lovec
;
izprašana babica
izpraševálec
-lca
[
ispraševau̯ca
tudi
ispraševalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor izprašuje:
pokazal se je kot neutruden izpraševalec
/
pri ustnem anketiranju so izpraševalci obiskali nad petsto družin
2.
kdor z vprašanji ugotavlja, preverja kandidatovo znanje:
določiti izpraševalce
;
z natančnimi odgovori je presenetil izpraševalce
;
izpraševalec metodike
;
izpraševalec pri izpitu
3.
zasliševalec
:
ujetnika so odpeljali pred stroge izpraševalce
izpraševálka
in
spraševálka -e
[
ispraševau̯ka
tudi
ispraševalka; spraševau̯ka
tudi
spraševalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki izprašuje:
odgovarjal je vneti izpraševalki
/
izpraševalka pri izpitu
;
izpraševalci in izpraševalke
izpraševánec
in
spraševánec -nca
m
(
á
)
kdor je izpraševan:
pri zapisovanju narečnega gradiva je treba upoštevati starost izpraševanca
;
število, vzorec izpraševancev
/
izpraševanec je bil pri izpitu iz matematike ves zmeden
izpraševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpraševati:
opustiti nadležno izpraševanje
;
z izpraševanjem je dognal, kje je
/
izpraševanje učencev pri izpitu
spraševanje
♦
rel.
ženin in nevesta sta šla k izpraševanju
nekdaj
k župniku na pogovor o krščanskem nauku in zakonu
;
velikonočno izpraševanje
nekdaj
preverjanje in dopolnjevanje znanja krščanskega nauka pred veliko nočjo
izpraševánka
in
spraševánka -e
ž
(
á
)
ženska, ki je izpraševana:
komisija je ugodila pritožbi izpraševanke
izpraševáti
1
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s spraševanjem poizvedovati:
novinarji so ga izpraševali o vpletenosti v škandal
;
kandidate na razgovorih izprašujejo o vsem mogočem
;
podrobno, temeljito izpraševati
/
izprašuje me z očmi
●
ekspr.
izpraševati si vest
premišljati o pravilnosti, upravičenosti svojega ravnanja
2.
zasliševati
:
navzkrižno izpraševati priče
;
ujetnike so izpraševali med mučenjem
3.
zastar.
z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje;
spraševati
:
izpraševati učence vso uro
/
izpraševati matematiko
;
izpraševati pri izpitu
/
izpraševati vso snov, iz vse snovi
;
izpraševati za ocene
;
izpraševati pri izpitu
izprašujóč
-a -e
izprašujoč glas, pogled
izpraševáti
2
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
odstranjevati prah iz česa:
izpraševati obleko, preproge
izprašílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
teh.
s katerim se odstranjuje prah:
izprašilni boben
;
izprašilna naprava
izprašíti
-ím
tudi
sprašíti -ím
dov.
, izprášil
tudi
sprášil
(
ī í
)
odstraniti prah iz česa:
izprašiti obleko, preprogo
;
izprašiti in izkrtačiti naslonjače
●
šalj.
izprašiti komu hlače, zadnjico
natepsti ga
;
ekspr.
izprašil bo sinu lahkomiselnost iz glave
s strogim ravnanjem bo dosegel, da sin ne bo več lahkomiseln
izprašèn
tudi
sprašèn -êna -o:
izprašena obleka, posteljnina;
prim.
sprašiti
2
izpráti
-pêrem
tudi
spráti spêrem
dov.
, izprál
tudi
sprál
(
á é
)
1.
z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti:
izprati perilo
;
izprati v mlačni vodi
;
dobro izprati
/
izprati rano z alkoholom
;
izprati si usta
♦
med.
izprati želodec
s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi
2.
z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo:
izprati belež s tal
;
izprati kri z roke
;
izprati milnico
;
izprati madež z bencinom
3.
s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega:
naliv je izpral rodovitno plast zemlje
/
voda je izprala skalo
4.
mont.
v vodi ločiti koristne rudnine ali premog od jalovine:
izprati zlato
izprán
tudi
sprán -a -o
1.
deležnik od izprati:
izpran madež
;
lepo izprano perilo
2.
ki je zaradi pranja izgubil prvotno kakovost, lastnost:
obledela in izprana ruta
/
izprane barve
/
izprano seno
/
od dežja izpran napis;
prim.
sprati
izprávdati
-am
dov.
(
ȃ
)
z uspehom končati pravdo, tožbo:
srečno izpravdati spor s sosedom
/
z notranjim predmetom
izpravdati pravdo
izpraznítev
tudi
spraznítev -tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izprazniti:
izpraznitev poštnega nabiralnika, skladišča
/
izpraznitev zasedenega ozemlja
/
izpraznitev stanovanja
/
izpraznitev službenega mesta
izprazníti
in
izprázniti -im
tudi
sprazníti
in
sprázniti -im
dov.
(
ī á
)
1.
napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine:
izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje
;
vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel
;
rezervoar se je izpraznil
●
evfem.
ponoči so izpraznili blagajno
ukradli denar iz blagajne
;
ekspr.
v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico
potrošil je precej denarja
;
ekspr.
proti njemu je izpraznil pet strelov
izstrelil
;
ekspr.
pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine
pokupili skoraj vse blago
♦
elektr.
izprazniti akumulator
porabiti shranjeno električno energijo
//
izpiti
,
popiti
:
izpraznili so nekaj buteljk vina
;
izprazniti kozarec na dušek, v dušku
2.
izločiti blato, seč:
izprazniti črevo, mehur
/
pog.,
ekspr.
izpraznil se je kar pred vrati
opravil potrebo; se izbruhal
3.
narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor:
izprazniti dvorano, postajo
;
proti večeru se je mesto izpraznilo
/
med racijo so izpraznili pol mesta
odpeljali, zaprli
;
do nedelje je treba izprazniti stanovanje
oditi iz njega z vsemi premičninami
izprazníti se
in
izprázniti se
tudi
sprazníti se
in
sprázniti se
postati prost, nezaseden:
v podjetju se je izpraznilo nekaj mest
;
v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika
●
ekspr.
zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš
rečeš, poveš vse
izpráznjen
tudi
spráznjen -a -o:
izpraznjen akumulator
;
izpraznjena posoda
;
izpraznjeno službeno mesto
izpraznítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izpraznitev stanovanjskih, poslovnih prostorov:
izpraznitveni nalog
/
izpraznitveni rok
izpráznjenost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost izpraznjenega:
mesto je bilo grozljivo zaradi popolne izpraznjenosti
izpraznjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izpraznjevanje:
izpraznjevalna priprava
♦
teh.
izpraznjevalni ventil
izpraznjevánje
tudi
spraznjevánje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpraznjevati:
izpraznjevanje posode
/
izpraznjevanje črevesja
;
izpraznjevanje seča iz mehurja
/
izpraznjevanje gostiln, stanovanj
izpraznjeváti
-újem
tudi
spraznjeváti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine:
izpraznjevati posodo
;
poštni nabiralnik izpraznjujejo vsak dan
;
mehanično izpraznjevati smetnjake
/
izpraznjevati pepel iz peči
●
ekspr.
ves večer je izpraznjeval kozarce
pil, popival
2.
izločati blato, seč:
izpraznjevati črevo, mehur
;
redno si izpraznjevati črevesje
3.
delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor:
izpraznjevati dvorano
;
trg se je začel izpraznjevati
/
z vso naglico so izpraznjevali stanovanje
izprebístrek
-a
[
isprebistrək
]
m
(
ȋ
)
med.
čas, trenutek, ko se duševnemu bolniku vrne zavest:
v zadnjem času so opazili pri bolniku več izprebistrekov
izprebistríti se
-ím se
dov.
, izprebístril se
tudi
izprebistríl se; izprebistrèn
(
ī í
)
med.
imeti izprebistrek:
včasih se izprebistri in me spozna
izpréči
-préžem
tudi
spréči spréžem
dov.
, izprézi izprézite
in
izprezíte
tudi
sprézi sprézite
in
sprezíte; izprégel izprégla
tudi
sprégel sprégla;
nam.
izpréč
in
izprèč
tudi
spréč
in
sprèč
(
ẹ́
)
1.
odpeti vprežno žival in ji sneti vprežno opremo:
izpreči konje, vole
/
izpreči voz
2.
ekspr.
prenehati z delom, navadno napornim, dalj časa trajajočim:
čas je, da izprežeš in si oddahneš
;
za nekaj časa bo treba izpreči
/
oče je izpregel in izročil posestvo sinu
prenehal gospodariti
izpréžen
tudi
spréžen -a -o:
izprežen konj
;
izprežen voz
izpred
in
spred
predl.
,
z rodilnikom
1.
za izražanje usmerjenosti iz položaja pred čim:
avtobus odpelje izpred gostilne
;
umaknite se izpred ogledala
/
opazovati izpred vrat
/
pogreb bo izpred hiše žalosti
v osmrtnicah
v kateri je umrli živel
//
publ.
za izražanje položaja pred čim;
pred
2
:
avto stoji izpred garaže
2.
za izražanje izhajanja iz časa pred čim:
to je popevka izpred sedmih let
;
vračajo se razmere izpred vojne
izprégati
-am
tudi
sprégati -am
nedov.
(
ẹ̄
)
odpenjati vprežno žival in ji snemati vprežno opremo:
izpregati konje;
prim.
spregati
izpreparírati
-am
dov.
(
ȋ
)
biol.
s prepariranjem dobiti iz česa:
izpreparirati žilo iz živali
izprêsti
-prêdem
in
izprésti -prédem
dov.
,
stil.
izprèl izprêla
in
izpréla
(
é; ẹ́
)
knjiž.
izpeljati
,
izvesti
2
:
stvar je dobro zasnoval in tudi izpredel;
prim.
spresti
izpréšati
-am
dov.
(
ẹ́
)
nižje pog.
iztisniti
:
izprešati sok iz grozdja
/
ekspr.
zapornike so mučili, da bi izprešali iz njih priznanje;
prim.
sprešati
izpréti
-prèm
dov.
, izpŕl
(
ẹ́ ȅ
)
začasno odpustiti z dela stavkajoče delavce:
izpreti delavce iz tovarne
izprevésti
-vézem
in
izprevêsti -vêzem
dov.
(
ẹ́; é
)
knjiž.
izvesti
1
,
prevesti
2
:
izprevesti z zlatom
izprevézen
-a -o
in
izprevezèn -êna -o:
z biseri izprevezena torbica
izprézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
izpregati
:
izprezati konje
izprežáti
-ím
dov.
, izprêži
in
izpréži; izprêžal
in
izpréžal
(
á í
)
s prežanjem zagledati, odkriti:
izprežal je skrito znamenje, kje naj se umakne
/
izprežal je priliko, da je pobegnil
/
ekspr.
pri ključavnici je vse izprežala
izpréžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
namenjen za izpreganje:
izprežno dvorišče
izpŕhati
-am
tudi
spŕhati -am
dov.
(
r̄
)
1.
umiti s prho:
izprhati otroka
;
izprhati si obraz
2.
s prhanjem spraviti (kaj tekočega) iz ust, nosa:
otrok je izprhal jed
;
izprhati vodo
3.
izprašiti
:
izprhati jopič;
prim.
sprhati
izprhávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s prhanjem spravljati (kaj tekočega) iz ust, nosa:
izprhavati vodo
;
pren.
vlak izprhava oblake sopare
izpríčati
-am
dov.
(
ī ȋ
)
1.
knjiž.
javno pokazati, izraziti:
ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest
;
izpričati pripravljenost za sodelovanje
;
ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost
/
dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje
pokazal
2.
star.
utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi;
dokazati
:
na sodišču je izpričal svojo nedolžnost
;
zastar.
niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo
/
pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka
potrditi
izpríčan
-a -o
1.
deležnik od izpričati:
enotnost gledišč je izpričana
2.
knjiž.
za katerega je znan, potrjen obstoj:
ta kraj je izpričan že v srednjem veku
;
zgodovinsko izpričano ime
izpríčba
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
1.
dokaz
,
potrdilo
:
imeti izpričbe
;
neovrgljiva izpričba
/
pisna izpričba
2.
spričevalo
:
dobiti izpričbo zrelosti
3.
izjava
:
verjeli so mojim izpričbam
izpričeválec
-lca
[
ispričevau̯ca
tudi
ispričevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor kaj izpričuje:
izpričevalec ljudske volje
/
kinematografi so najvidnejši izpričevalci kulture kakega mesta
izpričevánje
tudi
spričevánje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izpričevati:
izpričevanje enotnosti
/
izpričevanje resnice
/
po njegovem izpričevanju je ta dežela bogata
izpričeváti
-újem
tudi
spričeváti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
knjiž.
javno kazati, izražati:
izpričevati svoje nazore
;
s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus
;
v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost
//
nav. 3. os.
biti zunanji izraz, znamenje česa;
dokazovati
:
ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot
;
vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo
2.
star.
utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi;
dokazovati
:
izpričevati svojo nedolžnost
/
vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka
izpričeváti se
tudi
spričeváti se
nar.
opravičevati se:
izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil
izpričílo
-a
s
(
í
)
star.
dokaz
,
potrdilo
:
drama je izpričilo njegove umetniške tvornosti
izprídenec
-nca
m
(
ȋ
)
izprijenec
:
fant je izpridenec
izprídenje
tudi
sprídenje -a
s
(
ȋ
)
izprijenje
:
moralno izpridenje otrok
izprídigati
-am
dov.
(
í
)
ekspr.
reči, povedati vse, zlasti kar koga vznemirja, teži:
izpridigala je, da so njeni otroci neubogljivi
;
pusti ga, naj se izpridiga
izpríditi
-im
tudi
spríditi -im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu:
družba ga je izpridila
;
izpriditi mladino s slabim branjem
;
v tujini se je do kraja izpridil
/
izpridil jo je v sleparko
/
idejno, politično se izpriditi
/
stare vrednote so se izpridile v puhle konvencionalnosti
●
star.
žena se mu je izpridila s sosedom
imela spolne odnose z njim
izpríditi se
tudi
spríditi se
nar.
povzročiti, da kaj nima več kakovosti v zadostni meri;
pokvariti se
:
meso se na toplem izpridi
/
ta jed se hitro izpridi
postane neužitna
izpríjen
in
izpríden
tudi
spríjen
in
spríden -a -o:
izprijen človek
;
izprijena hrana
izpríjanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od izprijati:
moralno izprijanje
;
izprijanje dobrih kmečkih nravi
izpríjati
-am
tudi
spríjati -am
nedov.
(
ī
)
ekspr.
povzročati, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu:
slaba družba ga izprija
izpríjenec
tudi
spríjenec -nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
izprijen človek:
družiti se z izprijenci
/
moralni, spolni izprijenec
izpríjenje
tudi
spríjenje -a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izpriditi:
moralno izprijenje
;
izprijenje značajev
izpríjenka
tudi
spríjenka -e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
izprijena ženska:
družiti se z izprijenkami
izpríjenost
tudi
spríjenost -i
ž
(
ȋ
)
značilnost izprijenega človeka:
prizadela ga je izprijenost tega mladega fanta
/
moralna, spolna izprijenost
/
izprijenost značaja
/
po mestih se je pojavila velika izprijenost
izpríščiti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
med.
izpustiti se:
lišaj se izprišči
;
brezoseb.
po životu se mu je izpriščilo
/
koža se izprišči
izprosíti
-prósim
tudi
sprosíti sprósim
dov.
, izpróšen
tudi
spróšen
(
ī ọ́
)
1.
s prošnjami priti do česa:
hrano so izprosili pri sosedih
;
izprosila je, da so vzeli sina na delo
;
za nekaj dni si je izprosil dopust
//
rel.
s prošnjami, molitvijo priti do česa:
izprositi milost, nebesa, srečo
/
Mati božja naj mu izprosi zdravje
2.
pregovoriti
:
očeta ne bo mogoče izprositi
●
nar. belokranjsko
izprositi (si) dekle
dobiti soglasje, privoljenje pri snubljenju, zasnubiti
izprosjáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:
hrano so izprosjačili
izprožiti
ipd.
gl.
sprožiti
2
ipd.
izprsávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
1.
bočiti prsi:
poveljnik se je izprsaval, da bi bil videti večji
2.
ekspr.
bahati se, postavljati se:
zmeraj se izprsava
izpŕsiti se
-im se
dov.
(
r̄ ȓ
)
1.
izbočiti prsi:
vzravnal se je in izprsil
;
bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok
2.
ekspr.
pobahati se, postaviti se:
pred tovariši se rad izprsi
●
ekspr.
mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil
samozavestno, bahavo rekel, povedal
izpŕskati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
ekspr.
krčevito se smejoč reči, povedati:
to je izprskal v glasnem smehu
izpŕskati se
pog.,
ekspr.
povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja:
naj se izprska in izkašlja
●
nizko
pusti ga, naj se izprska, je zavpil
spolno izživi
izprševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
pršeč oddajati delce:
raketa izpršuje iskre
izpŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od izpreti:
lastniki rudnika so razglasili izprtje
/
izprtje delavcev
izpsováti
-újem
dov.
, izpsovál
(
á ú
)
star.
ozmerjati
,
ošteti
:
izpsovala je sosedo
izpsováti se
ekspr.
z zmerjanjem, oštevanjem izraziti svoje nezadovoljstvo, nerazpoloženje:
pusti ga, naj se izpsuje
izpúh
-a
m
(
ȗ
)
1.
strojn.
odvajanje izrabljenih plinov iz motorjev z notranjim zgorevanjem ali pare:
izpuh pare, plina
;
odprtina za izpuh
2.
pog.
izpušna cev:
izpuh pri avtomobilu
3.
izpušni plini, izpušne pare:
izpuhi onesnažujejo ozračje
izpúhati
-am
dov.
(
ū
)
s puhanjem spraviti iz ust, pljuč:
izpuhati tobakov dim
/
lokomotiva izpuha paro
izpuhávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s puhanjem spravljati iz ust, pljuč:
kadi cigareto in veselo izpuhava dim
;
izpuhavati toplo sapo
/
ekspr.
rakete izpuhavajo pline
izpúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
s puhanjem naenkrat spraviti iz ust, pljuč:
izpuhnil je oblaček dima
;
izpuhniti toplo sapo
izpuhtéti
-ím
tudi
spuhtéti -ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. ekspr.
izhlapeti
,
izpareti
:
tekočina je izpuhtela
;
vino je izpuhtelo iz posode
//
izginiti
,
miniti
:
napetost je kmalu izpuhtela
;
sanje so nenadoma izpuhtele (v nič)
;
počasi ji je izpuhtela žalost iz srca
/
sneg je že drugi dan izpuhtel
skopnel
●
ekspr.
počakaj, naj mu pijača izpuhti
naj se strezni
;
ekspr.
to mi je že zdavnaj izpuhtelo iz glave, spomina
sem že pozabil
;
kam je fant že spet izpuhtel
izginil
izpuhtévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izpuhtevati:
izpuhtevanje vlage, vode
/
od izpuhtevanja potnih teles segret zrak
izpuhtévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
nav. ekspr.
izhlapevati
,
izparevati
:
vino v posodi izpuhteva
;
pod sončnimi žarki izpuhteva vlaga
//
izginjati
,
minevati
:
malodušje izpuhteva
2.
knjiž.
oddajati
,
širiti
:
motor izpuhteva vročino
;
nekatere živali izpuhtevajo močen vonj
/
tovarna izpuhteva smrad (v okolico)
izpuhtína
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
knjiž.
kar izpuhti:
zrak je zastrupljen z izpuhtinami
;
izpuhtine vina
/
očistiti izpuhtino z očal
izpúkati
-am
dov.
(
ū
)
nar.
izpuliti
,
izdreti
:
izpukati las
/
izpukati ptici perje
populiti
izpúkniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
nar.
izpuliti
,
izdreti
:
izpukniti las, zob
;
izpukniti nit iz blaga
izpulítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izpuliti:
izpulitev zoba
izpulíti
in
izpúliti -im
tudi
spulíti
in
spúliti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči:
izpuliti las, zob
;
izpuliti nit iz blaga
;
izpuliti rastlino s korenino vred
/
izpuliti ptici perje
populiti
;
pren.,
ekspr.
izpuliti pohlepnost iz srca
●
pog.,
ekspr.
izpuliti hudiču rep
doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo
//
z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh:
komaj mu je izpulil nož iz rok
;
izpulila mu je roko, ki jo je držal
;
izpulil se mu je iz rok
;
pren.,
publ.
na domačem terenu so jim izpulili zmago
2.
ekspr.
z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa:
izpulil mu je zadnje evre
/
iz otrok so izpulili vso skrivnost
izpúljen
tudi
spúljen -a -o:
izpuljen las, zob
;
izpuljeno perje
izpúst
-a
m
(
ȗ
)
1.
nav. mn.
odvajanje odpadnih snovi ali snovi, ki nastanejo kot stranski produkt:
izpusti ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov
;
izpust odplak, plinov
;
izpusti škodljivih snovi
2.
izpustitev
:
aretiranec čaka na izpust
;
izpust iz zapora
/
izpust živine na pašo
3.
odprtina za izpuščanje česa:
plinski avtomat ima lahko več izpustov
;
izpust za paro
;
zbiralnik z izpustom v reko
♦
agr.
izpust
ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine
;
grad.
izpust
objekt pri dolinski pregradi za praznjenje vode iz akumulacijskega jezera
;
jezikosl.
izpust
neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati
;
pravn.
pogojni izpust
izpústen
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na izpust:
izpustno potrdilo
/
izpustna cev, pipa
/
izpustna vratca
♦
teh.
izpustni ventil
izpustítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izpustiti:
izpustitev obsojenca
;
izpustitev iz zapora
;
izpustitev na prostost
/
izpustitev črke
izpustíti
-ím
tudi
spustíti -ím
dov.
, izpústil
tudi
spústil
(
ī í
)
1.
prenehati imeti kaj z rokami oprijeto:
prijel ga je in ga takoj izpustil
;
izpustiti kozarec, vrv
;
izpustiti iz rok
;
če se boš izpustil, boš padel
2.
spraviti kaj (tekočega) iz česa:
izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi
/
izpustiti sapo
/
izpustiti prašiču kri
z vbodljajem povzročiti, da odteče kri
//
povzročiti, narediti, da pride žival iz česa:
izpustiti živino
;
izpustiti konje na pašo
3.
prenehati ohranjati koga na določenem mestu:
izpustiti talce
;
izpustiti iz ječe
;
zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili
/
izpustili so ga iz vojske
;
izpustiti učence domov
//
navadno z nikalnico
ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto:
prišel bi bil prej, pa me niso izpustili
/
tako družaben je, da ga ne izpustimo več
4.
ne navesti, ne upoštevati:
izpustiti člen, črko, številko
;
pri prepisovanju je izpustil cel stavek
5.
pog.
ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja:
nobenega plesa ne izpusti
;
več predavanj je izpustil
/
ekspr.
vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več
//
ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti:
prebarval je vsa okna, le eno je izpustil
6.
pog.,
ekspr.
izstreliti
:
izpustiti rafal na sovražnika
●
ekspr.
misel na beg me ni več izpustila
neprenehoma sem mislil na beg
;
ekspr.
niti solze ni izpustila
ni zajokala
;
zastar.
izpustiti dušo
umreti
;
izpustiti komu oko
iztakniti
;
pog.,
ekspr.
včasih izpusti kako pametno
reče, pove
;
izpustiti ugodno priložnost
ne izrabiti
;
ekspr.
izpustiti zmago iz rok
ne zmagati kljub ugodnemu položaju
;
ekspr.
ne izpusti ga iz oči
neprestano ga gleda, nadzoruje
;
ekspr.
izpustil je vajeti iz rok
dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva
;
ekspr.
ne izpusti ga izpred oči
neprestano ga ima blizu sebe
♦
pravn.
izpustiti pogojno
;
šport.
diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca
izpustíti se
tudi
spustíti se
pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici:
mozolji so se mu izpustili po obrazu
izpuščèn
tudi
spuščèn -êna -o:
pogojno izpuščen
;
izpuščena beseda
;
izpuščena priložnost
;
izpuščeno število;
prim.
spustiti
izpústnica
-e
ž
(
ȗ
)
star.
pisno potrdilo o izpustitvi, izpustu:
dobiti izpustnico
;
izpustnica iz šole, zapora
izpuščáj
tudi
spuščáj -a
m
(
ȃ
)
bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici:
izpuščaj se pojavi
;
dobiti, imeti izpuščaje
;
lisast, mehurčast izpuščaj
;
srbeč izpuščaj
;
izpuščaji po nogah
/
koprivnični, vročinski izpuščaj
♦
rib.
drstni izpuščaji
belkasti bradavičasti izrastki na koži samcev med drstjo
izpuščájast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima izpuščaje:
izpuščajast obraz
izpúščanje
tudi
spúščanje -a
s
(
ú
)
glagolnik od izpuščati:
izpuščanje pare
/
izpuščanje osebka v stavku;
prim.
spuščanje
izpúščati
-am
tudi
spúščati -am
nedov.
(
ú
)
1.
večkrat izpustiti:
izpuščati predmete iz rok
2.
spravljati kaj (tekočega) iz česa:
izpuščati oblake dima iz pipe
;
izpuščati tekočino v ozkem curku
/
ekspr.
izpuščati nerazločne glasove
●
ekspr.
počasi izpušča besede iz ust
počasi govori
;
nizko
izpuščati jih
pline iz črevesja
//
povzročati, delati, da pride žival iz česa:
izpuščati živino na pašo
3.
ne ohranjati koga na določenem mestu:
izpuščati zapornike
;
izpuščati iz ječe, na prostost
4.
ne navajati, ne upoštevati:
izpuščati črke, številke
;
pri prepisovanju je izpuščal cele stavke
izpúščati se
tudi
spúščati se
pojavljati se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici:
mozolji se mu izpuščajo;
prim.
spuščati
izpuščênec
-nca
m
(
é
)
knjiž.
kdor je izpuščen:
njegovega očeta ni bilo na seznamu izpuščencev
izpúšen
-šna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na izpuh:
izpušni ventil
;
izpušna šoba
/
izpušni gib
gib bata, pri katerem plini ali para po opravljenem delu izstopajo iz valja batnega stroja
;
izpušni plini
plini, ki po opravljenem delu izstopajo iz motorja z notranjim zgorevanjem
;
izpušna cev
cev, po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem
izrába
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od izrabiti:
izraba prostora
/
maksimalna izraba energije
/
izraba položaja
/
nadomestiti stare stroje zaradi izrabe
izrabljenosti
izrabíti
in
izrábiti -im
dov.
(
ī á
)
1.
popolnoma, v celoti porabiti:
izrabiti ves kredit
//
napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi:
izrabiti prostor
/
ves prosti čas izrabi za študij
2.
napraviti, da kaj opravi svoj namen:
maksimalno izrabiti stroj
;
izrabiti energetske vire
3.
napraviti, da kaj prinese ugodnosti:
izrabiti ugodne razmere
/
izrabil je ugodno priložnost in zbežal
//
napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti:
izrabiti službeni položaj
;
izrabiti predpise
4.
dati komu premajhno povračilo za delo, ki ga je opravil:
brezobzirno izrabiti delavce
5.
z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno:
čopič je izrabil do držaja
;
čevlji so se že izrabili
;
stroj se je čisto izrabil
/
žival se pri težkem delu kmalu izrabi
izčrpa, oslabi
izrábljen
-a -o:
dobro izrabljen čas
;
načrtno izrabljen prostor
;
stroj je že izrabljen
izrábljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od izrabljati:
izrabljanje energetskih virov za gospodarstvo
/
izrabljanje službenega položaja
izrábljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da se kaj funkcionalno, namensko uporablja:
dobro izrabljati prostor
/
koristno izrabljati čas
2.
delati, da kaj opravlja svoj namen:
maksimalno izrabljati stroje
;
za elektrarne se izrabljajo tudi veliki slapovi
3.
delati, da kaj prinese ugodnosti:
izrabljati ugoden položaj na tržišču
/
kot vljudnostna fraza
izrabljam to priložnost, da se vam zahvalim za pomoč
//
delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti:
izrabljati službeni položaj
;
izrabljati neurejene razmere
/
izrabljati svoj vpliv na mladino
4.
dajati komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja:
izrabljati delavce
izrábljati se
z dolgo rabo, uporabo postajati neuporaben, neprimeren:
stroji se izrabljajo
izrabljajóč
-a -e:
izrabljajoč ugodno priložnost, so pobegnili
izrábljan
-a -o:
gospodarsko izrabljane kolonije
izrábljenost
-i
ž
(
á
)
značilnost izrabljenega:
izrabljenost strojev
/
zaradi izrabljenosti so izločili iz prometa deset avtobusov
izrabljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izrabiti:
izrabljivi prostori
;
izrabljiva snov
izrabljívost
-i
ž
(
í
)
značilnost izrabljivega:
izrabljivost živil
izračún
-a
m
(
ȗ
)
1.
glagolnik od izračunati:
izračun amortizacije, davka, stroškov
/
publ.
ekonomski izračun
ekonomski račun
2.
nav. mn.,
publ.
rezultat računanja:
izračuni kažejo, da je ta način gradnje najcenejši
;
po prvih izračunih je turistična sezona uspešna
/
izračun ni pravilen, ker so v formulo vstavljeni napačni podatki
izračúnanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izračunati:
izračunanje cene, obresti
/
izračunanje ploščine, prostornine
izračúnati
-am
tudi
zračúnati -am
dov.
