í 1   --  in  -ja m ( ī )
deseta črka slovenske abecede:   napisati i ; narediti, zapisati piko na i ; od i-ja dalje ; čitljivi iji
 
ekspr.  postaviti piko na i  z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:   kratki i
 
jezikosl.  samostalniki s končnico -i v rodilniku ; mat.  število, katerega kvadrat je -1

i 2   člen. , zastar.
tudi :   i jaz se s tem ne strinjam ; i tam ni vse tako, kakor bi moralo biti

ì 3   in  i vez. ( ȉ )
zastar. in , pa 2 vse dni i vse noči
// star., v zvezi i – i   tako – kakor:   smrt mu prihrani i žalost i ponižanje / ta literatura je vključevala i renesančne i klasične i romantične elemente

í 4   medm. ( ȋ )
izraža zadovoljnost pri ugotovitvi:   i, pa smo te ujeli na laži

ì 5   medm. ( ȉ star.
1. izraža začudenje, nejevoljo:   i, o čem drugem pa naj bi govoril / i, kaj pa je?  e
2. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem; e 3 , eh :   i, seveda, strah ga je ; i no, saj ti zaupam / star.  kam naj deneš, vprašaš? – I, kjer si vzel  (A. Aškerc)





i...   predpona gl. in... 2

í-á   medm. ( ȋ-ȃ )
posnema glas osla:   i-a, i-a, je rigal osel

iatro...   ali  iátro...  prvi del zloženk  ( ȃ )
med.  nanašajoč se na zdravnike ali zdravila:   iatrogen ; iatrokemija

iatrogen   -a -o  [ jatrogén prid. ( ẹ̑ med.
ki ga nenamerno povzroči zdravnik, kirurg ali zdravstveni delavec med zdravljenjem bolnika:   iatrogeni zaplet ; iatrogena bolezen, okužba, okvara

íba   -e ž ( í )
nar. iva :   urezal si je šibo z ibe ; mačice ibe

íbar   -- ž ( ī )
cigareta slabše kakovosti z imenom Ibar:   v zavojčku je samo še ena ibar / cigarete ibar ; v prid. rabi:  ibar cigarete

íbarica   -e ž ( ī )
pog. ibar :   on kadi ibarice

ibídem   in  íbidem prisl. ( ȋ; ȋ )
knjiž., pri navajanju vira  na istem kraju (v knjigi), v istem delu, prav tam:

íbis   -a m ( ȋ )
zool., navadno v zvezi sveti ibis   tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopica:   sveti ibis je bil Egipčanom simbol boga modrosti

íbitol   tudi  ibitól -a m ( ȋ; ọ̑ )
raztopina bitumna v bencinu, organskem topilu za zaščitni premaz proti vlagi:   premazati betonska tla z ibitolom

iblájtar   -ja m ( á nav. slabš.
1. nekdaj  nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže:   iblajtarji so prežali na tihotapce
// mitničar :   pred mitnico mu je iblajtar pregledal voz in premetal vso kramo
2. osovražen predstavnik oblasti:   preslepil je pisarje, iblajtarje in drugo gosposko drhal

ibogaín   -a m ( ȋ med.
alkaloid v afriški rastlini Tabernanthe iboga, ki deluje kot antidepresiv ali stimulans:   ibogain lahko prekine zasvojenost ; učinki ibogaina ; uživanje ibogaina ; zdravljenje z ibogainom

ibovína   -e ž ( í )
nar. prekmursko iva :   stara ibovina je cvetela

íbržnik   -a m ( í )
nar. koroško  hlapec, ki nima določenega področja dela:   šel je k hiši za ibržnika ; volar in ibržnik

íbsenovski   -a -o prid. ( ī )
tak kot pri Ibsenu:   ibsenovska drama

íbsenski   -a -o prid. ( ī )
tak kot pri Ibsenu:   ibsenska dramaturgija

íca   -e ž ( ī )
nar. severovzhodno, ljubk.  telica ali majhna krava:   ne draži ice / pri klicanju  ica, na

ícek   -a m ( ȋ )
nar. severovzhodno, ljubk. teliček :   otrok je hotel videti kravo in njenega iceka / pri klicanju  na, icek, jej

ícika   -e ž ( ī )
nar. severovzhodno, ljubk.  telica ali mlada krava:   iciko so prodali in odpeljali iz hleva / pri klicanju  na, icika, na

íde   íd ž mn. ( ȋ )
pri starih Rimljanih  trinajsti oziroma petnajsti dan v mesecu:   Cezar je bil umorjen leta 44, na dan marčevih id

ideál   -a m ( ȃ )
1. nav. mn.  plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj:   imeti, izdati, izgubiti ideale ; navduševal se je za napredne politične ideale ; umreti za svoj ideal ; hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti ; družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali ; ideal svobode / Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo
2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom  kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor:   njegova žena je pravi ženski ideal ; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal humanosti ; ona je bila njegov pesniški ideal
// kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati:   najti svoj ideal / ta človek je ideal vse mladine  vzornik / mirno življenje mu je ideal

ideálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit:   idealen človek, fant / idealni nagibi, nameni ; njegove idealne misli so se razblinile
2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen:   idealen učenec / letošnji sneg je za smuko idealen / idealna prilika za napad ; vreme je za izlet idealno / idealna ljubezen  popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi
3. knjiž.  ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen , namišljen :   idealni svet ; Platonova idealna država
♦ 
fiz.  idealni plin  plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino ; pravn.  idealni delež  delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila ; zal.  idealna avtorska pola  avtorska pola, ki se ujema s tiskovno

idealíst   -a m ( ȋ )
1. kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih:   sanje pesnika idealista ; na življenje gleda z očmi idealista ; optimist in idealist / ekspr.  bil je nepoboljšljiv idealist
2. pristaš idealizma:   pobijati trditve idealistov

idealístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na idealiste ali idealizem:   idealistično prizadevanje mladine ; idealistično stališče / idealistični svetovni nazor ; idealistični pogled na svet ; idealistična filozofija
 
filoz.  idealistični monizem ; idealistična estetika

idealístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih:   v ljubezni je idealistka ; naivna, neizkušena, nepopravljiva idealistka

idealitéta   -e ž ( ẹ̑ )
1. filoz.  kar je, obstaja kot ideja, predstava:   odmik iz realnosti k idealiteti ; idealiteta in realiteta
2. knjiž.  določena ideja, predstava kot vrednota v zavesti osebka:   pri tem pesniku se pojavlja idealiteta v oblikah zastrtega hrepenenja, sanj ; idealiteta in negativiteta / abstraktna idealiteta

idealizácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od idealizirati:   idealizacija kmečkega življenja
2. kar je idealizirano:   osladna, pesniška idealizacija ; glavni junak romana je zelo zmedena idealizacija

idealizátor   -ja m ( ȃ )
kdor idealizira:   idealizatorji kmečkega življenja

idealízem   -zma m ( ī )
1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih:   to je bridko razočaralo njegov idealizem ; goreč idealizem ; ekspr.  kačurjevski idealizem ; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma
2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje:   pristaš idealizma ; idealizem in materializem
♦ 
filoz.  objektivni idealizem  ki trdi, da se svet idej da spoznati ; subjektivni idealizem  ki trdi, da se svet idej ne da spoznati ; um.  idealizem  umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo

idealizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od idealizirati:   kmeta opisuje pisatelj brez idealiziranja / lažno idealiziranje slovanske zgodovine

idealizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati, prikazovati kaj boljše in lepše, kot je:   svoje dekle preveč idealizira ; slikar je model precej idealiziral / idealizirati stare čase ; idealizirati resnico ; romantiki so radi idealizirali srednji vek

ideálnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih; idealist :   pesniki, umetniki in podobni idealneži

ideálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost idealnega človeka:   idealnost in požrtvovalnost zdravnikov ; poln idealnosti ; človek brez idealnosti / idealnost njegovega ravnanja

idêja   -e ž ( ȇ )
1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel:   njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta ; dobra, drzna, slaba ideja ; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o ekološkem pridelovanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje
 
ekspr.  to je bila tvoja ideja  ti si se spomnil tega ; ekspr.  priti na idejo  spomniti se česa novega ; idejo za akcijo je dobil pri njih  bistveno pobudo
// nav. mn., navadno s prilastkom misel :   njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje ; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje
2. navadno v zvezi z o   rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta:   njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo
3. v zvezi fiksna ideja   bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti:   imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr.  to je samo tvoja fiksna ideja
4. ed., navadno z rodilnikom  rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
a) umetniškega ali znanstvenega dela:   osnovna ideja drame ; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta
b) različnih znanstvenih, umetniških smeri:   seznaniti se z idejo impresionizma ; ideja marksizma
c) različnih področij človekove družbene dejavnosti:   ideja razrednega boja ; ideja liberalizma ; velik vpliv ideje samoupravljanja
// kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh:   ideja dobrote, lepote ; zavreči idejo pravičnosti
5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom  kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek:   antifašistične, demokratske ideje ; liberalne ideje so ga čisto prevzele ; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje ; nove politične ideje
♦ 
filoz.  ideja  v idealističnih filozofijah  transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega;  v marksistični filozofiji  odraz objektivne stvarnosti v zavesti

idêjen   -jna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na idejo:
a) jasen idejni in oblikovni osnutek / idejna analiza dela ; idejna vsebina literarnega dela / idejni problemi v kulturi / idejni interpretator teksta / idejni utemeljitelj ruskega realizma / spoznati njegovo idejno in estetsko izhodišče
b) idejni boj, spor / določena idejna pozicija / idejna in aktualistična poezija / njegovemu delu se poznajo različni idejni vplivi / idejna usmerjenost pouka  ideološka
♦ 
arhit.  idejni načrt  načrt, navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta

idêjnik   -a m ( ȇ )
knjiž.  kdor se zavzema za kako idejo:   njegove pesmi kažejo idejnika in doslednega logika

idêjnopolítičen   -čna -o prid. ( ȇ-í )
publ.  nanašajoč se na politične ideje:   idejnopolitično delo / idejnopolitični vplivi / idejnopolitična vsebina članka

idêjnost   -i ž ( ȇ )
1. lastnost, značilnost idejnega:   idejnost literature / v tem delu se čuti pomanjkanje idejnosti
2. sistem idej, izražen v delovanju družbene ustanove ali organizacije:   revolucionarna idejnost stranke / poudariti idejnost pri pouku / idejnost vzgoje

idêjnovsebínski   -a -o prid. ( ȇ-ȋ )
nanašajoč se na idejno vsebino:   idejnovsebinski elementi literarnega dela

idéntičen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega; istoveten , enak :   gre za identične pojave, pojme ; številne podobnosti so sorodne, včasih celo identične ; imata skoraj identično stališče o tem vprašanju ; imeti kaj za identično / identična barvna kombinacija
// navadno v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z   ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši:   splošna metoda znanstvenega dela je identična s splošno sociologijo / s takšnimi trditvami postaja identičen s svojimi kritiki / ta tekst je identičen s tem
2. isti :   šlo je za identično osebo
♦ 
geom.  identični tvorbi  tvorbi, ki imata enako obliko in velikost ; mat.  identična enačba  enačba brez neznanke

idéntičnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost identičnega; istovetnost , enakost :   identičnost pogledov na vsa važnejša vprašanja ; identičnost pojmov / ugotoviti identičnost glavne osebe romana z avtorjem
 
pravn.  skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki

identificíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od identificirati:   identificiranje privatnih koristi in interesov države / hotela je pokazati svoje identificiranje s tem krajem / identificiranje sumljive osebe

identificírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. imeti, šteti za identično; istovetiti , enačiti :   identificirati privatne koristi in družbene interese / ekspr.  identificira se s cilji podjetja / identificiral se je s sklepi seje
2. pravn.  ugotavljati identičnost, identiteto:   identificirati mrliča, truplo ; pren.  umetnino so identificirali

identifikácija   -e ž ( á )
glagolnik od identificirati:   identifikacija privatnih koristi in družbenih interesov ; identifikacija igralca z osebo, ki jo predstavlja ; povečal se je občutek identifikacije posameznika s skupnostjo / identifikacija ponesrečenca, storilca ; sodeloval je pri identifikaciji trupel / identifikacija dokumentov
♦ 
rač., nekdaj  postopek, s katerim računalnik ugotavlja znake na karticah glede na postavljeno nalogo, razpoznavanje

identifikacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na identifikacijo:   identifikacijski proces / zastavil mu je nekaj identifikacijskih vprašanj

identifikátor   -ja m ( ȃ )
knjiž.  kdor identificira:   identifikatorji oblike in vsebine / identifikator padlih

identitéta   -e ž ( ẹ̑ )
pravn.  skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost:   dokazal je svojo identiteto ; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico / sumljiva identiteta
// knjiž. identičnost :   identiteta med zavestjo in resnico
♦ 
filoz.  dialektična identiteta  ki vključuje notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi ; nauk o identiteti  identitetna filozofija ; mat.  identiteta  identična enačba

identitéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na identiteto:   identitetni dokazi / identitetni znak
 
filoz.  identitetna filozofija  filozofija, ki trdi, da so vsa nasprotja v bistvu identična ; pravn.  identitetna priča  priča, s katero se dožene identiteta

ideografíja   -e ž ( ȋ )
arheol.  pisava, sestavljena iz ideogramov, podobopis:   raziskovati ideografijo

ideográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ideografijo:   ideografska študija / ideografska pisava  ideografija

ideográm   -a m ( ȃ )
arheol.  grafično znamenje, ki navadno v obliki risbe ponazarja pojem kot celoto:   pisava, sestavljena iz ideogramov / kitajski ideogrami ; pren., ekspr.  motiv slepcev postane slikarju ideogram človeškega iskanja

ideológ   -a m ( ọ̑ )
navadno s prilastkom  predstavnik določene ideologije:   ideolog socialne demokracije / ideolog delavskega gibanja / različni politični ideologi
// knjiž.  idejni utemeljitelj:   ideolog kritičnega realizma 19. stoletja

ideologíja   -e ž ( ȋ )
navadno s prilastkom  sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti:   desničarska, komunistična, marksistična ideologija ; ideologija buržoazije, kapitalizma, komunizma ; ideologija delavskega razreda / rasna ideologija
// tak sistem kot vodilo za politično, družbeno delovanje:   ideologija narodne osvoboditve, revolucije ; ideologija samoupravljanja ; totalitarna ideologija / ideologija napredne inteligence

ideologizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  usklajevati, utemeljevati kaj z določeno ideologijo:   ideologizirati svoje interese / malomeščani vse preveč ideologizirajo  izrekajo sodbe s stališča določene ideologije

ideolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ideologijo:   ideološka osnova dela ; ideološka oznaka / močen ideološki vpliv ; ideološka angažiranost ; ideološka usmerjenost pouka ; ideološko-politična vzgoja / ideološki boj ; idejni in ideološki konflikt / ideološki predstavnik smeri ; ideološki vodja  ideolog

ideolóškost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž.  lastnost, značilnost ideološkega:   ideološkost filma, teksta

idíla   -e ž ( ȋ )
1. lit.  lirsko-epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo:   rad je prebiral idile / avtor pastirske, ribiške idile
2. nav. ekspr.  mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo:   vojna je uničila idile ; vaška idila ; iron.  hribovske idile ob petrolejki se je kmalu naveličal / sanjal je o družinski idili ; preživljal je čudovito ljubezensko idilo  ljubezen / idila kmečkega življenja  idiličnost
3. navadno s prilastkom  stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost:   zimska idila ob Dravi / čudovita večerna idila / idila gorskega sveta  idiličnost
♦ 
glasb.  manjša, preprostejša skladba, ki deluje pomirjujoče

idíličen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na idila 2, 3:   idilični kraji ; idilična vaška cerkev / bil je priča idiličnemu prizoru / idilično življenje / ekspr.  okrog njega je vladal idiličen mir  popoln / idilični motivi / iron.  ima idilične predstave o ljubezni ; idilično opisovanje razmer  neresnično, olepšano
 
lit.  idilični ep

idíličnost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost idiličnega:   idiličnost gorske pokrajine / opisoval je idiličnost kmečkega življenja

idílik   -a m ( í )
lit.  kdor piše idile:   dramatik in idilik
● 
ekspr.  ta človek je sentimentalen idilik  ljubi, občuduje, kar je idilično

idílika   -e ž ( í )
knjiž. idiličnost :   lepota in idilika alpskega sveta / v svojih delih poudarja predvsem idiliko kmečkega življenja

idiokromátičen   -čna -o prid. ( á )
min.  ki ima za snov značilno barvo:   idiokromatični kristali

idióm   -a m ( ọ̑ )
1. jezikosl.  (stalna) besedna zveza, fraza, značilna za določen jezik ali narečje:   idiome je težko prevesti
2. knjiž. jezik , govor :   pisatelj je izoblikoval svoj literarni idiom

idiomátičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na idiom ali idiomatiko:   idiomatični izrazi

idiomátika   -e ž ( á jezikosl.
1. nauk o idiomih:   utemeljitelj idiomatike
2. idiomi v celoti:   prevajalec je dal tuji idiomatiki ustrezno domačo obliko

idiomórfen   -fna -o prid. ( ọ̑ )
min.  ki nastopa v svoji značilni obliki:   idiomorfni kristali

idiosinkrátičen   -čna -o  ( á )
pridevnik od idiosinkrazija:   idiosinkratično vnetje

idiosinkrazíja   -e ž ( ȋ )
med.  prirojena preobčutljivost organizma za določene snovi:   idiosinkrazija na jagode, za beljak ; pren., knjiž.  popadla ga je idiosinkrazija zoper njegov obraz

idiót   -a m ( ọ̑ )
1. pog., slabš.  omejen, neumen človek:   bogve kateri idiot je to rekel ; ta človek je čisto navaden idiot / kot psovka  ali misliš, idiot, da se kdo meni zate
2. med., nekdaj  najhujše duševno nerazvit človek:   otrok je ostal idiot vse življenje

idiotíja   -e ž ( ȋ )
med., nekdaj  najhujša stopnja duševne nerazvitosti:   idiotija in imbecilnost

idiótikon   -a m ( ọ̄ )
jezikosl.  slovar, zbirka idiomov:

idiotízem   -zma m ( ī )
1. pog., slabš.  omejeno, neumno dejanje ali ravnanje:   to je popoln idiotizem / poklicni idiotizem
2. med., nekdaj idiotija

idiótka   -e ž ( ọ̑ )
1. pog., slabš.  omejena, neumna ženska:   ona je pa res popolna idiotka
2. med., nekdaj  najhujše duševno nerazvita ženska:   idioti in idiotke

idiótski   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. pog., slabš. omejen , neumen :   preklinjal je njegovega idiotskega prijatelja / idiotsko vprašanje
2. med., nekdaj  najhujše duševno nerazvit:   idiotski otrok / idiotski smeh

idiótstvo   -a s ( ọ̑ )
pog., slabš.  omejeno, neumno dejanje ali ravnanje:   to je popolno idiotstvo
// nekdaj  stanje idiotskega človeka:   otrokovo idiotstvo se kaže na obrazu

idól   -a m ( ọ̑ )
1. pri nekaterih prvotnih ljudstvih  kip, podoba, ki predstavlja kak ideal, božanstvo:   leseni idoli ; glinast ženski idol / častiti idole
2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom  kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati:   ta človek je bil idol generacij ; biti idol mladine, množice / spoznati idole novega časa / knjiž.  on je idol njenega srca  zelo ga obožuje, je zaljubljena vanj
3. nav. mn.  najvišji vzor, ideal:   idolov ni poznal ; rušil je stare idole / njegov idol je denar

idolatríja   -e ž ( ȋ )
knjiž.  čaščenje idolov:   razširjenost idolatrije
// navadno z rodilnikom  pretirano čaščenje, oboževanje:   idolatrija intelekta

idololatríja   -e ž ( ȋ )
knjiž.  čaščenje idolov:   razširjenost idololatrije
// navadno z rodilnikom  pretirano čaščenje, oboževanje:   idololatrija intelekta

ídrijski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na Idrijo:   idrijski rudnik
 
gastr.  idrijski žlikrofi  kuhana jed iz mehkega testa za rezance, napolnjena z nadevom ; obrt.  idrijska čipka  klekljana čipka z značilnim vijugastim trakastim vzorcem

igálka   -e  [ tudi igau̯ka ž ( ȃ )
bot.  zimzelena grmičasta rastlina s poleglimi vejami in rumenkasto belimi dišečimi cveti; Blagajev volčin

ígeln   -a -o  [ igələn in igəln prid. ( ȋ )
nanašajoč se na iglo:   igelna konica, ost / igelno uho
 
strojn.  igelni oljnik  oljnik, pri katerem se uravnava dotok olja z iglo

ígelnica   -e  [ igəlnica ž ( ȋ )
tekst.  del pletilnega stroja, v katerem so nameščene igle:   premična, toga igelnica

ígla   -e ž ( ȋ )
1. podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet
a) za šivanje; šivanka :   vbosti iglo v blago ; prebosti z iglo ; tanek kot igla / blazinica za igle / krznarska igla ; lesena igla za šivanje mrež ; igla za dreto, volno ; igla za krpanje nogavic
b) za pletenje; pletilka :   nabirati petlje na iglo ; plesti z debelimi, tankimi iglami ; kovinske, lesene, plastične igle / pletilne igle
c) za spenjanje in okras:   klobuk si je pritrdila z iglo / biserna kravatna igla
 
ekspr.  biti, sedeti (kakor) na iglah  biti zelo nestrpen, nemiren
// tak predmet, navadno kot sestavni del kake priprave, naprave:   gramofonska igla ; igla pletilnega, šivalnega stroja / igla brzinomera  kazalec / izžiganje tkiva z iglo
2. teh.  kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake naprave, priprave:   zatakniti iglo v pesto kolesa ; lesena, železna igla
3. nav. mn.  zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen; iglica 1 borove igle
4. um., v zvezi suha igla   grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo:   ukvarjati se s suho iglo / tehnika suhe igle
// odtis v tej tehniki:   razstavil je več del, zlasti suhih igel
♦ 
avt.  zaporna igla  ki uravnava dotok goriva v uplinjač ; fiz.  magnetna igla  droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever–jug ; med.  injekcijska igla  votla igla, ki se pritrdi na brizgalko ; min.  igla  tanek, v eni smeri daljši kristal, ki ima na koncih pravilne ploskve ; obrt.  igla za mreženje  ki je na obeh koncih viličasto razcepljena ; obrt., tisk.  gravirna, risalna igla ; kopirna igla ; teh.  igla  ostanki kovine vzdolž ostrine rezila, nastali pri brušenju ; voj.  udarna igla  del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj ; zool.  (morska) igla  zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone ; vodna igla  podolgovata roparska žuželka z dolgimi nogami, Ranatra linearis

íglar 1   -ja m ( ȋ )
lov.  jelen ali srnjak, navadno mlajši, z rogovoma brez odrastkov; šilar

iglár 2   in  íglar -ja m ( á; ȋ )
nekdaj  izdelovalec šivank, igel:   v kraju je dosti iglarjev

iglárna   -e ž ( ȃ )
nekdaj  izdelovalnica šivank, igel:

iglárski   in  íglarski -a -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na iglarje ali iglarstvo:   sponke in različno iglarsko blago / iglarska obrt

iglárstvo   in  íglarstvo -a s ( ȃ; ȋ )
iglarska obrt:   v tistem kraju so se ukvarjali z iglarstvom

íglast   -a -o prid. ( ȋ )
1. ki ima iglice, igle:   iglasto drevo / iglasti gozdovi
2. podoben igli:   iglasta oblika / ekspr.  iglast dež
 
strojn.  iglasti ventil  ventil, ki zapira z dolgim in ozkim stožcem ; teh.  iglasta pila  zelo majhna pila brez posebnega držaja

iglàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
star. iglast :   temni iglati gozdovi

íglati   -am nedov. ( ȋ )
tekst.  z zabadanjem igel brez niti v plast bombažnih, umetnih vlaken vezati, prepletati vlakna med seboj:   iglati in lepiti

íglavec   -vca m ( ī )
nav. mn.  iglasto drevo:   gozd, les iglavcev ; listavci in iglavci

iglén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
star. igeln :   igleno uho

íglica 1   -e ž ( ȋ )
1. nav. ekspr.  manjšalnica od igla:   zbosti z iglico ; ostra iglica
2. nav. mn.  zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen:   borove, smrekove iglice ; suhe iglice
♦ 
meteor.  (ledena) iglica  drobna, suha in bodeča snežinka ; zool.  iglica  zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone

iglíca 2   tudi  íglica -e ž ( í; ȋ )
teh.  kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake priprave, naprave:   vtakniti iglico v kambo ; železna iglica

ígličar   -ja m ( ȋ pog.
1. narkoman, ki si mamilo vbrizgava v žilo:   dispanzer za igličarje ; igličarji in snifači
2. tiskalnik, pri katerem se barva nanaša z iglicami, kar omogoča tiskanje več kopij hkrati; iglični tiskalnik :   igličar za tiskalnik deluje precej tiho

ígličast   -a -o prid. ( ȋ )
1. podoben iglici:   igličasta oblika / ekspr.  droben igličast dež
 
min.  igličasti kristal  kristal, po obliki podoben iglici
2. ki ima iglice, igle; iglast :   igličasti gozdovi

ígličen   -čna -o prid. ( ȋ )
navadno v zvezi iglični tiskalnik   tiskalnik, pri katerem se barva nanaša z iglicami, kar omogoča tiskanje več kopij hkrati:   profesionalni iglični tiskalnik ; starejši modeli igličnih tiskalnikov ; laserski, brizgalni in iglični tiskalnik

ígličevje   tudi  iglíčevje -a s ( ȋ; í )
1. iglice, zlasti odpadle:   hoditi po igličevju ; suho igličevje ; igličevje borovcev ; vonj po smrekovem igličevju
2. iglast(i) gozd:   po igličevju je zašumelo

ígličevka   -e ž ( ȋ )
vrtn.  prst iz preperelih iglic:   igličevka in listovka

ígličje   tudi  iglíčje -a s ( ȋ; ȋ )
1. iglice, zlasti odpadle:   stopati po mehkem igličju ; borovo, smrekovo igličje / igličje v krošnjah se suši
2. iglast(i) gozd:   temno igličje

iglokóžec   -žca m ( ọ̑ )
nav. mn., zool.  zvezdasto somerne morske živali, porasle z bodicami, Echinodermata:   razredi, skupine iglokožcev ; kačjerepi in drugi iglokožci / deblo iglokožcev

iglomát   -a m ( ȃ )
avtomat za prodajo igel za vbrizgavanje mamila:   namestitev, postavitev iglomata

íglovje   in  iglôvje -a s ( ȋ; ȏ )
iglast(i) gozd:   v iglovju je šelestelo
// igličevje , igličje :   plast iglovja pod smreko

iglú   tudi  íglu -ja m ( ȗ; ȋ )
v eskimskem okolju  bivališče iz snega v obliki kupole:   graditi, postavljati igluje / eskimski iglu
 
alp.  polkrožno zavetišče iz sneženih kvadrov

ignoránca   -e ž ( ȃ )
ekspr. nevednost , omejenost :   pokazal je strašno ignoranco ; ignoranca tega človeka glede političnih dogodkov / jezila ga je šefova ignoranca njegovih prizadevanj  ignoriranje

ignoránt   in  ignorànt -ánta m ( ā á; ȁ á )
ekspr.  neveden, omejen človek:   ta človek je popoln ignorant ; razglasiti, veljati za ignoranta / literarni ignorant ; ignorant v psihologiji

ignorántski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na ignorante ali ignoranco:   ignorantski ljudje / ignorantski odnos do problema  omalovažujoč

ignorántstvo   -a s ( ā )
ignoranca :   v svojem ignorantstvu je mislil, da zna vse

ignoríranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ignorirati:   nesrečen je zaradi njenega ignoriranja / ignoriranje ustavnih določb

ignorírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
nav. ekspr.  ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo, ne meniti se za:   videl je, da ga nekdanji dijaki ignorirajo ; očitno, popolnoma ignorirati koga / ignorirati sodobne raziskovalne metode ; nove opere niso izžvižgali, ampak so jo ignorirali / zahteve tako številnih članov organizacije ni mogoče ignorirati  omalovaževati

igó   ižésa s ( ọ̑ ẹ̑ )
1. knjiž. jarem :   vola so odpeli izpod ižesa / rešiti se turškega ižesa / dajatve so bile za ljudstvo strašno igo  nadloga, breme
2. nar.  vprežna priprava, ki se da živali na čelo; čelni jarem :   vol je tiščal glavo v igo

ígor   -ja m ( ȋ )
agr.  krompir domače sorte z belkastim mesom, odporen zlasti proti krompirjevi plesni:   letos je igor dobro obrodil

ígra   -e ž ( ȋ )
1. glagolnik od igrati
a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša ; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce ; gostje so vsilili domačinom svoj način igre ; spoznati pravila igre / publ.  hitra in napadalna igra pod košem / publ.  gostje so pokazali lepo igro  igrali so lepo
b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra ; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra
c) igra na violino je ni motila / klavirska igra
č) pri igri so se otroci sprli ; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr.  takšno delo je zanj igra
d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre
e) z rodilnikom:   igra barv ob zahajajočem soncu ; igra neštetih luči ; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov
2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo:   izmišljali so si različne igre ; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra
// dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh:   igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre ; igrati hazardne igre ; igra na srečo ; igra za denar  pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi / pog.  šli so se različne igre / računalniška igra  igra na osebnem računalniku, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu
3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih:   poznal je vse igre z žogo / namizne igre ; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre  ki ponazarjajo boj ; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom  ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov
4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti:   brati, napisati igro ; to igro so že večkrat uprizorili ; igrati Finžgarjevo igro Veriga ; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra ; radijska, televizijska igra / celovečerna igra  ki traja približno dve uri ; igra v treh dejanjih
// izvedba, uprizoritev takega dela:   gledati igro ; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser
5. ekspr., navadno s prilastkom  preračunljivo, navadno nezakonito delovanje:   spregledal je njegovo igro ; v tej igri se ni znašel ; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre
// z oslabljenim pomenom  delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka:   vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja
6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom  nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje:   igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna ; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči
● 
publ.  žoga je zletela iz igre  iz prostora, določenega za igranje ; ekspr.  kraljevska igra  šah ; šport. žarg.  mehka igra  previdna, obzirna, neborbena igra ; ekspr.  igra narave  nenavaden, izjemen pojav v naravi ; dom igre in dela  prva leta po 1945  otroški vrtec ; šalj.  sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦ 
igr.  napovedati igro pri taroku  prevzeti vodstvo igre ; lit.  besedna igra  besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni ; debatna igra  v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje ; ljudska igra  ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi ; šport.  balkanske igre  športne prireditve balkanskih držav ; olimpijske igre  mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti, izmenično za poletne in zimske športe ; odprta igra  pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno ; igra preko kril, krilnih položajev  pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča ; zgod.  viteške igre  turnir

igráč   -a m ( á )
zastar. igralec :   strasten igrač pokerja / teniški igrači

igráča   -e ž ( á )
1. predmet, ki ga uporablja otrok za igranje:   kupovati otroku igrače ; polomljene, razbite igrače ; igrača iz blaga, lesa / trgovina z igračami / medvedek je njena najljubša igrača ; otroška igrača
// ekspr.  kar služi komu samo za (lahkomiselno) zabavo:   ves čas je bila njegova igrača / ljubezen ji je le igrača / otroka imajo le za igračo ; nož ni za igračo
2. ekspr.  lahkotno, igrivo delo, zlasti literarno:   ustvaril je tudi več literarnih igrač
3. ekspr., z rodilnikom  kar je v popolni oblasti koga, česa:   on je igrača svojih čustev, strasti / ladja je postala igrača valov
4. zastar. igranje , igra :   dnevi brezskrbnih igrač
● 
ekspr.  puška postane v njegovih rokah igrača  zna jo zelo dobro uporabljati ; ekspr.  to (narediti) je zanj igrača  mu je zelo lahko (narediti) ; ekspr.  potegavščina je le nedolžna igrača  ni nič hudega ; ekspr.  ubijalske igrače  orožje

igráčar   -ja m ( ȃ )
izdelovalec ali prodajalec igrač:   igračarji in galanteristi

igráčarstvo   -a s ( ȃ )
obrt za izdelovanje igrač:

igráčast   -a -o prid. ( á )
nav. ekspr.  podoben igrači:   igračaste hiše ; majhna igračasta ladja / igračasta lopatica / otročji in igračast je  se (rad) igra

igráčica   -e ž ( á )
nav. ekspr. igračka :   kupiti lepo igračico ; hiše kakor igračice / pesem je duhovita igračica

igráčka   -e ž ( á )
manjšalnica od igrača:   dragocene igračke ; navita igračka / trgovina z igračkami / ženske so mu igračke / postal je igračka v njenih rokah / to igračko je natisnil brez dovoljenja

igráčkanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od igračkati se:   otrok se je naveličal igračkanja ; prostor za igračkanje / to je igračkanje, ne pa resno delo / takšna naloga je zanj igračkanje / igračkanje z besedami

igráčkar   -ja m ( ȃ )
1. ekspr.  kdor se (rad) igra:   ta otrok je velik igračkar / igračkar z besedami
2. igračar

igračkaríja   -e ž ( ȋ )
ekspr.  neresno, nekoristno, vsebinsko prazno ravnanje ali govorjenje:   takih igračkarij resen človek ne bi počel / ljubezenske igračkarije
// kar ima neresne, nekoristne funkcije:   ti strojčki so za zdaj same igračkarije
● 
ekspr.  to (narediti) je zanj prava igračkarija  mu je zelo lahko (narediti)

igráčkast   -a -o prid. ( á )
nav. ekspr.  podoben igrački:   v rokah je nosila igračkast pladenj ; igračkaste hiše / igračkasti modeli tankerjev / bila je igračkasto bitje / ta snov je za učence igračkasta  zelo lahka / igračkast otrok  ki se (rad) igra

igráčkati se   -am se nedov. ( ȃ )
ekspr.  igrati se:   fantek se je igračkal s psom ; igračka se kakor otrok / nehaj se že igračkati in začni resno delati / samo igračka se s teboj / v zadregi se je igračkal z jedilnim priborom

igrájčkati se   -am se nedov. ( ȃ )
ekspr.  igrati se:   ves dan se samo igrajčka in skače / samo igrajčka se z njo

igrálčev   -a -o  [ igrau̯čev- prid. ( ȃ )
nanašajoč se na igralce:   igralčev nastop v komediji ; igralčeva mimika / to je bila igralčeva druga osebna napaka v tej tekmi / igralčevi prsti so nervozno mešali karte

igrálec   -lca  [ igrau̯ca m ( ȃ )
1. kdor se ukvarja, navadno poklicno
a) z gledališko dejavnostjo:   biti, postati igralec ; dober, slab, znamenit igralec / dramski, filmski, gledališki igralec ; igralec v lutkovnem gledališču / odlični amaterski igralci
b) z določenim skupinskim športom:   igralec v državni košarkarski, nogometni reprezentanci / že vrsto let je teniški igralec / amaterski, profesionalni igralci
2. kdor umetniško poustvarja dramske like:   v tej predstavi so vsi igralci zelo dobro igrali ; maskirati igralca ; gledalci in igralci / glavni  ki igra glavno , stranski igralec  ki igra stransko vlogo
3. kdor je dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih:   v finalni tekmi so domači igralci zmagali ; zaradi grobe igre so igralca izključili / nasprotni igralci ; rezervni igralci
4. kdor se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo:   vsi igralci so stopili v krog ; eden od igralcev je moral počepniti ; goljufiv igralec / hazardni igralec ; igralec na srečo
5. ekspr.  kdor zna dobro predstaviti in uveljaviti svoje znanje, sposobnosti:   novi igralec na področju mobilne telefonije ; veliki igralec na trgu nafte in plina v Evropi ; z mrežo trgovin so postali glavni igralec na globalnem trgu
6. ekspr.  kdor se pretvarja, hlini:   znal je ostati igralec ; bil je rojen igralec
♦ 
gled.  karakterni igralec  ki igra karakterne vloge ; šport.  krilni igralec  ki igra na desni ali levi strani, navadno v napadalni vrsti ; vezni igralec  ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu

igrálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na igro:   slabi igralni pogoji / poznati igralna pravila / ekspr.  polastila se ga je igralna mrzlica / partija šaha se je končala v predvidenem igralnem času / igralni in športni prostori / igralni avtomat ; igre z igralnimi kamenčki, ploščicami ; igralna deska ; igralne karte ; velika igralna miza ; igralna palica pri hokeju ; narisati igralno polje / igralni plošček  majhna ploščata naprava za igranje nekaterih računalniških igric

igralíšče   -a s ( í )
star. igrišče :   tekmovalci so prihajali na igrališče / otroško, športno igrališče ; teniško igrališče

igrálka   -e  [ igrau̯ka ž ( ȃ )
1. ženska, ki se ukvarja, navadno poklicno
a) z gledališko dejavnostjo:   postala je dobra igralka / filmska, gledališka igralka / v tej vlogi je nastopila mlada, nadarjena igralka
b) z določenim skupinskim športom:   najboljša igralka ekipe se je zelo poškodovala / igralka namiznega tenisa
2. ženska, ki umetniško poustvarja dramske like:   maskirati igralko / glavna  ki igra glavno , stranska igralka  ki igra stransko vlogo
3. ženska, ki je dejavna v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih:   zmagale so domače igralke / nasprotne igralke ; rezervna igralka
4. ženska, ki se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo:   vsi igralci in igralke so se morali prijeti za roke / hazardna igralka

igrálnica   -e ž ( ȃ )
1. podjetje, ustanova, ki se ukvarja z organizacijo hazardnih iger:   kapital je vložil v igralnico / ves denar je zapravil v igralnicah / igralnica je že odprta  kraj, prostor za hazardne igre
2. soba, prostor za igranje družabnih ali otroških iger:   pospraviti igralnico ; učilnica in igralnica

igrálničar   -ja m ( ȃ )
lastnik igralnice:   hotelirji in igralničarji / spletni igralničar

igralnína   -e ž ( ī )
1. znesek, ki se plača za uporabo igrišča:   prijavnina vključuje startnino, igralnino ter večerjo ; dnevna, letna igralnina
2. šport.  znesek, ki ga tekmovalec dobi ali plača za nastop na športnem tekmovanju; startnina :   zmagovito moštvo naj bi dobilo deset tisoč evrov igralnine

igrálniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na igralnico ali igralništvo:   igralniški gost ; igralniška dejavnost / igralniško podjetje

igrálništvo   -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organizacijo iger na srečo:   razvoj igralništva ; zakon o igralništvu ; koncesija za igralništvo

igrálo   -a s ( á )
priprava, navadno pritrjena, namenjena otrokom za igranje:   postaviti nova igrala ; otroško igrišče s peskovnikom, bazenčkom in igrali / otroška igrala

igrálski   -a -o  [ igrau̯ski tudi igralski prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na igralce ali igralstvo:   igralski kostumi, rekviziti ; bogata igralska garderoba / igralski talent ; dobra igralska kreacija / igralski poklic ; obvladati igralsko tehniko / igralski ansambel ; potujoča igralska družina / akademija za igralsko umetnost
2. igralen :   nova igralska deska ; igralske karte

igrálstvo   -a  [ igrau̯stvo in igralstvo s ( ȃ )
1. dejavnost (gledaliških) igralcev:   nastanek in rast slovenskega igralstva ; razcvet igralstva / šele po dolgih letih igralstva se je odločil za drug poklic / ima smisel za igralstvo  igranje
// (gledališki) igralci:   domače poklicno igralstvo ; uspeh našega igralstva
2. (gledališko) igranje:   utemeljitelj sodobnega igralstva / skušal je posnemati njegovo igralstvo

igránje   -a s ( ȃ )
glagolnik od igrati:
a) predstava se je odlikovala po dobrem igranju ; poklicno igranje pri filmu, v gledališču / usklajeno igranje nogometne reprezentance / navduševati se za igranje taroka
b) iz sobe se je slišalo igranje na klavir ; petje in igranje / spoznati tehniko igranja na glasbilo, godalo
c) veselo igranje in razgrajanje otrok / prostor, soba za igranje / to delo je le igranje

igráti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
a) dramski tekst:   že dalj časa igrajo Hamleta ; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana  vlogo Jermana ; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli
b) glasbeno delo:   igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta  zna igrati dela teh avtorjev
2. povzročati glasbo z glasbilom:   ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino ; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir  zna igrati (na) klavir
3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih:   igrati hokej ; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ.  naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem,  publ.  proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva  nastopala, tekmovala
4. biti dejaven v določeni
a) družabni igri:   že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok ; igrati šah / igrati za denar
b) igri za denar:   igrati športno stavo ; redno igra tombolo / igra na loteriji  stavi / ekspr.  samo popiva in igra
5. ukvarjati se, navadno poklicno
a) nepreh.  z gledališko dejavnostjo:   igra že več let ; že dolgo igra v mestnem gledališču ; zelo dobro, slabo igra / pog.  igrati pri filmu / igra v operi
b) z določenim skupinskim športom:   še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro
6. ekspr.  pretvarjati se, hliniti:   ves večer je samo igrala ; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo
7. ekspr., z dajalnikom  delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
a) močnega razburjenja:   mišice na licih so ji igrale ; od napora so mu igrale žile na sencih
b) prijetnega vznemirjenja, veselosti:   prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb.  vse v njej je igralo  bila je zelo vesela, dobro razpoložena
8. ekspr., s prislovnim določilom  biti opazen, viden:   na njenem obrazu je igral nenavaden izraz ; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh
// biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju:   svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah
● 
pog.  v kinu Union igra zelo dober film  se predvaja, je ; ekspr.  srce mu igra od veselja  zelo je vesel ; pog., ekspr.  to ne igra nobene vloge  to ni važno, je nepomembno ; zastar.  igrati kolo  plesati ; ekspr.  igrati komedijo  delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega ; ekspr.  igrati prvo violino  biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč ; ekspr.  igrati na dve karti  zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to ; ekspr.  igrati na vse ali nič  pri igri s kartami  igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja ; igrati na borzi  špekulirati s padanjem in dviganjem cen ; ekspr.  igrati z odprtimi kartami  javno, odkrito kazati svoje namene
♦ 
glasb.  igrati forte, piano ; igr.  igrati  pri igri s kartami  prevzemati, prevzeti vodstvo igre ; šah.  igrati z belimi, črnimi figurami ; šport.  moštvi sta igrali neodločeno

igràv   -áva -o prid. ( ȁ á )
igriv :   igravi in razposajeni otroci ; zmerom je vesel in igrav / igravo valovanje morja

igrávost   -i ž ( á )
igrivost :   občudoval je njegovo igravost / igravost valov

ígrc   -a m ( ȋ )
star. godec , muzikant :   potujoči igrc

ígrica   -e ž ( ȋ )
manjšalnica od igra:   otroka je naučil različnih igric / v šoli pripravljajo igrico / igrati igrice / zabavna lutkovna igrica / računalniška igrica  igra na osebnem računalniku, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu

ígričar   -ja m ( ȋ )
kdor (rad) igra igre, računalniške igrice:   izdelek je namenjen zahtevnejšim igričarjem ; predani, zagrizeni igričarji ; računalnik za igričarje

ígričarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na igričarje, igre ali računalniške igrice:   igričarski računalnik ; igričarska miška, tipkovnica ; igričarska revija, industrija ; igričarsko tekmovanje

igríšče   -a s ( í )
prostor za športne igre:   napraviti, urediti igrišče ; kot, meja, rob igrišča / igrati, tekmovati na domačem, tujem igrišču / nogometno, teniško igrišče ; šolsko igrišče ; igrišče za golf, košarko / športno igrišče
 
publ.  domače moštvo je gospodarilo na igrišču  vodilo, usmerjalo igro ; publ.  sodnik je pokazal na sredino igrišča  priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča
 
šport.  izčrtati igrišče  narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki
// navadno v zvezi otroško igrišče   prostor, namenjen otrokom za igranje:   sodobno opremljeno otroško igrišče ; rekviziti za otroško igrišče

igríščen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na igrišče:   igriščne naprave / igriščna travna mešanica

igríški   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od igrišče:   igriške priprave

igrív   -a -o prid. ( ī í nav. ekspr.
1. ki se (rad) igra:   igrivi pasji mladiči ; živahen in igriv otrok / mehki igrivi prsti
2. ki se hitro, lahkotno giblje, premika:   igrivi valovi ; igrive pomladne sapice / igrive sence na stropu / njen igrivi korak  lahkotni
3. ki izraža, kaže veliko spretnost, hitrost v kombiniranju:   igriva fantazija / znan je bil zaradi svoje igrive duhovitosti

igrívost   -i ž ( í )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost igrivega:   igrivost otrok / polastila se ga je vesela igrivost ; občudoval je njeno prisrčno igrivost / igrivost valov / domišljijska igrivost

igrokàz   -áza m ( ȁ á )
zastar.  (gledališka) igra, drama:   napisati, uprizoriti igrokaz / gledati igrokaz

igrotéka   -e ž ( ẹ̑ )
sistematično urejena zbirka različnih iger, igrač:   v igroteki imajo več kot štiri tisoč iger
// urejen prostor za hranjenje, izposojo različnih iger, igrač:   v knjižnici so odprli igroteko

ígrski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na igra 4:   igrski repertoar / izčrpna igrska predstavitev / pisatelj igrskih del  iger

íguman   -a m ( ȋ )
v Pravoslavni cerkvi  predstojnik samostana:   postavili so ga za igumana

igvanodón   in  igvanodónt -a m ( ọ̑ )
pal.  velik rastlinojedi dinozaver s koničastima palcema za obrambo in dvonožno ali štirinožno hojo:   čreda igvanodonov ; fosili igvanodona

ìh   medm. ( ȉ )
izraža zavrnitev, nejevoljo:   ih, ti vražji otroci ; ih no, tako ostra si!

íhaha 1   -- m ( ȋ )
šalj. konj :   sosedovi so zaklali ihaha / malokdaj jedo meso, pa še takrat navadno ihaha  konjsko meso

íhaha 2   medm. ( ȋ )
posnema glas konja:   ihaha, rezgeta konj

ihnévmon   -a m ( ẹ̑ )
zool.  zlasti v severni Afriki živeča majhna zver, ki se hrani s kačami, ptiči, Herpestes ichneumon:

íhta   -e ž ( ī )
1. močna, krčevita jeza:   lotevala se ga je ihta ; ihta ga je minila ; ekspr.  popadla ga je divja, uničevalna ihta / v ihti kaj narediti, reči ; ekspr.  z vso ihto je izgovoril te besede
2. ekspr.  velika vnema, zagnanost:   polotila se ga je delovna ihta ; ves je gorel od ihte / z veliko ihto je tolkel po grči
3. močen, krčevit jok:   prevelika ihta mu je vzela besedo / v ihti ji je drgetalo telo
4. ekspr.  ihtav človek:   pusti to ihto / počivaj malo in ne bodi taka ihta / kot nagovor  ihta ihtava

íhtast   -a -o prid. ( ī )
ihtav :   ihtast človek / nervozne ihtaste kretnje

íhtati   -am nedov. ( ī )
nar. zahodno hlipati :   še vedno je stal v kotu in ihtal

íhtav   -a -o prid. ( ī )
ki je v stanju ihte:   tako je bil ihtav, da bi vse razbil / to je ihtav človek, otrok / postal je ihtav in nepopustljiv / v nagovoru  ihta ihtava
// ki izraža, kaže ihto:   govoril je z ihtavim glasom ; z ihtavo kretnjo ga je odrinil / ihtava naglica, nestrpnost

íhtavec   -vca m ( ī )
ekspr.  ihtav človek:   ne bodi tak ihtavec

íhtavost   -i ž ( ī )
lastnost, značilnost ihtavega človeka:   njegova nerazsodnost in ihtavost / ihtavost kretenj / vsa ihtavost mu je izginila iz glasu

íhten   -tna -o prid. ( ī )
star. ihtav :   ta otrok je ihten

ihtênje   -a s ( é )
glagolnik od ihteti:   iz sobe se je slišalo ihtenje / pridušeno, tiho ihtenje

ihtéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
močno, krčevito jokati:   ves večer je neutolažljivo ihtela ; samo ihti in stoka ; ihtela je kot majhen otrok
// knjiž. jokati :   mati je tiho ihtela ; pretresljivo ihteti
● 
knjiž.  oče, ne bom več! je ihtel  ihte govoril

ihtiól   -a m ( ọ̑ )
farm.  gosta katranasta tekočina, rabljena kot zdravilo proti kožnim boleznim:   kupiti ihtiol ; natreti, zdraviti z ihtiolom ; krema, ki vsebuje ihtiol

ihtiólen   -lna -o  ( ọ̑ )
pridevnik od ihtiol:   ihtiolno mazilo

ihtiológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za ihtiologijo, riboslovec:   priznani, znani ihtiolog ; biolog, potapljač in ihtiolog

ihtiologíja   -e ž ( ȋ )
veda o ribah, riboslovje:   posvetiti se ihtiologiji

ihtiólov   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od ihtiol:   ihtiolovo mazilo

ihtióza   -e ž ( ọ̑ )
med.  kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice, ribja koža:

ihtiozáver   -vra m ( á )
pal.  velika izumrla morska žival, podobna ribi:   okostje ihtiozavra

íhtiti se   -im se nedov. ( í ī )
star.  zelo se jeziti:   smejali so se, on pa se je ihtil ; kar naprej se samo ihti

ihtív   -a -o prid. ( ī í )
ihtav :   ihtiva maščevalnost, nestrpnost / govoril je z ihtivim glasom / postala je zelo ihtiva

ihtívost   -i ž ( í )
ihtavost :   pri delu se je poznala njegova ihtivost

ihtljáj   -a m ( ȃ )
knjiž.  kratek, sunkovit glas:   globok ihtljaj se mu je izvil iz prsi / ihtljaj ji je pretrgal besedo

ihtljív   -a -o prid. ( ī í )
ihtav :   slišalo se je ihtljivo loputanje z vrati

ijékavec   -vca m ( ẹ̄ )
jezikosl.  kdor govori ijekavščino:   ekavci in ijekavci

ijékavski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na ijekavce ali ijekavščino:   ijekavsko narečje

ijékavščina   -e ž ( ẹ̄ )
jezikosl.  skupina jugozahodnih in osrednjih štokavskih govorov z zameno ije ali je za nekdanji jat:   ekavci in ijekavci

íjevski   -a -o prid. ( ī )
jezikosl.  nanašajoč se na glas i:   ijevski samoglasnik / ijevska osnova  osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -i ; ijevska sklanjatev

íkanje   -a s ( ī )
jezikosl.  izgovarjanje glasu i namesto e:   ikanje v rovtarskih govorih ; akanje, ukanje in ikanje

íkavec   -vca m ( ī )
jezikosl.  kdor govori ikavščino:

íkavski   -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na ikavce ali ikavščino:   ikavsko narečje

íkavščina   -e ž ( ī )
jezikosl.  skupina zahodnih štokavskih ali dalmatinskih čakavskih govorov z zameno i za nekdanji jat:

ikebána   -e ž ( ȃ )
skupek navadno nesimetrično razporejenih, harmonično učinkujočih cvetlic, rastlin:   aranžirati, narediti ikebano
// tako urejanje cvetlic, rastlin:   pravila ikebane

ikóna   -e ž ( ọ̑ )
1. v vzhodni cerkvi  nabožna, sveta podoba:   pred ikonami so gorele sveče ; okajena, stara, zlata ikona ; ruske ikone ; ikona bogorodice
2. s prilastkom  predstavnik določenega področja popularne kulture, ki je širše znan in visoko cenjen:   modna ikona ; ameriške pop ikone ; velja za ikono slovenskega športa
3. rač.  grafični lik, sličica na zaslonu (elektronske) naprave, s katero se požene program, izvede določena funkcija, nastavitev, izbira:   klikniti ikono ; z ikonami in imeni pod njimi je označena pot do izbrane datoteke ; ikona datoteke, mape, programa ; bližnjice in ikone na namizju

ikonobórec   -rca m ( ọ̑ )
zgod. ikonoklast

ikonobórstvo   -a s ( ọ̑ )
zgod. ikonoklazem

ikonografíja   -e ž ( ȋ )
um.  oblikovne in vsebinske sestavine likovnega dela:   po svoji ikonografiji so te slike še romanske / ta prizor je znan v krščanski ikonografiji
// veda o tem:

ikonográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ikonografijo:   ikonografski izvor Mrtvaškega plesa v Hrastovljah ; ikonografske značilnosti / Kristusovo rojstvo je stara ikonografska snov

ikonoklást   -a m ( ȃ )
zgod.  pristaš ikonoklazma:   spor med ikonoklasti in njihovimi nasprotniki ; pren., knjiž.  ta človek je ikonoklast, ki mu lepota nič ne pomeni

ikonoklástičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na ikonoklaste ali ikonoklazem:   ikonoklastični boji / znašel se je v ikonoklastični atmosferi mladih ljudi

ikonoklázem   -zma m ( ā )
zgod.  nazor, gibanje, ki nasprotuje čaščenju nabožnih, svetih podob:   bizantinski ikonoklazem 8. in 9. stoletja ; protestantski ikonoklazem

ikonopísec   -sca m ( ȋ )
um.  kdor slika ikone:   stari ruski ikonopisci

ikonoskóp   tudi  ikonoskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
rad.  snemalna elektronka pri starejših televizijskih kamerah:

ikonostás   -a m ( ȃ )
v vzhodni cerkvi  stena z ikonami, ki ločuje oltar od prostora za vernike:   sveče so osvetljevale ikonostas ; dragocen, razkošen ikonostas

ikónski   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od ikona:   ikonsko slikarstvo

ikozaéder   -dra m ( ẹ́ )
geom.  telo, ki ga omejuje dvajset skladnih enakostraničnih trikotnikov, dvajseterec:   površina ikozaedra

íkra   -e ž ( í )
1. nav. mn.  spolna celica, iz katere se razvije riba:   ribe ležejo, odlagajo ikre ; ikre beluge, jesetra ; ob bregovih rek je polno iker / nasoljene ikre ; škatle s sardinami, ikrami in slaniki
2. zool.  ličinka trakulje:   svinjsko meso z ikrami

íkrast   -a -o prid. ( í )
ikrav :   ikrasto meso
 
les.  ikrasti les  les z vzorcem, podobnim ikram

íkrav   -a -o prid. ( í )
ki ima ikre:   jesti ikravo meso / ikrave ribe

íkravost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost ikravega:   ikravost mesa

ikríti se   -ím se nedov. ( ī í )
knjiž.  drstiti se:   postrvi se ikrijo

íkrn   -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz iker:   okrog ločja se je naredil ikrn obroč

íkrnica   -e ž ( ȋ )
rib.  ribja samica:   mladice in ikrnice

íks   -- v prid. rabi ( ȋ ekspr.
1. katerikoli , poljuben :   če vprašaš iks človeka, ti bo tako odgovoril
// pog., navadno v zvezi z neki   ki ni znan ali se noče, ne more imenovati:   ta znanka ni bila kar neka iks ženska
2. v prislovni rabi  izraža veliko količino, množino:   iks ljudi me je že vprašalo ; že na iks primerih sem ti to pojasnil ; sam.:  ima noge na iks  po obliki podobne črki X;  prim. x

íksast   -a -o prid. ( ȋ )
ekspr.  po obliki podoben črki X:   močno iksaste noge ima, težko, da bi se še popravile / iksasta kolena in ukrivljena hrbtenica so večkrat posledica pomanjkanja vitaminov
 
vet.  iksasta stoja  stoja pri živalih z navznoter ukrivljenimi nogami

íkskrat   prisl. ( ȋ )
ekspr. velikokrat , mnogokrat :   to sem ti že ikskrat razložil

ikt   gl. iktus

íkterus   -a m ( ȋ )
med. zlatenica :   imeti ikterus

íktičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na ikt; naglašen , poudarjen :   iktični zlogi / nenaglašenost iktičnih mest še bolj poudarja ritmično nasprotje

íktus   in  íkt -a m ( ȋ )
jezikosl.  naglašeno mesto v metričnem vzorcu:   iktus na koncu verza

íl   -a m ( ī í )
star. ilovica :   il se sesede, strdi / pri hoji se je vdiral v il

ìlegála   -e ž ( ȉ-ȃ )
organizirano politično delovanje, ki ga oblast prepoveduje:   na okupiranem ozemlju je bila ilegala zelo močna ; razvoj ilegale / publ.  ilegala je bila o vsem obveščena  ilegalci
// navadno s predlogom  stanje, za katerega je značilno tako delovanje:   bojevati se iz ilegale ; organizacija, stranka je prešla v ilegalo / publ.  organizacija je bila v ilegali  ilegalna

ìlegálec   -lca m ( ȉ-ȃ )
kdor je v ilegali:   njen dom je postal zatočišče ilegalcev ; begunci in ilegalci

ìlegálen   -lna -o prid. ( ȉ-ȃ )
1. nanašajoč se na ilegalo:   ilegalni revolucionarni krožki ; bilo je več ilegalnih sestankov / ilegalna partijska tiskarna / ilegalna brošura / ilegalno delo, delovanje
2. ki ni legalen, nezakonit:   ta prestop državne meje je bil ilegalen

ìlegálka   -e ž ( ȉ-ȃ )
ženska, ki je v ilegali:   v hiši so skrivali ilegalko

ìlegálnost   -i ž ( ȉ-ȃ )
lastnost, značilnost ilegalnega:   ilegalnost organizacije, stranke / bil je že v ilegalnosti  ilegali

ìlegitímen   -mna -o prid. ( ȉ-ȋ )
knjiž. nezakonski , nezakonit :   ilegitimni otrok / ilegitimna vlada

íleus   -a m ( ȋ )
med.  delna ali popolna neprehodnost črevesa:   ugotoviti vzrok ileusa

ílindénski   -a -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
zgod., v zvezi ilindenska vstaja   vstaja makedonskega naroda proti Turkom, ki se je začela 2. avgusta 1903:

ilírec   -rca m ( ȋ )
pristaš ilirizma:   navdušen ilirec

ilirízem   -zma m ( ī )
v prvi polovici 19. stoletja  kulturnopolitično in narodnostno gibanje, zlasti na Hrvaškem s težnjo po združitvi južnih Slovanov:   pristaš ilirizma ; razmerje slovenstva do ilirizma / hrvaški ilirizem

ilírski   -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na ilirce ali ilirizem:   navdušenost za ilirske ideje / ilirsko gibanje / ilirski jezik
2. nanašajoč se na Ilire:   ilirske naselbine / ilirska plemena
♦ 
bot.  ilirski meček  rastlina s pokončnimi listi in rdečimi cveti v klasih, ki raste po vlažnih travnikih, Gladiolus illyricus ; zgod.  Ilirske province  upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvaškega ozemlja

ilírstvo   -a s ( ȋ )
zgod. ilirizem :   zagovornik ilirstva

ilírščina   -e ž ( ȋ )
ilirski jezik:   Prešeren je odklonil ilirščino

iljúšin   -a m ( ȗ )
rusko potniško letalo, imenovano po konstruktorju Iljušinu:   iljušin je pristal, vzletel ; potovati z iljušinom

ilmenít   -a m ( ȋ )
min.  temno rjava rudnina železov titanat:

ílnat   -a -o prid. ( ȋ )
ilovnat :   ilnata tla / ilnata zemlja

ílo   -a s ( í )
star. ilovica :   mokro ilo / koča iz ila

ílov   -a -o prid. ( í )
star. ilovnat :   ilova prst, zemlja

ilovák   -a m ( á )
nar. belokranjsko ilovica :   debela plast ilovaka

íloven   -vna -o prid. ( í )
star. ilovnat :   ilovne njive

ílovica   -e ž ( í )
težka, manj rodovitna prst iz gline, pomešane s peskom:   noge so se mu ugrezale v ilovico ; mastna, mokra ilovica ; debele plasti ilovice / peščena ilovica / koča, tla iz steptane, zbite ilovice / gnesti, sušiti ilovico  glino

ílovičast   -a -o prid. ( í )
star. ilovnat :   ilovičasta brazda / ilovičasta zemlja

ílovičen   -čna -o prid. ( í )
zastar. ilovnat :   ilovična zemlja

ílovičnica   -e ž ( í )
voda na ilovnatem svetu:   ilovičnica na polju se je posušila

ílovina   in  ilovína -e ž ( í; í )
zastar. ilovica :   kopati ilovino

ilovíšče   in  ílovišče -a s ( í; í )
kraj, prostor, kjer se koplje ilovica:   vaško ilovišče

ílovka   -e ž ( í )
1. nar. ilovica :   rjava, vlažna ilovka / kopati ilovko
2. knjiž., ekspr.  koča iz ilovice:   sedeli so na kamnih pred svojimi ilovkami

ílovnat   -a -o prid. ( í )
1. bogat z ilovico:   ilovnat svet ; trda ilovnata tla / ilovnata zemlja
2. ki je iz ilovice:   ilovnata koča / ilovnati izdelki  glinasti / ekspr.  bili so oblečeni v srajce ilovnate barve