(
ȗ
)
1.
z računanjem ugotoviti, določiti:
izračunati hitrost vožnje
;
izračunati obresti
;
izračunal je, kdaj se bo komet najbolj približal zemlji
/
izračunati na pamet, prste, z računalom
//
ugotoviti, določiti sploh:
izračunali so, da imajo še dovolj časa do odhoda vlaka
;
hitro si je izračunal, da ga lahko reši le beg
2.
končati računsko operacijo:
dijak je nalogo pravilno začel, ni je pa izračunal
♦
geom.
izračunati ploščino trikotnika
;
mat.
izračunati enačbo
izračúnan
tudi
zračúnan -a -o:
izračunani stroški
;
izračunana višina
izračunávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izračunavati:
izračunavanje dohodka, obresti
/
izračunavanje prostornine
izračunávati
-am
tudi
zračunávati -am
nedov.
(
ȃ
)
z računanjem ugotavljati, določati:
izračunavati cene, davke, obresti
;
izračunavati in napovedovati lunine mrke
izračúniti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
zastar.
izračunati
:
izračuniti brez napake
izračunljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izračunati:
izračunljiv čas
;
lahko izračunljiva naloga
/
uspeh ni izračunljiv v denarju
izraélski
in
ízraelski -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȋ
)
nanašajoč se na (biblijske) Izraelce ali Izrael:
izraelski kralji
/
spopad izraelskih in egiptovskih čet
/
izraelska država
izragljáti
-ám
in
zragljáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
nepremišljeno reči, povedati:
glej, da ne boš tega izragljal
izragljáti se
in
zragljáti se
reči, povedati vse, do konca:
ženska se je izragljala
izrájati se
-am se
nedov.
(
á
)
1.
biol.
spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov:
rastlina, živalska vrsta se izraja
;
nekatera ljudstva so se izrajala in propadala
2.
spreminjati se na slabše sploh:
ideja se izraja v doktrino
izranžírati
-am
dov.
(
ȋ
)
žel. žarg.
dati, izločiti iz prometa:
izranžirali so nekaj vagonov
izranžíran
-a -o:
izranžirano vozilo
/
ekspr.
to so stari, izranžirani ljudje
izráslek
-a
[
izraslək
]
m
(
ȃ
)
star.
izrastek
:
izraslek na drevesu
izrástek
-tka
m
(
ȃ
)
1.
kar zraste, požene na čem:
porezati nepotrebne izrastke na deblu
;
dlakast, kožnat, nitast, roževinast izrastek
;
kljunu podoben izrastek
;
pren.
Karavanke segajo s svojimi izrastki še daleč v ravnino
♦
biol.
izrastki živčnih celic
//
kar bolezensko, nenormalno zraste na čem:
odstraniti izrastke na koži, rastlini
2.
ekspr.
(škodljiva) posledica:
sedanje stanje je izrastek gospodarske, socialne in duhovne zaostalosti
izrásti
-rástem
in
-rásem
dov.
, izráščen
(
á
)
rastoč priti iz česa:
izrasti iz kosti, kože
/
dve smreki sta izrastli iz ene korenine
pognali, zrasli
;
pren.,
knjiž.
Prešernova poezija je izrastla iz domačih tal;
prim.
zrasti
izrastlína
in
izraslína -e
ž
(
í
)
kar bolezensko, nenormalno zraste na čem:
izrastlina na drevesu
;
bolečine zaradi izrastlin na hrbtu
♦
med.
artritična izrastlina
izravnálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za izravnavo, izravnavanje:
izravnalna naprava
/
za izravnavo neravnega poda uporabljamo izravnalne mase
♦
ekon.
izravnalni sklad
sklad, ki omogoča izravnavanje cen na domačem tržišču s cenami na tujem tržišču
izravnálnik
-a
m
(
ȃ
)
obrt.
priprava za izravnavanje navadno z malto ometane površine:
zidarski izravnalnik
♦
grad.
vodnjaku podobna posoda pri hidroelektrarni za izravnavanje pritiska pri hipni spremembi dotoka vode k turbini
izravnánje
tudi
zravnánje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izravnati:
izravnanje tal
/
izravnanje krivine
/
izravnanje plačilne bilance;
prim.
zravnanje
izravnánost
tudi
zravnánost -i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost izravnanega:
socialna izravnanost
/
izravnanost tekmovalcev
/
za orkester je značilna izravnanost instrumentov
izravnáti
-ám
tudi
zravnáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti ravno:
izravnati površino, tla
2.
povzročiti, da kaj preneha obstajati:
izravnati grob, ovinke
/
izravnati nasprotja, neskladnosti, razlike
3.
povzročiti, da je kaj v ravnovesju:
izravnati tehtnico
/
izravnati uvoz in izvoz
4.
knjiž.
narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu:
umetnik je namenoma izravnal vse elemente na sliki
/
izravnati rezultate
izenačiti
;
vzgoja se ne sme izravnati s propagando
●
ekspr.
bombni napadi so izravnali mesto z zemljo
popolnoma so ga porušili
;
publ.
zamude ni bilo mogoče izravnati
nadomestiti
♦
mat.
izravnati
izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe
;
tisk.
izravnati kliše
s podlago ga naravnati na predpisano višino
izravnán
tudi
zravnán -a -o:
izravnan grob
;
tekmovalci so izravnani
;
izravnana plačilna bilanca
;
izravnana tla
;
nasprotja so izravnana;
prim.
zravnati
izravnáva
tudi
zravnáva -e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od izravnati:
izravnava površine
/
izravnava ovinka
/
izravnava nesoglasij, socialnih razlik
/
utež za izravnavo tehtnice
izravnávanje
tudi
zravnávanje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izravnavati:
izravnavanje tal
/
izravnavanje ovinkov
/
izravnavanje nesoglasij, razrednih razlik
/
izravnavanje uvoza in izvoza
/
tendence po izravnavanju plač
izravnávati
-am
tudi
zravnávati -am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati ravno:
izravnavati površino, tla
2.
povzročati, da kaj preneha obstajati:
izravnavati ovinke
/
izravnavati nesoglasja, razlike
;
konflikti se izravnavajo
3.
povzročati, da je kaj v ravnovesju:
vztrajnik izravnava tek motorja
/
izravnavati uvoz in izvoz
♦
ekon.
izravnavati plačilno bilanco
4.
knjiž.
delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu:
izravnavati posamezne elemente v umetniškem delu
;
izravnavati plače;
prim.
zravnavati
izravnotéženost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost izravnoteženega:
duševna izravnoteženost
izravnotéžiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
spraviti iz ravnotežja:
nepričakovani dogodek ga je izravnotežil
;
razmerje med starši in otrokom se je izravnotežilo
izravnotéžen
-a -o:
izravnotežena duševnost
izravnovésiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
spraviti iz ravnovesja:
nemirni časi ga niso izravnovesili
izravnovéšen
-a -o:
biti čustveno izravnovešen
izràz
-áza
m
(
ȁ á
)
1.
jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov:
kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima
;
delati, ustvarjati izraze za nove pojme
;
uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze
;
prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo
;
domači, grški, tuji izrazi
;
knjiž.
ekspresivni izrazi
;
grob, vulgaren, zastarel izraz
/
enobesedni, večbesedni izrazi
;
gastronomski, medicinski izrazi
;
to je knjižni, pesniški izraz
;
strokovni izrazi
;
zbirati izraze iz narečja
/
kot vljudnostna fraza
pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
2.
ed.,
knjiž.,
s prilastkom
način posredovanja misli, čustev, doživljanja:
pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz
;
sodoben gledališki izraz
;
po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil
;
zgoščenost izraza
/
pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet
3.
nav. ed.,
navadno s prilastkom
videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva:
v njenih očeh je bil nenavaden izraz
;
vesel izraz mu je legel na obraz
;
njegove oči so brez izraza
;
čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu)
;
gledati z izrazom obupanca
;
izraz zaničevanja in sovraštva
/
izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali
//
zastar.
videz, zunanja podoba sploh:
po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje
4.
ed.,
z rodilnikom
to, v čemer se kaj kaže, izraža:
umetnost je izraz časa
;
ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše
;
to dejanje je izraz ljubezni
;
predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav
;
kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo
/
potrtost ni ostala brez zunanjega izraza
5.
nav. mn.,
publ.,
z rodilnikom
kar kaže, izraža kaj:
predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij
/
kot vljudnostna fraza
sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja
6.
publ.,
v zvezi
prihajati, priti do izraza
postajati, postati bolj opazen, viden, jasen:
to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza
;
črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza
;
slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza
/
njegovo znanje ni prišlo do izraza
//
v zvezi
dobiti, najti svoj izraz
izraziti se, pokazati se:
razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu
;
malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih
//
v zvezi
dati izraz
izraziti
:
dati izraz čustvu
●
ekspr.
dati izraza svojim čustvom, veselju
sproščeno izraziti svoja čustva, veselje
;
ekspr.
svojo vlogo je odigrala brez izraza
neizrazito, medlo
♦
ekon.
denarni izraz vrednosti blaga
;
glasb.
glasbeni izraz
zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja
;
označba za izraz izvajanja
;
jezikosl.
mednarodni izraz
beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih
;
izraz količine
;
mat.
matematični izraz
števila, povezana z računskimi znaki
izrázen
-zna -o
prid.
(
ā
)
1.
nanašajoč se na izraz, izražanje:
a)
raziskovanje slovenskega izraznega fonda
;
vsebinska in izrazna razčlenitev pesmi
b)
za impresionista je barva izrazni element
;
izrazne kretnje
/
izrazna moč, ohlapnost, sposobnost
/
filmska, glasbena, gledališka, pesniška izrazna sredstva
♦
anat.
izrazne mišice
obrazne mišice, s premikanjem katerih se izražajo čustva, razpoloženje
;
kor.
izrazni ples
ples, ki izraža čustva, razpoloženje
2.
ki se da izraziti;
izrazljiv
:
količina mora biti številčno izrazna
izrázno
prisl.
:
ti plesi izrazno niso posebno bogati
;
delo je izrazno zanimivo
izrazílo
-a
s
(
í
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
1.
izrazno sredstvo:
najti ustrezno izrazilo za svoja čustva
;
slovenščina se je izoblikovala tudi kot pesniško izrazilo
/
filmska, tehnična, umetnostna izrazila
//
način, oblika izražanja:
ples je njegovo izrazilo
;
slikar neutrudno išče novih izrazil
2.
glasilo
:
najmlajši rod bi rad prišel do svojega izrazila
izrazít
-a -o
prid.
, izrazítejši
(
ȋ
)
1.
ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja:
izrazite ličnice
;
ta otrok ima izrazite oči
;
izrazite poteze obraza
/
imeti izrazito pisavo
/
avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu
;
v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita
//
nav. ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki:
časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu
;
odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši
;
naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi
/
rdeča barva je najbolj izrazita
/
imeti izrazit smisel za tehniko
;
izrazit umetniški talent
2.
zelo opazen, zelo viden:
pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja
;
meja med obema dialektoma ni izrazita
/
ta tip črk je bil premalo izrazit
;
izrazite poševne črte v tkanini
/
publ.
na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama
jasen, natančen
/
branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko
razločno, poudarjeno
3.
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže:
ta fant je izrazit športnik
;
uživa izrazito rastlinsko hrano
;
pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju
izrazíto
prisl.
:
brati glasno in izrazito
;
izrazito poudariti pomen dela
;
izrazito protivojni film
;
izrazito humanistična vzgoja
izrazítelj
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
izpovedovalec
:
kritik izhaja s stališča, da je pesnik izrazitelj svetovnega gorja
izrazítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izraziti:
izrazitev misli, stališč
/
izrazitev bistva umetnosti
izráziti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja:
izraziti mnenje, pomisleke
;
burno izraziti svoja čustva
;
javno, pisno izraziti svoje zahteve
;
izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko
;
izraziti soglasje z gibom glave
;
preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom
/
izraziti s slikarskimi sredstvi
♦
jezikosl.
izraziti začudenje z medmetom
2.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
izraziti dvom o rešitvi krize
;
izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo
;
izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti
obžaloval je
;
izraziti sožalje svojcem umrlega
;
udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali
/
veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti
;
vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu
/
izraziti vdanost predsedniku
●
publ.
večina volivcev mu je izrazila zaupanje
je glasovala zanj
3.
prikazati, podati z določenimi znaki, enotami:
število 6 lahko izrazimo v obliki 2 × 3
;
izraziti vrednost blaga v dolarjih
;
izraziti s kemijsko formulo
/
to lahko izrazimo tudi matematično
izráziti se
1.
uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev:
otrok se še ne zna izraziti
;
izbrano, jasno, pravilno se izraziti
;
slabo si se izrazil
//
publ.,
navadno s prislovom
povedati svoje mnenje:
lepo, ugodno se je izrazil o pevcu
;
o prireditvi se je večina pohvalno izrazila
/
časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
da, če
izraža vljudno omejevanje povedanega:
če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu
/
da se prav izrazim, meni ni za to čast
2.
pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja:
v očeh se mu je izrazila groza, žalost
/
nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah
//
pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh:
v romanu se je izrazil njegov domovinski čut
;
v umetnosti se je izrazilo življenje dobe
/
v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi
3.
publ.
izreči se, izjaviti:
večina se je izrazila za predlaganega kandidata
;
izraziti se proti takemu načinu dela
izrážen
-a -o:
javno izražen odnos do česa
;
z besedami izražena misel
;
izražena prošnja, zahteva
;
s kemijskimi simboli izražena sestava spojine
;
dolžina je izražena v metrih
;
to je premalo določno izraženo
;
izraženo v odstotkih
izrazítost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
lastnost, značilnost izrazitega:
izrazitost obraza
/
izrazitost črt, oblike
/
izrazitost barv, risbe
/
programska izrazitost
/
to so šteli za slovansko izrazitost
posebnost
2.
zastar.
izrazna sposobnost:
hotel je povzdigniti izrazitost našega jezika
izrázje
-a
s
(
ȃ
)
izrazi
,
besede
2
:
pesnik uporablja preprosto, vsakdanje izrazje
;
vzneseno izrazje
/
zbirati narečno izrazje
/
ljubezensko besedno izrazje
//
jezikosl.,
navadno s prilastkom
celota izrazov določene stroke, panoge:
bogatiti strokovno izrazje z novimi izrazi
/
lovsko, medicinsko, planinsko, tehnično izrazje
izrazljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se da izraziti:
težko izrazljiv občutek
;
odnos je izrazljiv s številom
;
konjski topot je glasbeno izrazljiv
2.
knjiž.
sposoben izražati:
narod je potreboval bolj omikan, izrazljiv jezik
izrazljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost izrazljivega:
izrazljivost čustev
/
način človekove izrazljivosti
/
zahtevati od jezika večjo izrazljivost
izráznik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
izpovedovalec
:
izraznik gibanja za novo umetnost
izráznost
-i
ž
(
ā
)
knjiž.
1.
način izražanja:
avtor se je želel prilagoditi sodobnejši izraznosti
/
filmska, likovna, odrska, plesna izraznost
2.
izrazna sposobnost:
obogatiti izraznost pesniškega jezika
;
menjajoča se izraznost ritma, telesa
/
globoka izraznost obrazov na sliki
izrazna moč
izrazoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
1.
jezikosl.,
navadno s prilastkom
celota izrazov določene stroke, panoge:
na področju tehniških ved se je razvilo bogato izrazoslovje
;
nekatere stroke še nimajo izdelanega izrazoslovja
/
ekonomsko, medicinsko, politično izrazoslovje
2.
veda o strokovnih izrazih kakega jezika:
ukvarjati se z izrazoslovjem
;
razvoj slovenskega izrazoslovja
3.
ekspr.
izrazi
,
besede
2
:
sočno izrazoslovje
/
ekspr.
pri dekletu ga je motilo moško izrazoslovje
grobi izrazi
izrazováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
izražati
:
srce izrazuje, kar čuti
/
nemir se je izrazoval na njenem obrazu
/
podoba ne izrazuje tega, kar je pesnik nameraval
izrazovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
izrazit
:
izrazovit obraz
;
izrazovite oči
/
njegov jezik je čist in izrazovit
izrazno bogat
izrážanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od izražati:
izražanje čustev, misli, mnenj
/
izražanje žalosti z jokom
/
izražanje pripadnosti
/
izražanje rasti proizvodnje z grafikoni
/
izbrano, jasno izražanje
;
biti spreten v izražanju
;
kultura govornikovega izražanja
/
likovno, umetniško izražanje
;
pisno, ustno izražanje
♦
jezikosl.
glagolsko izražanje
izražanje s pretežno uporabo glagolskih konstrukcij
izrážati
-am
nedov.
(
á
)
1.
z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja:
izražati mnenja, pomisleke
;
izražati presenečenje, veselje
;
izražati miselno sorodnost s kom
;
burno izražati svoja čustva
;
javno izražati svoje prepričanje, pripadnost
;
ustno, pisno izražati svoje zahteve
;
izražati svoje misli v pesniški obliki
;
izražati z besedami, kretnjami, mimiko
;
izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
2.
biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja:
njen obraz izraža grozo, žalost
;
stroge oči so izražale nenaklonjenost
;
v njenih kretnjah se izraža milina
//
biti zunanja podoba, znamenje česa sploh:
umetnost izraža svojo dobo
/
izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti
3.
biti nosilec kakega pomena, lastnosti:
pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena
;
izražati istočasnost dejanja
//
biti nosilec kake vsebine:
nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco
;
skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje
4.
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
izražati komu občudovanje, priznanje
;
izražati podporo pravicam homoseksualcev
;
izražati upanje v zmago
/
publ.
obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov
;
vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta
/
publ.
s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
5.
prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami:
izražati dolžino v metrih
;
izražati vrednost blaga v dolarjih
;
dviganje cen se izraža v odstotkih
izrážati se
1.
uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev:
tako so se izražali klasiki
;
fant se zna izražati
;
izbrano, lepo se izražati
;
izražati se knjižno, vulgarno
;
pisno se slabo izraža
;
rad se izraža s frazami, manjšalnicami
;
z lahkoto, muko se izražati
/
so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo
//
publ.,
navadno s prislovom
pripovedovati svoje mnenje:
grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom
;
o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno,
ekspr.
s samimi superlativi
2.
navadno s prislovnim določilom
biti viden, kazati se v čem:
ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu
;
v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave
/
knjiž.
duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju
izražajóč
-a -e:
izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata
;
pojem izražajoča beseda
;
kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti
izraževálec
-lca
[
izraževau̯ca
in
izraževalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
izpovedovalec
:
umetnik je izraževalec najgloblje resnice o življenju
/
izraževalci razredne ideologije
izraževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
zastar.
izrazen
:
izraževalna možnost
/
izraževalno sredstvo
izraževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
izražati
:
izraževati svoje veselje
/
izraževati misli v lepi obliki
/
njegov značaj se je izraževal v srčni dobroti
izrécen
-cna -o
prid.
(
ẹ̄
)
jasno, določno izražen:
odšel je kljub izrecni prepovedi
;
doštudiral je na izrecno materino željo
izrécno
prislov od izrecen:
tega avtor izrecno ne omenja, poudarja
;
potrdilo dobite samo, če ga izrecno zahtevate
//
v členkovni rabi
samo
,
le
2
:
predstava je izrecno za povabljence
izréčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
knjiž.
izrecen
:
denar mu je posodila pod izrečnim pogojem, da ga bo vrnil v enem letu
;
to je bila njegova izrečna želja
2.
pravn.
ki z besedami, kretnjami izraža voljo stranke:
izrečni dogovor, sporazum
;
izrečna privolitev
izréčno
prisl.
:
izrečno omenjati, povedati kaj
/
v členkovni rabi
predstava je organizirana izrečno za povabljence
samo, le
izrêči
-rêčem
dov.
, izrêci izrecíte; izrékel izrêkla
(
é
)
1.
izraziti z govorjenjem:
izreči kletev, psovko, šalo
;
žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel
;
v afektu, jezi izreči
;
v naglici izreči kaj nepremišljenega
;
komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali
/
star.
marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili
rekel, povedal
2.
javno izraziti svoje misli:
diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu
;
izreči svoje mnenje o knjigi
;
izreči sodbo o čem
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
izreči opomin, ukor
;
izreči komu priznanje
;
izreči sožalje
;
izreči zahvalo
zahvaliti se
/
publ.
delavci so izrekli nezaupnico direktorju
3.
izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi;
izgovoriti
:
učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom
;
glasno, hitro, razločno izreči
●
publ.
o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede
pojav še ni popolnoma raziskan
;
publ.
udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa
so pohvalili organizacijo
♦
pravn.
izreči kazen
sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje
;
izreči obsodbo, sodbo
izrêči se
javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju:
izreči se proti predlogu
;
volivci so se izrekli za republiko
;
pri štetju se je izrekel za Slovenca
//
javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju:
komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči
izrékši
in
izrêkši
zastar.
:
to izrekši, se je poslovil
izrečèn
-êna -o:
izrečen sklep
;
razločno izrečena beseda
;
izrečena kazen
;
javno izrečeno mnenje
;
sam.:
o tem problemu je bilo že veliko izrečenega
izréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim:
imel je precej izrednih izdatkov
;
izreden pojav
/
izredni dopust
plačan ali neplačan dopust za posebne namene
;
izredni profesor
univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja
;
izredni slušatelj, študent
slušatelj, študent izrednega študija
;
redni in izredni vlaki
;
izredni občni zbor
;
izredna izdaja časopisa
;
izredno stanje
stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine
♦
min.
izredni žarek
žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe
//
ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno:
podeliti nagrado za izredne dosežke
;
poudariti izreden pomen dela
;
doživeti izreden uspeh
/
izreden delavec, športnik je
;
ta učenec je izreden
zelo dober, sposoben
//
nav. ekspr.
ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti:
to je zate izredna prilika
;
izredno doživetje
/
imeti izreden ugled
;
pokazati izredno zanimanje
/
izredna lepota gora
2.
ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri:
izredna gibljivost sestavnih delov
;
izredna moč, nadarjenost
;
izredna uigranost orkestra
/
kvaliteta novih izdelkov je izredna
izrédno
prisl.
:
izredno študirati
;
izredno dober, sposoben človek
;
izredno pomemben dogodek
;
izredno slabo vreme
izrédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
izreden človek:
velik izrednež je
izrédnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost izrednega:
izrednost položaja
/
izrednost tega človeka
/
izrednost njihovega uspeha je presenetila svet
izrêja
-e
ž
(
ȇ
)
zastar.
1.
reja
:
dati otroka v izrejo
2.
vzgoja
:
skrbeti za izrejo otrok
/
imeti dobro izrejo
izrêjati
-am
nedov.
(
é
)
zastar.
1.
preživljati, skrbeti za koga:
izrejala sta enajst otrok
2.
vzgajati
:
svoje otroke je dobro izrejal
izrèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
zgoščeno izražena duhovita, globoka misel:
v pisanju rad uporablja izreke
;
svetopisemski izreki
;
znan je izrek, da žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega
/
čarovni izrek
čarovne besede
//
star.
kar je izrečeno, povedano:
vaš izrek je zelo pomemben
2.
glagolnik od izreči:
izrek opomina
//
pravn.
del sodbe, ki vsebuje kratko odločitev, rešitev zadeve:
izrek kazni, sodbe
;
zbirka izrekov
/
sodni izrek
3.
mat.
trditev, do katere se pride s sklepanjem iz temeljnih resnic, načel:
dokazati izrek
/
binomski izrek
;
izrek o deljenju
/
Pitagorov izrek
izréka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
način izgovarjanja besed ali stavkov:
naša gledališka izreka temelji na osrednjem govoru
;
ima dobro, jasno, lepo izreko
/
po izreki se mu pozna, da je tujec
2.
oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi;
izgovarjava
:
prilagoditi pisavo imen izreki
;
razločna izreka
♦
jezikosl.
knjižna
ali
zborna izreka
kodificirana izreka knjižnega jezika
izrékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od izrekati:
izrekanje zahvale
;
izrekanje soglasja k imenovanju odbornikov
/
natančno, površno izrekanje (besed)
/
izrekanje kazni, sodbe
izrékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
izražati misli z govorjenjem:
izrekati očitke, želje
/
star.
izrekal ji je prijazne besede
govoril
2.
javno izražati svoje misli:
predsedniku so izrekali dobrodošlice
;
na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
izrekati pohvalo, priznanje
;
izrekati soglasje k imenovanju odbornikov
/
kot vljudnostna fraza ob smrti
ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje
3.
oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi;
izgovarjati
:
otrok še ne zna izrekati vseh glasov
;
nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede
♦
pravn.
izrekati kazen
sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje
izrékati se
javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju:
izrekati se proti predlogu
;
izrekati se za miroljubno sožitje
izrekljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izreči, povedati:
želje niso vedno lahko izrekljive
/
težko izrekljiva beseda
izgovorljiva
izrentáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
grobo, zadirčno reči, povedati:
izrentačil je celo vrsto kletvic
izrentáčiti se
grobo, zadirčno izraziti jezo, nezadovoljstvo:
izrentačil se je
izrèz
-éza
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
odprtina, nastala z izrezanjem:
paličice se morajo tesno prilegati v izreze
;
srčast izrez v oknicah
//
taka odprtina pri obleki, navadno ob vratu:
obrobiti, zaokrožiti izrez
;
globok, majhen, velik izrez
;
koničast, kvadraten, okrogel izrez
;
izrez na hrbtu
;
izrez v obliki črke V
/
rokavni, vratni izrez
//
del telesa, ki ga ta odprtina razgalja:
pege na izrezu
2.
posamezen del, izločen iz česa:
ta povest je izrez iz vsakdanjega življenja
/
impresionisti so slikali izreze iz žive narave
3.
manjša enota, izrezana iz česa;
izrezek
:
izrez iz časopisa
4.
film.,
fot.
del fotografiranega, filmanega motiva:
izbrati izrez
;
imeti čut za kompozicijo in izrez
/
filmski izrez
5.
izrezanje
:
izrez bule, rakastega tkiva
izréza
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
odprtina pri obleki, navadno ob vratu;
izrez
:
okrogla, štirioglata izreza
izrezáča
-e
ž
(
á
)
les.
izrezovalka
:
delati z izrezačo
izrézanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izrezati:
izrezanje bule, ledvic
izrézanka
-e
ž
(
ẹ̑
)
iz papirja ali podobnega ploskega materiala izrezana podoba:
izrezanka iz lepenke
/
na zalogi imajo dovolj izrezank
izrezovank
♦
film.
animirani film, v katerem se slike oblikujejo s podobami, izrezanimi iz ploskega materiala
izrézati
-réžem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z rezanjem odstraniti iz česa:
izrezati nagniti del jabolka
;
izrezati kite iz mesa
/
izrezati bulo, slepič, rakasto tkivo
/
izrezati nezaželene prizore iz filma
♦
med.
izrezati otroka iz maternice
//
z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa:
izrezati članek, sliko
;
izrezati iz časopisa
2.
z rezanjem narediti odprtino, vdolbino v kaj:
izrezati bučo, papriko, repo
/
izrezati obleko
narediti izrez pri obleki
3.
z rezanjem narediti, izoblikovati:
izrezati figuro, šablono
;
izrezati kip iz lesa
;
izrezati kvadrate iz pločevine
/
izrezati okroglo odprtino
4.
ekspr.
spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja:
imenitno ga je izrezal
;
izrezati koga iz zagate
;
na sodišču se je dobro izrezal
izrézan
-a -o:
kip, izrezan iz kosti
;
izrezana bula
;
izrezana figura
;
globoko izrezana obleka
●
ekspr.
fant je izrezan oče
zelo mu je podoben
;
obraz je kakor izrezan iz materinega obraza
popolnoma mu je podoben;
prim.
zrezati
izrezávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izrezavati:
izrezavanje iz časopisa
/
izrezavanje figur
izrezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
izrezovati
:
izrezavati nagnite dele
;
izrezavati kite iz mesa
/
izrezavati slike iz revij
/
izrezavati odprtino v vrata
izrézek
-zka
m
(
ẹ̑
)
1.
manjša enota, izrezana iz česa:
spravljati izrezke v mapo
;
izrezek iz revije
/
časopisni izrezek
/
izrezki iz pločevine
;
pren.
prikazati izrezek iz vsakdanjega življenja ljudi
2.
odprtina, nastala z izrezanjem;
izrez
:
srčast izrezek v oknicah
//
star.
odprtina pri obleki, navadno ob vratu:
izrezek na bluzi
/
vratni izrezek
izrezljáti
-ám
tudi
zrezljáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
z rezilom narediti, izoblikovati:
izrezljati igračo, kip
;
obraz ima tak, kot bi ga izrezljal iz lesa
;
izrezljati si piščal
izrezlján
tudi
zrezlján -a -o:
umetniško izrezljan oltar
;
izrezljana podoba
;
na skrinji so izrezljane rožice
;
bogato izrezljane stopnice
izrezljávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izrezljavati:
izrezljavanje lutk, žlic
izrezljávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z rezilom delati, oblikovati:
izrezljavati igrače, žlice
izrezoválec
-lca
[
izrezovau̯ca
tudi
izrezovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor izrezuje:
izrezovalec lesenih igrač
/
izrezovalec papirja
izrezoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za izrezovanje:
izrezovalni stroj
;
izrezovalna žaga
/
izrezovalna pola
pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo
izrezoválka
-e
[
izrezovau̯ka
tudi
izrezovalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki izrezuje:
izrezovalka papirja
2.
les.