ílovnica   -e ž ( í )
kraj, prostor, kjer se koplje ilovica:   delati v ilovnici

ilovnjáča   -e ž ( á )
knjiž., ekspr.  koča iz ilovice:   stopiti v ilovnjačo

iluminácija   -e ž ( á )
1. knjiž.  dekorativna, slavnostna razsvetljava:   iluminacija glavnega mesta za praznik / rakete za iluminacijo
// razsvetljava sploh:   izboljšati iluminacijo ulic
2. um., v srednjem veku  slikarski okras rokopisa:   iluminacija kodeksov

iluminát   -a m ( ȃ )
knjiž. razsvetljenec , prosvetljenec :   tudi on je bil iluminat
 
zgod.  pripadnik prostozidarstvu podobnega gibanja, ki je bilo zlasti razvito v 17. in 18. stoletju

iluminátor   -ja m ( ȃ )
um., v srednjem veku  kdor slikarsko krasi rokopis:   iluminator antifonarija
♦ 
teh.  okno na vesoljski ladji ali batiskafu za opazovanje zunanjega prostora, okolja

iluminatóren   -rna -o prid. ( ọ̑ )
um. iluminatorski :   iluminatorni okras listine

iluminátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na iluminatorje ali iluminacijo:   te inicialke so narejene v isti iluminatorski šoli / iluminatorska umetnost

iluminírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. knjiž.  dekorativno, slavnostno razsvetliti:   iluminirati mesto
2. um., v srednjem veku  slikarsko okrasiti rokopis:   iluminirati kodeks

ilustrácija   -e ž ( á )
1. risba, slika kot pojasnilo, okras (tiskanega) besedila:   izdelati, narediti ilustracije ; knjižna ilustracija ; ilustracija povesti ; ilustracija k pesmim ; knjiga z ilustracijami / slikar je razstavil svoje ilustracije
// ilustrirana revija:   brala je stare ilustracije
2. glagolnik od ilustrirati:   ukvarjal se je z ilustracijo knjig
3. kar zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoritev:   ta dogodek je dobra ilustracija razmer ; služiti kot ilustracija ; kot ilustracijo svojih misli je navajal njegove besede / v ilustracijo, za ilustracijo kaj navesti, povedati ; elipt.  razvoj matematike je velikanski – samo primer za ilustracijo / njegove slike so sugestivna ilustracija tistega časa / glasbena ilustracija  glasba, ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev ali nastop; odlomek glasbenega dela, ki predstavlja posameznega skladatelja, celo dobo

ilustracíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ilustracija 1:   knjiga je prvovrsten ilustracijski izdelek
 
papir.  ilustracijski papir  močno satiniran papir za tiskanje ilustracij

ilustratíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ilustracijo:
a) ilustrativni del knjige je vsakomur razumljiv / njegovo ilustrativno delo je obsežno / uporabljen je ilustrativni material iz prve izdaje
b) razstavljeni predmeti so bili ilustrativna pomoč besedi / ilustrativna pripomba / ilustrativna glasba ; nav. slabš.  nastopiti zoper ilustrativno literaturo
// značilen in poučen hkrati:   zelo ilustrativen primer, zgled ; podatki so ilustrativni
 
jezikosl.  ilustrativno gradivo v slovarju  krajši (stavčni) odlomki iz dejanske rabe

ilustratívnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost ilustrativnega:   trudil se je za ilustrativnost svojega govora / pretirana ilustrativnost skladbe

ilustrátor   -ja m ( ȃ )
kdor ilustrira:   knjižni ilustrator ; ilustrator in karikaturist Hinko Smrekar / pisatelj je literarni ilustrator preteklosti

ilustrátorka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki ilustrira:   dela pri založbi kot ilustratorka ; ilustratorka otroških knjig

ilustrátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ilustratorje:   ilustratorsko delo

ilustrírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. izdelati, narediti ilustracije:   knjigo je ilustriral domači slikar ; ilustrirati novelo, povest / pozna se mu, da je že dosti ilustriral
2. napraviti, da kaj zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoriti:   te številke najbolje ilustrirajo stanje poljedelstva ; ilustrirati misel na primerih, ob primerih ; ilustriral je, kako take sile škodujejo vsemu delovanju ; ilustrirati z nekaj podatki / skladatelj zna sijajno ilustrirati posamezna razpoloženja ; s ploskanjem in gibi so otroci ilustrirali vsebino pesmi

iluzíja   -e ž ( ȋ )
predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo , samoprevara :   to spoznanje mu ni dovoljevalo nobene iluzije ; sanje in iluzije mladih ; moč iluzije / ni mi hotel vzbujati iluzij ; ekspr.:  vse je samo iluzija ; vdajati se iluzijam / ekspr.  živeti v iluzijah
 
ekspr.  ne delaj si iluzij o njem  ne predstavljaj si ga boljšega, kot je
// knjiž., navadno z rodilnikom  kar daje videz, vtis resničnosti:   nastala je iluzija gibanja ; umetnik je ustvaril iluzijo globine, prostora / iluzija resničnosti, sreče

iluzíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na iluzijo:   iluzijske poteze v njegovem razmišljanju / drama vsebuje veliko iluzijskih elementov

iluzionáren   -rna -o prid. ( ȃ )
iluzijski :   iluzionarna predstava

iluzioníst   -a m ( ȋ )
1. kdor se vdaja iluzijam:   bil je nepopravljiv iluzionist
2. kdor zna z izredno spretnostjo uporabljati tehnične pripomočke za prikazovanje raznih trikov:   žonglerji in iluzionisti
3. predstavnik iluzionizma:   baročni slikar iluzionist / razvil se je v iluzionista

iluzionístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na iluzionizem:   vdajal se je iluzionističnemu optimizmu / iluzionistični nazori / razvito iluzionistično slikarstvo

iluzionízem   -zma m ( ī )
1. knjiž.  lastnost, značilnost človeka, ki se vdaja iluzijam:   iluzionizem mladih boemov
2. um.  umetnostna smer, ki si prizadeva ustvariti prostorski videz:   mojstri iluzionizma
♦ 
filoz.  subjektivni idealistični nauk, da je svet samo človeška predstava in iluzija ; Schopenhauerjev iluzionizem

iluzóren   -rna -o prid. ( ọ̑ )
1. ekspr., navadno v povedni rabi nemogoč , neverjeten :   takšni načrti so popolnoma iluzorni ; zvečanje plač je iluzorno
2. nanašajoč se na iluzijo:   iluzorni obstoj stvari

iluzórnost   -i ž ( ọ̑ )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost iluzornega:   iluzornost načrtov je očitna / iluzornost prepričanja o lastni pomembnosti

im...   predpona gl. in... 2

image   gl. imidž

imaginácija   -e ž ( á )
knjiž. domišljija , fantazija :   spodbujati imaginacijo ; to je sad pisateljeve imaginacije / umetniška, znanstvena imaginacija / ekspr.  v tem primeru gre za čisto imaginacijo

imagináren   -rna -o prid. ( ȃ )
ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen , namišljen :   vse se dogaja v imaginarnem prostoru ; živi v imaginarnem svetu / opisuje neko imaginarno osebo / ekspr.  njegovi strahovi so čisto imaginarni
// ekspr. nedoločen 2 , nejasen :   o tem ima imaginarno predstavo / korist je popolnoma imaginarna
♦ 
geom.  imaginarna os hiperbole  premer hiperbole, pravokoten na realno os ; mat.  imaginarna enota  število, katerega kvadrat je –1 ; imaginarno število  število, katerega kvadrat je negativno realno število

imaginárnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost imaginarnega:   imaginarnost oseb v romanu / režiser je v drami poudaril imaginarnost

imaginatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. domišljijski , fantazijski :   imaginativna moč, sila / imaginativna predstava

imaginíst   -a m ( ȋ )
predstavnik imaginizma:   futuristi, simbolisti in imaginisti / ruski imaginisti

imaginízem   -zma m ( ī )
lit.  smer v ruskem pesništvu po prvi svetovni vojni, ki uporablja prispodobo kot glavno izrazno sredstvo:   Jesenin kot predstavnik imaginizma

imagízem   -zma m ( ī )
lit.  smer, zlasti v angleškem in ameriškem pesništvu po prvi svetovni vojni, ki odklanja romantiko in uporablja intelektualizirano prispodobo kot glavno izrazno sredstvo:   simbolizem in imagizem

imágo   -a m ( ȃ )
zool.  žuželka na zadnji razvojni stopnji; razvita, odrasla žuželka:   imago je pogosto krilat

imagologíja   -e ž ( ȋ )
veda, ki v književnosti proučuje podobe tujega in samopodobe:   literarnozgodovinska študija s področja imagologije
// ustvarjanje idealiziranih podob, predstav in aluzij o kom, čem, izoblikovanih na podlagi primerjave z drugim istovrstnim:   imagologija zgodbe o uspehu

imám   tudi  imán -a m ( ȃ v muslimanskem okolju
1. nekdaj  naslov za vladarja:   vrsta imamov, ki so sledili Mohamedu / jemenski imam
2. kdor vodi skupno molitev:   izbrati imama
// duhovnik :   smrt starega imama
3. naslov pomembnega učenjaka:

imanénca   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  lastnost, značilnost imanentnega:   logika imanence zgodovinskega gibanja / upoštevati načelo estetske imanence

imanénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ knjiž.
1. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji:   spoznati imanentne lastnosti knjižnega jezika ; vprašanje imanentne protislovnosti med enakostjo in izborom / to je v imanentnem interesu države
// z dajalnikom značilen , tipičen :   to je njim imanentno ; družba se razvija po sebi imanentnih zakonih ; hrepenenje je imanentno človeški naravi
2. ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije:   imanentna kritika
♦ 
filoz.  imanentna filozofija  filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti

imanentízem   -zma m ( ī )
1. filoz.  filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti:   fizikalizem in imanentizem
2. knjiž.  lastnost, značilnost imanentnega:   imanentizem sveta

imanéntnost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  lastnost, značilnost imanentnega:   spoznati imanentnost filmskega ustvarjanja

ìmateriálen   -lna -o prid. ( ȉ-ȃ )
knjiž. nematerialen :   imaterialna škoda

imatrikulácija   -e ž ( á )
adm.  vpis v matično knjigo ali na univerzo:   potrdilo o imatrikulaciji

imatrikulacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na imatrikulacijo:   imatrikulacijsko potrdilo / imatrikulacijska taksa

imatrikulírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
adm.  vpisati v matično knjigo ali na univerzo:

imbecíl   -a m ( ȋ )
1. slabš.  omejen, neumen človek:   nesposoben imbecil / kot psovka  ti imbecil nerazgledani
2. med., nekdaj  imbecilen človek:   imbecili in idioti

imbecílen   -lna -o prid. ( ȋ )
1. slabš. omejen , neumen :   imbecilne strankarske parole
2. med., nekdaj  hujše duševno nerazvit:   imbecilen človek, otrok

imbecílnost   -i ž ( ȋ )
1. slabš.  lastnost, značilnost imbecilnega:   imbecilnost sodbe
// omejeno, neumno dejanje ali ravnanje:   večje imbecilnosti že dolgo ni bilo videti
2. med., nekdaj  hujša stopnja duševne nerazvitosti:   imbecilnost in debilnost

imé   -na s ( ẹ̑ )
1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
a) posameznega človeka:   določiti, izbrati otroku ime ; s tresočo se roko je napisal ime ; lepo, smešno ime ; predstavil se je s tem imenom ; seznam imen / ni hotel povedati imena ; ni se mogel spomniti njenega imena ; knjiž.  ne vem mu imena / moje ime je Jože  imenujem se Jože ; kako ti je ime ; ime ima po očetu ; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime ; dobil je novo ime / ekspr.  prijelo se ga je ime Jirs  začeli so ga imenovati; rekli so mu / v prijavi je moral navesti svoje ime  ime in priimek ; knjiž.  vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime ; podpisal se je s celim imenom  z imenom in priimkom / uporabniško ime  zaporedje znakov, ki se rabi kot identifikacija uporabnika in ki skupaj z geslom omogoča dostop do računalniškega omrežja, elektronske pošte, spletnih storitev / poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom ; izmišljeno ime  psevdonim ; potoval je pod lažnim, tujim imenom ; partizansko ime  ki ga je dobil, imel v partizanih / živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime
b) posameznega iz iste vrste:   pes je še brez imena ; poznal je vsa rastlinska imena ; navedel je ime rojstnega kraja ; ime podjetja ; ime ulice / knjiž.  tej rudnini ne vem imena ; šola, ulica je dobila ime po njem ; tudi reka ima to ime / star.  vas, Vrh po imenu  vas, ki se imenuje Vrh / žival sliši samo na določeno ime / domače ime  ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica ; hišno ime  ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
c) izdelkov:   številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa  naslov / zaščiteno ime proizvoda
2. ekspr. ugled , priznanje :   ima bogastvo in ime ; pridobil, ustvaril si je ime ; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena ; trgovina z imenom  znana kot zelo dobra
3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom  oseba, kot jo določa prilastek:   pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja ; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime  posestvo je prepustil sinu / njegovo ime je spoštovanja vredno  je spoštovanja vreden ; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral  o tebi, tvojem delu sem že bral
4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu   izraža posrednost glagolskega dejanja:   pozdravite ga tudi v mojem imenu ; to lahko zahtevate samo v svojem imenu ; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
5. v zvezi dobro ime   med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom:   jemal mu je ugled in dobro ime ; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime ; spravil ga je ob dobro ime
● 
ekspr.  dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime  zelo malo ; ekspr.  kdo je to rekel? Ime ni važno  nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi ; ekspr.  od gradu je ostalo samo še ime  grad je popolnoma porušen, uničen ; ekspr.  njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli  postal je slaven ; knjiž., ekspr.  grozota, ki ji ni imena  izraža zelo visoko stopnjo ; po imenu ekspr.  nadzornik je samo še po imenu  njegova dejavnost se ne čuti več ; poznam ga samo po imenu  nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim ; ekspr.  še po imenu mu ni podoben  sploh mu ni podoben ; star.  za božje ime, ubogaj  izraža veliko prošnjo, rotenje ; ekspr.  imenovati stvari s pravim imenom  opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja ; knjiž.  pridobiti si literarno ime  postati znan kot dober pisatelj, pesnik ; ekspr.  šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena  skozi zelo slab gozd
♦ 
jezikosl.  lastno ime ; ledinsko ime  ime njive, travnika, gozda ; ljubkovalno ime ; naselbinsko ime  ime mesta, vasi, trga, zaselka ; občno ime  ime vrste, skupine predmetov ; osebno ime  lastno ime človeka ; snovno ime ; rač.  domensko ime  del naslova spletne strani, ki označuje skupino naprav

imejítelj   -a m ( ȋ )
zastar. imetnik :   imejitelj odlikovanja

imeník   -a m ( í )
1. seznam imen, navadno abecedni:   sestaviti imenik / vpisati koga v imenik / telefonski imenik  abecedni seznam telefonskih naročnikov z njihovimi telefonskimi številkami in naslovi ; volilni imenik  seznam volilnih upravičencev
2. rač.  zbirka datotek, ki so shranjene na danem pogonu:   ustvariti glavni imenik ; sistemski, uporabniški imenik / imenik datotek

imeníten   -tna -o prid. , imenítnejši  ( ī )
1. ekspr. ugleden , premožen :   imeniten človek ; pri njem so kupovali najimenitnejši meščani / njegova nevesta je iz imenitne hiše
2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri:   imeniten avtomobil ; imenitna obleka ; pripravili so mu imenitno kosilo / pojdi še ti plavat, voda je imenitna / knjiga je pisana v imenitnem jeziku  zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem
// ekspr.  ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve:   on je imeniten krojač / imeniten pesnik
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit:   napraviti imeniten načrt / imenitna misel
3. ekspr.  ki prinaša velike gmotne koristi:   imeniten poklic ; dobil je imenitno službo
4. knjiž. plemiški , plemenitaški , gosposki :   ima imenitne prednike / biti imenitnega rodu / imeniten grof
5. zastar. bistven , pomemben , poglaviten :   imenitni dogodki iz njegovega življenja ; imenitni slovenski pesniki ; ta stvar je silno imenitna

imenítiti se   -im se nedov. ( í ȋ )
knjiž.  hvaliti se, bahati se:   imenitil se je pred njimi s svojo novo obleko

imenítnež   -a m ( ȋ )
imenitnik :   naš gost je imenitnež

imenítnica   -e ž ( ȋ )
ekspr.  ugledna, veljavna ženska:   vzgajali so jo v imenitnico

imenítnik   -a m ( ȋ )
1. ekspr.  ugleden, veljaven človek:   banketa so se udeležili vsi imenitniki iz mesta
2. knjiž. plemič , gospod :   njegovi predniki so bili imenitniki ; bojarji in drugi imenitniki ; pren., knjiž.  imenitniki duha

imenítniški   -a -o prid. ( ȋ )
ekspr.  značilen za imenitnike:   gledal je nanje z imenitniško prezirljivostjo / imenitniške besede

imenítništvo   -a s ( ȋ )
knjiž. plemstvo , gospoda :   bojarji in drugo imenitništvo

imenítnost   -i ž ( ī )
1. nav. ekspr.  lastnost, značilnost imenitnega:   imenitnost človeka / imenitnost obleke / poudarjati, razkazovati svojo imenitnost / občudovati imenitnost pesnikovega jezika / zastar.  nekaterim stvarem je pripisoval preveliko imenitnost  pomembnost / pooseb.  naša imenitnost še ni večerjala
2. zastar. znamenitost , zanimivost :   ogledovati si imenitnosti mesta

imenják   -a m ( á )
soimenjak :   čeprav sta imenjaka, se ne poznata

imênje   in  iménje -a s ( é; ẹ̑ )
zastar. premoženje , imetje :   prepustil mu je svoje imenje

iménoma   prisl. ( ẹ̑ )
knjiž.  z imenom, po imenu:   nasprotnikov imenoma ne navaja

imenoslôvec   -vca m ( ȏ )
strokovnjak za imenoslovje:   imenoslovci še ne vedo natančno, od kod priimek enega od njenih prednikov

imenoslôven   -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na imenoslovje:   imenoslovna razprava / imenoslovni problemi

imenoslôvje   -a s ( ȏ )
veda o (lastnih) imenih:   ukvarjati se z imenoslovjem
// terminologija , nomenklatura :   rastlinsko imenoslovje

imenoslôvka   -e ž ( ȏ )
strokovnjakinja za imenoslovje:   delavnico bo vodila izkušena slovenska imenoslovka

imenotvóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
jezikosl.  ki (lahko) tvori (lastna) imena:   imenotvorni formant

imenoválec   -lca  [ imenovalca in imenovau̯ca m ( ȃ )
1. mat.  število pod ulomkovo črto:   pomnožiti števec in imenovalec z istim številom / skupni imenovalec  ki je skupen več ulomkom
2. publ., v zvezi skupni imenovalec   kar kaj povezuje, druži:   njegovemu pripovedovanju manjka skupni imenovalec / dati kaj pod skupni imenovalec
 
publ.  najti skupni imenovalec  imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju

imenoválnik   -a m ( ȃ )
jezikosl.  prvi sklon:   naglas na istem zlogu imenovalnika in rodilnika

imenoválniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na imenovalnik:   imenovalniška oblika imena

imenovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od imenovati:   imenovanje članov odbora ; imenovanje komisij za ureditev prometa ; vesel je bil imenovanja v glavni odbor / odločba o imenovanju / imenovanje je dobil z ministrstva / star.  grad ne zasluži tega imenovanja  imena

imenováti   -újem dov. ( á ȗ )
1. dati, določiti ime:   kako ga boš imenoval ; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca  rekel mu je
// našteti (z navedbo imena):   imenovati črke abecede ; imenoval mu je vse rastline, ki jih je imel na vrtu
2. reči, povedati ime koga:   ni ga hotel imenovati ; vse je imenoval, samo njega ne / ekspr.  lahko ga kar imenuješ / pravih imen ne bom imenoval
3. izbrati, nameniti za kaj:   imenoval ga je za svojega dediča ; imenovati izvedenca za sodišče ; za člana komisije se imenuje tudi on / predsednik se imenuje samo za dve leti
4. nedov. , z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom  izraža lastnost, označenost predmeta:   kritika ga imenuje največjega sodobnega misleca ; še vedno ga je imenoval prijatelja ; po pravici ga imenuje začetnika / smejali so se ji in jo imenovali otročjo  imeli za otročjo
● 
ekspr.  niti imenoval ga ni nihče  omenil ; ekspr.  imenovati stvari s pravim imenom  opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja

iménski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na ime:   zbrati imenske podatke / imenska označitev predmeta / imenski seznam
2. jezikosl.  izpeljan iz samostalnika ali pridevnika:   ti glagoli so imenski / imenska končnica ; imenska sklanjatev  sklanjatev samostalnika in taka sklanjatev pridevnika
♦ 
biblio.  imensko kazalo  seznam v knjigi obravnavanih imen z navedbo strani ; strojn.  imenska mera  mera, izražena s številom, ki označuje velikost izdelka ; imenska moč stroja  moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost

iménstvo   -a s ( ẹ̑ )
knjiž. terminologija , nomenklatura :   pravno imenstvo ; imenstvo kemijskih prvin

imerzíja   -e ž ( ȋ )
1. fiz.  potopitev objektiva mikroskopa in preparata v določeno tekočino, da bi se izboljšala povečava:   mikroskopiranje z imerzijo
2. astron.  začetek zakritja nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom ali z njegovo senco:

imétek   -tka m ( ẹ̑ )
star. premoženje , imetje :   zapravil je svoj imetek ; velik imetek

iméti   imám nedov. , imêj  in  imèj imêjte; imèl  in  imél iméla;  nikalno  nímam  ( ẹ́ ȃ nȋmam )
1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina:   imeti avtomobil, hišo ; imel je tri konje ; imeti veliko knjig ; malo, veliko ima ; ekspr.  nič nima
2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga:   te knjige nimam več ; urednik ima dosti gradiva za objavo ; oni imajo boljše igrišče kot mi ; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem ; ima pripravo za varjenje ; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo ; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, transakcijski račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo:   v trgovini imajo že prve češnje ; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu:   imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca
3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom:   imamo goste ; danes imam prijatelja na obisku ; pog.  jutri bomo imeli pri nas zidarje  bomo zidali / imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate
4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del:   katere sestavne dele ima celica ; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe ; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni ; kilometer ima tisoč metrov ; knjiga ima tristo strani
5. z oslabljenim pomenom  izraža
a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo:   ima brado in brke ; ta roža ima lepe cvete ; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin ; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen ; jeklo ima veliko trdnost
b) stanje osebka, kot ga izraža določilo:   bolnik ima visoko temperaturo ; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju  s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj ; imeti diplomatske odnose z drugimi državami ; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji ; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan ; imeti nesrečo / imeti obrt  biti obrtnik
c) stanje osebka glede na koga:   imeti podporo naprednega sveta ; ekspr.  imam njegove simpatije
č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo:   imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti  mora ; imel je moč, da je to prebolel  mogel je ; ima pravico do lastne izbire  sme sam izbirati
d) s prislovnim določilom  velikost, mero:   ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti ; ima osemdeset let  je star ; krava ima tristo kilogramov  tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava:   ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč ; otroci imajo slabe čevlje ; na zabavi je imela novo obleko ; ob boku ima sabljo / pog.  ima očala  nosi ; vlomilec je imel orožje  je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje:   imeti nizke, visoke dohodke ; imeti podporo, pokojnino ; imeti tri tisoč evrov plače ; kakšno štipendijo imaš
6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom  izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku:   lase ima dolge in skodrane ; avto ima pokvarjen ; stroj imam v popravilu ; orodje ima v redu ; elipt.:  domačo nalogo že ima  jo je že napisal ; pog.  vlomilca že imajo  je že prijet, ujet / ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo:   imeti koga na hrani, stanovanju ; imeti kaj v lasti, najemu ; imeti deželo pod oblastjo
7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za   izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka:   imeti koga za bogatega, za poštenjaka ; to trditev imam za resnično ; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ.  imeti za potrebno obsoditi kaj
8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za   izraža
a) z glagolskim samostalnikom  da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik:   konja ima za jahanje ; to vrv imam za obešanje perila ; pog.  kaj se imate za učiti  kaj imate za učenje / ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave  za krmljenje krav
b) namembnost, kot jo določa samostalnik:   klop ima tudi za ležišče ; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik:   ima jo za ljubico ; koga imaš za moža, za profesorja / pog.  koga imate za slovenščino  kdo vas poučuje slovenščino
9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo ; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih ; pog.:  imeti govor ; zmeraj ima kako pripombo  kaj pripomni, ugovarja / to je imelo hude posledice ; plavalec ima letos velike uspehe ; publ.:  dogodek je imel slab izid  se je slabo končal ; ima pomembno vlogo pri odločanju  zelo vpliva na odločitev
10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom  izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik:   nima česa, kaj jesti ; ima se kam umakniti ; nima kdaj to napraviti ; ima kje spati ; ekspr.  ta pa ima s čim plačati  ima veliko denarja / imate kaj za popravilo ; imate kaj za žejo  imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati ; pog.  imeti kaj za nabrusiti
11. nav. ekspr., s prislovnim določilom  izraža navzočnost v prostoru in času
a) določenega stanja:   že tri dni imamo dež ; letos imamo lepo jesen ; imamo mir, svobodo ; tam imajo zdaj noč ; v Sloveniji imamo demokracijo / na svetu imamo dobro in zlo  je, obstaja
b) stvari:   takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij ; za to bolezen še nimamo zdravila / publ.  na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu:   knjige ima na mizi ; v naročju je imela otroka ; država ima industrijo na severu / pog.  starše ima pri sebi  stanujejo, živijo pri njem / konj ima belo liso na čelu
12. pog. gojiti , rediti 1 pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče ; v Savinjski dolini imajo hmelj
13. v zvezi imeti rad ljubiti :   rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
14. dov. postati mati, oče:   imela bosta otroka ; ne more imeti potomcev / pog.  prejšnji mesec je imela otroka  rodila ; mačka je imela pet mladičev  skotila, povrgla
15. evfem.  imeti spolni odnos, spolne odnose:   jo je že imel / ona ima druge moške
16. pog. morati :   njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star.  zdaj se imaš učiti / star.  vlak ima vsak čas odpeljati  bo odpeljal
// moči 1 imaš (za) posoditi tisoč evrov / nimam ti česa očitati
17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom  mikati, želeti si:   ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
18. pog., v medmetni rabi  izraža nezadovoljstvo, razočaranje:   zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo , privoščljivost :   dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● 
ekspr.  nekateri ljudje imajo  so premožni, bogati ; ekspr.  o tem nimam besed  od osuplosti nad tem ne morem nič reči ; za brata nima lepe besede  ni prijazen, dober z njim ; pog., ekspr.  ta človek nima dna  ni mu nikoli dovolj jedi in pijače ; ekspr.  govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa  kar je govoril, je bilo brez logične povezave ; ekspr.  nima pojma o tem  skoraj nič ne ve o tem ; ekspr.  ta človek nima srca  je brezsrčen, neusmiljen ; ekspr.  besedo ima XY  zdaj bo govoril, je na vrsti ; imate besedo  možnost, pravico do govorjenja ; pog.  ta dovtip ima že brado  je star ; pog.  imaš kako cigareto  ali mi daš cigareto ; vsaka stvar ima svoj čas  se pojavi ob določenem času ; igralec je imel včeraj (dober) dan  dobro je igral ; ekspr.  ta pa ima glas  glasno govori; lepo poje ; ekspr.  ima (dobro) glavo  se lahko uči , trdo glavo  se težko uči ; ekspr.  ima ime in bogastvo  je ugleden, priznan in bogat ; pog., ekspr.  zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike  boste kritizirali, opravljali ; pog., ekspr.  (jo) že imam  sem se že domislil ; ekspr.  tu nimaš več kaj (iskati)  pojdi; nisi zaželen ; pog., ekspr.  ima hranilno knjižico  denarne prihranke vlaga v hranilnico ; ekspr.  ta ima pa debelo kožo  neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden ; ekspr.  pri vseh ljudeh ima kredit  mu zaupajo, verjamejo ; ekspr.  načrt ima nekaj v sebi  je dober, primeren ; pog.  ima (dober) nos  bistro, pravilno predvideva ; ekspr.  le kje imaš oči  ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš ; ekspr.  imeti oči za kaj  sposobnost za opazovanje, proučevanje ; ekspr.  imej pamet  izraža opozorilo, opomin, ohrabritev ; pog.  pod seboj ima pet ljudi  so mu podrejeni ; evfem.  imeti dolge prste  krasti ; ekspr.  srce ima le zanjo  ljubi samo njo ; ekspr.  imeti sušo v žepu  biti brez denarja ; evfem.  bolnik ima vetrove  v črevesju mu nastajajo plini ; ekspr.  to ima dolgo zgodovino  se je dolgo razvijalo, pripravljalo ; ekspr.  imeti zveze  biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo ; pog.  kaj imate proti meni  zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate ; star.  delal se je, kakor da ga nima za mar  se ne meni zanj ; ekspr.  niti za sol nimajo  zelo so revni ; ekspr.  povej, kar imaš na duši  kar (že dolgo) želiš povedati ; pog., ekspr.  na hrbtu jih imam že šestdeset  star sem že šestdeset let ; ekspr.  ima že dušo na jeziku  je tako slab, da bo kmalu umrl ; ekspr.  ima srce na jeziku  hitro zaupa svoja čustva ; ekspr.  neprestano ga ima na očeh  ga opazuje, nadzoruje ; pog., ekspr.  imeti koga na vajetih  v vsem mu ukazovati ; pog., ekspr.  na vratu ima tri otroke  skrbeti mora za tri otroke ; star.  otroka ima pri prsih  doji ga ; očeta imajo v velikih časteh, v časti  zelo ga cenijo, spoštujejo ; ekspr.  imeti kaj v malem prstu  dobro znati, poznati kaj ; pog., ekspr.  tega človeka imam v želodcu  zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor ; ekspr.  imata nekaj med seboj  prepirata se; se imata rada ; ekspr.  imeti roko nad kom  biti mu zaščitnik, varovati ga ; med. žarg.  bolnika imajo pod kisikom  umetno mu dovajajo kisik ; ekspr.  imeti veliko pod palcem  biti zelo bogat ; ekspr.  imeti kaj vedno pred očmi  upoštevati pri svojem delovanju ; ekspr.  nič nimam z njim  sem brez stikov z njim; nimam z njim ljubezenskih, spolnih odnosov ; pog.  ima nekaj za bregom, plotom  nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti ; pog.  za seboj ima ves kolektiv  ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju ; pog., ekspr.  imeti jih za ušesi  biti navihan, poreden, zvit ; pog.  asistent ima statiste čez  na skrbi ; ekspr.  imata me dosti, zadosti  naveličala sta se me, odveč sem jima ; nižje pog.  letos ima drevje veliko gori  je drevje dobro, zelo obrodilo ; ekspr.  povsod ima oči  vse vidi, opazi ; pog.  imeti prav  trditi, zastopati pravo mnenje ; pog.  imajo že precej kilometrov v nogah  veliko so prehodili ; pog., šalj.  en kolešček v glavi ima premalo, preveč  je nekoliko čudaški ; danes imamo prosto  nismo na delu, v šoli ; ekspr.  kaj imaš ti zraven  izraža opozorilo, očitek ; preg.  kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima  spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi ; preg.  palica ima dva konca  sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori ; preg.  kdor nima v glavi, ima v petah  pozabljiv človek se mora večkrat vrniti ; kdor nič nima, tudi nič dati ne more ; čim več ima, več hoče imeti
♦ 
lov.  pes ima dober apel  je poslušen ; šol.  imeti nadzorstvo  skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih

imétje   -a s ( ẹ̑ )
1. premoženje :   vse imetje je zapustil sinu ; skromno, veliko imetje / osebno imetje / evfem.  prilastil si je tuje imetje
 
pravn.  imetje in lastnina
2. zastar. posestvo , zemljišče :   kralj mu je podaril velika imetja / živel je na svojem podeželskem imetju

imétnica   -e ž ( ẹ̑ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj ima:   imetnica delnic ; imetnica odlikovanja / imetnica deležev prevzete družbe / imetnica stanovanjske pravice

imétnik   -a m ( ẹ̑ )
kdor kaj ima:   imetnik denarja ; imetnik izžrebane srečke / imetnik odlikovanja / lastniki in imetniki / imetnik stanovanjske pravice

ímidž   -a  tudi  image imagea  [ ímidž- m ( ȋ )
pog.  videz, zunanja podoba, ustvarjena zlasti z načinom oblačenja, vedenja:   skrbeti za svoj imidž

imigrácija   -e ž ( á )
knjiž. priseljevanje :   nekatere države omejujejo imigracijo / imigracija delavcev v industrijsko razvite države

imigránt   -a m ( ā á )
knjiž. priseljenec :   število imigrantov v Ameriki se je povečalo

imigrántski   -a -o prid. ( ā )
knjiž. priseljenski :   imigrantski problemi

imigrírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  priseliti se:   že njegov oče je imigriral v Kanado

iminénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. neposreden , bližnji 2 iminentna nevarnost

imisíja   -e ž ( ȋ )
vnašanje onesnaženih snovi v okolje, zlasti v ozračje:   analiza, meritve imisij ; zmanjševanje imisij

imisíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na imisijo:   imisijska koncentracija / mejna, opozorilna imisijska vrednost

imitácija   -e ž ( á )
1. kar je imitirano; posnetek , ponaredek :   izdeloval je imitacije dragih kamnov ; imitacija krzna, marmorja / imitacije antičnih umetnin / kožuh iz imitacije
2. glagolnik od imitirati; posnemanje , oponašanje :   postopek imitacije / imitacija tujih vzorov / imeti dar imitacije
 
glasb.  posnemanje glasbenega motiva

imitacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na imitacijo:   zapustila je le nekaj imitacijskega nakita / imitacijska spretnost

imitatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na imitacijo:   imitativni izdelki / njegovo sprejemanje znanja ni samo imitativno, pač pa tudi ustvarjalno / imitativna umetnost

imitátor   -ja m ( ȃ )
1. kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemovalec , oponašalec :   imitator svojega vzornika / imitator živalskih glasov / slabš.  epigoni in literarni imitatorji
2. kdor dela kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemovalec , ponarejevalec :   imitator znanih umetnin

imitátorka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemovalka , oponašalka :   imitatorka slavne pevke ; voditeljica in imitatorka ; nastopila je kot imitatorka

imitátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na imitatorje:   opravljati imitatorsko delo ; imitatorske sposobnosti / razlika med imitatorsko in originalno poezijo

imitíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od imitirati:   imitiranje usnja ni težavno / imitiranje slavnega vzornika

imitírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delati kaj čemu (dragocenejšemu) tako podobno, da vzbuja vtis pravega; posnemati , ponarejati :   imitirati mahagoni / obnavljal je kipe in imitiral stare slike / to blago imitira irhovino
2. knjiž.  ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemati , oponašati :   imitirati koga v vedenju / imitiral je ptičje petje

ìmobílen   -lna -o prid. ( ȉ-ȋ )
knjiž. nepremičen , nepremakljiv :   po nesreči je bil dalj časa imobilen / imobilen bolnik

imobiliáren   -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž. nepremičninski :   imobiliarno imetje

imobílije   -lij ž mn. ( í ȋ )
knjiž. nepremičnina :   prodal je mobilije in imobilije

imobilizácija   -e ž ( á )
glagolnik od imobilizirati:   imobilizacija zlomljene roke / imobilizacija in prevoz ponesrečenca

imobilízem   -zma m ( ī )
publ. nedejavnost , nedelavnost , negibnost :   v tem trenutku je imobilizem nedopusten / imobilizem filozofije

imobilizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
med.  napraviti negibljivo, nepremakljivo:   imobilizirati (zlomljeno) roko ; pren., knjiž.  imobilizirati zavest
♦ 
ekon.  imobilizirati kapital  napraviti kapital nelikviden

ìmobílnost   -i ž ( ȉ-ȋ )
med. negibljivost , nepremakljivost :   imobilnost roke

ìmorálen   -lna -o prid. ( ȉ-ȃ )
knjiž.  ki ne priznava, se ne drži moralnih načel:   imoralen človek

ìmoralíst   -a m ( ȉ-ȋ )
knjiž.  kdor ne priznava, se ne drži moralnih načel:   nihilisti in imoralisti

ìmoralízem   -zma m ( ȉ-ī )
knjiž.  nepriznavanje moralnih načel:   imoralizem meščanske družbe

ìmorálnost   -i ž ( ȉ-ȃ )
knjiž.  lastnost imoralnega človeka:   njegova znana imoralnost

imortéla   -e ž ( ẹ̑ )
vrtn.  cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; suha roža :   šopek imortel

imovína   -e ž ( í )
knjiž. premoženje , imetje :   zaplenili so mu vso imovino / publ.  ljudska imovina  prva leta po 1945  premoženje, zaplenjeno okupatorjem ali njihovim sodelavcem / v povedni rabi  to je moja imovina  lastnina, last

imovínski   -a -o prid. ( ȋ )
star. premoženjski :   velika imovinska škoda / ugotoviti imovinsko stanje

imovít   -a -o prid. , imovítejši  ( ȋ )
star. bogat , premožen :   imovit kmet ; bil je sin imovitih staršev

impála   -e ž ( ȃ )
zool.  gazela s temnimi lisami po hrbtu, stegnih, nad zadnjimi parklji, Aepyceros melampus:   čreda impal

impeachment   in  impíčment -a  [ impíčment m ( ȋ )
zlasti v ameriškem okolju  postopek odstavitve, odpoklica funkcionarja zaradi očitkov, dvomov o ustreznosti njegovega dela:   za impeachment so potrebovali dve tretjini glasov

impedánca   -e ž ( ȃ )
elektr.  razmerje med izmenično napetostjo in tokom v električnem krogu:

ímperativ   -a m ( ȋ )
1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva , nujnost :   izhajati iz družbenega imperativa ; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom ; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim pomenom:  inteligenca se je podredila revolucionarnim imperativom ; publ.  tam vlada imperativ boja za oblast
// nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ   nujna zahteva:   povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
 
filoz.  kategorični imperativ  po Kantu  človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati
2. jezikosl.  velelni naklon:   stavek v imperativu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona; velelnik :   uporabiti imperativ

ímperativen   in  imperatíven -vna -o prid. ( ȋ; ȋ )
nanašajoč se na imperativ:   spoznati imperativne naloge podjetja ; imperativna potreba samoohranitve / njegovo govorjenje je bilo zelo imperativno  ukazovalno
 
jezikosl.  imperativni stavek  velelni stavek

ímperativnost   in  imperatívnost -i ž ( ȋ; ȋ )
knjiž.  lastnost, značilnost imperativnega:   imperativnost samoobrambe / razne oblike imperativnosti  ukazovalnosti

imperátor   -ja m ( ȃ )
nav. ekspr.  vladar (imperija):   imperatorji in vojskovodje / fašistični imperator
// zgod.  naslov za rimske vladarje od cesarja Avgusta naprej:

imperátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na imperatorje:   imperatorska oblast / imperatorske težnje

ímperfekt   -a m ( ȋ )
jezikosl.  glagolska oblika za izražanje preteklega trajajočega ali ponavljajočega se dejanja:   aorist in imperfekt

ímperfektiven   in  imperfektíven -vna -o prid. ( ȋ; ȋ )
jezikosl.  ki izraža trajanje ali ponavljanje dejanja; nedovršen 1 imperfektivni glagoli

imperiál   -a m ( ȃ )
1. num.  ruski zlatnik, kovan od leta 1775 dalje:   imperiali in srebrni rublji
2. gastr.  svež sir iz neposnetega mleka, sladkega okusa:   namazati kruh z imperialom

imperiálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na imperij:   različni imperialni interesi / imperialna politika

imperialíst   -a m ( ȋ )
nav. ekspr.  kdor uresničuje, širi politiko imperializma:   ameriški, nemški imperialisti ; pren.  kulturni imperialisti

imperialístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na imperialiste ali imperializem:   imperialistični cilji ; obramba imperialističnih interesov ; imperialistična razdelitev sveta / imperialistična politika / imperialistični stadij kapitalizma / nasprotja med imperialističnimi državami / imperialistične vojne

imperialízem   -zma m ( ī )
težnja, zlasti močnejših držav, skupnosti, po nadvladi, širjenju svojega vpliva na kakem področju, območju:   zahodni kulturni imperializem ; država je postala žrtev ekonomskega imperializma / jezikovni imperializem
// nav. ekspr.  težnja po obvladanju tujih ozemelj:   nastopiti proti imperializmu ; ravnati v duhu imperializma / politični imperializem ; imperializem in kolonializem
// polit., nekdaj  razvojna stopnja kapitalizma, na kateri je ta usmerjen k novi ekonomski in politični delitvi sveta:   ameriški, evropski imperializem ; kriza imperializma

impêrij   -a m ( é )
zlasti v 19. stoletju  velika, monarhično urejena država, navadno s kolonialno posestjo:   gospodarsko propadanje imperija / britanski imperij
// v starem veku  velika država sploh:   perzijski, rimski imperij
♦ 
zgod.  imperij  pri starih Rimljanih  najvišja vojaška in civilna oblast

impêrijski   -a -o  ( é )
pridevnik od imperij:   imperijska moč

ìmpersonálen   -lna -o prid. ( ȉ-ȃ )
knjiž. brezoseben :   impersonalno mnenje / impersonalne izkušnje  neosebne
 
jezikosl.  impersonalna raba  brezosebna raba

impertinénca   -e ž ( ẹ́ )
knjiž. predrznost , nesramnost :   njegova impertinenca se ne da opravičiti

impertinénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. predrzen , nesramen :   biti impertinenten ; impertinentna ženska / impertinentna laž

impertinéntnost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. predrznost , nesramnost :   ni mogel prikriti svoje impertinentnosti

impetuóznost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž. naglost , silovitost :   njegova impetuoznost se pogosto bliža nevljudnosti

impičment   gl. impeachment

implantácija   -e ž ( á )
glagolnik od implantirati:   implantacija kovinskega kolčnega sklepa

implantát   -a m ( ȃ )
med.  kar se implantira:   izdelati implantat

implantírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
med.  vnesti tujo, navadno umetno snov v telo, vsaditi:   implantirati kovinski kolčni sklep, srčno zaklopko

implementácija   -e ž ( á )
1. dejanje, s katerim kaj zamišljenega, novega postane stvarnost, dejstvo:   implementacija projekta, strategije ; implementacija konvencije, zakona ; rok za implementacijo
2. rač.  uporaba, uresničitev določenih tehničnih rešitev v informacijskem sistemu:   implementacija strežnika

implementírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. narediti, da kaj zamišljenega, novega postane stvarnost, dejstvo:   gospodarstvo implementira dosežke znanosti ; implementirati evropski pravni red ; implementirati raziskovalne rezultate ; implementirati zakonodajo Evropske unije v Slovenijo
2. rač.  uvesti določene tehnične rešitve v informacijski sistem:   implementirati tehnologijo za črpanje nafte

implicírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  vsebovati, pa ne določno izražati:   koeksistenca implicira tudi bolj intenzivne kulturne odnose

implícite   prisl. ( ȋ )
knjiž.  vsebovano, pa ne določno izraženo:   avtor eksplicite ali implicite ohranja humanistične ideale / v sodbi je implicite zajeto tudi njegovo stališče  vključno

implicíten   -tna -o prid. ( ȋ )
ki je vsebovan, pa ne določno izražen, sovseben:   tekst je implicitna kritika ; vse to ima svojo implicitno logiko
 
mat.  implicitna oblika funkcije  oblika, zapis funkcije, v katerem odvisna spremenljivka ni sama na eni strani enačbe

implikácija   -e ž ( á )
knjiž.  kar je vsebovano, pa ne določno izraženo:   razlagati implikacije / skušal se je izogniti političnim implikacijam
♦ 
filoz.  zveza med stavki, ki povezuje odnos med razlogom in posledico

implozíja   tudi  implózija -e ž ( ȋ; ọ́ )
1. eksplozija :   prej ali slej bo prišlo do implozije sistema ; implozija komunizma  razpad in propad / čustvena implozija / informacijska implozija
2. fiz.  hitro porušenje votlega telesa zaradi premočnega zunanjega pritiska:   implozija podmornice ; implozija zvezd / vrtinčna implozija zraka

implúvij   -a m ( ú )
pri starih Rimljanih  osrednji, poglobljeni del atrija, v katerega se steka deževnica:   vaze s cvetlicami ob impluviju

imponderabílije   -lij ž mn. ( í ȋ )
fiz., nekdaj  kar se ne da stehtati:   svetlobo in toploto so prištevali k imponderabilijam
// knjiž.  nepreračunljive okoliščine, nedoločljivi vplivi:   življenje je polno imponderabilij, ki se z besedami ne dajo izraziti

imponírati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž., navadno z dajalnikom  vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja:   hotel ji je imponirati ; to mu imponira ; njegovo vedenje mu prav nič ne imponira ; s svojim nastopom je ljudem zelo imponiral / samozavest vselej imponira

impórt   -a m ( ọ̑ )
kupovanje blaga v drugi državi; uvoz :   omejiti import surovin ; import in eksport / import se je povečal  količina blaga, kupljenega v drugi državi ; pren., ekspr.  ta beseda je primer tujega importa v naš jezik

impórten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
uvozen 1 importno blago

importíranec   -nca m ( ȋ )
slabš.  kdor je poslan, je prišel iz drugega okolja:   importiranci in domačini

importírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
kupovati blago v drugi državi; uvažati :   importirati avtomobile ; pren., ekspr.  importirati ideje

ìmpoténca   -e ž ( ȉ-ẹ̑ )
nesposobnost za spolne odnose; spolna nezmožnost , spolna nemoč 1 zdravil se je zaradi impotence ; pren., ekspr.  duševna impotenca

ìmpoténten   -tna -o prid. ( ȉ-ẹ̑ )
nesposoben za spolne odnose, spolno nezmožen:   impotenten moški ; pren., ekspr.  pokvarjena in impotentna družba

ìmpoténtnež   -a m ( ȉ-ẹ̑ )
ekspr.  impotenten človek:   saj nisem kak impotentnež

ìmpoténtnost   -i ž ( ȉ-ẹ̑ )
lastnost, značilnost impotentnega človeka; spolna nezmožnost , spolna nemoč 1 trpeti za impotentnostjo ; razlogi, vzroki za impotentnost ; zdravila za impotentnost / ekspr.  popolna impotentnost nekaterih držav pri reševanju krize

impozánten   -tna -o prid. , impozántnejši  ( ȃ )
ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
a) velike razsežnosti; mogočen , veličasten :   pesniku so odkrili impozanten spomenik ; impozantna cerkev ; impozantne granitne skale ; ustavil se je pred impozantnim poslopjem / imel je impozanten obraz ; impozantna postava / ekspr.  te številke so impozantne  zelo velike
b) velikega števila, velikanski:   impozantna družina rastlin ; pred vhodom se je zbrala impozantna množica

impozántnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost impozantnega:   impozantnost stavbe / njegova postava ni brez impozantnosti

impregnácija   -e ž ( á )
glagolnik od impregnirati:   impregnacija lesa ; impregnacija šotorskega platna / impregnacija je dolgo držala

impregnacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na impregnacijo:   uporabljati različna impregnacijska sredstva / impregnacijska metoda

impregnánt   -a m ( ā )
teh.  sredstvo za impregniranje:   žice so zaščitili z impregnantom

impregníranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od impregnirati:   povečati odpornost z impregniranjem ; impregniranje tkanin

impregnírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
prepajati s kemičnimi snovmi, da se doseže zaščita, večja odpornost:   impregnirati les, papir, tkanino ; impregnirati sod za vino / impregnirati proti vlagi

impregníren   -rna -o prid. ( ȋ )
s katerim se impregnira:   impregnirno sredstvo / impregnirna naprava

impregnírnica   -e ž ( ȋ )
obrat, delavnica za impregniranje:   tovarna ima tudi impregnirnico

impresárij   -a m ( á )
kdor se poklicno ukvarja z organizacijo javnih nastopov umetnikov, (umetniških) ansamblov:   pevka ima sposobnega impresarija / gledališki, operni impresarij ; koncertni impresarij

impresíja   -e ž ( ȋ )
1. knjiž.  kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta; (čutni) vtis :   dogajanje je pustilo pri njem globoko impresijo / zanimive popotne impresije / odšel je pod močno impresijo vsega, kar je videl
2. lit., um.  umetniško delo, ki tak vtis prikazuje, posreduje:   čudovita barvna impresija / najbolj dragocene so njegove pokrajinske impresije / z zanimanjem je prebral impresije iz Amerike / pesnik impresij

impresionírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  povzročiti, vzbuditi močen (čutni) vtis:   njegove slike impresionirajo ; ta dežela nas je impresionirala s svojimi naravnimi lepotami / dogodki so ga vidno impresionirali  pretresli, presunili / publ.  delegacijo so zelo impresionirali uspehi tovarne  navdušili, prevzeli

impresioníst   -a m ( ȋ )
predstavnik impresionizma:   francoski impresionisti ; dela slovenskih impresionistov

impresionístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na impresionizem:   impresionistični slikarji ; impresionistično pesništvo / pesniki in pisatelji impresionistične smeri / objavil je moderno impresionistično črtico

impresionízem   -zma m ( ī )
umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki si prizadeva izraziti (čutni) vtis zunanjega sveta:   impresionizem v slikarstvu ; predstavnik impresionizma

impresíven   -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž.  ki povzroča, vzbuja močen (čutni) vtis:   ta človek ima zelo impresiven obraz ; impresivna pokrajina / impresivna glasba ; film, najbolj impresivna umetnost ; njegove besede so bile zelo impresivne  prepričljive / stanje po katastrofi je bilo zelo impresivno  pretresljivo, presunljivo

imprésum   -a m ( ẹ̑ )
tisk.  podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu; kolofon

imprimátur   -ja m ( ȃ )
nekdaj  pisno dovoljenje za natis:   dati, dobiti imprimatur / Prešernove pesmi so od cenzorja dobile imprimatur
♦ 
rel.  pisno dovoljenje cerkvenega predstojništva za natis verskega, cerkvenega spisa ; zal.  (pisna) odobritev avtorja, založbe ali tiskarne, da se tiskanje začne

imprimé   -ja  in  imprimé -êja  [ imprimé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
tekst.  potiskana tkanina iz naravne, umetne svile, navadno za ženske obleke:   obleka iz impriméja

ímpro   -- v prid. rabi ( ȋ )
nanašajoč se na improvizacijo, improviziranje; improvizacijski :   impro liga ; impro gledališče;  prim. improliga

ímprolíga   in  ímpro líga -e ž ( ȋ-ī )
1. tekmovanje v gledališkem improviziranju:   državni prvak improlige
2. navadno s prilastkom  skupina, ki se ukvarja z gledališkim improviziranjem:   šolska improliga

impromptu   -ja  [ impromptí in empromptí m ( ȋ )
1. glasb.  krajša instrumentalna skladba z značilnostmi improvizacije:   bagatele in impromptuji za klavir
2. knjiž. domislek , domislica :   občudovali so njegove impromptuje

improvizácija   -e ž ( á )
glagolnik od improvizirati:   poslušal je zanimive improvizacije na klavirju / prehod iz improvizacije v načrtno gospodarstvo / improvizacija nosil je uspela / zelo je spreten v improvizaciji
// kar je improvizirano:   to je ena njegovih improvizacij

improvizacíjski   in  improvizácijski -a -o prid. ( ȋ; á )
nanašajoč se na improvizacijo, improviziranje:   improvizacijska sposobnost / improvizacijska predstava ; improvizacijska liga ; improvizacijsko gledališče / improvizacijska skupina

improvizátor   -ja m ( ȃ )
kdor improvizira:   bil je velik umetnik ter izreden improvizator / dober improvizator proslav / ekspr.  ni bil sistematičen delavec, ampak le improvizator

improvizátorka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki improvizira:   zabavale so nas improvizatorke ; izjemna, odlična improvizatorka ; skladateljica in improvizatorka

improvizátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na improvizatorje:   ta umetnik ima improvizatorski talent / taka kulturna politika je preveč improvizatorska

improvizátorstvo   -a s ( ȃ )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost improvizatorjev:   ne more se otresti improvizatorstva / ta proizvodnja teži k improvizatorstvu

improvizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od improvizirati:   živahno improviziranje na klavir / pokazal je veliko sposobnost improviziranja

improvizíranost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  lastnost, značilnost improviziranega:   improviziranost akcije

improvizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  posredovati, poustvarjati kaj brez priprave, načrta:   improvizirati govor ; improvizirati na klavirju / zna odlično improvizirati / ni igral po notah, marveč je improviziral / ekspr.  za pouk se ni dosti pripravljal, ampak je v razredu kar improviziral
// narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne z ustreznim materialom:   iz navadnih desk so improvizirali mizo ; improvizirati nosilnico ; improvizirati oder
// ponazoriti , uprizoriti :   improvizirati gašenje požara ; improvizirati napad na mesto

impúlz   -a m ( ȗ )
1. knjiž.  kar z močnim, navadno kratkotrajnim delovanjem povzroči, ohrani kako drugo delovanje, spodbuda:   mnogi duhovni impulzi so prihajali iz te dežele ; pasivno sprejema vse impulze ; čakali so še na zadnji politični impulz / za svoje delovanje niso dobili nobenega impulza več ; dati naši trgovini nov impulz / z oslabljenim pomenom  sproščanje čustvenih impulzov
// težnja , nagon :   nepremagljiv impulz ga je gnal stran
2. elektr.  kratkotrajen električni tok, nastal z zelo hitrim povečanjem na določeno vrednost, sunek:   prekiniti, sprožiti impulz ; kratki, močni impulzi ; antena sprejema oddane impulze ; jakost, pot impulza ; trajanje impulza / tokovni, valovni impulz
♦ 
biol.  vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja ; fiz.  produkt nespremenljive količine in časa, sunek

impúlzen   -zna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na (električni) impulz:   impulzni generator
 
teh.  impulzno varjenje

impulzíven   -vna -o prid. , impulzívnejši  ( ȋ )
knjiž.  ki reagira zelo hitro in navadno nepremišljeno; nagel , vročekrven :   ta človek je preveč impulziven / kljub svojemu impulzivnemu značaju se je obvladal / impulziven govor

impulzívnost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  lastnost, značilnost impulzivnega človeka:   vitalnost se pri njem druži z impulzivnostjo / kljub svoji impulzivnosti se je obvladal

imputácija   -e ž ( á )
knjiž.  svojevoljno pripisovanje, podtikanje:   v kritikovem delu je preveč subjektivnih imputacij

imputírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  svojevoljno pripisati, podtakniti:   Stritar je Prešernu imputiral vrsto svojih idej

imún   -a -o prid. ( ȗ )
1. med., v povedni rabi  odporen proti določeni okužbi:   biti imun ; po ozdravitvi ostane vse življenje imun / imun proti davici, škrlatinki / imun proti bolezni
2. knjiž. neobčutljiv , odporen 1 imun je za vse negativne vplive / tovarna ne more biti imuna do dogajanja na trgu  ravnodušna

imunitéta   -e ž ( ẹ̑ )
1. pravn.  pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov, nedotakljivost:   imeti, kršiti imuniteto ; odvzeti komu imuniteto ; sklicevati se na imuniteto / diplomatska imuniteta  nedopustnost kazenskega pregona diplomatov ; poslanska imuniteta
 
zgod.  izvzetost od javnih dajatev ali drugih javnih obveznosti
2. med. imunost :   ugotoviti imuniteto

imunitéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na imuniteto:   imunitetne pravice poslancev / imunitetna izkaznica / imunitetno ozemlje

imunizácija   -e ž ( á )
glagolnik od imunizirati:   obvezna imunizacija prebivalstva / aktivna  s cepivom , pasivna imunizacija  s serumom

imunizacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na imunizacijo:   imunizacijski postopek / imunizacijsko cepljenje

imunizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
med.  povzročiti odpornost organizma proti določeni okužbi:   cepljenje imunizira samo za določen čas ; imunizirati s serumom / imunizirati ljudi proti azijski gripi

imúnoglobulín   -a m ( ȗ-ȋ biol.
beljakovina, ki nastane v organizmu kot imunski odgovor ob stiku z neznanim antigenom:   človeški organizem proizvaja imunoglobuline ; vsebnost imunoglobulinov v mlezivu ; zaščita z imunoglobulini

imunológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za imunologijo:   pregled pri imunologu ; mikrobiolog in imunolog

imunologíja   -e ž ( ȋ )
veda o odpornosti organizma proti določeni okužbi:   laboratorij za imunologijo ; imunologija in virologija

imunolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na imunologijo:   imunološki inštitut / imunološka reakcija  imunska reakcija

imúnost   -i ž ( ȗ )
med.  odpornost organizma proti določeni okužbi:   trajanje imunosti / imunost proti oslovskemu kašlju / naravna imunost  nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob ; pridobljena imunost  nastala s prestano okužbo ali s cepljenjem ; umetna imunost  nastala s cepljenjem

imúnoterapíja   -e ž ( ȗ-ȋ )
med.  zdravljenje z aktivnimi ali pasivnimi imunskimi sredstvi:   izvajati imunoterapijo ; zdravljenje z imunoterapijo

imúnski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na imunost ali imunizacijo:   imunski serum ; imunsko cepivo / imunska reakcija organizma / imunski sistem  organi in celice, ki telo varujejo pred boleznimi

in   vez.
I. med členi v stavku
1. za vezanje dveh istovrstnih členov:   oče in sin sta zdoma ; prinesi kruha in sira ; pospravi krožnike in kar je še na mizi ; ves moker in premražen ; ravnaj počasi in previdno ; duh po mesu in (po) žganju / elipt.  ne ve, ali in kdaj naj pride ; neprav., med predlogoma, ki se vežeta z različnima sklonoma  pred in po uporabi  pred uporabo in po njej / ekspr.  ti si spletkar in nič drugega
// pri naštevanju  za vezanje predzadnjega in zadnjega člena:   rdeče, modre in zelene barve
// ekspr., v mnogovezju  za stopnjevano poudarjanje členov:   takrat smo bili še mladi in razposajeni in zaljubljeni
// ekspr., v zvezi in – in   tako – kakor:   ni čudno, če sem po takem delu in utrujena in razdražena
2. nav. ekspr.  za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto:   čast in slava mu ; strah in trepet vse okolice ; hrušč in trušč ; zna brati in pisati ; hiša brez oken in vrat / nikdar in nikoli ne bo boljši
3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede  za izražanje velike količine, visoke stopnje:   tisoči in tisoči slavijo zmago ; trajalo bo leta in leta ; dnevi so daljši in daljši ; vrača se spet in spet / ti si kruha sit in presit ; tam je dolgčas in sam dolgčas / čez in čez ; krog in krog
4. za seštevanje, prištevanje:   ena in tri je štiri [1 + 3 = 4] / stara je šestnajst let in pol / ekspr.  tisoč in več
// navadno okrepljen  za dodajanje:   lačna je in žejna tudi ; pozabil ni nikogar in tudi tebe ne / čisti posodo, ploščice in podobno [ipd.] / prodaja fige, rožiče in tako dalje [itd.] ; in tako naprej [itn.]
5. ekspr., navadno okrepljen  za stopnjevanje:   ta bolezen se pojavlja na rastlinah in celo na živalih ; to ne briga nikogar in vas najmanj ; pozdrav vsem in posebno tebi
6. navadno v zvezi ta in ta, tak in tak   ki je znan, a se noče, ne more imenovati:   pride ta in ta dan ; človek s tako in tako preteklostjo ; treba bo še toliko in toliko denarja / gospod ta in ta
7. ekspr., z vejico ali pomišljajem  za izražanje nepričakovanega nasprotja:   mlad, in tako pokvarjen ; jaz – in v pokoj, kaj še / tako blizu mi je, in (vendar) tako daleč
8. z vejico, v zvezi in sicer, in to   za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega:   njegov poklic zahteva znanje, in sicer resnično znanje ; večkrat se razjezi, in to ne brez vzroka
● 
ekspr.  noč in dan dela  kar naprej, neprenehoma ; ekspr.  leto in dan je čakal  zelo dolgo; približno eno leto ; ekspr.  prigovarjajo mu, on pa ne in ne  trdovratno se upira, noče ; ekspr.  padel je, kakor je dolg in širok  tako, da je bil ves na tleh
II. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost:   otroci se tiščijo peči in se grejejo ; zvonovi zvonijo in sirene tulijo / vrglo ga je v jarek in tam je obležal ; prišel je, da bi prevzel blago in organiziral prevoz ; popil je in vstal ; obrnila je obraz v blazino in (je) zaspala / sin je šel z doma in hči se je omožila v sosednjo vas / vprašal je, kdo je župan in če je doma / s podrednim veznikom vrinjenega stavka se pred in piše vejica  nič mu ni odgovorila, in ker je vprašanje ponovil, je samo vzdihnila
// pri naštevanju  za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka:   stopil je k vratom, prisluhnil in potrkal
// nav. ekspr., v mnogovezju  za stopnjevano poudarjanje stavkov:   fant hodi samo v kino in gleda televizijo in bere stripe
2. nav. ekspr.  za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto:   to ga grize in peče ; pomagaj si, kakor veš in znaš
3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka, navadno okrepljen  za izražanje intenzivnosti dejanja:   on samo čaka in spet čaka ; trkam in trkam, pa se ne odpre ; ni in ni hotel odnehati ; pog.  otroci zapravljajo, ti pa kar daj, daj in daj  kar naprej denarno podpiraj, plačuj ; star.  po taki družbi se ji bo tožilo in se ji bo
4. za izražanje namena:   pojdi in zapri vrata ; takoj se vrnem in bova doigrala tisto partijo
5. ekspr., z vejico, navadno okrepljen  za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa 2 samo tri dni je časa, in jaz sem čisto nepripravljen ; ti odhajaš, in jaz ostanem sam
// za izražanje nepričakovanega:   obljubil je vse, in potem ni dal nič ; ni minilo pol ure, in že se je mračilo
// elipt.  za omejevanje:   to more ugotoviti samo zdravnik, in še ta težko
6. navadno z vejico  za izražanje
a) vzročno-posledičnega razmerja:   lani se je ponesrečila in še zdaj ne hodi ; žoga je padla v potok in voda jo je odnesla ; ni plačal, in so ga rubili
b) vzročno-sklepalnega razmerja:   sonce zahaja in otroci morajo domov ; to je zanimiv primer, in prav je, da si ga ogledamo
c) nav. ekspr.  pogojno-posledičnega razmerja:   naj uprizorijo kaj domačega, in gledališče bo polno ; odmakni opornik, in vse zgrmi na tla
7. ekspr., navadno okrepljen čeprav , četudi :   trden ostani, in naj se svet podre ; ne bo ti obveljala, in če se na glavo postaviš ; takoj ga je spoznal, in videl ga je samo enkrat
III. za piko ali podpičjem
1. z oslabljenim pomenom  za izražanje pomenov kakor pod II, zlasti 4–7
a) ekspr.:   bodite mirni. In nobenega šepetanja ; vsakdo mora delati. In to velja tudi zate / v ljudski pripovedi  In sirota je zbežala v gozd in je srečala zajčka in ga je pobožala / bibl.  In rekel je: Hodi za menoj
b) navadno okrepljen:   rad se vozi s kolesom. In vendar mu ne dovolijo
c) policist ga je ustavil. In je moral plačati kazen
2. nav. elipt.  za navezovanje na prej povedano:   jaz sem končal. In ti ; In kako bo letos s tvojim dopustom? / No – in? je vprašal in zazehal
3. za opozoritev na prehod k drugi misli:   In še to. Ali ne pogrešate sonca?
4. v členkovni rabi  za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje:   In da se mi kaj takega ne ponovi več ; In temu naj bi se reklo vestno delo ; ozrl se je. In glej, tudi ona se je obrnila ; izgovarja se, da nima denarja. In ti si mu to verjel

ìn... 1   predpona v sestavljenkah, pred l, m, n, r   ì...,  pred p   ìm...  ( ȉ )
za izražanje nasprotja, zanikanja tega, kar je pomen osnovne besede:   inaktiven, intoleranca / ilegalen, imobilen, iregularen

in... 2   predpona v sestavljenkah, pred l, m, n, r   i..,  pred p   im...
za izražanje gibanja navznoter ali stanja znotraj česa:   infiltracija, inhalirati / imatrikulacija, import

ináčica   -e ž ( ȃ )
vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti umetniškega dela:   primerjati obe inačici pesmi ; starejša inačica drame je tudi ohranjena ; inačica besede ; sliki sta inačici na isto temo ; o dogodku je krožilo med ljudmi več inačic / za opravljanje tega giba je več inačic  različnih možnosti / v prislovni rabi  boj za obstanek se kaže v naravi v najrazličnejših inačicah ; v prvotni inačici je pesem obsegala samo tri kitice