žaga za izrezovanje:
izrezovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izrezovati:
izrezovanje bule
;
izrezovanje semen iz paprike
/
izrezovanje slik iz revij
/
modelček za izrezovanje krofov
izrezovánka
-e
ž
(
á
)
pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo:
izrezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z rezanjem odstranjevati iz česa:
izrezovati nagnite dele sadja
//
z rezanjem izločati manjše enote iz česa:
izrezovati slike iz revij
2.
z rezanjem delati, oblikovati:
otroci izrezujejo figure iz lepenke
izrígati
-am
dov.
(
ȋ
)
nav. slabš.
izmetati iz želodca;
izbruhati
:
izrigati jed, pijačo
●
nizko
izrigal je nekaj nerazločnega
krčevito rekel, povedal;
prim.
zrigati se
izríniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
spraviti iz česa, navadno ozkega:
krt izrine zemljo iz rova
2.
narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor:
izrinili so ga iz klopi
;
fanta so izrinili od mize
3.
nav. ekspr.
spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe:
izrinili so ga iz službe
/
sošolci ga vedno izrinejo iz igre
/
pri dediščini se ne da izriniti
4.
začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi:
parniki so izrinili jadrnice
;
družabni plesi so izrinili ljudske plese
/
novo čustvo je izrinilo prejšnje
izrínjen
-a -o:
izrinjen je iz družbe
;
zaradi hromosti je izrinjen iz življenja
izrínjenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe:
tudi on spada med izrinjence
izrínjenost
-i
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe:
pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini
;
občutki izrinjenosti
izrís
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od izrisati:
izris skice
//
kar je izrisano, prerisano:
načrt za stavbo je treba oddati v dveh izrisih
izrísati
-ríšem
dov.
(
ȋ
)
1.
končno, v podrobnostih izoblikovati risbo:
izrisati načrt
;
vse podobe je skiciral, precej jih je tudi izrisal
;
pren.
pokrajino je pisatelj izrisal z izredno fantazijo
;
igralec je jasno izrisal značaj glavnega junaka
2.
prerisati
:
model avtomobila je izrisal iz revije
izrísati se
prikazati se v obrisih:
obronki gora so se izrisali na nebu
izrísan
-a -o:
načrti so skrbno izrisani
;
človeške usode so zelo plastično izrisane;
prim.
zrisati
izrisávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
izrisovati
:
režiser si je izrisaval sceno sam
izrisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
končno, v podrobnostih oblikovati risbo:
izrisovati okraske
;
pren.
pisatelj jasno izrisuje okolje doraščajočega fanta
izríti
-ríjem
tudi
zríti zríjem
dov.
, izríl
in
izrìl
tudi
zríl
in
zrìl
(
í ȋ
)
1.
z ritjem spraviti iz česa:
črvi so izrili kupčke prahu iz preperevajočega opaža
;
krt izrije zemljo
2.
z ritjem narediti:
črv izrije luknjico
;
izriti si votlino v snegu
3.
izpuliti
:
izriti plevel s korenino
izríti se
tudi
zríti se
ekspr.
s težavo priti iz česa ovirajočega:
izriti se iz globokega snega
/
s težavo se je izril izza mize
izrít
tudi
zrít -a -o:
izrita jama
;
izrita zemlja
;
s koreninami izrito drevo;
prim.
zriti
izrívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od izrivati:
izrivanje zemlje iz rova
/
izrivanje domačega jezika iz šol
;
boj za izrivanje kapitalističnih elementov iz naše družbe
izrívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
spravljati iz česa, navadno ozkega:
voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa
2.
delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor:
saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo
3.
nav. ekspr.
spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe:
izrivajo jo iz podjetja
4.
začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi:
motorne ladje izrivajo parnike
izrobántiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z glasnim govorjenjem, preklinjanjem izraziti jezo, nejevoljo:
človeku dobro dene, če se izrobanti
izróbkati
-am
dov.
(
ọ̑
)
odstraniti zrna s storža:
izrobkati koruzo
izróbljen
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
bot.,
v zvezi
izrobljeni list
list z zarezo na vrhu listne ploskve:
izróčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
delati, da prehaja kaj k drugemu:
izročati komu denar, pisma
/
ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek
/
izročati pozdrave
//
dajati komu kaj, zlasti na slovesen način:
diplome jim je izročal dekan
2.
s širokim pomenskim obsegom
delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom:
izročati denar, predmete v hrambo, varstvo
/
sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila
dajali
/
publ.
obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu
●
vznes.
očeta so izročali zemlji
pokopavali so ga
izróčati se
knjiž.
prepuščati se, predajati se:
izročal se je težkim mislim
izróček
-čka
m
(
ọ̑
)
list papirja z glavnimi poudarki predavanja, ki ga prejmejo udeleženci za lažje spremljanje in pomnjenje povedanega:
referat je zaradi lažjega spremljanja dopolnil s preglednim izročkom
izročênec
-nca
m
(
é
)
pravn.
oseba, izročena drugi državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni:
izročênost
-i
ž
(
é
)
knjiž.
stanje izročenega človeka:
v drami je prikazana človekova pasivna izročenost usodi
izročeválec
-lca
[
izročevau̯ca
tudi
izročevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj izroča, izroči:
izročevalec posestva
izročeválka
-e
[
izročevau̯ka
in
izročevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj izroča, izroči:
izročevalka premoženja
izročeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izročati
:
izročevati pisma
/
izročevati posestvo
izročílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
pravn.
s katerim se kaj izroči:
izročilna listina, pogodba
;
izročilno pismo
/
izročilni rok
izročitveni rok
●
knjiž.
stare izročilne zgodbe
zgodbe iz ljudskega izročila
izročílnica
-e
ž
(
ȋ
)
adm.
listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika;
dobavnica
izročílo
-a
s
(
í
)
kar se je iz preteklosti ohranilo, zlasti na področju duhovne kulture:
ohranjati izročilo
;
raziskovati igralska izročila starih narodov
;
kulturno izročilo naroda
/
ekspr.
slava je bila v njihovem družinskem izročilu vsakdanja stvar
;
ljudsko izročilo
navade, običaji, verovanja, ki se z ustnim sporočanjem širijo in ohranjujejo iz roda v rod
;
ustno izročilo
/
gojiti revolucionarno izročilo
//
ohranjanje česa iz preteklosti, zlasti na področju duhovne kulture:
v slikarstvu smo si morali ustvariti lastno izročilo
/
zapisi iz tiste dobe kažejo na strnjenost pisnega izročila
/
po izročilu je bil tam nekoč grad
;
ljudske pesmi so se širile predvsem po ustnem izročilu
izročítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj izroči:
izročitelj pošiljke
izročítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izročiti:
izročitev pošiljke naslovljencu
/
izročitev posestva
/
izročitev obdolženca drugi državi
/
izročitev diplome, odlikovanja
/
izročitev v hrambo
izročíti
-ím
dov.
, izróčil
(
ī í
)
1.
napraviti, da preide kaj k drugemu:
izročiti komu denar, knjigo
;
izročiti telegram naslovniku
/
izročiti posestvo sinu
/
izročiti komu kaj v last
/
ekspr.
izročite mu lepe pozdrave
/
izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja
//
dati komu kaj, zlasti na slovesen način:
izročiti diplome, odlikovanja
♦
polit.
izročiti protestno noto
;
veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade
//
napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga:
izročiti proizvajalna sredstva delavcem
/
izročiti komu oblast, poveljstvo
2.
napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več:
premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo
/
izročiti ključe hiše, mesta
3.
s širokim pomenskim obsegom
napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom:
izročiti predmete v hrambo
;
izročiti otroka v rejo, varstvo
;
izročiti v promet, uporabo
;
izročiti teze v razpravo
dati
/
publ.:
poslopje so izročili svojemu namenu
;
most so že izročili prometu
/
izročiti zadevo odvetniku
/
ekspr.
izročil ga je sodišču
vložil je tožbo proti njemu
4.
zastar.
sporočiti
:
po otroku mu je izročil, naj ga obišče
●
vznes.
izročil je svojo dušo Bogu
v krščanskem okolju
umrl je
;
knjiž.
izročiti kaj pozabi, v pozabo
napraviti, povzročiti, da se pozabi
;
vznes.
njegovo truplo so izročili zemlji
pokopali
izročíti se
knjiž.
prepustiti se, predati se:
izročiti se usodi
/
ves se je izročil svojemu poklicu
posvetil
♦
rel.
izročiti se Materi božji
prositi za varstvo, pomoč
izročívši
zastar.
:
izročivši pismo, je odšel
izročèn
-êna -o:
skrb za otroka je bila izročena sestri
;
ustno izročena pravljica
;
blago je bilo izročeno v varstvo
●
ekspr.
biti na milost in nemilost izročen komu
postati, biti od koga popolnoma odvisen
izročítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
pravn.
nanašajoč se na izročitev:
izročitvena izjava
;
izročitvena zahteva
/
izročitveni rok
izročnína
-e
ž
(
ī
)
pravn.
pristojbina, ki se plača ob izročitvi premoženja:
poravnati izročnino
izròd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
1.
izroditev
,
izrojevanje
:
izrod sadnega drevja
2.
knjiž.
nemoralen, pokvarjen človek;
izrodek
:
on je v družini izrod
;
ta izrod je imel na vesti večino obsojencev
izródek
-dka
m
(
ọ̑
)
1.
kar se izrodi:
rastlinski, živalski izrodek
;
pren.,
ekspr.
kapitalizem je izrodek liberalizma
2.
slabš.,
z rodilnikom
spačena, nenaravna predstava o čem:
izrodek domišljije
;
to je le izrodek bolnih in prenapetih možganov
3.
slabš.
nemoralen, pokvarjen človek:
ničvreden človek, izrodek je
;
druži se s samimi izrodki
izróden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na izroditev:
izrodni znaki
;
izrodne oblike
♦
bot.
izrodna zlatica
gorska rastlina z rumenimi cveti, ki ima ob cvetenju en ali dva ledvičasta lista, Ranunculus hybridus
izrodítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izroditi:
izroditev divjadi, krompirja
;
izroditev tkiva
/
upirati se birokratski izroditvi revolucije
;
izroditev osebnosti
izrodíti se
-ím se
dov.
, izródil se
(
ī í
)
1.
biol.
spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov:
sadno drevje, krompir se izrodi
/
njihov rod se je izrodil
2.
spremeniti se na slabše sploh:
disciplina se je izrodila
;
njihova vera se je izrodila v fanatizem
;
izrodili so se v zagrizene privržence boja
3.
prenehati roditi:
rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila
/
maline se izrodijo v osmih letih
//
izčrpati se:
zemlja se je izrodila
izrodíti
spremeniti na slabše:
čas lahko izrodi najboljša prizadevanja
izrojèn
-êna -o:
1.
izrojen krompir
;
izrojena rastlina, živalska vrsta
;
njive so izrojene
♦
med.
izrojene celice
celice, pri katerih je oblika, presnova ali delovanje nenormalno
2.
slabš.
ki je nemoralen, pokvarjen:
izrojeni ljudje
izrojênec
1
-nca
m
(
é
)
knjiž.
izrojeno bitje:
ta mladič je izrojenec
//
slabš.
nemoralen, pokvarjen človek:
to so slabi ljudje, izrojenci
izrojênec
2
-nca
m
(
é
)
čeb.
čebelja družina, ki je rojila:
prezimiti izrojence
izrojênost
-i
ž
(
é
)
lastnost izrojenega:
telesna izrojenost
/
tako življenje pelje v izrojenost in moralno propadanje
/
pisatelj razgalja različne izrojenosti v družbi
izrojévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izrojevati:
izrojevanje krompirja
/
izrojevanje človeške narave
izrojévati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
1.
biol.
spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov:
rastlina, živalska vrsta se izrojeva
2.
spreminjati se na slabše sploh:
koncept, ki je bil v začetku napreden, se je sčasoma izrojeval
izrojíti se
-ím se
dov.
, izrójil se
(
ī í
)
prenehati rojiti:
čebele so se že izrojile
izrópanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od izropati:
izropanje blagajne, trgovine
/
izropanje mesta
izrópati
-am
tudi
zrópati -am
dov.
(
ọ̑
)
nasilno odvzeti materialne dobrine:
izropati blagajno, trgovino
/
sovražnik je izropal in opustošil deželo
izrópan
tudi
zrópan -a -o:
izropani grobovi
;
izropana dežela
izropotáti se
-ám se
tudi
-óčem se
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
prenehati ropotati:
budilka se je izropotala
izrúti
-rújem
dov.
(
ú
)
knjiž.
1.
s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje;
izruvati
:
vihar je izrul veliko drevja
;
izruti s korenino
;
pren.
izruti ljubezen iz srca
2.
izpuliti
,
izdreti
:
izruti las, zob
/
izruti trn iz pete
izrút
-a -o:
izruto drevje
izruváč
-a
m
(
á
)
agr.
priprava za ruvanje okopavin, dreves:
izruvač za krompir, peso
/
traktorski izruvač drevja
izruvánec
tudi
izrúvanec -nca
m
(
á; ū
)
knjiž.
izkoreninjenec
:
živeti kot izruvanec
izruvánost
tudi
izrúvanost -i
ž
(
á; ū
)
knjiž.
izkoreninjenost
:
izruvanost iz domačih tal
izruváti
-rújem
tudi
izrúvati -am
dov.
, izruvál
tudi
izrúval
(
á ú; ū
)
1.
s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje:
vihar je izruval drevje
;
izruvati železni drog iz zida
;
pren.,
ekspr.
izruvati ljubezen iz srca
;
izruvati zlo s koreninami vred
2.
z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči;
izpuliti
:
izruvati las, zob
;
izruvati plevel, repo
//
z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh:
izruval mu je palico iz rok
●
življenje v mestu ga je izruvalo
izkoreninilo
izruván
tudi
izrúvan -a -o:
izruvan kos železa
;
izruvan iz domačega okolja
;
izruvano drevo
izrúžiti
-im
dov.
(
ú
)
nar.
izluščiti
:
izružiti fižol
/
izružiti koruzo
orobkati
izrvánec
-nca
m
(
á
)
knjiž.
izkoreninjenec
:
živeti kot izrvanec
izrvánost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
izkoreninjenost
:
toži o izrvanosti iz domačih tal
izrváti
-rújem
dov.
, izrvál
(
á ú
)
izruvati
:
veter je izrval drevje
/
izrvati zob
/
življenje v tujini ga je izrvalo
izkoreninilo
izsáhel
-hla -o
[
issahəu̯
]
prid.
(
á
)
knjiž.
izsušen
:
izsahla trava, zemlja
/
izsahle ustnice
izsamostálniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.
izpeljan iz samostalnika:
izsamostalniški glagol
izsánjati
-am
dov.
(
á
)
knjiž.
ustvariti v sanjah, mislih:
izsanjati srečo
;
izsanjal si je bodoče življenje
/
palače, ki so jih nekoč izsanjali, so polne lepote
so si jih zamislili
/
z notranjim predmetom
izsanjati sanje o sreči
izsánjati se
prenehati sanjati se:
sanjalo se mu bo, dokler se mu ne bo izsanjalo
izsánjan
-a -o:
izsanjan svet
;
izsanjana dežela
;
izsanjana podoba življenja
izsèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
prostor, ki je izsekan:
proga poteka po globokem izseku
2.
posamezen del, izsekan, izločen iz česa:
izsek kosti
/
razstava je le ozek izsek slikarjevega dela
;
drama prikazuje izsek iz vaškega življenja
/
dogajanje v romanu je strnjeno na ozek časovni izsek
3.
poseka
:
izsek se je zarasel
♦
geom.
krogelni izsek
ali
izsek krogle
del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle
;
krogov izsek
ali
izsek kroga
del kroga, ki ga omejujejo dva polmera in lok krožnice
izséka
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
poseka
:
izseke so se lepo zarasle
izsékati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
s sekanjem odstraniti iz česa:
izsekati nalomljene veje
/
izsekati led na reki
2.
s sekanjem v celoti, popolnoma odstraniti:
izsekati gozdove
3.
s sekanjem narediti, izoblikovati:
izsekati luknjo v pločevino, vdolbino v les
;
izsekati stopnice v skalo
/
izsekati izhod iz jame
;
izsekati si pot skozi goščavo
//
izklesati
:
izsekati kip iz marmorja
♦
teh.
izrezati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati
izsékan
-a -o:
izsekan gozd
;
izsekana vdolbina
;
v skalo izsekana klet
;
njegov obraz je kakor izsekan iz marmorja
izsekávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izsekavati:
izsekavanje dreves
/
izsekavanje ledu
/
izsekavanje proge, steze
izsekávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
izsekovati
:
izsekavati gozdove
/
izsekavati nalomljena drevesa
/
izsekavati led v koritu
izsekoválec
-lca
[
issekovau̯ca
tudi
issekovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor izsekuje:
izsekovalci gozdov
♦
teh.
delavec pri izsekovalnem stroju
izsekoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se izsekuje:
izsekovalno orodje
/
izsekovalni stroj
izsekovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izsekovati:
izsekovanje gozdov
izsekováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s sekanjem v celoti, popolnoma odstranjevati:
izsekovati gozdove
♦
teh.
izrezovati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati
izselítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izseliti:
izselitev so hitro opravili
;
množična izselitev
;
izselitev strank iz stanovanj
;
izselitev iz domovine
;
izselitev v tujino
/
prisilna izselitev
izselíti
-sélim
dov.
(
ī ẹ́
)
povzročiti, da kdo zapusti svoje bivališče:
izseliti stranke iz stanovanj
;
izseliti prebivalce z ogroženega območja
/
Nemci so prisilno izselili naše ljudi
izselíti se
zapustiti svoje bivališče:
sosedje so se izselili
/
izseliti se v tujino
/
zaradi gnilobe se čebele izselijo iz panja
izselítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izselitev:
izselitveni stroški
;
izselitveno dovoljenje
/
izselitveno ozemlje, območje
izséljenec
-nca
m
(
ẹ́
)
kdor se izseli v tujino:
slovensko osamosvojitev so podprli tudi naši izseljenci in zdomci
/
ekonomski, politični izseljenci
;
izseljenec povratnik
/
radijska oddaja za naše izseljence
izséljeniški
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
star.
izseljenski
:
izseljeniško društvo
/
izseljeniško taborišče
izséljenka
-e
ž
(
ẹ́
)
ženska, ki se izseli v tujino:
z izseljenko je ohranjala stike
;
slovenske izseljenke
izséljenski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na izseljence:
izseljenski časopis
;
izseljensko društvo
/
roman prikazuje izseljensko življenje
/
obravnavati izseljenska vprašanja
/
Slovenska izseljenska matica
izséljenstvo
-a
s
(
ẹ́
)
1.
bivanje v tujini, navadno stalno:
vzroki izseljenstva
/
živeti v izseljenstvu
2.
izseljenci
:
družba je pokazala veliko razumevanje za potrebe izseljenstva
izseljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izseljevanje:
izseljevalna baza
/
izseljevalna politika
izseljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izseljevati:
omejiti izseljevanje
;
množično izseljevanje
;
izseljevanje v Ameriko, tujino
/
prisilno, sezonsko izseljevanje
izseljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
povzročati, da kdo zapusti svoje bivališče:
okupatorji so naše ljudi zapirali in izseljevali
;
izseljevati stranke iz hiše
izseljeváti se
zapuščati svoje bivališče:
ljudje so se začeli izseljevati
/
kmečko prebivalstvo se izseljuje v mesta
;
množično se izseljevati v tujino
izsélnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
izseljenec
:
življenje izselnikov
izsesáti
-ám
[
issəsati
in
issesati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
s sesanjem spraviti iz česa:
izsesati kri iz rane
;
izsesati sok iz limone
/
izsesati prah
;
s črpalko izsesati zrak
2.
s sesanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine:
tele je dobro izsesalo vime
;
izsesati limono
/
izsesati rano
/
pajek izsesa svojo žrtev
//
ekspr.
izčrpati
,
oslabiti
:
delo v rudniku ga je izsesalo
;
skrbi za otroke so ji izsesale zdravje
3.
ekspr.
izrabiti
,
izkoristiti
:
ta oderuh ga bo izsesal
;
delavce je izsesal do poslednje kaplje krvi
●
ekspr.
ali naj podatke iz prsta izsesam
si jih izmislim
;
ekspr.
to je izsesal iz prsta
to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
izsesán
-a -o:
izsesan od trpljenja
;
izsesane prsi
izsesávanje
-a
[
issəsavanje
in
issesavanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od izsesavati:
izsesavanje vode, zraka
;
izsesavanje strupa iz rane
/
izsesavanje delavcev
izsesávati
-am
[
issəsavati
in
issesavati
]
nedov.
(
ȃ
)
1.
s sesanjem spravljati iz česa:
izsesavati kri iz rane
;
izsesavati prah
;
izsesavati zrak
2.
s sesanjem čistiti:
izsesavati oblazinjeno pohištvo
//
nav. ekspr.
izčrpavati
,
slabiti
:
težko delo ga izsesava
/
bela omela izsesava gostitelja
3.
ekspr.
izrabljati
,
izkoriščati
:
oderuhi so izsesavali kmete
izsesoválec
-lca
[
issəsovau̯ca
tudi
issəsovalca
in
issesovau̯ca
tudi
issesovalca
]
m
(
ȃ
)
zastar.
izkoriščevalec
:
izsesovalci ljudstva
izsévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izsevati:
izsevanje elektronov
izsévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
fiz.
oddajati valove, delce:
atomsko jedro izseva elektromagnetne valove
;
zvezda izseva svetlobo
2.
knjiž.,
ekspr.
kazati
,
izražati
:
njen obraz izseva milino
izsévan
-a -o:
izsevana svetloba
izsévnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
fiz.
sposobnost izsevanja:
izsevnost svetila
izsíkati
-am
dov.
(
ī ȋ
)
knjiž.,
ekspr.
z jeznim govorjenjem pokazati komu svoje nezadovoljstvo:
gostje so ga izsikali
izsíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
s silo priti do česa:
izsiliti denar, podkupnino
/
z orožjem so izsilili vhod v palačo
♦
šah.
izsiliti kmetu prosto pot
;
izsiliti potezo
prisiliti nasprotnika, da napravi potezo
;
šport.
izsiliti neodločen izid
2.
z glagolskim samostalnikom
s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove:
izsiliti izjavo
;
izsiliti izpolnitev obveznosti
;
z grožnjami izsiliti priznanje
;
z jokom je izsilila privoljenje
/
izsilil je skrivnost iz njega
;
pren.
ljubezni ni mogoče izsiliti
3.
knjiž.,
ekspr.,
z dajalnikom
vzbuditi čustven odziv:
nenadno srečanje ji je izsililo solze
;
vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik
4.
knjiž.
povzročiti
,
vzbuditi
:
nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi
izsíljen
-a -o:
izsiljena obljuba
izsíljenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od izsiliti:
izsiljenje priznanja
izsiljeválec
-lca
[
issiljevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor izsiljuje:
prišel je v roke izsiljevalcem
;
ekspr.
nesramen, velik izsiljevalec
izsiljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izsiljevanje:
izsiljevalne metode
/
izsiljevalno pismo
/
izsiljevalna skupina
izsiljeválka
-e
[
issiljevau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki izsiljuje:
je znana izsiljevalka
izsiljeválski
-a -o
[
issiljevau̯ski
tudi
issiljevalski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izsiljevalce ali izsiljevanje:
izsiljevalske grožnje
/
izsiljevalska skupina
izsiljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izsiljevati:
kaznovati koga zaradi izsiljevanja
;
denarno izsiljevanje
;
izsiljevanje priznanja
;
ekspr.
to je navadno izsiljevanje
/
publ.
politika izsiljevanja
/
izsiljevanje prednosti je bilo vzrok nesreče
izsiljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
hoteti s silo priti do česa:
izsiljevati odkupnino
/
izsiljevati prehod čez obkoljeno ozemlje
/
voznik osebnega avtomobila je izsiljeval prednost pred tovornjakom
2.
s silo dosegati, da kdo kaj naredi, pove:
tako dolgo ga je izsiljeval, da mu je izdal skrivnost
;
z grožnjami izsiljuje ljudi
/
otrok izsiljuje starše
3.
knjiž.
povzročati
,
vzbujati
:
strah izsiljuje sodelovanje med posamezniki
/
ponudba izsiljuje povpraševanje
izsiljívost
-i
ž
(
í
)
pravn.
možnost prisilne uveljavitve zakonske določbe:
izsipalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kamor se kaj izsipa:
rudniško izsipališče
;
izsipališče premoga, žlindre
izsípati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ī ȋ
)
s sipanjem spravljati iz česa:
izsipati žito iz vreče
/
prašniki izsipajo cvetni prah
izskakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
skakati iz česa, navadno iz prometnega sredstva:
padalci izskakujejo v določenih presledkih
2.
premikati se s prvotnega, navadnega mesta:
čolniček pri teh statvah pogosto izskakuje
izskočíti
-skóčim
dov.
(
ī ọ̑
)
1.
skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva:
padalec je izskočil prepozno
;
izskočiti iz letala, vlaka
2.
prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu:
čolniček pri teh statvah pogosto izskoči
;
pero je izskočilo iz napete lege
;
izskočilo mu je vretence
;
roka je izskočila v ramenu
se je izpahnila
●
ekspr.
oči bi mu skoraj izskočile, ko ga je srečal
zelo začudeno je pogledal
izslédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
kar predstavlja posledico raziskovanja, raziskovalnega dela:
objaviti izsledke svojega dela
;
razprava prinaša pomembne izsledke
;
znanstveni izsledki
;
izsledki tehničnih ved
;
najnovejši izsledki s področja atomske fizike
/
izsledek preiskave
/
priti do neprijetnih izsledkov
dognanj
izsledítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izslediti:
izsleditev atentatorja, morilca
izsledíti
-ím
dov.
, izslédi
in
izslêdi; izslédil
(
ī í
)
1.
priti po sledi do mesta, kjer je divjad:
izslediti kuno, zajca
2.
biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je:
zasledovali so ga dve leti, preden so ga izsledili
;
izslediti krivca, vlomilca
/
izslediti skladišče orožja
●
ekspr.
nikjer ga ne morem izslediti
najti, odkriti
3.
knjiž.
ugotoviti
,
odkriti
:
izslediti pojave radioaktivnosti
;
izsledili so, od kod izvirajo najdeni predmeti
izsledljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izslediti, odkriti:
glavna misel je težko izsledljiva
izsledník
-a
m
(
í
)
knjiž.
preiskovalec, preiskovalni sodnik:
izsledoválec
-lca
[
issledovau̯ca
tudi
issledovalca
]
m
(
ȃ
)
zastar.
raziskovalec
:
potopisi izsledovalcev
izsledoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izsledovanje:
izsledovalni dar
/
izsledovalno delo geologov
izsledovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izsledovati:
izsledovanje divjadi
/
izsledovanje skrivačev
/
logično izsledovanje
/
izsledovanje resnice
izsledováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
lov.
iti po sledi do mesta, kjer je divjad:
izsledovati zajce
2.
zastar.
zasledovati
:
izsledovati skrivače
3.
zastar.
raziskovati
,
proučevati
:
izsledovati svet
/
izsledovati resnico
iskati, odkrivati
izslíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
zastar.
poslikati
:
veliki oltar je izslikal znan mojster
izslíniti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
slabš.
naskrivaj, neopazno oditi:
otrok se je izslinil iz sobe
izsmejáti
-smêjem
dov.
, izsmejál
(
á é
)
knjiž.
s smehom, posmehom pokazati odklonilen odnos:
pisatelj zna vedro izsmejati vse, kar se upira človekovi pameti
izsmejáti se
prenehati se smejati:
počakati so morali, da se je izsmejal
/
izsmejati se do solz
nasmejati se
izsmŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
spraviti sluz, kri iz nosa:
izsmrkati sluz
/
ko se je izsmrkal, mu je odleglo
izsolzíti
-ím
[
issou̯ziti
]
dov.