ìnadekváten   -tna -o prid. ( ȉ-ȃ )
knjiž.  neustrezen, neenakovreden, ne ujemajoč se:   inadekvaten izraz ; inadekvatno nadomeščanje podrtih stavb z novimi / inadekvaten odgovor  neprimeren, neumesten
 
biol.  inadekvatni dražljaj  dražljaj, ki čutnic navadno ne vzdraži

inák   -a -o prid. ( ā )
zastar. drugačen , različen :   po značaju je precej inak / vprašanje je treba obravnavati tudi z inakih vidikov / ekspr.  v takih in inakih mislih mu je pot hitro minila  podobnih

ináko   prisl. ( ā )
star., s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi storiti se inako   hudo biti, milo se storiti:   inako se mi stori, ko vidim, kako se mučijo ; ob svidenju se je storilo obema inako

ìnaktíven   -vna -o prid. ( ȉ-ȋ )
knjiž. nedejaven , neaktiven :   inaktiven član skupnosti
 
med.  inaktivna tuberkuloza  tuberkuloza, ki se ne razvija in že dolgo ne kaže bolezenskih znamenj

inaktivírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  povzročiti, da postane kaj nedejavno, neaktivno:   izkazano nezaupanje je sodelavce inaktiviralo
 
biol.  inaktivirati serum, virus

inavgurácija   -e ž ( á )
knjiž.  izročitev česa pomembnega v uporabo, navadno z večjo slovesnostjo, slovesen začetek:   inavguracija nove fakultete
// slovesna umestitev, postavitev:   udeležiti se rektorjeve inavguracije

inavgurálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. začeten , nastopen :   predsednikov inavguralni govor / inavguralno predavanje univerzitetnega profesorja / inavguralna disertacija  disertacija

inavgurírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  izročiti, dati kaj pomembnega v uporabo, navadno z večjo slovesnostjo, slovesno začeti:   gledališko sezono so inavgurirali z dramo domačega avtorja / inavgurirati novo koncertno dvorano
// publ. uvesti 1 , vpeljati :   avtor je s svojim delom inavguriral nov način filozofskega mišljenja

in bianco   in  in biánko  [ inbjánko prisl. ( ȃ )
adm.  brez besedila ali z ne docela izpolnjenim besedilom, ki bo po izpolnitvi ustrezalo dogovoru:   podpisati in bianco

incést   -a m ( ẹ̑ )
knjiž.  spolni odnosi med najožjima (krvnima) sorodnikoma; krvoskrunstvo :   očitali so mu incest ; vzrok incesta ; nagnjenje k incestu
 
vet.  parjenje v najožjem sorodstvu

incésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na incest; krvoskrunski :   roman o incestni ljubezni ; incestna čustva
 
vet.  incestna reja

incestuózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. krvoskrunski :   incestuozna ljubezen ; incestuozno nagnjenje

inch   gl. inč

incidènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
nepričakovan, neprijeten dogodek, ki prekine normalen potek kakega dejanja, dela:   sestanek je minil brez incidentov ; kongres je zmotil neprijeten incident / ekspr.  imel je mučen incident s profesorjem  prepir, spor
// prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju, izgred:   na tekmi je prišlo do nenavadnega incidenta / obmejni incident

incízija   in  incizíja -e ž ( í; ȋ )
med. vrez , rez 1 delati, narediti incizijo ; poskusna incizija / kožna incizija

ínč   tudi  inch -a  [ ínč m ( ȋ )
angleška in ameriška dolžinska mera, 2,54 cm:   nekaj inčev dolga rana ; inč ali angleški palec

ínča   -e ž ( ȋ )
inč :   dolžina je bila označena v inčah

inčún   -a m ( ȗ )
zool.  morska riba, podobna sardeli, Engraulis encrasicholus:   nalovili so veliko skuš in inčunov

indantrén   -a m ( ẹ̑ )
kem.  obstojno organsko sintetično barvilo, zlasti za tekstilne izdelke:   barvati z indantrenom ; v prid. rabi:  indantren barvila

indantrénski   -a -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od indantren:   indantrenska barva ; indantrenska barvila

ìndecénten   -tna -o prid. ( ȉ-ẹ̑ )
knjiž. nespodoben , neprimeren :   indecentno vedenje / indecentna obleka  nenavadna, opazna

ìndecéntnost   -i ž ( ȉ-ẹ̑ )
knjiž.  nespodobno, neprimerno vedenje:   žalila jih je njegova indecentnost

ìndefiníten   -tna -o prid. ( ȉ-ȋ )
jezikosl. nedoločen 2 indefinitni zaimek / indefinitna glagolska oblika  neosebna glagolska oblika

ìndeklinábile   -a m ( ȉ-ȃ )
jezikosl.  nesklonljiva, nepregibna beseda:

índeks   -a m ( ȋ )
1. seznam knjig, katerih branje in širjenje prepoveduje oblast:   cerkveni, državni indeks / dati, postaviti roman na indeks  prepovedati ga brati in razširjati ; knjiga je na indeksu  prepovedano jo je brati in razširjati
2. seznam v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani, kazalo:   v novi izdaji so bili knjigi dodani indeksi / indeks imen, strokovnih izrazov
3. šol.  knjižica slušateljev visokih ali višjih šol, v kateri se potrjuje vpis, obisk predavanj, izpiti:   vpisati predavanja v indeks / podpisati indeks
4. ekon., navadno s prilastkom  razmerje med dvema istovrstnima podatkoma, izraženo navadno v odstotkih:   visoki indeksi kažejo naraščanje uvoza ; indeks porabe ; indeks življenjskih stroškov / časovni indeks  ki se nanaša na dve različni razdobji ali na dva različna dneva ; stvarni indeks  ki se nanaša na isto razdobje ali dan ; indeks sto  število, ki služi kot osnova za primerjavo drugih istovrstnih podatkov
♦ 
antr.  lobanjski indeks  z odstotkom izraženo razmerje med širino in dolžino lobanje ; kem.  indeks  manjša, nižje od simbola zapisana številka, ki označuje število atomov v molekuli ; mat.  indeks  manjša, nižje zapisana številka ali črka ob znaku za razlikovanje istovrstnih znakov

indeksácija   -e ž ( á ekon.
ureditev vrednostnih razmerij, izraženih z indeksi, tako, da sprememba enega pogojuje spremembe drugega:   odpraviti, povečati indeksacijo ; indeksacija plač, pokojnin

índeksen   -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na indeks:   indeksni podatki ; indeksne številke / indeksno dopolnilo knjige / vpisovati predavanja v indeksno knjižico  indeks

indeksírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
rač.  označiti kako vrednost, element s številko, črko za razlikovanje istovrstnih znakov:   indeksirati podatke

independentíst   -a m ( ȋ )
publ.  pripadnik gibanja za politično, ozemeljsko neodvisnost, zlasti na Tržaškem:   italijanski independentisti

ìndeterminíran   -a -o prid. ( ȉ-ȋ )
knjiž. nedoločen 1 , neopredeljen :   zgodovinsko indeterminiran pojav ; indeterminirana dejavnost, prihodnost

ìndeterminíranost   -i ž ( ȉ-ȋ )
knjiž. nedoločenost , neopredeljenost :   časovna indeterminiranost dogodka ; indeterminiranost pojavov / indeterminiranost zavesti in volje

ìndeterminíst   -a m ( ȉ-ȋ )
pristaš indeterminizma:   boj med indeterministi in deterministi

ìndeterminístičen   -čna -o prid. ( ȉ-í )
nanašajoč se na indeterminizem:   indeterministični nauk / indeterministično stališče

ìndeterminízem   -zma m ( ȉ-ī )
filoz.  nauk, po katerem obstajajo dogodki, ki nimajo vzroka ali pa ga ni mogoče navesti:   pristaš indeterminizma ; polemika o determinizmu in indeterminizmu / duhovni indeterminizem

indíc   -a m ( ȋ )
nav. mn., knjiž.  kar omogoča sklepanje na kaj; znak 1 , znamenje :   mnogi indici pričajo, da je avtor kasneje svoje nazore spremenil ; na podlagi indicev domnevati kaj
 
pravn.  znano dejstvo, iz katerega se sklepa na resničnost drugega, še ne znanega dejstva

indícija   -e ž ( í )
nav. mn., knjiž.  kar omogoča sklepanje na kaj; znak 1 , znamenje :   za to ni dokazov, so pa indicije ; pričakovati kaj na podlagi indicij
 
pravn.  indic

indicírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. nakazovati , napovedovati , opozarjati :   razlike v rezultatih indicirajo tehnično napako
 
strojn.  indicirati stroj  posneti indikatorski diagram ; teh.  indicirati plin  ugotoviti prisotnost določenega plina v plinski zmesi

indiferénca   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. indiferentnost :   idejna indiferenca je povzročila polovično kritiko ; politična indiferenca

indiferénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki do določene stvari, pojava nima, ne kaže odnosa, neopredeljen:   do tega vprašanja je indiferenten ; kljub prigovarjanju je ostal indiferenten ; narodno, politično indiferenten / indiferentna barva  neizrazita, medla
// ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; ravnodušen , nezavzet :   do vsega dogajanja je indiferenten ; postal je top in indiferenten za vse
2. knjiž. nepomemben , postranski , nebistven :   prizor je sicer zanimiv, za razplet drame pa indiferenten ; problem je za nas popolnoma indiferenten
♦ 
bot.  geotropično indiferenten  ki raste ne glede na smer delovanja težnosti ; farm.  indiferentna snov  snov brez zdravilnega učinka ; fiz.  indiferentna lega  ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine ; rel.  versko indiferenten

indiferentíst   -a m ( ȋ )
knjiž.  indiferenten človek:   politični indiferentist

indiferentízem   -zma m ( ī )
knjiž.  mišljenje ali ravnanje brez odnosa do določene stvari, pojava, neopredeljenost:   indiferentizem v tako pomembni stvari bo imel slabe posledice ; narodni, politični indiferentizem / taka literatura je v svojem indiferentizmu lahko škodljiva
// ravnodušnost , nezavzetost :   njegovo ravnanje izraža popoln indiferentizem do vsega

indiferéntnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  indiferenten človek:   ni se štel ne za liberalca ne za konservativca, tudi za indiferentneža ne ; politični indiferentnež

indiferéntnost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost indiferentnega človeka, neopredeljenost:   njegova indiferentnost je vplivala na tako rešitev vprašanja ; politična indiferentnost / zaradi njegove popolne indiferentnosti se stvar ni posrečila
// ravnodušnost , nezavzetost :   zbuditi koga iz indiferentnosti ; zaskrbljujoča indiferentnost ; indiferentnost do dela
 
rel.  verska indiferentnost

índigast   -a -o prid. ( ȋ )
po barvi podoben indigu:   indigasta obleka ; indigasto morje

indigenát   -a m ( ȃ )
zgod.  pristojnost deželanov v določeno deželo po sprejemu v deželne stanove:   dobiti, prejeti indigenat

indignácija   -e ž ( á )
knjiž. nejevolja , jeza , užaljenost :   kazati nezadovoljstvo in indignacijo / z indignacijo reči, storiti kaj

indigníran   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. nejevoljen , jezen , užaljen :   zaradi njegovih besed so bili vsi indignirani

índigo   -a m ( ȋ )
1. modro barvilo iz indigovca:   pridobivati indigo ; iz Indije uvažajo cimet, vanilijo in indigo ; kot indigo moder cvet
 
kem.  modro rastlinsko ali sintetično barvilo za tekstilne izdelke
2. indigovec :   nasadi sladkornega trsa in indiga
3. pog.  indigo papir:   vložiti med liste indigo ; v prid. rabi:  indigo papir  papir za kopiranje, prevlečen z modro snovjo ; obleka indigo barve ; prisl.:  indigo modra obleka

índigov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na indigo ali indigovec:   indigov nasad / indigova barva / indigov papir  kopirni papir

índigovec   -vca m ( ȋ )
tropska rastlina s pernatimi listi, iz katere se pridobiva indigo:   nasadi indigovca

índij   -a m ( í )
kem.  redka, mehka kovina srebrno bele barve, element In:   ležaji iz indija

Índija Koromándija   Índije Koromándije ž ( í, á )
po ljudskem verovanju  dežela, kjer je vsega dovolj, kjer je zelo dobro:   babica jim je pravila o Indiji Koromandiji / ekspr.  vsa njena Indija Koromandija se je sesula  namišljena, pričakovana sreča

indijánarica   -e ž ( ȃ )
literarno delo iz življenja Indijancev:   brati indijanarice / predvajati indijanarico

indijánček   -čka m ( ȃ )
gastr.  slaščica iz biskvitnega testa, nadevana s stepeno smetano ali snegom in (delno) oblita s čokolado:   naročila si je indijančka

indijánec   -nca m ( ȃ )
pri otroški igri  kdor predstavlja, posnema Indijance iz pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu:   nikoli se ni naveličal biti indijanec / otroci se igrajo indijance in kavboje

indijánski   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na Indijance:   indijanski jeziki ; indijanski poglavar ; indijanska kultura / indijansko pleme / indijanske povesti
2. ekspr.  tak kot pri Indijancih:   kljub tesnemu prostoru so uprizorili pravcati indijanski ples / sprejeli so jih z indijanskim kričanjem  izredno glasnim, hrupnim
♦ 
meteor.  indijansko poletje  obdobje suhega, čez dan sončnega in toplega vremena, ki jeseni, zlasti v oktobru, sledi obdobju hladnega vremena; babje poletje

índijka   -e ž ( í )
šah.  indijska otvoritev:   igrati indijko / kraljeva indijka

índijski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na Indijce ali Indijo:   indijski jeziki ; indijske kaste, vere ; indijska kultura / indijski fakirji / indijski lešniki ; indijski riž ; indijska konoplja  konoplja, po izvoru iz Indije, ki vsebuje smolo, opojno snov
♦ 
bot.  indijski lotos  lotos z velikimi belimi ali rdečimi cveti, Nelumbo nucifera ; indijski trst  bambus ; indijska figa  opuncija ; meteor.  indijski monsun  monsun, ki piha nad Indijo ; šah.  indijska otvoritev  otvoritev igre, pri kateri beli fianketira enega ali oba lovca ; kraljeva indijska otvoritev  otvoritev igre, pri kateri beli fianketira kraljevega lovca ; zool.  indijski bivol, slon ; indijski mungo

índijščina   -e ž ( í )
indijski jezik:   stara indijščina, grščina in latinščina

indikácija   -e ž ( á )
1. med., navadno s prilastkom  bolezenska znamenja in okoliščine, ki nakazujejo določene medicinske ukrepe:   pretehtati, ugotoviti indikacije in kontraindikacije za obsevanje / medicinska, socialna indikacija splava, za splav ; vitalna indikacija za operacijo  zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja
2. nav. mn., knjiž. nakazovanje , napredovanje , opozarjanje :   njihove indikacije temeljijo na statističnih podatkih ; indikacija razvoja / za tako rešitev ni prepričljivih indikacij  znakov / o svojem stališču niso dali nobenih indikacij  izjav, pojasnil

índikativ   -a m ( ȋ )
jezikosl.  povedni naklon:   stavek v indikativu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona, povednik:   uporabiti indikativ

índikativen   in  indikatíven -vna -o  ( ȋ; ȋ )
pridevnik od indikativ:   indikativni stavek

indikátor   -ja m ( ȃ )
1. navadno s prilastkom  kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa; kazalec , kazalnik :   evidenca je dober indikator ; pri določanju naklade je treba pretehtati vse indikatorje ; indikator proizvodnega gibanja ; zanesljiv indikator o kulturnih potrebah
// ekon.  številčni podatek, ki kaže stanje ali nakazuje razvoj kakega gospodarskega pojava:   finančni, obračunski indikatorji ; indikator uvoza
2. kem.  organsko barvilo, katerega barva se spreminja v odvisnosti od koncentracije vodikovih ionov:   z indikatorji določati kislost tekočine ; lakmus in drugi indikatorji
♦ 
strojn.  indikator  aparat, ki kaže odvisnost tlaka v valju batnega stroja od lege bata ; teh.  indikator za plin  priprava za ugotavljanje prisotnosti določenega plina v plinski zmesi

indikátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na indikator:   indikatorska vrednost pojava / indikatorski papir  z indikatorjem prepojen papir / indikatorski diagram  diagram, ki kaže odvisnost tlaka v valju batnega stroja od lege bata

indikatrísa   -e ž ( ȋ )
min.  lik, ki kaže stopnjo lastnosti kake snovi v vseh smereh:   optična indikatrisa

indíkcija   -e ž ( í )
zgod., v srednjeveških listinah  označevanje let po petnajstletnih ciklusih, računanih od leta 3 pred našim štetjem:   datirati po indikcijah
// število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu, rimsko število:

ìndirékten   -tna -o prid. ( ȉ-ẹ̑ )
ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden:   indirekten kontakt, vpliv ; to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava  razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev / indirektna pesniška izpoved  izpoved, podana v metafori / lotiti se problema po indirektni poti
♦ 
biol.  indirektna delitev  delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome ; jezikosl.  indirektni govor  navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor ; indirektni objekt  predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ; mat.  indirektni dokaz  dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja ; pravn.  indirektni davek  davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga ; indirektna volilna pravica  pravica voliti po posredniku ; šol.  indirektni pouk  pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev

ìndiskrecíja   -e ž ( ȉ-ȋ )
knjiž. indiskretnost :   obsojali so njegovo indiskrecijo / zagrešiti indiskrecijo

ìndiskréten   -tna -o prid. ( ȉ-ẹ̑ )
ki govori o kočljivih, zaupnih stvareh:   indiskreten človek ; noče biti indiskreten in spraševati o tem / to je zelo indiskretno vprašanje / indiskretno vedenje  netaktno, brezobzirno

ìndiskrétnost   -i ž ( ȉ-ẹ̑ )
1. lastnost, značilnost indiskretnega človeka:   prizadela ga je njena indiskretnost ; nesramna indiskretnost
2. indiskretno dejanje:   zagrešil je grdo indiskretnost

ìndisponíran   -a -o prid. ( ȉ-ȋ )
ki v danem času ni pripravljen, sposoben za kaj, nerazpoložen:   tenorist je bil nekoliko indisponiran ; za vožnjo je bil tega dne močno indisponiran / tekmovalec je bil indisponiran
 
imel je malo vročine in je bil indisponiran  se ni dobro počutil

ìndispozícija   -e ž ( ȉ-í )
knjiž.  nerazpoloženje, slabo počutje:   pri včerajšnji predstavi je bila opazna pevčeva trenutna indispozicija

individuácija   -e ž ( á )
knjiž. individualizacija :   individuacija in totalitarna struktura
 
filoz.  princip individuacije  princip, po katerem nastaja posamezno bitje ali stvar

individuálec   -lca m ( ȃ )
1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik :   v kriminalnih filmih je nosilec morale suveren individualec
2. kdor zelo poudarja pomen in interese sebe kot posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo; individualist :   izrazit individualec
3. zasebnik :   individualci in društva
4. kdor prejema plačilo po individualni pogodbi:   nagrada individualcem za delovno uspešnost

individuálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na posameznika:   akcija za individualne prispevke ; individualna in družbena korist ; individualna vzgoja ; individualna in kolektivna zavest ; individualno delo, mišljenje, ustvarjanje / individualni potni list ; individualno zdravljenje
2. mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen:   v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine
3. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben:   uporabljati individualni jezik, slog ; individualni nazori, problemi ; pevčev individualni repertoar ; individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti
// ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben:   človekovi individualni znaki ; orisal je osebe po njihovih individualnih potezah
♦ 
agr.  individualno kmetijsko gospodarstvo  posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo ; ekon.  individualni kapital  kapital posameznikov ; individualna vrednost blaga  vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov ; fin.  individualna zadolžnica  nekdaj  zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija ; grad.  individualna gradnja  gradnja enodružinskih hiš ; pravn.  individualna odgovornost  odgovornost posameznikov ; ped.  individualni pouk  pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti ; individualna pedagogika  pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev ; psih.  individualna psihologija  po Adlerju  psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči ; soc.  individualna privatna lastnina  lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev ; šport.  individualno tekmovanje  tekmovanje posameznikov

individualíst   -a m ( ȋ )
1. kdor zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo:   individualist je, zato se ne vživi v skupne probleme / slabš.  samo nase misli, je izrazit individualist  sebičnež, egoist
2. pristaš individualizma:   individualisti in kolektivisti

individualístičen   -čna -o prid. ( í )
1. ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo:   individualističen človek ; individualistična družba / individualistično pojmovanje
2. nanašajoč se na individualiste ali individualizem:   individualistični nazor ; prevladovale so individualistične težnje / individualistična poezija, vzgoja

individualístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo:   ne more se sprijazniti s tem, ker je individualistka ; izjemna, izrazita individualistka / slabš.  razvajena individualistka  sebičnica, egoistka

individualizácija   -e ž ( á )
glagolnik od individualizirati:   rešitev te naloge zahteva individualizacijo dela ; proces individualizacije / individualizacija vzgoje / individualizacija jezika, vloge / pokazala se je potreba po individualizaciji pouka
 
pravn.  individualizacija kazenskih sankcij  odmerjanje kazenskih sankcij po individualnih storilčevih razmerah

individualízem   -zma m ( ī )
1. nazor, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo:   izogibati se individualizma ; pristaš individualizma
// miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor:   razširil se je nebrzdan individualizem ; egoizem in individualizem / družinski, umetniški individualizem
2. individualno vodenje, upravljanje, zlasti proizvajalnih sredstev:   gospodarski individualizem
♦ 
filoz.  etični individualizem  nazor, da je najvišji cilj, največja vrednota samo posameznik ; filozofski individualizem  nazor, da obstaja samo posamezno bitje ali stvar

individualizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od individualizirati:   individualiziranje problemov / v individualiziranju jezika je šel nekoliko predaleč / kulturno, narodno individualiziranje

individualizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. skupinsko, kompleksno obravnavanje česa spremeniti v individualno:   individualizirati vzgojo / individualizirati družbeno zavest
2. knjiž.  s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika:   avtor je nosilca vodilne ideje prepričljivo individualiziral / individualizirati značaje
// vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti:   individualizirati pesniški izraz, jezik, odrski lik, slog
3. družbeno, kolektivno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v privatno:   individualizirati gospodarstvo
♦ 
ped.  individualizirati pouk  prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev

individuálnost   -i ž ( ȃ )
1. lastnost, značilnost individualnega:   individualnost njegovega problema terja drugačno rešitev / individualnost umetniškega izražanja, jezika, sloga / narodna individualnost  neodvisnost, samostojnost / poudarjati individualnost značajev  posebnost
2. knjiž.  vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik; osebnost :   izgubiti, ohraniti svojo individualnost ; spoštovati človekovo individualnost ; pesniška, umetniška individualnost ; svoboda individualnosti
// človek s temi lastnostmi, značilnostmi:   on je izrazita, močna individualnost

indivíduum   -dua  tudi  -a m ( ī )
1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik :   kolektiv je sestavljen iz individuov ; boriti se za pravice človeka kot individua
2. knjiž.  bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek :   v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua ; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna
// s prilastkom  oseba kot nosilec kake lastnosti:   visoko moralen individuum ; umetniški, vsestransko razviti individui
3. nav. slabš.  človek, oseba sploh:   ta individuum je kaj vem od kod ; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov
4. knjiž.  del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota :   skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov
♦ 
biol.  (posamezen) organizem, osebek ; filoz.  posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj

índoevropeíst   -a m ( ȋ-ȋ )
strokovnjak za indoevropeistiko:   slavisti in indoevropeisti

índoevropeístika   -e ž ( ȋ-í )
veda o indoevropskih jezikih:   razprave iz indoevropeistike / diplomirati iz indoevropeistike in slavistike

índoevrópski   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
jezikosl.  nanašajoč se na skupino jezikov istega izvora, ki so se do novega veka govorili od Indije do zahodne Evrope:   indoevropsko primerjalno jezikoslovje / indoevropski jeziki / indoevropski prajezik  teoretično vzpostavljeni jezik, iz katerega so se razvili indoevropski jeziki

índoevrópščina   -e ž ( ȋ-ọ̑ )
jezikosl.  indoevropski prajezik:   rekonstrukcija indoevropščine

índogermaníst   -a m ( ȋ-ȋ )
jezikosl. indoevropeist

índogermánski   -a -o prid. ( ȋ-ȃ )
jezikosl. indoevropski :   indogermanski jeziki

indoktrinácija   -e ž ( á )
glagolnik od indoktrinirati:   intenzivirati politično indoktrinacijo / indoktrinacija mišljenja / biti pod stalno indoktrinacijo  pod vplivom določene doktrine, nazora

indoktrinírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
publ.  delati, povzročati, da kdo sprejme določeno doktrino, nazor:   s propagando indoktrinirati množice / indoktrinirati študente za določene cilje
// sestavljati, oblikovati kaj v doktrino:   skušali so indoktrinirati svoje ideje in ideale

indolénca   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. malomarnost , neprizadevnost :   velika ovira za napredovanje je njegova indolenca ; prirojena indolenca
// ravnodušnost , brezbrižnost :   zbuditi koga iz indolence ; to je dokaz za indolenco v kulturnem življenju

indolénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. malomaren , neprizadeven :   indolenten delavec / na anketo so dobili samo nekaj precej indolentnih odgovorov
// ravnodušen , brezbrižen :   do literature je bil vedno indolenten / indolenten odnos
♦ 
med.  indolentne otekle bezgavke  bezgavke, ki ne povzročajo bolečin, neboleče bezgavke

indológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za indologijo:   zborovanje evropskih indologov

indologíja   -e ž ( ȋ )
veda o indijski zgodovini, kulturi in jezikih:   katedra za indologijo

indonézijski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na Indonezijce ali Indonezijo:   indonezijski jeziki / indonezijski otoki

indosamènt   -ênta m ( ȅ é )
fin.  izjava o prenosu pravic, ki izhajajo iz vrednostnega papirja, napisana na njegovi hrbtni strani:   prenesti pravice z indosamentom / bianko indosament  izražen samo s podpisom indosanta

indosánt   -a m ( ā á )
fin.  kdor indosira:

indosát   -a m ( ȃ )
fin. indosatar

indosatár   -ja m ( ā )
fin.  oseba, na katero se indosira:

indosírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin.  prenesti pravice, ki izhajajo iz vrednostnega papirja, z izjavo, napisano na njegovi hrbtni strani:   indosirati komu menico

inducírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. knjiž.  sklepati iz posameznega na splošno:   pravilno inducirati / iz nekaterih pojavov inducirati pravila, resnice
// povzročati , vzbujati :   dogodki so inducirali poseben razvoj ; inducirati čustva
2. elektr.  vzbujati električno napetost s spreminjanjem magnetnega pretoka:   inducirati napetost v tuljavi

indúkcija   -e ž ( ú )
1. knjiž.  sklepanje iz posameznega na splošno:   pri pouku uporabljati indukcijo ; priti do zaključkov z indukcijo ; indukcija in dedukcija
2. elektr.  pojav, pri katerem nastane električna napetost zaradi spreminjanja magnetnega pretoka:   izkoriščati indukcijo / lastna indukcija  pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost med krajiščema te tuljave ; medsebojna indukcija  pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost v drugi, bližnji tuljavi
♦ 
mat.  popolna indukcija  sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število

indukcíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na indukcijo:   indukcijski dokaz / indukcijska metoda  induktivna metoda / indukcijski motor  motor na izmenični električni tok ; indukcijski števec  števec, ki deluje na izmenični električni tok ; indukcijsko segrevanje

induktíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na indukcijo:   induktivni postopek ; induktivna metoda ; induktivno sklepanje / induktivni padec napetosti ; induktivna upornost ; induktivno segrevanje  indukcijsko segrevanje

induktívnost   -i ž ( ȋ )
fiz.  sorazmernostni koeficient med magnetnim pretokom in električnim tokom po tuljavi:   enota induktivnosti / dušilka ima veliko induktivnost

indúktor   -ja m ( ú )
elektr.  naprava ali del stroja, ki vzbuja magnetno polje za induciranje električne napetosti:   magnetni induktor

indúlt   -a m ( ȗ )
pravn., v cerkvenem pravu  pravica, ki jo podeli papež posamezniku ali kraju mimo sicer veljavnih predpisov:   privilegiji in indulti

industriálec   -lca m ( ȃ )
lastnik industrijskega podjetja, tovarne:   bogat industrialec

industriálen   -lna -o prid. ( ȃ )
star. industrijski :   industrialni razvoj / industrialni kraji ; industrialna dežela

industrializácija   -e ž ( á )
uvajanje, širjenje industrijske dejavnosti na določenem območju:   pospeševati industrializacijo ; hitra, intenzivna industrializacija države ; načrt industrializacije
// uvajanje industrijskih proizvajalnih sredstev v določeno gospodarsko dejavnost:   industrializacija kmetijstva / industrializacija podjetja
 
grad.  industrializacija gradnje  uvajanje industrializirane gradnje

industrialízem   -zma m ( ī )
ekon.  industrijska usmerjenost gospodarske politike:   industrializem in agrarizem

industrializíranost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost industrializiranega:   popolna industrializiranost dežele / stopnja industrializiranosti

industrializírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
uvajati, širiti industrijsko dejavnost na določenem območju:   industrializirati deželo ; nekdaj izrazito agrarna država se je naglo industrializirala / gospodarsko življenje se čedalje bolj industrializira
// uvajati industrijska proizvajalna sredstva v določeno gospodarsko dejavnost:   industrializirati kmetijstvo, obrt / industrializirati podjetje

industríja   -e ž ( ȋ )
1. gospodarska dejavnost, ki z uporabo strojev in v večjih količinah predeluje surovine in proizvaja:   industrija hitro napreduje ; domača, tuja industrija ; razvoj industrije / bazična industrija ; lahka  ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete , težka industrija  ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn / delati, zaposliti se v industriji / z oslabljenim pomenom  hotelska, turistična industrija  hotelske, turistične dejavnosti / industrija zabave  dejavnost, ki organizira prireditve ali proizvaja zlasti filmske, glasbene, televizijske izdelke za množično zabavo ; zabavna industrija  industrija zabave, zabavništvo
// s prilastkom  področje v taki dejavnosti:   kemijska, lesna, papirna, strojna, tekstilna, vojaška, živilska industrija ; obdelovalna, predelovalna industrija ; industrija pohištva ; pren., ekspr.  pisanje pesmi ni industrija besed ; publ.  industrija prostega časa
2. tovarne, podjetja s tako dejavnostjo:   industrija se je naselila v obeh večjih mestih dežele ; vzhodna stran mesta je določena za industrijo / izrabljena, zaostala industrija  izrabljeni, zastareli stroji, oprema
♦ 
arheol.  kamena, koščena industrija  izdelki iz kamna, kosti, odkriti na najdišču

industríjec   -jca m ( ȋ )
lastnik industrijskega podjetja, tovarne:   bogat industrijec ; kapital industrijcev

industríjski   -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na industrijo:
a) industrijski izdelki / pospeševati industrijski razvoj ; industrijska koncentracija ; industrijska dejavnost, panoga, proizvodnja / industrijski kraji ; industrijsko-agrarne države ; veliko industrijsko mesto ; industrijsko podjetje / industrijska kemija, tehnologija ; industrijska politika ; industrijska špijonaža
b) industrijski delavci / industrijske odplake  odplake iz tovarn in drugih industrijskih obratov / industrijski tir  tir, ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet ; industrijske norme  za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi ; nemške industrijske norme
// namenjen za predelovanje v industriji:   industrijski les ; gojiti industrijske rastline / industrijski krompir  krompir, ki vsebuje veliko škroba
2. ki se izdeluje pretežno s stroji in v večjih količinah:   ročne in industrijske pletenine / industrijska hrana ; v šolah so uvedli industrijsko malico ; industrijsko vino  umetno vino / industrijsko izdelovanje, predelovanje
♦ 
arhit.  (industrijsko) oblikovanje  dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom ; ekon.  industrijski kapital  kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo ; (prva) industrijska revolucija  hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev ; tretja industrijska revolucija  hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas ; gastr.  industrijska juha  juha iz mesnega koncentrata, posušene zelenjave, začimb ; ped.  industrijska pedagogika  pedagogika, ki se ukvarja s strokovnim izobraževanjem delavcev v industriji ; pravn.  industrijska lastnina  izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke ; psih.  industrijska psihologija  psihologija, ki proučuje psihološko problematiko v industriji ; soc.  industrijska rezervna armada  brezposelni delavci ; industrijska družba  sodobna globalna družba z narodnim dohodkom od 600 do 1.500 dolarjev na prebivalca ; šol.  industrijska šola  nekdaj  šola za usposabljanje kvalificiranih delavcev v industriji

inêrcija   -e ž ( é )
1. knjiž.  stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost , nedelavnost :   boriti se proti inerciji ; družbena, duhovna inercija
2. fiz.  lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti; vztrajnost :   zakon inercije ; pren., knjiž.  inercija stare miselnosti ; njuna zveza je trajala samo še po zakonu inercije

inêrten   -tna -o prid. ( ȇ )
knjiž.  ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben , nedelaven :   inerten človek / inertno stanje / publ.  inertna množica
♦ 
kem.  inertni plin  plin, ki redko ali sploh kemično ne reagira ; inertna atmosfera  atmosfera, ki na procese kemično ne vpliva

inêrtnost   -i ž ( ȇ )
knjiž. lenobnost , nedelavnost :   inertnost društvenih članov / družbena duhovna inertnost ; inertnost v kulturnem življenju / upreti se inertnosti v vseh oblikah / publ.  zaradi inertnosti množice se ta težnja ni mogla uveljaviti

inervácija   -e ž ( á )
glagolnik od inervirati:   inervacija lica, mišice

inervírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
med.  povzročati pravilno razporeditev, delovanje živcev kje, oživčevati:   inervirati mišico

infámen   -mna -o prid. ( ȃ )
knjiž. nesramen , brezobziren :   infamni ljudje / infamno dejanje, govorjenje, ravnanje / infamna zadeva  sramotna, nečastna

infamíja   -e ž ( ȋ )
knjiž. nesramnost , brezobzirnost :   to, kar je naredil včeraj, je infamija / infamija afere je vzbudila med ljudmi veliko ogorčenje  sramotnost, nečastnost

infámnost   -i ž ( ȃ )
knjiž. nesramnost , brezobzirnost :   njegovih infamnosti so imeli že dovolj

infánt   -a m ( ā á )
v Španiji in na Portugalskem, nekdaj  kraljev sin:   to se je zgodilo ob rojstvu infanta

infanteríja   -e ž ( ȋ )
zastar. pehota :   napadla je infanterija ; motorizirana infanterija / vojake je služil pri infanteriji

infanteríjski   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. pehoten :   infanterijski boji / infanterijsko orožje

infanteríst   -a m ( ȋ )
zastar.  vojak pehotne enote; pešak :   infanteristi so le počasi napredovali

infantílen   -lna -o prid. ( ȋ )
1. knjiž. otročji , nezrel :   ta možak je bil precej infantilen ; tip infantilne ženske / infantilen in neresen film ; infantilno vedenje
2. med.  ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe; nerazvit , zaostal :   telesno in duševno infantilen človek / infantilni znaki ; infantilna maternica

infantilízem   -zma m ( ī )
1. knjiž. otročjost , nezrelost :   takšno ravnanje je izviralo iz njegovega infantilizma ; domišljavost in infantilizem / infantilizem filmov
2. med.  stanje človeka, ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe; nerazvitost , zaostalost :   duševni, telesni infantilizem / simptomi infantilizma

infantílnost   -i ž ( ȋ )
1. knjiž. otročjost , nezrelost :   zelo težko prenašajo njeno infantilnost / infantilnost orisanih likov
2. med.  stanje človeka, ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe; nerazvitost , zaostalost :   duševna in telesna infantilnost / znaki infantilnosti

infántinja   -e ž ( ā )
v Španiji in na Portugalskem, nekdaj  kraljeva hči:   poroka dauphina s špansko infantinjo

infárkt   -a m ( ȃ )
med.  naglo odmrtje tkiva zaradi zamašitve arterije:   dobiti, zdraviti infarkt / pljučni, srčni infarkt

infékcija   -e ž ( ẹ́ )
vdor bolezenskih mikrobov v organizem; okužba , okužitev :   po operaciji je prišlo do infekcije ; nevarnost infekcije ; biti odporen proti infekciji ; pren., ekspr.  psihična infekcija
// bolezensko stanje po tem vdoru:   infekcijo je prebolel nevede
♦ 
med.  kapljična infekcija  ki jo povzročajo kapljice pri kašljanju, kihanju, govorjenju ; kontaktna infekcija  z dotikom ; latentna infekcija

infekcíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na infekcijo, nalezljiv:   infekcijske bolezni / infekcijski oddelek ; infekcijska klinika ; sam.:, pog.  zdaj se zdravi na infekcijski  na infekcijski kliniki

infekciózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
med.  ki lahko okuži, kužljiv:   infekciozen bolnik / infekciozna bolezen, snov

infekcióznost   -i ž ( ọ̑ )
med.  lastnost infekcioznega človeka:   bolnika so izolirali zaradi njegove infekcioznosti / infekcioznost snovi

infektíven   -vna -o prid. ( ȋ )
med.  ki lahko okuži, kužljiv:   infektivna ličinka / infektivna bolezen

infektológ   -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za infekcijske bolezni:   bolnika je pregledal tudi infektolog

inferióren   -rna -o prid. ( ọ̑ knjiž.
1. ki ima manjše telesne ali umske sposobnosti; manjvreden :   med njimi se je čutil inferiornega ; imeli so jih za inferiorno generacijo / inferiorni občutek  manjvrednostni občutek, občutek manjvrednosti
2. ki je nižje, manj kakovostne vrste:   umetniško inferiorna literatura

inferiórnost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž. manjvrednost :   ob njem se je zavedal svoje intelektualne inferiornosti / občutek inferiornosti / šef mu nikoli ni dal čutiti njegove inferiornosti  podrejenosti

infernálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. peklenski , satanski :   popadel ga je infernalen maščevalni bes ; to je naravnost infernalna zloba / infernalno razdejanje / infernalna ženska

infêrno   -a m ( ȇ )
knjiž. pekel :   v tistem infernu ni bil več odgovoren za svoja dejanja ; človeški inferno ; inferno taborišč / krvavi inferno vojne

inficírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
vnesti, prenesti bolezenske mikrobe v organizem, okužiti:   inficirati opeklino, rano / vse je inficiral z nahodom ; ne dotikaj se me, da se ne inficiraš ; inficirati se z nesterilnimi obvezami ; pren., ekspr.  s svojimi idejami je inficiral tedanje literarno ozračje

infíks   -a m ( ȋ )
jezikosl.  oblikoslovna prvina, ki se vstavlja v besedo, navadno v koren:   infiksi in prefiksi

infiltrácija   -e ž ( á )
1. knjiž.  (prikrito) širjenje česa kam, kjer normalno ne obstaja; vtihotapljanje , vdiranje :   infiltracija tujih idej in vplivov / infiltracija tujega kapitala
 
voj.  pošiljanje enot v sovražnikovo zaledje zaradi obveščanja in diverzantskih akcij
2. med.  prepajanje s tujimi snovmi, tekočinami, celicami:   infiltracija tkiva

infiltracíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na infiltracijo:   infiltracijska politika
♦ 
med.  infiltracijska anestezija  anestezija z vbrizganjem anestetika v tkivo ; voj.  infiltracijske čete

infiltrát   -a m ( ȃ )
med.  tkivo, prepojeno s tujimi snovmi, tekočinami, celicami, prepojina:   neboleč infiltrat / kožni, pljučni infiltrat
// snov, ki prepoji tkivo:

infiltrírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. knjiž.  (prikrito) širiti kaj kam, kjer normalno ne obstaja, vtihotapljati:   infiltrirati sumljive ideje ; tuj kapital se je infiltriral v gospodarstvo
 
voj.  sovražne enote se infiltrirajo v ozadje
2. med.  prepajati s tujimi snovmi, tekočinami, celicami:   infiltrirati tkivo

infiníten   -tna -o prid. ( ȋ )
knjiž. neomejen , neskončen :   časovno in kvantitativno infiniten pojav

infinitezimálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  zelo majhen, neznaten:   s tem aparatom je mogoče meriti tudi infinitezimalne razdalje
♦ 
mat.  infinitezimalni račun  račun, ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa

ínfinitiv   -a m ( ȋ )
jezikosl. nedoločnik :   infinitiv in supin

ínfinitiven   in  infinitíven -vna -o prid. ( ȋ; ȋ )
jezikosl. nedoločniški :   infinitivne pripone

inflácija   -e ž ( á )
1. ekon.  upadanje kupne moči denarja:   zajeziti inflacijo ; nezaustavljiva inflacija ; strah pred inflacijo
2. knjiž., s prilastkom  čezmerno povečanje ali razširitev česa, navadno na škodo kvalitete:   namesto inflacije bi si želeli revalorizacijo pesniške besede ; inflacija kulture / ekspr.  poštenje, čast, zvestoba so ob splošni inflaciji izgubljali ceno

inflacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na inflacijo:   inflacijski pojavi ; inflacijski pritisk na cene ; inflacijske posledice / inflacijski dobiček ; inflacijske špekulacije / inflacijsko žarišče

in flagránti   prisl. ( ȃ )
pravn.  pri opravljanju kaznivega dejanja:   zasačiti hudodelca in flagranti ; pren., ekspr.  ženo in ljubimca je našel in flagranti

inflatóren   -rna -o prid. ( ọ̑ )
fin.  ki povzroča inflacijo:   inflatorna emisija denarja

influénca   -e ž ( ẹ̑ )
nalezljiva bolezen z vročino in vnetjem dihal:   ima influenco ; zboleti za influenco ; epidemija influence
♦ 
fiz.  električna influenca  razdelitev pozitivnih in negativnih nabojev v prevodniku zaradi električnega polja ; med.  aviarna influenca  nalezljiva, hitro razvijajoča se virusna bolezen, ki se s ptic prenaša tudi na druge živali in človeka, pogosto s smrtnim izidom, ptičja gripa

influénčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na influenco:   influenčni znaki / influenčni stroj

info...   ali  ínfo...  prvi del zloženk  ( ȋ )
nanašajoč se na informacijo:   infocenter  in  info center ; infomat ; infotočka  in  info točka

infomát   -a m ( ȃ )
avtomat za dostop do različnih podatkov ter opravljanje nekaterih upravnih in drugih nematerialnih storitev:   infomati ponujajo informacije o pridobivanju dokumentov ; postaviti infomat ; infomat z zaslonom na dotik ; omrežje infomatov

informácija   -e ž ( á )
1. kar se o določeni stvari pove, sporoči; obvestilo , pojasnilo :   dati, dobiti informacijo ; iskati informacije ; imeti dobre, zanesljive informacije ; napačna informacija ; zahtevali so natančne informacije o bolnikovem zdravstvenem stanju ; vir informacij / povratna informacija / informacija o dogodku je bila nepotrebna  informiranje
// mn.  celota vednosti o določeni dejavnosti ali področju, namenjena javnosti, podatki:   turistične, železniške informacije ; izmenjava informacij / oddelek za informacije / radijske, televizijske informacije  poročila
2. rač.  množica vrednosti, ki jo računalnik sprejme ali po obdelavi izda:   brati, hraniti informacijo ; informacijo sestavlja šestdeset bitov / izhodna, vhodna informacija
3. mat.  mera za ugotavljanje negotovosti o izidu poskusa:   nastanek, uporaba informacije / teorija informacije  teorija, ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij
♦ 
biol.  dednostna informacija

informacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na informacijo:   informacijsko gradivo / informacijski bilten, center, urad ; slaba informacijska služba ; razvoj informacijskih sredstev / informacijski sistemi ; informacijska avtocesta  omrežje za hiter prenos podatkov ; živimo v informacijski dobi ; informacijska družba  družba s tako informacijsko infrastrukturo, ki omogoča dostopnost informacij vsakomur, na vsakem mestu in ob vsakem času ; informacijska infrastruktura  infrastruktura za prenos informacij / informacijske rešitve
♦ 
polit.  Informacijski biro komunističnih in delavskih partij  od 1947 do 1956  skupni organ nekaterih evropskih komunističnih partij za medsebojno obveščanje in usklajevanje dejavnosti

ìnformálen   -lna -o prid. ( ȉ-ȃ )
knjiž. neformalen :   informalne poteze umetniškega dela / informalna skupina ljudi

informánt   -a m ( ā á )
publ. anketiranec , izpraševanec :   pri anketiranju je upoštevana tudi starost informantov

informátik   -a m ( á )
strokovnjak za informatiko:   izobraževanje informatikov

informátika   -e ž ( á )
rač.  obravnavanje podatkov, informacij z računalniki:   organizirati informatiko v tehniki
// veda o tem:

informatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
1. ki temelji na poročanju o čem, brez izražanja lastnega mnenja; poročevalen , obveščevalen :   kratek informativen članek, sestavek ; njegov referat je bil samo informativen / informativne radijske, televizijske oddaje
 
jezikosl.  informativno-normativni slovar
2. nanašajoč se na informacijo:   informativni podatki ; informativno gradivo / informativni bilten, center, portal, urad ; informativna pisarna, služba ; uspešna informativna sredstva / informativne cene, izračuni  okvirni / pogovor informativnega značaja

informatívnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost informativnega:   informativnost tiska / informativnost se je umaknila atraktivnosti

informatizácija   -e ž ( á )
glagolnik od informatizirati:   informatizacija družbe, državne uprave ; informatizacija poslovanja ; sredstva za informatizacijo

informatizíranost   -i ž ( ȋ )
dejstvo, da je kaj informatizirano:   stopnja informatiziranosti zdravstva je še vedno zelo nizka ; informatiziranost javne uprave

informatizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
uvesti informacijske sisteme, tehnologije v delovanje česa:   informatizirati bolnišnice, zdravstvo

informátor   -ja m ( ȃ )
kdor informira; poročevalec 1 , obveščevalec :   informatorji in kritiki so kulturno javnost sproti obveščali o knjižnih novostih ; ima dobrega informatorja o tej zadevi ; v agenciji je zaposlenih več turističnih informatorjev / dokumentalisti in informatorji / tisk in radio sta pomembna informatorja

informátorka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki informira; poročevalka , obveščevalka :   prijazna, razgledana informatorka ; pren., knjiž.  literatura je bila njegova glavna informatorka

infórmbiró   -ja m ( ọ̄-ọ̑ )
od 1947 do 1955  Informacijski biro komunističnih in delavskih partij:   ustanovitev informbiroja / resolucija informbiroja o Jugoslaviji

infórmbirójevec   -vca m ( ọ̄-ọ̑ )
pristaš politike informbiroja:   propaganda informbirojevcev

infórmbirójevski   -a -o prid. ( ọ̄-ọ̑ )
nanašajoč se na informbirojevce ali informbiro:   informbirojevske države / informbirojevska gonja proti Jugoslaviji

informél   -a m ( ẹ̑ )
um.  umetnostna smer v slikarstvu sredi 20. stoletja, gradeč na abstraktnih, spontanih in intuitivnih oblikah, ki prehajajo lahko v plastičnost:   slikarji informela

informíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od informirati:   dobro, napačno informiranje ; informiranje javnosti o spremembah v gospodarstvu ; način, sredstva informiranja
 
ped.  poklicno informiranje  seznanjanje z zahtevami, možnostmi v posameznih poklicih

informíranost   -i ž ( ȋ )
knjiž. obveščenost , poučenost :   za uspešno delovanje v tej smeri je potrebna ustrezna informiranost ; stopnja informiranosti / vzrok za to je pomanjkljiva informiranost članov kolektiva o finančnem stanju podjetja

informírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
dati informacijo; obvestiti , pojasniti :   svojce so informirali o bolnikovem stanju ; dobro, napačno, slabo informirati / članek je izčrpno informiral srednješolce o pogojih za vpis na posamezne fakultete

ínfotehnologíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
informacijska tehnologija:   izobraževanje z infotehnologijo

ínfotóčka   in  ínfo tóčka -e ž ( ȋ-ọ̑ )
kraj, prostor, kjer se dobi informacije, se svetuje:   na infotočki bo strokovnjak odgovarjal na vprašanja, pripombe in predloge občanov ; turistična infotočka

ínfra   -- v prid. rabi ( ȋ )
teh.  ki deluje na osnovi infrardeče svetlobe:   infra grelec ; infra peč

ínfra...   predpona v sestavljenkah  ( ȋ )
za izražanje stanja pod običajno mejo, mero:   infrardeč ; infrazvok, infražarki ; infrastruktura

ínfrardèč   -éča -e prid. ( ȋ-ȅ ȋ-ẹ́ )
fiz.  ki ima tako veliko valovno dolžino, da z vidom ni zaznaven:   infrardeča svetloba ; infrardeče sevanje / infrardeči žarki  infrardeča svetloba
// teh.  ki deluje na osnovi infrardeče svetlobe:   infrardeča fotografija ; infrardeče segrevanje
 
fot.  infrardeči filter

ínfrastruktúra   -e ž ( ȋ-ȗ )
temeljne naprave, objekti, zlasti prometni, ki omogočajo gospodarsko dejavnost določene skupnosti:   informacijska, telekomunikacijska infrastruktura ; vlagati v infrastrukturo ; ceste, železnica, elektroenergetika, skratka, vsi objekti infrastrukture ; razmerje med infrastrukturo in superstrukturo
// navadno s prilastkom  kar je potrebno za opravljanje kake dejavnosti sploh:   sredstva za industrijsko, turistično infrastrukturo ; infrastruktura kulture, šolstva, športa
 
urb.  komunalna infrastruktura  komunalna opremljenost, urejenost naselij

ínfrastruktúren   -rna -o prid. ( ȋ-ȗ )
nanašajoč se na infrastrukturo:   infrastrukturni objekti ; infrastrukturna ureditev ; infrastrukturno omrežje / infrastrukturni projekti ; infrastrukturne naložbe ; infrastrukturna opremljenost

ínfrazvók   -a m ( ȋ-ọ̑ )
fiz.  zvok, ki ima tako majhno frekvenco, da s sluhom ni zaznaven:   območje infrazvoka

ínfula   -e ž ( ȋ )
rel.  visoko, dvorogljato obredno pokrivalo cerkvenih dostojanstvenikov, zlasti škofov; mitra :   na glavi je imel infulo, v roki pa škofovsko palico ; s srebrom okrašena infula

infulírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
rel.  podeliti, priznati pravico za nošenje mitre:   infulirati kanonika

infúz   -a m ( ȗ )
farm.  pijača, ki se pripravi tako, da se polijejo (zdravilne) rastline z vročo vodo; oparek , poparek :   popiti infuz ; kamilični infuz

infúzija   in  infuzíja -e ž ( ú; ȋ )
med.  dajanje večje količine zdravilne ali hranilne tekočine v žilo, pod kožo ali v danko:   po operaciji je bila potrebna infuzija ; zdraviti z infuzijami / podkožna infuzija / dati infuzijo inzulina
// tekočina za tako dajanje:

infuzórij   -a m ( ọ́ )
nav. mn., zool.  praživali, ki se gibljejo z migetalkami; migetalkar :   življenje infuzorijev v kaplji vode

ingeniózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž., nav. ekspr. bister , domiseln , duhovit :   problema ne bodo mogli rešiti še tako ingeniozni strokovnjaki / to je res ingeniozen lirik  genialen / ingeniozna zamisel / imeti ingeniozen posluh  izreden, nenavaden

ingerénca   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. vplivanje , poseganje :   dopuščati ingerenco ; povečati ingerenco v teh zadevah ; državna ingerenca
// vloga pri odločanju:   na tem področju nima društvo nikake ingerence ; zagotoviti, zahtevati primerno ingerenco v poslovanju / državni organi so prenesli svoje ingerence na občine  kompetence

íngot   -a m ( ȋ )
metal.  nekoliko koničasta klada za nadaljnjo obdelavo:   jekleni, železni ingoti ; ingoti iz aluminija ; valjanje ingotov

ingrediénca   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. sestavina , primes :   dišeče ingredience olja / običajne ingredience romana so v tem delu zelo poudarjene
 
farm.  zdravilo z več ingrediencami

íngver   -ja m ( ī )
azijska začimbna rastlina ali njena aromatična korenina ostrega, pekočega okusa:   uvažati ingver, indigo in cimet ; dodati mesu nekoliko zmletega ingverja

íngverjev   -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na ingver:   ingverjeva aroma / ingverjevo pecivo ; ingverjevo pivo  zlasti v angleškem okolju  brezalkoholna pijača iz žganega sladkorja z dodatkom ingverja

inhalácija   -e ž ( á )
med.  zajemanje zdravilnih hlapov v pljuča, vdihavanje:   uporabljati za inhalacijo smrekovo olje ; zdraviti se z inhalacijo / zdravnik mu je priporočil inhalacije

inhalacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na inhalacijo:   inhalacijski aparat / inhalacijska narkoza

inhalátor   -ja m ( ȃ )
med.  aparat, ki omogoča inhalacijo:   na oddelku imajo premalo inhalatorjev / inhalator s kisikom

inhalíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od inhalirati:   kajenje z inhaliranjem / smrekovo olje za inhaliranje

inhalírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
zajemati kaj v pljuča, zlasti tobakov dim, vdihavati:   večina kadilcev inhalira
 
med.  zajemati v pljuča zdravilne hlape

inherénca   -e ž ( ẹ̑ )
filoz.  neločljiva, nerazdružna povezanost lastnosti z njenim nosilcem:   upoštevati inherenco stvari

inherénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  neločljivo, nerazdružno povezan s čim:   inherentna lastnost stvari ; elementarne potrebe so večini posameznikov inherentne

inhibícija   -e ž ( í )
knjiž. zaviranje , zadrževanje :   posledice inhibicije se že kažejo / doseči kaj z inhibicijo  prepovedjo, preprečitvijo
 
psih.  inhibicija čustvovanja, mišljenja

inhibírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. zavirati 1 , zadrževati :   zdravila so dolgo inhibirala napredovanje bolezni / odlični skoki prvih tekmovalcev so druge skakalce inhibirali  nespodbudno vplivali nanje / oblasti so prireditev inhibirale  prepovedale, preprečile

inhibítor   -ja m ( ȋ )
1. farm.  snov, ki preprečuje ali zavira določen biokemični proces:   učinkoviti naravni inhibitorji rasti bakterij ; delovati, učinkovati kot inhibitor / predpisati hormonske inhibitorje ; jemanje, uporaba inhibitorjev
// spojina, ki po vezavi na encim prepreči ali upočasni njegovo biološko funkcijo:   inhibitorji histaminskih receptorjev
2. kem.  snov, ki zmanjša učinkovitost katalizatorjev, fermentov:   ti dodatki so inhibitorji, ki preprečujejo korozijo

iniciácija   -e ž ( á )
1. pri nekaterih prvotnih ljudstvih  obredno sprejemanje mladine med odrasle, uvajanje:   v tistih deželah je v navadi še iniciacija
2. začetek kake dejavnosti, novega obdobja:   intelektualna iniciacija ; moralna iniciacija

iniciácijski   tudi  iniciacíjski -a -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na iniciacijo:   iniciacijski obred, ples / iniciacijski prostor novih gibanj

iniciála   -e ž ( ȃ )
inicialka :   umetniške iniciale v rokopisih / prstan z inicialami  z začetnimi črkami

iniciálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. knjiž. začeten , prvi :   inicialni simptomi bolezni / inicialne vrste poglavja
2. kem., v zvezi inicialno razstrelivo   razstrelivo, s katerim se povzroči eksplozija glavnega naboja:   z inicialnim razstrelivom napolnjene vžigalne kapice

inicializácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od inicializirati:   omogočati inicializacijo ; inicializacija strežnika ; čas inicializacije
2. seznanjanje koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti, vede, področja z namenom njegove vključitve vanje; uvajanje :   inicializacija v nov poklic

inicializírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
spraviti kaj v delovanje, tek, zagnati:   vodilo se je ob vklopu naprave samodejno inicializiralo ; inicializirati generator, modul ; inicalizirati modem

iniciálka   -e ž ( ȃ )
grafično poudarjena ali slikarsko okrašena (velika) začetna črka v tekstu:   slikati inicialke ; bogato okrašene inicialke srednjeveških rokopisov
// nav. mn.  (velika) začetna črka imena, priimka, začetnica:   podpisati se z inicialkami ; etui z inicialkami

iniciatíva   -e ž ( ȋ )
kar povzroča kako dogajanje, delovanje; pobuda , spodbuda :   predsednik je dal iniciativo za sklicanje konference ; pozdraviti, sprejeti iniciativo za kaj ; osebna, ustvarjalna, zdrava iniciativa / iniciativo napada so prevzele sovražne čete / storiti kaj iz lastne iniciative, na lastno iniciativo, po lastni iniciativi ; na iniciativo članov so začeli zbirati prispevke
// prizadevanje, težnja po delovanju:   ne kaže dovolj iniciative ; utesnjevati iniciativo ; ljudska iniciativa  pravica po predpisih organizirane skupine občanov, da zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi, iz katerih izhaja, in predlaga kak zakon ali zakonsko spremembo; tako organizirana skupina občanov ali njihov predlog, zahteva / v socializmu  razvijati iniciativo ljudskih množic
● 
pog.  po nekaj minutah je prešla iniciativa v roke domačih igralcev  so postali boljši, so začeli voditi ; šah. žarg.  beli ima iniciativo  je boljši, vodi ; publ.  privatna iniciativa  gospodarska dejavnost zasebnikov, zlasti obrtnikov
♦ 
pravn.  zakonodajna iniciativa  pravica za predlaganje zakona ali zakonskih sprememb

iniciatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na iniciativo:   iniciativni predlogi ; pričakovati iniciativno pomoč
 
šah.  iniciativna igra, poteza
// v zvezi iniciativni odbor   odbor, ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo:   iniciativni odbor bo oskrbel vse potrebno za udeležence svetovnega prvenstva ; člani, predsednik iniciativnega odbora
2. knjiž. podjeten 1 , iznajdljiv :   iniciativen član društva ; že takrat je bil zelo iniciativen

iniciatívnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost iniciativnega:   ustvarjalna, znanstvena iniciativnost / iniciativnost sodelavcev / knjiž.  odbor je v svojem delu pokazal veliko iniciativnost  podjetnost, iznajdljivost

iniciátor   -ja m ( ȃ )
1. kdor da, daje pobudo za kaj, vpliva na kaj; pobudnik , začetnik :   on je bil prvi in glavni iniciator za ustanovitev društva ; iniciator novega stila v oblikovanju pohištva
2. kem.  inicialno razstrelivo:   iniciatorji so zelo občutljivi za udarce

ínjast   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. ivnat :   injast drevored / injasti lasje

ínje   -a s ( ȋ )
knjiž. ivje :   inje se je lesketalo v soncu

injékcija   -e ž ( ẹ́ )
1. vbrizganje zdravilne tekočine v žilo, mišico ali pod kožo, vbrizg:   zdraviti z injekcijami ; injekcija morfija proti bolečinam / dati, dobiti injekcijo / v taboriščih so ljudi ubijali z injekcijami
// tekočina za tako vbrizganje:   določiti dozo injekcije ; zdravila v obliki tablet in injekcij / iti v lekarno po injekcije  ampule s to tekočino
2. ekspr.  kar se da ali naredi za trenutno olajšanje, omiljenje kakega stanja:   ti problemi se ne dajo rešiti samo s finančnimi injekcijami / potreboval bi močno injekcijo poguma
♦ 
grad.  injekcija  v zemljino, gradbeni element vtisnjeno polnilo ali vezivo ; med.  intramuskularna, intravenozna, podkožna injekcija

injékcijski   in  injekcíjski -a -o prid. ( ẹ́; ȋ )
nanašajoč se na injekcijo:   injekcijska igla / opraviti injekcijska dela na hidrocentrali

injektíranje   -a s ( ȋ )
grad.  utrjevanje zemljine, gradbenega elementa z vtisnjenim polnilom ali vezivom:   injektiranje zidu

injéktor   -ja m ( ẹ́ )
grad.  stroj za injiciranje:   utrjevati z injektorji
♦ 
agr.  priprava za vbrizgavanje tekočin v zemljo, brizgalnik ; strojn.  črpalka, ki s hitrim curkom vode ali pare potiska tekočino

injicíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od injicirati:   injiciranje zdravila / nasip skušajo utrditi z injiciranjem

injicírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. med.  dati zdravilno tekočino v žilo, mišico ali pod kožo, vbrizgati:   injicirati kalcij / injicirati (si) mamilo
2. grad.  vtisniti polnilo ali vezivo v zemljino, gradbeni element:   injicirati cementno malto v zid
// s tako vtisnjenim polnilom ali vezivom utrditi:   injicirati nasip, zid

injúrija   -e ž ( ū )
pravn. razžalitev :   ugotoviti injurijo / realna injurija  z žaljivim ravnanjem, dejanska razžalitev ; verbalna injurija  z žaljivimi besedami, besedna razžalitev

inkapsulírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
med.  obdati z ovojnico:   vezivo inkapsulira bolezensko žarišče ; cista se inkapsulira

inkarnácija   -e ž ( á )
1. knjiž., navadno s prilastkom  pojavitev česa abstraktnega v materialni, konkretni podobi, utelešenje:   glavna oseba v drami je inkarnacija etičnega življenjskega načela ; inkarnacija zla / gledališka inkarnacija dramskega teksta
// uresničitev , uveljavitev :   inkarnacija novih metod ni bila do kraja izvedena
2. v nekaterih religijah, zlasti indijskih  pojavitev božanstva v vidni podobi, tudi v človeški:   četrta Višnujeva inkarnacija

inkarnát   -a m ( ȃ )
um.  obarvanost polti, kože:   inkarnat ženskih aktov

inkarnátka   -e ž ( ȃ )
bot.  detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti; rdeča detelja :   posejati inkarnatko

inkarnírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. utelesiti , utelešati :   v glavni osebi je avtor inkarniral junaštvo

inkasánt   -a m ( ā á )
uslužbenec, ki pobira, izterjuje denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim:   hkrati s stanarino pobira inkasant tudi vodarino ; inkasant radijske naročnine, za zavarovalnino / nekdaj  inkasant za električno energijo, plin

inkasírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
zastar.  dobiti, izterjati denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim:   inkasirati (za) stanarino
// dobiti , prejeti :   ta dan so inkasirali več milijonov evrov

inkáso   -a m ( ȃ )
1. fin. žarg.  denar, sprejet za določeno storitev, preskrbovanje s čim, izkupiček:   inkaso predstave so namenili za dobrodelne namene ; z inkasom so vsi stroški poravnani ; pobotnice za inkaso
// prejem tega denarja:   enkraten inkaso ; poverjenik za inkaso
2. fin.  plačilo trgovskih in finančnih listin:   skrbeti za inkaso / poslati menico v inkaso ; v prid. rabi:  inkaso posli

inkjet   -a  [ íngdžet m ( ȋ rač. žarg.
brizgalni tiskalnik , brizgalnik :   z inkjetom je natisnil fotografije z izleta ; v prid. rabi:  inkjet tehnologija  brizgalna tehnologija ; inkjet tiskalnik  brizgalni tiskalnik, brizgalnik

inklinácija   -e ž ( á )
1. knjiž. nagnjenje , teženje :   dijakova izredna inklinacija k literaturi ; inklinacija k uživanju alkoholnih pijač / inklinacija k tej bolezni je podedovana  nagnjenost, dovzetnost / razlog za njegovo inklinacijo k tej nazorski skupini ni znan  usmerjenost
2. knjiž. nagnjenost , naklon :   inklinacija pobočja, terena
3. fiz., navadno v zvezi magnetna inklinacija   odklon magnetne igle od vodoravne smeri:   izmeriti magnetno inklinacijo

inklinacíjski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od inklinacija:   inklinacijska magnetna igla

inklinírati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž.  nagibati se, težiti:   že kot otrok je inkliniral h glasbi ; inklinirati k uživanju alkoholnih pijač / inklinira k tuberkulozi  je nagnjen k njej, dovzeten zanjo

inkluzíja   in  inklúzija -e ž ( ȋ; ú )
mat.  odnos med množicama, pri katerem je ena množica podmnožica druge, vsebovanje:   zapisati znak za inkluzijo

inkluzíve   prisl. ( ȋ )
knjiž. vključno , vštevši :   za izpit se je treba prijaviti do 26. februarja inkluzive

inkluzívno   prisl. ( ȋ )
knjiž. vključno , vštevši :   prošnjo je treba oddati inkluzivno do 20. januarja

inkógnito 1   -a m ( ọ̑ )
pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami  nastopanje, pojavljanje določene osebe, ne da bi bilo (javnosti) znano, kdo ta je:   ministrov inkognito v letovišču / varovati svoj inkognito / potovati, priti v inkognitu  inkognito

inkógnito 2   prisl. ( ọ̑ )
pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami  izraža, da (javnosti) ni znano, kdo določena oseba je:   na letovišču je bil inkognito ; potovati inkognito