, izsôlzil
(
ī í
)
knjiž.
izjokati
:
izsolziti gorje
/
izsolziti si oči od žalosti
/
ko se je izsolzila, se je umirila
izsôpsti
-sôpem
dov.
, izsópel
in
izsôpel izsôpla
(
ó
)
1.
z odprtimi usti močno iztisniti zrak:
izsopsti iz pljuč
/
vonja po trohnobi še dolgo ni mogel izsopsti
2.
ekspr.
sopeč reči, povedati:
izsopsti besedo
;
nekaj je izsopel v pozdrav
izsôpsti se
prenehati sopsti:
na vrhu so se ustavili, da bi se izsopli
izspletkáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
knjiž.
s spletkarjenjem doseči:
njen odhod je izspletkarila pastorka
2.
ekspr.
s spletkarjenjem spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti:
izspletkaril ga je pri šefu
izsrébati
-am
tudi
-ljem
dov.
(
ẹ̄
)
s srebanjem izpiti, pojesti:
izsrebati mleko
/
izsrebati mozeg iz kosti
izsrkati
/
izsrebati školjko
●
knjiž.,
ekspr.
trpljenje mu je izsrebalo zadnjo kapljo krvi
ga je popolnoma izčrpalo, oslabilo
izsréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki nima osrednje točke v svojem središču;
ekscentričen
:
izsreden obroč
;
kolesi sta izsredni
/
izsredna rast bule
♦
grad.
izsredna obremenitev
obremenitev, ki ne deluje na sredino konstrukcije; ekscentrična obremenitev
izsrédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
strojn.
okrogla plošča, pri kateri os vrtenja ne gre skozi njeno središče;
ekscenter
:
gibanje izsrednika
izsrédniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na izsrednik;
ekscentrski
:
izsredniški pogon
/
izsredniška gred
♦
obrt.
izsredniška stiskalnica
stiskalnica, katere bistveni sestavni del so ekscentri
izsrédnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
teh.
lastnost dveh okroglih predmetov ali likov, da se njuni središči ne ujemata;
ekscentričnost
:
izsrednost kolesa, obroča
♦
geom.
prema izsrednost elipse, hiperbole
oddaljenost gorišča od središča; linearna ekscentričnost
izsŕkati
-am
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
s srkanjem spraviti kaj tekočega iz česa:
izsrkati limonado po slamici
;
drevo izsrka vlago iz zemlje
/
izsrkati sok iz pomaranče
izsesati
2.
ekspr.
izčrpati
,
oslabiti
:
v toliko letih je trta izsrkala zemljo
/
bolezen mu je izsrkala moči
izsŕkan
-a -o:
izsrkan med
izsrkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s srkanjem spravljati kaj tekočega iz česa:
izsrkavati vlago iz tal
/
ventilatorji izsrkavajo slab zrak iz kleti
izsesavajo
izstavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izstaviti:
izstavitev čeka, menice
/
izstavitev potrdila, spričevala
/
izstavitev računa
izstáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
pisar.
1.
dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet;
izdati
1
:
izstaviti ček
2.
napraviti, da dobi kaj uradno veljavo;
izdati
1
:
izstaviti diplomo, potrdilo, račun
●
knjiž.
izstavili so jo na sramotilnem odru
izpostavili
izstávljati
-am
nedov.
(
á
)
pisar.
delati, da dobi kaj uradno veljavo;
izdajati
:
izstavljati uradne listine, potrdila, račune
izstókati
-am
dov.
(
ọ̑ ọ̑
)
ekspr.
stokajoč reči, povedati:
zadnje besede je že skoraj izstokal
izstòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od izstopiti:
izstop iz vlaka je bil težaven
/
izstop iz društva, organizacije
/
izstop iz šole
/
izstop iz vojne
2.
kraj, prostor, kjer se da iz česa priti:
sovražnik je obstreljeval izstop iz soteske
/
izstop je pri srednjih vratih
♦
alp.
izstop na nameravanem mestu je onemogočil previs
;
tam je najbližji izstop iz kamina, stene
;
med.,
vet.
izstop organa, dela organa
pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v prvotni legi
izstópanje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od izstopati:
poskrbeti za varno vstopanje in izstopanje potnikov
/
izstopanje iz organizacije
izstópati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
1.
stopati iz česa, navadno iz prevoznega sredstva:
potniki izstopajo iz vlaka
;
izstopati pri zadnjih vratih
/
divjačina izstopa iz gošče
2.
prihajati iz česa, na površje:
čelna arterija izstopa tik nad obrvjo
/
potne kapljice so mu izstopale po telesu
3.
prenehati biti član kake organizacije, društva:
zaradi tega dogodka so množično izstopali iz društva
/
dov.
z današnjim dnem izstopam iz kluba
4.
postajati (zelo) opazen, viden:
shujšal je, tako da mu ličnice izstopajo
;
žile mu izstopajo od napora
/
razlike med mestom in podeželjem so vse bolj izstopale
/
na sliki preveč izstopa temna podlaga
//
knjiž.
biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi:
na tekmovanju so izstopali zlasti francoski smučarji
;
izstopati po znanju
●
publ.
izstopa zlasti problem ureditve vodovoda
je pomemben, pereč
izstopajóč
-a -e:
izstopajoči potniki
;
izstopajoč problem
;
zelo izstopajoče ličnice
izstópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na izstop:
izstopna postaja
/
izstopna vrata
/
izstopna izjava
♦
alp.
izstopni kamin, previs
;
med.
izstopna rana
izstrelna rana
;
rač.
izstopna enota
izhodna enota
;
šol.
izstopno spričevalo
spričevalo, ki ga dobi učenec ob izstopu iz šole
;
teh.
izstopna cev, odprtina
;
izstopna hitrost
hitrost, s katero tekočina ali kaj drugega odhaja skozi kontrolno mejo
izstopíti
in
izstópiti -im
dov.
(
ī ọ́ ọ̑
)
1.
stopiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva:
izstopiti iz avtobusa, dvigala, vlaka
;
izstopiti na glavni postaji, pri srednjih vratih
/
ko so izstopili iz gozda, je prenehalo deževati
stopili
2.
priti iz česa, na površje:
možgani so izstopili skozi prebito lobanjo
/
potne kapljice so mu izstopile na čelu
/
krogla je izstopila na nasprotnem sencu
3.
prenehati biti član kake organizacije, društva:
izstopiti iz društva
;
izstopiti iz šole
;
elipt.
sredi šolskega leta je izstopil
prenehal hoditi v šolo
/
izstopiti iz službe
;
izstopiti iz igre
prenehati (se) igrati
4.
postati (zelo) opazen, viden:
kite, žile so mu izstopile od napora
/
razlike med razvitimi in nerazvitimi državami so še bolj izstopile
/
knjiž.
med osebami v drami je izstopil zlasti lik dobrega kralja
bil je boljši kot drugi
●
ekspr.
od strahu so mu izstopile oči (iz jamic)
gledal je z izbuljenimi očmi
5.
prestopiti (bregove), razliti se:
reka je ob deževju izstopila
♦
alp.
plezalec je izstopil ob enajstih
končal plezalni vzpon
izstopívši
zastar.
:
izstopivši iz vlaka, se je napotil proti goram
;
izstopivši potniki
izstradálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za izstradanje:
izstradalni ukrepi
/
groziti z izstradalno politiko
izstrádanec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
izstradan človek:
izstradanci iz taborišča
izstrádanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od izstradati:
polastiti se trdnjave z izstradanjem oblegancev
izstrádanost
-i
ž
(
á
)
stanje izstradanega človeka:
umrl je zaradi izstradanosti
izstrádati
-am
dov.
,
tudi
izstradála
(
á
)
nav. ekspr.
z odtegovanjem hrane povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi:
zapornike so izstradali
;
izstradati do smrti
;
v dveh mesecih internacije se je dodobra izstradal
izstrádan
-a -o:
izstradan človek
;
ljudje so izstradani in onemogli
;
ves izstradan je
izstrél
-a
m
(
ẹ̑
)
izstrelitev
:
poskusni izstrel
izstrélek
-lka
m
(
ẹ̑
)
valjasto, na eni strani navadno koničasto telo, ki ob sprožitvi ali vžigu zleti v določeno smer:
sprožiti izstrelek
;
dimenzija, oblika, premer izstrelka
;
gibanje izstrelkov
/
medcelinski izstrelek
;
topovski izstrelek
;
izstrelek iz puške
/
šibrasti izstrelki
♦
fiz.
izstrelek
delec snovi, ki zadene kak drug delec snovi in s tem povzroči reakcijo
;
voj.
dirigirani
ali
vodeni izstrelek
ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
izstrélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na izstrelitev:
izstrelni pok
/
izstrelna ploščad
♦
med.
izstrelna rana
rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa
izstrelína
-e
ž
(
í
)
med.
rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa:
ugotovili so, da je rana na vratu izstrelina, na hrbtu pa vstrelina
izstrelíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za izstrelitev, zlasti raket, vesoljskih ladij:
odkriti nasprotnikovo izstrelišče
;
postaviti izstrelišče medcelinskih raket
izstrelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izstreliti:
izstrelitev krogle
/
izstrelitev vesoljske ladje, rakete, umetnega satelita
izstrelíti
-ím
dov.
, izstréli
in
izstrêli; izstrélil
(
ī í
)
1.
potisniti izstrelek iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva:
izstreliti kroglo iz puške
;
izstreliti naboj v zrak
;
priletel je iz hiše, kakor bi ga bil iz topa izstrelil
/
četa je izstrelila častno salvo
/
izstreliti puščico
//
s streljanjem izprazniti:
izstreliti puško
/
ekspr.
izstreliti cel magazin
2.
s streljanjem, razstreljevanjem narediti:
z minami so izstrelili odprtino v zidovju
3.
potisniti in usmeriti s startne naprave proti cilju:
izstreliti raketo
/
izstreliti vesoljsko ladjo, umetni satelit
/
pog.
v vesolje so izstrelili prvega astronavta
4.
ekspr.
hitro, nepričakovano reči, povedati:
te besede je kar izstrelil
izstreljèn
-êna -o:
izstreljeni naboji
;
izstreljena granata
izstrelítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izstrelitev:
izstrelitvene priprave se zaključujejo
/
izstrelitveni stolp
;
izstrelitvena ploščad, rampa
/
izstrelitveni sedež za pilota
izstreljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se izstreljuje:
izstreljevalna naprava
izstreljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izstreljevati:
izstreljevanje raket, umetnih satelitov
;
naprava za izstreljevanje
izstreljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
potiskati izstrelke iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva:
izstreljevati naboje
/
topovi so izstreljevali krogle skozi line
2.
potiskati in usmerjati s startne naprave proti cilju:
izstreljevati vesoljske ladje, umetne satelite
●
publ.
radij je izstreljeval svoje elektrone skoraj s hitrostjo svetlobe
oddajal, seval
izstŕgati
-am
tudi
-stŕžem
dov.
(
ŕ r̄
)
s strganjem odstraniti:
izstrgati napis s spomenika
izstríči
-strížem
dov.
, izstrízi izstrízite; izstrígel izstrígla
(
í
)
1.
z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa;
izrezati
:
izstriči članek iz časopisa
/
izstriči znamke s kuverte
//
ekspr.
odstraniti posamezne dele česa:
cenzura je izstrigla film
2.
s striženjem zmanjšati gostoto las:
frizerka ji je izstrigla lase
izstrížek
-žka
m
(
ȋ
)
izrezek
:
časopisni izstrižek
izstrúgati
-am
dov.
(
ȗ
)
s struganjem narediti, izoblikovati:
izstrugati kroglo
/
ledenik izstruga pot
izstrúgan
-a -o:
izstrugana figura
izstrúžiti
-im
dov.
(
ú
)
s struženjem narediti, izoblikovati:
izstružiti kroglo, obroč
;
izstružiti valj iz stožca
/
ledeniki so izstružili doline
izstrúžen
-a -o:
čep, izstružen iz polivinila
;
izstružena površina
;
izstruženo znamenje
izsušênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, stanje izsušenega:
izsušenost kruha, zemlje
/
v grlu je začutila izsušenost
/
ekspr.
izsušenost starih delavcev
izsuševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se izsušuje:
izsuševalna naprava
/
izsuševalna dela
izsuševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izsuševati:
izsuševanje barja, močvirja
;
izsuševanje in namakanje zemljišč
izsuševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
odstranjevati vlago, vodo iz česa:
izsuševati opeko pred žganjem
/
močen veter izsušuje zemljo
;
izsuševati močvirje
izsušítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izsušiti:
z izsušitvijo močvirij so pridobili precej obdelovalne zemlje
/
nevarnost za izsušitev rastline
izsušíti
-ím
dov.
, izsúšil
(
ī í
)
odstraniti vlago, vodo iz česa:
sonce je izsušilo travo
/
izsušiti barje, močvirje
;
zemljišče so izsušili in tako pridobili obdelovalno zemljo
●
ekspr.
dolga hoja po soncu jih je popolnoma izsušila
povzročila, da so postali zelo žejni
izsušíti se
izgubiti vlago, vodo:
koža se na vetru izsuši
;
nekatere rastline se hitro izsušijo
;
v suhi shrambi se sadje izsuši
●
ekspr.
v kratkem času se je popolnoma izsušil
je shujšal
izsušèn
-êna -o:
izsušen les
;
izsušene ustnice
;
ni se mogel odžejati, tako izsušeno grlo je imel
;
izsušeno močvirje
izsúti
-sújem
dov.
, izsúl
in
izsùl
(
ú ȗ
)
1.
s sipanjem spraviti iz česa:
izsuti moko iz vreče, pesek iz zaboja
/
izsuti kovance na mizo
/
storži so že izsuli svoja semena
;
ekspr.
oblaki so izsuli vso točo
//
s sipanjem napraviti, da v čem ni več določene vsebine:
izsuti vrečo, zaboj
2.
ekspr.
brez obotavljanja, premišljanja reči, povedati:
izsul je dolgo vrsto številk
;
izsul je take zabavljice nanj, da so vsi osupnili
izsúti se
sipajoč se priti iz česa:
moka, pšenica se je izsula iz vreče
izsút
-a -o:
izsuta vreča
;
izsuto zrnje
izsúvati
-am
tudi
-sújem
in
izsuváti -súvam
tudi
-sújem
dov.
, izsúvaj izsúvajte
in
izsuvájte; izsuvál
tudi
izsúval
(
ú; á ú
)
s suvanjem spraviti iz česa:
pijanca so izsuvali iz gostilne
izščegetáti
-ám
tudi
-éčem
[
isščəgetati
in
isščegetati
]
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
s ščegetanjem spraviti v določeno stanje:
vse je izščegetal do budnosti
2.
z nadlegovanjem, drezanjem spraviti iz česa;
izbezati
:
otroci so izščegetali murenčka iz luknjice
izšepetáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
šepetaje reči, povedati:
zadnje besede je izšepetala
izšíbati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
pretepsti s šibo:
izšibati tatove
2.
knjiž.
s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost:
izšibati trmo
izšít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
izvezen
:
bogato izšita obleka
izšívan
-a -o
prid.
(
í
)
star.
vezen
:
izšivani prtički
izšóbiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̄
)
navadno v zvezi z
ustnice
potisniti naprej:
izšobila je ustnice
/
izšobiti usta
izšóbiti se
našobiti se:
popestovala [je] roke, se izšobila pod zdicastim nosom .. in se naredila še bolj sito in odžejano
(P. Zidar)
izšóbljen
-a -o:
izšobljene ustnice
;
izšobljena usta
izšólanec
-nca
m
(
ọ̑
)
knjiž.
izšolan človek, izobraženec:
število izšolancev se je povečalo
izšólanost
-i
ž
(
ọ̑
)
značilnost izšolanega človeka:
v delu se kaže njegova nadarjenost in izšolanost
;
dobra izšolanost diplomatov
/
izšolanost glasu
izšólati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
omogočiti komu, da konča šolo, študij:
mati je sama izšolala štiri otroke
;
podjetje je izšolalo precej delavcev
2.
s šolanjem usposobiti koga za opravljanje določenega poklica:
izšolati za akademske poklice
/
izšolati lovskega psa
/
njega je izšolalo trdo delo in ne šole
3.
z vajo napraviti kaj bolj sposobno:
izšolati svoj okus
;
posluh se da izšolati
/
izšolati pevski glas
izšólati se
1.
končati šolo, študij:
otroci so se že izšolali
;
izšolati se na igralski akademiji
2.
s šolanjem se usposobiti za opravljanje določenega poklica:
izšolati se za vodnika
/
hči se je izšolala v odlično pianistko
izšólan
-a -o:
dva otroka sta že izšolana
;
ti pevci niso dovolj izšolani
;
izšolana negovalka
izštékan
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
glasb. žarg.
ki se izvaja brez električnih, samo z akustičnimi glasbenimi instrumenti:
posnetek izštekanega nastopa
;
izštekani koncert
;
izštekana verzija albuma
izštéti
-štêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
etn.,
pri otroški igri
z ritmiziranim besedilom na začetku igre določiti udeležencem vloge v igri:
izšteli so prav mene
2.
šport.
s štetjem do deset določiti čas, ko na tleh ležeči boksar sme nadaljevati igro:
sodnik ga je izštel
izšteválnica
-e
ž
(
ȃ
)
etn.,
pri otroški igri
ritmizirano besedilo, s katerim se na začetku igre določijo udeležencem vloge v igri:
naučiti se novo izštevalnico
izštévanka
-e
ž
(
ẹ́
)
etn.,
pri otroški igri
ritmizirano besedilo, s katerim se na začetku igre določijo udeležencem vloge v igri:
otroci poznajo veliko izštevank
izštévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
etn.,
pri otroški igri
z ritmiziranim besedilom na začetku igre določati udeležencem vloge v igri:
najstarejša deklica je začela izštevati
2.
šport.
s štetjem do deset določati čas, ko na tleh ležeči boksar sme nadaljevati igro:
sodnik izšteva na tla zbitega boksarja
izštŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
star.
iztisniti
,
izbrizgati
:
izštrkati mleko iz vimena
izštudírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
omogočiti komu, da konča šolo, študij;
izšolati
:
vse otroke je izštudiral
2.
zastar.
doštudirati
:
ko bo fant izštudiral, bo bolje
iztákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
spravljati kaj tekočega iz česa:
iztakati vino iz soda
iztakníti
1
in
iztákniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
s potegom spraviti kaj iz česa:
iztakniti kavelj
;
iztakniti bodalo iz nožnice
izvleči, izdreti
2.
s potegom vtiča iz vtičnice prekiniti električni tok:
iztakniti likalnik
/
iztakniti gramofon
izključiti
3.
v zvezi z
oko, oči
z ostrim predmetom nasilno odstraniti zrklo:
kaznjencem so iztaknili oči
iztáknjen
-a -o:
iztaknjeno desno oko;
prim.
stakniti
1
iztakniti
2
najti
ipd.
gl.
stakniti
2
ipd.
iztêči
-têčem
tudi
stêči stêčem
dov.
, iztêci iztecíte
tudi
stêci stecíte; iztékel iztêkla
tudi
stékel stêkla
(
é
)
tekoč priti iz česa:
sok, tekočina izteče
;
vino je izteklo iz soda
;
voda je iztekla skozi razpoko
/
vsa kri mu je iztekla
/
plini iztečejo iz pihalne cevi
iztêči se
tudi
stêči se
1.
prenehati trajati:
dopust se je že iztekel
;
pogovor se je iztekel
;
rok za prijavo se je iztekel
;
zastar.
leto je hitro izteklo
/
v osmrtnicah
izteklo se je življenje naši dobri mami
/
knjiž.
v zadnjem delu se iztečejo usode oseb, ki so jim bralci sledili v prejšnjih knjigah
se zaključijo
//
prenehati biti veljaven:
pogodba, pooblastilo se izteče
2.
s prislovnim določilom
ne segati, razprostirati se čez določeno mejo;
končati se
:
cesta se je iztekla pod gradom
3.
s prislovnim določilom
imeti izid, rezultat, kot ga izraža določilo:
poskus se je iztekel, kakor so pričakovali
;
vsi so čakali, kako se bo tekma iztekla
;
stvar se je dobro, slabo, srečno, ugodno iztekla
;
tožba se je iztekla v njeno škodo
;
vesel sem, da se je tako izteklo
4.
navadno v zvezi z
ura
prenehati teči, iti, ker ni več energije od navitja:
ura se je iztekla
/
filmski trak se je iztekel
ga ni več
●
ekspr.
oči naj ji iztečejo
oslepi naj
;
vznes.
njegove ure so se iztekle
umrl je
♦
mat.
deljenje se izteče
se izide
;
med.
oko mu je izteklo
zaradi predrtega zrkla je iztekla zrklovina
iztékel
-têkla -o
tudi
stékel stêkla -o:
iztekle oči
iztečèn
tudi
stečèn -êna -o:
iztečena ura;
prim.
steči
1
iztèg
-éga
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od iztegniti:
izteg mišice, roke
2.
fot.
dolžina iztegnjenega meha:
pomen iztega pri snemanju
/
dvojni izteg
ki omogoča snemanje na razdalji pod 1 m
;
enojni izteg
ki omogoča snemanje na razdalji nad 1 m
iztégati
-am
in
stégati -am
nedov.
(
ẹ̄
)
iztegovati
:
iztegati noge, roke
/
oreh iztega veje čez cesto
/
iztegali so vratove, da bi bolje videli
●
nizko
vsi samo iztegajo jezike
nenaklonjeno govorijo, opravljajo
;
ekspr.
potepuh je in ne zna drugega kot iztegati roko
beračiti
iztegljáj
in
stegljáj -a
m
(
ȃ
)
izteg
:
umaknili so se ob vsakem iztegljaju njegovih rok
●
ekspr.
mesto se mu je zdelo oddaljeno le za iztegljaj
zelo blizu
iztegljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da iztegniti:
te živali imajo izredno iztegljive lovke
iztegníti
in
iztégniti -em
in
stegníti
in
stégniti -em
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota:
iztegniti nogo v kolenu, roko v komolcu
;
iztegniti prste
//
s prislovnim določilom
dati v takem položaju v določeno smer:
iztegnila je roke predse, kakor da se brani
2.
narediti, povzročiti, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino:
iztegnil je vrat, da bi bil večji
;
iztegni se, pa boš dosegel
;
iztegniti se na polico
;
iztegniti se na postelji, po klopi
/
iztegniti jezik
/
iztegniti anteno
izvleči, raztegniti
/
za ovinkom se je cesta iztegnila
zravnala
//
s predlogom,
v zvezi
iztegniti roko, roke
z iztegom roke, rok
a)
prizadevati si doseči, prijeti kaj:
iztegniti roke za knjigo
;
iztegniti roko po denarju
;
pren.
tujec je iztegnil roko po naši zemlji
b)
izraziti željo po čem:
otrok je iztegnil roke k materi
;
iztegnila je roke za njim
●
nizko
pazi, da ne iztegneš jezika
ne izdaš, ne poveš česa
;
nizko
takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to
povedal, rekel
;
nizko
iztegniti pete
umreti
;
ekspr.
vse štiri je iztegnil od sebe
udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil
;
nizko
komaj čakajo, da se bo iztegnil
umrl
iztegnívši
in
stegnívši
zastar.
:
iztegnivši roke proti njemu, ga je pozdravil
iztégnjen
in
stégnjen -a -o:
iztegnjen kazalec
;
iztegnjene roke
;
ležati iztegnjen
♦
geom.
iztegnjeni kot
kot, ki meri 180°;
prim.
stegnjen
iztegoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za iztegovanje:
za zdravje so pomembne zlasti iztegovalne vaje
♦
usnj.
iztegovalni stroj
stroj za raztegovanje, nategovanje ovlaženih kož
iztegoválka
-e
[
tudi
istegovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
anat.
mišica, ki izteguje del okončine:
palčna iztegovalka
;
iztegovalka stegna, zapestja
;
iztegovalke in upogibalke
iztegovánje
tudi
stegovánje -a
s
(
ȃ
)
glagolnik od iztegovati:
iztegovanje nog
iztegováti
-újem
in
stegováti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota:
iztegovati nogo v kolenu
;
iztegovati prste, roko
/
ptica izteguje perutnice
//
s prislovnim določilom
dajati, imeti v takem položaju v določeni smeri:
slepec je hodil počasi in iztegoval roke predse
/
ekspr.:
drevesa iztegujejo veje na pot
;
iz doline se iztegujejo stranske dolinice
2.
delati, povzročati, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino:
iztegoval je vrat, da bi videl čez druge
;
mišice se krčijo in iztegujejo
/
vol je iztegoval hrapavi jezik
/
ekspr.
samo leži in se izteguje po postelji
se preteguje
//
s predlogom,
v zvezi
iztegovati roko, roke
z iztegovanjem roke, rok
a)
prizadevati si doseči, prijeti kaj:
iztegoval je roke proti njemu, da bi ga dosegel in dvignil
;
iztegovati roko po kozarcu
b)
izražati željo po čem:
otrok izteguje roke k materi
;
iztegovala je roke za njim in jokala
●
nizko
ko se bo izvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike
opravljali, obrekovali
;
evfem.
iztegovati prste po tujem imetju
krasti
;
ekspr.
vse življenje je služil, na starost pa izteguje roko
berači
;
ekspr.
kar naprej izteguje vrat, od kod bo kdo prišel
radovedno gleda, opazuje
iztegujóč
in
stegujóč -a -e:
iztegujoč roke, mu je tekel naproti
iztèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od izteči ali iztekati:
iztek tekočine
/
iztek dopusta, premirja, roka
/
knjiž.
položaj v državi ob izteku prejšnjega stoletja
ob koncu
/
računati na ugoden iztek
;
počakati na iztek sodbe
izid, rezultat
/
iztek grape v dolino, ulice na glavni trg
2.
zadnji, končni del česa:
hiša stoji ob izteku ulice
/
ob izteku reke v morje
izlivu
3.
šport.
del tekališča, smučišča, smučarske skakalnice, kjer se tekmovalec počasi ustavlja:
urediti iztek
;
skakalec je na izteku padel
;
poledenel iztek
♦
aer.
dolžina izteka
pot, ki jo opravi letalo pri pristajanju od dotika z zemljo do trenutka, ko se ustavi
;
strojn.
iztek
čas, ki ga potrebuje stroj, da se ustavi samo s trenjem
;
iztek navoja
končni del vijaka, vretena, v katerem navoj ni do konca izdelan
iztékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od iztekati:
iztekanje tekočine
iztékati
-am
tudi
stékati -am
nedov.
(
ẹ̑
)
tekoč prihajati iz česa:
tekočina, vino izteka
/
iz rane mu izteka kri
/
zrak izteka iz ventilatorja
iztékati se
tudi
stékati se
1.
približevati se koncu trajanja:
dopust se izteka
;
rok za prijavo se izteka
/
ekspr.
čutil je, da se mu življenje izteka
/
knjiž.
pred gledalci se iztekajo posamezne usode ljudi
zaključujejo
2.
izlivati se:
reka se izteka v morje
//
s prislovnim določilom
prehajati v kaj drugega:
predmestne ceste se iztekajo v polje
;
ulica se izteka na glavni trg
/
rokav se plosko izteka v žep
3.
navadno v zvezi z
ura
približevati se koncu teka, tečenja, ker kmalu ne bo več energije od navitja:
ura se izteka, treba jo bo naviti
●
vznes.
njegove ure se iztekajo
kmalu bo umrl
iztekajóč
tudi
stekajóč -a -e:
iztekajoča voda
;
iztekajoče se leto;
prim.
stekati
iztepáč
-a
m
(
á
)
loparju podobna (pletena) priprava za iztepanje:
z iztepačem iztepsti prah iz obleke
;
z iztepačem udarjati po preprogi
/
plastični iztepač
;
iztepač iz trstike
iztepálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za iztepanje:
obesiti preprogo na iztepalni drog
;
iztepalni stroj
iztepálnik
tudi
stepálnik -a
m
(
ȃ
)
iztepač
:
udarjati z iztepalnikom po preprogi
/
električni iztepalnik za čiščenje preprog
♦
papir.
priprava za pranje, čiščenje klobučevine pri strojih za izdelavo lepenke, kartona;
prim.
stepalnik
iztépanje
tudi
stépanje -a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od iztepati:
iztepanje obleke, preprog
/
drog za iztepanje;
prim.
stepanje
iztépati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
z udarjanjem odstranjevati iz česa:
iztepati prah iz obleke
;
iztepati s palico
/
iztepati odejo, preprogo
2.
nav. ekspr.
s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost:
iztepati otrokom trmo
●
šalj.
iztepati komu hlače
tepsti ga;
prim.
stepati
1
iztepávati
-am
tudi
stepávati -am
nedov.
(
ȃ
)
z udarjanjem odstranjevati iz česa:
iztepavati prah iz preprog
;
iztepavati z iztepačem
;
redno čistijo in iztepavajo
/
iztepavati obleko, preproge;
prim.
stepavati
iztépek
-pka
m
(
ẹ̑
)
kar se iztepe:
iztepki moknatih vreč
iztêpsti
-têpem
tudi
stêpsti stêpem
dov.