ìnkoherénca   -e ž ( ȉ-ẹ̑ )
knjiž.  medsebojna nepovezanost, neodvisnost:   inkoherenca njegovih misli se kaže v nasprotujočem si pojasnjevanju enakih pojavov

ìnkoherénten   -tna -o prid. ( ȉ-ẹ̑ )
knjiž.  medsebojno nepovezan, neodvisen:   zvočni učinek skladbe je razdrobljen na več inkoherentnih odlomkov

ìnkomenzurabílen   -lna -o prid. ( ȉ-ȋ )
knjiž.  ki se ne da meriti, izmeriti; nemerljiv , neizmerljiv :   ta pojav je inkomenzurabilen
// ki se ne da primerjati; neprimerljiv :   to sta inkomenzurabilna simbola

ìnkomenzurabílnost   -i ž ( ȉ-ȋ )
knjiž. nemerljivost , neizmerljivost :   inkomenzurabilnost misli, mišljenja / inkomenzurabilnost teh dveh simbolov

ìnkompatibílen   -lna -o prid. ( ȉ-ȋ )
knjiž.  nezdružljiv, izključujoč se:   inkompatibilni pojavi ; inkompatibilne funkcije
 
farm.  inkompatibilne sestavine zdravila  sestavine, ki tako učinkujejo druga na drugo, da zmanjšajo ali uničijo učinek zdravila

ìnkompatibílnost   -i ž ( ȉ-ȋ )
knjiž. nezdružljivost :   inkompatibilnost javnih funkcij ; zaradi inkompatibilnosti obravnavanih problemov kongres ni imel pričakovanega uspeha
 
farm.  inkompatibilnost sestavin zdravila

ìnkompeténca   -e ž ( ȉ-ẹ̑ )
knjiž. nepristojnost 1 opozorili so jih na njihovo inkompetenco v tej zadevi

ìnkongruénca   -e ž ( ȉ-ẹ̑ )
knjiž. neskladnost , neujemanje :   inkongruenca med ceno in vrednostjo

ìnkongruénten   -tna -o prid. ( ȉ-ẹ̑ )
knjiž.  neskladen, ne ujemajoč se:   inkongruentne oblike

ìnkonsekvénten   -tna -o prid. ( ȉ-ẹ̑ )
knjiž. nedosleden :   biti inkonsekventen v ravnanju / inkonsekventen načrt

ìnkontinénca   -e ž ( ȉ-ẹ̑ med.
nezmožnost zadrževanja seča ali blata:   zdravljenje inkontinence ; bolnik z inkontinenco / urinska inkontinenca

inkorporácija   -e ž ( á )
knjiž. vključitev , priključitev , pripojitev :   inkorporacija ozemlja ; inkorporacija nekaj krajev v občino / obravnavati vprašanje inkorporacije političnih organizacij v družbeni organizem

inkorporírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. vključiti , priključiti , pripojiti :   inkorporirati pokrajino ; takrat so inkorporirali več krajev v sosedno občino / mladi so se inkorporirali v napredno stranko

ínkovski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Inke:   inkovska država, kultura / inkovski muzej

inkrécija   tudi  inkrecíja -e ž ( ẹ́; ȋ )
biol.  izločanje neposredno v kri ali mezgo; notranje izločanje

inkrét   -a m ( ẹ̑ )
biol.  snov, ki jo žleze z notranjim izločanjem izločajo neposredno v kri ali mezgo:   inkret žleze ščitnice

inkretóren   -rna -o prid. ( ọ̑ )
anat., navadno v zvezi inkretorna žleza   žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; endokrina žleza

inkriminácija   -e ž ( á )
knjiž. obdolžitev , obtožba :   njegove besede so inkriminacija
 
pravn.  določitev kakšnega dejanja za kaznivo dejanje

inkriminírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. obdolžiti , obtožiti :   avtor inkriminira v svojem članku več oseb
 
pravn.  določiti s kazenskim zakonom, da je kako dejanje kaznivo dejanje

inkrustácija   -e ž ( á )
1. obrt.  okrasni vložek iz kamna, biserovine, slonove kosti:   dragocena inkrustacija ; omarica z inkrustacijami
// um.  obloga iz boljšega materiala, zlasti kamnitega:   oltarji, stene z marmorno inkrustacijo
2. knjiž.  obdajanje s prevleko, skorjo, oskorjava:   zaradi slabega izpiranja pride do inkrustacije tkanine / inkrustacija v cevovodih
♦ 
bot.  izločanje apnenca v obliki belih luskic na robu lista ; geol.  rudninska prevleka na kamninah, organizmih

inkrustacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na inkrustacijo:   inkrustacijski ornament / inkrustacijska tehnika

inkrustírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. obrt.  vstavljati, vlagati kamen, biserovino, slonovo kost:   vaze so inkrustirali z diamanti
// um.  oblagati z boljšim materialom, zlasti kamnitim:   stene so inkrustirali z marmorjem
2. knjiž.  obdajati s prevleko, skorjo:   apnenec inkrustira stene cevovodov ; mah ob slapu se inkrustira
 
med.  rana se že inkrustira  na njej se dela krasta

inkubácija   -e ž ( á )
1. med.  čas od okužbe do izbruha bolezni:   inkubacija je, traja od deset do štirinajst dni / v inkubaciji sprejete bolnike so takoj izolirali
2. pri starih Grkih in Rimljanih  ležanje in izzvano spanje bolnikov v templju v pričakovanju božje pomoči za ozdravljenje:   bolniki so darovali bogovom pred inkubacijo ali po njej

inkubacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na inkubacijo:   inkubacijsko stanje / inkubacijska doba  čas od okužbe do izbruha bolezni

inkubátor   -ja m ( ȃ )
1. med.  naprava s stalno toploto in vlago za vzrejo nedonošenih otrok:   dvojčka so dali v inkubator
2. agr.  naprava za valjenje z umetnim ogrevanjem, valilnik:   v inkubatorju izvaljeni piščanci
 
biol.  naprava za gojenje mikrobov in tkivnih kultur
3. kraj, prostor, ki postaja središče razvoja, nastajanja česa:   razvojni inkubatorji bodo delovali ob univerzitetnih središčih ; kulturni inkubator ; inkubator idej ; inkubator informacijske tehnologije / kadrovski inkubator
// ustanova, ki podpira nastanek in razvoj zlasti manjših podjetij, projektov:   vključiti se v inkubator ; univerzitetni inkubator / podjetniški inkubator pospešuje ustanavljanje in rast malih podjetij

ínkubus   -a m ( ȋ )
po verovanju v srednjem veku  demonsko bitje, ki nadleguje ženske v spanju:   divjanje inkubusov

inkunábula   -e ž ( ā )
biblio.  knjiga, tiskana pred letom 1500, prvotisk:   knjižnica ima okoli petsto inkunabul

inkunabulístika   -e ž ( í )
veda o inkunabulah:

inkvizícija   -e ž ( í )
1. zgod.  katoliško cerkveno sodišče od 12. do konca 18. stoletja za sojenje, preganjanje krivovercev:   odpraviti, ustanoviti inkvizicijo ; krute metode inkvizicije ; žrtve inkvizicije / v času inkvizicije / španska inkvizicija  v Španiji od konca 15. do 17. stoletja, ki si je prizadevala zatreti gospodarsko moč meščanstva
 
rel.  sveta inkvizicija  od 16. do začetka 20. stoletja  kongregacija pri apostolskem sedežu za varstvo verskega in nravnega nauka Katoliške cerkve
2. ekspr.  brezobzirno, nasilno ravnanje, zlasti med zasliševanjem, preiskavo:   sadistična okupatorska inkvizicija

inkvizicíjski   in  inkvizícijski -a -o prid. ( ȋ; í )
nanašajoč se na inkvizicijo:   inkvizicijski zbor / inkvizicijsko sodišče / to so inkvizicijske metode
 
pravn.  inkvizicijsko načelo  načelo, po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti

inkvizít   -a m ( ȋ )
zgod.  kdor je v preiskavi inkvizicije:   obsodba inkvizita

inkvizítor   -ja m ( ȋ )
1. zgod.  član inkvizicije:   imenovati koga za inkvizitorja ; izpraševal jo je kot kak inkvizitor / veliki inkvizitor  vodja španske inkvizicije
2. nav. slabš. izpraševalec , zasliševalec :   inkvizitorji so hoteli vse izvedeti od nje

inkvizítorski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na inkvizitorje ali inkvizicijo:   inkvizitorska služba / to so inkvizitorske metode ; inkvizitorsko zasliševanje / inkvizitorski pogled  strog, preiskujoč

ínlet   -a m ( ȋ )
zelo gosta bombažna tkanina za blazine in pernice:   moder, rožnat inlet

ínleten   -tna -o prid. ( ȋ )
ki je iz inleta:   inletna blazina, pernica

inline   in  in-line --  [ ínlájn v prid. rabi ( ȋ-ȃ )
ki uporablja rolerje pri določeni dejavnosti:   inline hokej  in  hokej inline

íno   in  ino vez. ( ȋ )
zastar. in , pa 2 Roža, rosa ino mana vaša je mladost, dekleta  (F. Prešeren)

ino...   prvi del zloženk
nanašajoč se na tuj, drug:   inoroden, inoverec, inozemec

inokorespondènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
pisar.  korespondent za tuje jezike:   dobiti mesto inokorespondenta

inokulácija   -e ž ( á )
glagolnik od inokulirati:   izvesti inokulacijo bolezenskih mikrobov na poskusnih živalih / inokulacija proti kozam  cepljenje

inokulírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
med.  vnesti v telo povzročitelje bolezni ali cepivo; vcepiti :   inokulirati bolezenske mikrobe / inokulirati cepivo

ìnoperabílen   -lna -o prid. ( ȉ-ȋ )
med.  ki se ne da (več) operirati:   inoperabilna bula

inovácija   -e ž ( á )
knjiž.  nov pojav, novost:   odklanjati, sprejemati inovacije ; avtorjeve formalne, stilne inovacije / drama predstavlja revolucionarno inovacijo repertoarja  spremembo, prenovitev

inovacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na inovacijo:   inovacijski tokovi v slovenski književnosti / inovacijski poskusi

inovatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž.  nanašajoč se na (bistveno) izboljšanje, izpopolnitev, uvedbo česa novega:   inovativna dejavnost / inovativni strokovnjaki

inovatívnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost inovativnega:   podjetniška, tehnološka inovativnost ; inovativnost pri trženju storitev, učenju ; povečanje, razvoj inovativnosti ; inovativnost in ustvarjalnost / inovativnost podjetja, zaposlenih ; spodbujanje inovativnosti ; nagrada, priznanje za inovativnost

inovátor   -ja m ( ȃ )
1. kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni, zlasti na tehničnem področju:   nagrajevanje inovatorjev ; uspešni mladi inovator ; slovenski, zasavski inovatorji ; inovatorji in iznajditelji
2. nav. ekspr.  kdor uvede kaj novega na področju, umetnosti, mode:   glasbeni, literarni inovator ; veljal je za modnega inovatorja 20. stoletja

inovátorka   -e ž ( ȃ )
1. ženska, ki kaj (bistveno) izboljša, izpopolni, zlasti na tehničnem področju:   priznanje za najboljšo inovatorko na svetu
2. nav. ekspr.  ženska, ki uvede kaj novega na področje umetnosti, mode:   ideje izjemne modne inovatorke navdušeno vključujejo v najnovejše jesensko-zimske kolekcije

inovérec   -rca m ( ẹ̑ )
zastar. drugoverec

inozémec   -mca m ( ẹ̑ )
pripadnik tuje države:   v hotelu je več inozemcev kot domačinov

inozémka   -e ž ( ẹ̑ )
pripadnica tuje države:   rad je bil v družbi z inozemkami

inozémski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na inozemce ali inozemstvo:   uvoz inozemskega blaga ; inozemska podjetja ; inozemsko tržišče / domači in inozemski turizem

inozémstvo   -a s ( ẹ̑ )
ozemlje, dežele onstran državne meje:   potovati, izvažati v inozemstvo ; študiral je v inozemstvu / sklepati pogodbe z inozemstvom ; kulturni stiki z inozemstvom

ínput   -a m ( ȋ )
1. kar se da, vloži v kaj, zlasti za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog; vložek :   zmanjšali so finančni input v produkcijo ; input podjeta / učitelj je v vzgojno-izobraževalnem procesu glavni input
2. vnašanje podatkov v računalnik; vnos :   začeti input / avtomatski, ročni input
// podatki, ki se vnašajo v računalnik zaradi obdelave:   številčni input
3. rač.  del računalniškega sistema, ki prenaša podatke v procesno enoto; vhod :   input (računalnika)

insájder   in  insider -ja  [ insájder m ( á pog.
kdor je vključen v kako skupnost in dobro pozna razmere v njej:   prave zvezde poznajo samo insajderji ; politični insajder
// delničar, ki ima v lasti več kot deset odstotkov delnic podjetja ali je njegov direktor ali visoki vodilni uslužbenec, ki je tudi materialno odgovoren za poslovanje tega podjetja:   insajderji morajo v ZDA po zakonu svoje namere o prodaji ali nakupu delnic prijaviti agenciji

insájderski   in  insiderski -a -o  [ insájderski prid. ( á )
nanašajoč se na insajderje ali insajderstvo:   insajderski namig, nasvet ; imeti insajderske informacije / insajdersko trgovanje

insájderstvo   in  insiderstvo -a  [ insájderstvo s ( á pog.
zloraba notranjih informacij v ustanovi, zlasti finančni:   osumljen je insajderstva ; pregon insajderstva / množično insajderstvo

inscenácija   -e ž ( á )
1. gled.  likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu; scena :   narediti inscenacijo ; inscenacija prvega dejanja / gledališka inscenacija / ukvarjati se z inscenacijo  s scenografijo / uprizoriti dramo v režiji domačega avtorja in v inscenaciji gosta / nova inscenacija opere je poudarila predvsem prikaz človekove duševnosti  uprizoritev, izvedba
2. nav. slabš.  izvedba, realizacija naprej pripravljenega javnega dogodka, uprizoritev:   inscenacija demonstracij, procesa

inscenacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na inscenacijo:   inscenacijska navodila / v inscenacijskem pogledu se drama opira na tradicijo naše likovne umetnosti

inscenátor   -ja m ( ȃ )
1. gled.  kdor se (poklicno) ukvarja s scenografijo; scenograf :   inscenator je skušal vzbuditi iluzijo absolutnega prostora ; režiser in inscenator
2. nav. slabš.  kdor izvede, realizira naprej pripravljen javen dogodek, uprizoritelj:   inscenatorji procesa, udara

inscenírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. gled.  narediti načrt za likovno opremo prizorišča v gledališču ali filmu:   delo je insceniral znani arhitekt / opero so inscenirali s sodobnimi igralskimi prijemi  uprizorili, izvedli
2. nav. slabš.  izvesti, realizirati naprej pripravljen javen dogodek, uprizoriti:   inscenirati demonstracije, incident, proces

insékt   -a m ( ẹ̑ )
knjiž. žuželka , mrčes :   strokovnjaki menijo, da prenaša to bolezen kak insekt ; nevarni insekti ; piki insektov

insektárij   -a m ( á )
zaboj, posoda za gojenje žuželk, mrčesa:   gosenica, metulj v insektariju ; akvarij in insektarij

insekticíd   -a m ( ȋ )
kemično sredstvo za uničevanje mrčesa:   potresati, škropiti z insekticidi ; vpliv insekticidov na človeka
 
agr.  dotikalni insekticid  ki deluje ob dotiku

insekticíden   -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na insekticide:   insekticidno sredstvo / insekticidno delovanje

inseminácija   -e ž ( á )
biol., vet. osemenitev , osemenjevanje :   inseminacija krave

inserát   -a m ( ȃ )
objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku; oglas :   dati inserat v časopis ; naročniki inseratov ; inserati in reklame
// krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami; (mali) oglas :   dala je inserat, da išče službo, proda otroški voziček / v inseratih je brala, da iščejo korespondentko  v rubriki s takimi objavami

inseráten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na inserat; oglasen :   inseratni del brošure / inseratni oddelek

inserènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
zastar.  naročnik (malega) oglasa:   revija je pridobila nove inserente

inserírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
objaviti (mali) oglas:   večkrat je inseriral brez uspeha

insêrt   -a m ( ȇ )
knjiž.  krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo; vložek :   baletni inserti predstavo zelo poživljajo ; glasbeni, pevski insert ; v romanu je nekaj folklornih insertov
♦ 
film.  filmska novica ali odlomek filma, vstavljen v daljše filmsko, televizijsko delo ; zgod.  dobesedni prepis in potrditev listine v drugi, novejši listini

insider   ipd. gl. insajder ipd.

insígnije   -nij ž mn. ( í ȋ )
predmeti kot znamenja oblasti, časti in dostojanstva:   odložiti insignije ; kraljevske, škofovske, vladarske insignije ; zlate insignije ; insignije rektorja

insinuácija   -e ž ( á )
knjiž. namigovanje , podtikanje :   take insinuacije je treba odločno zavrniti ; na insinuacijo v članku ni reagiral ; njegovo enostransko navajanje dejstev se spreminja v nedovoljeno insinuacijo

insinuírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. namigovati , podtikati :   pisec članka je insinuiral, da je dogodek posledica nepazljivosti

insistírati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž.  ostajati pri kakem sklepu ali zahtevi; vztrajati , zahtevati :   poslanci insistirajo na spremembi zakona ; časopisi odločno insistirajo, naj se pristojnost tega foruma omeji

inskribírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  vpisati, zlasti na visoko šolo:   prijatelj ga je prosil, naj še njega inskribira ; inskribiral se je na filozofsko fakulteto

inskrípcija   -e ž ( í )
1. knjiž.  vpis, vpisovanje, zlasti na visoko šolo:   na univerzi je inskripcija že zaključena ; opraviti inskripcijo
2. šol.  predavateljeva potrditev, da je slušatelj začel obiskovati predavanja:   dati, dobiti inskripcijo

inskripcíjski   in  inskrípcijski -a -o  ( ȋ; í )
pridevnik od inskripcija, vpisen:   inskripcijski pogoji ; inskripcijski rok

insolácija   -e ž ( á )
1. meteor.  obsijanost zemeljske površine s sončnimi žarki; osončenost , osončenje :   pokrajina je idealna za turizem: podnebje s planinskim zrakom in zadostno insolacijo ; neenaka insolacija posameznih geografskih predelov
2. knjiž. sončenje :   pretirana insolacija je lahko škodljiva
♦ 
med.  sončarica

insolacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na insolacijo:   insolacijska otoplitev
♦ 
med.  insolacijski ekcem

insolvénca   -e ž ( ẹ̑ )
ekon.  nesposobnost poravnati svoje plačilne obveznosti, ker dolgovi presegajo vrednost premoženja:   insolvenca dolžnika, podjetja / razglasiti insolvenco

insolvénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ekon.  ki ni sposoben poravnati svoje plačilne obveznosti, ker dolgovi presegajo vrednost premoženja:   insolventen dolžnik, porok ; insolventen in nelikviden

insolvéntnost   -i ž ( ẹ̑ )
1. ekon.  nesposobnost poravnati svoje plačilne obveznosti, ker dolgovi presegajo vrednost premoženja:   insolventnost dolžnika, kupca
2. knjiž.  nesposobnost, nezmožnost sploh:   s tem je notranja in zunanja politika dokazala svojo popolno insolventnost

inspékcija 1   -e ž ( ẹ́ )
med.  preiskovanje telesa z gledanjem, ogledovanje:   inspekcija in avskultacija

inspekcija 2  
nadzorovanje  ipd. gl. inšpekcija ipd.

inspirácija   -e ž ( á )
1. ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar, navdih:   črpati inspiracijo iz narave ; dati, dobiti, iskati inspiracijo za kaj ; pisati, slikati po inspiraciji, z inspiracijo ; trenutna inspiracija ; trenutki, vir inspiracije ; odvisen od inspiracije / publ.  sklep je bil sprejet po inspiraciji odbornikov  na pobudo, pod vplivom
2. med.  zajemanje zraka v pljuča pri dihanju; vdihavanje :   inspiracija in ekspiracija

inspiracíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na inspiracijo:   osebne izkušnje so bile pesniku močen inspiracijski vir / inspiracijski šum

inspiratíven   -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž.  ki daje inspiracijo:   ta pokrajina je zelo inspirativna / inspirativna pobuda

inspirátor   -ja m ( ȃ )
kdor da inspiracijo, navdihovalec:   inspirator umetniškega dela / inspiratorji in organizatorji vstajniškega gibanja  pobudniki

inspirírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
dati inspiracijo, navdihniti:   pisatelja so inspirirale ideje francoske revolucije ; slikarja inspirira včasih lep predmet, včasih narava ; avtor se je inspiriral ob osvobodilnem boju / pesem je inspiriral dogodek iz vojne / predsednikove obiske je inspirirala želja po miru in sodelovanju  dala pobudo zanje

instalácija   tudi  inštalácija -e ž ( á um.
umetniško, navadno likovno delo, sestavljeno, izdelano iz različnih predmetov, materialov, zvoka, pogosto ob uporabi danega okolja:   postmoderni umetniki gradijo instalacije s trivialnimi materiali ; postaviti instalacijo ; kiparska, zvočna instalacija ; razstava instalacij / umetniška instalacija

instalirati   ipd. gl. inštalirati ipd.

instánca   -e ž ( ȃ )
1. javnoupravni organ, pristojen za odločanje na določeni stopnji:   to načelo prodira v vse instance upravljanja ; obrniti, pritožiti se na višjo instanco ; pren.  za otroke je bila mati najvišja instanca
// organ, pristojen za izvedbo, rešitev česa sploh:   za to odgovarjajo posamezne druge instance ; pren.  etične, estetske, moralne instance
2. pravn.  vsako od treh sodišč z določeno pristojnostjo odločanja v isti pravni zadevi, stopnja:   v upravnem postopku ni tretje instance ; druga pritožbena instanca / sodišče prve instance
 
oceniti produktivnost dela v zadnji instanci  fazi, razvojni stopnji
3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v zadnji instanci   poudarja trditev:   vse tisto, kar v zadnji instanci usmerja voljo ljudi ; socialne in gospodarske sile – v zadnji instanci – vodijo ta razvoj

instánčen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na instanco:   poslati prošnjo po redni instančni poti / instančni postopek ; instančno sodišče

instánt   -- prid. ( ȃ )
1. pripravljen, narejen brez dolgega kuhanja; instanten :   instant kava, polenta ; te jedi so instant
2. ki na hitro, na nezahteven način zadovolji kako potrebo:   instant rešitev / za resničnostne šove se prijavljajo posamezniki, ki si želijo instant slavo

instánten   -tna -o prid. ( ȃ )
1. pripravljen, narejen brez dolgega kuhanja:   instantni rezanci ; instantna juha, kava, polenta ; ta hrana je instantna
2. ki na hitro, na nezahteven način zadovolji kako potrebo:   instantni nasveti ; instantna duhovnost, kultura, zabava ; instantna rešitev / instantna slava, zvezda ; instantna uspešnica / program za instantno sporočanje

instínkt   -a m ( ȋ )
1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju, nagon:   prepuščati, vdajati se instinktu ; živalski instinkt ; instinkt za gibanje / samoobrambni, spolni, življenjski instinkt ; instinkt samoohranitve / delati, storiti po instinktu
// želja , sla :   močen instinkt po uveljavljanju
2. knjiž., navadno s prilastkom  sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov; čut :   etični, pesniški, umetniški instinkt ; instinkt za lepoto / zanaša se na svoj zdravi instinkt ; ženski instinkt / trenutni instinkt

instinktíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na instinkt, nagonski:   čutiti instinktiven odpor do česa ; ta gib je pri njem že instinktiven ; z instinktivno kretnjo si je popravila lase ; instinktivna reakcija ; instinktivno dejanje, življenje / instinktiven igralec

institúcija   tudi  inštitúcija -e ž ( ú navadno s prilastkom
1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti; ustanova :   upravljati, voditi institucijo ; gospodarske, izobraževalne, kulturne, vzgojne, znanstvene institucije ; institucije zdravstvenega varstva
2. knjiž.  z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi:   gospodarski sistem ne more sloneti na dveh različnih institucijah ; državne, pravne institucije ; institucija izvenzakonske skupnosti
♦ 
pravn.  institucije rimskega prava  učbenik rimskega civilnega prava ; Justinijanove institucije ; soc.  družbena institucija

institucionálen   tudi  inštitucionálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na institucijo:   institucionalna ureditev družbe / institucionalna rešitev vprašanja ; institucionalne sile, spremembe / institucionalno varstvo starejših

institucionalizírati   -am  tudi  inštitucionalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
publ.  dati čemu ustaljeno, zakonsko obliko:   takrat so institucionalizirali izobraževanje / institucionalizirati sodelovanje med državami tega območja

institút 1   -a m ( ȗ )
pravn.  skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj, pravna ustanova:   pravne posledice instituta / pravni institut

institut 2  
zavod: ustanova  ipd. gl. inštitut ipd.

instruírati 1   -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn.  opremiti s prilogami in podatki:   instruirati prošnjo, spis

instruirati 2  
poučevati  ipd. gl. inštruirati ipd.

instrúkcija   gl. inštrukcija

instrukcíjski   gl. inštrukcijski

instruktíven   tudi  inštruktíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. poučen 1 , pojasnjevalen :   imeti zelo instruktiven referat ; instruktivna kritika, povest, primerjava / v svoji razlagi je bil zelo instruktiven
 
pravn.  instruktivno navodilo  neobvezno navodilo za uporabo kakega predpisa

instrúktor   gl. inštruktor

instrúktorica   gl. inštruktorica

instruktorski   gl. inštruktorski

instrumènt 1   -ênta m ( ȅ é )
publ.  v posebni obliki sestavljen in potrjen zapis o dogodku pravne narave, zlasti v mednarodnih odnosih; listina :   izmenjati ratifikacijske instrumente sporazuma

instrumènt 2   in  inštrumènt -ênta m ( ȅ é )
1. zelo natančna priprava, ki se uporablja pri specializiranem strokovnem, znanstvenem delu:   kontrolirati instrumente ; pripraviti instrumente za operacijo ; uporabljati moderne instrumente ; natančen, občutljiv instrument / kazalni, merilni instrumenti ; kirurški, meteorološki, optični instrumenti
2. priprava za proizvajanje tonov; glasbilo :   igrati (na) instrument ; uglaševati instrumente / glasbeni instrument ; godalni instrument  godalo ; pren., knjiž.  jezik je bil Cankarju čudežen instrument
3. publ., navadno s prilastkom  kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstvo , pripomoček :   zakon je tisti instrument, ki ureja kadrovsko planiranje ; uporabljati davčne, finančne, politične instrumente
// predpis , ukrep :   preprečevati nepravilnosti z ustreznimi instrumenti ; instrumenti delitve dohodka / ekonomski instrument / knjiž.  važni kulturni instrumenti  faktorji, dejavniki
♦ 
elektr.  elektrodinamični instrument  ki se uporablja zlasti za merjenje moči v električnem krogu ; glasb.  električni instrumenti

instrumentácija   tudi  inštrumentácija -e ž ( á )
1. glagolnik od instrumentirati:   bogata, izvirna, uspela instrumentacija ; instrumentacija klavirske skladbe / uvod v instrumentacijo / študij instrumentacije
2. celota instrumentov za določeno delo, opravilo; instrumentarij :   pregledati instrumentacijo

instrumentacíjski   tudi  inštrumentacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na instrumentacijo:   instrumentacijska odličnost opere / instrumentacijska tehnika / instrumentacijsko vzdrževanje

ínstrumental   in  instrumentál -a m ( ȋ; ȃ )
1. jezikosl.  šesti sklon, orodnik:   predlog z instrumentalom
2. glasb.  instrumentalna glasba:   klavirski instrumental

instrumentálen   tudi  inštrumentálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na instrument:   instrumentalni ansambel, koncert / instrumentalni kvartet ; instrumentalna glasba, skladba / instrumentalne meritve / obravnavati tehniko le kot instrumentalno vrednoto
 
aer.  instrumentalno letenje  letenje, pri katerem vodi letalo pilot ali avtomat na podlagi podatkov, ki jih dajejo instrumenti

instrumentalíst   tudi  inštrumentalíst -a m ( ȋ )
kdor igra na glasbilo:   nastopili so instrumentalisti in pevci

instrumentalístka   tudi  inštrumentalístka -e ž ( ȋ )
glasb.  ženska, ki igra na glasbilo:   biti edina instrumentalistka v orkestru

instrumentalízem   -zma m ( ī )
filoz.  nauk, da so ideje in dejstva samo sredstva za uresničevanje človekovih namenov:   Deweyev instrumentalizem

instrumentárij   in  inštrumentárij -a m ( á )
1. celota instrumentov za določeno delo, opravilo:   klinika je nabavila nov kirurški instrumentarij ; laboratorijski instrumentarij ; instrumentarij za operacije oči / šola je še brez potrebnega instrumentarija  učnih pripomočkov ; pren., knjiž.  pisatelj je v romanu uporabil vse bogastvo svojega realističnega instrumentarija
2. publ., navadno s prilastkom  kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstva , pripomočki :   gospodarski, politični instrumentarij / novi instrumentarij je prizadel več podjetij  novi predpisi, ukrepi

instrumentárka   in  inštrumentárka -e ž ( á )
strokovno usposobljena pomočnica, ki pripravlja in podaja zdravniku instrumente:   delati na kirurškem oddelku kot instrumentarka / zobna instrumentarka

instrumentátor   tudi  inštrumentátor -ja m ( ȃ )
glasb.  kdor instrumentira:   harmonizatorji in instrumentatorji

instrumênten   in  inštrumênten -tna -o prid. ( ē )
namenjen za instrumente, orodje:   instrumentna mizica
 
teh.  instrumentna plošča  plošča s pregledno vgrajenimi instrumenti za nadzorovanje delovanja stroja

instrumentírati   -am  tudi  inštrumentírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
glasb.  napisati glasbeno delo za skupino glasbil, zlasti za orkester:   instrumentirati opero ; skladatelj je instrumentiral klavirsko skladbo ruskega mojstra

ìnsubordinácija   -e ž ( ȉ-á )
knjiž. nepokorščina , neposlušnost :   kaznovati zaradi insubordinacije

ìnsuficiénca   -e ž ( ȉ-ẹ̑ )
med.  nezadostna zmogljivost organa:   srčna insuficienca ; insuficienca ledvic

ìnsuficiénten   -tna -o prid. ( ȉ-ẹ̑ )
1. knjiž. nezadosten , pomanjkljiv :   ta razlog je insuficienten
2. med.  ki ima nezadostno zmogljivost:   insuficientno srce

insula   tudi  ínzula -e  [ ínzula ž ( ȋ )
arheol.  strnjena skupina stavb:   pri izkopavanju so odkrili temelje treh insul

insulin   ipd. gl. inzulin ipd.

insúlt   -a m ( ȗ )
knjiž. napad , razžalitev :   vsi so imeli njegove besede za insult ; oseben, podel insult
 
med.  epileptični insulti  epileptični napadi

insultírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. napasti 1 , razžaliti :   nasprotniki so ga javno insultirali

insurgènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž. upornik , vstajnik :   bojeval se je na strani insurgentov

inšpékcija   -e ž ( ẹ́ )
1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti; nadzorovanje , nadzor :   poostriti inšpekcijo ; inšpekcija poslovanja / imeti, opraviti inšpekcijo
// s prilastkom  organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje, nadzorstvo:   za vse to skrbi tržna, veterinarska, zdravstvena inšpekcija ; prijaviti kaj sanitarni inšpekciji ; inšpekcija dela  za nadzorovanje izvajanja predpisov o varnosti pri delu
2. pog. inšpektor , inšpektorji :   inšpekcija je odkrila primanjkljaj ; danes bo prišla inšpekcija

inšpekcíjski   in  inšpékcijski -a -o prid. ( ȋ; ẹ́ )
nanašajoč se na inšpekcijo, nadzorstven:   inšpekcijski častnik, organ / inšpekcijski zapisnik ; napisati inšpekcijsko poročilo / inšpekcijska služba

inšpéktor   -ja m ( ẹ́ )
kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti, nadzornik:   inšpektor je pregledal poslovne knjige / cestni, pristaniški inšpektor ; policijski, sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektor

inšpektorát   -a m ( ȃ )
navadno s prilastkom  organ, urad, ki opravlja inšpekcijo, nadzorstvo:   pristojnost inšpektorata ; republiški, državni inšpektorat / devizni, finančni inšpektorat ; zdravstveni, šolski, tržni, prometni inšpektorat ; inšpektorat za delo

inšpéktorica   -e ž ( ẹ́ )
ženska, ki poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti, nadzornica:   dobili so novo inšpektorico ; glavna inšpektorica / gradbena, šolska, tržna, veterinarska, zdravstvena inšpektorica

inšpéktorski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na inšpektorje:   inšpektorska služba / inšpektorsko poročilo

inšpiciènt   -ênta  tudi  -énta  tudi  inspiciènt -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
gled.  kdor vodi potek predstave, vodja predstave:   nekaj let je bil inšpicient ; inšpicient je dal igralcu znamenje, naj gre na oder

inšpiciêntski   tudi  inšpiciéntski  tudi  inspiciêntski  tudi  inspiciéntski -a -o prid. ( ē; ẹ̄ )
nanašajoč se na inšpiciente:   inšpicientska služba / inšpicientska knjiga  knjiga s popisom poteka predstave, po kateri jo inšpicient vodi

inšpicírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti; nadzorovati , nadzirati :   inšpicirati finančno poslovanje podjetja ; izvajanje tržnih predpisov je treba neprenehoma inšpicirati
// z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa:   general je inšpiciral tankovski bataljon
♦ 
gled.  inšpicirati predstavo  voditi potek predstave ; šol.  inšpicirati pouk  strokovno ugotavljati kakovost poučevanja ; inšpicirati šolo  strokovno ugotavljati učno in vzgojno delo šole

inštalácija   tudi  instalácija -e ž ( á )
1. načrtna namestitev žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah, napeljava:   končati inštalacijo ; inštalacija centralne kurjave, klimatskih naprav, telefona / inštalacija radijskega sprejemnika, pralnega stroja  namestitev in priključitev
// navadno s prilastkom  sistem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah:   inštalacija v tej stavbi je zastarela / cevna, kabelska inštalacija ; električna, plinska, odtočna, telefonska, vodovodna inštalacija ; hišne inštalacije  v poslovnih ali stanovanjskih stavbah ; industrijske inštalacije  v industrijskih objektih
 
elektr.  nadometna  z vodniki nad ometom , podometna inštalacija  z vodniki pod ometom
2. rel.  uradna postavitev, uvedba na službeno mesto, umestitev:   inštalacijo novega župnika je opravil dekan

inštalacíjski   tudi  instalacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na inštalacijo:   inštalacijski načrt ; inštalacijska dela / inštalacijski material ; inštalacijske cevi
 
elektr.  inštalacijski kabel  kabel za napeljave v stavbi ; inštalacijska doza ; grad.  inštalacijski jašek  jašek za vse napeljave v stavbi ; inštalacijski kolektor  kolektor v naselju za glavne električne, plinske, telefonske, vodovodne napeljave

inštalatêr   tudi  instalatêr -ja m ( ȇ )
kdor se poklicno ukvarja z nameščanjem in popravljanjem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah:   poklicati inštalaterja ; učiti se za inštalaterja / vodovodni inštalater

inštalatêrski   tudi  instalatêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na inštalaterje ali inštalacijo:   inštalaterska dela / inštalatersko orodje

inštalatêrstvo   tudi  instalatêrstvo -a s ( ȇ )
dejavnost, ki se ukvarja z nameščanjem in popravljanjem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah:   razvoj inštalaterstva / vodovodno inštalaterstvo

inštalírati   -am  tudi  instalírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. načrtno namestiti žice, cevi, naprave za določeno delovanje, zlasti v stavbah, napeljati:   inštalirati elektriko, plin, telefon, vodovod / inštalirati morajo še hladilnik in pralni stroj  namestiti in priključiti
2. rel.  uradno postaviti, uvesti na službeno mesto, umestiti:   novega kanonika je inštaliral škof
3. knjiž., ekspr. namestiti , nastaniti :   gosta so inštalirali kar v dnevni sobi

inštanca   ipd. gl. instanca ipd.

inštinkt   ipd. gl. instinkt ipd.

inštitucija   ipd. gl. institucija ipd.

inštitút   tudi  institút -a m ( ȗ navadno s prilastkom
1. samostojen zavod ali oddelek na univerzi ali znanstveni ustanovi za znanstveno raziskovanje:   inštitut je letos izdal več publikacij ; akademijski, univerzitetni inštituti ; vodja inštituta / geografski, narodopisni, nuklearni inštitut ; inštitut za novejšo zgodovino / Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU
// prostor ali stavba tega zavoda ali oddelka:   tudi vse popoldneve dela v inštitutu
2. zavod ali ustanova za proučevanje in delovanje na kakem področju:   kozmetični inštitut ; inštitut za zunanjo trgovino
// zavod ali ustanova za proučevanje določenih bolezni in zdravljenje bolnikov:   onkološki inštitut ; inštitut za pljučne bolezni
3. zastar.  ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo; dom :   stanuje v inštitutu / gojenci industrijskega inštituta

inštitútka   tudi  institútka -e ž ( ȗ )
zastar.  učenka, ki stanuje v (dijaškem) domu:   mlade inštitutke ; zardel je kot kaka inštitutka

inštitútski   tudi  institútski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na inštitut:   inštitutski prostori ; inštitutska knjižnica / inštitutsko delo / inštitutska disciplina, oskrba  domska

inštruíranje   tudi  instruíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od inštruirati:   preživljati se z inštruiranjem / inštruiranje popisovalcev

inštruírati   -am  tudi  instruírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. poučevati izven šole:   inštruirati dijaka / inštruirati angleščino in francoščino
2. dajati navodila, napotke (za delo, dejavnost), poučevati:   inštruirati popisovalce v izpolnjevanju obrazcev

inštrúkcija   tudi  instrúkcija -e ž ( ú )
1. poučevanje izven šole:   dobiti, imeti, prevzeti inštrukcije ; preživljati, vzdrževati se z inštrukcijami / pog.  dajati inštrukcije  inštruirati
2. nav. mn.  navodilo, napotek (za delo, dejavnost):   dati, dobiti, prejeti inštrukcije ; zahtevali so pisne inštrukcije ; inštrukcija za poslovanje / aparatu so priložene podrobne inštrukcije
 
rač.  inštrukcije za računalnik  nekdaj  ukazi

inštrukcíjski   in  inštrúkcijski  tudi  instrukcíjski  in  instrúkcijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na inštrukcijo:   inštrukcijski zaslužek inštrukcijsko delo / inštrukcijski prostor ; inštrukcijski rok

inštruktáža   tudi  instruktáža -e ž ( ȃ )
publ.  dajanje navodil, napotkov (za delo, dejavnost), poučevanje:   opravljati inštruktažo ; tehniška inštruktaža delavcev ; inštruktaža za popisovalce

inštrúktor   tudi  instrúktor -ja m ( ú )
1. kdor poučuje izven šole:   dobiti, najeti inštruktorja ; imeti inštruktorja za matematiko / (avtomobilski) inštruktor  kdor uči voziti avtomobil
2. navadno s prilastkom  kdor daje navodila, napotke (za delo, dejavnost):   finančni, tehnični inštruktor
3. šport.  nižje kvalificiran strokovnjak za določeno športno panogo:   inštruktor letenja, padalstva ; inštruktor za odbojko
♦ 
voj.  vojaški inštruktor  častnik strokovnjak za določeno področje v rodu vojske, ki poučuje vojake tuje armade

inštrúktorica   tudi  instrúktorica -e ž ( ú )
1. ženska, ki poučuje izven šole:   profesor ji je nasvetoval inštruktorico za latinščino
2. navadno s prilastkom  kdor daje navodila, napotke (za delo, dejavnost):   igralska inštruktorica / inštruktorica matematike
3. šport.  nižje kvalificirana strokovnjakinja za določeno športno panogo:   plesna, smučarska inštruktorica ; inštruktorica aerobike, fitnesa, pilatesa ; inštruktorica za vadbo
♦ 
voj.  vojaška inštruktorica  častnica strokovnjakinja za določeno področje v rodu vojske, ki poučuje vojake tuje armade

inštrúktorski   tudi  instrúktorski -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na inštruktorje:   inštruktorski honorar ; inštruktorsko delo / inštruktorske obveznosti / inštruktorska skupina

inštrument   ipd. gl. instrument 2 ipd.

intabulácija   -e ž ( á )
pravn.  dokončni vpis sprememb v zemljiški knjigi na podlagi listin; vknjižba

intabulírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn.  dokončno vpisati spremembe v zemljiški knjigi na podlagi listin; vknjižiti :   intabulirati dolg ; intabulirati se na hišo

intákten   -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. nedotaknjen , nepoškodovan :   pohištvo je popolnoma intaktno / ona je intaktna  nedolžna

intárzija   -e ž ( á )
okrasni vložek v lesu, zlasti iz drugobarvnega lesa:   delati, vdelati intarzije ; okrasiti z intarzijami ; marmorne intarzije ; intarzija iz ebenovine ; omara z intarzijami
// obrt.  tehnika izdelovanja podob s takimi vložki:

intárzijski   -a -o  ( á )
pridevnik od intarzija:   intarzijska tehnika

intarzíran   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž.  ki ima intarzijo:   intarziran predalčnik ; intarzirana mizica, skrinja

integrácija   -e ž ( á )
povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto, združevanje:   težiti k integraciji ; nekateri so se zavzemali za jezikovno in kulturno integracijo jugoslovanskih narodov ; integracija evropskih držav v bloke / gospodarska integracija ; politična integracija  integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih / odločiti se za integracijo podjetij ; integracija samostojnih obratov s tovarno  združitev, spojitev
 
publ.  integracija priseljencev v družbeno življenje  vključevanje
 
ekon.  horizontalna integracija  integracija podjetij na isti proizvodni stopnji ; vertikalna integracija  integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah ; psih.  integracija osebnosti  povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto

integracíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na integracijo:   integracijski načrt, proces / integracijske težnje / integracijska skupnost
 
mat.  integracijski interval  interval, na katerem se računa določeni integral

integrál   -a m ( ȃ )
1. mat.  funkcija, dobljena z integriranjem:   računati integral ; integral funkcije ; meja integrala ; znak integrala / določeni integral  z določenima mejama ; nedoločeni integral  s spremenljivo zgornjo mejo
2. knjiž. celota , skupnost :   portretno slikarstvo je z integralom vseh portretov dalo jasno podobo dobe

integrálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu; cel , celoten :   poznamo le odlomke dela, integralni tekst ni znan ; integralna narodna kultura / publ.  za to še nimamo integralnega kriterija  enotnega, skupnega / knjiž.  integralna osebnost  skladna, harmonična
2. v zvezi integralni del   del, potreben za obstoj ali popolnost česa, sestavni del:   izobraževalne in raziskovalne ustanove so pomemben integralni del družbene kulture ; kolonije so postale takrat integralni del državnega ozemlja
♦ 
ekon.  integralna franšiza  pogodbeno določeni znesek, do katerega zavarovalnica škode ne poravna, nad tem zneskom pa jo poravna v celoti ; mat.  integralni račun  računanje, ki temelji na integriranju funkcij ; integralna enačba  enačba, v kateri nastopajo integrali funkcije

integralíst   -a m ( ȋ )
knjiž.  pristaš integralizma:   pisanje in ravnanje integralistov

integralístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na integraliste ali integralizem:   integralistična ideja, smer

integralízem   -zma m ( ī )
knjiž.  težnja po združevanju, povezovanju:   zagovorniki kulturnega integralizma

integrálnost   -i ž ( ȃ )
publ. neokrnjenost , celotnost :   obvarovati teritorialno integralnost / spoštovati integralnost držav

integratíven   -vna -o prid. ( ȋ )
publ. združevalen , povezovalen :   stanovanjska skupnost je integrativen vmesni člen med posamezniki in širšo skupnostjo / integrativni proces

integrátor   -ja m ( ȃ )
teh.  priprava za merjenje ploščin pod krivuljo:   integrator in planimeter

integríranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od integrirati:   integriranje družbenih funkcij / integriranje podjetij / integriranje in odvajanje funkcij

integrírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. povezovati posamezne dele, enote v večjo celoto, združevati:   zveza integrira s svojim delovanjem vse napredne skupine ; svet se z razvojem komunikacij manjša in vedno bolj integrira / podjetji se nameravata iz ekonomskih razlogov integrirati
 
publ.  integrirati se v sedanjost  vključiti se vanjo, prilagoditi se ji
2. mat.  iskati iz dane funkcije novo funkcijo, katere odvod je enak dani funkciji:   integrirati funkcijo

integritéta   -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. popolnost , skladnost :   človekova notranja integriteta ; integriteta osebnosti
2. publ. neokrnjenost , celotnost :   boriti se za teritorialno integriteto / kršiti, spoštovati državno integriteto

intelékt   -a m ( ẹ̑ )
knjiž. um , razum :   imeti kritičen intelekt ; človek velikega intelekta / ravnati se po intelektu, ne po instinktu / pooseb.  to so dognali veliki intelekti

intelektuálec   -lca m ( ȃ )
kdor opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo; umski delavec , razumnik :   intelektualci so proti sklepu protestirali ; sodelovanje intelektualcev in delavcev ; pisatelji, umetniki in drugi intelektualci

intelektuálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na intelekt; umski , razumski :   za to delo je potreben velik intelektualni napor ; intelektualni razvoj ; intelektualna dejavnost, sposobnost, svoboda / emocionalne in intelektualne prvine v pesmi / intelektualni delavci ; intelektualno delo
// nanašajoč se na intelektualce, razumniški:   intelektualni poklici ; intelektualna elita

intelektualístičen   -čna -o prid. ( í )
knjiž. razumski :   roman je zelo abstrakten, intelektualističen ; intelektualistična umetnina / intelektualistični slikar
// nav. ekspr.  nanašajoč se na intelektualce ali intelektualizem:   intelektualistična morala / tako gledanje je intelektualistično

intelektualizácija   -e ž ( á )
glagolnik od intelektualizirati:   intelektualizacija umetniškega dela / intelektualizacija človeka

intelektualízem   -zma m ( ī )
knjiž.  uveljavljanje, poudarjanje uma, razuma v kaki dejavnosti, zlasti ustvarjalni, razumskost:   v pesnikovi zbirki se očitno razodeva intelektualizem ; zanikati intelektualizem ; abstraktni intelektualizem v romanu je zelo enostranski / ekspr.  to je sad golega, suhega intelektualizma
♦ 
filoz.  filozofska smer, ki daje pri procesu spoznavanja intelektu prednost pred čustvom, hotenjem

intelektualizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  uveljavljati, poudarjati um, razum v kaki dejavnosti:   intelektualizirati literarno ustvarjanje / proizvodno delo so začeli vedno bolj intelektualizirati

intelektuálka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo; umska delavka , razumnica :   njegova žena je intelektualka

intelektuálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost intelektualnega:   intelektualnost znanstvenega sloga / dvomiti o svoji intelektualnosti

intelektuálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na intelektualce, razumniški:   intelektualski krogi, poklici ; intelektualska družba / ekspr.  intelektualski odnos do podeželja

intelektuálstvo   -a s ( ȃ )
knjiž.  sloj intelektualcev, intelektualci:   v članku je napadel intelektualstvo

inteligénca   -e ž ( ẹ̑ )
1. nadarjenost za umske dejavnosti:   za tako delo je potrebna velika inteligenca ; s hitro rešitvijo problema je izpričala svojo inteligenco ; izredna, naravna inteligenca ; pomanjkanje, preizkus inteligence / s svojo inteligenco je takoj dojel, za kaj gre  bistroumnostjo, bistrostjo
2. sloj inteligentov, inteligenti:   nove ideje so se med inteligenco hitro razširile ; napredna inteligenca ; velik del inteligence se je pridružil nastajajočemu gibanju / humanistična in tehnična inteligenca

inteligénčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na inteligenco:   inteligenčna raven, stopnja, struktura / inteligenčni test  ugotavljanje stopnje umske razvitosti ali naloge za to ugotavljanje / inteligenčni naraščaj, sloj / inteligenčni poklici
 
psih.  inteligenčni kvocient  s številom izraženo razmerje med starostjo in stopnjo umske razvitosti

inteligènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj, izobraženec:   nazori, sloj inteligentov ; ročni delavci in inteligenti / med tamkajšnjimi inteligenti je le malo intelektualcev

inteligénten   -tna -o prid. , inteligéntnejši  ( ẹ̑ )
nadarjen za umske dejavnosti:   inteligenten človek ; v vsaki situaciji se znajde, je zelo inteligenten ; nadpovprečno inteligenten dijak ; njegova mati je naravno inteligentna / kot inteligentno bitje se mora zavedati nesmiselnosti tega dejanja / v razredu je nekaj zelo inteligentnih učencev  bistroumnih, bistrih / psi te pasme so zelo inteligentni
 
psih.  povprečno inteligenten človek  človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110
// ki vsebuje, izraža inteligenco:   lep in inteligenten obraz / zastavljati zahtevna, inteligentna vprašanja

inteligêntka   tudi  inteligéntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj, izobraženka:   inteligentke so bile o stvari drugačnega mnenja

inteligéntnost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost inteligentnega človeka:   v tem delu se kaže avtorjeva izredna inteligentnost ; preizkušati otrokovo inteligentnost ; njegovo visoko čelo je razodevalo inteligentnost / s svojo inteligentnostjo je problem takoj razumel  bistroumnostjo, bistrostjo / naravna inteligentnost  inteligenca / inteligentnost njegovega vprašanja
 
psih.  kvocient inteligentnosti  inteligenčni kvocient

inteligéntnosten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na inteligentnost:   inteligentnostna stopnja / inteligentnostni test  inteligenčni test
 
psih.  inteligentnostni količnik  inteligenčni kvocient

inteligêntski   tudi  inteligéntski -a -o prid. ( ē; ẹ̄ )
nanašajoč se na inteligente; izobraženski :   inteligentski poklici ; inteligentska družba / inteligentska plast

inteligibílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. razumljiv , doumljiv :   inteligibilna teorija
 
filoz.  ki se spoznava samo z razumom

inténca   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. težnja , nagnjenje , usmerjenost :   razumeti pisateljeve intence / osnovna intenca knjige je vzbuditi večje zanimanje za to problematiko

inténcija   -e ž ( ẹ́ )
knjiž. težnja , nagnjenje , usmerjenost :   razumeti umetnikove intencije ; ustvarjalne intencije ; intencije mlade generacije ; v delu se jasno kažejo avtorjeve intencije, da bi objektivno prikazal osrednji lik / narediti kaj iz lastnih intencij / igralci so formirali vloge po režiserjevi intenciji  zamisli, konceptu
// namen , namera :   osnovna intencija resolucije je vzbuditi večje zanimanje za to problematiko
♦ 
rel.  (mašna) intencija  honorar za mašo, ki naj jo opravi duhovnik po plačnikovem namenu

inténcijski   tudi  intencíjski -a -o prid. ( ẹ́; ȋ )
nanašajoč se na intencijo:   intencijski vplivi / intencijska knjiga  knjiga z vpisanimi (mašnimi) intencijami

intencionálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na intencijo:   intencionalno znanstveno raziskovanje / intencionalen vpliv / intencionalna morala
 
ped.  intencionalno vzgajanje  vzgajanje z določenim ciljem
2. filoz.  usmerjen, naravnan k predmetu spoznavanja:   intencionalno mišljenje / intencionalni predmet

intencionalízem   -zma m ( ī )
filoz.  nazor, da je zavest usmerjena, naravnana k predmetu spoznavanja:

intencionálnost   -i ž ( ȃ )
1. knjiž.  lastnost intencionalnega:   intencionalnost raziskovanja
2. filoz.  usmerjenost, naravnanost zavesti k predmetu spoznavanja:   Husserlova ideja intencionalnosti / intencionalnost zavesti

intendánca   -e ž ( ȃ )
1. voj. žarg.  intendantska služba:   intendanca jim je preskrbela vse potrebno za pohod
2. zastar.  uprava gledališča:   prevzeti intendanco / takratna intendanca je uvrstila v repertoar več domačih del

intendánčen   -čna -o prid. ( ȃ )
intendantski :   v partizanih je pomagal organizirati intendančno službo / režiser je opravljal tudi intendančne posle

intendánt   -a m ( ā á )
1. voj.  častnik, ki vodi oskrbovanje vojaških enot:   četni intendant ; posli, služba intendantov
2. zastar.  upravnik gledališča:   intendant je sprejel dramo v program
♦ 
zgod.  predstojnik velike upravne enote Ilirskih provinc

intendántski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na intendante ali intendanco:   intendantski častnik / intendantska vojaška akademija ; intendantska služba  služba za oskrbovanje vojaških enot / režiser je opravljal tudi intendantske posle

intendantúra   -e ž ( ȗ )
v stari Jugoslaviji in med narodnoosvobodilnim bojem  upravni organ za oskrbovanje vojaških enot:   brigadna, divizijska intendantura
// poslopje tega organa:   proslava je bila pred intendanturo

intenzificírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
intenzivirati :   intenzificirati delo / intenzificirati industrializacijo

intenzifikácija   -e ž ( á )
glagolnik od intenzificirati:   intenzifikacija študija ; intenzifikacija političnega življenja / intenzifikacija poljedelstva, proizvodnje / intenzifikacija doživetja

intenzitéta   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. intenzivnost :   intenziteta dela / duhovna intenziteta  moč / intenziteta čustva, doživetja  moč / intenziteta barv  izrazitost
 
meteor.  intenziteta padavin  jakost padavin

intenzitéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na intenziteto:   intenzitetne razlike med sevanji

intenzíven   -vna -o prid. , intenzívnejši  ( ȋ )
1. ki poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo:   intenziven študij ; igralec je presenetil publiko s svojo prepričljivo in intenzivno igro ; intenzivna oblika raziskovanja ; intenzivno delo, razmišljanje / glasbeno udejstvovanje dela njegovo življenje še intenzivnejše
// ki teži po boljši izkoriščenosti in kvaliteti:   intenzivna proizvodnja ; intenzivno obdelovanje / intenzivno gospodarjenje z gozdovi / intenzivni nasadi, sadovnjaki
2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom močen , velik :   njegov vpliv je zelo intenziven ; intenzivna bolečina  huda ; intenzivno doživetje / v tem mestu je kulturno življenje zelo intenzivno / intenzivna svetloba ; rdeča barva je najbolj intenzivna  izrazita
♦ 
agr.  intenzivno poljedelstvo  poljedelstvo, ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine ; ekon.  intenzivno gospodarstvo  gospodarstvo, ki v razmerju do zaposlene delovne sile uporablja veliko kapitala ; med.  intenzivna nega  nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja ; šol.  intenzivni tečaj  tečaj z zgoščenim, zelo hitrim učenjem ; intenzivni tečaj angleščine

intenzivíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od intenzivirati:   intenziviranje dela, učenja / intenziviranje obdelovanja, proizvodnje / potreba po intenziviranju stikov med obema deželama

intenzivírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delovati na kaj tako, da poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo:   intenzivirati delo, proces, študij
// težiti za boljšo izkoriščenostjo in kvaliteto:   intenzivirati obdelovanje, proizvodnjo
2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom večati 1 , stopnjevati :   razburjanje mu je bolečine še intenziviralo / intenzivirati kulturno življenje

intenzívnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost intenzivnega:   povečevati intenzivnost dela, študija / vprašanja se je lotil z veliko intenzivnostjo / intenzivnost obdelovanja / knjiž.:  takrat je bil na višku svoje življenjske intenzivnosti  moči ; intenzivnost čustva, doživetja  moč / intenzivnost barv  izrazitost

intenzívnosten   -tna -o  ( ȋ )
pridevnik od intenzivnost:   intenzivnostna stopnja

inter...   ali  ínter...  predpona v sestavljenkah  ( ȋ )
1. za izražanje obstajanja česa med čim:   intercelularen, interglacial, interlinearen, interplanetaren
2. za izražanje odnosa, razmerja med čim:   interkonfesionalen, internacionalen
3. za izražanje vstavljanja, vrivanja v kaj:   interfoliirati, interpolacija

interákcija   -e ž ( á )
knjiž.  sodelovanje, medsebojno vplivanje:   privesti do interakcije med delavci in vodilnim osebjem ; medsebojna interakcija ; interakcija človeka s človekom ; delo je rezultat interakcije mnogih ljudi / doseči kaj v interakciji z oblastjo
 
aer.  interakcija  medsebojno aerodinamično vplivanje teles ; interakcija delov letala ; fiz.  interakcija  medsebojno delovanje delcev, polj ; elektromagnetna interakcija ; soc.  družbena interakcija  medsebojno delovanje ali vplivanje med posamezniki ali skupinami

ínteraktíven   -vna -o prid. ( ȋ-ȋ )
1. ki uporabniku omogoča aktivno udeležbo pri delu z uporabniškim programom:   interaktivni medij, video ; interaktivna televizija / interaktivna tabla  elektronska tabla, navadno povezana z računalnikom in projektorjem, ki deluje kot zaslon na dotik, pametna tabla
2. nanašajoč se na aktivno udeležbo uporabnika:   interaktivni tečaj za učenje nemškega jezika ; interaktivna igrača ; interaktivna razstava / interaktivna umetnost
3. nanašajoč se na sodelovanje, medsebojno vplivanje:   interaktivno delo s študenti

ínteraktívnost   -i ž ( ȋ-ȋ )
1. rač.  kar uporabniku omogoča aktivno udeležbo pri delu z uporabniškim programom:   interaktivnost računalniškega programa
2. aktivna udeležba uporabnika:   interaktivnost v sodobni umetnosti
3. sodelovanje, medsebojno vplivanje:   interaktivnost v političnem dialogu

interceluláren   -rna -o prid. ( ȃ )
biol.  ki je med celicami; medceličen :   intercelularni prostor ; intercelularna snov  medceličnina

intercesíja   in  intercésija -e ž ( ȋ; ẹ́ )
pravn.  prevzem obveznosti od druge osebe ali poroštvo zanjo:   prepoved intercesije
♦ 
zgod.  intercesija  pri starih Rimljanih  posredovanje ljudskega tribuna v posameznih javnih, upravnih primerih

intercity   -ja  [ íntersíti m ( ȋ-ȋ )
hiter, udoben vlak, ki ustavlja samo na pomembnejših postajah:   vozovnice za intercity / vlak intercity ; v prid. rabi:  intercity vlak

ínterdentálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
ki je, obstaja med zobmi, medzoben:   interdentalni prostor
 
jezikosl.  interdentalni soglasnik  soglasnik, ki se tvori s konico jezika ob sekalcih

interdíkt   -a m ( ȋ )
rel.  prepoved opravljanja bogoslužja:   izreči interdikt nad kom ; zagroziti mestu z interdiktom

ínterdisciplináren   -rna -o prid. ( ȋ-ȃ )
nanašajoč se na več znanstvenih disciplin, ved:   interdisciplinarno raziskovanje / interdisciplinarni študij ; interdisciplinarno posvetovanje