, iztépel iztêpla
tudi
stépel stêpla
(
é
)
1.
z udarjanjem odstraniti iz česa:
iztepsti prah iz obleke, preproge
;
iztepsti z iztepačem, s palico
/
iztepsti in izkrtačiti žimnice
;
z roko si je iztepel prašne hlače
2.
nav. ekspr.
s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost:
iztepsti otroku trmo
;
s korobačem je iztepel volom upornost
●
šalj.
iztepsti komu hlače
natepsti ga
;
ekspr.
to žensko si moraš kar iz glave iztepsti
pozabiti jo;
prim.
stepsti
izteptáti
-ám
[
tudi
istəptati
]
dov.
(
á ȃ
)
s teptanjem spraviti iz česa:
izteptati zrnje iz klasja
izterjátev
-tve
ž
(
ȃ
)
glagolnik od izterjati:
izterjatev davka
iztérjati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
1.
doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti:
izterjati davek, dolg, stroške
;
izterjati si delež
/
prisilno izterjati
/
izterjati posojene knjige
2.
knjiž.
z odločnim, vztrajnim zahtevanjem priti do česa:
izterjati pravice delavcem
izterjátven
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od izterjatev:
izterjatveni opomin
izterjáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od izterjati:
izterjava dolga
/
prisilna izterjava
izterjávanje
-a
s
(
ȃ
)
izterjevanje
:
izterjavanje davka, dolga
izterjávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
izterjevati
:
izterjavati davke, pristojbine
izterjeválec
-lca
[
isterjevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj izterjuje:
ni prijetno biti izterjevalec
/
davčni izterjevalec
izterjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izterjevanje:
izterjevalni postopek
/
izterjevalni stroški
/
izterjevalni organ
izterjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izterjevati:
izterjevanje davka, dolga
izterjeváti
-újem
nedov.
(
á ȃ
)
1.
dosegati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti:
izterjevati davke
2.
knjiž.
z odločnim, vztrajnim zahtevanjem prihajati do česa:
izterjevati svoje pravice
izterljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
pravn.
ki se da izterjati:
izterljiv dolg
;
izterljiva terjatev
izterljívost
-i
ž
(
í
)
pravn.
lastnost, značilnost izterljivega:
izterljivost stroškov, terjatve
iztézanje
tudi
stézanje -a
s
(
ẹ̄
)
knjiž.
iztegovanje
:
krčenje in iztezanje mišic
iztézati
-am
in
stézati -am
nedov.
(
ẹ̄
)
knjiž.
iztegovati
:
iztezati noge, prste
/
iztezati roko od sebe
/
iztezati vrat
;
mišice se krčijo in iztezajo
;
izteza se, da bi dosegel drog
/
tujec izteza roke po naši zemlji
/
otrok izteza roke proti materi
iztézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
na katerem se mišice ob upogibu iztegnejo:
iztezna in upogibna stran nadlakta
♦
anat.
iztezna mišica
iztegovalka
iztéznica
-e
ž
(
ẹ̑
)
anat.
iztegovalka
:
upogibnice in izteznice
iztihotápiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
skrivaj, na nedovoljen način odnesti, spraviti iz česa:
iztihotapiti pismo iz zapora
;
iztihotapiti blago čez mejo
/
dokumentarni film je iztihotapil podjetni snemalec
iztihotápiti se
ekspr.
skrivaj, neopazno oditi:
bos se je iztihotapil iz hiše
;
iztihotapili so se na cesto
iztihotápljati
-am
nedov.
(
á
)
skrivaj, na nedovoljen način odnašati, spravljati iz česa:
zdravila so iztihotapljali skozi okna
/
iztihotapljal je devize v tujino
iztíkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
s potegom spravljati kaj iz česa:
iztikati kavlje
2.
z ostrim predmetom nasilno odstranjevati zrkla:
kaznjencem so iztikali oči;
prim.
stikati
1
iztípati
-am
in
-ljem
dov.
(
ī ȋ
)
1.
s tipanjem najti:
iztipati ključ
2.
ekspr.
s previdnim poizvedovanjem izvedeti:
kurirji so iztipali, da je v vasi sovražnik
iztípati se
tipaje priti iz česa:
počasi so se iztipali iz temne veže
iztírati
-am
dov.
(
ȋ
)
zastar.
izgnati
:
iztirali so ga iz mesta
iztíriti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
povzročiti, da vozilo ni več na tiru:
saboterji so iztirili vlak
;
sunek je iztiril tri vagone
;
zaradi plazu (se) je lokomotiva iztirila
/
rolete so iztirile
;
pren.
ta dogodek ga je iztiril iz vsakdanjosti
2.
ekspr.
povzročiti, da kdo ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti:
vojna je marsikoga iztirila
;
otrokova smrt jo je duševno iztirila
/
nepreh.
fant je čisto iztiril
iztírjen
-a -o:
iztirjen vlak
;
iztirjena mladina
;
biti duševno iztirjen
iztírjati
-am
nedov.
(
í ī
)
povzročati, da vozilo ni več na tiru:
tajfun je iztirjal vlake
iztírjenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti:
roman opisuje iztirjence
;
družbeni, moralni, socialni iztirjenci
;
iztirjenci in pokvarjenci
iztírjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od iztiriti:
iztirjenje električne lokomotive, vlaka
/
duševno, ideološko, socialno iztirjenje
iztírjenost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost, stanje iztirjenega:
duševna, socialna, živčna iztirjenost
;
iztirjenost značaja
iztís
-a
m
(
ȋ
)
1.
s tiskalnikom natisnjeno besedilo, slika:
na iztisu je označil napake
2.
zastar.
izvod
:
vsi iztisi so pošli
/
knjiga je izšla v šeststo iztisih
iztísk
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
izvod
:
prodali so vse iztiske
iztiskáč
-a
m
(
á
)
kozm.
žlički podobna priprava z luknjico v sredi za iztiskanje ogrcev:
iztískanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od iztiskati:
iztiskanje olja iz semen
;
iztiskanje zraka iz cevi
/
iztiskanje limon
iztískati
-am
nedov.
(
í
)
1.
s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa:
iztiskati barvo, kremo iz tube
;
iztiskati gnoj iz rane
/
izpušni plini iztiskajo gorivo iz rezervoarja
//
s stiskanjem, pritiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine, vsebine:
iztiskati limono
●
ekspr.
počasi je iztiskal besede
s težavo govoril, pripovedoval
2.
ekspr.
s silo, vztrajnostjo prihajati do česa:
vedno je iztiskal denar iz podrejenih
iztiskávanje
-a
s
(
ȃ
)
1.
iztiskanje
:
iztiskavanje soka iz limon
2.
metal.
oblikovanje kovin s stiskanjem skozi orodje z določeno odprtino:
iztiskavanje bakrenih cevi
iztiskávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
iztiskati
:
iztiskavati sok iz limone
/
iztiskavati davščine iz podložnih
iztísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa:
iztisniti sok iz limone
;
iztisniti stržen iz tura
;
odprl je tubo in iztisnil nekaj barve na paleto
/
iztisniti med iz satja
/
iztisniti zrak iz meha
//
s stiskanjem, pritiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine, vsebine:
iztisniti limono
2.
ekspr.,
z glagolskim samostalnikom
s silo, vztrajnostjo doseči, da kdo kaj naredi, pove:
iztisniti obljubo, priznanje od koga
/
trudili so se, da bi iztisnili kaj iz njega, pa je molčal
3.
ekspr.
s silo, vztrajnostjo priti do česa:
od domačih je iztisnil precej denarja
;
iz kupca je hotel iztisniti čim več
/
iztisniti iz zemlje čim večji pridelek
4.
ekspr.
s težavo reči, povedati:
nekaj nerazumljivega je iztisnil
;
pa naj bo, je iztisnil
●
ekspr.
jeza ji je iztisnila solze
od jeze je (za)jokala
;
ekspr.
niti besede ni mogel iztisniti (iz grla)
ni mogel spregovoriti
;
knjiž.,
ekspr.
v pesem je iztisnil vso narodovo bolečino
izrazil jo je v pesmi
iztísnjen
-a -o:
iztisnjen sok
;
iztisnjena limona;
prim.
stisniti
iztísnjenje
-a
s
(
í
)
glagolnik od iztisniti:
iztisnjenje soka iz limone
/
iztisnjenje zraka iz pljuč
♦
med.
iztisnjenje posteljice
iztiščáti
-ím
dov.
(
á í
)
nav. ekspr.
s težavo reči, povedati:
mukoma je iztiščal nekaj iz sebe
iztláčiti
-im,
in
iztlačíti
in
iztláčiti -im
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
star.
iztisniti
:
iztlačiti stržen iz tura
/
iztlačiti denar iz koga
iztóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na iztok:
iztočna cev, odprtina, pipa
♦
teh.
iztočna hitrost
hitrost, s katero tekočina odteka skozi kontrolno mejo
2.
zastar.
vzhoden
:
iztočni deli dežele
/
iztočni običaji
vzhodnjaški
iztočíšče
-a
s
(
í
)
kraj, mesto, kjer kaj izteka:
iztočišče petrolejskega voda
iztočíti
-tóčim
tudi
stočíti stóčim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
spraviti kaj (tekočega) iz česa:
iztočiti limonado, sok
;
iztočiti vino iz soda
;
pren.,
knjiž.
iztočiti strup iz duše
●
ekspr.
njene oči so že zdavnaj iztočile zadnjo solzo
(zaradi žalosti) je zelo, dosti jokala, zato ne more več jokati
♦
čeb.
iztočiti med iz satja
//
s točenjem izprazniti:
iztočiti sod, steklenico
2.
pog.
prodati (pijačo):
zaradi draginje bo iztočil manj vina
;
na veselici se je veliko iztočilo
3.
pustiti izteči:
iztočiti je treba precej vode, preden je hladna;
prim.
stočiti
1
iztóčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
osnova
,
izhodišče
:
članek je iztočnica za debato
/
iskati politične iztočnice za nastop proti opoziciji
//
zastar.
geslo, slogan:
politična, propagandna iztočnica
2.
beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred:
slovar vsebuje več tisoč iztočnic
;
nabor iztočnic za nov slovar
;
razporeditev iztočnic v slovarju
/
geselska, slovarska iztočnica
3.
gled.
beseda, del stavka, situacijski premik, na katerega navezuje igralec svojo igro:
dati, povedati iztočnico
;
na iztočnico se prižge luč
/
gledališka, odrska iztočnica
♦
biblio.
prva beseda značnice
iztóčničen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na iztočnica 2:
iztočnični članek, sestavek
;
iztočnična beseda
iztòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od iztekati, izteči:
iztok vode iz cevovoda
/
jezero nima iztoka
2.
kraj, prostor, kjer kaj izteka:
napraviti v posodi iztok
/
potok je iztok podzemeljskega jezera
/
od izvira do iztoka
izliva
3.
med.
kar se izteka iz telesa pri vnetju:
gnojen iztok
;
iztok iz rane, ušes
/
beli iztok
beli tok
4.
zastar.
vzhod
:
veter piha od iztoka
/
proti iztoku se širi ravnina
iztôlči
-tôlčem
[
istou̯či
]
dov.
, iztôlci iztôlcite
in
iztolcíte; iztôlkel iztôlkla
(
ȏ
)
1.
s tolčenjem spraviti iz česa:
iztolči opeko iz zida
2.
s tolčenjem narediti, izoblikovati:
iztolči luknjo v zid
♦
um.
iztolči ornament
iztôlčen
-a -o:
iztolčen relief
;
meč s srebrnimi iztolčenimi ročaji
iztopotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
ekspr.
s topotanjem doseči, da kdo zapusti določen prostor:
iztopotati predavatelja iz razreda
/
iztopotati igralca z odra
iztovárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od iztovarjati:
iztovarjanje blaga
;
iztovarjanje pšenice iz vagona
/
iztovarjanje ladje
iztovárjati
-am
nedov.
(
á
)
spravljati kaj s prevoznega sredstva:
iztovarjati blago z ladje
;
iztovarjati bale papirja s kamiona
;
iztovarjati pošto na letališču
/
iztovarjati ladjo
raztovarjati
/
publ.
ladja iztovarja v Kopru
iztovorítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od iztovoriti:
iztovoritev blaga
iztovóriti
-im
tudi
iztovoríti -ím
dov.
, iztovóril
(
ọ̄ ọ̑; ī í
)
1.
spraviti kaj s prevoznega sredstva:
iztovoriti prtljago
;
iztovoriti blago z ladje
/
iztovoriti ladjo
raztovoriti
2.
ekspr.
spraviti koga s prevoznega sredstva, navadno s posebnim namenom:
zapornike so iztovorili pred policijsko postajo
iztovóriti se
,
tudi
iztovoríti se
izkrcati se:
turisti so se iztovorili na vzhodnem obrežju Nila
iztovórjen
-a -o
tudi
iztovorjèn -êna -o:
iztovorjeno blago
iztoževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s tožbo dosegati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti:
iztoževati preživnine, terjatve
iztožítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od iztožiti:
iztožitev dolga, terjatve
iztožíti
in
iztóžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
s tožbo doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti:
tožil je in iztožil
;
iztožiti dolg, terjatev
/
iztožiti pravico do poti čez travnik
/
iztožila je dolžnika
iztožíti se
in
iztóžiti se
knjiž.
povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja:
iztožil se mu je
iztóžen
-a -o:
iztožena terjatev
iztožljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
pravn.
ki se da iztožiti:
iztožljiv dolg
;
iztožljiva obveznost
iztožljívost
-i
ž
(
í
)
pravn.
značilnost, lastnost iztožljivega:
iztožljivost obveznosti, terjatve
iztŕcati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
s tresenjem, rahlim udarjanjem spraviti iz česa:
iztrcati pepel iz pipe
iztrébek
-bka
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.
pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo:
pregledati bolnikove iztrebke
;
gosti, redki iztrebki
/
človeški, mušji, živalski iztrebki
iztrebína
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
vet.
ovojnice ploda, ki se po porodu izločijo iz maternice;
trebilo
iztrebítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od iztrebiti:
iztrebitev ustreljene divjačine
/
iztrebitev bogomilov
iztrebíti
in
iztrébiti -im,
tudi
iztrébiti -im
tudi
strebíti
in
strébiti -im,
tudi
strébiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́
)
1.
odstraniti odvečno iz česa:
iztrebiti mlad gozd
;
iztrebiti travnik
/
iztrebiti jarek, žleb
očistiti
/
iztrebiti ribe, srno
odstraniti drobovje
;
iztrebiti solato
otrebiti
//
izkrčiti
:
iztrebil je gozd in ga spremenil v polje
/
iztrebili so si laz in posadili krompir
2.
povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več:
iztrebiti plevel
;
iztrebiti škodljivce
;
to žival so z lovom skoraj docela iztrebili
/
ekspr.
fašisti so hoteli iztrebiti cele narode
/
iztrebiti luteranstvo
/
iztrebiti predsodke
iztrebíti se
in
iztrébiti se,
tudi
iztrébiti se
tudi
strebíti se
in
strébiti se,
tudi
strébiti se
1.
izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo:
bolnik se je iztrebil
;
normalno, redno se iztrebiti
2.
nar.
izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice;
otrebiti se
:
krava se še ni iztrebila
iztrébljen
tudi
strébljen -a -o:
iztrebljen gozd
;
bivoli so tu iztrebljeni
iztrébljanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od iztrebljati:
iztrebljanje gozda
/
iztrebljanje krokodilov
/
množično iztrebljanje Judov
;
iztrebljanje narodne manjšine
/
pospešiti iztrebljanje z odvajalnimi sredstvi
;
redno iztrebljanje
iztrébljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
odstranjevati odvečno iz česa:
iztrebljati gozd
;
iztrebljati senožeti
/
iztrebljati solato
trebiti
2.
povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več:
iztrebljati kite
;
iztrebljati plevel s škropljenjem
/
ekspr.
kolonisti so iztrebljali domače prebivalstvo
iztrébljati se
izločati neprebavljene delce hrane skozi črevo:
normalno, redno se iztrebljati
;
kunci se navadno iztrebljajo na določenem mestu
iztrébljenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od iztrebiti:
iztrebljenje gozda
/
iztrebljenje kitov
/
groziti narodu z iztrebljenjem
/
boj za iztrebljenje tuberkuloze
/
iztrebljenje črevesa
iztrebljeválec
-lca
[
istrebljevau̯ca
tudi
istrebljevalca
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor iztreblja, uničuje:
napadalci so bili iztrebljevalci civilnega prebivalstva
iztrebljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
ki iztreblja, uničuje:
iztrebljevalno orožje
/
iztrebljevalna vojna
iztrebljevánje
-a
s
(
ȃ
)
iztrebljanje
:
iztrebljevanje gozdov
/
iztrebljevanje nalezljivih bolezni
/
iztrebljevanje blata
iztrebúšiti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.,
ekspr.
izbočiti trebuh:
iztrebušil se je in prekrižal roke
iztrépati
1
-am
in
strépati -am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
z zamahovanjem, stresanjem odstranjevati iz česa:
iztrepati prah iz obleke
/
stoji na balkonu in iztrepa rjuhe
iztrepáti
2
-ám
in
-trépljem
in
strepáti -ám
in
strépljem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
z zamahovanjem, stresanjem odstraniti iz česa:
iztrepala je drobtine s prta in ga ponovno pogrnila
/
večkrat iztrepati odeje
iztrepávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z zamahovanjem, stresanjem odstranjevati iz česa:
iztrepavati prah iz jopice
/
čebele so pred žreli iztrepavale soparico iz panjev
iztrepetáti
-ám
in
-éčem
tudi
strepetáti -ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
prenehati trepetati:
obstreljena ptica je iztrepetala
/
ekspr.
plamen sveče je iztrepetal;
prim.
strepetati
iztrêpsti
-trêpem
in
strêpsti strêpem
dov.
, iztrépel
in
iztrêpel iztrêpla
in
strépel
in
strêpel strêpla
(
é
)
z zamahovanjem, stresanjem odstraniti iz česa:
iztrepla je smeti z rute in se z njo pokrila
/
dobro iztrepsti odejo
iztrésati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
s tresenjem spravljati iz česa:
iztresati moko
;
iztresati orehe iz vreče
//
s tresenjem delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine:
iztresati vreče
;
pren.,
ekspr.
iztresal je svojo torbo z novicami
2.
ekspr.
izločati v velikih količinah:
nebo je iztresalo dež in točo
●
ekspr.
iztresati dovtipe
praviti, pripovedovati
;
ekspr.
iztresati jezo, nejevoljo nad kom
zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
;
ekspr.
iztresati svojo ošabnost
ošabno se vesti;
prim.
stresati
iztréskati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
ekspr.
1.
z razstrelitvijo, raztreščenjem narediti:
mine so iztreskale lijake v zemljo
2.
silovito izraziti svoja čustva:
vso jezo je iztreskal nadenj
iztréskati se
brezoseb.
prenehati treskati:
iztreskalo se je in izgrmelo
iztrésti
-trésem
dov.
, iztrésite
in
iztresíte;
nam.
iztrést
in
iztrèst
(
ẹ́
)
1.
s tresenjem spraviti iz česa:
iztresti jagode
;
orehi so se iztresli
//
s tresenjem napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine:
iztresti vrečo
2.
ekspr.
izločiti v velikih količinah:
oblaki so iztresli točo
3.
silovito izraziti svoja čustva:
nanj je iztresel ploho kletvic
●
iztresti komu svojo dušo, srce
povedati vse o svojih čustvih
;
ekspr.
iztresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom
zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
;
ekspr.
vse je iztresel v eni sapi
hitro povedal
;
ekspr.
nič ne premišljuj, kar iztresi
povej, kaj misliš
;
ekspr.
iztresel se je nad njim
izrazil svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju
iztrésti se
pog.,
ekspr.
povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja:
prišla je na obisk, da se iztrese;
prim.
stresti
iztŕganost
-i
ž
(
ȓ
)
značilnost iztrganega:
iztrganost listov
/
občutek iztrganosti in osamljenosti
iztŕgati
-am
stil.
-tŕžem
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
s trganjem spraviti iz česa:
iztrgati list iz bloka
//
ekspr.
ločiti, vzeti del teksta iz celote:
iztrgati posamezne stavke iz razprave
/
iztrgati posamezne misli
;
iztrgati prizor iz zgodbe
2.
s sunkovitim potegom spraviti iz prijema:
iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal
;
iztrgati puško iz rok
;
iztrgala je roko iz njegove
/
v osmrtnicah
smrt nam je iztrgala ljubljenega sina
;
pren.
iztrgati oblast iz rok pohlepnežev
//
s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu:
granata je iztrgala vrata iz podbojev
;
pren.,
knjiž.
vojna ga je iztrgala z rodne grude
3.
ekspr.,
z dajalnikom
povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga:
iztrgati deželo sovražniku
;
iztrgati otroka slabi družbi
/
iztrgati obdelovalno zemljo morju
4.
ekspr.
spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja:
iztrgati ljudstvo iz nevednosti
;
hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine
/
mati ga je iztrgala očetovi jezi
//
v zvezi z
iz
proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh:
iztrgati koga iz zamišljenosti
/
iztrgati iz igre, spanja
5.
ekspr.
z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove:
iztrgati komu resnico, skrivnost
/
prisego mu je iztrgal z nasiljem
●
vznes.
smrt mu je iztrgala pero iz rok
pesnil, pisateljeval je do smrti
;
ekspr.
srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil
izraža zelo odklonilno stališče
;
ekspr.
to si moraš iztrgati iz spomina
pozabiti
;
ekspr.
ne more je iztrgati iz srca
pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti
;
ekspr.
srce bi si iztrgala zanj
vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti
iztŕgati se
s sunkom spraviti se iz prijema:
hotela se mu je iztrgati, a jo je trdno držal
;
konj se mu je iztrgal in zbežal
;
iztrgati se iz objema, rok
;
pren.
dežela se je iztrgala iz klešč imperializma
●
knjiž.
jagnedi so se iztrgali iz noči
postali vidni, se prikazali v obrisih
;
ekspr.
krik se mu je iztrgal iz prsi
nenadoma je zakričal
;
brezoseb.,
ekspr.
pa naj bo, se mu je iztrgalo
je rekel, spregovoril
iztŕgan
-a -o:
iztrgan list
;
stavki so nasilno iztrgani iz konteksta
;
morju iztrgana zemlja
;
prisl.:
iztrgano podane misli;
prim.
strgati
2
iztŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
1.
z rahlim udarjanjem odstraniti iz česa:
iztrkati pepel iz pipe
/
iztrkati pipo
;
iztrkati krtačo ob podboje
2.
s trkanjem spraviti iz česa:
iztrkati polhe iz dupla
iztrkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z rahlim udarjanjem odstranjevati iz česa:
iztrkavati pepel iz pipe
/
iztrkavati pipo
;
iztrkavati čohalo ob kamen
2.
s trkanjem spravljati iz česa:
iztrkavati polhe iz votlega gabra
iztrobezljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
nepremišljeno reči, povedati:
iztrobezljal je vse, kar je vedel
iztróšenost
-i
ž
(
ọ́
)
publ.
izrabljenost
,
dotrajanost
:
iztrošenost vozil
iztróšiti
-im,
in
iztrošíti
in
iztróšiti -im
dov.
(
ọ́; ī ọ́
)
publ.
porabiti
,
izčrpati
:
pri delu je iztrošil vse svoje moči
iztróšiti se
,
in
iztrošíti se
in
iztróšiti se
1.
izrabiti se, dotrajati:
stroj se iztroši
2.
izčrpati se, oslabeti:
pri tem delu so se mu iztrošile oči
iztróšen
-a -o:
iztrošeno vozilo
iztrpéti
-ím
dov.
,
tudi
iztŕpel; iztrpljèn
(
ẹ́ í
)
vznes.
umreti
:
sredi pomladi je iztrpel
iztrpéti si
ekspr.
s trpljenjem, napornim delom priti do česa:
sedanje blagostanje so si ljudje iztrpeli;
prim.
strpeti
iztŕžek
1
-žka
m
(
ȓ
)
denar, sprejet kot nadomestilo za kaj prodanega:
za iztržek od sadja je kupil obleko
;
iztržek trgovine na drobno
/
dnevni iztržek
;
iztržek v gostinstvu je narasel za trideset odstotkov
●
pog.
iztržek dveh točk je velik uspeh naše enajsterice
dosežek
iztŕžek
2
-žka
m
(
ȓ
)
jezikosl.
iz širšega besedila prevzeta besedna zveza:
slovar nakazuje rabo besed z iztržki
♦
biblio.
posebni odtis, ki ima naslov samo nad tekstom, gradivom
iztŕžiti
-im
in
stŕžiti -im
dov.
(
r̄
)
sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega:
za sadje je veliko iztržil
;
s prodajo rož je iztržil denar za vstopnino
;
letos je toliko iztržil, da si je kupil avtomobil
●
pog.
naše moštvo je iz šestih tekem iztržilo pet točk
dobilo, doseglo
iztúhtati
-am
tudi
stúhtati -am
dov.
(
ú
)
pog.
izmisliti si, domisliti se:
iztuhtati načrt
;
dolgo je premišljeval, nazadnje pa je le iztuhtal, kako bo stvar uredil
;
kaj si spet iztuhtal
●
pog.
nikdar nisem mogel iztuhtati, kaj dela
dognati, ugotoviti
iztulíti
in
iztúliti -im
dov.
(
ī ú
)
ekspr.
glasno izraziti svoja čustva, razpoloženje:
iztuliti bolečino, jezo, žalost
iztulíti se
in
iztúliti se
prenehati tuliti:
sirena se je iztulila
/
slabš.
pusti jo, naj se iztuli
izučevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izučevati:
izučevanje kovačev, pekov
/
izučevanje slovenskega jezika
izučeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
raziskovati
,
študirati
:
izučevati družbo v njenem razvoju
izučeváti se
učiti se, usposabljati se:
vajenec se izučuje za ta poklic tri leta
izučítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izučiti:
izučitev kovačev
;
izučitev v kovinski stroki
izučíti
-ím
dov.
, izúčil
(
ī í
)
1.
usposobiti koga za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega:
sina je izučil svoje obrti
;
izučiti koga za kovača
/
izučiti psa za lov
2.
omogočiti komu, da se tako usposobi:
s skromno plačo ga je izučil
3.
ekspr.
povzročiti, da kdo postane bolj preudaren:
izkušnja, nesreča človeka izuči
;
to bo fanta izučilo
;
življenje jo je izučilo
;
brezoseb.
izučilo ga je
4.
zastar.
naučiti
,
navaditi
:
v šoli so ga marsičesa izučili
;
jezika se je izučil iz knjig
5.
zastar.
raziskati
,
preštudirati
:
izučiti starinske listine
izučíti se
usposobiti se za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega:
izučiti se aranžerstva
;
izučiti se za kovača, mehanika, šiviljo
;
izučil se je pri znanem mojstru
;
izučiti se v poklicu staršev
/
fant se je že izučil
izučèn
-êna -o:
izučen čevljar, mizar
;
izučena šivilja
;
za noben poklic ni izučena
izúm
-a
m
(
ȃ
)
kar je na novo odkrito, ustvarjeno, zlasti na tehničnem področju:
proizvodnja dobro izkorišča novi izum
;
patentirati, prijaviti izum
;
tehnični izum
;
registracija izumov
/
ekspr.
njegov pesniški izum
//
odkritje, ustvaritev česa novega, zlasti na tehničnem področju:
izum tiska je imel daljnosežne posledice
izúmek
-mka
m
(
ȗ
)
zastar.
izum
:
tehnični izumki
;
izumki človeškega duha
izumetníčenost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost izumetničenega:
jezikovna izumetničenost
;
izumetničenost sloga, zgodbe
/
izumetničenost njenega vedenja ga odbija
;
govoril je preprosto, brez izumetničenosti
izumetníčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
narediti, povzročiti, da kaj ni več v skladu z naravnim, navadnim:
pisatelj je v knjigi osebe izumetničil in potvoril
;
izumetničiti govor, slog
izumetníčen
-a -o:
izumetničen jezik
;
te stvari dajejo ulicam izumetničen videz
;
povest je preveč izumetničena
;
izumetničeno oblačenje
;
prisl.:
izumetničeno govoriti
izumévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
star.
izumljati
:
izumevati stroje
/
izumevati zgodbe
izmišljati si, izmišljevati si
izumíkati se
-am se
stil.
-íčem se
nedov.