ínterdisciplinárnost   -i ž ( ȋ-ȃ )
značilnost interdisciplinarnega:   program temelji na interdisciplinarnosti ; interdisciplinarnost študija ; načelo interdisciplinarnosti

interégnum   tudi  interrégnum -a m ( ẹ̑ )
knjiž.  stanje v državi po prenehanju dotedanje vlade, oblasti in pred začetkom nove; medvladje :   nastopil je interegnum ; pren.  interegnum v gledališču

intêren   -rna -o prid. ( ȇ )
1. namenjen samo določeni skupini ljudi, zlasti v okviru ustanove, podjetja, nejaven:   nekatere tovarne oblačil prirejajo interne modne revije ; na interno predvajanje filma so povabili kritike in filmske delavce / podjetje je izdalo interne predpise za poslovanje / interna seja  tajna, zaprta ; interna zabava
2. ki je v zvezi z notranjimi organi:   iti na interni pregled / interna klinika  klinika za notranje bolezni
3. ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju, notranji:   interni in eksterni sodelavci inštituta / interni učenec  nekdaj  učenec, ki stanuje v internatu svoje šole
4. ki je znotraj kake celote; notranji :   obnovili bodo interni del hiše / interna oprema stavbe / knjiž.  to delo je nastalo iz interne nujnosti  notranje, duševne
♦ 
med.  interne bolezni  notranje bolezni ; interna medicina  veda o zdravljenju notranjih organov ; ptt  interna (telefonska) številka  številka posameznega telefonskega aparata zasebne telefonske centrale ; šol.  interni zavod  nekdaj  internat

interès   tudi  interés -ésa m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
1. nav. mn.  kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist 2 tu se naši in njihovi interesi križajo ; njuni interesi se ujemajo ; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi ; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti ; družbeni, gospodarski, javni interesi ; materialni, trgovski interesi
2. navadno s prilastkom  kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist 2 braniti, zastopati interese vseh državljanov ; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu  vam v korist, v prid
 
pravn.  pravni interes  pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist
3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu   izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja:   delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti  zaradi varnosti
4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje , nagnjenje :   imeti, kazati interes ; vzbujati komu interes za kaj ; ima velik interes za glasbo ; znanstveni interesi
// potreba , želja :   nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj  si ga želijo, se zavzemajo zanj
5. ed., zastar. obresti 1 posojilo mu prinaša dosti interesa
● 
publ.  kakšen interes ima, da širi takšne govorice  kaj namerava, kaj hoče doseči s tem ; publ.  film je vzbudil izreden interes občinstva  veliko zanimanje, velik odziv ; publ.  delati kaj z velikim interesom  z veliko zavzetostjo, vnemo

interesánten   -tna -o prid. , interesántnejši  ( ȃ )
1. s širokim pomenskim obsegom  ki zaradi posebnih, navadno pozitivnih lastnosti vzbuja zanimanje ali pozornost, zanimiv:   interesanten moški ; njegova žena je zelo interesantna / interesanten obraz ; interesantna glava / to je najinteresantnejši del romana ; interesanten primer, problem / interesanten domislek  duhovit, nenavaden
2. publ., navadno v povedni rabi, v zvezi z za   od katerega se glede na kak kriterij pričakuje uspeh, korist, primeren:   scenarija ne bodo realizirali, ker za to filmsko podjetje ni interesanten ; ti kraji so za turizem interesantni samo zaradi prenočišč

interesántnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost interesantnega, zanimivost:   kljub interesantnosti lika nas njena igra ni zadovoljila / želeti si interesantnosti  interesantnih dogodkov

interésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na interes:   neredko je prišlo med njimi do interesnih nasprotij / ta zvrst literature je omejena na določen interesni krog ; interesna usmerjenost mladine / samoupravna interesna skupnost  v socializmu  skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese
// publ., v zvezi interesna sfera   ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv:   razdeliti svet na interesne sfere ; boj velesil za interesne sfere / vključiti deželo v svojo interesno sfero ; pren., ekspr.  dekle ni več v njegovi interesni sferi
♦ 
ekon.  interesna skupnost  več samostojnih (gospodarskih) organizacij z medsebojnim dogovorom o deležih pri skupni dejavnosti in dobičku, koristih ki iz nje izhajajo ; psih.  interesni test  test za ugotavljanje posameznikovega zanimanja, nagnjenja ; šol.  interesni krožki  krožki, ki se ustanovijo, delujejo glede na zanimanje učencev

interesènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
navadno v zvezi z za   kdor si prizadeva, se zavzema za kaj, navadno za pridobitev česa:   tudi on je interesent za parcelo ; število interesentov za stanovanje je precej naraslo / agrarni interesent  v socializmu  ki se ob agrarni reformi poteguje za dodelitev zemlje / z oslabljenim pomenom:  interesenti lahko dobijo knjižno zbirko na obroke ; za službo se je priglasilo veliko interesentov  prosilcev

interesêntka   tudi  intereséntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
navadno v zvezi z za   ženska, ki si prizadeva, se zavzema za kaj, navadno za pridobitev česa:   interesentka za parcelo / z oslabljenim pomenom:  interesentke naj se zglasijo na upravi podjetja ; velja za edino resno interesentko

interesíranec   -nca m ( ȋ )
zastar. interesent :   prijavilo se je veliko interesirancev

interesírati   -am nedov. ( ȋ )
navadno s smiselnim osebkom v tožilniku  imeti, kazati zanimanje, nagnjenje za kaj, zanimati:   glasba ga ne interesira ; študiral bo kemijo, ker ga zelo interesira ; interesira se za politiko / ne pripoveduj mi o tem, me nič ne interesira

ínterfat   -a m ( ī )
zastar.  nabrano spodnje krilo, ki se v pasu priveže:

interferénca   -e ž ( ẹ̑ )
1. fiz.  pojav, ki nastane z združevanjem dveh ali več valovanj enake frekvence:   pri interferenci lahko nastane ojačeno valovanje ; interferenca svetlobe, zvoka
2. knjiž. križanje , prepletanje :   interference, ki obstajajo med znanostjo in umetnostjo

interferénčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na interferenco:   interferenčna barva ; interferenčne merilne metode / interferenčna slika  skupina svetlih in temnih prog ali kolobarjev, ki nastane pri interferenci svetlobnih curkov

interferírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
fiz.  združevati se z valovanjem ali valovanji enake frekvence:   elektromagnetno valovanje interferira / valovanji interferirata

interferométer   -tra m ( ẹ̄ )
fiz.  priprava za merjenje na osnovi interference svetlobe, radijskih valov:   meritve majhnih premikov z interferometrom

interferón   -a m ( ọ̑ )
biol.  beljakovinska snov, ki jo proizvajajo celice za obrambo proti virusom:   spodbuditi izločanje interferona

interfoliírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
biblio.  vstaviti in uvezati v knjigo prazne liste:   interfoliirati slovar

interfón   -a m ( ọ̑ )
elektr.  naprava za telefonsko zvezo med oddelki kakega podjetja, ustanove, letala:   vključiti interfon / govoriti, poklicati po interfonu

ínterglaciál   -a m ( ȋ-ȃ )
geol.  vsaka od toplejših dob med dvema poledenitvama, medledena doba:   favna interglaciala

ínterglaciálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
nanašajoč se na interglacial:   interglacialni sedimenti / interglacialna doba  interglacial

interiêr   tudi  interjêr -a  tudi  -ja m ( ȇ )
knjiž.  notranjost, notranjščina (stavbe):   oblikovati interier in eksterier hiše ; gledališki interier z modernim avditorijem, hodniki in garderobami
// notranja oprema:   intimen, meščanski interier ; interier dvorane je izrazito baročen
♦ 
film.  posnetek, narejen v ateljeju ; um.  upodobitev dogajanja v zaprtem prostoru

ínterim   tudi  interím -a m ( ȋ; ȋ )
knjiž.  začasna rešitev:   vprašanje so uredili z interimom
♦ 
zgod.  augsburški interim  odlok državnega zbora v Augsburgu leta 1548, po katerega določilih naj se do cerkvenega zbora rešujejo sporna verska vprašanja

interímen   in  ínterimen -mna -o prid. ( ȋ; ȋ )
knjiž. začasen , prehoden 1 to je interimen ukrep / izdati interimni potni list

interiorizácija   -e ž ( á )
glagolnik od interiorizirati:   interiorizacija družbenih vrednot in norm

interiorizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
publ.  narediti, da postane kaj notranje, osebno, ponotranjiti:   človek mora interiorizirati kriterije etičnega presojanja / vsak razred interiorizira svoje materialne pogoje

interjékcija   -e ž ( ẹ́ )
jezikosl. medmet

interjer   gl. interier

interkaláren   -rna -o prid. ( ȃ )
fin., navadno v zvezi interkalarne obresti   obresti investicijskega posojila od začetka uporabe posojila do pogodbeno dogovorjenega začetka obratovanja investicijskega objekta:   oprostitev plačevanja interkalarnih obresti
♦ 
bot.  interkalarna rast  rast ob ponovni delitvi celic na že oblikovanih organih, vmesna rast

interkóm   -a m ( ọ̑ )
elektr.  naprava za telefonsko, televizijsko zvezo med oddelki kakega podjetja, ustanove, letala:   podjetje ima interkom / sporočiti po interkomu / govoriti v interkom

ínterkonfesionálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
nanašajoč se na več veroizpovedi, ver, medverski:   interkonfesionalni sestanki / interkonfesionalna šola

ínterkontinentálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
medcelinski :   interkontinentalni zračni prevoz ; interkontinentalne proge / interkontinentalni stiki / interkontinentalna raketa

ínterkultúren   -rna -o prid. ( ȋ-ȗ )
1. ki je, obstaja med različnimi kulturami, navadno na določenem ozemlju; medkulturen :   interkulturni dialog ; interkulturna komunikacija ; konflikti v interkulturnih situacijah
2. nanašajoč se na več različnih kultur, navadno na določenem ozemlju:   interkulturni študij ; interkulturna vzgoja ; interkulturno društvo

ínterkultúrnost   -i ž ( ȋ-ȗ )
1. kar je, obstaja med različnimi kulturami, navadno na določenem ozemlju; medkulturnost :   učiti otroke interkulturnosti
2. medsebojni vplivi, prepletanje več različnih kultur na določenem ozemlju:   multikulturnost in interkulturnost

ínterlineáren   -rna -o prid. ( ȋ-ȃ )
knjiž. medvrsten :   interlinearni pripisi

interlúdij   -a m ( ú )
glasb.  instrumentalni odlomek v vokalno-instrumentalnem ali glasbenem odrskem delu:   interludij pred zaključnim prizorom / med posameznimi spevi je improviziral na orglah kratke interludije
// krajša instrumentalna skladba:   interludij za orgle

intermédij   -a m ( ẹ́ )
gled.  kratko koreografsko, glasbeno, dramsko delo, vrinjeno v odrsko uprizoritev:   plesni intermedij

intermezzo   -a  [ intermédzo m ( ẹ̑ )
1. glasb.  obsežnejši instrumentalni odlomek v operi:   intermezzo med prvim in drugim dejanjem / instrumentalni intermezzo ; pren.  pisatelj se v delu osebno izpoveduje v številnih intermezzih
// krajša instrumentalna skladba:   klavirski intermezzo
2. navadno s prilastkom  doba, navadno krajša, za katero je značilno drugačno stanje, kot je bilo prej ali kasneje:   to je bil neorganski intermezzo v zgodovini slikarstva / intermezzo francoske okupacije ; intermezzo nove romantike v pesnikovem delu / knjiž.  to je bil mučen intermezzo  pojav, dogodek

intermiténten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. pretrgan , prekinjen , nepovezan :   intermitentno delo
 
geogr.  intermitentni studenec  studenec, ki v določenih časovnih presledkih izvira in presiha oziroma oslabi, presihajoči studenec ; med.  intermitentna mrzlica  mrzlica, pri kateri temperatura zelo niha

internácija   -e ž ( á )
prisilno bivanje pod nadzorstvom na določenem mestu, navadno v taborišču:   posledice internacije / odpeljati, poslati v internacijo ; med vojno je bil dve leti v internaciji / skrival se je, ker se je bal internacije

internacíjski   in  internácijski -a -o prid. ( ȋ; á )
nanašajoč se na internacijo:   internacijsko taborišče / nerad se spominja svojih internacijskih let

internacionála   -e ž ( ȃ )
1. polit.  mednarodno združenje delavskih političnih organizacij:   kongres internacionale / Socialistična internacionala  mednarodno združenje socialnodemokratskih strank
 
zgod.  Prva [I.] internacionala  od leta 1864 do leta 1878 ; Druga [II.] internacionala  mednarodno združenje socialističnih organizacij od 1889 do 1914 ; Tretja [III.] internacionala  ali  Komunistična internacionala  mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943
2. mednarodna proletarska himna:   zaigrati, zapeti internacionalo
3. publ., s prilastkom  mednarodna skupnost ljudi z enakimi cilji, interesi:   duhovna, kulturna internacionala / slabš.  črna internacionala  Katoliška cerkev, pristaši klerikalizma

internacionálec   -lca m ( ȃ )
1. pog. internacionalist :   gibanje internacionalcev
2. šport. žarg.  tekmovalec, ki nastopa na mednarodnih tekmovanjih kot reprezentant svoje države; tekmovalec mednarodnega razreda :   nogometni internacionalec

internacionálen   -lna -o prid. ( ȃ )
mednaroden 2 internacionalni odnosi, stiki ; internacionalna trgovina ; internacionalno tržišče / internacionalna organizacija, zveza ; internacionalne brigade v španski državljanski vojni / internacionalno tekmovanje
 
pravn.  internacionalno pravo  mednarodno pravo

internacionalíst   -a m ( ȋ )
pristaš internacionalizma:   bil je humanist in internacionalist ; naloge internacionalistov

internacionalístičen   -čna -o prid. ( í )
1. nanašajoč se na internacionaliste ali internacionalizem:   internacionalistične dolžnosti ; internacionalistična pomoč, zavest
2. internacionalen , mednaroden 2 internacionalistični odnosi, stiki

internacionalizácija   -e ž ( á )
glagolnik od internacionalizirati:   internacionalizacija problema / sporazum o internacionalizaciji mesta, ozemlja

internacionalízem   -zma m ( ī )
1. politična smer, ki si prizadeva za sodelovanje med narodi, državami na osnovi priznanja neodvisnosti in enakopravnosti:   pravilno pojmovanje internacionalizma / proletarski internacionalizem  ki si prizadeva za solidarnost delavcev vseh dežel ; socialistični internacionalizem  v socializmu  ki si prizadeva za sodelovanje med socialističnimi državami v mednarodnih odnosih
2. mednarodnost :   internacionalizem kulture
♦ 
jezikosl.  beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih, mednarodni izraz

internacionalizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. razširiti med več držav:   internacionalizirati oboroženo intervencijo, vojno
2. po mednarodnem dogovoru dati kaj v uporabo, upravljanje več državam:   internacionalizirati mesto, pristanišče
3. publ.  napraviti, da se kaj obravnava, rešuje v mednarodnih komisijah, organizacijah:   internacionalizirati problem narodnostnih manjšin

internacionálnost   -i ž ( ȃ )
mednarodnost :   internacionalnost umetnosti / internacionalnost ni v nasprotju z narodno zavednostjo

internát   -a m ( ȃ nekdaj
ustanova, ki omogoča učencem bivanje in daje oskrbo, dom:   šola ima tudi svoj internat ; stanovati v internatu ; upravnik internata / dijaški, študentski, vajenski internat

internátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na internat:   internatski prostori / internatska disciplina, oskrba, vzgoja / poznata se še iz internatskih let

ínternét   -a m ( ȋ-ẹ̑ )
1. svetovno računalniško omrežje, ki s pomočjo posebne strojne in programske opreme uporabnikom omogoča izmenjevanje medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih:   izpolnjen obrazec lahko pošljemo prek interneta ; uporabniki interneta ; dostop do interneta / kabelski internet  ki za prenašanje podatkov uporablja kabelsko televizijsko omrežje ; širokopasovni internet  ki omogoča prenos podatkov z veliko hitrostjo, navadno več kot 1 megabit na sekundo
2. svetovni sistem medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih, ki so med seboj povezane z nadpovezavami; (svetovni) splet :   na internetu razvijajo veliko enciklopedijo ; deskanje po internetu ; v prid. rabi:  internet kavarna  internetna kavarna ; internet storitve  internetne storitve

ínternéten   -tna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
nanašajoč se na internet:   internetna povezava ; internetne storitve ; internetna stran / internetna kavarna

internetizácija   -e ž ( á )
glagolnik od internetizirati:   bančna internetizacija ; internetizacija države, tiska ; projekt internetizacije gostinskih lokalov

internetizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
uvesti internet v delovanje česa:   nekatere razvojne rešitve bodo uporabnikom omogočile internetizirati namenske programe ; internetizirati državno upravo

ínternétnik   -a m ( ȋ-ẹ̑ )
uporabnik interneta:   v prispevkih internetnikov prevladujejo zapiski iz zasebnega življenja

ínternétovec   -vca m ( ȋ-ẹ̑ )
uporabnik interneta:   nekateri internetovci so se pritožili zaradi podražitve dostopa do interneta

ínternétski   -a -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
interneten :   ponudnik internetskih storitev ; internetska stran ; internetsko podjetje

interníranec   -nca m ( ȋ )
kdor je interniran:   trpljenje internirancev ; vrnitev internirancev

interníranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od internirati:   začelo se je interniranje

interníranka   -e ž ( ȋ )
ženska. ki je internirana:   sestanek bivših internirank

internírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
prisiliti koga k bivanju pod nadzorstvom na določenem mestu, navadno v taborišču:   okupatorji so internirali velik del tamkajšnjega prebivalstva ; internirati politične nasprotnike ; internirali so ga v Italijo  odpeljali v internacijo v Italijo

interníst   -a m ( ȋ )
zdravnik specialist za interno medicino:   zdravil ga je znan internist ; napotiti bolnika k internistu ; posvet kardiologov, kirurgov in internistov / specialist internist

internístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na interniste:   internistični kongres / oddelek za internistično prvo pomoč

internístka   -e ž ( ȋ )
zdravnica specialistka za interno medicino:   izjemna internistka z dolgoletnimi izkušnjami ; internistka z onkološkega inštituta / specialistka internistka

internódij   -a m ( ọ́ )
bot.  del stebla med dvema kolencema; člen , členek

ínterogativen   in  interogatíven -vna -o prid. ( ȋ; ȋ )
jezikosl. vprašalen :   interogativni zaimek

ínteroperabílen   -lna -o prid. ( ȋ-ȋ )
ki se da povezati, lahko deluje skladno z drugim; povezljiv :   družba za razvoj in svetovanje na področju interoperabilnih poslovnih aplikacij in informacijskih sistemov
// ki lahko deluje v dveh ali več (različnih) omrežjih:   uvedba interoperabilnih lokomotiv

ínteroperabílnost   -i ž ( ȋ-ȋ )
dejstvo, da je kaj interoperabilno:   interoperabilnost elektronskih cestninskih sistemov

ínterparlamentáren   -rna -o prid. ( ȋ-ȃ )
nanašajoč se na več parlamentov:   interparlamentarni stiki
 
polit.  Interparlamentarna unija  mednarodna organizacija za sodelovanje med parlamenti posameznih držav in za posredovanje v mednarodnih sporih

interpelácija   -e ž ( á )
pravn.  zahteva stranke, skupine poslancev v parlamentu, da minister, vlada odgovori na vprašanja v povezavi s svojo politiko:   dati, vložiti interpelacijo ; razpravljati o interpelaciji / interpelacija v zvezi z delovanjem javne administracije
// polit.  taka zahteva, podana navadno z namenom, da bi minister odstopil, vlada razpadla:   opozicija o interpelaciji zaenkrat še ne razmišlja ; interpelacija zoper ministra za finance ; predlagatelji interpelacije

interpelácijski   in  interpelacíjski -a -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na interpelacijo:   ovreči interpelacijske očitke ; interpelacijska razprava ; interpelacijsko gradivo

interpelánt   -a m ( ā á )
pravn.  kdor interpelira:   interpelant se je zadovoljil s pojasnilom

interpelíranec   -nca m ( ȋ polit.
član vlade, za katerega skupina poslancev zahteva, da se v parlamentu obravnava njegovo delo, navadno z namenom njegove odstavitve:   zavzeti se za interpeliranca ; glasovanje o nezaupnici interpelirancu

interpelírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn.  zahtevati v parlamentu, da minister, vlada odgovori na vprašanja v povezavi s svojo politiko:   pogosto interpelirati / poslanci so interpelirali ministra zaradi ignoriranja izidov referenduma ; pren.  interpelirati župana
// polit.  podati tako zahtevo, navadno z namenom, da bi minister odstopil, vlada razpadla:   interpelirati ministra zaradi afere / uspešno interpelirati vlado

ínterplanetáren   -rna -o prid. ( ȋ-ȃ )
medplanetaren , medplaneten :   interplanetarni prostor / interplanetarna postaja

Ínterpol   in  ínterpol -a m ( ȋ )
mednarodna organizacija policije za odkrivanje, raziskovanje in preprečevanje nepolitičnih kaznivih dejanj:   članice Interpola / pog.  tega tihotapca išče tudi Interpol  pripadniki Interpola

interpolácija   -e ž ( á )
1. knjiž.  v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki; vstavek , vrinek :   izločiti iz rokopisa interpolacije / številne interpolacije v romanu razbijajo strnjenost in preglednost ; pren.  interpolacija delovne prakse med študij navadno ni uspešna
 
pravn., zgod.  namerna sprememba prvotnega zakonskega besedila z dodanim besedilom
2. mat.  računanje vrednosti funkcije v kaki točki na intervalu, če so znane njene vrednosti na koncih intervala:   linearna, parabolična interpolacija

interpolacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na interpolacijo:   interpolacijska raziskovanja / interpolacijski obrazec

interpolátor   -ja m ( ȃ )
knjiž.  kdor vstavi besede ali stavke v prvotno besedilo:   ta del teksta pripisujejo interpolatorju

interpolíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od interpolirati:   takšno interpoliranje ni umestno / linearno interpoliranje  linearna interpolacija

interpolírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. knjiž.  vstaviti besede ali stavke v prvotno besedilo:   odstavek so v dramo interpolirali
2. mat.  računati vrednost funkcije v kaki točki na intervalu, če so znane njene vrednosti na koncih intervala:   linearno interpolirati funkcijo

interprét   -a m ( ẹ̑ )
1. kdor dela, povzroča, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlagalec , tolmač :   nekatere pesmi so delale interpretom velike težave ; objektiven interpret ; naloga interpretov / izviren interpret Puškina
2. kdor umetniško poustvarja
a) dramske like, igralec:   gledalci so zlasti občudovali interpreta Hamleta / interpreti Cankarjeve dramatike ; ta umetnik je eden najboljših interpretov Shakespeara
b) glasbeno delo, izvajalec:   vokalni interpreti ; interpreti zabavne glasbe

interpretácija   -e ž ( á )
1. delanje, povzročanje, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlaga , tolmačenje :   podati interpretacijo pesmi ; nepravilna interpretacija predpisa / estetska, stilna interpretacija literarnega dela / Prešernove pesmi v moderni interpretaciji / publ.:  to je napačna interpretacija društvenega delovanja ; po taki interpretaciji problema ni pričakovati izboljšanja  takem gledanju, pojmovanju
2. umetniško poustvarjanje
a) dramskih likov; igra , igranje :   občudovati interpretacijo glavne igralke ; interpretacija Ofelije / odrska, televizijska interpretacija  uprizoritev, izvedba
b) glasbenega dela, izvajanje:   interpretacija kantate je bila dobra / popevka je v interpretaciji mlade pevke doživela velik uspeh
♦ 
glasb., gled.  aktivna interpretacija  z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela

interpretacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na interpretacijo:   interpretacijska nejasnost / visoka interpretacijska raven ansambla ; velika interpretacijska zmogljivost izvajalcev
 
glasb.  interpretacijske označbe  izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del

interpretatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na interpretacijo:   interpretativna pomanjkljivost / interpretativna zmogljivost igralcev

interpretátor   -ja m ( ȃ )
interpret :   interpretator razvoja francoske revolucije / interpretator zabavnih melodij / interpretator radijskih besedil  bralec

interpretátorka   -e ž ( ȃ )
interpretka :   interpretatorka klasične, zabavne glasbe

interpréter   -ja m ( ẹ̄ )
rač.  program, ki ukaze v izvorni kodi sproti pretvarja v ukaze v strojnem jeziku in sproža njihovo izvajanje, tolmač:   interpreter programskega jezika

interprétinja   -e ž ( ẹ̑ )
interpretka :   igriva interpretinja komičnih vlog ; izvrstna interpretinja ženskih likov / iskrena interpretinja novih skladb ; odlična interpretinja francoske glasbe

interpretíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od interpretirati:   interpretiranje teksta / interpretiranje klasičnih dramskih del, skladb

interpretírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlagati , tolmačiti :   interpretirati zakonske določbe ; profesor interpretira pesnikove prispodobe ; interpretirati literarno besedilo ; logično, znanstveno interpretirati / publ.  te probleme je napačno interpretiral  gledal nanje, jih pojmoval
2. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
a) dramske like, igrati:   interpretirati v Hlapcih Jermana ; igralci so interpretirali vloge po režiserjevi zamisli
b) glasbeno delo, izvajati:   interpretirati dela domačih skladateljev ; sonato je izvajalec dobro interpretiral
♦ 
glasb., gled.  aktivno interpretirati  interpretirati z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela

interprétka   -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, ki dela, povzroča, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlagalka , tolmačka :   interpretki je manjkalo notranje sile za to težavno vlogo
2. ženska, ki umetniško poustvarja
a) dramske like, igralka:   interpretka naslovnih vlog
b) glasbeno delo, izvajalka:   interpretka je težko skladbo dobro zaigrala ; jazzovska interpretka

interpúnkcija   -e ž ( ú )
jezikosl.  uporabljanje, postavljanje ločil:   pravila interpunkcije / ne postavlja nobenih interpunkcij  ločil

interpúnkcijski   tudi  interpunkcíjski -a -o prid. ( ú; ȋ )
nanašajoč se na interpunkcijo:   interpunkcijske nedoslednosti / interpunkcijska znamenja

interregnum   gl. interegnum

íntertekstuálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
nanašajoč se na intertekstualnost; medbesedilen :   intertekstualni elementi besedila / intertekstualne raziskave

íntertekstuálnost   -i ž ( ȋ-ȃ )
1. lastnost besedil, ki se kaže v različnih povezavah med njimi, medbesedilnost:   intertekstualnost je močno zaznamovala njegova dela ; obča intertekstualnost
2. teorija, ki proučuje povezave med različnimi besedili in njihove medsebojne vplive:   poststrukturalistična intertekstualnost

ínterurbán   -a m ( ȋ-ȃ )
ptt  medkrajevni telefonski pogovor:

ínterurbánski   -a -o prid. ( ȋ-ȃ )
ptt medkrajeven :   interurbanski telefonski pogovori

intervál   -a m ( ȃ )
1. čas med koncem in ponovnim nastopom kakega dejanja, pojava; presledek , premor :   mir je bil samo interval med dvema vojnama ; po kratkem intervalu se je spet lotil dela / bolečine so se ponavljale v neznatnih intervalih / časovni interval
// vmesna razdalja, razmik:   hodili so v koloni, v majhnih intervalih
2. glasb.  razmerje med dvema tonoma:   zaporedje intervalov / čisti interval  ki lahko nastopi samo v primi, kvarti, kvinti, oktavi ; harmonski interval  istočasno zvenenje dveh tonov ; mali interval  ki lahko nastopi samo v mali sekundi, mali terci, mali seksti, mali septimi ; veliki interval  ki lahko nastopi samo v veliki sekundi, veliki terci, veliki seksti, veliki septimi
3. mat.  množica realnih števil med dvema danima številoma:   interval vrednosti / integracijski interval  na katerem se računa določeni integral ; odprti interval  v katerem meji intervala nista vključeni ; zaprti interval  v katerem sta meji intervala vključeni ; meja intervala  začetno in končno dano število intervala
4. fiz.  vrednosti fizikalne količine med dano najmanjšo in dano največjo vrednostjo:   časovni, frekvenčni, temperaturni interval / barvni interval

interválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na interval:   intervalno razmerje / intervalni razpon
 
šport.  intervalno treniranje  treniranje tekačev z določenimi presledki za oddih

intervénca   -e ž ( ẹ̑ )
intervencija :   končati intervenco ; državna, vojaška intervenca / pripravljati intervenco ; oborožena intervenca ; intervence na ozemlju drugih držav

intervéncija   -e ž ( ẹ́ )
1. navadno s prilastkom  dejanje, ukrep, s katerim se (odločilno) vpliva na potek česa, poseg(anje):   intervencija družbenih forumov je bila v tem primeru nujna ; na tekmi ni šlo brez sodnikove intervencije ; hitra, pravočasna intervencija policije / publ.  zaradi takojšnje intervencije gasilcev škoda ni bila velika  pomoči, nastopa / publ.  kirurška intervencija  operacija
 
ekon.  državna intervencija na področju gospodarstva ; intervencija na tržišču  povečanje ponudbe ali povpraševanja zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene
// posredovanje , prošnja , priporočilo :   službo je dobil šele po mnogih intervencijah ; osebna, uspešna intervencija
2. dejanje, ukrep kake države, s katerim se (odločilno) vpliva na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešanje:   izzvati, obsoditi intervencijo ; nasilna, tuja intervencija / oborožena, vojaška intervencija

intervencíjski   tudi  intervéncijski -a -o prid. ( ȋ; ẹ́ )
nanašajoč se na intervencijo:   intervencijski ukrepi / intervencijska skupina  manjša skupina policistov, ki pomaga pri nesrečah, preprečuje nerede ; intervencijsko vozilo  avtomobil za prevoz priprtih ali prijetih oseb / intervencijski nakup, uvoz / intervencijske enote, sile

intervencioníst   -a m ( ȋ )
nav. ekspr.  pripadnik vojaških enot, ki izvajajo intervencijo:   intervencionisti kljub močnemu bombardiranju niso imeli posebnih uspehov ; imperialistični intervencionisti ; vojna z intervencionisti

intervencionístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na intervencioniste ali intervencionizem:   intervencionistična politika, praksa / intervencionistične enote

intervencionízem   -zma m ( ī )
publ. poseg(anje) , posredovanje :   zunanji intervencionizem je v podjetjih močno vplival na spremembo kadrovske politike / državni intervencionizem
 
ekon.  ekonomski intervencionizem  poseganje državne uprave v gospodarstvo
// vmešanje, vmešavanje v notranje ali zunanje zadeve druge države:   revolucija je potekala brez intervencionizma

intervenírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek česa, poseči (vmes):   gorska reševalna služba je takoj intervenirala / v napadu je še pravočasno intervenirala težka artilerija  prišla na pomoč, pomagala
 
ekon.  intervenirati na tržišču  povečati ponudbo ali povpraševanje zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene
// v zvezi z za posredovati , prositi :   večkrat je uspešno interveniral zanj
2. z dejanjem, ukrepom (odločilno) vplivati na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešati se:   intervenirati z orožjem

intervènt   -ênta  tudi  -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž.  pripadnik vojaških enot, ki izvajajo intervencijo:   ruska revolucija se je končala z izgonom interventov

intervénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na intervenco:   interventna dela po poplavah / interventni ukrep, zakon / poklicati interventno številko policije

intervizíja   -e ž ( ȋ )
skupnost vzhodnoevropskih televizijskih postaj za posredovanje, izmenjavo programov:   ustanovitev intervizije / prireditev bo prenašala intervizija

intervjú   -ja m ( ȗ )
1. javnosti namenjen pogovor, v katerem kdo odgovarja na pripravljena vprašanja:   prositi za kratek intervju ; izjaviti kaj v intervjuju ; športni, televizijski intervju ; intervju za radio / igralec je dal intervju ; imeti intervju z dopisnikom časopisa / napisati, sestaviti intervju za časopis
 
ped.  pedagoški intervju  načrtno zasnovan, usmerjen intervju z določenim namenom
2. knjiž.  zbiranje podatkov z ustnimi vprašanji in odgovori:   sestaviti statistiko z intervjujem / metoda intervjuja

intervjúvanec   -nca m ( ȗ )
kdor je intervjuvan, izpraševanec:   novinar in intervjuvanec / pri analizi je upoštevana tudi starost intervjuvancev

intervjúvanka   -e ž ( ȗ )
ženska, ki je intervjuvana, izpraševanka:   pogovor z intervjuvanko je bil posnet na diktafon / intervjuvanka v raziskavi

intervjúvar   -ja m ( ȗ )
kdor intervjuva, izpraševalec, spraševalec:   radijski, televizijski intervjuvar ; vprašanja intervjuvarja

intervjúvati   -am nedov. in dov. ( ȗ )
1. zastavljati vprašanja pri intervjuju:   časnikarji so o tem vprašanju že večkrat intervjuvali poslance ; prosil je, da bi ga smel intervjuvati
2. knjiž.  zbirati podatke z ustnimi vprašanji in odgovori:   v zvezi z razpisom so intervjuvali več kandidatov ; intervjuvati učence zaradi usmerjanja v poklice

intestáten   -tna -o prid. ( ȃ )
pravn.  ki deduje po zakonu, če umrli ni napravil oporoke, zakonit:   intestatni dedič / intestatno dedovanje

intifáda   -e ž ( ȃ )
upor arabskega prebivalstva proti izraelski zasedbi:   palestinska intifada ; začetek intifade / druga intifada

íntima   -e ž ( ȋ publ.
1. človekovo osebno, čustveno življenje, doživljanje:   izpovedovati svojo intimo / v tej pesmi je intima še zakrita
2. prijetnost , domačnost :   ta kolorit daje celoti skladno intimo
♦ 
anat.  notranja plast stene krvne žile

intímen   -mna -o prid. , intímnejši  ( ȋ )
1. ki vsebuje, izraža odkritost, zaupanje, zaupen:   intimni odnosi med ljudmi ; imela sta intimen pogovor ; družijo jih intimne vezi ; potrebno bi bilo intimnejše sodelovanje / to so naši najintimnejši prijatelji  največji, najboljši / darilo je preveč intimno
2. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje, notranji:   rad se umika v svoj intimni svet ; intimne sfere človekovega življenja / intimna bolečina  globoka, skrita
// ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje:   ta roman je pisateljevo najintimnejše delo / intimna lirika, umetnost
3. ki vzbuja občutek ugodja zaradi skladnega okolja in majhnih razsežnosti; prijeten , domač :   intimen kotiček, prostor ; majhna, intimna ulica / svetla, intimna barva  ki prijetno učinkuje
// ki je, poteka v zaključenem, navadno rodbinskem krogu ljudi:   intimna slovesnost, večerja
4. nav. ekspr.  ki je v ljubezenskem, spolnem odnosu:   njen intimni prijatelj ; več let sta bila intimna / ima intimno razmerje z njim
5. ki se nanaša na določene dele človeškega telesa:   intimna garderoba ; intimno perilo  spodnje perilo

intimístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na intimo:   intimistični pesniki / intimistična lirika

intímnost   -i ž ( ȋ )
1. lastnost, značilnost intimnega, zaupnost:   medsebojna človeška intimnost ; intimnost pogovora / ta umetniška doba ni bila naklonjena lirični intimnosti / intimnost starinskih hiš in dvorišč
2. vedenje, ravnanje, ki izvira iz intimnega odnosa:   od njega ni pričakoval kake intimnosti / nav. mn.  pripovedovala mu je svoje intimnosti  zaupne stvari o sebi / imel je intimnosti z njo  spolne odnose

íntimus   -a m ( ȋ )
knjiž.  zaupen prijatelj, zaupnik:   on je njegov intimus

íntka   -e ž ( ȋ )
1. zastar.  modro barvilo iz indigovca; indigo :   uvažajo intko in dišavne rastline
2. nekdaj  sredstvo, ki naredi bele tkanine bolj bele; modrilo , plavilo :   dodati vodi za izplakovanje intko

íntkast   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. indigast :   intkast jopič ; intkasto krilo

intoksikácija   -e ž ( á )
med. zastrupitev , zastrupljenje :   infekcije in intoksikacije / alimentarna intoksikacija  ki jo povzroči hrana ; alkoholna intoksikacija  ki jo povzroči alkohol

ìntoleránca   -e ž ( ȉ-ȃ )
1. pomanjkanje strpnosti, razumevanja, nestrpnost:   politična, verska intoleranca ; intoleranca v znanosti
2. med.  stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodpornost:   alkoholna intoleranca ; intoleranca proti zdravilom, za zdravila

ìntoleránten   -tna -o prid. ( ȉ-ȃ )
1. ki mu manjka strpnosti, razumevanja, nestrpen:   intoleranten človek / politično intolerantno stališče
2. med.  katerega organizem slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodporen:   intoleranten proti zdravilom, za zdravila

ìntolerántnost   -i ž ( ȉ-ȃ )
1. lastnost, značilnost intolerantnega človeka:   intolerantnost šovinistov
2. med.  stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodpornost:   prirojena intolerantnost za alkohol

intonácija   -e ž ( á )
1. glasb.  ton, interval, akord, dan pred začetkom izvajanja skladbe:   dati intonacijo / čista intonacija
2. jezikosl.  potek osnovnega tona v posameznih segmentih povedi:   intonacija povedi
// nekdaj  tonska podoba naglašenih ali tudi ponaglasnih samoglasnikov ali samoglasniških glasov:   razločevati intonacijo / akutirana  ali  rastoča intonacija  z dvigajočim se ali nizkim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko višjim naslednjim nenaglašenim zlogom ; cirkumflektirana  ali  padajoča intonacija  z upadajočim ali visokim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko nižjim naslednjim nenaglašenim zlogom ; stavčna intonacija  tonski potek v stavčnih segmentih ali v stavkih
3. knjiž. poudarek , naglas 1 njegove pesmi imajo močno baladno intonacijo / recitirati s pretirano intonacijo  poudarjanjem

intonacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na intonacijo:   intonacijske vaje pri glasbenem pouku / intonacijske razlike med dialekti

intonánčen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na intonacija 1:   intonančna nesoglasnost instrumentov ; ritmične in intonančne vaje / intonančna piščalka

intonírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. glasb.  dati ton, interval, akord pred začetkom izvajanja skladbe:   dirigent je intoniral ; pren., knjiž.  avtor je začetek tragedije pravilno intoniral
 
knjiž.  intonirati klavir  uglasiti ; knjiž.  zbor je intoniral ljudsko pesem  začel peti
2. knjiž. poudariti , naglasiti :   posamezna mesta v citatu je kritik intoniral s klicaji

intra...   predpona v sestavljenkah
za izražanje stanja znotraj česa, obstajanja česa v čem:   intracelularen, intramuskularen, intravenozen

intraceluláren   -rna -o prid. ( ȃ )
biol.  ki je, živi v celici:   intracelularni parazit

intramuskuláren   -rna -o prid. ( ȃ )
med.  ki se da v mišico:   intramuskularna injekcija
 
agr.  zaradi intramuskularnega loja je vrednost mesa drugačna  loja v mišici

íntranét   -a m ( ȋ-ẹ̑ rač.
računalniško omrežje za prenos informacij, podatkov znotraj kake organizacije, ki ga uporabljajo člani te organizacije:   v podjetju so vzpostavili intranet ; službeni intranet

íntranéten   -tna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
nanašajoč se na intranet:   intranetni strežnik ; povezati organizacijske enote v intranetno omrežje

ìntransigénca   -e ž ( ȉ-ẹ̑ )
knjiž. nepopustljivost :   intransigenca njegovega stališča jih je presenečala

ìntransigénten   -tna -o prid. ( ȉ-ẹ̑ )
knjiž.  ki ne spremeni svoje odločitve v določenem vprašanju, pojavu, nepopustljiv:   biti intransigenten v svojih načelih / intransigentno stališče

ìntranzitíven   -vna -o prid. ( ȉ-ȋ )
jezikosl. neprehoden 1 intranzitivni glagoli

intravenózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
med.  ki se da v veno:   intravenozna infuzija, injekcija / intravenozno hranjenje

intríga   -e ž ( ȋ )
nav. mn., nav. slabš.  zvijačno, zahrbtno dejanje proti komu, spletka:   delati, kovati, snovati intrige ; to je grda intriga ; ljubezenske, politične intrige ; opravljanje in intrige

intrigánt   in  intrigànt -ánta m ( ā á; ȁ á )
nav. slabš.  kdor intrigira, spletkar:   ta človek je velik intrigant ; politični intriganti

intrigántka   -e ž ( ā )
nav. slabš.  ženska, ki intrigira, spletkarka:   nevarna intrigantka

intrigántski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na intrigante ali intrigantstvo, spletkarski:   intrigantsko ozračje / intrigantske ženske

intrigántstvo   -a s ( ā )
nav. slabš.  zvijačno, zahrbtno delovanje proti komu, spletkarjenje:   zašel je v kolesje intrigantstva in komolčarstva / intrigantstvo in neodkritost

intrigírati   -am nedov. ( ȋ )
1. nedov. in dov.  vzbujati zanimanje:   predavatelja ta tematika osebno intrigira
2. nav. slabš.  zvijačno, zahrbtno delati proti komu, spletkariti:   kamor pride, začne intrigirati / zelo so intrigirali proti njemu

introdúkcija   -e ž ( ú )
1. knjiž. uvod , uvajanje :   prvi del pesnitve je nekaka introdukcija v dogodke epa
 
glasb.  uvod, zlasti v prvi stavek instrumentalne skladbe, navadno v počasnem tempu
2. gozd., vrtn.  uvedba, vnašanje nove drevesne, rastlinske vrste:   introdukcija smreke in jelke v gozd

intróitus   -a  in  -ta m ( ọ̑ )
rel.  besedilo, navadno iz psalma, ki se moli ali poje ob začetku maše, vstopni spev:

introjékcija   -e ž ( ẹ́ )
psih.  vnašanje lastnosti, značilnosti okolja ali drugih oseb v lastno osebnost:

intronizácija   -e ž ( á )
knjiž.  podelitev, priznanje visoke cerkvene službe ali vladarske oblasti s simbolično postavitvijo na prestol; ustoličenje , umestitev :   škofovska intronizacija ; intronizacija vladarjev
// ekspr.  podelitev, priznanje vzvišenosti, veljave, moči:   to delo je pravzaprav intronizacija besedne umetnosti

intronizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol; ustoličiti , umestiti :   slovesno intronizirati

introspékcija   -e ž ( ẹ́ )
knjiž.  opazovanje lastnih čustev, hotenj ali misli, samoopazovanje:   v obeh navedenih delih je pisateljevo izhodišče introspekcija ; pesnikova lirska introspekcija ; popolna introspekcija

introspektíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na introspekcijo:   introspektivna usmerjenost ; introspektivno razčlenjevanje osebnosti / introspektiven človek / introspektivni roman
 
psih.  introspektivna psihologija

introvêrten   -tna -o prid. ( ȇ )
psih. introvertiran :   introvertna osebnost

introvertíran   -a -o prid. ( ȋ )
psih.  usmerjen v svoj notranji svet:   introvertirani in ekstravertirani tip človeka ; introvertirana osebnost

introvertíranost   -i ž ( ȋ )
psih.  lastnost, značilnost introvertiranega človeka:   temu je vzrok njegova prevelika introvertiranost

intrúzija   in  intruzíja -e ž ( ú; ȋ )
geol.  vdor magme v zemeljsko skorjo:   obsežna intruzija
// petr.  kamnina, ki pri tem nastane, zaval:

intruzíven   -vna -o  ( ȋ )
pridevnik od intruzija:   intruzivno delovanje

intuícija   -e ž ( í )
neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja, navdih:   predati, prepustiti se intuiciji ; delati, ustvarjati po intuiciji, z intuicijo ; obdarjen z intuicijo ; ekspr.  delo je sad gole intuicije
// intuitivnost :   imeti intuicijo ; razprava priča o veliki avtorjevi intuiciji

intuicionízem   -zma m ( ī )
filoz.  filozofska smer, po kateri je intuicija glavni vir spoznanja:   zavračati intuicionizem

intuitíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na intuicijo ali intuitivnost:   intuitiven domislek ; intuitivna prognoza ; intuitivno spoznanje / intuitivna sposobnost, zaznava / oster, intuitiven duh ; izpovedovanje čustvenega in intuitivnega življenja / intuitiven umetnik

intuitivíst   -a m ( ȋ )
pristaš intuitivizma:   naziranje intuitivistov

intuitivízem   -zma m ( ī )
knjiž.  uveljavljanje, poudarjanje intuicije v kaki dejavnosti, zlasti ustvarjalni:   pesniški, umetniški intuitivizem
 
filoz.  intuicionizem

intuitívnost   -i ž ( ȋ )
sposobnost za neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, ki je neodvisno od razumskega razčlenjevanja:   izredna pisateljeva intuitivnost / intuitivnost odločanja

invaginácija   -e ž ( á )
med.  pojav, da se črevo uviha samo vase:   težave so nastopile zaradi invaginacije

invalíd   -a m ( ȋ )
kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo:   njen oče je invalid ; postati invalid ; priznati, spoznati koga za invalida ; težek invalid ; invalid iz druge svetovne vojne ; rehabilitacija invalidov / delovni invalid  kdor se poškoduje ali zboli pri opravljanju poklicnega dela ; stoodstotni invalid ; vojaški invalid ; pren., ekspr.  njegov pisalni stroj je že cel invalid
 
ekspr.  taki otroci so vse življenje čustveni invalidi  nesposobni, delno sposobni za čustveno življenje
 
adm.  (vojaški) mirnodobni invalid  kdor se v mirnodobnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti ; (vojaški) vojni invalid  kdor se v vojnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti

invalíden   -dna -o prid. ( ȋ )
ki je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo:   invaliden delavec ; rehabilitacija invalidnih otrok ; telesno in duševno invalidne osebe ; pren., ekspr.  skoraj vsi kipi v hiši so bili invalidni
// zastar. invalidski :   invalidni sklad

invalídka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposobna ali le delno sposobna za delo:   ima skrajšan delovni čas, ker je invalidka / delovna invalidka  ženska, ki se poškoduje ali zboli pri opravljanju poklicnega dela ; stoodstotna invalidka ; športnica invalidka

invalidnína   -e ž ( ī )
denarno nadomestilo za invalidnost:   dobiti, prejemati invalidnino ; imeti pravico do invalidnine / delovna invalidnina  ki jo prejema delovni invalid poleg plače ali invalidske pokojnine ; vojaška invalidnina  ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali pokojnine
// pog.  invalidska pokojnina:   kljub bolezni ni prosil za upokojitev, ker bi z invalidnino težko živeli

invalídnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, stanje invalidnega človeka:   povzročiti invalidnost ; priznati, ugotoviti invalidnost ; določiti stopnjo invalidnosti ; vzrok invalidnosti / trajna, začasna invalidnost ; pren., ekspr.  čustvena, duhovna invalidnost

invalídski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na invalide:   invalidski prejemki / invalidski dom, sklad ; invalidski upokojenec  kdor je upokojen zaradi invalidnosti ; preskrbeli so mu invalidski voziček ; invalidska komisija  komisija, ki ugotavlja invalidnost ; invalidska pokojnina  pokojnina invalidskega upokojenca ; invalidsko zavarovanje  zavarovanje za primer invalidnosti

ínvar   -ja m ( ȋ )
metal.  zlitina železa in niklja:   uporabljati invar ; v prid. rabi:  invar žica

ìnvariánta   -e ž ( ȉ-ȃ )
mat.  količina, ki pri kaki transformaciji ne spremeni svoje vrednosti:   ugotoviti invarianto ; pren., knjiž.  na njuno razmerje so gledali kot na invarianto

ìnvariánten   -tna -o prid. ( ȉ-ȃ )
nanašajoč se na invarianto:   invariantna količina, lastnost / bistvo mišljenja ni invariantna struktura

invazíja   -e ž ( ȋ )
1. množično prodiranje, vdor vojaških sil ene države v drugo, vpad:   napraviti, sprožiti invazijo / oborožena, sovražna invazija / invazija sovražnih letal, topov ; pren., ekspr.  invazija mravelj v stanovanje
// med drugo svetovno vojno  izkrcanje zavezniških sil na evropsko celino:   vsak dan so pričakovali invazijo / zavezniška invazija
2. zastar. okupacija :   čas francoske invazije na Slovenskem
3. ekspr., z rodilnikom  pojavljanje česa v veliki množini:   prišlo je do prave invazije kavbojskih filmov ; podjetje računa z invazijo konkurenčnih izdelkov ; invazija tujih turistov
♦ 
med.  invazija bolezenskih klic v telo ; zgod.  invazija barbarov  preseljevanje ljudstev na prehodu iz antike v srednji vek

invazíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na invazijo:   invazijska armada ; invazijske čete, ladje / invazijske bolezni

invazíven   -vna -o prid. ( ȋ )
1. ki vdira v veliki množini, navadno v telo:   močno invaziven mikroorganizem
2. ki vrašča, prodira v drugo tkivo:   tumor ni bil invaziven / invazivni rak materničnega vratu
3. ki se nanaša na prodor v telo z instrumentom:   odločili so se za minimalno invaziven poseg ; invazivna metoda zdravljenja krčnih žil

invektíva   -e ž ( ȋ )
knjiž.  žaljiva beseda, žaljiv sestavek:   govoril je o njem brez invektiv ; satirična invektiva zoper nasprotnika ; invektive in pamfleti

invéncija   -e ž ( ẹ́ )
odkrivanje in vnašanje novih elementov v ustvarjanje, zlasti umetniško:   kiparjevo delo podpira bogata invencija ; slog igranja je režiser prepustil invenciji igralcev ; glasbena, umetniška, znanstvena invencija ; pomanjkanje invencije / doseči, ustvariti kaj po invenciji, z invencijo / njegovo najnovejše delo je polno invencij
// knjiž. iznajdljivost , domiselnost :   pri izbiri snovi bi potreboval avtor več invencije
♦ 
glasb.  invencija  krajša, navadno instrumentalna polifonska skladba ; lit.  invencija snovi  izbira primerne snovi za literarno obravnavo, oblikovanje, iznajdba

invenciózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. iznajdljiv , domiseln :   invenciozen režiser ; invenciozna ustvarjalna osebnost / invenciozna pisateljska domišljija / invenciozna skladba, stvaritev

invencióznost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž. iznajdljivost , domiselnost :   delo razkriva veliko pisateljevo invencioznost / invencioznost umetniške stvaritve

inventár   -ja m ( ā )
1. premični predmeti, oprema, ki se uporablja pri opravljanju določene dejavnosti, zlasti podjetja ali ustanove:   dopolniti, nadomestiti, popisati inventar ; obraba inventarja / pisarniški, šolski inventar ; drobni inventar  potrošni predmeti
// seznam teh predmetov:   delati, narediti inventar ; vpisati v inventar
2. knjiž., s prilastkom  skupek stvari, ki sestavljajo zaokroženo enoto:   pečo prištevajo v starejši oblačilni inventar ; novo gradivo dobro dopolnjuje inventar pisateljeve korespondence
// izrazna sredstva umetniškega ustvarjanja:   pisateljev besedni inventar ; skromen ljudski pesniški inventar
♦ 
agr.  mrtvi  orodje, stroji , živi inventar  domače živali kmetijske enote, zlasti živina ; ekon.  amortizacija inventarja

inventáren   -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na inventar:   inventarna vrednost / inventarna knjiga  knjiga s seznamom inventariziranih predmetov ; inventarna številka  številka posameznega inventariziranega predmeta / inventarni zapisnik

inventaríst   -a m ( ȋ )
uslužbenec, ki vodi evidenco o inventarju:   razpisati mesto inventarista

inventarizácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od inventarizirati:   opraviti inventarizacijo / inventarizacija novih knjig, nabavljene opreme
2. knjiž. popis , pregled :   potrebna bi bila inventarizacija anonimnih stvaritev / razstava predstavlja inventarizacijo vseh dosedanjih dosežkov v grafiki

inventarizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od inventarizirati:   inventariziranje opreme ; zapisnik o inventariziranju / inventariziranje knjige, rokopisa

inventarizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
ugotavljati količino, vrednost in delati seznam vseh predmetov, ki se uporabljajo pri opravljanju določene dejavnosti, zlasti podjetja ali ustanove, popisovati:   inventarizirati nove knjige, novo opremo / v podjetju zdaj inventarizirajo  delajo inventuro ; pren., knjiž.  inventarizira pojme in jih zavrača
// vpisati v tak seznam:   inventarizirati knjigo, rokopis

inventárski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na inventar:   inventarski predmeti / inventarska knjiga  inventarna knjiga

inventírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
zastar.  delati inventuro:   ves teden so inventirali

inventíven   -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. iznajdljiv , domiseln :   inventiven in ustvarjalen avtor / pesnikovi motiviki manjka inventivne širine / inventivni glasbeni dosežki ; film je režijsko zelo inventiven

inventívnost   -i ž ( ȋ )
knjiž. iznajdljivost , domiselnost :   pri izbiri snovi bi pričakovali od avtorja več inventivnosti / inventivnost umetniškega dela

inventúra   -e ž ( ȗ )
popisovanje blaga v zalogi na določen dan:   delati, narediti inventuro ; trgovina je zaprta zaradi inventure ; pren., ekspr.  pomladanska inventura v stanovanju
 
ekon.  inventura  popisovanje sredstev in virov sredstev na določen dan in ugotavljanje razlik v primerjavi s stanjem v poslovnih knjigah ; trg.  letna, polletna inventura

inventúren   -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na inventuro:   inventurna vrednost blaga / inventurni popis
 
ekon.  inventurna bilanca  premoženjska bilanca, ki upošteva ugotovitve pri inventuri in se opira samo na stanje v poslovnih knjigah

invêrten   -tna -o prid. ( ȇ )
kem., v zvezi invertni sladkor   zmes enake količine grozdnega in sadnega sladkorja, nastala pri inverziji:

invertírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. preobrniti , preusmeriti :   invertirati delovni postopek
♦ 
kem.  trsni sladkor cepiti, deliti na grozdni in sadni sladkor

invêrzen   -zna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na inverzijo; preobrnjen , preusmerjen :   inverzni delovni proces / inverzni sistem pouka / v inverznem položaju bi se stvar drugače razvila  v obratnem, drugačnem
♦ 
mat.  inverzna funkcija  funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk, obratna funkcija ; meteor.  inverzna megla ; inverzna temperaturna plast  plast v ozračju, kjer temperatura z višino raste

invêrzija   tudi  inverzíja -e ž ( é; ȋ )
1. knjiž. preobrat , preusmeritev :   strojna proizvodnja je privedla do tehnične inverzije / zamenjava v osebi je posebne vrste komična inverzija
2. jezikosl.  ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku, obrnjena stava:   pesniki uporabljajo inverzije zaradi ritmičnega toka pesmi
♦ 
bot.  vegetacijska inverzija  pojav, da v kraških vrtačah zaradi posebnih klimatskih razmer nastopajo vegetacijski pasovi v obratnem zaporedju ; glasb.  inverzija  tehnično-kompozicijski postopek z obratnim zaporedjem intervalov ; kem.  inverzija  cepitev, delitev trsnega sladkorja na grozdni in sadni sladkor ; med.  spolna inverzija  nekdaj  spolna nagnjenost do oseb istega spola; homoseksualnost ; meteor.  toplotna inverzija  pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah

investícija   -e ž ( í )
1. uporaba denarja za povečanje premoženja, naložba:   investicije kmetov so se povečale ; obrtniška investicija / investicija v hišo / nakup delnic je bila dobra investicija ; pren.  sinovo šolanje je bila draga, a dobra investicija
// za to namenjeni, uporabljeni ali potrebni denar:   višina investicij
// kar se doseže, ustvari s tem denarjem:   vrednost investicij
2. nav. mn., ekon.  uporaba dela na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog, naložba:   usmerjati, ustaviti, zmanjšati investicije ; investicije v industrijo, kmetijstvo, turizem ; plan investicij ; sredstva za investicije / družbene, gospodarske, negospodarske investicije / bruto investicija  ki obsega tudi nadomestilo za amortizacijo ; javna investicija  v objekt za splošne družbene potrebe ; kapitalna investicija  v stroje, naprave za proizvodnjo ; neto investicija  ki ne obsega nadomestila za amortizacijo

investicíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na investicijo:   investicijski načrt, program ; premišljena investicijska politika podjetja / investicijska sredstva / publ.  investicijska poraba je presegla lansko za trideset odstotkov  poraba denarja za investicije / povečati investicijski sklad ; investicijska banka / investicijski objekti ; investicijsko vzdrževanje zgradb
 
fin.  investicijski krediti

investíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od investirati:   investiranje ni prineslo pričakovanih rezultatov / prekomerno investiranje v industrijo

investírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. uporabiti denar za povečanje premoženja; vložiti , naložiti :   veliko investirati / investirati v hišo ; pren.  za njegovo izobrazbo so investirali precej denarja
2. ekon.  uporabiti del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog; vložiti , naložiti :   investirati v industrijo, kmetijstvo, turizem ; investirati v razširjeno reprodukcijo / tovarna je veliko investirala v stroje
3. v fevdalizmu  slovesno podeliti službo, posest vazalu ali škofu, umestiti:   vojvodi so izbrali škofe in jih nato investirali

investítor   -ja m ( ȋ )
1. oseba ali država, ustanova, ki investira:   sredstva investitorjev
2. naročnik gradbenega objekta:   investitor novih stanovanjskih blokov je občina ; investitorji in projektanti

investítorica   -e ž ( ȋ )
ženska ali država, ustanova, ki investira:   glavna investitorica projekta je občina ; največje slovenske investitorice v tujini ; solastnica in investitorica / tuje države investitorice v Sloveniji

investítorka   -e ž ( ȋ )
ženska ali država, ustanova, ki investira:   najpomembnejše, največje tuje investitorke v Sloveniji ; država, občina kot glavna investitorka obvoznice

investitúra   -e ž ( ȗ )
1. v fevdalizmu  slovesna podelitev službe, posesti vazalu ali škofu, umestitev:   prisostvovati investituri
 
zgod.  boj za investituro  investiturni boj
2. polit., v nekaterih državah  izrazitev zaupanja parlamenta novi vladi:   dobiti investituro
// publ., v zvezi hierarhična investitura   dejstvo, da višji organi podeljujejo nižjim funkcije, položaje:   zamenjati volilni sistem s hierarhično investituro

investitúren   -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na investituro:   investiturni običaj
 
zgod.  investiturni boj  spor, boj med nemškimi cesarji in papeži v 11. in 12. stoletju za pravico investiture škofov

in vítro   -- v prid. rabi ( ȋ )
ki poteka zunaj živega organizma, navadno v epruveti ali drugi laboratorijski posodi:   in vitro poskus  in  poskus in vitro ; in vitro oploditev  in  oploditev in vitro ; prisl.  vrednotiti rezultate raziskovalnega dela in vitro

in vívo   -- v prid. rabi ( ȋ )
ki poteka znotraj živega organizma:   in vivo raziskava  in  raziskava in vivo ; in vivo meritve  in  meritve in vivo ; prisl.:  preizkusiti metodo zdravljenja sladkorne bolezni in vivo

invokácija   -e ž ( á )
lit.  prošnja muzi pesništva za pomoč, navadno v uvodnem delu epa:   vznesena invokacija / invokacija boginje
 
zgod.  uvodni del srednjeveških listin s prošnjo za božjo pomoč

involúcija   -e ž ( ú )
1. knjiž.  postopno spreminjanje česa, navadno v manj popolne, manj dovršene oblike, nazadovanje:   kulturna involucija ; involucija ideje
2. med.  naravno zmanjšanje organa, navadno zaradi nedejavnosti:   involucija maternice po porodu

involucíjski   tudi  involúcijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na involucijo:   involucijski pojavi / evolucijski in involucijski procesi v organizmu / involucijska doba  klimakterij, mena

involvírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. obsegati , vključevati :   ta princip involvira vse pravice in dolžnosti
♦ 
med.  organi involvirajo  se zmanjšujejo, navadno zaradi nedejavnosti

inzula   gl. insula

inzulín   tudi  insulin -a  [ druga oblika inzulín tudi insulín m ( ȋ )
biol.  hormon trebušne slinavke:   inzulin se izloča v kri
// med.  ta hormon živali, uporabljan za bolnike s sladkorno boleznijo:   injekcije inzulina

inzulínski   tudi  insulinski -a -o  [ druga oblika inzulínski tudi insulínski prid. ( ȋ )
nanašajoč se na inzulin:   inzulinski preparat / inzulinske injekcije

inženír   -ja m ( í )
strokovnjak za tehniko z visoko izobrazbo:   biti, postati inženir ; načrt mu je naredil inženir ; dobiti naslov inženirja / geodetski, gozdarski, gradbeni, strojni inženir ; obratni inženir  ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne, podjetja ; razvojni inženir  ki skrbi za izboljšavo in uvajanje novih proizvodnih metod ; varnostni inženir  ki skrbi za varnost pri delu ; inženir arhitekt ; inženir elektrotehnike, kemije / diplomirani inženir  akademski naslov za diplomanta tehniške fakultete, visoke šole
// strokovnjak za tehniko z višjo izobrazbo:   podjetje sprejme v službo inženirje in diplomirane inženirje

inženírec   -rca m ( ȋ )
pripadnik inženirske enote:   inženirci so naredili pontonski most ; četa inženircev

inženíring   -a m ( ȋ )
1. publ.  organiziranje, opravljanje vseh del od načrta do končne usposobljenosti za delovanje kakega objekta, podjetja:   prevzeti inženiring ; dogovorili so se za celoten inženiring tovarne ; oskrbeti inženiring za turistični center ; biro za inženiring
// podjetje, ki organizira, opravlja taka dela:   ustanoviti inženiring / v inženiringu se je združilo več podjetij
2. v zvezi genski ali genetski inženiring   spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni; genska tehnologija :   razvoj na področju genetskega inženiringa
// tehnologija za spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni:   raziskovalcem je uspelo z genetskim inženiringom sintetizirati mišji kostni mozeg ; v prid. rabi:  inženiring biro

inženírka   -e ž ( í )
strokovnjakinja za tehniko z visoko izobrazbo:   postala je inženirka ; gradbena, tekstilna inženirka / diplomirana inženirka agronomije, kemije / diplomirana inženirka  akademski naslov za diplomantko tehniške fakultete, visoke šole

inženírski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na inženirje ali inženirstvo:   inženirski naslov, poklic ; inženirska služba / inženirski biro / inženirski bataljon ; inženirski častnik ; inženirske čete, enote ; inženirska oficirska šola
 
voj.  inženirska enota  enota, ki opravlja zlasti utrjevalna in komunikacijska dela, postavlja in odstranjuje ovire
// publ.  nanašajoč se na tehnično stran česa:   delež inženirske biologije pri predelovanju hrane / inštitut za inženirsko seizmologijo

inženírstvo   -a s ( ī )
1. naslov, dejavnost inženirjev:   biti ponosen na svoje inženirstvo
// s prilastkom  dejavnost, ki teoretična tehnična spoznanja uresničuje v praksi:   gozdno, kmetijsko inženirstvo
2. v zvezi gensko inženirstvo   spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni; genska tehnologija :   z genskim inženirstvom se pridobivajo izboljšani in učinkovitejši organizmi
// tehnologija za spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni:   zloraba genskega inženirstva
● 
star.  študirati inženirstvo  tehniko
♦ 
voj.  rod vojske, ki skrbi zlasti za utrjevalna in komunikacijska dela, za postavljanje in odstranjevanje ovir

ión   -a m ( ọ̑ )
fiz.  atom, atomska skupina, molekula, ki je pridobila ali izgubila elektron(e):   gibanje ionov v elektrolitih ; koncentracija ionov / hidroksilni ioni ; negativni  negativno naelektren ion , pozitivni ion  pozitivno naelektren ion

ionizácija   -e ž ( á )
fiz.  nastanek ionov iz atomov, molekul:   strela povzroči ionizacijo zraka ; ionizacija atomov s sevanjem ; ionizacija plina

ionizacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ionizacijo:   ionizacijska naprava / ionizacijska celica  naprava za merjenje ionizirajočega sevanja ali ionizirajočih delcev v plinu ; ionizacijska energija  najmanjša energija, ki je potrebna za ionizacijo atoma molekule

ionizátor   -ja m ( ȃ )
1. naprava, k v prostor oddaja negativne ione in ga s tem očiščuje:   v napravo je vgrajen ionizator ; vlažilec in ionizator
2. teh.  snov, ki rada razpada v ione in s katero se doseže mirnejši električni oblok:

ionizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
fiz.  povzročati nastanek ionov iz atomov, molekul:   plamen ionizira zrak ; plin se ionizira

ionosfêra   -e ž ( ȇ )
meteor.  del atmosfere v višini približno od 100 do 400 km:   raziskovati ionosfero ; območje ionosfere ; ionizacija v ionosferi

ionosfêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na ionosfero:   ionosferski pojavi / ionosferska plast  plast ionosfere z zelo povečano koncentracijo ionov in elektronov

iónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ion:   ionski curek / ionski izvir  naprava za pridobivanje ionskega curka ; ionski par  elektron in pozitivni ion, ki nastaneta pri ionizaciji atoma, molekule ; ionska vez  vez, ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal
 
kem.  ionski izmenjalec  snov, ki del svojih ionov zamenja z ioni dodanega elektrolita