(
ī ȋ
)
zastar.
izmikati se:
vsemu se je spretno izumikal
izumíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od izumirati:
narod je obsojen na počasno izumiranje
;
izumiranje rastlinskih, živalskih vrst
/
izumiranje nekaterih poklicev
izumírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
približevati se prenehanju obstajanja zaradi manjšanja števila predstavnikov:
posamezni rodovi izumirajo
;
nekatere rastlinske in živalske vrste hitro izumirajo
●
ekspr.
v zadnjem času izumirajo cele vasi
postajajo prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev
//
ekspr.
približevati se prenehanju obstajanja sploh:
nekateri poklici izumirajo
2.
množično umirati:
ljudje so izumirali za kugo
izumirajóč
-a -e:
izumirajoče navade
;
izumirajoče živali
izumítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj izumi:
izumitelj parnega stroja
/
izumitelji in novatorji
izumíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki kaj izumi:
izumiteljica novih okusov
izumíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izumitelje:
prejeti odlikovanje za izumiteljske uspehe
/
izumiteljska dela
izumíteljstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost izumiteljev:
izumiteljstvo ima pomemben delež pri modernizaciji proizvodnje
;
izumiteljstvo in novatorstvo
izumítev
-tve
ž
(
ȋ
)
izum
:
bil je ponosen na svojo izumitev
/
izumitev pisalnega stroja
izúmiti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
1.
narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju:
izumiti pisavo za slepe
;
izumiti računski stroj
2.
ekspr.
z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti;
izmisliti si
:
to čudo je izumil pesnik
izúmljen
-a -o:
stroj je bil izumljen za olajšanje dela
izúmljanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od izumljati:
izumljanje novih strojev
/
izumljanje novih načinov ustvarjanja
izúmljati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
delati, ustvarjati kaj novega, zlasti na tehničnem področju:
izumljati orodje, stroje
/
izumljati nove zakone
2.
z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati;
izmišljati si
:
izumljati opravičila za svoje ravnanje
/
zgodbo je sproti izumljal
izumljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
iznajdljiv
,
domiseln
:
bil je prav izumljiv človek
/
to se je porodilo v njegovi izumljivi glavi
izumljívost
-i
ž
(
í
)
star.
iznajdljivost
,
domiselnost
:
znan je zaradi svoje izumljivosti
izumréti
-mrèm
tudi
-mŕjem
stil.
-mrjèm
dov.
, izumŕl
(
ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ
)
prenehati obstajati, ker ni več predstavnikov:
ta plemiška rodbina je izumrla že v prejšnjem stoletju
;
nekatere rastlinske in živalske vrste so izumrle
●
ekspr.
nekatere gorske vasi so že izumrle
so prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev
//
ekspr.
prenehati obstajati sploh:
nekateri običaji so že izumrli
;
ta poklic bo kmalu izumrl
izumŕl
-a -o:
živi in izumrli jeziki
;
izumrli plazilci
;
izumrle rastline
;
hiša je kakor izumrla
izumŕt
-a -o
star.
:
mesto je bilo kakor izumrto
izumŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od izumreti:
izumrtje dinastije, rodu
;
izumrtje rastlinske, živalske vrste
izurítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izuriti:
izuritev v bojevanju
izúriti
-im
dov.
(
ȗ ȗ
)
z vajo, ponavljanjem usposobiti koga za določeno delo:
izuriti pilote
;
izuriti vojake v bojevanju
/
izuriti konja za jahanje
/
lovec je z leti tako izuril uho, da je razpoznal vsako žival
izúrjen
-a -o:
izurjen borec, padalec
;
tura je primerna le za izurjene planince
;
konj je izurjen za jahanje
;
vojaki so dobro izurjeni v streljanju
;
izurjeno oko
izúrjati
-am
nedov.
(
ú
)
uriti
:
izurjati vajenca
;
izurjati se v hitrem pisanju
izúrjenec
-nca
m
(
ȗ
)
izurjen človek:
vojaški izurjenec
;
izurjenec v stenografiji
izúrjenje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od izuriti:
izurjenje vojakov
izúrjenost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost izurjenega človeka:
izurjenost tekmovalcev, vojakov
;
izurjenost v streljanju
/
za vožnjo s kajakom je potrebna velika izurjenost
izústiti
-im
dov.
(
ȗ ȗ
)
ekspr.
reči
,
povedati
:
izustiti besedo, ime, opazko
/
kako si upa kaj takega izustiti
;
komaj je to izustil, že so planili po njem
;
odločno izustiti
izuváč
-a
m
(
á
)
zastar.
zajec
,
sezuvač
:
škornje si je sezul z izuvačem
izvabíti
in
izvábiti -im
tudi
zvabíti
in
zvábiti -im
dov.
(
ī á
)
1.
z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga od kod:
sošolci so ga izvabili iz dijaškega doma
;
pren.
toplo sonce jih je izvabilo iz hiše
2.
ekspr.
s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa:
izvabiti denar od prijateljev
/
izvabiti komu priznanje, skrivnost
;
pren.
izvabiti strunam melodije
3.
knjiž.,
ekspr.,
z dajalnikom
vzbuditi čustven odziv:
s svojim petjem jim je izvabil solze;
prim.
zvabiti
izvábljati
-am
tudi
zvábljati -am
nedov.
(
á
)
1.
z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga od kod:
izvabljali so ga iz dijaškega doma
;
pren.
sonce je izvabljalo prve brste
2.
ekspr.
s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa:
od njega izvablja denar
/
izvabljati komu priznanje, skrivnosti
;
pren.
izvabljati klavirju glasove
3.
knjiž.,
ekspr.,
z dajalnikom
vzbujati čustven odziv:
njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh;
prim.
zvabljati
izváditi
-im
dov.
, izvájen
(
á ȃ
)
star.
izuriti
:
izvaditi fanta za ovčarja
izvagonírati
-am
dov.
(
ȋ
)
spraviti koga iz vagona, vlaka:
izvagonirati vojake daleč za fronto
●
pog.,
ekspr.
ni več v odboru, so ga že izvagonirali
odpustili, odslovili
izvajálec
-lca
[
izvajau̯ca
in
izvajalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo:
nastopili so predvsem mladi izvajalci
;
izvajalci zabavne glasbe
2.
kdor kaj uresničuje z delom:
delo je dobil privatni izvajalec
;
izvajalec gradbenih del
;
izvajalec za montažo jeklenih konstrukcij
/
publ.
občine naj bi postale izvajalci kulturno-prosvetne dejavnosti
izvajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izvajanje:
posvetiti vso pozornost izvajalni ravni koncertov
/
ta organ je postal pomembno izvajalno telo
/
upoštevati izvajalne norme
♦
glasb.
izvajalne označbe
izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del
izvajálka
-e
[
izvajau̯ka
in
izvajalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo:
izvajalka je težko skladbo odlično zaigrala
/
med cirkuško predstavo je lev hudo ranil izvajalko
2.
ženska, ki kaj uresničuje z delom:
veziljski oddelek si prizadeva usposobiti vajenke za dobre izvajalke
izvajálski
-a -o
[
tudi
izvajau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izvajalce ali izvajanje:
ta opera zahteva velik izvajalski aparat
/
ansambel odlikuje visoka izvajalska raven
;
napredek izvajalske umetnosti
/
projektivni in izvajalski oddelek
izvájanje
-a
s
(
ā
)
1.
glagolnik od izvajati:
a)
izvajanje načrta, programa
;
izvajanje predpisov, sklepov
;
dosledno izvajanje zakona
/
izvajanje akrobacij
/
izvajanje kontrole
b)
izvajanje glasbenih del
/
izvajanje domače drame
c)
učitelj je prešel od razlaganja k izvajanju pravila
;
izvajanje zaključkov
♦
glasb.
hitrost, jakost izvajanja
2.
nav. mn.,
publ.
misel
,
dognanje
:
govornikova izvajanja so bila sprejeta z odobravanjem
izvájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo:
izvajati načrt, program
;
izvajati predpise z vso strogostjo
;
dosledno izvajati kadrovsko politiko
;
zakon se že izvaja
/
publ.:
ta četa je izvajala najtežje akcije
delala, opravljala
;
izvajati gradbena dela
;
skupina izvaja moderne plese
pleše
;
izvajati vaje na orodju
;
šport. žarg.
izvajati prosti strel
//
publ.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
izvajati dopolnilno gnojenje
;
izvajati kontrolo nad poleti
kontrolirati polete
2.
umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo:
orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev
/
publ.
v gledališču izvajajo domačo noviteto
uprizarjajo, igrajo
3.
publ.
izpeljevati
,
izpeljavati
:
izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja
;
iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke
/
učitelj izvaja pravila ob razlagi
4.
knjiž.
razlagati razvojno pot česa:
izvajati besedo iz latinščine
/
svoj rod izvaja iz Španije
5.
jezikosl.
tvoriti novo besedo iz podstave s priponami;
izpeljevati
:
izvajati primernik iz osnovnika
●
publ.
izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov
kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov
izvájan
-a -o:
ta koncert je bil pri nas prvič izvajan
;
balet je bil izvajan z največjo popolnostjo
;
dosledno izvajano načelo
izvalítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izvaliti:
izvalitev piščancev
/
za izvalitev jajc je potrebna toplota
izvalíti
-ím
tudi
zvalíti -ím
dov.
, izválil
tudi
zválil
(
ī í
)
s sedenjem na jajcih, jajčecih doseči, da se v njih razvijejo mladiči:
koklja je izvalila deset piščancev
izvalíti se
tudi
zvalíti se
začeti živeti ob prihodu iz jajca, jajčeca:
račke so se že izvalile
/
iz jajčeca se izvali ličinka
izleže
●
nar.
tele se je izvalilo
rodilo, skotilo
;
ekspr.
to se je izvalilo v tvoji glavi
to si si ti izmislil
izvaljèn
tudi
zvaljèn -êna -o:
izvaljeni mladiči
;
umetno izvaljeni piščanci;
prim.
zvaliti
izváljati
-am
dov.
(
á
)
metal.
z valjanjem narediti, izoblikovati:
izvaljati jeklo
ízvanréden
-dna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̄
)
zastar.
izreden
,
nenavaden
:
izvanreden sestanek
/
izvanredna moč
ízvanrédno
prisl.
:
izvanredno priden učenec
izvárek
-rka
m
(
ȃ
)
knjiž.
žlindra
:
kup izvarka;
prim.
zvarek
1
izvažálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
mont.
ki se uporablja za spravljanje rude, premoga iz rudnika:
izvažalni stroj
;
izvažalna naprava
/
izvažalni horizont
izvážanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izvažati:
izvažanje blaga na evropski trg
/
izvažanje rude iz jaškov
izvážati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
prodajati blago v drugo državo:
izvažati električno energijo, les, industrijske proizvode
;
izvažati v evropske države
/
ekspr.
izvažati kvalificirano delovno silo
;
pren.,
ekspr.
demokracije ni mogoče izvažati
♦
ekon.
izvažati kapital
nalagati kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči
2.
z vožnjo spravljati iz česa:
izvažati gnoj iz hleva
izvaževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
mont.
izvažalen
:
izvaževalna naprava
izvédba
tudi
izvêdba -e
ž
(
ẹ̑; ȇ
)
1.
glagolnik od izvesti izvedem:
izvedba načrta, poskusa
;
izvedba referenduma, volitev
;
klubu so zaupali izvedbo tekmovanja
;
razpis za izvedbo gradbenih del
/
izvedba smučarskega skoka
/
izvedba pravila iz konkretnih primerov
//
umetniška poustvaritev zlasti glasbenega dela:
koncertna izvedba simfonije
;
kritiki so posebno pohvalili tehniko izvedbe
/
televizijska izvedba opere
/
popevka v izvedbi mlade pevke je dosegla na festivalu drugo mesto
2.
s prilastkom
značilnost izdelka, po kateri se loči od drugega izdelka istega tipa:
horizontalna, navpična izvedba stroja
;
športna izvedba letala
;
avtomobil standardne izvedbe
/
šotor izdelujejo v dveh izvedbah
;
publ.
kotel v litoželezni izvedbi
litoželezen kotel
izvédben
tudi
izvêdben -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȇ
)
nanašajoč se na izvedbo:
izboljšati izvedbeno kvaliteto
;
preseneča izvedbena zamisel
/
izvedbeni oddelek
;
izvedbena ekipa za glasbeno oddajo
izvéden
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
navadno v povedni rabi
ki kako stroko, dejavnost dobro obvlada:
izveden geometer
;
izveden v državniških zadevah
;
on je temeljito izveden v ruski književnosti
/
zaslišati izvedeno pričo
pričo s strokovnim znanjem
2.
star.
izkušen
:
izveden človek
/
to delo je ustvarila izvedena roka
izvédeno
prisl.
:
izvedeno se okorišča z moderno tehniko
izvédenec
-nca
m
(
ẹ̑
)
strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke:
vprašati za mnenje izvedenca
;
kmetijski, pravni, zdravniški izvedenec
;
izvedenec psihiater
;
izvedenec za podvodni ribolov
;
izjava, poročilo izvedenca
/
publ.
bil je velik izvedenec v svoji stroki
poznavalec svoje stroke, strokovnjak
♦
pravn.
sodni izvedenec
uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre
//
ekspr.
dober poznavalec česa:
izvedenci imajo cviček iz Gadove peči za najboljši cviček
/
bil je velik izvedenec v ljubezenskih rečeh
izvedenína
-e
ž
(
ī
)
pravn.
pristojbina za izvedensko storitev:
izvédeniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
izvedenski
:
izvedeniško mnenje
izvédenka
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
strokovnjakinja, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke:
izvedenka za mladinsko psihologijo
izvedênka
2
-e
ž
(
é
)
1.
izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo:
nova izvedenka tega avtomobila ima močnejši motor
;
v prodaji je izboljšana izvedenka dostavnega avtomobila
;
francoska izvedenka reaktivnega letala
/
športna izvedenka avtomobila
izvedba
2.
jezikosl.
beseda, narejena iz podstave s pripono;
izpeljanka
:
pridevniška izvedenka
;
izvedenka iz glagola
izvédenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost izvedenega človeka:
strokovna izvedenost
;
izvedenost v gospodarskih vprašanjih
/
občudovali so njegovo izvedenost
izkušenost
izvédenski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na izvedence:
izvedenski ogled
;
izvedenska storitev
;
izvedensko mnenje
/
izvedenska komisija
izvédenstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
dejavnost izvedencev:
vloga sodnomedicinskega in sodnopsihiatričnega izvedenstva v kazenskem postopku
/
zavod opravlja kriminološko izvedenstvo
izvédeti
-vém
in
zvédeti zvém
dov.
(
ẹ́
)
seznaniti se s čim, zlasti s poslušanjem, branjem:
izvedeti novico, resnico
;
šel je med ljudi, da bi izvedel njihove misli
;
od sosedov je izvedel, kaj se je zgodilo doma
;
o vzrokih letalske nesreče je izvedel iz časopisa
;
pri znancih je izvedel za službo
;
za skrivališče ne sme nihče izvedeti
/
sčasoma se vse izve
/
treba je izvedeti, kdaj odpelje vlak
/
publ.
izvedelo se je iz dobro obveščenih krogov
izvédevši
tudi
izvedévši
in
zvédevši
tudi
zvedévši
zastar.
:
izvedevši za njegovo goljufijo, so ga odpustili iz službe
izvedljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izvesti:
izvedljiv načrt
/
izstrelitev rakete je glede na vremenske razmere izvedljiva
;
stvar je v tako kratkem času težko izvedljiva
izvedljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost izvedljivega:
izvedljivost načrta, glasbenega programa
ízven
in
izven
[
izvən
in
izven
]
predl.
(
ȋ
)
z rodilnikom
1.
za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora;
zunaj
2
:
hiša je izven mestnega obzidja
;
zidati izven gradbenega okoliša
/
stanuje izven Ljubljane
2.
publ.
za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa:
sprejemati stranke izven uradnih ur
/
izven sezone
pred sezono in po njej
3.
za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma:
predstava je izven abonmaja
/
publ.:
biti izven nevarnosti
iz nevarnosti
;
obravnavati zadevo izven okvira seje
ne na seji
;
otrok se je rodil izven zakona
je nezakonski
/
elipt.
predstava je izven
izven abonmaja
●
ekspr.
njegova umetnost je izven vsake debate
nesporno dobra
;
ekspr.
to je izven vsakega dvoma
prav gotovo, res je tako
♦
pravn.
postaviti koga izven zakona
odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet
;
šol.
delo izven šole
izvenšolsko delo
;
šport.
igrati, nastopiti izven konkurence
igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati
ízven...
[
izvən
in
izven
]
predpona v sestavljenkah
(
ȋ
)
za izražanje položaja
a)
ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora:
izvenbibličen, izvenbolničen, izvenevropski
b)
ki ni v mejah določenega časa:
izvensezonski
c)
ki ni v mejah določenega pojma:
izvenarmaden, izvenblokovski, izvenparlamentaren, izvenšolski, izvenzakonski
ízvenabonmájski
-a -o
[
izvənabonmajski
in
izvenabonmajski
]
prid.
(
ȋ-ȃ
)
gled.
ki ni za abonente:
abonmajski in izvenabonmajski koncerti
;
izvenabonmajska predstava
ízvenarmáden
-dna -o
[
izvənarmadən
in
izvenarmadən
]
prid.
(
ȋ-ȃ
)
ki ni v armadi, v okviru armade:
izvenarmadna dejavnost vojaških oseb
;
izvenarmadna vojaška vzgoja
ízvenblókovski
-a -o
[
izvənblokou̯ski
in
izvenblokou̯ski
]
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
publ.
ki ni v bloku, neblokovski:
izvenblokovske države
/
izvenblokovska politika
ízvenčasôven
-vna -o
[
izvənčasovən
in
izvenčasovən
]
prid.
(
ȋ-ō
)
publ.
časovno neopredeljen, neodvisen od časa:
izvenčasovni kostumi
;
izvenčasovna vsebina slike
/
izvenčasovno dejanje
ízvenčlovéški
-a -o
[
izvənčloveški
in
izvenčloveški
]
prid.
(
ȋ-ẹ́
)
publ.
ki ni v človeku, nečloveški:
izvenčloveški faktorji
;
izvenčloveške sile
/
mrzla, izvenčloveška bolečina
;
sam.:
v umetniku je bilo nekaj izvenčloveškega ali celo nadčloveškega
ízvendržáven
-vna -o
[
izvəndəržavən
in
izvendəržavən
]
prid.
(
ȋ-á
)
eksteritorialen
:
izvendržavna cona
ízvenekonómski
-a -o
[
izvənekonomski
in
izvenekonomski
]
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
publ.
negospodarski
,
neekonomski
:
izvenekonomski razlogi
ízvenevrópski
-a -o
[
izvəneu̯ropski
in
izveneu̯ropski
]
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
publ.
ki ni v Evropi, neevropski:
izvenevropske dežele
/
izvenevropska trgovina
ízvenkŕmen
-mna -o
[
izvənkərmən
in
izvenkərmən
]
prid.
(
ȋ-ȓ
)
navt.,
v zvezi
izvenkrmni motor
motor s propelerjem za pritrditev na zunanjo stran zadnjega dela čolna:
proizvodnja izvenkrmnih motorjev
ízvenmáterničen
-čna -o
[
izvənmaterničən
in
izvenmaterničən
]
prid.
(
ȋ-ȃ
)
med.,
vet.,
v zvezi
izvenmaternična nosečnost
nosečnost, pri kateri se plod ne razvija v maternici:
operacija zaradi izvenmaternične nosečnosti
ízvenparlamentáren
-rna -o
[
izvənparlamentarən
in
izvenparlamentarən
]
prid.
(
ȋ-ȃ
)
ki ni v parlamentu, v okviru parlamenta:
izvenparlamentarna akcija, skupina
/
parlamentarne in izvenparlamentarne oblike boja
ízvenplánski
-a -o
[
izvənplanski
in
izvenplanski
]
prid.
(
ȋ-ȃ
)
publ.
ki ni v planu, neplaniran:
izvenplanska proizvodnja
ízvenpráven
-vna -o
[
izvənpravən
in
izvenpravən
]
prid.
(
ȋ-ā
)
publ.
nepraven
:
izvenpravne kriminalne vede
ízvenproračúnski
-a -o
[
izvənproračunski
in
izvenproračunski
]
prid.
(
ȋ-ȗ
)
publ.
ki ni določen, predviden v proračunu:
izvenproračunski izdatki
/
izvenproračunska bilanca
ízvenprostóren
-rna -o
[
izvənprostorən
in
izvenprostorən
]
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
publ.
prostorsko neopredeljen, neodvisen od prostora:
umetnost pojmuje kot družbeno nepogojen, izvenčasoven in izvenprostoren pojav
ízvenrazréden
-dna -o
[
izvənrazredən
in
izvenrazredən
]
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
1.
ki ni v (šolskem) razredu, v okviru razreda:
izvenrazredni pouk
/
izvenrazredno delo
2.
publ.
nadrazreden
,
nerazreden
:
izvenrazredni interesi
;
izvenrazredna ideologija
/
narodnost je izvenrazredna kategorija
ízvensezónski
-a -o
[
izvənsezonski
in
izvensezonski
]
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
ki ni v sezoni:
izvensezonski čas
;
izvensezonski meseci
/
izvensezonske cene
;
izvensezonska podoba letovišč
♦
trg.
izvensezonski modeli
modeli, ki niso za letni čas, v katerem se prodajajo
ízvensóden
-dna -o
[
izvənsodən
in
izvensodən
]
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
pravn.
ki se opravi brez posredovanja sodišča:
izvensodni postopki
;
skleniti izvensodno poravnavo
;
izvensodno reševanje, urejanje sporov
/
izvensodno priznanje
priznanje, ki ni podano pred sodnikom, pred katerim teče pravda
/
(povojni) izvensodni poboji, usmrtitve
nezakoniti, brez sojenja
ízvenšólski
-a -o
[
izvənšolski
in
izvenšolski
]
prid.
(
ȋ-ọ̑
)
ki ni v šoli, v okviru šole:
izvenšolska vzgoja mladine
;
v kraju se pozna prizadevno izvenšolsko delo učiteljev
;
izvenšolsko izobraževanje
/
publ.
knjiga za šolsko in izvenšolsko rabo
nešolsko
//
ki ni v okviru rednega šolskega pouka, dela:
izvenšolsko udejstvovanje mladine na šoli
/
vedenje učencev v izvenšolskem času
prostem času
ízvenumétniški
-a -o
[
izvənumetniški
in
izvenumetniški
]
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
publ.
ki ne spada v umetnost, neumetniški:
izvenumetniška stališča
/
poseganje izvenumetniškega foruma v umetnostna vprašanja
ízvenuráden
-dna -o
[
izvənuradən
in
izvenuradən
]
prid.
(
ȋ-ȃ
)
ki ni v uradu, v okviru službe:
izvenuradno delo
ízvenzakónski
-a -o
[
izvənzakonski
in
izvenzakonski
]
prid.
(
ȋ-ọ̄
)
ki ni v zakonski zvezi:
izvenzakonski spolni odnosi
/
izvenzakonska zveza moškega in ženske
//
ki ni rojen v zakonski zvezi:
izvenzakonski otrok
♦
pravn.
izvenzakonska skupnost
življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista v zakonski zvezi
ízvenzêmeljski
tudi
ízvenzémeljski -a -o
[
izvənzeməljski
in
izvenzeməljski
]
prid.
(
ȋ-ē; ȋ-ẹ̑
)
publ.
ki ni na zemlji:
zgodba poteka na izvenzemeljski opazovalnici
/
možnosti izvenzemeljskega življenja
izvès
-ésa
m
(
ȅ ẹ́
)
alp.
položaj, v katerem so roke in noge pri steni, telo pa zelo odmaknjeno od nje:
še nevaren izves in že sta bila na vrhu
izvések
-ska
m
(
ẹ̑
)
znamenje, tabla, postavljena navadno pravokotno na stavbo, ki kaže na kako obrtno dejavnost:
medeninast izvesek brivnice se blešči v soncu
;
izvesek gostilne
;
napis na izvesku
/
reklamni izvesek
;
izvesek nad vrati prodajalne
izvésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
navadno v zvezi
izvesna deska, tabla
oglasna deska, tabla:
obesiti na izvesno desko
♦
tisk.
izvesna pola
natisnjena pola za ogled; vzorčna pola
izvésiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
izobesiti
:
izvesiti zastavo
izvésiti se
1.
knjiž.
spremeniti prvotno, dano obliko zaradi visenja, nošenja:
zvončasta krila se rada izvesijo
2.
alp.
postaviti se v tak položaj, da so roke in noge pri steni, telo pa zelo odmaknjeno od nje:
plezalec se je moral precej izvesiti, da je videl škrbino
izvéšen
-a -o:
izvešeno krilo
izvésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
1.
neki
1
,
nekateri
,
določen
:
izvestni ljudje se zavzemajo za to
/
do izvestne mere si ga lahko privoščiš
2.
neizpodbiten
,
nedvomen
:
izvestna resnica
;
izvestno spoznanje
izvéstno
člen.
:
knjiga bo izvestno kmalu izšla
/
v povedni rabi
izvestno je, da bo to njim v korist
izvésti
1
-vézem
in
izvêsti -vêzem
dov.
(
ẹ́; é
)
1.
z vezenjem okrasiti:
izvesti blazino, obleko, prt
;
s svilo, z zlatom izvesti
;
strojno izvesti
2.
z vezenjem narediti:
izvesti vzorec
izvézen
-a -o
in
izvezèn -êna -o:
izvezen prtiček
;
knjiž.
nebo je bilo izvezeno z zvezdami
izvêsti
2
-vêdem
dov.
, izvêdel
in
izvédel izvêdla,
stil.
izvèl izvêla
(
é
)
1.
napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo:
izvesti načrt, sklepe, zamisel
/
izvesti agrarno reformo
;
izvesti splošne volitve
/
publ.:
četa je izvedla več akcij
naredila, opravila
;
izvesti gradbena dela
;
izvesti poskus
;
izvesti turo v enem dnevu
/
publ.
konferenco bodo izvedli v marcu
konferenca bo
//
publ.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
izvesti mobilizacijo prebivalstva
;
tovarna je izvedla pocenitev izdelkov
je pocenila izdelke
;
izvesti skok
2.
dokončati
,
dognati
:
misel je samo nakazal, ni je pa izvedel
;
klasifikacije ni izvedel popolnoma
3.
umetniško poustvariti zlasti glasbeno delo:
izvesti skladbo domačega avtorja
/
na radiu so izvedli eno najboljših sodobnih dram
/
publ.
igralec je svojo vlogo dobro izvedel
odigral
4.
publ.
priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa;
izpeljati
:
učenci so izvedli pravilo ob konkretnih primerih
5.
star.
odpeljati
,
odvesti
:
izvesti konja iz hleva
/
te preobrazbe so izvedle deželo iz vojne nevarnosti
so jo rešile vojne nevarnosti
izvedèn
-êna -o:
sklepi seje so izvedeni
;
analiza je izvedena na osnovi podatkov
;
na festivalu so bila izvedena domača in tuja dela
♦
jezikosl.
izvedena beseda
izpeljanka
;
pravn.
izvedena pravica
pravica, pridobljena od pravnega prednika
izvestítelj
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
poročevalec
1
,
obveščevalec
:
tako mi piše moj izvestitelj
izvéstje
-a
s
(
ẹ̑
)
šol.,
nekdaj
šolska, javnosti namenjena letna publikacija s podatki o učnem osebju, učencih, pouku, uspehu;
letno poročilo
:
izvestje novomeške gimnazije
/
šolska izvestja
izvéstnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
zastar.
neizpodbitnost
,
nedvomnost
:
izvestnost spoznanja, trditve
izvéšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
izobešati
:
izvešati zastave
izvetríti
-ím
dov.
, izvétri
in
izvêtri; izvétril; izvetrèn
(
ī í
)
knjiž.
prevetriti
:
izvetriti plesniv duh
/
ekspr.
misli se mu še niso izvetrile
izvéžbanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
izurjenost
:
vojaška izvežbanost
;
izvežbanost tekmovalcev
/
to delo zahteva veliko izvežbanost
izvéžbati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
izuriti
:
izvežbati vojake v streljanju
;
izvežbati se v kuhanju, strojepisju
/
izvežbati konja, psa
izvéžban
-a -o:
izvežban padalec
;
borci so bili premalo izvežbani
izvíd
-a
m
(
ȋ
)
1.
med.
podatki o klinični, laboratorijski preiskavi:
obdukcijski, rentgenski izvid
/
zdravniški izvid
/
dobiti, hraniti izvid
listino s temi podatki
2.
knjiž.
strokovna, izvedenska ugotovitev:
izvid o starosti slike
3.
ogled
:
iti na izvid
izvíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
izvidniški
:
izvidni pohod, polet
/
izvidno poročilo
/
izvidna četa
izvídnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
skupina vojakov, ki z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot:
izvidnica je sporočila, da se bliža sovražnik
;
brigada se je spopadla z nemško izvidnico
;
motorizirana izvidnica
;
partizanska izvidnica
/
ladja izvidnica
2.
navadno v zvezi z
iz, na, v
izvidniška akcija:
priti iz izvidnice
;
iti v izvidnico
;
biti na izvidnici, v izvidnici
izvídnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot:
izvidniki preiskujejo okolico poti
;
naši izvidniki so padli v zasedo
/
pilot izvidnika
izvidniškega letala
2.
član skavtske organizacije, star od 11 do 15 let:
izvidniki se bodo med letom urili v skavtskih spretnostih in veščinah
izvídniški
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na izvidnike ali izvidništvo:
izvidniški obhod, polet
;
izvidniška akcija
/
izvidniško poročilo
/
izvidniška točka
/
izvidniški čoln
;
izvidniška četa
;
izvidniško letalo
letalo, prirejeno, opremljeno za izvidništvo
izvídništvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost izvidnikov:
za izvidništvo sta pomembni hitrost in konspirativnost
/
četa je opravila nevarno izvidništvo
izvíhan
-a -o
prid.
(
í
)
(narobe) obrnjen:
izvihan žep
♦
arheol.
izvihano ustje posode
navzven zavihano ustje
izvihráti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
burno z dejanji izraziti svojo jezo, razposajenost:
ko se je izvihral, se je lotil dela
;
izvihrati se v pretepu;
prim.
zvihrati
izvijáč
-a
m
(
á
)
orodje za odvijanje ali privijanje vijakov, ki imajo zarezo v glavi:
odviti z izvijačem
izvíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od izvijati:
izvijanje vijakov
/
nobeno izvijanje mu ne bo pomagalo
izvíjati
-am
nedov.
(
í
)
z vrtenjem spravljati iz predmeta:
izvijati vijake
izvíjati se
1.
prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju:
z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu
;
izvijati se komu iz objema, rok
;
pren.
stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture
2.
ekspr.
opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog:
vedno ima kake izgovore, vedno se izvija
;
pred policijo se je na vse načine izvijal
3.
knjiž.
prihajati iz česa:
od povsod so se izvijali modrikasti curki dima
;
pren.,
ekspr.
krik se mu je izvijal iz prsi
;
med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi
4.
ekspr.
postajati viden, prikazovati se v obrisih:
visoke postave so se izvijale iz teme
;
vas se izvija iz megle
izvínek
-nka
m
(
ȋ
)
star.
opravičilo
,
izgovor
:
vsi izvinki mu niso pomagali
;
najti izvinek za svoje početje
izvír
-a
m
(
ȋ
)
1.
kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje:
pod skalo je izvir
;
iti k izviru po vodo
;
počivališče pri izviru
/
kraški, podmorski izvir
/
izvir Save
;
reka ima izvir v Julijskih Alpah
izvira
;
pren.
njegova jeza ima izvir v ljubosumju
//
voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje:
zajeti izvir
;
bister, močen, mrzel izvir
;
izvir zdravilne vode
;
pren.,
knjiž.
to so izviri, iz katerih se je napajala povojna slovenska drama
2.
kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa;
vir
1
:
preprosto darilo je lahko izvir velikega veselja
/
ugotoviti izvir svetlobe
izviralíšče
-a
s
(
í
)
zastar.
izvir
,
izvor
:
grm ob izvirališču
/
dognati izvirališče nekega plemena
izvírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
prihajati, pritekati iz zemlje na površje:
voda izvira pod hribom
;
iz te globoke votline izvira hudournik
;
izvirati v močnem curku
/
Sava izvira na Gorenjskem
;
Savinja izvira v slapu Rinka
2.
imeti vzrok v čem:
njena bolezen je izvirala predvsem iz siromaštva
;
napake izvirajo iz nepoznavanja jezika
;
njegova nezaupljivost izvira iz ljubosumnosti
/
publ.
pravice predsednika izvirajo iz funkcije, ki jo opravlja
3.
imeti začetek:
ti običaji izvirajo še iz poganstva
/
publ.
ta slika izvira iz 17. stoletja
je nastala v 17. stoletju
4.
biti prvotno na določenem kraju, v določeni celoti:
njegovi predniki izvirajo iz Amerike
;
beseda izvira iz nemščine
//
biti doma, roditi se:
izvira iz kmečke družine
●
publ.
glavni dohodek izvira iz kmetijstva
daje kmetijstvo
;
knjiž.
njeno spoštovanje izvira bolj iz srca kot iz razuma
je predvsem čustveno
;
knjiž.
splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet
kdo ga je napisal
izvirajóč
-a -e:
težave, izvirajoče iz zaostalosti
;
izpod skale izvirajoča voda
;
iz obupa izvirajoče dejanje
izvírček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od izvir(ek):
dolinice z izvirčki
izvírek
-rka
m
(
ȋ
)
voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje:
zajeti izvirek
;
hladen, močen izvirek
;
bogat izvirek zdravilne vode
/
pod hribom so trije izvirki
studenci
//
kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje;
izvir
:
izvirek reke
;
počivati pri izvirku
izvíren
-rna -o
prid.
, izvírnejši
(
ȋ
)
1.
ki ni odvisen od kakega vzora, predloge:
izvirna domislica, misel, zamisel
;
izvirna interpretacija pesmi
;
poiskati izvirno rešitev problema
;
snov povesti je izvirna
/
izviren mislec, pesnik
;
prizadeva si, da bi bil izviren
//
ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih:
izviren človek
/
njegovo življenje je bilo precej izvirno
/
nosil je izvirno pokrivalo
nenavadno
2.
ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor:
izviren roman
;
izvirna literatura
;
izvirna proza
;
izvirno besedilo pesmi
/
prevod je narejen po izvirni angleški izdaji
/
predložiti izvirno listino
izvirnik
3.
prvoten
,
osnoven
:
izvirni pomen besede
;
izvirna kakovost surovin
/
vsi ti plesi niso izvirni
pristni, pravi
4.
nanašajoč se na izvir:
izvirna voda
/
izvirni del reke
♦
ekon.
izvirni dohodek
dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji
;
pravn.
izvirni dokaz
dokaz iz neposrednega vira
;
izvirna pravica
pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika
;
rel.
izvirni greh
greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo
izvírno
prisl.
:
problem so rešili precej izvirno
;
v prireditvi je malo izvirno narodnega
izvírni
-a -o
sam.
:
v tej metodi je nekaj izvirnega
;
nič izvirnega ni napisal
;
povedati kako izvirno
izvírnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih:
pokazali so mu nekaj vaških izvirnežev
izvírnica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
izvir
:
izvirnica Dona, Nila
/
starokrščanska umetnost je motivna in ikonografska izvirnica evropske umetnosti
izvírnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor:
slovenski izvirnik in nemški prevod
;
izvirnik romana
/
prevajati neposredno iz izvirnika
;
brati v izvirniku
/
pog.
na steni so viseli sami izvirniki
originalne slike, originali
2.
prvi, prvotni izvod, primerek listine:
izgubiti izvirnik
;
primerjati prepis z izvirnikom
;
fotografija izvirnika
izvírnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost izvirnega:
glavna pisateljeva odlika je izvirnost
;
izvirnost doživetja, romana
/
ta skupina filmskih delavcev preveč vsiljivo išče izvirnost
izvírski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na izvir 1:
izvirska jama
/
izvirska voda
izviséti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
pog.
ne uspeti, ne doseči zaželenega, pričakovanega:
zaradi omejitev je izviselo veliko prosilcev za sredstva
izvíti
-víjem
dov.
(
í
)
1.
z vrtenjem spraviti iz predmeta:
izviti vijak z izvijačem
2.
s silo, spretnostjo spraviti iz prijema:
skočil je k napadalcu in mu izvil nož
;
izvil je roko iz očetove pesti
/
stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil
;
pren.
izviti oblast iz rok pohlepnežev
3.
ekspr.
s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove:
izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost
;
mu že izvijem, kaj ga tare
;
z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku
●
vznes.
smrt mu je izvila pero iz rok
pesnil, pisateljeval je do smrti
;
ekspr.
to je gotovo iz trte izvil
si je izmislil
;
star.
premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali
kako bi dosegel, uredil
izvíti se
1.
s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema:
skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale
;
izviti se iz objema, rok
/
patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča
;
izvila se je iz sobe
tiho, naskrivaj odšla
//
spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja:
ta se izvije iz še tako težke situacije
;
izviti se iz zadrege, zagate
;
ne bo se mu izvil
;
pren.
mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti
2.
ekspr.
priti iz česa ovirajočega:
droben fantek se je izvil iz grmovja
/
izviti se iz gruče
/
izmed otokov se je previdno izvila ladja
//
priti iz česa sploh:
gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika
;
pren.
iz grla se mu je izvilo hropenje
;
krik, vzdih se izvije iz prsi
●
brezoseb.,
ekspr.
govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust
je s težavo rekel
3.
nastati, razviti se:
iz bube se izvije metulj
/
ekspr.
iz noči se izvije jutro
4.
ekspr.
postati viden, prikazati se v obrisih:
iz megle se izvije velika hiša
;
iz sence se je izvila ženska postava
izvít
-a -o:
izvit vijak
●
ekspr.
iz trte izvita trditev
neutemeljena
;
ekspr.
vse to je iz trte izvito
izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
izvláčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od izvlačiti:
izvlačenje hlodov, lesa iz gozda
/
izvlačenje pomožnega sedeža
izvlačeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
vlačiti
:
izvlačevati hlode iz gozda
izvlačíti
in
izvláčiti -im
dov.
(
ī á
)
z vlačenjem spraviti iz česa:
izvlačiti posekan les iz gozda
izvléček
-čka
m
(
ẹ̑
)
1.
trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo:
izvleček vina
;
izvleček iz zdravilnih zelišč, živalskih žlez
/
alkoholni
dobljen z alkoholom
, vodni izvleček
dobljen z vodo
;
mesni izvleček
;
rastlinski, tobačni izvleček
2.
kratka vsebina, povzetek:
prebrati izvleček iz predsednikovega poročila
/
navesti nekaj izvlečkov iz kritike
/
predavanje ni bilo objavljeno v celoti, ampak v izvlečkih
3.
navadno s prilastkom
dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa;
izpisek
:
izvleček iz matične knjige
♦
glasb.
klavirski izvleček
priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za klavir
;
tisk.
barvni izvleček
filmski posnetek ene barve iz določene barvne slike
izvléčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki se da izvleči:
izvlečni predal
;
izvlečna polica
izvléčenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od izvleči:
izvlečenje zoba
/
izvlečenje črt s tušem
izvléči
-vléčem
dov.
, izvléci izvlécite
in
izvlecíte; izvlékel izvlékla
(
ẹ́
)
1.
z vlečenjem, potegovanjem spraviti iz česa:
izvleči meč iz nožnice, nit iz blaga, zamašek iz steklenice
/
izvleči posekano drevje iz gozda
;
ladjico so izvlekli na kopno
/
izvleči žebelj iz deske
//
z vlečenjem podaljšati:
izvleči anteno
2.
spraviti iz česa ovirajočega:
izvleči voz iz blata
;
obtičal je do kolen v snegu in se ni mogel izvleči
;
s težavo se je izvlekel izpod ruševin
3.
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom
vzeti iz česa:
iz listnice je izvlekel šop bankovcev
;
izvleči roke iz žepa
potegniti
/
počasi je izvlekla svojo roko iz njegove
4.
ekspr.
s prizadevanjem, vztrajnostjo spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja:
on te je izvlekel, ko so te zaprli
;
trudi se, da bi jo izvlekel iz revščine
;
izvleči koga iz težav, zadrege
;
ljudstvo se je izvleklo iz zaostalosti
5.
ekspr.
s silo, vztrajnostjo priti do česa:
ves denar je izvlekel iz njega
;
pri prodaji hoče izvleči čim več dobička
/
iz ljudi je izvlekel stvari za smešno nizko ceno
kupil
;
gospodar je hotel kar največ izvleči iz delavcev
doseči, da bi kar največ naredili
//
z vztrajnim poizvedovanjem, povpraševanjem izvedeti:
sodniki niso mogli prav nič izvleči iz njega
;
poskušal je izvleči nekatere podrobnosti o dogodku
;
izvlekel je iz nje skrivnost
6.
teh.
dokončati risbo, navadno s tušem:
črte je treba še izvleči
;
izvleči načrt
//
narediti nepretrgano črto:
vidne robove na skici izvlečemo, nevidne pa črtkamo
●
ekspr.
komaj je izvlekel iz nje kako besedo
s težavo jo je pripravil, da je govorila
;
publ.
iz razprave lahko izvlečemo nekaj splošnih zaključkov
naredimo
izvléčen
-a -o:
izvlečen zamašek
;
izvlečena risba
;
kosmičasto sukno ima na površini zelo izvlečena vlakna
izvlečljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
izvlekljiv
,
izvlečen
:
tranzistorski aparat z izvlečljivo anteno
izvlèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od izvleči:
ročaj za izvlek predala
2.
priprava, s katero se kaj izvleče:
za spravljanje lesa so izdelali žični izvlek
izvlekljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izvleči:
miza z izvlekljivo desko
izvòd
-óda
m
(
ȍ ọ̑
)
vsaka od več istovrstnih tiskanih stvari:
od te knjige se je ohranil samo en izvod
;
prodati vse izvode
/
roman je izšel v tisoč izvodih
;
poročilo je treba oddati v treh izvodih
♦
biblio.
dolžnostni
ali
obvezni izvod
ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom
;
zal.
avtorski izvodi
ki jih dobi avtor ob izidu svojega dela zastonj
;
recenzijski izvod
ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno
izvodílo
-a
s
(
í
)
anat.
cevasti del organa za iztok izločkov:
sečno, solzno izvodilo
;
izvodilo trebušne slinavke
;
izvodila prebavnih, spolnih žlez
izvóhati
-am
tudi
zvóhati -am
dov.
(
ọ̑
)
1.
zaznati, odkriti z vohom:
pes je izvohal zajca
/
izvohati sled
2.
ekspr.
s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa:
povsod sem ga iskal, nazadnje sem ga le izvohal
;
sovražnik je izvohal naše skrivališče
;
izvohati skrivnost
/
slabo bi bilo, če bi izvohali, da se družiš s tem človekom
dognali, ugotovili
izvóhati se
tudi
zvóhati se
nizko
postati prijatelj, sprijateljiti se:
kmalu se je izvohal z vaškimi dečki
izvohljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
s prikritim poizvedovanjem, iskanjem izvedeti:
gotovo so izvohljali, kje se skriva
izvohúniti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
s prikritim poizvedovanjem izvedeti:
izvohunil je, da se pripravlja napad
izvojeváti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
star.
izbojevati
:
izvojevati zmago
/
izvojevati boj
/
izvojevati pravico
izvojskováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
izbojevati
:
izvojskovati zmago
/
izvojskovati boj
/
vsako ped napredka si je bilo treba izvojskovati
izvolítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izvoliti:
potrditi izvolitev
;
soglasna izvolitev
;
izvolitev odbora
;
izvolitev za poslanca
/
ponovna izvolitev
;
izvolitev za docenta
izvolíti
1
-vólim
tudi
zvolíti zvólim
dov.
(
ī ọ̑
)
1.
izbrati z volitvami:
izvoliti delegata, poslanca, delovno predsedstvo
;
izvolili so ga v odbor
;
izvoliti za predsednika
;
izvoliti soglasno
;
izvoliti s tajnim glasovanjem
;
izmed članov so si izvolili predsednika
//
izbrati za razpisano službeno mesto z volitvami:
izvolili so ga za docenta
2.
star.
izbrati
:
izmed vseh deklet je izvolil njo
;
izvoliti si učiteljski poklic
/
izvoliti dekle za ženo
izvóljen
tudi
zvóljen -a -o:
izvoljeni kandidati
;
izvoljen v predsedstvo
●
izvoljeno ljudstvo
po bibliji
Judje
;
sam.:,
star.
to je namenjeno le izvoljenim
izbrancem
;
bibl.
veliko je poklicanih, a malo izvoljenih
izvolíti
2
-vólim
stil.
izvóliti -im
dov. in nedov.
, izvóli izvólite
tudi
izvôli izvolíte
(
ī ọ́; ọ̑
)
1.
v medmetni rabi
izraža vljudnost pri nagovoru:
izvolite sesti
;
prosim, izvolite vzeti
;
elipt.:
»Ali smem vstopiti?« »Izvolite!«
;
izvoli, miza je pripravljena
;
izvolite, tukaj je izhod
2.
star.,
z nedoločnikom, spoštljivo
milostno, dobrohotno kaj storiti:
knez ga je izvolil poslušati
/
iron.:
izvolil si se ponorčevati iz nas, kajne
;
končno je le izvolil priti
izvóljenec
-nca
m
(
ọ́
)
1.
kdor je izvoljen:
volivci in izvoljenci
2.
nav. mn.,
nav. ekspr.
kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti:
omogočiti delo vsakomur in ne le izvoljencem
//
star.
fant
,
zaročenec
:
prišla je na ples s svojim izvoljencem
●
knjiž.,
ekspr.
razen redkih izvoljencev ni nihče uspel
ljudi, oseb
;
star.
biti prištet med izvoljence božje
svetnike, blažene
;
ekspr.
on je izvoljenec bogov
zelo srečen človek
izvóljenka
-e
ž
(
ọ́
)
1.
ženska, ki je izvoljena:
izvoljenka z lepotne tekme
2.
star.
dekle
,
zaročenka
:
šel je na ples s svojo izvoljenko
/
izvoljenka njegovega srca
izvóljenost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost izvoljenega:
znamenje izvoljenosti
izvoljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da izvoliti:
z volilno pravico je človek tudi izvoljiv
izvoljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost izvoljivega:
preveriti izvoljivost kandidatov
izvòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
s prilastkom
1.
značilnost glede na prvotno pripadnost:
raziskovati izvor ameriškega prebivalstva
;
biti najrazličnejšega narodnostnega izvora
;
navajati izvor besede
/
ta rastlina je po izvoru iz osrednje Afrike
//
v rodilniku
značilnost glede na prvotne sestavine:
biti organskega izvora
;
živilo rastlinskega ali živalskega izvora
//
značilnost glede na prednike zlasti s socialnega stališča:
zamolčal je svoj izvor
;
je kmečkega izvora
;
ugotoviti izvor živali
2.
značilnost glede na nastanek:
ti običaji imajo svoj izvor v poganstvu
/
publ.,
z oslabljenim pomenom
nekaj predmetov je po izvoru mlajših
je mlajših
3.
kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa;
vir
1
:
otrok je izvor sreče
/
ugotoviti izvor bolezni
//
kar kaj daje:
izdatni izvori toplotne energije
izvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄ ọ̑
)
nanašajoč se na izvor:
prikazati problem z izvornega vidika
;
izvorna oblika
izvóšček
-čka
m
(
ọ̑
)
kdor se poklicno ukvarja s prevažanjem ljudi s kočijo:
ob cesti so stale kočije izvoščkov
/
najeti izvoščka
//
knjiž.
taka kočija za prevažanje:
sesti v izvošček
ali
izvoščka
;
peljati se v izvoščku
izvóščkovski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od izvošček:
izvoščkovski konj
;
izvoščkovska kočija
izvotlítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izvotliti:
izvotlitev debla
izvotlíti
-ím
tudi
zvotlíti -ím
dov.
, izvótli
in
izvôtli
tudi
zvótli
in
zvôtli; izvótlil
tudi
zvótlil
(
ī í
)
1.
narediti votlo:
izvotliti bučo, palico
/
voda izvotli apnenčast svet
;
pren.,
knjiž.
bolečina ga je vsega izvotlila
2.
izdolbsti
:
izvotliti deblo za čoln
izvótljen
-a -o
in
izvotljèn -êna -o
tudi
zvótljen -a -o
in
zvotljèn -êna -o:
izvotljena buča
;
osrednja tema pesmi je človek, ki postaja v sebi prazen, izvotljen
izvótljenost
in
izvotljênost -i
ž
(
ọ̑; é
)
značilnost, lastnost izvotljenega:
izvotljenost opeke
/
knjiž.
občutek notranje izvotljenosti
izvotljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati votlo:
izvotljevati bučo
;
zaradi kapljanja vode se kamen izvotljuje
;
pren.,
knjiž.
demokratična načela so se vsebinsko izvotljevala
izvòz
-ôza
m
(
ȍ ó
)
1.
prodajanje blaga v drugo državo:
omejiti izvoz
;
izvoz blaga, opreme, žita
;
izvoz na evropsko tržišče, v Ameriko
;
pospeševanje izvoza
;
izvoz in uvoz
/
publ.
izvoz storitev
/
podjetje dela predvsem za izvoz
;
delež proizvodnje v izvozu
/
publ.
večina izdelkov te tovarne gre v izvoz
se izvaža
♦
ekon.
kompenzacijski izvoz
ki ga država uvoznica plača z blagom v enaki vrednosti
;
izvoz kapitala
nalaganje kapitala v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči
//
količina blaga, prodanega v drugo državo:
izvoz narašča, pada, se podvoji
;
izvoz v vrednosti milijon dolarjev
2.
kraj, prostor, kjer se vozi iz česa:
urediti izvoz z dvorišča, s postaje, iz stranske ulice
;
izvoz na glavno cesto
3.
glagolnik od izvoziti 2:
izvoz gnoja iz hleva
izvózen
1
-zna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na izvoz 1:
izvozni artikel
;
izvozno blago
;
izvozno vino
/
izvozno podjetje
/
izvozni trg
;
izvozna luka
/
podjetje je že izpolnilo izvozne obveznosti
;
izvozno dovoljenje
/
izvozna carina
;
izvozno-uvozna banka
♦
ekon.
izvozna premija
premija države izvozniku za pospeševanje izvoza
;
fin.
izvozni kredit
kredit, ki ga dobi izvoznik
izvózen
2
in
izvôzen -zna -o
prid.
(
ọ̄; ó
)
nanašajoč se na izvoz 2, 3:
izvozna cesta, pot
/
izvozna naprava
♦
mont.
izvozni horizont
;
izvozni jašek
jašek za spravljanje rude, premoga iz rudnika
;
žel.
izvozna kretnica
kretnica, kjer se končajo postajni tiri in se prične progovni tir
izvozíšče
-a
s
(
í
)
kraj, od koder se izvaža:
izvozíti
-vózim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
prodati blago v drugo državo:
izvoziti les, žito
;
izvoziti na evropski trg, v Ameriko
;
podjetje je izvozilo za milijon dolarjev izdelkov
♦
ekon.
izvoziti kapital
naložiti kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči
2.
z vožnjo spraviti iz česa:
izvoziti gnoj iz hleva
3.
žel. žarg.
odpeljati (s postaje):
vlak je uvozil in izvozil
izvóžen
-a -o:
izvoženo blago;
prim.
zvoziti
1
izvóznica
-e
ž
(
ọ̑
)
država, dežela, ki izvaža:
izvoznica lesa, kmetijskih proizvodov
/
država izvoznica
/
publ.
izvoznica kapitala
izvóznik
-a
m
(
ọ̑
)
kdor se ukvarja z izvozom:
ta podjetja so naši največji izvozniki
;
izvoznik industrijskih izdelkov, lesa, žita
/
publ.
izvoznik kapitala
izvózniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na izvoznike:
izvozniški posli
/
izvozniško podjetje
izvréči
-vŕžem
tudi
zvréči zvŕžem
dov.
, izvŕzi izvŕzite
in
izvrzíte
tudi
zvŕzi zvŕzite
in
zvrzíte; izvŕgel izvŕgla
tudi
zvŕgel zvŕgla
(
ẹ́ ȓ
)
1.
(s silo) spraviti iz sebe:
bolnik je s kašljanjem izvrgel kri
;
izvreči hrano iz želodca
/
vulkan je izvrgel veliko lave
/
voda je izvrgla utopljenca
/
publ.
računalnik izvrže podatke
2.
nav. ekspr.
imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega;
izločiti
:
zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli
/
konja so pred tekmovanjem izvrgli
/
izvreči defektno blago
/
njegov članek so na seji uredništva izvrgli
3.
nav. ekspr.
napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva;
izključiti
:
vsi člani so bili za to, da ga izvržejo
/
izvrgli so ga iz svoje srede
4.
vet.
spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod:
krava, svinja izvrže
izvréči se
tudi
zvréči se
1.
izroditi se, degenerirati:
govedo, krompir se izvrže
/
sin se jim je izvrgel
;
plemstvo se je večinoma izvrglo
2.
ekspr.,
v zvezi z
v
spremeniti se (v kaj slabšega);
sprevreči se
:
oblast se je izvrgla v tiranstvo
;
moja žalost se je izvrgla v bolezen
3.
postati neraven, kriv:
les se izvrže
;
smuči se izvržejo
izvŕžen
tudi
zvŕžen -a -o:
izvržen les
;
izvržen iz družbe, na naboru
;
izvrženo blago;
prim.
zvreči
izvréti
-vrèm
dov.
(
ẹ́ ȅ
)
vreti do konca:
mošt je izvrel
izvŕg
tudi
zvŕg -a
m
(
ȓ
)
1.
vet.
prekinitev brejosti:
izvrg pri kravi
2.
izmeček
,
izvržek
:
izvrg človeštva
izvrgávati
in
zvrgávati -am
nedov.
(
ȃ
)
vet.
spravljati iz rodil odmrl, nezrel plod:
okužene krave pogosto izvrgavajo
izvŕsten
-tna -o
prid.
(
r̄
)
1.
s širokim pomenskim obsegom
ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri:
izvrsten film
;
fotograf je izdelal izvrstne slike
;
pripravili so mu izvrstno kosilo
/
ima izvrsten vid
//
ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve:
izvrsten delavec, športnik
;
fant je izvrsten
;
izvrstna gospodinja
//
glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit:
izvrsten načrt
/
to je izvrstna misel
2.
ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo:
izvrstna kakovost
/
izvrstni rezultati
izvŕstno
1.
prislov od izvrsten:
izvrstno igra na klavir
;
izvrstno kuhati
;
počuti se izvrstno
;
izvrstno ubran zbor
2.
v povedni rabi
izraža veliko zadovoljstvo nad čim:
izvrstno je, da si prišel
/
elipt.
izvrstno, da si to naredil
;
sam.:
dobiti izvrstno iz fizike
nekdaj
najvišjo pozitivno oceno
izvŕstnost
-i
ž
(
r̄
)
lastnost, značilnost izvrstnega:
izvrstnost vina
izvŕšba
-e
ž
(
ȓ
)
pravn.
prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb:
opraviti, ustaviti izvršbo
;
odložitev izvršbe
/
sodna izvršba
pri kateri izvršilni postopek opravi sodišče
;
upravna izvršba
pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ
;
izvršba na nepremičnine, nepremičninah
;
izvršba z rubežem
izvŕšen
-šna -o
prid.
(
ȓ
)
ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov:
izvoliti izvršni odbor
;
izvršni organi
/
izvršna oblast
/
izvršne funkcije
/
izvršni svet
v socializmu
izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine
;
Republiški izvršni svet
;
Zvezni izvršni svet
♦
pravn.
izvršna sodba
izvršljiva sodba
izvrševálec
-lca
[
izvərševau̯ca
tudi
izvərševalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor kaj izpolnjuje, izvaja:
izvrševalec finančnega načrta
;
izvrševalec nalog
/
imenovan je bil za izvrševalca oporoke
izvrševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
izvršen
,
izvršilen
:
izvrševalni odbor
;
izvrševalni organi
/
izvrševalna oblast
izvrševálka
-e
[
izvərševau̯ka
tudi
izvərševalka
]
ž
(
ȃ
)
knjiž.
ženska ali država, ustanova, ki kaj izpolnjuje, izvaja:
vestna izvrševalka nalog
/
država ni le izvrševalka direktiv Evropske unije, saj tudi sama oblikuje pravni red
;
izvrševalka oporoke
izvrševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izvrševati:
izvrševanje dolžnosti, nalog
/
izvrševanje predpisov, zakonov
/
vestno izvrševanje poklica
/
izvrševanje oblasti
/
izvrševanje kazenskih sankcij
izvrševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
publ.
delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo;
izpolnjevati
:
izvrševati svoje dolžnosti
;
izvrševati povelja, ukaze
/
zakon se ni strogo izvrševal
izvajal
/
imeti in izvrševati oblast
♦
pravn.
izvrševati smrtne kazni
//
delati
,
opravljati
1
:
svoje delo je izvrševal v zadovoljstvo vseh
//
z oslabljenim pomenom,
zlasti z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
izvrševati čiščenje, nadzorstvo
;
izvrševati oprašitev
opraševati
;
izvrševati popravila kotlov
izvršujóč
-a -e:
vestno izvršujoč naloge
izvršílec
-lca
[
izvəršiu̯ca
in
izvəršilca
]
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor kaj izpolni, izvede:
izvršilec naloge
/
izvršilec oporoke
/
publ.
izvršilec kaznivega dejanja
storilec
izvršílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov:
opravljati izvršilne in upravne zadeve
/
izvršilni odbor
;
izvršilni organi
;
izvršilna oblast
pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
2.
nanašajoč se na izvršbo:
izvršilni postopek
;
izvršilni stroški
/
izvršilni naslov
pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
;
izvršilni organ
kdor opravi izvršbo
;
izvršilno dovolilo
sodni sklep, s katerim se dovoli izvršba
;
izvršilno sodišče
♦
jezikosl.
izvršilni sedanjik
sedanjik dovršnega glagola, ki izraža sedanjost
;
žel.
izvršilne službe
službe, ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo
izvršílnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
izpolnljivost
,
izvedljivost
:
izvršilnost naloge
izvršítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj izpolni, izvede:
izvršitelj direktiv
/
za izvršitelja oporoke je imenoval svojega prijatelja
//
pravn.
kdor opravi izvršbo;
izvršilni organ
:
davčni, sodni izvršitelj
izvršíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska ali država, ustanova, ki kaj izpolni, izvede:
sestro je imenoval za izvršiteljico oporoke
/
država izvršiteljica
//
pravn.