ípak   člen. ( ȋ )
zastar. vendar , vendarle :   to in ono bi ipak lahko bilo boljše / v vezniški rabi, v protivnem priredju  delo res ni najboljše, ipak je zelo znano

iperít   -a m ( ȋ )
kem.  bojni plin, ki razjeda sluznico in kožo:   uporaba iperita v prvi svetovni vojni

ipsácija   -e ž ( á )
(spolno) samozadovoljevanje:

ipsilon   gl. y

ìracionálen   -lna -o prid. ( ȉ-ȃ )
knjiž. nerazumski , domišljijski :   pisatelj niha med racionalnim in iracionalnim svetom / iracionalni način dojemanja ga pri študiju ovira / iracionalne želje  neuresničljive
// ki se ne da doumeti; nedoumljiv :   iracionalne besede ; iracionalne globine človekove osebnosti / ekspr.  ljubezen je bila tista iracionalna sila, ki je vplivala na potek dogajanja
♦ 
mat.  iracionalna enačba  enačba, ki ima neznanko pod korenom ; iracionalno število  število, ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili

ìracionalízem   -zma m ( ȉ-ī )
1. filoz.  filozofska smer, ki zavrača naziranje, da je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav:   doba iracionalizma
2. knjiž. nedoumljivost , nerazumljivost :   njegova poezija prehaja v iracionalizem

ìracionálnost   -i ž ( ȉ-ȃ )
knjiž.  lastnost, značilnost iracionalnega:   iracionalnost dojemanja / izgublja se v iracionalnosti

iradiácija   -e ž ( á )
1. knjiž. širjenje , izžarevanje :   iradiacija čustev
2. fiz.  pojav, da se svetel predmet vidi na temnem ozadju večji, kot je v resnici:   slika je dobro vidna zaradi iradiacije
3. med.  širjenje bolečine z obolelega dela telesa na bližnje dele:

irakizácija   -e ž ( á )
1. umik tuje, zlasti ameriške vojske iz države in uvedba pomoči domači vojski:   sčasoma je prišlo do irakizacije / irakizacija Iraka
2. dodajanje sporu, nesoglasju poteze, značilne za vojno in povojno stanje v Iraku:   irakizacija Afganistana, Kosova, Mehike

irakizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
dodajati sporu, nesoglasju (v državi, med državami) poteze, značilne za vojno, povojno stanje v Iraku:   irakizirati Afganistan

iranístika   -e ž ( í )
veda o iranskih jezikih in književnostih:   študij iranistike

iránski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Irance ali Iran:   iranska kultura, zgodovina
 
jezikosl.  iranski jeziki  skupina indoevropskih jezikov, govorjena zlasti med zgornjim tokom Evfrata in reko Ind

iráški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na Iračane ali Irak:   iraški narod ; iraška kriza ; iraška vlada / iraška vojna

ÍRC   -a  in  -- m ( ȋ krat.
protokol, ki omogoča sočasno komunikacijo med uporabniki na internetu:   fanta je spoznala na IRC-u / mreža IRC ; prvi del zloženk:  IRC-kanal ; IRC-strežniki

írcanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ircati:   nekateri so za ircanje zapravili ure in ure

írcati   -am nedov. ( ȋ )
komunicirati prek sistema IRC:   najprej je ircal in sodeloval na forumih, nato odkril blog

ìreálen   -lna -o prid. ( ȉ-ȃ )
knjiž. neresničen , nestvaren :   irealen pojav, predlog ; irealna trditev / živi v irealnem svetu
♦ 
jezikosl.  irealni (pogojni) stavek  odvisni stavek, ki izraža neuresničljiv pogoj, neuresničljivi pogojni odvisnik

ìreálnost   -i ž ( ȉ-ȃ )
knjiž. neresničnost , nestvarnost :   irealnost domnev / taka rešitev vodi v irealnost / umik v irealnost

iredénta   -e ž ( ẹ̑ )
publ.  pristaši iredentizma, iredentisti:   tega dejanja je bila osumljena iredenta ; italijanska iredenta
// iredentizem :   hujskati k iredenti

iredentíst   -a m ( ȋ )
za pripadnike nasprotne države  pristaš iredentizma:   odklanjati neupravičene zahteve iredentistov

iredentístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na iredentiste ali iredentizem:   iredentistične težnje ; južnotirolsko iredentistično gibanje

iredentízem   -zma m ( ī )
za pripadnike nasprotne države  politično gibanje za priključitev ozemlja z narodno manjšino k matični državi:   hujskati k iredentizmu ; italijanski iredentizem ; pristaši iredentizma

ìreguláren   -rna -o prid. ( ȉ-ȃ )
knjiž. nepravilen , nenavaden :   iregularen potek, razvoj / utrip žile je iregularen  neenakomeren / iregularno trgovanje  nezakonito

ìregulárnost   -i ž ( ȉ-ȃ )
knjiž. nepravilnost , nenavadnost :   razvojne iregularnosti in posebnosti v jeziku / obsojati iregularnost trgovanja  nezakonitost

ìrelevánten   -tna -o prid. ( ȉ-ȃ )
knjiž. nepomemben , postranski , nebistven :   irelevantna informacija ; to je čisto irelevantna stvar ; oblika je pri tem popolnoma irelevantna

ìreligióznost   -i ž ( ȉ-ọ̑ )
brezverstvo , ateizem :   širjenje ireligioznosti / izraziti svojo ireligioznost

ìreverzibílen   -lna -o prid. ( ȉ-ȋ )
knjiž. neobrnljiv , nepovrnljiv :   ireverzibilen proces, razvoj
 
fiz.  ireverzibilna sprememba  sprememba, katere časovni potek se ne da obrniti brez opravljanja dodatnega dela, neobrnljiva sprememba ; kem.  ireverzibilna reakcija  reakcija, ki poteka samo v eni smeri

írh   -a m ( í )
mehko usnje iz kož divjadi, drobnice, navadno kosmateno na obeh straneh; irhovina :   hlače iz irha
 
usnj.  strojiti na irh  strojiti z ribjim oljem in brusiti s smirkom

írhar   -ja m ( ī )
1. izdelovalec irhovine:   usnjarji in irharji
2. slabš.  neroden, neuglajen moški:   prišli so meščani in hribovski irharji

írharski   -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na irharje:   irharska obrt / irharsko vedenje

írharstvo   -a s ( ī )
1. irharska obrt:   takrat je bilo irharstvo še precej razširjeno
2. slabš. nerodnost , neuglajenost :   ni se še iznebil svojega irharstva

írhast   -a -o prid. ( í )
1. ki je iz irhovine:   pri sebi je imel irhast mošnjiček ; irhaste hlače
2. slabš. neroden 2 , neuglajen :   irhast možak

írhov   -a -o prid. ( í )
star.  ki je iz irhovine; irhast :   irhov suknjič ima

írhovec   -vca m ( í )
ekspr.  kdor nosi irhaste hlače:   stari irhovec je vzel pipo iz ust

írhovice   -vic ž mn. ( í ȋ )
nar.  irhaste hlače:   nositi, obleči irhovice ; fantje v kratkih irhovicah

irhovína   in  írhovina -e ž ( í; í )
1. mehko usnje iz kož divjadi, drobnice, navadno kosmateno na obeh straneh:   z irhovino si je obrisal očala ; hlače, rokavice, suknjič iz irhovine / nositi irhovino ; oblečen v irhovino
2. slabš.  neroden, navadno surov človek:   od te irhovine ne moreš kaj drugega pričakovati / kot psovka  zdaj pokaži, kaj znaš, irhovina

irhovínast   in  írhovinast -a -o prid. ( í; í )
nar.  ki je iz irhovine; irhast :   kratke irhovinaste hlače

írhovke   -hovk ž mn. ( í ȋ )
irhaste hlače:   nositi, obleči irhovke ; kratke irhovke ; ima nove irhovke

irídij   -a m ( í )
kem.  trda, težko taljiva žlahtna kovina srebrno bele barve, element Ir:   iridij in platina

irigácija   -e ž ( á )
1. knjiž.  dovajanje vode, zlasti obdelovalnim zemljiščem; namakanje :   izkoriščanje rek za irigacijo / vzdrževanje posameznih odsekov irigacije  naprav za namakanje
2. med.  izpiranje nožnice ali dovajanje čistilne tekočine v danko:

irigacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na irigacijo:   irigacijski načrt ; irigacijske naprave ; irigacijska dela / prenosno irigacijsko stojalo

irigátor   -ja m ( ȃ )
med.  priprava za izpiranje nožnice ali za dovajanje čistilne tekočine v danko, izpiralnik:

íris   -a m ( ȋ )
1. anat.  sprednji, barvasti del žilnice za roženico; šarenica :   vnetje irisa
2. vrtn.  vrtna rastlina s suličastimi listi in velikimi raznobarvnimi cveti; perunika :   šopek rumenih irisov

iritácija   -e ž ( á )
knjiž. vznemirjanje , draženje 1 konferenca je dala povod za iritacijo / iritacija sluznice

iritírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
vznemirjati , dražiti 2 njegovi odgovori me iritirajo / nikotinovi produkti iritirajo sluznico

irítis   -a m ( ȋ )
med.  vnetje šarenice:   akutni, kronični iritis

irizácija   -e ž ( á )
knjiž.  svetlikanje v mavričnih barvah:   oblaki z močno irizacijo / irizacija rudnin

irizírati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž.  svetlikati se v mavričnih barvah:   steklo lepo irizira

irokéza   -e ž ( ẹ̑ )
pričeska, pri kateri so lasje ob straneh glave pobriti, na sredi dolgi in oblikovani podobno petelinjemu grebenu:   ostriči se na irokezo ; panker z irokezo

iróničen   -čna -o prid. ( ọ́ )
ki izraža negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami, posmehljiv:   ironičen človek, pisatelj ; hotel je biti ironičen do nje, pa se mu ni posrečilo / ironičen izraz v obrazu ; imel je ironičen nasmeh ; ironična poteza okoli ust / govoriti v ironičnem tonu ; ironične besede, opombe / ironična usoda

iróničnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost ironičnega:   od kod izvira tvoja huda ironičnost / ironičnost sestavka, zapisa

ironíja   -e ž ( ȋ )
1. izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovanje , posmeh :   njegovo orožje je ironija ; komaj opazna ironija ; sredstva ironije / njen pogled je izražal ironijo ; v njegovih besedah je začutila jedko ironijo ; govoriti, reči kaj z ironijo ; sestavek je poln ironije / ekspr.  kar sem rekel, mislim brez ironije  zares, iskreno
2. ekspr., navadno v povedni rabi  izraža, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja:   da mu je ravno njegov največji sovražnik rešil življenje, je prava ironija / ironija je v tem, da tako ravnodušno govori o bolezni, ki jo ima sam / z oslabljenim pomenom  ironija naključja, usode
♦ 
lit.  romantična ironija  besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje

irónik   -a m ( ọ́ )
knjiž.  ironičen človek, zlasti pisatelj:   duhovit ironik in humorist ; omenjeni avtor je bil največji ironik svojega stoletja

ironizácija   -e ž ( á )
ironiziranje :   svoje naziranje je prikazal z ironizacijo družbe

ironizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ironizirati:   izživljati se v ironiziranju ; neizprosno ironiziranje ; njihovo prizadevanje je bilo večkrat predmet ironiziranja

ironizírati   -am nedov. ( ȋ )
izražati negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovati se , smešiti :   ironiziral je vsako njegovo besedo in dejanje ; ironizira vse po vrsti, celo sam sebe / v svojem delu ironizira avtor družbeno moralo  obsoja, kritizira / ekspr.  ne verjemi njegovi ponudbi, on le ironizira  ne misli iskreno, zares

ironman   -a  [ ájronmen m ( ȃ šport.
zelo težek, zahteven triatlon:   ironman je vsakoletna preizkušnja triatloncev / triatlon ironman ; v prid. rabi:  ironman triatlon

írovec   -vca m ( ȋ )
publ.  pripadnik Irske republikanske armade:   irovci so naredili nov atentat

írs   in  jírs -a m ( ȋ )
1. nar. koroško  rdečkasto rjav vol:   stisnil se je k irsu in se grel ob njem
2. nar. mavrah :   nabirati irse

írski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Irce ali Irsko:   irska kultura / irsko ljudstvo
♦ 
lov.  irski seter  večji lovski pes vitke postave z dolgimi ušesi in dolgo dlako ; obrt.  irska čipka  kvačkana čipka iz bombažnega sukanca ; tekst.  irsko platno  tanka, gosta lanena tkanina ; vrtn.  irski brin  okrasni grm pokončne, vitke rasti, Juniperus communis hibernica

ISDN   --  in  -a  in  -ja  [ iesdẹèn in iesdeèn -êna in isədənə̀ m ( ȅ ȇ; ə̏ krat.
digitalno omrežje za prenos zvoka in podatkov po telefonskem kanalu:   monter je na zid pritrdil škatlico ISDN ; prvi del zloženk:  ISDN-modem ; ISDN-priključek ; ISDN-linija

íshias   -a  [ tudi íšijas m ( ȋ )
med.  vnetje bedrnega živca:   zdraviti ishias

ishiátičen   -čna -o  [ tudi išijátičən ( á )
pridevnik od ishias:   ishiatične bolečine

iskáč   -a m ( á )
1. kdor (kaj) išče; iskalec :   iskači zlata / iskači novih poti v umetnosti
2. lov.  pes, ki išče divjad in jo spodi iz skrivališča:   dober, slab iskač

iskálec   -lca  [ iskau̯ca in iskalca m ( ȃ )
1. kdor (kaj) išče:   iskalci diamantov, zlata ; poklicali so iskalca vode / ekspr.  iskalci pravice, resnice, sreče / iskalci min so preiskali vso sotesko
2. knjiž.  kdor si prizadeva za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja:   on je eden najzanimivejših likovnih iskalcev svoje generacije
3. fot.  priprava v fotografskem aparatu, filmski kameri za usmerjanje le-te proti motivu in za določanje obsega motiva; iskalo :   dobiti predmet v iskalec
♦ 
fiz.  daljnogled z velikim vidnim poljem, postavljen ob astronomskem daljnogledu tako, da sta optični osi vzporedni

iskálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na iskanje:   iskalna akcija je bila brezuspešna / magnetne in druge iskalne naprave ; iskati vodo z iskalno palico, šibo  bajanico / v proučevanju zgodovinskega gradiva se skriva velik iskalni napor
 
pravn.  iskalni dolg  dolg, po katerega plačilo mora priti k dolžniku upnik sam

iskálka   -e  [ iskau̯ka in iskalka ž ( ȃ )
ženska, ki (kaj) išče:   iskalka igralskih talentov ; iskalke zlata, biserov ; na Zavodu za zaposlovanje je prijavljena kot aktivna iskalka zaposlitve / ekspr.  večna iskalka ljubezni, resnice, sreče

iskálnik   -a m ( ȃ )
1. rač.  spletna stran ali polje na spletni strani za iskanje informacij, spletnih strani:   zmogljiv iskalnik omogoča obiskovalcem iskanje informacij po različnih kriterijih ; vpisati besedo v iskalnik / internetni, spletni iskalnik
2. rač.  program, ki na internetu, računalniku najde iskane informacije, podatke:   datotečni iskalnik ; namestitev iskalnika na računalniško namizje
3. teh.  priprava za iskanje, ugotavljanje česa:   iskati kable z elektromagnetnim iskalnikom
♦ 
fot.  iskalo

iskálo   -a s ( á )
1. teh.  priprava za iskanje, ugotavljanje česa:   reševalci so pri reševanju zasutih alpinistov uporabljali iskala
2. fot.  priprava v fotografskem aparatu, filmski kameri za usmerjanje le-te proti motivu in za določanje obsega motiva:   dobiti, zajeti predmet v iskalo / briljantno, optično iskalo
♦ 
fiz.  daljnogled z velikim vidnim poljem, postavljen ob astronomskem daljnogledu tako, da sta optični osi vzporedni

iskálstvo   -a s ( ȃ )
knjiž.  prizadevanje, težnja iskalcev:   pesnikovo iskalstvo resnice je bilo iskreno / iskalstvo v glasbi, likovni umetnosti

iskánec   -nca m ( á )
iskan človek:   končno so le našli oba iskanca

iskánje   -a s ( ȃ )
1. glagolnik od iskati:   fanta so po dolgem iskanju našli v gozdu / iskanje stanovanja je bilo brezuspešno / iskanje vode z bajanico je bilo uspešno ; ukvarjajo se z iskanjem zlata / iskanje boga mu je bil življenjski cilj ; poskusili so z iskanjem novih metod / ti psi so najprimernejši za iskanje divjadi ; iskanje poti jih je zelo zamudilo / knjiž.  iskanje samega sebe / napredno iskanje  računalniško iskanje podatkov, ki ustrezajo specifičnim iskalnim kriterijem
2. knjiž.  prizadevanje za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja:   gledališko ustvarjanje je neprestano iskanje ; v grafiki se razkriva tedanje likovno iskanje ; nova iskanja v glasbi

iskánost   -i ž ( á )
knjiž. nenaravnost , izumetničenost :   v pesnikovem stilu ni iskanosti ; iskanost pesniškega izraza ; njegova pripoved je preprosta, tuja vsaki iskanosti

iskátelj   -a m ( ȃ knjiž.
1. kdor (kaj) išče; iskalec :   Tomo Zupan je bil neutruden iskatelj prešernian / iskatelj lepote, resnice / nemiren iskatelj pustolovščin
2. kdor si prizadeva za nove, izvirne oblike in sredstva umetniškega izražanja:   iskatelji novih poti v instrumentalni glasbi ; književniki iskatelji

iskáteljski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na iskatelje:   vse njegovo iskateljsko prizadevanje po arhivih je bilo brez uspeha / novela razkriva pisateljevega iskateljskega duha ; iskateljska poezija

iskáteljstvo   -a s ( ȃ )
knjiž.  prizadevanje, težnja iskalcev:   pisateljevo mrzlično iskateljstvo / iskateljstvo v literaturi

iskáti   íščem nedov. , íščite  in  iščíte  ( á í )
1. prizadevati si priti do česa
a) izgubljenega, manjkajočega:   izgubil je denarnico in jo je ves dan iskal ; ključ je iskal po vseh predalih ; vso listnico je prebrskal in iskal račun, pa ga ni našel / iskati drobiž po žepih
b) odsotnega:   ne vem več, kje naj ga iščem ; iščejo ga kot šivanko  zelo, intenzivno / povejte, da se kmalu vrnem, če bi me kdo iskal  spraševal po meni / klicali in iskali so dekle po vsej hiši
2. s širokim pomenskim obsegom  prizadevati si doseči kaj, priti do česa
a) če osebek tega nima:   iskati delo, službo, stanovanje ; iskati moža, ženina / iskati gobe, maline ; iskati vodo ; iskati zlato / iskati dovoljenje, nasvet ; publ.  iskati zdravniško pomoč  iti k zdravniku ; pren.  iskati pravico, srečo
b) če osebku to še ni znano:   iščejo ustreznejše metode ; iskati drugačen, hitrejši način dela / iskati izhod iz težavnega položaja ; vzroke za neuspeh bo treba iskati drugje / iskal je primerno besedo, pa je ni našel / krivca še iščejo ; povzročitelja bolezni še niso odkrili, ga še iščejo
3. prizadevati si ugotoviti, kje kdo, kaj je
a) s povpraševanjem, poizvedovanjem:   svojce ponesrečenca so iskali po časopisih in po radiu / dolgo so iskali pravo pot / pobegle zapornike še iščejo ; pren., knjiž.  njegova misel jo je iskala
b) z gledanjem:   stal je pri oknu in jo iskal med množico ; ozira se okrog, kot bi koga iskala / iskati na zemljevidu, v slovarju
c) s tipanjem:   v temi je iskal posteljo ; zdravnik je dolgo iskal bolnikovo žilo / knjiž.  njuni roki sta se iskali
4. navadno z glagolskim samostalnikom želeti , hoteti , pričakovati :   iskati pomoč, sočutje, tolažbo pri kom / ekspr.:  vedno išče prepir ; kar išče, da bi se sprl
5. v namenilniku, v zvezi s hoditi, iti   izraža nakup, prevzem:   kosilo hodijo iskat v menzo ; šel je iskat kruh / greva skupaj v kino, pridi me iskat  pridi pome
● 
ekspr.  iskati dlako v jajcu  pretiravati v zahtevah po natančnosti ; slabš.  kaj spet iščeš tu?  zakaj si prišel; kakšne namene imaš ; ekspr.  tu nimaš več kaj iskati  pojdi; nisi zaželen ; išče koristi  želi jih imeti ; ekspr.  sreča te išče  ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh ; knjiž.  otroci iščejo materi v obraz, kje je oče  ji skušajo razbrati z obraza ; ekspr.  to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati  je zelo dober, izreden ; kar je iskal, to je dobil  zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega ; preg.  kdor išče, najde

ísker   -kra -o prid. ( í )
1. ki se živahno, lahkotno premika:   iskri konji ; njegov vranec je isker kakor vrag
// knjiž. hiter , uren 2 , živahen :   isker tek ; z iskrim gibom glave je vrgla s čela koder las / prijetno, iskro dekle
2. nav. ekspr.  ki se iskri, sveti:   isker sneg / pogledal ji je v svetle, iskre oči
3. knjiž. bister , prodoren :   isker duh, razum ; iskre misli

ískra   -e ž ( í )
1. svetel drobec goreče, žareče snovi:   iskre se delajo, krešejo, letijo, švigajo, ugasnejo ; iskra je preskočila na zavese in povzročila požar ; kresati iskre ; snop isker ; oči se ji svetijo kot iskre / električna iskra  svetloba ob kratkotrajnem električnem toku v plinu, navadno zraku
2. v kratkih presledkih pojavljajoča se trenutna, intenzivna svetloba:   migljajoče iskre na snegu ; iskre v očeh / sneg se blešči v belih iskrah / z oslabljenim pomenom:  iz oči ji švigajo iskre jeze ; v temi je zagledal iskri volčjih oči
3. knjiž., ekspr.  kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa:   živa stvariteljska iskra ; iskra ustvarjalnega duha / razvneti iskro upora
4. ekspr., z rodilnikom  zelo majhna količina:   še je bila iskra življenja v njem ; na tihem je še imel iskro upanja / niti iskre ljubezni, razumevanja ni v njej  prav nič
● 
ekspr.  prepirala sta se, da so se kar iskre kresale  zelo, hudo ; ekspr.  iz njegovega pripovedovanja so kar švigale iskre  duhovite misli, domislice ; ekspr.  vreči iskro v sod smodnika  v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt ; dekle je kakor iskra  živahno, temperamentno

ískrast   -a -o prid. ( í )
podoben iskri:   iskraste zvezde
// poln isker:   iskrast plamen

iskrén   -a -o prid. , iskrénejši  ( ẹ̄ )
1. ki ima pošten, odkrit, naklonjen odnos do okolja:   to je iskren prijatelj, tovariš / ekspr.  ne bi bila iskrena, če ne bi povedala svojega mnenja
// ki vsebuje, izraža tak odnos:   iskren pogled ; iskrena ljubezen ; njene besede so iskrene ; izrekli so mu iskreno zahvalo ; to so moje najiskrenejše želje / kot izraz hvaležnosti, naklonjenosti, sočutja:  iskrene pozdrave od vseh ; iskrene čestitke ; iskrena hvala ; moje iskreno sožalje
2. zastar.  ki se živahno, lahkotno premika; isker :   imel je dva iskrena konja

iskrênje   -a s ( é )
glagolnik od iskriti se:   iskrenje podkev / iskrenje snega, zvezd
♦ 
biol.  iskrenje morja  ki ga povzročajo iskrnice ; teh.  iskrenje  preskakovanje isker med ščetko in vrtečim se delom električnega stroja

iskrénost   -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost iskrenega človeka:   zelo radi so ga imeli zaradi njegove iskrenosti ; v njenih očeh je bral iskrenost / zdravnik je čutil iskrenost njegove zahvale ; ekspr.  povedal je, kakor je mislil, z vso iskrenostjo

ískrica   -e ž ( í )
nav. ekspr.  manjšalnica od iskra:   iskrice so letele, švigale daleč naokrog / iskrice v očeh / če bi bila v njem vsaj iskrica dobrote, bi se to ne zgodilo ; niti iskrice upanja ni imel več

iskrílo   -a s ( í )
elektr.  priprava z elektrodama, med katerima preskoči električna iskra, če napetost preseže določeno mejo:   krogelno iskrilo

iskríšče   -a s ( í )
1. teh.  kraj, kjer preskakujejo električne iskre:   na iskrišču nastane visokofrekvenčni električni tok
2. elektr.  priprava z elektrodama, med katerima preskoči električna iskra, če napetost preseže določeno mejo; iskrilo

iskríti se   -ím se  tudi  iskríti -ím nedov. , iskrèn  ( ī í )
1. oddajati iskre zaradi udarjanja ob zelo trd predmet:   kremen se iskri ; podkve so se iskrile v diru
2. oddajati, dajati v presledkih trenutno, intenzivno svetlobo:   sneg se iskri ; zvezde se iskrijo na nočnem nebu / oči se mu iskrijo od navdušenja, veselja ; led se iskri v soncu
3. ekspr., v zvezi z od   pojavljati se v visoki stopnji, veliki meri:   njegova novejša proza se kar iskri od domislic ; vse, kar je napisal, se iskri od duhovitosti / v njenih očeh se je iskrilo sovraštvo  kazalo, izražalo

iskrív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki se iskri, svetlika:   iskrivi biseri ; iskriv sneg ; nebo je bilo polno iskrivih zvezd / iskrive oči so ji veselo sijale
2. knjiž. duhovit , bister :   iskriv humor ; to je bila iskriva domislica, misel / izkazal se je kot zelo iskriv sogovornik

iskrívost   -i ž ( í )
1. lastnost, značilnost iskrivega:   iskrivost dragih kamnov
2. knjiž. duhovitost , bistrost :   iskrivost njegovih misli je vso družbo zelo presenetila ; iskrivost satire

ískrn   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na iskro:   iskrni snopi

ískrnica   -e ž ( ȋ )
zool., navadno v zvezi morska iskrnica   enocelična morska živalca s kapljicami maščobe na telesni površini, ki se v vodi svetijo, Noctiluca scintillans:   iskrenje morja povzročajo iskrnice

iskrolòv   -ôva m ( ȍ ō )
iskrolovec

iskrolôvec   -vca m ( ȏ )
priprava na dimniku ali v njem, ki zadržuje iskre:   lokomotive so bile tedaj še brez iskrolovcev ; tovarniški dimnik s kupolastim iskrolovcem

ískrost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost iskrega:   zavida mu iskrost njegovih konj / ekspr.  iskrost črnih oči / knjiž.  iskrost duha  bistrost, prodornost

íslam   -a m ( ȋ )
vera, ki jo je osnoval Mohamed:   sprejeti islam ; širjenje islama
// publ.  miselnost, kultura, ki je pod vplivom te vere:   umetnost islama

islamíst   -a m ( ȋ )
pristaš miselnosti, kulture, ki je pod vplivom islama:   iraški islamisti ; radikalni, zmerni islamisti

islamizácija   -e ž ( á )
uvajanje, širjenje islama:   islamizacija je prinesla s seboj velike spremembe ; islamizacija Balkana

islamízem   -zma m ( ī )
knjiž. islam :   sprejeti islamizem / umetnost islamizma

islamizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. uvajati, širiti islam:   njegov namen ni bil islamizirati Zahod, temveč modernizirati islam
2. delati kaj muslimansko:   poskušali so islamizirati državo

islamofobíja   -e ž ( ȋ )
sovraštvo, odpor do islama in muslimanov:   v resoluciji so obsodili islamofobijo ; širiti islamofobijo ; pojav islamofobije ; boj proti islamofobiji

íslamski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na islam:   islamska umetnost / prebivalci so islamske vere

islándski   in  íslandski -a -o prid. ( ȃ; ȋ )
nanašajoč se na Islandce ali Islandijo:   islandski jezik ; islandska književnost / islandski ribiči
 
bot.  islandski lišaj  zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve, Cetraria islandica ; min.  islandski dvolomec

íspa   -e ž ( ȋ )
nar. podstrešje :   skriti se na ispi ; stopnice na ispo

istêje   istêj ž mn. ( ē ȇ )
nar.  odprtina pred kuriščem kmečke peči:   iz peči je potegnila lonec v isteje / obesiti meso nad isteje / postaviti večerjo med isteje  obok, stene te odprtine

istem   gl. istmus

ísti   -a -o prid. ( ȋ )
1. na katerega se misli, iz katerega se izhaja:   še isti dan je izpolnil obljubo ; stanujeta v istem hotelu ; isti jezik govoreči ljudje ; vrnili so se po isti poti ; rojena sta istega leta ; tega človeka je srečal tudi včeraj na istem mestu / vsak dan odhaja od doma ob istem času ; naglas je v sedanjiku in nedoločniku na istem zlogu / knjiž., ekspr.  ta isti človek, ki mu je toliko hudega storil, je zdaj njegov sosed  prav ta
// ekspr., v zvezi z en   poudarja nespremenjenost, ponavljanje:   vsako leto hodi v en in isti kraj na počitnice ; v debati se oglašajo vedno eni in isti ljudje ; na vsa vprašanja je dobil en in isti odgovor ; skoraj vsak dan je bila na mizi ena in ista jed
2. pog.  ki se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje
a) med seboj; enak :   dvojčka sta čisto ista
b) pri dveh ali več osebah, stvareh:   imajo iste cilje, interese ; vsi so v istem položaju ; besedi z istim pomenom ; imata obleko iste barve ; sta iste starosti ; vsi so istega mnenja
c) od določenega, primerjanega:   delo je opravil v istem času kot drugi ; iste čevlje ima kakor ti ; ima isto bolezen kot oče ; zemljo je prodal za isto ceno, kot jo je kupil
// ki ne dopušča prednosti, izjem:   zakon je za vse isti ; vsi bodo imeli iste pravice in dolžnosti
3. pog., navadno v povedni rabi  ki ohranja, ima lastnosti, značilnosti nespremenjene; enak :   nič se ni spremenil, vedno isti je ; čisto ista je kot pred petimi leti
4. zastar., v zaimenski rabi ta 1 , tisti :   v istih časih so potovali z Gorenjskega na Štajersko čez Kamnik ; isto noč od skrbi ni mogel zatisniti očesa / obrnil se je k sinu – isti je stal s povešeno glavo pred njim / pridite po potrdila danes, ker istih pozneje ne bomo izdajali  jih ; podpisani prosi predsedstvo, da bi mu isto dovolilo dopust  da bi mu dovolilo
● 
zastar.  prišla sta oba v isti čas  istočasno, hkrati ; ekspr.  vstopila je isti hip, v istem hipu, ko so govorili o njej  prav takrat ; govoriti, najti isti jezik  imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju ; ekspr.  meče vse v isti koš  ne upošteva razlik med stvarmi, problemi ; ekspr.  v isti rog trobiti s kom  mu v vsem pritrjevati ; pog., ekspr.  ista figa je, če grem ali ne  vseeno je ; ekspr.  vse bi rad povedal v isti sapi  vse naenkrat, hitro ; ekspr.  v isti sapi ga hvali in graja  zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem prim. isto

ístina   -e ž ( ȋ )
zastar. resnica 2 govoriti istino ; imeti, šteti kaj za istino
 
zastar.  istina je, kar pravijo  res je

istinít   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. resničen , stvaren , dejanski :   v povesti je prikazal pisatelj istinito človeško bedo ; ugotoviti istinito stanje / naštevati istinita dejstva

istinítost   -i ž ( ȋ )
zastar. resničnost , stvarnost , dejanskost :   dokazati istinitost dogodka ; istinitost dejstev

ístiti   -im nedov. ( ī ȋ )
knjiž.  imeti, šteti za isto:   pojma sta si zelo blizu in ju lahko istimo ; nepravilno je istiti pridnost z nadarjenostjo / tako se je navadil mesta, da se je skoraj istil z njim / do nesoglasij je prišlo, ker se vodstvo ni istilo s kolektivom  enačilo

ístje   ístij ž mn. ( ī ȋ )
nar.  odprtina pred kuriščem kmečke peči:   nametala je polen v istje / istje so polne saj

ístmus   -a  in  ístem -tma m ( ȋ; ī )
geogr.  ozek pas kopnega med dvema morjema; medmorje , zemeljska ožina :   čez istmus so naredili prekop / korintski istmus

ísto   prisl. ( ȋ )
zastar.  tudi, prav tako:   nesreča je prizadela isto prebivalce sosednje vasi

isto...   ali  ísto...  prvi del zloženk  ( ȋ )
nanašajoč se na isti:   istobarven, istosmernost, istoverec ; istotako

istobárven   -vna -o prid. ( ȃ )
ki je iste barve:   istobarvne obleke ; istobarvno blago
 
šah.  istobarvna lovca  dva bela ali dva črna lovca

istočásen   -sna -o prid. ( á )
ki se pojavi, poteka ob istem času:   istočasen izid obeh knjig ; istočasen prihod gostov ; istočasno prevajanje ; zapletel se je v več istočasnih razmerij

istočásnost   -i ž ( á )
lastnost istočasnega:   istočasnost dogodkov / ta glagol izraža istočasnost

istodôben   -bna -o prid. ( ó ō )
nastal v isti dobi, v istem obdobju:   več istodobnih zapisov priča o tedanjih kulturnih razmerah ; kopije istodobnih originalnih slik
// zastar. takraten :   istodobne bralce je roman zelo razburil

istodôbnost   -i ž ( ó )
lastnost istodobnega:   istodobnost zapisov / istodobnost ugotovitev  istočasnost
 
jezikosl.  glagolska oblika za izražanje istodobnosti

istoimén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. istoimenski :   film je posnet po istoimenem romanu

istoiménski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima isto, enako ime:   film snemajo po istoimenskem romanu angleškega pisatelja ; arija Aide iz istoimenske opere ; v knjigo je uvrščena istoimenska zbirka črtic in novel
♦ 
elektr.  istoimenski električni naboji  električni naboji, ki so vsi pozitivni ali vsi negativni ; mat.  istoimenske enote  merske enote, ki imajo isto ime ; istoimensko število  količina, ki se izrazi v primerjavi z drugo količino z isto mersko enoto

istoizvóren   -rna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž.  ki je istega izvora:   istoizvorne posledice / istoizvoren pojav
 
biol.  istoizvorni organi  homologni organi

istokŕven   -vna -o prid. ( ŕ r̄ )
knjiž.  ki je iste krvi, istega rodu:   istokrvni ljudje
 
vet.  istokrvno govedo  govedo iste pasme

istolétnik   -a m ( ẹ̑ )
knjiž.  kdor je rojen istega leta, vrstnik:   njegovi istoletniki so že skoraj vsi pomrli

istoléžen   -žna -o prid. ( ẹ̄ )
geom. enakoležen :   istoležna kota ; istoležni stranici

istolíčen   -čna -o prid. ( ī )
knjiž.  ki je iste oblike:   istolična stvar
 
min.  istolične snovi  snovi, ki kristalizirajo v podobnih kristalih; izomorfne snovi

istolíčnost   -i ž ( ī )
knjiž.  lastnost, značilnost istoličnega:   istoličnost stvari
 
min.  pojav, da snovi kristalizirajo v podobnih kristalih; izomorfizem

istopoménski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
jezikosl.  ki ima isti pomen:   istopomenske besede

istoréčje   -a s ( ẹ̑ )
lit.  opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena; tavtologija :   z istorečjem je hotel natančneje opredeliti pomen povedanega

istórija   -e ž ( ọ́ )
1. star. zgodba , povest :   poslušati, pripovedovati istorije ; detektivske, razbojniške istorije
// nav. mn.  neresnična pripoved, izmišljotina:   o njem krožijo čudne istorije
2. ekspr.  neprijeten dogodek, afera:   pazi, da se še ti ne zapleteš v to istorijo / tam imajo spet neko umazano istorijo

istoróden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
ki je istega rodu, iste narodnosti:   istorodno prebivalstvo
// knjiž.  ki je čemu enak glede na nastanek in zgradbo:   istoroden pojav ; istorodna oblika / istorodne črtice in povesti  enakovrstne, enake

istoródnost   -i ž ( ọ̄ )
lastnost istorodnega:   istorodnost prebivalstva / knjiž.  istorodnost pojavov / istorodnost izbranih motivov  enakovrstnost, enakost

istosméren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
nanašajoč se na isto smer:   istosmerni veter / istosmerni interesi
 
elektr.  istosmerni tok  enosmerni tok

istosmérnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost istosmernega:   istosmernost vetra / istosmernost delovanja

istosmíseln   -a -o  [ istosmisələn in istosmisəln prid. ( ȋ )
knjiž.  nanašajoč se na isti smisel:   istosmiselno delovanje

istospôlen   -lna -o prid. ( ȏ )
knjiž.  ki je istega spola:   istospolni vrstniki / istospolna nagnjenja  homoseksualna

istosredíščen   -čna -o prid. ( ȋ )
geom.  ki ima isto, skupno središče; koncentričen :   istosrediščna kroga ; istosrediščne krogle

ístost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  lastnost, značilnost istega:   istost pomena ga pri rabi besed ni ovirala / ugotavljati razlike in istosti stvari
// identičnost , enakost :   istost stališč do spornega vprašanja jih je pomirila
♦ 
filoz.  nauk o istosti  identitetna filozofija ; pravn.  ugotoviti istost osebe  identičnost

ístotakó   prisl. ( ȋ-ọ̑ )
zastar.  prav tako, ravno tako:   odšel je, istotako njegov sosed

ístotàm   prisl. ( ȋ-ȁ )
zastar.  prav tam, ravno tam:   spis je bil objavljen istotam

istovérec   -rca m ( ẹ̑ )
knjiž.  kdor je iste vere, veroizpovedi:   poročila se je z istovercem

istovéten   -tna -o prid. ( ẹ̄ )
publ. identičen , enak :   pojava v obeh državah sta istovetna / obtoženec je istoveten s storilcem ; prevod ni popolnoma istoveten z izvirnikom

istovétenje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od istovetiti:   Trubarjevo istovetenje s Slovenci in slovenskim jezikom / istovetenje zločina in bolezni

istovétiti   -im nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
publ. identificirati , enačiti :   socialno gibanje je istovetil z uporom / pisatelj istoveti lepoto in hrepenenje ; gledalec se istoveti z osebami v filmu / ljubil je deželo in se istovetil z njo

istovétnost   -i ž ( ẹ̄ )
publ. identičnost , enakost :   v pogovorih je bila ugotovljena istovetnost gledišč do vseh mednarodnih političnih vprašanj
// pravn.  skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi znaki, dejstvi:   vsi navzoči so potrdili istovetnost obtoženca / preklicati potrdilo o istovetnosti osebne izkaznice
♦ 
filoz.  dialektična istovetnost  ki vključuje notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi

istovréden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. enakovreden , ekvivalenten :   istovredne stvari / istovredna izraza, pojma

istovŕsten   -tna -o prid. ( ȓ )
ki je iste vrste:   istovrstni predmeti ; istovrstne dejavnosti ; istovrstne sestavine / istovrstni gozdovi

istovŕstnost   -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost istovrstnega:   istovrstnost predmetov / istovrstnost njihove dejavnosti jih povezuje

istozlóžen   -žna -o prid. ( ọ̄ )
jezikosl.  ki pripada istemu zlogu:   istozložni glas

istoznáčen   -čna -o prid. ( ȃ )
zastar. istopomenski :   istoznačne besede

istràn   in  istrán -ána m ( ȁ á; ȃ )
vino iz Istre:   prinesel mu je liter črnega istrana

istriján   -a m ( ȃ )
gonič s kratko ali resasto dlako; istrijanec

istrijánec   -nca m ( ȃ )
1. gonič s kratko ali resasto dlako:   čistokrven istrijanec
2. istran :   naročiti liter istrijanca

ístroromúnski   -a -o prid. ( ȋ-ȗ )
nanašajoč se na Istroromune:   istroromunski jezik

ístrski   -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na Istrane ali Istro:   istrska govorica ; tako pripravljene ribe so istrska specialiteta / istrski gonič  gonič s kratko ali resasto dlako ; istrsko vino
 
glasb.  istrska lestvica  šesttonska lestvica, značilna zlasti za istrsko ljudsko glasbo

íšias   -a m ( ȋ )
vnetje bedrnega živca,  med. ishias :   imeti, zdraviti išias

iškarijót   -a m ( ọ̑ )
slabš. izdajalec , ovaduh :   med nami ni bilo iškarijota / kot psovka  ti prodana duša, iškarijot!

iškarijótski   -a -o prid. ( ọ̑ )
slabš. izdajalski , ovaduški :   iškarijotsko dejanje / odhajal je z iškarijotskimi koraki

ítak   in  ìtak člen. ( ȋ; ȉ )
1. navadno v zvezi z že   poudarja dejstvo, ki je že znano brez nadaljnjih podatkov; tako in tako :   toča je uničila že itak revne posevke
// za poudarjanje dejstva, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep:   ostani še, vlak si itak zamudil / ne bom je predstavljal, saj jo itak poznate
2. zastar.  kljub temu, vendar:   bila je bogata, itak ni mogla dobiti ženina

italianíst   -a m ( ȋ )
strokovnjak za italianistiko:   znan italianist

italianístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na italianiste ali italianistiko:   italianistična predavanja
// um.  ki je pod vplivom italijanske umetnosti:   takratno italianistično slikarstvo na Nizozemskem

italianístika   -e ž ( í )
veda o italijanskem jeziku in književnosti:   napisal je več razprav iz italianistike / slušatelji italianistike

italianizácija   -e ž ( á )
glagolnik od italianizirati:   italianizacija krajevnih imen

italianízem   -zma m ( ī )
jezikosl.  element italijanščine v kakem drugem jeziku:   ogibati se italianizmov

italianizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od italianizirati:   italianiziranje obmejnega prebivalstva

italianizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati kaj italijansko:   italianizirati obmejne prebivalce / italianizirati takratno nizozemsko slikarstvo

italijanáš   -a m ( á )
slabš.  pripadnik neitalijanskega naroda, zavzemajoč se za italianizacijo:   zagrizen italijanaš ; italijanaši in nemčurji
♦ 
zgod.  italijanaš  v Dalmaciji in Istri, od dualizma do prve svetovne vojne  pristaš stranke, ki se je v začetku zavzemala za avtonomijo, kasneje pa za priključitev k Italiji

italijánček   -čka m ( ȃ pog.
dva decilitra točenega piva:   za italijančka je odštela 1,70 evra

italijánčiti   -im nedov. ( á ȃ )
vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti italijanskega jezika:   odkar je prišel iz Italije, rad italijanči
// ekspr.  govoriti italijansko:   govôri po naše, zakaj italijančiš

italijánka   -e ž ( ȃ )
1. pog.  kar je po izvoru iz Italije:   od vseh sort pšenice je najbolje obrodila italijanka ; gojiti italijanke in razne druge pasme kokoši ; kranjske čebele in italijanke  italijanske čebele
2. voj.  karabinka z zložljivim bajonetom pod cevjo, italijanske proizvodnje:   nameril je vanj svojo kratko italijanko

italijánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Italijane ali Italijo:   italijanski jezik ; italijanska književnost / pšenica italijanske sorte / italijanski film / do 2002  italijanska lira / publ.  italijanski škorenj  Apeninski polotok
// med drugo svetovno vojno  nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Italije:   partizani so se spopadli z italijansko patruljo / italijanska okupacija slovenskega ozemlja
♦ 
igr.  italijanska križanka  križanka, pri kateri mora črna polja razporediti reševalec ; lit.  italijanski enajsterec  enajsterec ; zool.  italijanska čebela  čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica

italijánstvo   -a s ( ȃ )
državna in politična pripadnost k Italiji:   ob vsaki priložnosti poudarja svoje italijanstvo
// italijanska kultura in miselnost:   širjenje, vpliv italijanstva

italijánščina   -e ž ( ȃ )
italijanski jezik:   uči se italijanščino ; melodioznost italijanščine / popoldne imajo italijanščino  pouk tega jezika

italofíl   -a m ( ȋ )
kdor se navdušuje za italijansko politiko ali kulturo:   navdušen italofil

italofílski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od italofil:   italofilska politika

itálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Italce:   italski jeziki / atrij je bil v italski hiši osrednji stanovanjski prostor
// zastar. italijanski :   potovanje po italskih mestih

iterácija   -e ž ( á )
1. lit.  večkratna pojavitev iste besede ali besedne skupine; ponovitev , ponavljanje :   uporabljati iteracije
2. mat.  računanje, pri katerem se ponavlja vstavljanje približnega rezultata, da se s tem približuje pravemu rezultatu:   rešiti nalogo z iteracijo

íterativen   in  iteratíven -vna -o prid. ( ȋ; ȋ )
jezikosl.  ki izraža ponavljajoče se dejanje; ponavljalen :   iterativni glagoli

itêrbij   -a m ( é )
kem.  redka kovina sive barve, element Yb:

íti   grém  in  grèm nedov. in dov. , grémo  in  grêmo  stil.  gremò, gréste  in  grêste  stil.  grestè, gredó  in  gredò  in  grêjo  stil.  grejò; bom šèl  in  pójdem  itd. ; pójdi pójdite  tudi  pojdíte,  stil.  ídi ídite; šèl šlà šlò  tudi  šló  ( ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi )
1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer:   ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto ; žival je šla vsa razdražena proti lovcu ; stražar je šel pred njim ; šel je mimo, ne da bi nas pogledal ; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje ; gosi so šle druga za drugo ; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.:  ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal  ko smo se peljali ; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista  sta se peljala
// premikati se zlasti v določeno smer sploh:   ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna ; letalo je šlo hitro in visoko  je letelo ; pog.  avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel  vozil s hitrostjo ; pog.  koliko gre ta avto  kakšno največjo hitrost ima / oblaki gredo čez nebo ; pog.  opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno  se usedajo ; sonce že gre za goro  zahaja / tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu
2. opraviti kako pot:   vsak dan gre na pokopališče ; zjutraj je šel v mesto ; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo  potuje ; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav  si že bil na Triglavu / pog.  ta vlak gre na Jesenice  bo peljal
// opraviti kako pot z določenim namenom:   iti k sorodnikom na obisk ; iti v bolnišnico na pregled ; iti v gostilno h kosilu ; iti v gozd po drva ; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku ; iti k izpitu, na delo, kopanje ; iti po zdravnika ; v službo, šolo sta šla skupaj ; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev ; nihče ni šel na sestanek  ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
// z oslabljenim pomenom  izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo:   ni še šel k izpitu ; po kosilu grem pol ure na sprehod  se pol ure sprehajam ; pog.:  si že šel na operacijo  si se že dal operirati ; celo popoldne se je šel z nami igrat  se je z nami igral ; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno  zjutraj bomo kosili ; z njim je šla večkrat plesat  je večkrat plesala
3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu:   čas je, da gremo od tod ; ob štirih je šel z doma ; živali gredo pozimi v večjo globino ; šel je v sobo in se zaprl ; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza  lahko greste / pog.:  žebelj ne gre iz deske  se ne da izvleči ; meso gre rado od kosti  se rado loči ; jermen je šel z jermenika  padel, zdrsnil ; kdaj gre vlak  odpelje ; zamudili ste, vlak je že šel  odpeljal / pog.  šel bi k vam, če me marate  priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas ; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko  se je odselilo / pog., ekspr.  bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel  da bo umrl
4. pog.  premikajoč se pojavljati iz česa ali kje:   iz dimnika gre dim ; iz rane gre kri  teče, se cedi ; moka gre iz vreče  se raztresa, se usipa / mokrota mu je šla v čevlje  prodirala, pronicala / ajda gre iz zemlje  klije / od pečenke je šel prijeten vonj
// premikajoč se pojavljati sploh:   že tri dni gre dež  dežuje ; po nekaterih krajih je šla toča  padala
// širiti se:   slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu ; novica je šla od vasi do vasi
5. pog. potegniti , seči 2 iti z roko čez čelo ; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec ; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje  vrtati ; na ovinku je šel nekoliko preveč desno  zavil ; pri skoku je šel s telesom preveč naprej  se je nagnil ; pren.  v svojih raziskavah ni šel tako daleč
6. pog. teči , delovati :   mlin stoji, stope pa gredo ; posluša, če ura gre ; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre  je pokvarjen ; ura gre točno ; njegova ura gre naprej  prehiteva , nazaj  zaostaja / ob praznikih pošta ne gre / ekspr.  gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati  bi govorila, pripovedovala
7. pog.  biti speljan, voditi:   železnica gre mimo tistega kraja ; cesta gre čez hrib ; daljnovod gre po dolini ; na tem mestu gre reka nekoliko na desno  zavije / vrata gredo na dvorišče ; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
// segati, razprostirati se:   tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi
8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom  izraža
a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo:   iti v lepšo prihodnost ; publ.:  iti v socializem ; vse je kazalo, da gre država v vojno
b) brezoseb.  bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo:   šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo ; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto  kmalu bo enajst ; otrok gre v deveto leto  bo star devet let
// z glagolskim samostalnikom  izraža
c) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja:   iti na dopust ; tudi najmlajši je šel že v službo ; ekspr.  iti v smrt za domovino  umreti ; star.  iti v zakon s kom  poročiti se / publ.:  razložili so, zakaj so šli v revolucijo  so začeli revolucijo ; za to stvar država ne bo šla v vojno  ne bo začela vojne / iti v spopad s kom  spopasti se / ekspr.  za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika  boš obtožen, te bodo zaprli
č) publ.  da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik:   s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo ; predlog bo šel na glasovanje  o njem se bo glasovalo , v obravnavo  se bo obravnaval ; veliko izdelkov gre v izvoz  se izvaža
// postati član, pridružiti se:   iti k tabornikom, jezuitom ; iti v stranko / pog.:  iti k dimnikarjem  postati dimnikar ; šla je k filmu  postala je filmska igralka ; šel je med postopače  postal je postopač ; iti za poroka komu  biti komu porok ; šel bo za šoferja  postal bo šofer
9. s prislovnim določilom  izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo:   gibanje gre v krogu ; zdravljenje gre počasi ; pog.  vsako delo gre sprva počasi  se opravlja, dela / pog., ekspr.  tiskanje knjige nikamor ne gre  zelo počasi napreduje / pog.:  trgovina gre dobro  dobro uspeva ; ekspr.  ta knjiga gre  se dobro prodaja / tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb.  tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo  v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
// s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku  biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah:   gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje
10. pog., z dajalnikom  biti dostopen, razumljiv:   matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre  ga že obvlada / to delo mu ne gre  ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
// biti všeč, tekniti:   meso mu gre ; polenta mu ne gre
11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi:   v sobo gresta le miza in kavč ; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti ; jabolka ne bodo šla v košaro / pog.  v ta avto gre pet oseb  avto je registriran za pet oseb
// izraža, da je kaj ustrezno
a) glede na velikost, obliko:   ta ključ ne gre v ključavnico ; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog.  os ni šla v luknjo  se ni dala namestiti
b) glede na estetske lastnosti:   k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
c) glede na kvaliteto:   to gre po kakovosti v tretji razred
12. pog., z dajalnikom  biti določen komu, pripadati:   kakšen delež gre podjetju / ekspr.  tebi gre hvala ; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr.  slišal je, kar mu gre  ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
13. pog. miniti , minevati :   čas mu gre počasi ; tako je šel dan za dnem ; leto je šlo ko blisk
14. pog.  porabiti se, potrošiti se:   denar je šel za hrano in elektriko ; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje ; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo  pošlo ; sladke stvari pri hiši hitro gredo  se hitro pojedo
// žarg.  uničiti se, pokvariti se:   na taki cesti bo guma šla ; žarnica je šla  je pregorela
15. brezoseb., v zvezi z za   izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja:   kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari ; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju  kaj se je obravnavalo / gre za to, da bo vsak človek čim bolj svoboden / ekspr.  šlo je za življenje in smrt naroda  narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
// pog., s smiselnim osebkom v dajalniku  prizadevati se, truditi se:   gre mu za čast ; njemu gre za človeka ; nižje pog.  gre se mu za to, da bi bilo vse prav  gre
// izraža istost, opredelitev:   tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek ; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti
16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom  izraža nedopustnost česa:   (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival ; po mojem ne gre dvomiti o tem ; tega ne gre podcenjevati
// z glavnim stavkom moči 1 , zmoči :   naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo ; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate  tega ne boste mogli napraviti
// pog., z nedoločnikom  poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik:   vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati ; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati  se nočem / no, ona pa gre in se poroči
● 
pog., ekspr.  opazil je, da je denarnica šla  da je ukradena ; ekspr.  prišlo je vse, kar leze in gre  veliko ljudi ; pog.  kako že gre tista pesem  se glasi ; ekspr.  stvari gredo svojo pot  se razvijajo, potekajo normalno, mirno ; ekspr.  priznati komu mesto, ki mu gre  pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti ; pog.  staviti grem, da bo spet zamudil  stavim ; knjiž.  iti stvarem do jedra  popolnoma jih spoznati ; pog.  plašč mi gre do kolen  sega ; ekspr.  iti do zadnjih mej  storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice ; jok jim ni šel več tako do živega  jih ni več motil, spravljal v nejevoljo ; ekspr.  molče so šli mimo dogodka  niso mu posvetili nobene pozornosti ; iti brez dote od hiše  ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno ; ekspr.  delo mu gre hitro od rok  hitro dela ; iti molče preko česa  ne reagirati na kaj, zlasti z besedami ; iti komu s poti  umakniti se mu ; pog.  pojdi mi z luči  umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo ; ekspr.  z njim gre h koncu, kraju  umrl bo ; pog., ekspr.  vse je šlo k hudiču  je propadlo ; pog.  šel je čez to  tega ni upošteval ; gre mu na bolje  zdravstveno stanje se mu izboljšuje ; pog.  ladja je šla na dno  se je potopila ; pog.  kozarec je šel na drobno  se je zdrobil ; klada je šla na dvoje  se je razklala ; pog., ekspr.  iti na jetra, živce  dražiti, povzročati nejevoljo ; ekspr.  na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo  zelo sem prizadet ; ekspr.  iti (komu) na led  dati se prevarati, ukaniti ; ekspr.  iti (komu) na limanice  dati se prevarati, ukaniti ; ekspr.  iti na magistrat  v Ljubljani  poročiti se ; rib. žarg.  ribe gredo najbolj na muho  ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho ; ekspr.  zdaj bo šlo na nož  stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro ; ekspr.  gre mu na otročje  postaja otročji ; pog.  na roke jim gre  dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim ; evfem.  iti na stran  na malo ali veliko potrebo ; evfem.  šel je na drugi svet  umrl je ; publ.  mladina je šla na ulice  je javno manifestirala, demonstrirala ; ekspr.  iti na matični urad  poročiti se ; nižje pog., ekspr.  šel je po gobe  umrl je ; ekspr.  tat je šel pod ključ  zaprli so ga v ječo ; evfem.  zelo je bolan, vse gre podenj  malo in veliko potrebo opravlja v posteljo ; ekspr.  iti pod nož  dati se operirati ; star.  iti pred oltar  poročiti se ; pog.  ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro  če ga bo cenzura odobrila ; ekspr.  to piskanje mi gre skozi ušesa  neprijetno deluje name ; solata gre v cvet  poganja steblo s cveti ; pog.  knjiga gre v denar  proda se dosti izvodov knjige ; ekspr.  iti v krtovo deželo  umreti ; iti v ekstrem  zelo pretiravati v kaki stvari ; novica mu ni šla v glavo  ni mogel verjeti, da je resnična ; pog.  poštevanka mu ne gre v glavo  ne more si je zapomniti ; ekspr.  kupčija mu gre v klasje  mu uspeva, se uspešno končuje ; pšenica gre v klasje  poganja klasje ; ekspr.  šli so v korak, v koraku  premikali so se s hitrostjo navadne hoje ; ekspr.  iti v korak s časom  prilagajati se razmeram; biti napreden ; evfem.  mož gre že v leta  se stara ; ekspr.  škoda gre že v milijone  je zelo velika ; šalj.  pijača mu je šla v noge  tako je vinjen, da zelo težko hodi ; ekspr.  to mu je šlo v nos  peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega ; nižje pog.  v kateri razred greš  kateri razred obiskuješ ; ekspr.  iti v Rim  roditi ; ekspr.  stvar gre iz rok v roke  hitro menja uporabnika, lastnika ; ekspr.  iti vase  razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki ; ekspr.  to gre v mojo škodo  pri tem imam škodo jaz ; iti v vas h komu  v kmečkem okolju  obiskati koga, iti na obisk h komu ; ekspr.  gremo v zimo  zima se približuje ; ekspr.  tovarna je šla v zrak  tovarno je uničila eksplozija ; zastar.  njegova hči je šla za nekega generala  se je poročila z nekim generalom ; pog.  med vojno ji je šlo za glavo  bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo ; ekspr.  vse je šlo za med  zelo lahko, zelo dobro se je prodalo ; ekspr.  za nohte nam gre  znašli smo se v težkem položaju ; šol. žarg.  samostalnik roka gre po tipu gora  se sklanja ; iti s časom  prilagajati se razmeram; biti napreden ; iti z modo  oblačiti se po najnovejši modi ; evfem.  šla je z njim (spat)  spolno je občevala z njim ; evfem.  vse gre z njim  ukrade, kar se da ; pog.  z očmi je šel po vseh zbranih  pogledal je vse zbrane ; ekspr.  iti za delom  iskati delo ; šalj.  kam pa greš? Za nosom  izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev ; pog.  šla je za njegovim očesom  pogledala je v isto smer kot on ; iti za pogrebom  udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda ; pog.  mleko gre čez  kipi in gre čez rob ; pog.  spet gre nekaj dol  rosi, malo dežuje, malo sneži ; pog.  noht je šel dol  je odpadel ; pog.  sonce gre dol  zahaja , gor  vzhaja ; pa pojdi, če (že) ne gre drugače  če misliš, da moraš oditi ; star.  po božiču gre dan gor  postaja daljši ; nižje pog.  sladkor bo šel gor  se bo podražil ; šol. žarg.  iti naprej  obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred ; evfem.  šlo je naprej  imela je spontani splav ; pog.  šla bosta narazen  razvezala se bosta ; ekspr.  pri hiši je takrat začelo iti navzdol  družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati ; pog.  s fantom gre navzdol  moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši ; pog.  iti z glasom navzdol  začeti govoriti, peti z nižjim , navzgor  začeti govoriti, peti z višjim glasom ; pog.  ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali  ko smo se vračali ; star.  mrzla jesen noter gre  se približuje ; star.  po bliskovo mu gre sablja  zamahuje s sabljo ; iron.  v tovarni je šlo vse preveč po domače  ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti ; pog.  lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal  občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se ; ekspr.  s svojimi zahtevami gre predaleč  preveč zahteva ; star.  glava mu bo šla proč  obglavljen bo ; pog.  kolo rado gre  se rado vrti, teče ; pog.  blago je šlo skupaj  se je skrčilo, uskočilo ; iron.  ej, dragec, tako pa ne bo šlo  izraža opozorilo, svarilo ; ekspr.  tesno mi gre za čas, s časom  imam zelo malo časa (za kaj) ; ekspr.  trda mi gre za denar  primanjkuje mi denarja ; pog.  igralec je šel ven z adutom, s kraljem  dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti ; ekspr.  prvi dobiček ne gre v mošnjiček  začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen ; v tretje gre rado
♦ 
ekon.  prispevki gredo v breme proračuna  se plačujejo iz proračuna ; voj.  iti v strelcih  premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje prim. grede , gredoč , mimogrede , mimoidoči , pojdi , pojdoč

itinerár   -ja  tudi  itinerárij -a m ( á )
knjiž.  popis potovanja, potopis:   izdati itinerar
// tur.  podroben načrt, popis nameravanega potovanja:   držati se itinerarja
♦ 
zgod.  seznam cest in ladijskih zvez v rimskem imperiju

itisón   -a m ( ọ̑ )
talna obloga, pri kateri so petlje iz lasaste preje všite v podlago:   čistiti itison

ítrij   -a m ( í )
kem.  lahka kovina sive barve, element Y:

íva   -e ž ( í )
bot.  grm ali drevo s širokimi, jajčastimi, na spodnji strani belo dlakavimi listi, Salix caprea:   iva raste ob potoku ; grmovje, veje iv

ivánji   -a -e prid. ( ȃ )
nar., v zvezi ivanji kres   kres na kresni večer:

ivánjski   -a -o prid. ( ȃ )
nar. kresen :   ivanjska noč ; ivanjski kres  kres na kresni večer ; ivanjske rože  ivanjščice

ivánjščica   -e ž ( ȃ )
1. bot.  travniška rastlina z belimi in rumenimi cveti v koških, Leucanthemum:   šopek ivanjščic / navadna ivanjščica
2. zastar.  hrošč s svetilnim organom na spodnji strani zadka; kresnica

ivér 1   tudi  íver -a m ( ẹ̑; ȋ )
zastar. iver 2 iveri so leteli izpod sekire na vse strani

ivér 2   in  íver -i ž ( ẹ̑; ȋ )
1. od celote ločen majhen, droben del navadno lesa:   sekal je s tako silo, da so iveri letele daleč naokrog ; ledne, skalne iveri ; pren., knjiž.  miselne iveri
2. z rodilnikom  zelo majhna količina; drobec :   tudi v tem je iver resnice
3. knjiž. misel , izrek :   drobne iveri in sentence
● 
bibl.  iver v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne  vidi majhne napake drugih, svojih velikih pa ne
♦ 
les.  droben del lesa določenih mer in oblik ; zool.  na morskem dnu živeča ploščata riba, ki ima na koži trnate izrastke, Pleuronectes flesus

ivérast   tudi  íverast -a -o prid. ( ẹ̑; ȋ )
nanašajoč se na iver:   iverasta lesovina / iveraste plošče  iverne plošče
 
min.  iverasti prelom  prelom, značilen za drobnozrnate snovi

ivéren   in  íveren -rna -o prid. ( ẹ̑; ȋ )
ki je iz iveri:   iverni izdelki / iverne plošče  plošče, narejene pod pritiskom iz iveri in fenolnih smol, lepil