ženska, ki opravi izvršbo:
sodna izvršiteljica
izvršítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od izvršiti:
izvršitev naloge, povelja, ukaza
/
izvršitev finančnega načrta
/
odložiti, ustaviti izvršitev kazni
izvršíti
-ím
dov.
, izvŕšil
(
ī í
)
1.
publ.
napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo;
izpolniti
:
izvršiti svojo dolžnost
;
izvršiti naročilo
;
izvršiti povelje, ukaz
;
izvršiti očetovo voljo
/
izvršiti oporoko
/
izvršiti načrt
uresničiti, izvesti, izpeljati
♦
pravn.
izvršiti smrtno kazen
;
sodba se je izvršila takoj
//
narediti
,
opraviti
:
prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo
;
izvršiti podzemeljsko eksplozijo
;
izvršiti vrsto družbenih sprememb
/
izvršiti kaznivo dejanje
storiti
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
izvršiti likvidacijo
;
izvršiti napad na nasprotnikovo postojanko
napasti jo
;
izvršiti preiskavo, sterilizacijo
2.
zastar.
dokončati
,
končati
:
lotil se je dela in ga tudi izvršil
/
izvršiti šolo
izvršíti se
publ.
zgoditi se, pripetiti se:
uboj se je izvršil v njegovi hiši
;
vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih
/
v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe
so nastale
izvršívši
zastar.
:
izvršivši svojo dolžnost, je odšel
izvršèn
-êna -o:
izvršena kazen
;
izvršena naloga
;
delo je bilo izvršeno v roku
●
postaviti koga pred izvršeno dejstvo
seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene
izvršítven
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od izvršitev:
izvršitveni postopek
izvršljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
izpolnljiv
,
izvedljiv
:
izvršljiv načrt
;
izvršljiva naloga
♦
pravn.
izvršljiva odločba, sodba, terjatev
odločba, sodba, terjatev, ki se glede na predpisani postopek sme izvesti
izvršljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
izpolnljivost
,
izvedljivost
:
izvršljivost načrta
♦
pravn.
izvršljivost odločbe, terjatve
izvŕšnik
1
-a
m
(
ȓ
)
pog.
1.
med narodnoosvobodilnim bojem
član izvršnega odbora Osvobodilne fronte:
izvršniki so obiskali četo
;
izvršniki in člani centralnega komiteja
2.
član izvršnega sveta:
nekaj izvršnikov tudi osebno pozna
izvršník
2
-a
m
(
í
)
knjiž.
izvršitelj
:
izvršnik direktiv
izvŕšniški
-a -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na izvŕšnike:
izvršniška baraka
/
izvršniška tajnica
izvŕšnost
-i
ž
(
ȓ
)
knjiž.
izpolnljivost
,
izvedljivost
:
izvršnost načrta
♦
pravn.
izvršnost sodbe
izvrtanína
-e
ž
(
í
)
izvrtina
:
narediti izvrtanino
/
odstranjevati izvrtanino
izvŕtati
-am
tudi
zvŕtati -am
dov.
(
r̄
)
1.
narediti luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti:
izvrtati desko
/
izvrtati zob
//
z vrtanjem narediti, izoblikovati:
izvrtati en centimeter globoke izvrtine
;
izvrtati luknjo v les
/
izvrtati predor skozi led
/
črv je izvrtal rov
2.
z vrtanjem spraviti iz česa:
izvrtati kovice iz jeklenih konstrukcij
3.
ekspr.
z vztrajnim prizadevanjem priti do česa:
končno se mu je le posrečilo izvrtati denar
;
izvrtati gradbeno dovoljenje
/
zate bomo že izvrtali kako primerno službo
//
z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem izvedeti:
izvrtali so iz mene reči, ki jih nikakor nisem želel povedati
;
izvrtaj, kaj se je zgodilo s sinom
izvŕtan
tudi
zvŕtan -a -o:
stebri so od polžev ogrizeni in izvrtani
;
izvrtana luknja
izvrtávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti:
izvrtavati v les
//
z vrtanjem delati, oblikovati:
izvrtavati luknje
2.
z vrtanjem spravljati iz česa:
izvrtavati kovice iz jeklenih konstrukcij
izvŕtek
-tka
m
(
ȓ
)
nav. mn.
zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju:
iz lukenj, ki jih delajo črvi, se usipajo izvrtki
♦
gozd.
izvrtek iz debla, drevesa
izvrtan čep lesa za določanje drevesne starosti in prirasta
izvrtína
-e
ž
(
í
)
1.
luknja, ki nastane z vrtanjem:
narediti, obdelati izvrtino
;
vtakniti razstrelivo v izvrtino
;
koničasta, stožčasta izvrtina
;
globina, premer izvrtine
/
avt. žarg.
izvrtina valja
premer
2.
zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju:
odstranjevanje izvrtine
izvŕžek
-žka
m
(
ȓ
)
1.
ed.
slabi, nekvalitetni izdelki;
izmeček
:
pri novem načinu proizvodnje je manj izvržka
/
izvržek lesa
●
med izvržki so bili stari čevlji, razbita posoda
odpadki
2.
slabš.
človek, ki ga kaka skupnost izloči:
izvržek človeštva
;
izvržek iz družbe
//
nemoralen, pokvarjen človek:
taki izvržki so pripravljeni ovajati
izvŕženec
-nca
m
(
ȓ
)
ekspr.
človek, ki ga kaka skupnost izloči:
družbeni izvrženec
;
brezdomci in izvrženci
//
slabš.
nemoralen, pokvarjen človek:
to je izrodek in izvrženec
izvŕženje
tudi
zvŕženje -a
s
(
ȓ
)
glagolnik od izvreči:
izvrženje slabih izdelkov, starih strojev
/
kmetovalec ima škodo zaradi izvrženja pri kravi
izvŕženka
-e
ž
(
ȓ
)
slabš.
nemoralna, pokvarjena ženska:
družiti se z izvrženkami
izvŕženost
-i
ž
(
ȓ
)
ekspr.
stanje človeka, ki je izločen iz kake skupnosti:
izvrženost in osamljenost
/
občutek izvrženosti iz igre
izvzémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od izvzemati:
izvzemanje nekaterih primerov iz pravila
izvzémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:
izvzemati stroške za poslovanje
//
dajati, priznavati večje pravice, ugodnosti v primeri z drugimi:
njega izvzema med vsemi
izvzémši
člen.
(
ẹ̑
)
knjiž.
razen, samo ne:
te mravlje so podobne našim, izvzemši velikost
;
nisem je videl v družbi, izvzemši v gledališču
/
kadijo vsi, ne izvzemši najmlajših
vključno, vštevši najmlajše
izvzéti
-vzámem
dov.
, izvzêmi izvzemíte; izvzél;
nam.
izvzét
in
izvzèt
(
ẹ́ á
)
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:
izvzeti stroške poslovanja
;
izvzeti nekaj primerov iz obravnave
;
izvzeti koga od plačevanja davkov
/
samo enega učenca bi lahko izvzeli, drugi so povprečni
/
če izvzamemo majhne prehlade, je otrok zdrav
//
dati, priznati večje pravice, ugodnosti komu v primeri z drugimi:
nikogar ne bom izvzel, vsi bodo morali enako delati
izvzémši
star.
:
izvzemši sladkor in sol, damo v posodo vse sestavine
izvzét
-a -o:
njihova hiša je bila izvzeta iz vsakdanjega dogajanja
;
šole so pri tem javnem delu izvzete
izvzétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od izvzeti:
izvzetje od predpisov
izvzétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje izvzetega:
izvzetost iz celote
izza
predl.
,
z rodilnikom
1.
za izražanje usmerjenosti iz položaja za čim:
luna vzhaja izza gore
;
vstati izza mize
;
voz pripelje izza ovinka
/
izza ograje se zasliši krik
//
knjiž.
za izražanje položaja za čim;
za
2
:
skrivati se izza vogla
2.
za izražanje časovnega izhodišča v preteklosti;
iz
:
znamenje izza turških časov
;
poznava se izza šolskih let
/
star.
izza mlada
iz zamlada
;
izza očetove smrti ni bil več doma
od očetove smrti
●
Tavčarjev roman Izza kongresa
iz časov kongresa
izzídati
tudi
izzidáti -am
dov.
(
í á í
)
zazidati
:
vmesne prostore izzidamo z votlimi zidaki
//
obzidati
:
jarek obložimo z betonskimi žlebi ali pa izzidamo
izzídan
-a -o:
izzidana stavba
;
izzidana struga
izzidáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od izzidati:
izzidava jarka
izzídek
-dka
m
(
ȋ
)
grad.
pomol iz hišnega zidu, na vseh straneh obzidan:
stare mestne hiše imajo nad pritličjem izzidke
izzív
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od izzvati:
nihče ni odgovoril na njegov izziv
;
izziv na dvoboj, pretep
/
v njegovem glasu je čutiti izziv
♦
šport.
svetovni prvak je sprejel izziv
izziváč
-a
m
(
á
)
nav. ekspr.
kdor izziva:
ta človek je nevaren izzivač
;
fantje so pretepli izzivače
/
fašistični izzivači
izziválec
-lca
[
izzivau̯ca
tudi
izzivalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor izziva:
policija je aretirala izzivalce
;
spoprijeti, stepsti se z izzivalci
●
ekspr.
izzivalec smrti, usode
kdor se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti
2.
publ.
kdor ima v boju, tekmi s prvakom navadno največ možnosti za pridobitev naslova prvaka:
prvi izzivalec evropskega, svetovnega prvaka
/
v lahki kategoriji se izzivalcu ni posrečilo zmagati
//
kdor ima v boju za položaj navadno največ možnosti za zmago, izvolitev:
izzivalec dosedanjega predsednika
;
izzivalec za šefa stranke
3.
šah.
kdor si pridobi pravico tekmovati s svetovnim prvakom za naslov prvaka:
v dvoboju za naslov šahovskega svetovnega prvaka vodi izzivalec
;
obdržal je točko prednosti pred izzivalcem
izziválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki izziva:
fant je nesramen in izzivalen
/
izzivalen glas, smeh
/
izzivalna predrznost
;
izzivalno vedenje
/
izzivalno premikanje čet ob meji
2.
nav. ekspr.
ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti:
nosila je izzivalno obleko
izziválno
prisl.
:
izzivalno govoriti, pogledati, se smejati
;
dekle se vede zelo izzivalno
;
nekaj gledalcev je izzivalno zapustilo dvorano
;
sam.:
na njej je nekaj izzivalnega
izziválka
-e
[
izzivau̯ka
in
izzivalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki izziva:
izzivalka in upornica
/
domišljava izzivalka
●
ekspr.
izzivalka usode
ženska, ki se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti
2.
publ.
posameznica ali moštvo, ki ima v boju, tekmi s prvakinjo navadno največ možnosti za pridobitev naslova prvakinje:
brezhibno je plezala tudi njena izzivalka
;
dvoboj med svetovno prvakinjo in njeno izzivalko
;
turnir izzivalk
//
ženska ali stranka, ki ima v boju za položaj navadno največ možnosti za zmago, izvolitev:
glavna izzivalka vladne stranke
;
prva izzivalka sedanje ministrice
3.
šah.
ženska, ki si pridobi pravico tekmovati s svetovno prvakinjo za naslov prvakinje:
kandidatka za izzivalko svetovne prvakinje
izziválnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost izzivalnega človeka:
fantova izzivalnost ga skrbi
;
bil je znan zaradi svoje drznosti in izzivalnosti
/
ob njegovi izzivalnosti ne more ostati miren
/
ekspr.
izzivalnost njene obleke
izzívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od izzivati:
njegovo izzivanje ga je razburilo
;
izzivanje na pretep, vojno
;
izzivanje z besedami, vedenjem
/
izzivanje usode
izziváški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na izzivače:
izzivaško vedenje
/
organizirati izzivaški pohod
/
izzivaški agent
izziváštvo
-a
s
(
ȃ
)
izzivaško ravnanje ali dejanje:
veselje se je spremenilo v izzivaštvo
;
izzivaštvo mladoletnikov
izzívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročati, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah:
fantje so ga izzivali
;
izzivati k prepiru, pretepu, na prepir, pretep
/
vojaško izzivati
z vojaškimi akcijami ustvarjati napetost v mednarodnih odnosih
2.
biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavlja, nastaja:
predavateljeve trditve so izzivale nasprotovanje
/
s takimi ukrepi so izzivali narodnostni razdor
●
ekspr.
ne izzivaj nesreče
ne ravnaj predrzno, nepremišljeno
3.
vzbujati pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti:
s svojo obleko je hotela izzivati
/
njena lepota je izzivala
izziváje
:
fantu se je veliko posvečal, izzivaje s tem nevoščljivost drugih
;
nastopati izzivaje
izzivajóč
-a -e:
nosila je izzivajoč klobuk
;
izzivajoč pogled
;
izzivajoče vedenje
;
prisl.:
izzivajoče govoriti
izzlogováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
izgovoriti, prebrati po zlogih:
izzlogovati besedo
izzmérjati se
-am se
dov.
(
ẹ́
)
ekspr.
z zmerjanjem izraziti svoje nezadovoljstvo, nerazpoloženje:
pusti ga, da se izzmerja
izznojíti
-ím
dov.
, izznójil
(
ī í
)
knjiž.
izpotiti
:
izznojiti bolezen
izzoréti
-ím
dov.
, izzôrel
in
izzorèl
in
izzorél
(
ẹ́ í
)
knjiž.
dozoreti, razviti se:
fant je izzorel v moža
/
v trpljenju je izzorelo njeno junaštvo
izzoríti
-ím
dov.
, izzóril
(
ī í
)
knjiž.
dozoriti
:
poletno sonce je izzorilo žito
/
čas je izzoril njegove nazore
izzračeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
namenjen za izzračevanje:
izzračevalni filter
;
izzračevalna cev
izzračeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
teh.
odstranjevati zrak iz česa:
izzračevati motor
izzráčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
teh.
odstraniti zrak iz česa:
izzračiti motor, zračne zavore
2.
zastar.
prezračiti
:
izzračiti sobo
izzváti
-zôvem
dov.
, izzvál
(
á ó
)
1.
z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročiti, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah:
izzvali so ga, pa se je moral braniti
/
izzvati koga na boj
/
izzvati koga k debati, polemiki
2.
biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavi, nastane:
njegove izjave so izzvale jezo, odpor
;
odločitev vlade je izzvala demonstracije, proteste
;
udarec je izzval ostro bolečino
/
izzvati prepir, pretep
//
povzročiti, da se kaj pojavi, nastane:
ljudje velikokrat sami izzovejo nesrečo
/
s svojim pripovedovanjem je želela izzvati sočustvovanje
vzbuditi
♦
pravn.
izzvati prstne odtise
napraviti jih vidne
izzván
-a -o:
smeh je bil izzvan
;
izzvana izjava
♦
med.
izzvani splav
splav, ki ga nosečnica želi in se opravi s človeškim posegom
izzvenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
prenehati zveneti:
gosli, strune so izzvenele
/
izzvenel je zadnji akord
;
pren.,
knjiž.
izzvenel je njegov pozdrav
2.
knjiž.,
s prislovnim določilom
končati se s čim:
romanca izzveni v mirnih zvokih
;
skladba je izzvenela v prijeten finale
/
prireditev je izzvenela v prijateljskem razpoloženju
//
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo:
večina pesmi iz te zbirke izzveni v resignacijo
;
igra glavnega junaka ni izzvenela dovolj prepričljivo
;
njegove besede so izzvenele kot poklon
●
publ.
predlogi so izzveneli v prazno
niso imeli zaželenega uspeha
izzvenévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izzvenevati:
izzvenevanje strun
/
izzvenevanje akordov
izzvenévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
približevati se koncu zvenenja:
zadnji akordi izzvenevajo
/
v daljavi izzveneva zvonjenje
;
pren.,
knjiž.
ekspresionizem je počasi izzveneval
2.
knjiž.,
s prislovnim določilom
končevati se s čim:
skladba izzveneva v mirnih zvokih
/
publ.
diskusija izzveneva v zahtevo, da je treba izrečene sklepe čim prej realizirati
//
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo:
pesnikov klic javnosti je izzveneval brez odmeva
;
roman izzveneva avtobiografsko
;
njegove besede izzvenevajo kot grožnja
izzvijáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z zvijačo priti do česa:
če ne doseže česa naravnost, izzvijači
;
izzvijačil si je dopust
izzvitorépiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
z zvijačo priti do česa:
stvar si je izsilil in izzvitorepil
izžágati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
z žaganjem odstraniti iz česa:
izžagati grčo iz lesa
2.
z žaganjem narediti, izoblikovati:
izžagati figuro, konja
;
izžagati podstavek iz trdega lesa
izžágan
-a -o:
izžagana figura
izžagováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z žaganjem odstranjevati iz česa:
izžagovati grče iz lesa
izžaréti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
prenehati žareti:
žerjavica je izžarela
2.
publ.
oddati valove, delce:
večina nevtronov izžari že v prvi sekundi
/
zaradi visokih temperatur izžari velik del sproščene energije v obliki toplote
izžarévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izžarevati:
izžarevanje toplote
/
radioaktivno izžarevanje
;
izžarevanje rentgenskih žarkov
izžarévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
oddajati toploto:
ogrete skale izžarevajo
/
peč izžareva vročino
//
publ.
oddajati valove, delce, sevati:
radioaktivna snov izžareva
/
antena izžareva v tej smeri zelo malo moči
2.
ekspr.
kazati
,
izražati
:
njen nastop izžareva veselje do življenja
//
kazati se, širiti se:
iz dela izžareva velika umetniška moč
3.
med.
širiti se z obolelega dela telesa na bližnje dele:
pri žolčnem napadu izžareva bolečina pod levo lopatico
izžarevajóč
-a -e:
toplino izžarevajoča knjižica
;
izžarevajoča svetloba
izžaríti
-ím
dov.
, izžáril; izžárjen
in
izžarjèn
(
ī í
)
1.
metal.
segreti jeklo do določene temperature zaradi izboljšanja njegovih lastnosti:
izžariti jeklo
2.
razžariti
:
izžariti iglo nad plamenom
izžárjati
-am
nedov.
(
á
)
star.
izžarevati
:
sonce izžarja svetlobo
/
gozd izžarja mir
izžarjévanje
1
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od izžarjévati:
izžarjevanje toplote
izžarjevánje
2
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od izžarjeváti:
izžarjevanje jekla
izžarjévati
1
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
izžarevati
:
sonce izžarjeva toploto
izžarjeváti
2
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
metal.
segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti;
žariti
:
izžarjevati jeklo
izžêjati
-am
dov.
(
ȇ
)
1.
povzročiti občutek potrebe po pijači:
pot človeka izlačni in izžeja
2.
nav. ekspr.
z odtegovanjem pijače povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi:
oblegance so izstradali in izžejali
izžêjan
-a -o:
izžejan popotnik
izžemáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
izkoriščevalec
:
veleposestniški izžemači
izžemálec
-lca
[
izžemau̯ca
in
izžemalca
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
izkoriščevalec
:
izkoriščani se upirajo izžemalcem
;
tuji izžemalci
izžemálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na izžemanje:
izžemalna politika
♦
papir.
izžemalni stroj
stroj za odstranjevanje vode iz celuloze, lesovine
izžemálski
-a -o
[
izžemalski
in
izžemau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
izkoriščevalski
:
izžemalska družba
izžémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od izžemati:
izžemanje soka iz limone
/
izžemanje perila
/
kapitalistično izžemanje
;
izžemanje delavcev, kmetov
izžémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
s stiskanjem spravljati kaj tekočega iz česa:
izžemati sok iz limon
;
izžemati vodo iz perila
//
s stiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine:
izžemati limono
;
izžemati mokro obleko
2.
ekspr.
izčrpavati
,
slabiti
:
delo v rudniku ga izžema
/
nekatere rastline izžemajo zemljo
/
kmete so izžemali hudi davki
3.
ekspr.
z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo prihajati do česa:
sinovi so izžemali iz njega denar
;
oderuh izžema iz ljudi velike obresti
//
izrabljati
,
izkoriščati
:
graščak je izžemal podložnike
izžéman
-a -o:
izžemano ljudstvo
izžéti
-žmèm
tudi
-žámem
dov.
, izžmì izžmíte
in
izžêmi izžemíte; izžél;
nam.
izžét
in
izžèt
(
ẹ́ ȅ, á
)
1.
s stiskanjem spraviti kaj tekočega iz česa:
izžela je sok iz limone
;
izžeti vodo iz perila
//
s stiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine:
izžeti limono
2.
ekspr.
izčrpati
,
oslabiti
:
lakota jih je izžela
/
delo v rudniku mu je izželo telo
/
izžeti zemljo
3.
ekspr.
z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo priti do česa:
zadnji dinar so izželi iz njega
/
plemstvo je želelo čim več izžeti iz ljudstva
//
izrabiti
,
izkoristiti
:
ta oderuh bo delavce popolnoma izžel
;
izžel ga je kot limono
izžét
-a -o:
koščeni, izžeti starčki
;
po izpitu je bil ves izžet
;
izžet od bolezni
;
izžeta limona
izžétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
značilnost izžetega:
izžetost limone
izžgáti
-žgèm
dov.
, izžgál
(
á ȅ
)
1.
z ognjem poškodovati, uničiti:
ogenj mu je izžgal oči
//
knjiž.
z vročino uničiti:
sonce je izžgalo travo
2.
narediti, izoblikovati z žarečim predmetom:
izžgati drevak
;
s cigareto izžgati luknjo v papir
3.
med.
uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo:
izžgati divje meso, rano
izžgán
-a -o:
izžgan čoln
;
izžgane oči
;
polja so izžgana od sonca
/
ekspr.
od mrzlice je ves izčrpan, izžgan
izžíganje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od izžigati:
izžiganje rane, tkiva
/
izžiganje drevakov iz drevesnih debel
izžígati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
s sežiganjem, ognjem uničevati:
trebiti in izžigati grmovje
//
knjiž.
z vročino uničevati:
poletno sonce izžiga travo
/
ekspr.
naša telesa so izžigali ostri vetrovi
2.
delati, oblikovati z žarečim predmetom:
izžigati drevake
3.
med.
uničevati tkivo z razžarjeno, segreto iglo:
izžigati bradavice, rane
izžínjati
-am
nedov.
(
ī
)
nar.
z žetjem odstranjevati iz česa:
izžinjati plevel iz žita
izžírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
z žretjem uničevati:
črvi izžirajo les
//
uničevati sploh:
rja izžira železo
;
pren.,
ekspr.
tujina mu izžira dušo
2.
z žretjem delati:
molji izžirajo luknje v blago
izžít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
izčrpan, oslabel, zlasti zaradi nerednega, razuzdanega življenja:
izžit človek
;
bila je že nekoliko izžita, nič več mlada
;
izžit od veseljačenja
/
njen obraz je bil starikav in izžit
izžítost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
značilnost izžitega:
izžitost obraza
izživéti
-ím
dov.
, izžível
(
ẹ́ í
)
1.
knjiž.
v življenju uresničiti:
otrok mora izživeti svoja nagnjenja na naraven način
/
z notranjim predmetom
on ni izživel vsega življenja
;
duša je bila polna sanj, ki se niso mogle izživeti
2.
knjiž.
pokazati
,
izraziti
:
ljudje so izživeli, kar so morali desetletja skrivati
/
v nekaterih prizorih so igralci lahko izživeli svoj dar
izživéti se
1.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju:
izživeti se v mladosti
;
umetniško se izživeti
/
ljubezensko, spolno se izživeti
●
mislila sta, da se bosta na dekletu izživela
zadovoljila spolno slo
;
izživeli so se nad ujetniki
v dejanju pokazali svojo jezo, surovost
2.
knjiž.
izčrpati se, oslabeti:
njegova literarna dejavnost se je že izživela
izživèl
in
izživél -éla -o
star.
:
bledikasti, izživeli obrazi
izživét
-a -o:
izživet človek
;
izživeta mladost
izžívljen
-a -o:
nepravilno izživljen pesnikov talent
izživétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od izživeti:
njegova erotika ni imela možnosti za normalno izživetje
;
sodelovanje v društvu mu je pomenilo zlasti osebno izživetje
/
ljubezensko, spolno izživetje
izžívljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od izživljati:
družabno, kulturno, politično izživljanje
;
želja po športnem izživljanju
/
ljubezensko, spolno izživljanje
/
zagovarjati neovirano izživljanje
/
izživljanje osebne moči
izžívljati
-am
nedov.
(
í
)
1.
knjiž.
v življenju uresničevati:
izživljati svoje potrebe, želje po športnem udejstvovanju
/
vprašanje je, kako se bo izživljalo duševno življenje množic
2.
knjiž.
kazati
,
izražati
:
svojo hrabrost izživlja le pri ženskah in kartah
;
genij tega naroda se izživlja zlasti v glasbi in filozofiji
izžívljati se
zadovoljevati svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju:
otroci se izživljajo pri igrah
;
izživljati se na gledališkem, kulturnem področju
;
izživljati se v dolgotrajnih debatah
;
vsak se izživlja po svoje
/
ljubezensko, spolno se izživljati
/
knjiž.
naša narodna politika se ni mogla izživljati samo v trenutnih akcijah
●
ekspr.
izživljati se na kom
zadovoljevati pozitivna, negativna nagnjenja, spolno slo
;
ekspr.
okupatorjev bes se je izživljal nad ljudmi
okupator je z njimi surovo, grdo ravnal
izžlébiti
-im
tudi
izžlebíti -ím
dov.
, izžlébil
(
ẹ̄ ẹ̑; ī í
)
narediti žleb, žlebove:
izžlebiti cev, površino predmeta
izžlébljen
-a -o
tudi
izžlebljèn -êna -o:
izžlebljena cev, deska, stena
;
izžlebljeno rezilo
♦
arhit.
izžlebljeni steber
izžlébljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
delati žleb, žlebove:
izžlebljati površino predmeta
izžlébljenost
tudi
izžlebljênost -i
ž
(
ẹ̑; é
)
značilnost izžlebljenega:
izžlebljenost cevi, rezila
izžlobudráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nepremišljeno reči, povedati:
ženska je vse izžlobudrala
izžmíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
s stiskanjem spraviti iz vode, iz česa redkega:
raca izžmika v kljunu hrano iz blata
izžrébanec
-nca
m
(
ẹ̄
)
kdor je izžreban:
seznam izžrebancev
izžrébanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od izžrebati:
izžrebanje skupin za olimpijski turnir
/
izžrebanje srečk
izžrébanka
-e
ž
(
ẹ̄
)
ženska, ki je izžrebana:
izžrebanka prejme nagrado po pošti
izžrébati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
določiti z žrebom:
v uredništvu so izžrebali dobitnike
;
izžrebati vrstni red tekmovalcev
/
izžrebati srečke
izžréban
-a -o:
izžrebana srečka, številka
izžréti
-žrèm
dov.
, izžŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
z žretjem poškodovati, uničiti:
črvi so izžrli hrastovo mizo
//
poškodovati, uničiti sploh:
rja izžre železo
;
pren.,
ekspr.
skrbi so ga izžrle
2.
z žretjem narediti:
ličinka izžre odprtino in se izmota iz mešička
izžŕt
-a -o:
od moljev izžrt plašč
;
roke je imela izžrte od luga
/
ekspr.
zaradi bolezni ima izžrta lica
udrta
izžužnjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
nerazločno reči, povedati:
izžužnjal je nekaj nerazumljivega
2.
nepremišljeno reči, povedati:
gotovo je kaj izžužnjal
izžvepláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
agr.
razkužiti z žveplovim dimom:
izžveplati sod
izžvížgati
-am
dov.
(
í
)
ekspr.
z žvižganjem izraziti nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo:
občinstvo je izžvižgalo prvo izvedbo igre
;
nekaj filmov so izžvižgali
/
izžvižgati igralca, pevca
izžvížgan
-a -o:
izžvižgan igralec
izžvižgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
z žvižganjem izražati nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo:
občinstvo izžvižgava moderne opere
/
izžvižgavati igralce
izžvrgoléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
prenehati žvrgoleti:
škrjanček je izžvrgolel
/
izžvrgoleti pesem
ížen
ížna -o
prid.
(
ȋ
)
nar.
vprežen
:
zlodeji, dovolj dolgo so nas mučili kot ižno živino
(Prežihov)
ižésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
jarmski
:
ižesni lok
ížop
-a
m
(
ȋ
)
bot.
primorska rastlina z modrimi, rožnatimi ali belimi cveti v klasu in močno dišečimi listi;
ožepek