íverica   tudi  ivérica -e ž ( ȋ; ẹ̑ )
les. žarg.  iverna plošča:   ta del omare je iz iverice

ivérje   tudi  íverje -a s ( ẹ̑; ȋ )
več iveri:   polno iverja in suhljadi je ležalo po tleh
 
les.  drobni deli lesa določenih mer in oblik

íverka   tudi  ivérka -e ž ( ȋ; ẹ̑ )
pog.  iverna plošča:   obiti z iverkami ; proizvodnja iverk

ivérnat   in  ívernat -a -o prid. ( ẹ̑; ȋ )
bogat z ivermi:   ivernata snov / ivernate plošče  iverne plošče

ívjast   -a -o prid. ( ȋ )
ivnat :   ivjaste veje

ívje   -a s ( ȋ )
snegu podobna snov, ki se naredi v mrazu in megli, zlasti na drevju:   po grmovju se dela ivje ; veje so pokrite z ivjem ; svetlikajoče se ivje
 
ekspr.  glavo mu je pobelilo ivje  njegovi lasje so postali sivi, beli

ívnat   -a -o prid. ( ȋ )
pokrit z ivjem:   ivnate veje ; kučma in lasje so bili ivnati ; ivnato drevje

ívovje   -a s ( í )
drevje, grmovje iv:   trstje se prepleta z ivovjem
// veje iv:   nalomiti ivovja

iz   predl. , z rodilnikom
1. za izražanje premikanja iz notranjosti predmeta ali prostora navzven:   skočiti iz grmovja ; stopiti iz hiše ; piti iz kozarca ; prenos iz gledališča ; ropot iz kuhinje / priti iz Kranja, Nemčije ; priti iz Gorenjske  z Gorenjskega / iz megle je rosilo ; priti iz vode / z drugimi predlogi  peljati se iz mesta na deželo, pod Gorjance, v vas / izgnati iz dežele ; izpustiti iz rok ; pren.  rešiti se iz nevarnosti ; buditi iz spanja
// za izražanje usmerjenosti, izstopanja:   kamen štrli iz tal ; pogled iz sobe
2. za izražanje
a) izhodišča, izvora:   izhajati iz kmečkega rodu ; sin iz drugega zakona / drobiž iz stotaka / streli iz puške / iz njenega govorjenja je dognal resnico
b) pripadnosti, okolja:   kava iz Brazilije ; žuželka iz družine murnov ; publ.  blago iz uvoza  uvoženo blago / arija iz opere ; odlomek iz Cankarja  iz Cankarjevih del / publ., v naslovih  iz listnice uredništva
3. za izražanje prehajanja, spreminjanja:   iz teh celic so nastale krvničke ; iz otroka zraste mož ; kaj boš naredil iz tega? / navadno v zvezi z v napredovati iz asistenta v docenta ; iz kmetice se je spremenila v gospo ; prevajati iz nemščine v slovenščino
4. s pomožnim glagolom  za izražanje stanja zunaj česa:   moštvo je precej iz forme / ta obleka je že iz mode  ni več moderna ; pog.:  že teden dni ni bila iz hiše  je ni zapustila ; fant je že iz šole  je končal šolanje / bolnik je že iz nevarnosti
5. za izražanje časovnega izhodišča:   poznam ga iz šolskih let ; spomini iz mladosti ; utopija iz leta dva tisoč / kmeta pozna iz službovanja na deželi / iz mladega  od mladega, od mladih let
6. za izražanje
a) iz katere snovi je kaj:   izdelati kipec iz brona ; izrezati iz lesa ; zid iz rezanega kamna ; rjuha iz domačega platna / trnek iz bucike / naloga iz geometrije ; izpit iz matematike
b) iz katerih enot kaj sestoji:   priprava je iz več delov ; moštvo je sestavljeno iz igralcev treh klubov
7. za izražanje nagiba ali vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja:   storiti kaj iz nagajivosti, strahu, usmiljenja ; oditi iz protesta ; vprašati iz radovednosti / tat iz navade / odkloniti iz več vzrokov
// za izražanje odnosa do koga:   briti norce iz njega / norčevati se iz njegove revščine
8. za izražanje načina, kako se kaj dogaja:   prerokovati iz kart ; pogled iz ptičje perspektive ; ekspr.:  iz dna duše hvaležen ; iz srca rad / cev iz celega  ki ni varjena
● 
ekspr.  živi iz dneva v dan  brez cilja, brezskrbno ; bolnik je iz dneva v dan slabši  vedno slabši ; zastar.  doma je iz Lahov  iz Italije ; iz rok dati  prepustiti, izročiti ; ekspr.  otrok je ves iz sebe  zmeden, prestrašen ; zastar.  priti iz vojakov  od

iz...   ali  iz...  in  z...  ali  iz...  in  s...  ali  iz...  tudi  z...  ali  iz...  tudi  s...  predpona
1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z iz, izpod   za izražanje
a) premikanja ali usmerjenosti iz notranjosti česa navzven:   izbrizgati, izčenčati, izčrpati, izluščiti, izseliti, izseljevati, izstopiti, iztisniti / izgnati iz dežele ; izkopati izpod razvalin
b) izhodišča, izvora:   izhajati, izvirati
c) dosege zaželenega namena, cilja:   izberačiti, izbojevati, izprositi, izučiti
č) prenehanja obstajanja, stanja:   izginiti, izginjati / v zvezi s se   izbliskati se, izdišati se, izgnojiti se
d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):   izbočiti, izbrisati, izdelati, izdelovati, izkristalizirati, izračunati
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora  za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:   izboljšava, izdelek, izdelovalen, izgon, izvor
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih  za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:   izglagolski, izimenski, izreden ; izbliza;  prim. z...

izabéla   -e ž ( ẹ̑ )
samorodna trta z zelo velikimi listi in srednje velikimi rdeče vijoličastimi grozdi:   vinograd je zasajen z izabelo / na brajdi že zori izabela
// vino iz grozdja te trte:   nalil mu je kozarec izabele

ízba   -e ž ( ȋ )
1. knjiž.  soba, navadno manjša:   prebeliti izbo ; povabil ga je v svojo izbo ; gosposka, majhna, mračna, topla izba / podstrešna izba
2. nar.  glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši; hiša :   vsa družina se je zbrala v izbi / prednja izba
3. nar. podstrešje :   skriti se na izbi ; stopnice na izbo

izbacníti   in  izbácniti -em dov. ( ī á ā )
zastar. izključiti :   izbacnili so ga iz društva, šole

izbalancirati   in  izbalansirati ipd. gl. zbalansirati ipd.

izbarantáti   -ám  tudi  zbarantáti -ám dov. ( á ȃ )
pog.  s pogajanjem priti do česa:   barantal je za vola in izbarantal ; izbarantati par čevljev / ekspr.  izbarantati posestvo za nizko ceno  kupiti;  prim. zbarantati

izbáviti   -im dov. ( á ȃ zastar.
1. rešiti , osvoboditi :   izbaviti tovariše ; izbaviti se iz nevarnosti / izbaviti koga iz žalosti
2. opraviti , urediti :   nič nisem izbavil

izbegávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izbegavati:   izbegavanje samote ; izbegavanje javni kritiki ; izbegavanje pred posledicami

izbegávati   -am nedov. ( ȃ )
knjiž.  izogibati se, izmikati se:   on me izbegava ; iskala sta se in se spet izbegavala / izbegavala je njegovim pogledom / izbegavati kritiko

izbegljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  izmikajoč se, negotov:   izbegljiv nasmeh

izbégniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž.  izogniti se, izmakniti se:   morda bi bil lahko izbegnil nesreči, nesrečo ; izbegniti odgovor / izbegnila ga je s pogledom;  prim. zbegniti

ízben   -bna -o  ( ȋ )
pridevnik od izba:   izbna vrata

izbér   -i ž ( ẹ̑ )
zastar. izbira , izbor :   velika izber knjig / na izber dati, imeti / snubačev je bilo na izber  zelo veliko

izberáčiti   -im  tudi  zberáčiti -im dov. ( á ȃ )
ekspr.  z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:   denar za kino je izberačil od sestre ; pren.  niti besede ni mogel izberačiti iz nje;  prim. zberačiti

izberljív   -a -o prid. ( ȋ í )
ki se da izbrati:   poljubno izberljivi predmeti

izbesnéti   -ím dov. , izbêsni  in  izbésni  ( ẹ́ í )
navadno z notranjim predmetom  v dejanju pokazati svoj bes:   izbesneti svoj bes, svojo jezo ; izbesnela se je nad sestro

izbévskati   -am  tudi  izbêvskati -am dov. ( ẹ̑; ȇ )
slabš. reči , povedati :   izbevskaj, kar si slišal

izbezáti   -ám  tudi  zbezáti -ám  [ izbəzati; zbəzati dov. ( á ȃ )
1. z rahlim drezanjem spraviti kaj iz česa:   izbezati kostanj iz žerjavice, radirko izpod klopi, žogico izza omare ; izbezati s palico
// z nadlegovanjem, drezanjem spraviti iz česa:   otroci so izbezali murenčka iz luknjice, psa izpod peči
2. ekspr.  z vztrajnim iskanjem najti, odkriti:   patrulja je prečesala ves gozd in ju izbezala ; končno so izbezali gospodarja / najlepše krape je izbezal v tolmunu
// z vztrajnim poizvedovanjem izvedeti kaj:   izbezal je iz njega vse, kar ga je zanimalo / na komandi so izbezali voz, ki naj jih odpelje;  prim. zbezati

izbezgáti   -ám  [ izbəzgati dov. ( á ȃ )
star. izbezati :   izbezgati miš iz luknje / počakaj, da kaj izbezgam iz njega

ízbica   -e ž ( ȋ )
manjšalnica od izba:   gorka, temna izbica / stanoval je v podstrešni izbici

izbíčati   -am  tudi  zbíčati -am dov. ( ī ȋ )
1. pretepsti z bičem:   izbičati kaznjenca / ekspr.  izbičali so ga do smrti ; pren.  trpljenje ga je izbičalo
2. knjiž.  s silo spraviti kaj iz česa:   dež je izbičal iz rož vonjave prim. zbičati

izbijáč   -a m ( á )
teh.  jeklen klin, ki se pri izbijanju nastavi na predmet, da se ta izbije:   odstraniti kovico, zagozdo z izbijačem

izbijálo   -a s ( á )
teh. izbijač

izbíjanje   -a s ( í )
glagolnik od izbijati:   izbijanje zagozde / izbijanje elektronov iz kovin / pri balinanju je bil boljši v bližanju kot v izbijanju

izbíjati   -am nedov. ( í )
1. z udarjanjem spravljati kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči:   izbijati zagozde
// s silo, z močnimi udarci odstranjevati:   izbijati napadalcem orožje iz rok
 
ekspr.  klin se s klinom izbija  najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
 
fiz.  izbijati elektrone iz kovin
2. ekspr.  z vztrajnim prepričevanjem dosegati, da kdo ne misli več na kaj:   take ideje, misli, načrte je treba ljudem izbijati (iz glave)
// s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost:   izbijati otroku trmo
3. ekspr. dobivati , pridobivati :   iz kupčije izbija lepe dobičke
4. publ., navadno s prislovnim določilom  pojavljati se:   nove ideje izbijajo na dan ; problem neurejenosti cest ponovno izbija
5. igr., šport.  z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, čok:   bližati in izbijati;  prim. zbijati

izbíra   -e ž ( ȋ )
1. odločanje, odločitev za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše, v večji količini, množini stvari iste vrste:   pri izbiri se je zmotil ; izbira blaga za plašč ; izbira darila je kar težka / prosta izbira / izbira poklica / dati, imeti na izbiro / kot vljudnostna fraza  vse ti je na izbiro, kar vzemi si
 
star.  nate je padla izbira  ti si izbran ; ekspr.  tu je blaga na izbiro  zelo veliko
 
pravn.  svoboda izbire in odločitve
// položaj, ko se je treba odločiti za eno od več možnosti:   biti, stati pred izbiro / imel sem samo dve izbiri / ekspr., kot podkrepitev trditve  ponudbo moraš sprejeti, druge izbire ni, nimaš
2. količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti:   popestriti, povečati izbiro ; omejiti se v izbiri barv / izpopolniti izbiro kruha  uvesti nove vrste kruha
// z rodilnikom  količina, množina sploh:   izbira izdelkov je tu zelo velika ; bogata izbira vzorcev za tapete

izbiráč   -a m ( á )
izbiralec :   izbirač premoga

izbirálec   -lca  [ izbirau̯ca tudi izbiralca m ( ȃ )
kdor izbira:   izbiralci premoga, semen

izbirálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izbiranje:   izbiralna priprava / izbiralna sposobnost
 
gozd.  izbiralno redčenje  redčenje, sekanje dreves, ki ovirajo rast določenih dreves

izbirálka   -e  [ izbirau̯ka tudi izbiralka ž ( ȃ )
ženska, ki izbira:   izbiralke so odbirale kamenje iz premoga

izbirálnik   -a m ( ȃ )
1. ptt  priprava v avtomatski telefonski centrali, s katero se vzpostavi zveza med dvema aparatoma:   okvara izbiralnika / linijski, vrtilni izbiralnik
2. agr.  stroj za izbiranje semena:   z izbiralnikom ločiti grašico od pšenice

izbíranje   -a s ( ī )
glagolnik od izbirati:   izbiranje blaga / izbiranje fižola / star.  dati, imeti na izbiranje  na izbiro

izbírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločati se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše:   izbirati darilo ; izbirati blago za obleko ; dolgo, skrbno izbirati ; izbirati po svojem okusu ; izbirati in izbrati / izbirati besede za slavnostni govor ; izbirati otroku ime ; izbirati med dvema možnostma ; učenci si izbirajo poklic
 
v jezi ne izbira besed  uporablja neprimerne, žaljive besede ; ne izbira sredstev za dosego cilja  pripravljen je storiti tudi kaj slabega, nepoštenega za dosego cilja ; preg.  kdor dolgo izbira, izbirek dobi
 
ptt, nekdaj  izbirati telefonsko številko  vrteti številčnik na telefonskem aparatu, ustrezno zaželeni telefonski številki, zvezi
2. večjo količino stvari iste vrste ločevati po kakovosti; prebirati :   izbirati fižol
// odstranjevati slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja:   izbirati riž

izbírčen   tudi  zbírčen -čna -o prid. , izbírčnejši  tudi  zbírčnejši  ( ȋ )
ki ima zelo velike zahteve pri izbiri česa, zlasti jedi, pijače:   izbirčen človek ; otrok je razvajen in izbirčen / izbirčen v hrani / poslušalci so postali bolj izbirčni
 
pog., ekspr.  ti si pa res izbirčna Metka  izbirčen človek, zlasti otrok

izbírčnež   -a m ( ȋ )
ekspr.  izbirčen človek:   takemu izbirčnežu je težko ustreči

izbírčnica   -e ž ( ȋ )
ekspr.  izbirčna ženska:   prava izbirčnica je

izbírčnost   -i ž ( ȋ )
lastnost izbirčnega človeka:   znana je njegova izbirčnost / odvaditi otroka izbirčnosti

izbírek   -rka m ( ȋ )
kar ostane po izbiranju, navadno slabše kakovosti:   ker je prišel prepozno, je dobil le izbirek ; izbirek sadja
 
preg.  kdor dolgo izbira, izbirek dobi

izbíren   -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izbor, izbiro:   izbirni kriterij ; izbirna možnost / izbirna komisija
♦ 
šah., šport.  izbirni turnir ; izbirno tekmovanje  tekmovanje, na katerem se na podlagi rezultatov določijo tekmovalci za nadaljnje tekmovanje ; šol.  izbirni učni predmet  obvezen učni predmet, osebno izbran iz dane skupine predmetov ; izbirna šola  nekdaj  neobvezna šola, za katero so potrebne določene sposobnosti ; nav. mn.  izbirna vsebina  obvezna šolska ali zunajšolska dejavnost, ki si jo učenec sam izbere izmed ponujenih dejavnosti in omogoča pridobivanje takih znanj in spretnosti, ki zadovoljujejo učenčeve individualne želje in zanimanja

izbirljív   -a -o prid. ( ī í )
zastar. izbirčen :   izbirljiv otrok / izbirljiv v jedi

izbirljívec   -vca m ( ȋ )
zastar.  izbirčen človek:   takih izbirljivcev ne maramo

izbirljívka   -e ž ( ȋ )
zastar.  izbirčna ženska:   je velika izbirljivka

izbírnik   -a m ( ȋ )
rač.  na zaslonu prikazan seznam možnosti, ki so uporabniku na voljo pri upravljanju elektronskih naprav:   brskati po izbirniku ; osnovni, slovenski izbirnik

izbiseríti   -ím  in  zbiseríti -ím dov. ( ī í )
knjiž.  narediti kaj podobno biseru:   sončni žarki so izbiserili roso na vrtnicah / pomagala mu je, da se je njegov sen izbiseril v resničnost

izbistriti   ipd. gl. zbistriti ipd.

izbíti   -bíjem dov. , izbìl  ( í ȋ )
1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči:   izbiti zagozdo ; izbiti sekiro iz tnala
// s silo, z močnim udarcem odstraniti:   izbiti sodu dno ; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva zoba ; s kamnom mu je izbil oko
 
ekspr.  klin se s klinom izbije  najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ; publ.  to sporočilo je izbilo sodu dno  je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal ; ekspr.  te besede so ji izbile orožje iz rok  povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti
 
fiz.  izbiti iz kovine elektrone
2. ekspr.  z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo ne misli več na kaj:   te misli mu je treba kar izbiti ; izbiti si kaj iz spomina ; to žensko si moraš kar iz glave izbiti  pozabiti jo / zaradi revščine si je moral to izbiti iz glave  se temu odpovedati
// s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost:   lenobo mu bom že izbil ; izbiti otroku trmo / z bičem je hotel izbiti živali upornost
3. publ. dobiti , pridobiti :   izbiti čim več dobička pri prodaji ; če bo spreten, bo že izbil nekaj odškodnine ; iz tega posestva bi se dal izbiti še kak milijon
4. publ., navadno s prislovnim določilom  pojaviti se, izbruhniti:   prva nesoglasja so že izbila ; nezadovoljstvo je izbilo na dan ; problem je izbil v vsej svoji ostrini prim. zbiti

izblebetáti   -ám  in  -éčem  tudi  zblebetáti -ám  in  -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
slabš.  nepremišljeno reči, povedati:   ničesar ne zna zamolčati, vse izblebeta ; izblebetal je, od kod so dobili orožje ; izblebetal se je svojemu tovarišu / v opravičilo je izblebetal nekaj besed  rekel, povedal

izblêkniti   -em  in  izblékniti -em  tudi  zblêkniti -em  in  zblékniti -em dov. ( é ȇ; ẹ́ ẹ̑ )
slabš.  v naglici izreči kaj nepremišljenega:   žal mu je bilo za to, kar je izbleknil / izbleknil je vse podrobnosti  rekel, povedal
// nepremišljeno reči, povedati:   bali so se, da ne bo pri zaslišanju kaj izbleknil

izblískati se   -am se dov. , tudi  izbliskájte se;  tudi  izbliskála se  ( í )
brezoseb.  prenehati bliskati se:   izbliskalo se je

izbliza   gl. zbliza

izbljúniti   -em dov. ( ú ȗ )
izvreči iz želodca; izbruhniti :   izbljuniti jed

izbljúvati   -am  in  -bljújem  tudi  izbljuváti -bljúvam  in  -bljújem dov. , izbljúval  tudi  izbljuvál  ( ú; á ú )
izmetati iz želodca; izbruhati :   izbljuvati jed, pijačo ; pren., ekspr.  izbljuval je vso svojo nezadovoljnost
 
čeb.  čebela izbljuva medičino  spravi medičino iz medne golše

izbljúvek   -vka m ( ȗ )
kar se izvrže iz želodca:   okužiti se z izbljuvki ; zadušiti se z lastnimi izbljuvki ; preiskava izbljuvka

izbóčenost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost izbočenega:   izbočenost čela, hrbta ; izbočenost ploskve / močna izbočenost stene

izbočína   -e ž ( í )
knjiž. vzboklina , izboklina :   izbočine in vdolbine

izbóčiti   -im  tudi  zbóčiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:   mačka je izbočila hrbet ; izbočiti prsi / izbočiti pločevino ; dno posode se je izbočilo ; stena se je močno izbočila
♦ 
les.  les se izboči  spremeni pravilno obliko v prečni ravnini prim. izbokel

izbojevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izbojevati:   izbojevanje svobode, zmage

izbojeváti   -újem dov. ( á ȗ )
1. z oboroženim spopadom, bojem priti do česa:   izbojevati svobodo, zmago ; izbojevati si mir z orožjem / knjiž., z notranjim predmetom  izbojevati boj
2. s prizadevanjem priti do česa:   izbojevati pravico ; izbojeval mu je vstop v višje kroge

izbòk   -óka m ( ȍ ọ̑ )
vzboklina , izboklina :   vbokline in izboki / zaradi izboka se je zid podrl

izbókati   -am  tudi  zbókati -am dov. ( ọ̄ ọ̑ )
dati čemu vzbočeno obliko:   izbokati pločevino ; zidovi so se izbokali prim. zbokati

izbókel   -kla -o  [ izbokəu̯ prid. ( ọ́ )
ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko:   izbokla ploskev, stena ; izboklo dno / izbokle oči  izbuljene
 
geom.  izbokli kot  izbočeni kot;  prim. izbočiti

izboklína   tudi  zboklína -e ž ( í )
kar je na ravni površini navzgor, navzven ukrivljeno:   izboklina kosti ; izboklina na hrbtu ; izbokline na zidu ; pločevina z izboklinami ; vbokline in izbokline / zaradi izboklin na cesti je potrebna previdna vožnja / izboklina čela  izbočenost, izboklost
 
tisk.  tisk z izbokline  tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; visoki tisk

izboklínast   -a -o prid. ( í )
ki ima izbokline:   izboklinasta površina / izboklinasti izpuščaji

izbóklost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost izboklega:   izboklost dna, ploskve

izbókniti   -em dov. ( ọ̑ ọ̑ )
star. izbočiti :   izbokniti hrbet / stena se je izboknila

izbóljšanje   tudi  zbóljšanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od izboljšati:   izboljšanje higienskih razmer / izboljšanje vremena / izboljšanje hrane z dodatki ; izboljšanje zemljišč z namakanjem / delo je vplivalo na izboljšanje otrokovega značaja / izboljšanje plače

izbóljšati   -am  in  zbóljšati -am dov. ( ọ̑ )
1. povzročiti, da kaj postane boljše:   izboljšati cesto / izboljšati organizacijo dela ; delovne, življenjske razmere so se izboljšale ; izboljšati si gmotni položaj / vreme se bo izboljšalo / bolezen se je izboljšala
2. z dodajanjem česa povzročiti, da se poveča kakovost:   izboljšati jed z dodatki / izboljšati kakovost izdelkov / izboljšati zemljišče z namakanjem, osuševanjem / izboljšati stroj  izpopolniti
// povzročiti, da kdo pridobi pozitivne lastnosti:   nova družba ga je izboljšala / delo je izboljšalo otrokov značaj
3. (količinsko) povečati:   v tovarni so izboljšali proizvodnost za deset odstotkov ; plače so se izboljšale
♦ 
šol.  izboljšati učni uspeh  doseči boljše ocene ; šport.  izboljšati čas  preseči zadnji, najboljši rezultat pri hitrostnem športu ; izboljšati rekord  preseči dosedanji rekord

izboljšáva   tudi  zboljšáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od izboljšati:   izboljšava delovnih razmer ; izboljšava telefonskih zvez
// kar je izboljšano:   potrebne so še majhne izboljšave teksta / tehnične izboljšave pri strojih
♦ 
agr.  izboljšava tal, zemlje  povečanje rodovitnosti s tehničnimi postopki, z biološkimi, kemičnimi sredstvi

izboljšávanje   in  zboljšávanje -a s ( ȃ )
izboljševanje :   izboljšavanje cest / izboljšavanje življenjskih razmer / izboljšavanje kakovosti izdelkov

izboljšávati   -am  in  zboljšávati -am nedov. ( ȃ )
izboljševati :   izboljšavati delovne razmere

izbóljšek   -ška m ( ọ̑ )
1. izboljšava :   tehnični izboljšek
2. star. priboljšek :   z izboljški ga je pridobila

izboljševálec   tudi  zboljševálec -lca  [ izboljševau̯ca tudi izboljševalca; zboljševau̯ca tudi zboljševalca m ( ȃ )
kdor kaj izboljšuje:   izboljševalec delovnega postopka

izboljševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se izboljšuje:   izboljševalna naprava ; izboljševalna dela / izboljševalni predlogi

izboljševánje   in  zboljševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od izboljševati:   izboljševanje cest / izboljševanje delovnih razmer / izboljševanje kakovosti / izboljševanje standarda

izboljševáti   -újem  tudi  zboljševáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. povzročati, da kaj postane boljše:   izboljševati ceste / izboljševati gmotni položaj ; razmere se izboljšujejo / vreme se izboljšuje
2. z dodajanjem česa povzročati, da se poveča kakovost:   izboljševati jed z dodatki / izboljševati zemljo z gnojili, zemljišča z osuševanjem / izboljševati konstrukcijo avtomobilov  izpopolnjevati
3. (količinsko) večati:   uredništvo iz leta v leto izboljšuje izbor knjig ; plače se izboljšujejo

izboljšljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izboljšati:   izdelki so izboljšljivi

izbòr   -ôra m ( ȍ ó )
1. odločanje, odločitev za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše, v večji količini, množini stvari iste vrste:   strožji izbor člankov je povečal kvaliteto lista ; izbor kandidatov / izbor zakonskega tovariša  izbira / star.  dati, imeti na izbor  na izbiro
 
star.  tu je blaga na izbor  zelo veliko
2. količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti; izbira :   povečati izbor ; izbor hrane se je razširil
// nav. ekspr., z rodilnikom  količina, množina sploh:   tu je velik izbor alkoholnih pijač in sadnih sokov
3. kar je izbrano:   velik izbor del za objavo ; to je izbor iz sodobne poezije / prikazati avtorjeva dela v izboru
♦ 
biol.  naravni izbor  ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram ; umetni izbor  odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam

izbóren 1   -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na izbor:   ustrezati izbornim pogojem / izborna komisija

izbóren 2   -rna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž.  zelo dober, izvrsten:   izboren pisatelj / pripravili so mu izborno kosilo / ima izboren vid / bil je izborne volje

izboríti   -ím dov. , izbóril  ( ī í )
publ. izbojevati :   izboriti svobodo, zmago / izboriti pravico ; izboriti si dovoljenje / ekspedicija si je morala izboriti pot skozi gorato deželo

izbórnik   -a m ( ọ̑ )
zgod., navadno v zvezi knez izbornik   volilni knez:   mejni grofje in knezi izborniki

izbórnost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž. izvrstnost , izrednost :   izbornost kave / izbornost njihovega razuma

izbositi   gl. zbositi

izbôsti   -bôdem dov. , izbôdel  in  izbódel izbôdla,  stil.  izbòl izbôla  ( ó )
1. z vbodom, vbodljajem odstraniti kaj iz česa:   izbosti trn iz kože / izbodli so mu oko  iztaknili
2. z vbodi, vbodljaji izoblikovati kaj:   izbosti vzorec na papirju

izbóžati   -am dov. ( ọ̑ )
knjiž.  z božanjem, dobrikanjem priti do česa:   izbožal je dovoljenje od nje

izbránec   -nca m ( á )
nav. ekspr.  kdor je izbran, določen za kaj:   izbranci za kongres / romunska reprezentanca je premagala naše izbrance
// nav. mn.  kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti:   premiere so se udeležili le izbranci / pesniki, izbranci človeštva ; ti ne spadaš med izbrance  med elito / knjiž.  izbranec njenega srca  fant
 
ekspr.  le nekaj redkih izbrancev je bilo sposobnih za to  ljudi, oseb

izbránka   -e ž ( á )
ženska, ki je izbrana, določena za kaj:   bila je izbranka med desetimi / ona je tetina izbranka / izbranke selektorja so gostovale v Nemčiji / knjiž.  šel je na ples s svojo srčno izbranko  dekletom
♦ 
agr.  rastlina, izbrana zaradi posebnih lastnosti za požlahtnitev rastlinske vrste

izbránost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost izbranega:   izbranost jedil ; izbranost obleke / stilna izbranost ; izbranost izraza / vse je dajalo vtis izbranosti

izbráti   -bêrem dov. , stil.  izberó; izbrál  ( á é )
1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločiti se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše:   izbrati darilo, knjige ; izbrati blago za plašč, orodje za delo ; dobro, slabo izbrati ; izbrati po svojem okusu ; izbirati in izbrati / izbrati ugoden čas za dopust ; izbrati najboljšo možnost ; izbrati si temo za referat ; ekspr.  slab poklic si je izbral  ima poklic, ki ga v strokovnem, materialnem pogledu ne zadovoljuje
// določiti, nameniti za kaj:   komisija je izbrala kandidate ; izbrati tekmovalno ekipo ; izbrati koga za naslednika, predsednika ; njo si je izbral za ženo / izbrati pesmi za antologijo
2. večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti; prebrati :   izbrati fižol
// odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja:   izbrati riž / orehova jedrca bo treba še izbrati

izbrázdati   -am  tudi  zbrázdati -am dov. ( ā ȃ knjiž.
1. narediti brazde, zorati:   izbrazdati njivo
2. narediti brazdi podobne zareze:   parnik je izbrazdal morje / čas je izbrazdal njen obraz prim. zbrazdati

izbŕbati   -am dov. ( ȓ )
izbezati , izbrskati :   izbrbati kaj iz nosa
// ekspr.  z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:   komaj je izbrbala denar od njega

izbrbljáti   -ám  tudi  zbrbljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  nepremišljeno reči, povedati:   ta bo še kaj izbrbljal ; vse je izbrbljala sosedom
// hitro, nerazločno reči, povedati:   izbrbljal je naučene stavke

izbrbráti   -ám  tudi  zbrbráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  nepremišljeno reči, povedati:   ničesar ne zna zamolčati, vse izbrbra / izbrbrati svoje misli
// hitro, nerazločno reči, povedati:   izbrbrati naučene stavke

izbŕcati   -am dov. ( )
spraviti kaj s sunki noge iz česa:   izbrcati kamenčke iz jame / stražniki so izbrcali jetnike iz celic

izbrís   -a m ( ȋ )
glagolnik od izbrisati:   izbris črte, napisa / izbris iz volilnega imenika / izbris dolga
 
pravn.  izbris iz zemljiške knjige

izbrísanec   -nca m ( ȋ )
izbrisani :   izbrisancem so omogočili pridobitev dovoljenja za stalno bivanje ; urediti pravni položaj izbrisancev ; status izbrisanca

izbrísani   -ega m ( ȋ )
državljan druge države, naslednice nekdanje SFRJ, ki je živel na območju Slovenije in bil od 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Slovenije:   podpirati izbrisane ; ureditev statusa izbrisanih ; zakon o izbrisanih

izbrísati   -bríšem  tudi  zbrísati zbríšem dov. , tudi  izbrisála  tudi  zbrisála  ( í ȋ )
1. odstraniti z drgnjenjem, zlasti s tkanino:   izbrisati gnoj iz rane ; izbrisati pomožne črte z radirko ; izbrisati si pot, solze
2. povzročiti, napraviti, da kaj ne obstaja več:   dež je izbrisal napis ; kar je napisano s svinčnikom, se kmalu izbriše / izbrisati magnetofonski zapis / ekspr.:  okupator je hotel izbrisati naš narod s sveta ; potres je izbrisal skoraj celo mesto  porušil, uničil ; pren.  s tem se krivda ne da izbrisati
// s črtanjem označiti za opustitev, izločitev:   izbrisati ime iz seznama / izbrisati dolg
3. napraviti nevidno:   izbrisati sled v snegu / izbrisati razlike v vzgoji
● 
ekspr.  prestane ječe še ne morem izbrisati  še mislim nanjo, sem pod njenim vtisom ; star.  temeljito so mi izbrisali oči  povzročili, da imam drugačen, realen odnos do stvari ; ekspr.  to željo si boš moral izbrisati iz glave  jo opustiti ; ekspr.  izbrisati koga iz spomina, srca  ga pozabiti ; čas vse izbriše  sčasoma se vse pozabi prim. zbrisati

izbrisávati   -am  tudi  zbrisávati -am nedov. ( ȃ )
star. brisati , izbrisovati :   izbrisavati pomožne črte / izbrisavati napake

izbrísen   -sna -o prid. ( ȋ )
ki se da izbrisati:   izbrisen napis
♦ 
pravn.  izbrisna pobotnica  dokument, s katerim se potrjuje, da je terjatev zastavnega upnika v zemljiški knjigi črtana

izbrisljív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da izbrisati:   izbrisljiv napis
2. rač.  s katerega se da zapisano izbrisati:   izbrisljivi devede ; izbrisljivi nosilec podatkov / izbrisljivi papir za tiskanje

izbrisováti   -újem  tudi  zbrisováti -újem nedov. ( á ȗ )
brisati :   izbrisovati pomožne črte / mednarodno sodelovanje izbrisuje meje

izbríti   -bríjem dov. , izbrìl  in  izbríl  ( í ȋ )
obriti s premikanjem rezila proti smeri rasti, lege dlak:   najprej ga je obril, nato pa še izbril

izbrízg   -a m ( ȋ )
glagolnik od izbrizgniti:   izbrizg tekočine
 
med.  izbrizg semena  iztek semena pri najvišji spolni nadraženosti

izbrízgati   -am dov. ( ȋ )
v močnem curku spraviti kaj tekočega iz česa:   nekatere živali izbrizgajo strup ; izbrizgati vodo iz črpalke ; pren., ekspr.  izbrizgati strup sovraštva na koga

izbrizgávati   -am nedov. ( ȃ )
v močnem curku spravljati kaj tekočega iz česa:   izbrizgavati vodo ; izbrizgavati črnilo iz nalivnega peresa

izbrízgniti   -em dov. ( í ȋ )
v močnem curku izpustiti kaj tekočega iz česa:   izbrizgniti slino iz ust ; žival je izbrizgnila strupen sok

izbrkljáti   -ám dov. ( á ȃ )
pog. izbrskati :   iz zaboja je izbrkljal kos sira

izbŕskati   -am dov. ( r̄ ȓ )
1. z brskanjem, razkopavanjem spraviti kaj iz česa:   kokoši so izbrskale zrnje iz plev ; izbrskati kaj iz pepela, trave ; izbrskati izpod snega
2. s prizadevnim iskanjem priti do česa:   izbrskati drobiž iz žepa ; pren., ekspr.  izbrskati iz pozabe, spomina
// ekspr. odkriti , najti :   te bomo že izbrskali

izbrskávati   -am nedov. ( ȃ )
z brskanjem, razkopavanjem spravljati kaj iz česa:   izbrskavati listje izpod snega

izbrúh   -a m ( ȗ )
1. glagolnik od izbruhniti:   izbruh gejzira, ognjenika
// prodor česa iz notranjosti zemlje na površje:   pri vrtanju je prišlo do izbruha ; izbruh nafte, plina ; moč izbruha / podmorski izbruh
2. ekspr.  izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov:   bala se je njegovih izbruhov / čustveni izbruhi ; izbruhi jeze, obupa / nacionalistični izbruhi  izgredi
3. nav. ekspr., s prilastkom  nenaden, silovit pojav, začetek česa:   nenaden izbruh bolezni ; izbruh epidemije
 
publ.  izbruh sovražnosti  nenadna sprememba prikritega nasprotovanja v odkrit spopad
// pojav, začetek sploh:   kmalu po izbruhu vojne je odšel
♦ 
astron.  sončni izbruh  sončna erupcija ; geol.  vulkanski izbruh  prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje

izbrúhati   -am dov. ( ū ȗ )
1. izmetati iz želodca:   izbruhati pijačo ; vse, kar je pojedel, je izbruhal
2. s silo izmetati v velikih količinah:   ognjenik je izbruhal veliko lave
 
ekspr.  tovarne izbruhajo vsako leto na milijone avtomobilov  izdelajo, proizvedejo
3. ekspr.  hitro, silovito reči, povedati:   besede je kar izbruhal / vse mu je izbruhal v obraz, kar je mislil
4. ekspr.  silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje:   izbruhati svojo jezo, žalost

izbrúhek   -hka m ( ȗ )
kar se izvrže iz želodca:   preiskati izbruhek ; vdihavanje izbruhkov lahko povzroči smrt

izbrúhniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. izvreči iz želodca:   komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil ; izbruhniti pijačo
2. nepreh.  začeti bruhati:   ognjenik je spet izbruhnil / včeraj je izbruhnil zemeljski plin
3. ekspr.  hitro, silovito reči, povedati:   izbruhnil je nekaj besed ; izbruhniti kletev ; lažeš, je izbruhnil
4. ekspr.  silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje:   ob vsaki malenkosti izbruhne / vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje
 
ekspr.  nazadnje je med nama izbruhnilo  brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla
5. ekspr., navadno v zvezi izbruhniti v jok, smeh   nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se:   izbruhniti v jok ; izbruhniti v krohot, smeh
6. nepreh., nav. ekspr.  nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se:   bolezen, epidemija izbruhne / v tovarni je izbruhnil požar
// pojaviti se, začeti se sploh:   kriza, stavka izbruhne ; kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna / iron.  spet je izbruhnila nova moda

izbrúndati   -am dov. ( ȗ )
ekspr.  z nizkim, mrmrajočim glasom reči, povedati:   le včasih je izbrundal kaj nerazločnega / slabš.  izbrundala je zadnji del arije  odpela

izbrusíti 1   in  izbrúsiti -im dov. ( ī ú )
s silo izvreči iz ust:   izbrusiti grižljaj iz ust
// pog., slabš. reči , povedati :   izbrusiti kletev ; vse mu je izbrusil v obraz ; izbrusil mu je, kar je mislil

izbrusíti 2   in  izbrúsiti -im  tudi  zbrusíti in zbrúsiti -im dov. ( ī ú )
1. narediti rezilo ostro:   izbrusiti sekiro
2. z brusom obdelati predmet:   izbrusiti kamen / zobozdravnik je izbrusil zob ; pren.  led in kamenje sta izbrusila pečino
3. knjiž.  dati čemu bolj izdelano podobo:   izbrusiti črtico, stil / izbrusiti okus občinstva ; izbrusiti si čut za literarne vrednote / vojna je izbrusila značaj ljudi
4. z brušenjem izrabiti, uničiti:   izbrusiti nož ; kosa se počasi izbrusi / ekspr.  na dolgi poti si je izbrusil čevlje
 
ekspr.  preden boš vse opravil, si boš vse noge izbrusil  si boš moral zelo prizadevati ; ekspr.  do kolen si bo izbrusil noge, samo da vam bo vrnil dolg  zelo si bo prizadeval

izbrúšenost   tudi  zbrúšenost -i ž ( ú )
lastnost, značilnost izbrušenega:   izbrušenost rezila / knjiž.  umetniška izbrušenost romana

izbúbiti se   -im se dov. ( ú ȗ )
knjiž.  priti, nastati iz bube:   metulj se je izbubil ; pren., ekspr.  iz tega gizdalina se je izbubil dostojen, pameten mož

izbúh   -a m ( ȗ )
zastar. izboklina :   kamnit izbuh

izbúhel   -hla -o  [ izbuhəu̯ prid. ( ú )
zastar. izbočen , izbuhnjen :   izbuhel rokav

izbuhlína   -e ž ( í zastar.
1. oteklina , buška :   njegov obraz je bil poln izbuhlin
2. vzboklina , izboklina :   izbuhline na cesti

izbúhlost   -i ž ( ú )
zastar.  lastnost, značilnost izbuhlega:   izbuhlost zidu

izbúhniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. nav. ekspr.  dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:   v sodu se je naredil led in izbuhnil dno ; zid se je izbuhnil
 
les.  les se izbuhne  se izboči
2. nar. izbuljiti :   prestrašeno, začudeno je izbuhnil oči

izbúljenost   -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost izbuljenega:   izbuljenost oči

izbúljiti   -im dov. ( ú ȗ )
v zvezi z oči   na široko odpreti veke in potisniti zrklo navzven:   izbuljiti oči od strahu, začudenja ; v grozi so se ji izbuljile oči / ekspr.  ko je to slišal, videl, je kar oči izbuljil  presenečeno se je začudil

izbúnčiti   -im dov. ( ú ȗ )
ekspr.  potisniti kaj navzven v obliki bunke, bunčice:   izbunčil je Adamovo jabolko

izbúnkati   -am  in  zbúnkati -am dov. ( ȗ )
ekspr. pretepsti , natepsti :   pošteno so ga izbunkali

izcédek   -dka m ( ẹ̑ )
1. kar se izceja iz česa:   sluzast, smolast, strdljiv izcedek ; izcedek iz dreves / izcedek iz pomaranče
// kar se izceja iz telesa pri vnetju:   gnojen, vlečljiv izcedek ; izcedek iz nosu, nožnice, rane / izcedek pri vnetju
2. nav. mn., agr.  seč, tekočina, ki se odteka iz hleva:   odvajanje izcedkov

izcéden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na izcedek:   izcedno vnetje / izcedna tekočina

izcedíti   -ím  tudi  scedíti -ím dov. , izcêdi  in  izcédi  tudi  scêdi  in  scédi; izcédil  tudi  scédil  ( ī í )
1. povzročiti, da se kaj izloči, odteče iz česa:   izcediti med iz satja ; izcediti sok iz limone ; izcediti s sokovnikom
2. odcediti , iztočiti :   izcediti steklenice ; izcediti vino iz posode
● 
ekspr.  kaj praviš, je počasi izcedil  rekel, povedal ; ekspr.  iz kupca je hotel izcediti čim več  iztisniti prim. scediti

izcêja   -e ž ( ȇ )
1. izcejanje :   izceja slin
2. star. izcedek :   sluzasta izceja
♦ 
metal.  neenakomerno porazdeljene primesi, dodatki v strjeni zlitini

izcêjanje   tudi  scêjanje -a s ( é )
glagolnik od izcejati:   izcejanje smole, soka / gnojno izcejanje iz rane
♦ 
metal.  pojav, da so pri strjevanju zlitin primesi, dodatki neenakomerno porazdeljeni; talilni postopek, pri katerem se ločijo lažje taljive kovine od težje taljivih

izcêjati   -am  tudi  scêjati -am nedov. ( é )
1. počasi, v majhnih količinah izločati:   slive pri sušenju izcejajo sok
2. povzročati, da se kaj izloča, odteka iz česa:   izcejati sok iz jagod prim. scejati

izcela   gl. scela

izceliti   gl. sceliti

izcigániti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr.  z vztrajnimi, vsiljivimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:   vedel sem, da bo izciganil denar za vstopnico

izcímiti se   -im se  tudi  scímiti se -im se dov. ( í ȋ )
ekspr.  (počasi) nastati, razviti se:   iz prehlada se je izcimila bolezen ; iz bežnega srečanja se je izcimilo veliko prijateljstvo ; ne veš, kaj vse se lahko izcimi

izcizelíranost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost izcizeliranega:   izcizeliranost okraskov / izcizeliranost novele

izcizelírati   -am dov. ( ȋ )
vrezati drobne okraske v kovino:   izcizelirati nakit ; pren.  izcizelirati novelo

izcizéti   -ím  tudi  scizéti -ím dov. ( ẹ́ í )
zelo počasi in v majhnih količinah izteči, odteči:   voda je izcizela v pesek ; pren.  upanje mu je izcizelo

izcmériti se   -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
slabš.  prenehati jokati:   si se že izcmeril

izcóprati   -am  tudi  scóprati -am dov. ( ọ̑ )
pog. pričarati :   iz klobuka je izcopral golobčka

izcúkati   -am  tudi  scúkati -am dov. ( ú ȗ )
pog. izpuliti , izvleči :   izcukati nitko iz blaga / v pretepu so mu izcukali polovico las  populili;  prim. scukati

izcuréti   -ím  tudi  scuréti -ím dov. ( ẹ́ í )
izcurljati :   iz soda je izcurelo precej vina

izcurljáti   -ám  in  scurljáti -ám dov. ( á ȃ )
izteči, odteči v tankem curku:   vsa tekočina je izcurljala ; voda mu je izcurljala skozi prste

izcúzati   -am  tudi  scúzati -am dov. ( ȗ )
pog. izsesati :   izcuzal je ves sok iz pomaranče
// z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:   izcuzati denar za pijačo

izčajmati se   gl. sčajmati se

izčebljáti   -ám  tudi  sčebljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  nepremišljeno reči, povedati:   bal sem se, da bo kaj izčebljala / vse, kar sta izčebljala, se mi je zdelo otročje in neumno  rekla, povedala

izčéditi   -im  tudi  sčéditi -im dov. , izčéden  in  izčêjen  tudi  sčéden  in  sčêjen  ( ẹ́ ẹ̄ )
star. očistiti , osnažiti :   izčediti madeže

izčeljustáti   -ám  tudi  sčeljustáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. reči , povedati :   večkrat izčeljusta kako grobo

izčenčáti   -ám  in  sčenčáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  nepremišljeno reči, povedati:   nikoli ne veš, kdo lahko kaj izčenča ; gotovo si mu ti izčenčal, kje smo bili

izčesáti   -čéšem  tudi  sčesáti sčéšem dov. , izčêši izčešíte  tudi  ščêši ščešíte; izčêsal  tudi  sčêsal  ( á ẹ́ )
1. s česanjem odstraniti:   izčesati prah iz las / izčesati angorskim kuncem dlako
// urediti, pogladiti z glavnikom; počesati :   izčesati lase / izčesati s krtačo
2. tekst.  z orodjem ali s strojem odstraniti iz prediva kratka, skodrana vlakna:   izčesati predivo, volno

izčések   -ska m ( ẹ̑ )
tekst.  skupek kratkih, skodranih vlaken, ki se odstranijo pri česanju:   laneni, volneni izčeski

izčesnáti   -ám  tudi  sčesnáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš.  nepremišljeno reči, povedati:   gotovo je to ona izčesnala ; izčesnal je, kar je vedel

izčímžati   -am dov. ( ȋ )
star. izčrpati , oslabiti :   bolezen človeka izčimža

izčista   gl. sčista

izčístiti   -im  in  sčístiti -im dov. ( í ȋ )
1. odstraniti umazanijo, prah iz česa:   izčistiti sod / izčistiti madeže z bencinom
 
med.  izčistiti (črevo)  pospešiti iztrebitev z odvajalnim sredstvom ; izčistiti rano  odstraniti gnoj, tujke iz nje
2. odstraniti primesi:   izčistiti rudo ; pren.  izčistiti iz jezika tuje besede
3. knjiž.  povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano:   izčistiti svoje nazore, poglede

izčíščenje   in  sčíščenje -a s ( ȋ )
glagolnik od izčistiti:   izčiščenje soda / izčiščenje besedila

izčíščenost   -i ž ( ȋ )
knjiž. jasnost , izoblikovanost :   miselna izčiščenost ; izčiščenost pogledov

izčiščeváti   -újem  in  sčiščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  povzročati, da postaja kaj bolj jasno, izoblikovano:   izčiščevati svoje poglede

izčívkati   -am  tudi  sčívkati -am dov. ( ȋ )
ekspr.  nepremišljeno reči, povedati:   izčivkal je, kar je slišal

izčŕpanec   -nca m ( )
izčrpan človek:   izčrpanci so posedli ob poti / živčni izčrpanci

izčŕpanje   -a s ( )
glagolnik od izčrpati:   popolno izčrpanje zalog / tako delo vodi do telesnega izčrpanja  izčrpanosti

izčŕpanost   -i ž ( )
1. stanje izčrpanega človeka:   omedleti, opotekati se od izčrpanosti ; umreti zaradi izčrpanosti ; popolna izčrpanost ; telesna, živčna izčrpanost / gospodarska izčrpanost ; izčrpanost gozdov
2. med.  stanje skrajne telesne in duševne utrujenosti:   kronično stanje izčrpanosti / duševna, telesna, vojna izčrpanost

izčŕpati   -am dov. ( )
1. s črpalko izsesati, dobiti tekočino:   že pri prvem vrtanju so izčrpali nekaj nafte ; izčrpati sto litrov vode
// s črpalko izsesati popolnoma, v celoti:   izčrpati vodo iz vodnjaka / izčrpati zrak iz balona
2. popolnoma, v celoti porabiti:   izčrpati zaloge hrane / publ.  izčrpati vse možnosti
// upoštevati, zajeti kaj v celoti, zlasti vse bistveno:   izčrpati gradivo, problematiko / ekspr.  učenec je izčrpal vse svoje znanje  povedal je vse, kar je vedel o stvari
3. vzeti moč, oslabiti:   bolezen ga je izčrpala ; izčrpati vojsko z dolgim pohodom ; z delom se je izčrpal / zemlja se je izčrpala

izčrpávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izčrpavati:   izčrpavanje vode / duševno izčrpavanje / izčrpavanje zemlje

izčrpávati   -am nedov. ( ȃ )
1. s črpalko sesati, dobivati tekočino iz česa:   izčrpavati vodo iz vodnjaka
2. jemati moč, slabiti:   pretirano delo izčrpava ; vročina izčrpava telo ; duševno in telesno se izčrpavati / zemlja se zaradi tega še bolj izčrpava

izčŕpek   -pka m ( ȓ )
knjiž. izvleček , ekstrakt :   izčrpek eteričnega olja

izčŕpen   -pna -o prid. , izčŕpnejši  ( )
ki upošteva, zajema kaj v celoti, zlasti vse bistveno:   izčrpen odgovor ; izčrpna preiskava ; izčrpno poročilo

izčrpljív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da izčrpati, izrabiti:   izčrpljivi viri energije ; pisateljevo delo ni do kraja izčrpljivo
2. izčrpavajoč :   izčrpljivo delo

izčŕpnost   -i ž ( )
lastnost, značilnost izčrpnega:   izčrpnost obravnave, poročila

izčrpoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  ki izčrpava, slabi:   izčrpovalna vojna

izčrpováti   -újem nedov. ( á ȗ )
izčrpavati :   izčrpovati vodo iz vodnjaka / pretirano delo izčrpuje

izčŕtati   -am  tudi  sčŕtati -am dov. ( ŕ r̄ )
1. narediti (ravne) črte z določenim namenom:   izčrtati zvezek
 
šport.  izčrtati igrišče  narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki
2. s črtanjem označiti za opustitev, izločitev:   učitelj je izčrtal nepotrebne stavke
// knjiž. opustiti , izločiti :   pisatelj je v drugi izdaji izčrtal uvod

izčŕtkati   -am dov. ( ȓ r̄ )
narediti s črtkami enakomerno prekinjeno črto:   izčrtkati višine v trikotniku

izčvekáti   -ám  tudi  sčvekáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš.  nepremišljeno reči, povedati:   izčvekati skrivnost ; on bo gotovo vse izčvekal / nikomur ni tega izčvekala  rekla, povedala

izdahníti   in  izdáhniti -em dov. ( ī á )
1. knjiž.  iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju; izdihniti :   vdihniti in izdahniti
2. preh., ekspr.  zelo tiho izgovoriti:   komaj slišno je izdahnil pozdrav
● 
evfem.  izdahniti dušo  umreti;  prim. zdahniti

izdája   -e ž ( ȃ navadno s prilastkom
1. tiskano delo, kot izide enkrat:   izšla bo deseta izdaja romana ; predgovor k prvi izdaji / pesniška zbirka v bibliofilski izdaji ; knjiga v broširani izdaji ; faksimilirana izdaja rokopisa Prešernovih Poezij ; jubilejna, poljudna izdaja / večerna izdaja časopisa
 
zal.  avtorizirana, luksuzna izdaja
2. glagolnik od izdati:
a) obsodili so ga zaradi izdaje ; izdaja javke / izdaja uradne skrivnosti / izdaja domovine
b) izdaja pesmi, pravopisa
c) izdaja denarja, menice / izdaja znamk
č) izdaja dovoljenja, odločbe / izdaja povelja / izdaja sodbe
d) izdaja blaga iz skladišča

izdajálec   -lca  [ izdajau̯ca m ( ȃ )
1. kdor sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu:   kaznovati, odkriti izdajalca ; ta človek je izdajalec in denunciant / slabš.  domači izdajalec  med narodnoosvobodilnim bojem  okupatorjev sodelavec
2. nav. ekspr.  kdor do kakih vrednot nima odnosa, kakršen je v navadi:   izdajalec prijateljstva / izdajalec domovine, naroda
3. zastar. izdajatelj :   izdajalec časnika

izdajálka   -e  [ izdajau̯ka ž ( ȃ )
1. ženska, ki sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali ji je zaupano, z namenom škodovati komu:   kaznovati, odkriti izdajalko
2. nav. ekspr.  ženska, ki do kakih vrednot nima odnosa, kakršen je v navadi:   izdajalka domovine, naroda

izdajálski   -a -o  [ izdajau̯ski tudi izdajalski prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na izdajalce:   izdajalsko dejanje, delovanje / izdajalski napad na državo / izdajalska politika, propaganda
2. ekspr.  ki kaže, odkriva to, kar se ne želi kazati, odkriti:   izdajalska rdečica na obrazu / izdajalski dim nad gozdom jih je privedel do njegovega skrivališča

izdajálstvo   -a  [ izdajau̯stvo tudi izdajalstvo s ( ȃ )
izdajalsko delovanje:   osumila ga je izdajalstva / obsodili so ga zaradi izdajalstva

izdájanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izdajati:   izdajanje rojakov ; izdajanje za denar / izdajanje učbenikov / izdajanje bankovcev ; izdajanje znamk / izdajanje predpisov, zakonov / izdajanje potrdil

izdajátelj   -a m ( ȃ )
1. kdor se ukvarja z izdajanjem knjig:   narediti pogodbo z izdajateljem / izdajatelj Cankarjevih spisov
2. fin.  kdor daje v obtok, v promet denar, vrednostne papirje ali vrednotnice:   izdajatelj menice

izdajáteljica   -e ž ( ȃ )
ustanova, ki se ukvarja z izdajanjem knjig:   izdajateljica revije

izdajáteljski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izdajatelje ali izdajanje:   izdajateljski načrt / izdajateljska dejavnost
 
fin.  izdajateljska banka  banka, pooblaščena za izdajanje denarja; emisijska banka

izdajáteljstvo   -a s ( ȃ )
zastar. založba :   uvodna beseda izdajateljstva

izdájati   -am nedov. ( ȃ )
1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu:   kmalu so ugotovili, kdo izdaja ; izdajati partizane, domobrance, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti
// nav. ekspr.  pripovedovati, sporočati sploh:   izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli
2. biti zunanja podoba, znamenje česa:   njegove besede so izdajale bistrega duha ; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen
3. nav. ekspr.  ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi:   izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod
// nav. 3. os.  prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:   noge, živci ga izdajajo ; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam
4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo:   izdajati časopis, knjige / izdajati študije v tisku / izdajati gramofonske plošče, zgoščenke
5. fin.  dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet:   izdajati bankovce, denar ; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke
6. s širokim pomenskim obsegom  delati, da dobi kaj uradno veljavo:   izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala ; izdajati potrdila
7. delati, da gre kaj od kod z določenim namenom:   izdajati blago iz skladišča ; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu
8. trošiti , porabljati :   za obleko preveč izdaja

izdájen   -jna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na izdajo, izročanje:   izdajni pult v restavraciji / izdajna služba na pošti
2. zastar. izdajalski :   izdajna sled

izdájica   -e ž ( ȃ )
zastar. izdajalec :   postal je izdajica ; izdajica domovine

izdájnica   -e ž ( ȃ )
1. adm.  listina, ki navaja količino materiala, oddanega v uporabo; oddajnica :   izročiti, napisati izdajnico
2. zastar. izdajalka :   obsoditi izdajnico
♦ 
ptt  obrazec, s katerim se na pošti prevzamejo knjižene pošiljke

izdájnik   -a m ( ȃ )
star. izdajalec :   kaznovati izdajnika

izdájski   -a -o prid. ( ȃ )
star. izdajalski :   izdajsko dejanje, početje / že mlad je stopil na izdajsko pot / izdajski sneg

izdájstvo   -a s ( ȃ )
izdajalsko dejanje:   obsoditi koga zaradi izdajstva ; narodno izdajstvo ; izdajstvo domovine

izdaleč   gl. zdaleč

izdaleka   gl. zdaleka

izdánek   -nka m ( ȃ )
petr.  kamnina ali ruda, ki je na zemeljskem površju:

izdánje   -a s ( ȃ )
zastar. izdaja :   izredno, popravljeno izdanje knjige / izdanje obveznic / izdanje zakonov

izdánji   -a -e prid. ( ā )
geogr., v zvezi izdanja voda   voda, ki prihaja iz tal, zlasti ob deževju:

izdátek   -tka m ( ȃ )
nav. mn.  vsota denarja, ki se izda, porabi:   ne more kriti vseh izdatkov ; povrnili so mu samo dejanske izdatke ; povprečni mesečni izdatki za hrano ; prejemki in izdatki / zmanjšati izdatke za reprezentanco
 
ekon.  izdatki  stroški v zvezi s prodanim blagom, opravljenimi storitvami, ki že vplivajo na finančni izid delovne organizacije ; proračunski izdatki ; tekoči izdatki ; fin.  funkcionalni izdatki  za opravljanje nalog, zaradi katerih je ustanova ustanovljena

izdáten   -tna -o prid. , izdátnejši  ( á ā )
1. ki nasiti za dalj časa:   žganci so izdatna jed ; krmiti z najizdatnejšo hrano
2. ekspr. velik , močen :   izdatna podpora, pomoč / potreben bi bil izdaten dež / publ.  nastopajoče so nagradili z izdatnim aplavzom

izdáti 1   -dám dov. , 2. mn.  izdáste  in  izdáte; izdál  ( á )
1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu:   okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal ; čeprav so ga mučili, ni izdal ; izdati partizane / izdati javko ; izdati načrt, uradno skrivnost / publ.  izdati načela neodvisnosti  prekršiti
// nav. ekspr.  povedati, sporočiti sploh:   svojega imena ne izdam ; izdal je svojega prijatelja, da rad pije ; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost ; niti z eno kretnjo se ni izdal
2. biti zunanja podoba, znamenje česa:   kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan ; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno
3. nav. ekspr.  ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi:   s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod
// nav. 3. os.  prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:   vid ga je izdal ; živci so ga izdali ; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale
4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo:   založba je izdala precej znanstvenih publikacij ; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu ; izdati slovar v petih delih / izdati skripta ; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo ploščo / kot del naslovne strani, kolofona  izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti
5. fin.  dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet:   izdati bankovce, denar ; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke
6. s širokim pomenskim obsegom  napraviti, da dobi kaj uradno veljavo:   izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo ; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ.  izdati prepoved  prepovedati
 
pravn.  izdati sodbo ; izdati tiralico za kom
7. napraviti, da gre kaj od kod z določenim namenom:   izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept
8. potrošiti , porabiti :   za hišo je izdal že veliko denarja ; za hrano izda skoraj vso plačo
 
ekspr.  vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda  veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen

izdáti 2   -dám dov. , 2. mn.  izdáste  in  izdáte; izdál  ( á )
star. zaleči 1 njegova beseda bi brez dvoma kaj izdala ; ta hrana veliko izda
 
star.  nič ni izdalo, če se je še tako izgovarjal  pomagalo

izdátnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost izdatnega:   izdatnost hrane / izdatnost padavin / izdatnost čilskega solitra  učinkovitost

izdáviti   -im dov. , tudi  izdavíla  ( á ā )
1. ekspr.  jecljaje, pretrgano izgovoriti:   izdavil je nekaj besed v pozdrav ; stavek je komaj izdavila ; boječe je izdavil, da ne ve nič / z grozo je izdavil iz sebe vprašanje
 
ekspr.  ali boš že izdavil  rekel, povedal
2. izbruhniti :   galeb je izdavil plen

izdávljati   -am nedov. ( á )
ekspr.  jecljaje, pretrgano govoriti:   z muko je nekaj izdavljal / izdavljati nerazločne glasove

izdavna   gl. zdavna

izdehtéti   -ím  [ izdəhteti tudi izdehteti dov. , izdehtì  tudi  izdêhti  ( ẹ́ í )
knjiž.  izdišati se:   cvet je izdehtel

izdeklamirati   gl. zdeklamirati

izdélanost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost izdelanega:   zahtevati natančno izdelanost preproge / oblikovna, stilna izdelanost ; tehnična izdelanost stroja ; izdelanost posameznih prizorov v drami

izdélati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. dati čemu dokončno obliko, podobo:   obleka je skoraj narejena, le še izdelati jo je treba / članek je treba še izdelati / publ.:  jasno izdelati svoja stališča ; umetnik je izdelal svojo tehniko
2. s širokim pomenskim obsegom  z delom omogočiti nastanek česa:   izdelati načrt, pravilnik / film je izdelalo domače podjetje / izdelati čevlje, pohištvo, stroje ; industrijsko, strojno izdelati ; izdelati iz gline ; izdelati si orodje / izdelati po meri ; izdelati v enem kosu / publ.:  banka je izdelala potrdilo v več izvodih  sestavila, izdala ; o tem problemu avtor ni izdelal posebne teorije
 
zastar.  pesnik je izdelal mnogo lepih pesmi  napisal, spesnil
 
lov.  pes izdela sled  pride po sledi do divjadi
3. uspešno končati šolanje, študij:   vsi učenci so izdelali ; razred je izdelal z dobrim uspehom / izdelati pri izpitu / pri zgodovini ni izdelal  ni bil ocenjen pozitivno prim. zdelati

izdeláva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od izdelati ali izdelovati:   izdelava obleke / izdelava članka, slike ; dokončna, podrobna izdelava / izdelava analiz, načrtov / poceniti izdelavo ; solidna izdelava ; izdelava barv, strojev ; jeklo za izdelavo vzmeti ; prostor za izdelavo / industrijska, ročna, serijska izdelava
// v rodilniku, s prilastkom  način, kako je kaj izdelano:   predmet predpisane oblike in izdelave ; pohištvo standardne izdelave / avtomobil domače izdelave  proizvodnje

izdelávati   -am nedov. ( ȃ )
izdelovati :   izdelavati žeblje / na vajah igralci izdelavajo svoje vloge / otrok dobro izdelava šolo

izdeláven   -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izdelavo:   skrajšati izdelavni čas / izdelavni stroški / izdelavni material

izdélek   -lka m ( ẹ̑ )
kar je izdelano, narejeno
a) z ročnim, strojnim delom:   dati izdelku dokončno obliko ; estetsko oblikovan izdelek ; kakovost izdelkov / finalni, končni izdelek  za neposredno uporabo ; industrijski, ročni, serijski, tovarniški izdelek ; kovaški, pekarski izdelek ; kovinski, lesni, mesni, mlečni, tobačni izdelki ; rezbarski izdelek ; izdelki za široko potrošnjo
b) z umskim delom:   učitelj je ocenil pisne izdelke učencev ; literarni izdelki ; razstava risarskih izdelkov  risb

izdeloválec   -lca  [ izdelovau̯ca tudi izdelovalca m ( ȃ )
kdor kaj izdeluje:   izdelovalec copat, glavnikov, orodja

izdeloválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izdelovanje:   izdelovalni postopek / izdelovalni stroški / izdelovalni material

izdeloválka   -e  [ izdelovau̯ka tudi izdelovalka ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj izdeluje:   izdelovalka čipk, oblek / Belgija je ena največjih izdelovalk orožja ; izdelovalka avtomobilov

izdeloválnica   -e ž ( ȃ )
1. prostor, v katerem se kaj izdeluje:   izdelovalnica je v prvem nadstropju, skladišče pa v kleti / Borovlje so bile znana izdelovalnica orožja
2. obrat za izdelovanje česa:   izdelovalnica barvil, gumbov

izdelovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izdelovati:   izdelovanje igrač, orožja ; obrat za izdelovanje furnirja / izdelovanje idejnih osnutkov

izdelovátelj   -a m ( ȃ )
star. izdelovalec :   izdelovatelj sodavice

izdelováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati čemu dokončno obliko, podobo:   krojač že izdeluje obleko ; kipar izdeluje še zadnje podrobnosti ; igralec vlogo še izdeluje
2. s širokim pomenskim obsegom  z delom omogočati nastajanje česa:   izdelovati čevlje, stroje, zdravila ; industrijsko, serijsko izdelovati ; izdelovati si orodje / publ.  čebele izdelujejo vosek  delajo / izdelovati analize, načrte
 
zastar.  izdelovati pravde  sestavljati, pisati
// pridobivati , napravljati :   gumi izdelujemo iz kavčuka
3. biti uspešen pri šolanju, študiju:   ni med prvimi v razredu, izdeluje pa ; učenec dobro, slabo izdeluje;  prim. zdelovati

izdévati   -am  tudi  -ljem dov. ( ẹ́ )
zastar.  dati, zložiti (ven):   izdevala je obleko iz omare

izdeževáti se   -újem se  [ izdəževati se dov. ( á ȗ )
brezoseb.  prenehati deževati:   izdeževalo se je

izdiferencírati   -am  in  zdiferencírati -am dov. ( ȋ )
publ.  povzročiti razlike v čem:   ekonomski razvoj je izdiferenciral družbo / izdiferencirati študijske skupine ; izdiferencirati tarife

izdíh   -a m ( ȋ )
enkratno iztisnjenje zraka iz pljuč pri dihanju:   vdih in izdih

izdíhati 1   -am dov. ( í ȋ )
iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju:   izdihati ves zrak

izdíhati 2   -am  stil.  -díšem nedov. ( ȋ )
izdihavati :   zajel je zrak in začel počasi izdihati / izdihati toplo sapo

izdihávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izdihavati:   izdihavanje zraka / vdihavanje in izdihavanje

izdihávati   -am nedov. ( ȃ )
1. iztiskati zrak iz pljuč pri dihanju:   počasi izdihavati ; vdihavati in izdihavati
2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak:   izdihavati toplo sapo / izdihavala je v šipo, da bi se led odtajal
3. knjiž. oddajati , širiti :   ogreto močvirje izdihava soparo ; rože izdihavajo opojen vonj
4. knjiž., ekspr. kazati , izražati :   vsa hiša je izdihavala zapuščenost / vsaka beseda njegovega pisma izdihava ljubezen

izdihljáj   stil.  izdíhljaj -a m ( ȃ; ȋ )
knjiž. izdih :   ob vsakem izdihljaju ga zbode
 
evfem.  biti v zadnjih izdihljajih  umirati;  prim. zdihljaj

izdíhniti   -em dov. ( í ȋ )
1. iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju:   počasi izdihniti skozi usta ; vdihniti in izdihniti
2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak:   izdihniti toplo sapo
● 
evfem.  kmalu po nesreči je izdihnil  umrl ; ekspr.  komaj slišno je izdihnil besedo  zelo tiho izgovoril ; evfem.  izdihniti dušo  umreti;  prim. zdihniti

izdihováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. iztiskati zrak iz pljuč pri dihanju:   izdihovati zrak ; izdihovati z odprtimi usti
2. knjiž. oddajati , širiti :   pomladno cvetje je izdihovalo vonj

izdíranje   -a s ( ī )
glagolnik od izdirati:   izdiranje zob

izdírati   -am nedov. ( ī ȋ )
z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči:   izdirati zobe ; izdirati bodice, trne iz noge / konj izdira kopito iz ilovice

izdírjati se   -am se dov. ( ī )
z dirjanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:   pustiti konja, da se izdirja / ekspr.  otroci so se izdirjali

izdišáti   -ím  tudi  zdišáti -ím dov. ( á í )
knjiž.  oddati, dati prijeten vonj:   rože so izdišale opojen vonj

izdišávati   -am nedov. ( ȃ )
knjiž.  oddajati, dajati prijeten vonj:   te rože izdišavajo močen vonj

izdivjáti se   -ám se  tudi  zdivjáti se -ám se dov. ( á ȃ )
1. prenehati divjati:   burja, nevihta se je izdivjala ; vihar se še ni izdivjal / boj se je izdivjal
2. s tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:   konji so se izdivjali / ekspr.  otroci so odšli na dvorišče, da bi se izdivjali
3. ekspr.  zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju:   na izletu se je izdivjal ; naj se izdivja, dokler je mlad
 
ekspr.  izdivjal se je pred zakonom  spolno izživel prim. zdivjati

izdlétiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  z dletom izsekati:   izdletiti del kosti / izdletiti kip iz lesa

izdôlbek   -bka  [ izdou̯bək m ( ȏ )
vdolbina , izdolbina :   slika v zidnem izdolbku

izdôlbenec   -nca  [ izdou̯benəc m ( ȏ )
preprost čoln iz enega debla; drevak :   peljati se z izdolbencem ; čoln izdolbenec

izdolbenína   -e  [ izdou̯benina ž ( í )
star. vdolbina , izdolbina

izdolbína   -e  [ izdou̯bina ž ( í )
kar je izdolbeno v kaj:   postaviti kip v izdolbino ; izdolbina v deblu, zidu
 
tisk.  tisk iz izdolbine  tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja; globoki tisk

izdôlbsti   -dôlbem  [ izdou̯psti dov. , izdôlbite  in  izdolbíte  ( ó )
izrezati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj:   izdolbsti les ; izdolbsti z dletom / tudi drobne kaplje počasi izdolbejo kamen
// z dolbenjem narediti, izoblikovati:   izdolbsti korito iz hrastovega debla ; izdolbsti luknjo v kamen ; pren.  solze so ji izdolble globoke črte pod očmi

izdrážbati   -am  tudi  zdrážbati -am dov. ( ȃ )
izdražiti :   kmetijo je izdražbal za malo denarja

izdražítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izdražiti:   izdražitev hiše, posestva

izdražíti   -ím dov. , izdrážil  ( ī í )
kupiti na dražbi:   izdražiti posestvo, vola / hišo je izdražil za nekaj milijonov;  prim. zdražiti

izdrdrati   gl. zdrdrati 2

izdréti   -dêrem  tudi  -drèm  tudi  zdréti zdêrem  tudi  zdrèm dov. , stil.  izderó  tudi  zderó; izderíte  tudi  izdríte  tudi  zderíte  tudi  zdríte; izdŕl  tudi  zdŕl  ( ẹ́ é, ȅ )
z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči:   zdravnik mu je izdrl dva zoba ; izdreti sekiro iz tnala ; klin se je izdrl ; izdreti si trn iz roke / izdreti meč, sabljo iz nožnice / ekspr.  izdrla mu je roko, ki jo je držal ; konj se mu je izdrl iz rok  iztrgal
 
ekspr.  zdaj sem se iz boba izdrl  zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil prim. zdreti se

izdrézati   -am  tudi  zdrézati -am dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. z drezanjem spraviti iz česa:   izdrezati krompir iz žerjavice
2. ekspr.  z vztrajnostjo, prizadevanjem priti do česa:   končno je le izdrezal gradbeno dovoljenje;  prim. zdrezati

izdŕgniti   -em dov. , tudi  izdrgníla  ( ŕ ȓ )
z drgnjenjem odstraniti iz česa:   izdrgniti madež iz preproge

izdrhtéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. izzveneti :   tiho je izdrhtel zadnji akord / izdrhtel je njegov zadnji pozdrav

izdristíti   -ím  in  izdrístiti -im dov. , izdrístil  ( ī í; í ȋ )
star.  pospešiti iztrebitev z odvajalnim sredstvom; izčistiti :   izdristiti črevo

izdŕtje   -a s ( ȓ )
glagolnik od izdreti:   izdrtje zoba

izdržati   ipd. gl. zdržati ipd.

izdúha   -e ž ( ȗ zastar.
1. (neprijeten) duh:   zrak, poln najrazličnejših izduh
2. zamisel , načrt :   vse to je izduha njegove družine / literarne izduhe in fantazije

izdúhati   -am  in  zdúhati -am dov. ( ū ȗ )
star. izvohati :   pes je izduhal kost / izduhati skrivnost

izdvájati   -am nedov. ( ā )
publ. izločevati , izločati :   izdvajati manjše skupine delavcev za posebne naloge ; posamezniki so se začeli izdvajati iz kolektiva / izdvajati sredstva za izobraževanje
 
publ.  tvegano bi bilo izdvajati tega ali onega pevca  posebej imenovati, pohvaliti

izdvojíti   -ím dov. , izdvójil  ( ī í )
publ. izločiti :   izdvojiti otroka iz družbe / izdvojiti iz proračuna znesek za raziskovalna dela
 
publ.  nobenega podjetja ne moremo izdvojiti, vsa so enako prizadevna  posebej imenovati, pohvaliti

ízem   ízma  tudi  -ízem -ízma m ( ī )
nav. mn., ekspr.  poljubna novejša, zlasti literarna, umetnostna, filozofska smer:   pojavili so se futurizem, ekspresionizem in še drugi izmi ; filozofski, literarni izmi

izenáčenje   tudi  zenáčenje -a s ( ȃ )
glagolnik od izenačiti:   izenačenje notranjega in zunanjega pritiska / izenačenje delovnih razmer / izenačenje ljudi pred zakonom / izenačenje (rezultata) v začetku drugega polčasa

izenáčenost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost izenačenega:   izenačenost delovnih razmer / popolna izenačenost tekmovalcev / glavna odlika ansambla je v izenačenosti

izenačeválec   -lca  [ izenačevau̯ca tudi izenačevalca m ( ȃ )
knjiž.  kar izenačuje:   šport je bil tudi socialni izenačevalec

izenačeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izenačevanje:   izenačevalne tendence
 
elektr.  izenačevalna zveza  zveza za izenačevanje potenciala

izenačevánje   tudi  zenačevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od izenačevati:   izenačevanje notranjega in zunanjega pritiska / izenačevanje kulturnih razmer / izenačevanje predpisov

izenačeváti   -újem  tudi  zenačeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu:   izenačevati delovne razmere ; zunanji in notranji pritisk se izenačujeta / izenačevati vse proizvajalce
// po določeni značilnosti, lastnosti imeti kako stvar za enako z drugo; enačiti :   izenačevati živali s človekom
2. šah., šport.  dosegati enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik:   naše moštvo je pogosto izenačevalo / izenačevati razliko v golih

izenačítev   tudi  zenačítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izenačiti:   izenačitev kulturnih razmer / pesnikova želja po izenačitvi z naravo / izbojevati izenačitev ljudi pred zakonom

izenáčiti   -im  tudi  zenáčiti -im dov. ( á ȃ )
1. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu:   izenačiti oblike ; izenačiti notranji pritisk z zunanjim ; izenačiti kulturne razmere ; gospodarsko, politično izenačiti / izenačiti zasebni interes z interesi družbe ; izenačiti se s kom pri delu
 
pravn.  izenačiti ljudi pred zakonom  dati vsem ljudem ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost enake pravice in dolžnosti
2. šah., šport.  doseči enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik:   v drugem polčasu so gostje izenačili / izenačiti razliko v golih / izenačiti rekord, rezultat

izfantazirati   gl. sfantazirati

izganjálec   -lca  [ izganjau̯ca m ( ȃ )
kdor koga, kaj izganja:   bil je v središču pozornosti kot izganjalec verouka iz javnih šol / poklicni izganjalci ; izganjalec duhov / izganjalec hudiča  kdor je pooblaščen za izganjanje hudiča, hudobnih duhov

izgánjanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izganjati:   izganjanje in zapiranje ljudi / izganjanje hudiča

izgánjati   -am nedov. ( ȃ )
večkrat prisiliti, prisiljevati koga, da odide iz česa:   izganjati pijane ljudi iz gostilne / izganjati živino iz hleva / ekspr.  okupatorji so začeli zapirati in izganjati prebivalstvo / ekspr.  izganjati v taborišča
 
bibl.  izganjati hudiča z belcebubom  preganjati manjše zlo z večjim ; ekspr.  izganjati otroku trmo  s strogim ravnanjem si prizadevati, da pri njem preneha obstajati trma
 
rel.  izganjati hudiča  z molitvenimi obrazci odvračati njegov vpliv

izgarati   ipd. gl. zgarati ipd.

izgáziti   -im dov. , izgázila  in  izgazíla; izgážen  tudi  izgázen  ( á ȃ )
knjiž.  s težavo priti iz česa mehkega, udirajočega se:   komaj je izgazil iz močvirja;  prim. zgaziti

izgín   -a m ( ȋ )
star. izginitev , izginjenje :   nenaden izgin tega človeka jih je presenetil / izgin naroda

izginévanje   in  zginévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izginevati:   izginevanje rdečih tonov s slike / izginevanje živalskih vrst

izginévati   -am  in  zginévati -am nedov. ( ẹ́ )
izginjati :   nekatere barve na sliki že izginevajo / potok izgineva med skalovje / stari običaji izginevajo / napetost polagoma izgineva

izginítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izginiti:   fantovo izginitev so si ljudje različno razlagali ; nenadna, skrivnostna izginitev / izginitev vzrokov za spor / izginitev zavarovanih stvari

izgíniti   -em  in  zgíniti -em dov. ( í ȋ )
1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postati neviden, neopazen:   nekatere barve na sliki so izginile ; madež še ni čisto izginil / voda s poplavljenega območja je izginila / znaki bolezni so izginili / pastirske koče so izginile pod snegom
// s prislovnim določilom  z oddaljevanjem postati neviden:   letalo izgine v daljavi, za oblaki ; izginiti v množici, med drevjem / ekspr.  gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči / ekspr.  izginila sta v vežo  (hitro) vstopila ; sonce je izginilo za goro  je zašlo / pot je izginila v grmovju
2. prenehati biti, obstajati:   napetost je kmalu izginila ; nesoglasja med njimi so izginila / razlike v gledanju so izginile / ekspr.  moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja
// z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati:   stari običaji bodo kmalu izginili / jadrnice so izginile iz pomorskega prometa
3. nav. ekspr.  zapustiti prostor, kraj, navadno naskrivaj:   fant se je sprl in izginil ; izginil je iz hiše, ne da bi ga kdo opazil ; izginiti brez besede, sledu ; izginiti kot duh, kot kafra ; izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl  nenadoma, nepričakovano / izginiti z doma / kot ukaz:  izgini ; da mi pri priči izgineš
4. nav. 3. os., evfem.  biti ukraden, vzet:   iz trgovine je izginila velika količina blaga ; v zadnjem času je izginilo več avtomobilov / kam je izginil moj svinčnik  kdo ga je vzel; kam sem ga založil
5. zastar. miniti , preteči :   medtem je izginilo nekaj dni
● 
ekspr.  vsa kri mu je izginila z obraza  prebledel je ; ekspr.  meso je kar izginilo v njihovih želodcih  hlastno, v hipu so ga pojedli ; ekspr.  omagal je in izginil pod vodo  se je potopil, utonil;  prim. izginul

izgínjanje   in  zgínjanje -a s ( í )
glagolnik od izginjati:   izginjanje barv / izginjanje jadrnic iz pomorskega prometa / izginjanje nasprotij

izgínjati   -am  in  zgínjati -am nedov. ( í )
1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postajati manj viden, manj opazen:   barve bledijo in izginjajo / voda s poplavljenega območja izginja / ekspr.  tla kar izginjajo pod nesnago
// s prislovnim določilom  z oddaljevanjem postajati manj viden:   letalo izginja za oblaki / cesta izginja v megli
2. približevati se koncu obstajanja:   napetost, strah polagoma izginja / razlike v gledanju izginjajo
// z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja:   stare besede izginjajo ; nekateri običaji izginjajo
3. nav. ekspr.  zapuščati prostor, kraj, navadno naskrivaj:   za cele dneve je izginjal
4. nav. 3. os., evfem.  biti večkrat ukraden, vzet:   opazili so, da izginja les iz skladišča

izgínjenje   tudi  zgínjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od izginiti:   nenadno izginjenje soseda / izginjenje paleolitskega človeka

izginljív   tudi  zginljív -a -o prid. ( ī í )
1. knjiž.  ki (rad) izgine:   izginljiva barva
2. zastar.  zelo majhen, neznaten:   korist je v primeri s škodo izginljiva

izginótje   tudi  zginótje -a s ( ọ̑ )
knjiž. izginitev , izginjenje :   prijateljevo izginotje ga je pretreslo ; nenadno, skrivnostno izginotje / izginotje letala / vprašanje obstoja ali izginotja naroda

izginúl   tudi  zginúl -a -o  [ izginuu̯; zginuu̯ prid. ( ȗ ú )
knjiž.  ki je izginil:   izginulega sina še iščejo / izginule živalske vrste / evfem.  izginule slike je galerija dobila nazaj  ukradene, vzete;  prim. izginiti

izgladítev   tudi  zgladítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izgladiti:   izgladitev površine / izgladitev nesporazuma, spora

izgláditi   -im  in  zgláditi -im dov. , tudi  izgladíla  in  zgladíla  ( á ȃ )
1. narediti kaj gladko, ravno:   izgladiti les, površino ; izgladiti z brusom, steklenim papirjem / izgladiti gube ; trde poteze na obrazu so se mu izgladile ; pren.  prijatelji so mu izgladili pot v tujino
// slovnično, stilno izboljšati:   članek bo potrebno še izgladiti
2. povzročiti, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti:   izgladiti nasprotja ; izgladiti socialne razlike
● 
ekspr.  izgladiti spor  poravnati ; avtomobil je izgladil, da se je kar bleščal  očistil, zdrgnil

izgladnèl   in  izgladnél -éla -o  [ izgladneu̯ prid. ( ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́ )
star. sestradan :   izgladneli otroci

izgladováti   -újem dov. ( á ȗ knjiž.
1. izstradati , sestradati :   ujetnike so izgladovali
2. izlačniti :   hoja jih je izgladovala

izglágolski   -a -o prid. ( á )
jezikosl.  izpeljan iz glagola:   izglagolski samostalnik

izglájenost   in  izglajênost  tudi  zglájenost  in  zglajênost -i ž ( ȃ; é )
lastnost, značilnost izglajenega:   izglajenost površine / popolna izglajenost stila

izglajevánje   tudi  zglajevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od izglajevati:   izglajevanje površine, usnja / izglajevanje nasprotij, razlik

izglajeváti   -újem  tudi  zglajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj gladko, ravno:   izglajevati površino kamna ; pren.  izglajevati pot napredku
2. povzročati, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti:   izglajevati nasprotja, neenakosti

izglásen   -sna -o  ( ȃ )
pridevnik od izglasje:   izglasni samoglasnik, soglasnik

izglásje   -a s ( ȃ )
jezikosl.  zadnji glas, del besede:   izgovor soglasnika d v izglasju

izglasovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izglasovati:   izglasovanje predloga, zakona

izglasováti   -újem dov. ( á ȗ )
narediti kaj veljavno glede na večino glasov:   izglasovati predlog, sklep, ustavo / izglasovati nezaupnico vladi / izglasovati z vsemi glasovi

izglèd   -éda m ( ȅ ẹ́ )
1. pog., s prilastkom  zunanja podoba, videz:   hiša je dobila lepši izgled ; izgled in kvaliteta izdelkov / slab izgled bolnika / zunanji izgled / police so na izgled lepe in lahke
2. nav. mn., publ. možnost , upanje :   izgledi so ; imeti (dobre) izglede za službo ; biti brez izgledov ; izgledi, da bi zmagal, so prav majhni
 
publ.  nima izgleda na uspeh  ni pričakovati, da bi uspel;  prim. zgled

izglédati   -am  tudi  zglédati -am nedov. , izglêj  in  izglèj izglêjte,  stil.  izglédi izglédite,  tudi  zglêj  in  zglèj zglêjte,  stil.  zglédi zglédite  ( ẹ́ ẹ̑ )
pog.  delati, ustvarjati videz, vtis česa:   izgleda bolan ; dobro, slabo izgledati ; nisem tako star, kakor izgledam / v tej obleki izgleda kot pustna šema  je (videti) / fant izgleda pameten in pošten  se zdi ; cesta izgleda ožja, kot je v resnici / z oslabljenim pomenom:  v resnici izgleda to precej drugače  je ; organizacija dela bi izgledala približno tako  bi bila taka ; kako pa izgledaš  kakšen pa si
// brezoseb.  kazati, zdeti se:   izgleda, da bo lepo vreme ; izgleda, kakor da je to potovanje brez cilja ; za resno delo, kot izgleda, ni

izgléden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
publ. ugoden , dober :   izgleden položaj

izglódati   -am  tudi  -glójem  tudi  izglôdati -am  tudi  zglódati -am  tudi  zglójem  tudi  zglôdati -am dov. , izglódaj izglódajte  tudi  izglóji izglójite  tudi  izglôdaj izglôdajte  tudi  izglodájte  tudi  zglódaj zglódajte  tudi  zglóji zglójite  tudi  zglôdaj zglôdajte  tudi  zglodájte;  tudi  izglodála  tudi  zglodála  ( ọ́; ó )
1. glodajoč pojesti:   pes je izglodal kosti ; volkovi so izglodali živali do kosti / voda je izglodala breg  izpodjedla, odnesla ; pren., knjiž.  bolezen ji je izglodala telo
// z glodanjem narediti, izoblikovati:   miši so izglodale luknjo v omaro ; pren., ekspr.  skrb ji je izglodala brazde na čelu
2. ekspr.  z (dolgotrajno) uporabo poškodovati, uničiti:   dež in veter sta izglodala napise ; podplati se počasi izglodajo

izgnánec   -nca m ( ā )
nav. ekspr.  kdor je izgnan:   izgnanci so se po vojni vrnili ; politični izgnanci

izgnánje   -a s ( ȃ )
izgnanstvo , izgon :   dolgoletno izgnanje / obsoditi na izgnanje

izgnánka   -e ž ( ā )
nav. ekspr.  ženska, ki je izgnana:   izgnanci in izgnanke

izgnánstvo   -a s ( ȃ )
nav. ekspr.  dejstvo, da je kdo izgnan:   posledice izgnanstva / biti, živeti v izgnanstvu

izgnáti   -žênem dov. , stil.  izženó  ( á é )
prisiliti koga, da odide iz česa:   s palico ga je izgnal iz hiše / ekspr.  iz teh krajev so med vojno izgnali veliko naših ljudi / ekspr.  izgnati v Sibirijo ; pren., ekspr.  izgnati sovraštvo iz duše
 
pravn.  prisilno odstraniti tujega državljana iz države

izgnojíti se   -ím se dov. , izgnójil se  ( ī í )
nav. 3. os.  prenehati gnojiti se:   rana se je izgnojila in zacelila

izgobezdáti   -ám  tudi  zgobezdáti -ám dov. ( á ȃ )
pog., slabš.  nepremišljeno reči, povedati:   vse je izgobezdal sosedom

izgodíti   -ím  in  zgodíti -ím dov. , izgódil  in  zgódil  ( ī í )
povzročiti, da postane kaj godno:   izgoditi hruške, seme ; mladiči so se izgodili ; pren., ekspr.  trpljenje ga je izgodilo
 
agr.  izgoditi lan  obdelati ga, da se mu ličje rado loči od stebla

izgolčáti   -ím  tudi  zgolčáti -ím  [ izgou̯čati; zgou̯čati dov. , izgôlči  tudi  zgôlči; izgôlčal  tudi  zgôlčal  ( á í )
ekspr.  nerazločno, težko izgovoriti:   končno je le nekaj izgolčal ; besede je bolj izgolčal, kot izgovoril / dovolj je za danes, je izgolčal  rekel, povedal

izgoljufáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  z goljufanjem priti do česa:   izgoljufal je potrdilo

izgôltati   -am  [ izgou̯tati dov. ( ó )
ekspr.  nerazločno, težko izgovoriti:   pridušeno je izgoltal nekaj besed / ves sem zbit, je izgoltal  rekel, povedal

izgòn   -ôna m ( ȍ ó )
1. glagolnik od izgnati:   izgon okupatorja / izgon Slovencev med vojno v Srbijo
 
pravn.  izgon  prisilna odstranitev tujega državljana iz države ; rel.  izgon iz raja
2. nar.  pot, steza, po kateri hodi živina na pašo:   ob izgonu stoji znamenje

izgoníti se   -gónim se  in  zgoníti se zgónim se dov. ( ī ọ́ )
prenehati goniti se:   krava se je izgonila
 
nizko  zdaj pridiga, ko se je izgonil  spolno izživel

izgónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na izgon:   izgonske akcije / izgonska pot

izgórek   -rka m ( ọ̑ )
kar ostane po gorenju:   odstraniti zoglenele izgorke ; plinski izgorki

izgorélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje skrajne telesne in duševne izčrpanosti:   preprečiti izgorelost ; čutiti posledice izgorelosti ; izgorelost na delovnem mestu ; znaki izgorelosti ; vzroki za izgorelost ; stres in izgorelost / poklicna izgorelost ; sindrom izgorelosti

izgoréti   -ím dov. , izgôrel  ( ẹ́ í )
1. prenehati goreti:   sveča je izgorela ; pren., ekspr.  bes v njem je izgorel
 
ekspr.  izgoreti od hrepenenja  izčrpati se, oslabeti ; ekspr.  kar izgorela bi od sramu  zelo me je sram
// pesn.  prenehati žareti:   zarja je izgorela / sonce je izgorelo za gorami
2. ekspr., v zvezi z v, za   izčrpati se zaradi (pre)velike prizadevnosti, vneme:   izgorela je za svoje otroke ; izgorel je za revolucijo ; izgorel je v dobroti prim. zgoreti

izgorevalen   gl. zgorevalen

izgorévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izgorevati:   izgorevanje stenja / izgorevanje za družino ; izgorevanje v delu

izgorévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. približevati se koncu gorenja:   luč počasi izgoreva ; mladost izgoreva kakor sveča ; pren., ekspr.  zadnje moči mu izgorevajo
 
ekspr.  izgorevati od hrepenenja  izčrpavati se, slabeti
2. ekspr., v zvezi z v, za   izčrpavati se zaradi (pre)velike prizadevnosti, vneme:   izgorevati za domovino, svobodo ; izgorevati v delu, skrbi za družino;  prim. zgorevati

izgorína   -e ž ( í )
kar ostane po gorenju:   bencinske, plinske izgorine ; izgorina smodnika

izgotávljati   -am  tudi  zgotávljati -am nedov. ( á )
star. izdelovati , dokončevati :   izgotavljati obleko

izgotovítev   tudi  zgotovítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izgotoviti:   izgotovitev obleke

izgotovíti   -ím  in  zgotovíti -ím dov. , izgotôvil  in  zgotôvil  ( ī í )
star. izdelati , dokončati :   izgotoviti čoln, obleko

izgovárjanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izgovarjati:   izgovarjanje besed / vse njegovo izgovarjanje ni nič pomagalo
 
jezikosl.  izgovarjanje samoglasnikov

izgovárjati   -am nedov. ( ȃ )
1. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi:   jasno, razločno izgovarjati ; to ime se težko izgovarja
 
jezikosl.  izgovarjati samoglasnike
// izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem:   izgovarjati prisego ; čarovnik je izgovarjal zarotitev
2. opravičevati koga tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok:   izgovarjal je sina, da je bolan ; zastonj se izgovarjaš / izgovarjati se na bolezen ; rad, zmeraj se izgovarja na druge  zvrača krivdo / star.  roparjev ne bom izgovarjal  zagovarjal, branil
3. zastar. govoriti , pripovedovati :   izgovarjamo to, kar čutimo

izgovarjáva   -e ž ( ȃ )
oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi:   jasna, nerazločna izgovarjava / po izgovarjavi se mu pozna, da je tujec
 
jezikosl.  izgovarjava končnega soglasnika ; tehnika izgovarjave

izgôvor   -a m ( ȏ )
1. opravičilo, pri katerem se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok:   iskati, izmisliti si izgovor ; najti primeren izgovor za popivanje ; pog.  vedno ima kak izgovor  se izgovarja ; ekspr.  jalov, prazen izgovor ; ekspr.  sita je že njegovih večnih izgovorov / z izgovorom, da se ne počuti dobro, je odšel
 
preg.  izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese  v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi:   jasen, razločen izgovor / zaznamovati izgovor / napisati besedo po izgovoru
 
jezikosl.  cerebralni izgovor ; knjižni izgovor ; izgovor širokih samoglasnikov

izgôvoren   -rna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na izgovor:   izgovorne značilnosti
 
jezikosl.  izgovorne in pisne dvojnice

izgovoríti   -ím dov. , izgovóril;  nam.  izgovôrit  in  izgovorít  ( ī í )
1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi:   jasno, razločno izgovoriti ; to ime je težko izgovoriti ; izgovoriti skozi nos
 
jezikosl.  izgovoriti samoglasnik
2. knjiž. reči , povedati :   izgovoril je nekaj navadnih fraz ; naravnost izgovoriti svojo misel ; ekspr.  še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca
// star.  prenehati govoriti:   ko je izgovoril, so mu vsi ploskali
3. zlasti v kmečkem okolju  z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa:   oče mu je izgovoril pol posestva ; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust
4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok:   izgovorila je hčer pred gosti ; izgovoriti se na dež ; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti

izgovorjáva   -e ž ( ȃ )
izgovarjava :   nerazločna izgovorjava

izgovorljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izgovoriti:   težko izgovorljiva beseda ; to ime je lahko izgovorljivo

izgovorljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost izgovorljivega:   izgovorljivost besede

izgozdíti   -ím  in  izgózditi -im dov. , izgózdil  ( ī í; ọ̄ )
izbiti, spraviti iz česa:   izgozditi klin

izgrádba   -e ž ( ȃ )
glagolnik od izgraditi:   obnova in izgradba domovine

izgradítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izgraditi:   izgraditev naselja, prometnih zvez / izgraditev novega družbenega sistema / izgraditev nove države / izgraditev porušene domovine

izgradíti   -ím dov. , izgrádil  ( ī í publ.
1. z gradnjo, grajenjem dati čemu dokončno podobo, obliko:   izgraditi naselje po načrtu ; to turistično območje bo treba še izgraditi  dokončati ; pren.  izgraditi bolj pravičen družbeni sistem
// z gradnjo gospodarskih in drugih objektov doseči višjo stopnjo razvitosti:   izgraditi državo / ljudje so z lastnim delom izgradili porušeno domovino  obnovili
2. povzročiti pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu:   politično izgraditi ljudi ; ti ljudje so se izgradili v skupnem boju prim. zgraditi

izgrádnja   -e ž ( ā )
1. glagolnik od izgraditi:   izgradnja naselja še ni končana ; cena zemljišč se je z izgradnjo železnice povečala / izgradnja industrije
2. publ. graditev :   izgradnja stanovanj zdaj hitreje poteka / hotel je v izgradnji  se gradi / izgradnja demokratičnih odnosov

izgrajenost   gl. zgrajenost

izgrajevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izgrajevati:   izgrajevanje miru v svetu ; dolgoročno izgrajevanje odnosov ; izgrajevanje sistemov za delitev dohodka / posvetiti vso skrb strokovnemu izgrajevanju
 
biol.  izgrajevanje in razgrajevanje beljakovin;  prim. zgrajevanje

izgrajeváti   -újem nedov. ( á ȗ publ.
1. z gradnjo, grajenjem dajati čemu dokončno podobo, obliko:   stavbo te dni izgrajujejo ; pren.  izgrajevati metodo dela ; izgrajevati pravno normo
// z gradnjo gospodarskih in drugih objektov dosegati višjo stopnjo razvitosti:   obnavljati in izgrajevati deželo
2. povzročati pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu:   izgrajevati mladino ; politično se izgrajevati;  prim. zgrajevati

izgrčáti   -ím dov. ( á í )
ekspr.  s težavo, grgrajoč izgovoriti:   nekaj je izgrčal, a ga niso razumeli

izgrditi   gl. zgrditi

izgrébati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
z grebenjem spravljati iz česa:   izgrebati gomolje iz zemlje

izgrêbsti   -grêbem dov. , izgrébel izgrêbla  ( é )
z grebenjem spraviti iz česa:   izgrebsti krompir iz žerjavice ; izgrebsti rastlino s korenino vred / izgrebsti truplo  izkopati ; pren.  izgrebsti priznanje iz koga ; izgrebsti resnico

izgrèd   -éda m ( ȅ ẹ́ )
nav. mn.  prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju:   surovi izgredi šovinistov / poulični izgredi pijanih ljudi  razgrajanja, pretepi
// množično izražanje nezadovoljstva:   na univerzi je prišlo do izgredov ; delavski, dijaški izgredi

izgrédnik   -a m ( ẹ̑ )
publ.  udeleženec izgreda:   policija je zaprla precej izgrednikov

izgrešiti   gl. zgrešiti

izgrgráti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  nerazločno, grgrajoč izgovoriti:   izgrgral je nekaj nerazumljivega ; zakaj greš, je izgrgral

izgrísti   -grízem dov. ( í )
z grizenjem odstraniti:   miši so izgrizle sredico iz kruha / ekspr.  srce bi ti izgrizla ; pren.  ogenj je izgrizel polena
 
knjiž., ekspr.  bolezen jo je izgrizla  izčrpala, uničila ; ekspr.  izgrizli so ga iz službe  s prikritim, zahrbtnim delovanjem so dosegli, da je bil odpuščen
// z grizenjem narediti, izoblikovati:   ose so izgrizle luknjo v hruško;  prim. zgristi

izgrméti   -ím dov. ( ẹ́ í )
ekspr.  razvneto, zelo glasno reči, povedati:   izgrmeti besede, govor ; pošteno se je izgrmel

izgúba   tudi  zgúba -e ž ( ȗ )
1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno:   izguba se je zmanjšala ; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo ; bilanca izkazuje izgubo ; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo ; ekspr.  hišo je prodal v čisto izgubo ; pri reji živine je bil na izgubi  je imel izgubo ; pog.  so v izgubi, pa vendar dajejo plače ; delati, poslovati z izgubo
// škoda, ki izvira iz česa:   zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo ; milijon izgube
2. glagolnik od izgubiti:
a) prijaviti izgubo dokumentov
b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti  iskreno sožalje ob bridki izgubi
c) izguba las ; izguba imetja
č) izguba barve ; izguba časti
d) izguba roke ; izguba sluha, vida ; izguba spomina / izguba krvi
e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
3. kar je izgubljeno:   izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave ; energijske, toplotne izgube / nasprotnik je imel velike izgube ; publ.  oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
4. ekspr., v povedni rabi  izraža nepomembnost, nekoristnost česa:   delo, poštenost, ljubezen – vse to je bilo po njegovem mnenju izguba ; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
● 
pog., ekspr.  ne poznate ga, samo izgubo imam z njim  neprijetnosti, težave ; publ.  četa je izšla iz boja brez izgub  vsi so ostali živi ; iti v izgubo   marsikaj je šlo v izgubo  se je izgubilo; se ni koristno porabilo ; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo  se uničijo ; ekspr.  nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo  se ni razlila
♦ 
agr.  klavna izguba  izguba teže živali pri zakolu ; ekon.  planska izguba  predvidena s planom ; elektr.  dielektrične izgube  v toploto spremenjena energija v dielektriku ; jezikosl.  izguba dvojine ; šah.  izguba figure, partije;  prim. zguba

izgúbar   tudi  zgúbar -ja m ( ȗ )
publ.  podjetje, ki posluje z izgubo:   seznam slovenskih izgubarjev

izgúbarski   -a -o prid. ( ȗ )
ki prinaša izgubo:   izgubarske finančne odločitve ; izgubarsko poslovanje
// ki posluje z izgubo:   izgubarska težka industrija ; banke ne bodo več dajale posojil izgubarskim družbam ; izgubarsko podjetje

izgubíti   -ím  tudi  zgubíti -ím dov. , izgúbil  tudi  zgúbil  ( ī í )
1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je:   izgubiti denarnico, dokumente, uro ; rokopis se je izgubil / ekspr.  pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu ; pren., ekspr.  izgubil sem ključ do njenega srca
2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti:   izgubiti brata, svojce v vojni ; že v mladosti je izgubil starše  so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka  je imela splav / knjiž.  z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah  izgubili smo našo dobro mamo
3. s širokim pomenskim obsegom  postati revnejši, siromašnejši
a) za kako stvar:   izgubiti dlako, lase ; izgubiti imetje ; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev ; krave so izgubile mleko ; studenec izgubi poleti vodo  presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov
b) za kako lastnost:   izgubiti barvo, lesk, vonj ; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost ; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus ; igra je izgubila na privlačnosti  izgubila privlačnost / izgubiti pogum, veselje do dela ; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem ; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen ; sonce je že izgubilo moč
c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje:   izgubiti nogo, roko ; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel ; izgubiti sposobnost orientacije / publ.:  izgubiti oči, vid  oslepeti ; izgubiti sluh  oglušeti ; izgubiti zavest  omedleti ; izgubiti življenje v prometni nesreči  umreti
č) za kaj, s čimer kdo razpolaga:   izgubiti čas s čakanjem ; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico ; izgubiti oblast / izgubiti čin
// s prislovom  postati manj vreden, manj popoln:   nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
// ne biti več deležen kakega stanja:   izgubiti mir, prostost, svobodo
4. z oslabljenim pomenom  z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani:   izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt.  izgubil si! Pet litrov boš plačal  izgubil si stavo
5. imeti izgubo, škodo:   pri prodaji je izgubil dva tisoč evrov
● 
ekspr.  za fantom se je izgubila vsaka sled  nihče ne ve, kje je ; ekspr.  glej, da ne boš izgubil glave  da boš ostal priseben ; ekspr.  kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš  zakaj ne odgovoriš ; učenec je izgubil leto  ni izdelal (v šoli) ; ekspr.  izgubiti oblast nad seboj  ne moči se obvladati ; ekspr.  zaboga, ali si pamet izgubil  zakaj govoriš, ravnaš tako neumno ; ekspr.  izgubiti srce  zaljubiti se ; ekspr.  izgubiti tla pod nogami  ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj ; ekspr.  niti trenutka ne smemo izgubiti  takoj moramo ukrepati ; letalo je izgubilo višino  leteč se je hitro približalo zemlji ; ekspr.  izgubiti živce  razburiti se ; ekspr.  drug drugega smo izgubili iz oči  se nismo videli ; ekspr.  popolnoma ga je izgubil iz spomina  se ga ne more spomniti ; publ.  vzgoje ne smemo izgubiti iz vida  prezreti, zanemariti ; publ.  izgubiti skrb za delavce izpred oči  ne skrbeti zanje, pozabiti nanje ; ekspr.  v mojih očeh si vse izgubil  ne cenim, ne spoštujem te več ; preg.  kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
♦ 
šport.  izgubiti plošček, žogo  dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu

izgubívati   -am  tudi  zgubívati -am nedov. ( í )
zastar. izgubljati :   drevo izgubiva listje / izgubivati pri igri

izgúbljanje   tudi  zgúbljanje -a s ( ú )
glagolnik od izgubljati:   izgubljanje krvi ; izgubljanje ravnotežja, zavesti / razpravljanje o tem se mu je zdelo le nepotrebno izgubljanje časa / izgubljanje v podrobnosti

izgúbljati   -am  tudi  zgúbljati -am nedov. ( ú )
1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je:   otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
2. s širokim pomenskim obsegom  postajati revnejši za
a) kako stvar:   izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
b) kako lastnost:   izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost ; izgubljati moč, pomen, veljavo ; kosti starega človeka izgubljajo prožnost ; denar izgublja na vrednosti  izgublja vrednost / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč ; običaji izgubljajo prvotni značaj
c) kak telesni organ ali njegovo delovanje:   izgubljati vid ; izgubljati kri  krvaveti / izgubljati telesno težo  hujšati ; izgubljati zavest
č) kaj, s čimer kdo razpolaga:   izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
3. z oslabljenim pomenom  z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani:   naši igralci izgubljajo ; jezi ga, da vedno izgublja ; izgubljati na dirkah, pri igri ; pren., publ.  premog izgublja bitko z nafto
● 
ekspr.  zadnje čase samo še izgubljam  moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda ; ekspr.  ne izgubljajva več besed o tem  ne govoriva več o tem ; ekspr.  s tem ne bom izgubljal časa  se ne bom ukvarjal ; ekspr.  nikar ne izgubljaj glave  ostani priseben ; naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom  zaostaja za njim ; ekspr.  ne izgubljaj poguma  bodi, ostani pogumen ; ekspr.  izgubljati tla pod nogami  ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj ; letalo izgublja višino  leteč se hitro približuje zemlji ; ekspr.  za vsako malenkost izgublja živce  se razburja ; publ.  izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture  ne upoštevati, zanemarjati ; publ.  ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno  ne mislijo, pozabljajo

izgubljênček   tudi  zgubljênček -čka m ( é )
ekspr.  kdor se je izgubil, navadno otrok:   iskati izgubljenčka ; fant se mu je zdel kot kak sinček izgubljenček

izgubljênec   tudi  zgubljênec -nca m ( é )
nav. ekspr.  kdor se je izgubil:   vse popoldne so iskali po planinah izgubljence ; v mestu se je počutil kot izgubljenec / druži se z izgubljenci in potepuhi

izgubljênka   tudi  zgubljênka -e ž ( é )
1. nav. ekspr.  ženska, ki se je izgubila:   po nekaj dneh so izgubljenko našli / pisatelj opisuje usodo bednih izgubljenk
2. knjiž.  krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena; izgubljena krogla :   po gozdu švigajo izgubljenke

izgubljênost   tudi  zgubljênost -i ž ( é )
nav. ekspr.  stanje, značilnost izgubljenega:   pogosti motivi pesmi so osamljenost, izgubljenost ; zaveda se svoje majhnosti in izgubljenosti v vesolju / sama neodločnost ga je, ena sama izgubljenost / prizadet je zaradi izgubljenosti mladega fanta

izgúran   tudi  zgúran -a -o prid. ( ȗ )
nižje pog. onemogel , zgaran :   izgurano kljuse

izhájanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izhajati:   izhajanje časopisa ; rok za izhajanje / izhajanje iz dejstva, stvarnosti

izhájati   -am nedov. ( ȃ )
1. pojavljati se v tiskani obliki:   časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj ; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik
// biti objavljan:   njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih
2. imeti osnovo, izhodišče:   ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva
// izvirati :   te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu ; od tod izhaja njegovo ime  je / tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole  je
3. publ.  pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča:   v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote ; izhajati iz načela rentabilnosti
4. nav. 3. os., publ.  biti jasno viden, kazati se:   iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij
5. knjiž.  prihajati iz česa:   loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati ; pren.  njegova čustva izhajajo iz globine duše
6. zastar. vzhajati 1 sonce izhaja prim. shajati 2

izhíranje   in  shíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od izhirati:   smrt zaradi lakote in izhiranja / gledališče je bilo obsojeno na izhiranje

izhíranost   in  shíranost -i ž ( ȋ )
stanje izhiranega človeka:   popolna izhiranost in onemoglost / izhiranost drevesa

izhírati   -am  in  shírati -am dov. ( ȋ )
postati oslabel, onemogel zaradi počasnega pojemanja življenjskih moči:   bolnik je zelo izhiral ; izhirati od lakote, žalosti / rastlina izhira
// ekspr. umreti :   izhiral je v ječi ; lani je izhiral ; pren.  zadruga je hitro izhirala, ker ni bilo pravega vodstva

izhlápek   -pka m ( ȃ )
knjiž. izhlapina :   strupeni izhlapki

izhlapéti   -ím  tudi  shlapéti -ím dov. ( ẹ́ í )
spremeniti se iz tekočega stanja v plinasto pri temperaturi, ki je nižja od vrelišča:   voda v kozarcu je izhlapela ; vse živo srebro je izhlapelo ; vse je izhlapelo kakor jutranja rosa
// ekspr. izginiti , miniti :   njena ljubezen je izhlapela ; strah pred neznanim je kmalu izhlapel ; vsa slaba volja je izhlapela

izhlapévanje   tudi  shlapévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izhlapevati:   veter pospešuje izhlapevanje ; izhlapevanje vode

izhlapévati   -am  tudi  shlapévati -am nedov. ( ẹ́ )
spreminjati se iz tekočega stanja v plinasto pri temperaturi, ki je nižja od vrelišča:   voda v kozarcu izhlapeva ; bencin hitro izhlapeva
// ekspr. izginjati , minevati :   njegova dobra volja je izhlapevala

izhlapína   -e ž ( í )
nav. mn.  kar izhlapi:   kondenzirane izhlapine ; zrak je nasičen s strupenimi izhlapinami

izhlapítev   tudi  shlapítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izhlapeti ali izhlapiti:   izhlapitev tekočine

izhlapíti   -ím dov. , izhlápil  ( ī í )
kem.  spremeniti v hlape:   izhlapiti eter

izhlapljív   -a -o prid. ( ī í )
hlapljiv :   izhlapljiva snov, tekočina

izhlípati   -am  tudi  -ljem dov. ( ī )
ekspr.  hlipaje reči, povedati:   izhlipal je, da je vzel denar

izhòd   -óda m ( ȍ ọ̑ )
1. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti:   braniti, zastražiti izhod ; spremiti goste do izhoda ; množica gre, se pomika proti izhodu ; počakati pred izhodom ; zavarovan izhod ; izhod iz kleti / glavni, stranski izhod ; zasilni izhod
 
anat.  medenični izhod  skozi katerega pride plod ob porodu ; elektr.  izhod  del električne naprave, kjer se odvzema napetost, moč ; rač.  izhod (računalnika)  del računalniškega sistema, ki prenaša podatke iz procesne enote
2. zapustitev kraja, prostora:   onemogočiti, preprečiti izhod ; prepovedati gojencem izhod ; pog.  vedno več je bilo izhodov med delovnim časom / prost izhod
3. možnost za uspešen konec, razplet česa:   to je zdaj edini izhod ; iz te situacije ni izhoda ; iskati izhod iz krize ; za nas ni drugega izhoda, kot da se borimo ; položaj je brez izhoda
4. zastar. vzhod :   na izhodu se že svetlika / prepotoval je deželo od izhoda do zahoda
5. zastar. izlet :   izhodi v gore
● 
ekspr.  kmalu mu je postalo jasno, da iz hiše ni izhoda  da ne more oditi ; ta država ima izhod na morje  manjši del njenega ozemlja je ob morju ; pog.  vsako nedeljo ima izhod  dovoljenje za zapustitev kraja, prostora, ki je določen za bivanje, zlasti v vojašnicah in vzgojnih ustanovah

izhóden   -dna -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na izhod:   izhodna odprtina ; izhodna vrata / izhodna kontrola
 
elektr.  izhodni signal  signal na izhodu naprave ; izhodna napetost  napetost na izhodu naprave ali generatorja ; rač.  izhodna informacija  množica vrednosti, ki jo računalnik po obdelavi izda ; izhodna naprava  ali  enota  naprava, ki posreduje uporabniku, drugim napravam podatke iz računalnika
2. iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne:   četa se je vrnila na izhodni položaj ; izhodna točka / izhodna postaja / nafta je za mnoge kemične izdelke izhodna snov / izhodna oblika bivališč  prvotna

izhodíšče   -a s ( í )
1. točka, mesto, iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne:   vračati se na izhodišče ; izhodišče gibanja, valovanja ; izhodišče za vojaške napade / kraj je znano izhodišče za gorske ture
 
anat.  izhodišče mišice  mesto na kosti, kjer se mišica začenja ; geom.  koordinatno izhodišče  iz katerega se merijo koordinate
2. kar predstavlja osnovo, temelj česa:   postaviti za izhodišče napačno trditev ; dokument bo služil kot izhodišče za pogajanja ; družbena, idejna izhodišča ; izhodišče dokazovanja ; ta služba je bila zanj le izhodišče za nadaljnjo kariero ; izhodišče za razpravo
3. izhod :   iskati si izhodišče iz porušene hiše / boj jim je bil edino izhodišče iz težkega položaja

izhodíščen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izhodišče:   četa se je vrnila na izhodiščni položaj ; izhodiščno mesto za potovanje / izhodiščna točka za reševanje vprašanj
 
jezikosl.  izhodiščni pomen besede

izhodíti   -hódim  tudi  shodíti shódim dov. ( ī ọ̑ )
1. s hojo, hojenjem narediti:   izhoditi gaz v snegu ; izhoditi stezo ; izhoditi si pot čez polje
 
pretesne čevlje moraš izhoditi  s hojo, rabo razširiti
2. s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti:   izhoditi čevlje ; izhoditi si podplate prim. shoditi

izhódnica   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred; geslo :   slovar obsega nad štirideset tisoč izhodnic

izhomotáti se   -ám se dov. ( á ȃ )
ekspr.  izmotati se:   izhomotati se iz odej

izhrepenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  s hrepenenjem izčrpati, oslabiti:   izhrepeneti dušo

izhŕkati   -am dov. ( r̄ ȓ )
s hrkanjem spraviti sluz iz grla:   izhrkaj, da boš lažje dihal ; težko se izhrka
 
ekspr.  izhrkal je nekaj nerazločnega  rekel, povedal

izhŕkniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla:   izhrknil je in izpljunil

izhrôpsti   -hrôpem dov. , izhrópel  in  izhrôpel izhrôpla  ( ó ekspr.
1. hropeč reči, povedati:   izhropel je nekaj nerazločnih besed
2. s hropenjem izčrpati:   na dirki je izhropel pljuča
// umreti :   mnogo ljudi je izhroplo pred njegovimi očmi

izhruméti se   -ím se dov. ( ẹ́ í )
prenehati hrumeti:   morje se je izhrumelo ; nevihta se je počasi izhrumela

izhrúti se   -hrújem se dov. ( ú )
knjiž.  izhrumeti se:   vihar se je izhrul

izíca   -e ž ( í )
nar. prekmursko  saku podobna mreža iz vrbovih vej:   nastavljati izice za ščuke

izíd   -a m ( ȋ )
1. dejstvo, da je tiskano delo dano v prodajo:   napovedati izid knjige / čas, kraj izida / ob izidu knjige so priredili tiskovno konferenco ; roman je bil že pred izidom razprodan
2. navadno s prilastkom  kar predstavlja posledico kakega dejanja, poteka:   napeto čakati (na) izid tekmovanja ; neodločen izid dvoboja ; srečen izid bolezni ; izid glasovanja, volitev / prometna nesreča s smrtnim izidom / v športni prilogi so bili objavljeni najboljši izidi sezone ; izid zadnjega kola  rezultati ; usoden izid vojne  konec
3. izhod , rešitev :   to je zdaj edino mogoč izid ; izid iz krize

izigráti   -ám dov. ( á ȃ )
1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji oškodovati:   izigrati upnike ; pri delitvi so ga grdo izigrali / izigrati mornarico proti letalstvu ; izigrati tamkajšnje prebivalstvo za pravice dvojezičnosti ; pren.  izigrati pridobitve revolucije
// doseči prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen:   izigrati določbe, predpise ; na vse načine so skušali izigrati uredbe
2. publ.  popolnoma, v celoti izoblikovati:   igralec je močno izigral predvsem zadnji prizor ; učinkovito je izigrala vlogo služabnice
3. igr.  dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti:   izigrati adut(a), srce ; izigrati napačno karto
 
ekspr.  izigrati zadnji adut, zadnjo karto  uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh

izigrávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izigravati:   izigravanje predpisov, zakonov ; izigravanje upnikov ; protest proti izigravanju naših izseljencev

izigrávati   -am nedov. ( ȃ )
1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji škodovati:   stranke izigravajo volivce ; izigravati upnike ; v službi ga izigravajo / izigravati en narod proti drugemu / izigravati socialna nasprotja  izrabljati ; pren.  izigravati sistem
2. skušati dosegati prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen:   izigravati določbe, predpise ; izigravati pogodbo / publ.  izigravati načela neodvisnosti
3. igr.  dajati, polagati določene karte, ko je igralec na vrsti:   izigrava samo taroke

izihtéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž.  ihte reči, povedati:   otrok je izihtel svoje opravičilo

iziménski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
jezikosl.  izpeljan iz samostalnika ali pridevnika:   izimenski glagol, pridevnik

izíšel   -šla -o  [ izišəu̯ prid. ( ī )
knjiž.  izšel, ki je izšel:   lani izišle knjige / iz vojne izišla ljudska oblast

izíti   -ídem dov. , izšèl izšlà izšlò  tudi  izšló  ( í )
1. pojaviti se v tiskani obliki:   delo je izšlo pri Cankarjevi založbi ; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / tisk. žarg.  jutri izidemo na osmih straneh  časopis bo imel, obsegal osem strani
// biti objavljen:   najboljše pesmi so izšle v almanahu ; recenzija filma je izšla v dnevniku
2. imeti osnovo, izhodišče:   ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev ; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ.  iniciativa za to naj bi izšla od malih podjetij  iniciativo naj bi dala mala podjetja
3. zastar.  iti ven, oditi:   obrnil se je proti durim in izšel ; namignil mu je, naj izide
4. zastar. vziti 1 luna, sonce izide
● 
publ.  iz boja so izšli živi  v boju so ostali živi ; publ.  iz borbe je izšel kot zmagovalec  je zmagal ; publ.  vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša  je postala moralno in organizacijsko močnejša

izjáhati   -am dov. ( ā )
knjiž.  jahaje iti, oditi:   izjahal je za pol ure

izjalávljati se   -am se nedov. ( á )
ne dajati (pričakovanega) uspeha, rezultata:   poskusi se mu vselej izjalavljajo

izjalovíti se   -ím se dov. , izjalôvil se  ( ī í )
ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata:   načrt, napad se izjalovi ; vsi poskusi za izboljšanje razmer so se izjalovili ; to prizadevanje se ne sme izjaloviti / zastar.  nepričakovan dogodek je izjalovil prejšnji načrt  preprečil, onemogočil

izjásniti se   -im se dov. ( ā ȃ )
publ.  izreči se, izjaviti:   izjasniti se proti centralizaciji ; izjasniti se za popolno neodvisnost / o stvari se še ni izjasnil ; ni se še izjasnil, kaj misli  rekel, povedal

izjáva   -e ž ( ȃ )
javno izraženo mnenje, navadno o pomembnem vprašanju:   predsednik je dal novinarjem izjavo o meddržavnih pogovorih ; preklicati izjavo v časopisu ; opirati se na izjave prič ; neresnična izjava / pisna, ustna izjava ; uradna izjava ; izjava za radio, tisk / dal je izjavo, da o tem nič ne ve  izjavil je / očividci so podpisali izjavo
 
biti previden v izjavah  povedati tako ali le tisto, kar glede na okoliščine ni nevarno
// javno izražena odločitev, navadno o pomembnem vprašanju:   slišali so njegovo izjavo, da bo nerednosti preprečil / odstopna izjava / podpisati pristopno izjavo
♦ 
filoz., mat.  izjava  vsak stavek, ki je pravilen ali napačen ; pravn.  cesijska izjava  o prenosu terjatve na drugo osebo

izjáven   -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izjavo:   izjavni značaj uvodnika
 
jezikosl.  izjavni stavek ; mat.  izjavni račun  račun, ki obravnava izjave ; pravn.  izjavna obveznost  obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo

izjavítelj   -a m ( ȋ )
pravn.  kdor kaj izjavi:

izjáviti   -im dov. ( á ȃ )
javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju:   predstavnik vlade je izjavil, da bodo vprašanje narodne manjšine čim prej rešili ; izjaviti kaj pod prisego, pred pričami / izjavil je, da ni kriv
 
šalj.  hči je odločno izjavila, da gre na ples  rekla, povedala
// javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju:   izjavil je, da bo tudi on sodeloval ; pred pričami je izjavil, da bo to storil / publ.:  večina se je izjavila za združitev podjetij  izrekla ; izjaviti se zoper deklaracijo  izreči se / publ.  pri glasovanju se je izjavil za Slovenca  se je izrekel

izjávljati   -am nedov. ( á )
javno izražati svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju:   vsi so izjavljali, da so ti pogovori odločilni / dov. izjavljam, da o tem nič ne vem
// javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju:   poslanci so slovesno izjavljali, da bodo svoje delo vestno opravljali / dov.:  izjavljam, da odstopam ; to izjavljam z lastnoročnim podpisom

izjécati   -am dov. ( ẹ̄ )
izjecljati :   po dolgem presledku izjeca odgovor

izjecljáti   -ám  tudi  zjecljáti -ám dov. ( á ȃ )
jecljaje reči, povedati:   izjecljal je nekaj besed ; počasi, s težavo izjecljati

izječáti   -ím dov. , izjéči  in  izjêči; izjéčal  in  izjêčal  ( á í )
knjiž.  ječe reči, povedati:   izječal je nekaj besed / izječati svoje gorje

izjéd   -i  in  -í  in  zjéd -i  in  ž , daj., mest. ed.  izjédi  in  zjédi  ( ẹ̑ )
1. nav. mn.  kar ostane po uživanju hrane:   vreči izjedi iz jasli ; mišje izjedi / izjedi na krožniku  ostanki jedi
2. zastar. izjeda :   izjedi na kraških tleh

izjéda   -e ž ( ẹ̑ )
1. vdolbina, ki jo naredi voda:   izjede na kraških tleh ; izjeda v skali
2. med.  poškodba, ki jo povzročijo jedke snovi; razjeda :   kisline povzročajo izjede ; izjede in opekline
// razpadanje tkiva na koži ali sluznici:   izjede na nogi

izjédati   -am  tudi  zjédati -am nedov. ( ẹ́ )
z grizenjem uničevati:   črvi izjedajo les ; pren.  vročina ga izjeda

izjédek   in  zjédek -dka m ( ẹ̑ )
nav. mn., star.  ostanek jedi, izjed:   po kosilu je ostala polna skleda izjedkov

izjéden   -dna -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od izjeda:   izjedna rana

izjédina   -e ž ( ẹ̄ )
gozd.  izdolbina v lubju, lesu, ki jo naredi žuželka:   lubadarjeva izjedina

izjedkanína   -e ž ( í )
med.  poškodba, ki jo povzročijo jedke snovi; razjeda :   izjedkanina na koži, očesu

izjédkati   -am  tudi  zjédkati -am dov. ( ẹ̑ )
z jedkanjem narediti, izoblikovati:   izjedkati površino steklene palice / izjedkati risbo v ploščo
 
ekspr.  nalivi so v stoletjih izjedkali te jarke  naredili, izoblikovali

izjedlína   -e ž ( í )
gozd. izjedina :   izjedline lubadarjev

izjegúljiti se   -im se dov. ( ú ȗ )
slabš.  zelo spretno, iznajdljivo izogniti se kaki dolžnosti, neprijetnosti:   ne boj se zanj, ta se bo že izjeguljil

izjéma   -e ž ( ẹ̑ )
1. kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim:   to pravilo ima eno samo izjemo ; upoštevati je treba tudi izjeme / naučiti se slovnična pravila in izjeme / ekspr.  povsod se najdejo izjeme / večjih izjem med temi delavci ni / v povedni rabi:  dvojčki so v tej rodbini izjema ; kraj je miren, ta hrup je le izjema
2. v členkovni rabi, v zvezi z brez   izraža
a) popolnost, neizjemnost česa:   njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo / brez izjeme morate ostati tu
b) podkrepitev trditve:   prišli so vsi, brez izjeme ; vselej, brez izjeme, ga uboga
3. publ., v členkovni rabi, v zvezi z z razen 2 z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno ; časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote ; sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort / z majhnimi izjemami so vsi enaki
● 
ekspr.  on hoče biti vedno izjema  hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih ; on dela izjeme  njegov odnos ni do vseh enak ; strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo  vas bomo sprejeli ; ekspr.  vedno je kaka častna izjema  kdo, ki je boljši od drugih ; učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem  nekateri niso slabi ; preg.  izjema potrjuje pravilo  potrjuje smiselnost njegovega obstoja

izjémek   -mka m ( ẹ̑ )
zastar. izjema :   to je edini izjemek

izjémen   -mna -o prid. ( ẹ̑ )
ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim:   izjemen položaj ; to je dovoljeno v izjemnih primerih / izjemna določba ; izdati izjemno dovoljenje ; izjemno obravnavanje / izjemno stanje  stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine
// ekspr.  ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno:   podeliti nagrado za izjemne dosežke ; izjemen pomen ekspedicije ; prireditev je bila na izjemni ravni / ta učenec je izjemen  zelo dober, sposoben

izjémnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  kdor predstavlja izjemo:   to so samo izjemneži
 
ekspr.  za to se navdušuje le nekaj redkih izjemnežev  ljudi, oseb

izjémnost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost izjemnega:   izjemnost položaja, primera / poudariti želi svojo izjemnost / knjiž.  kljub tem izjemnostim je publika delo navdušeno sprejela

izjémoma   prisl. ( ẹ̑ )
izraža, da je povedano izjema:   izjemoma se dovoljuje vožnja skozi park / le izjemoma je dal kaj v tisk  redkokdaj

izjésti   -jém  tudi  zjésti zjém dov. , 2. mn.  izjéste  tudi  zjéste,  3. mn.  izjedó  tudi  izjêjo  tudi  zjedó  tudi  zjêjo; izjêj  in  izjèj izjêjte  tudi  zjêj  in  zjèj zjêjte; izjédel izjédla  tudi  zjédel zjédla,  stil.  izjèl izjéla  tudi  zjèl zjéla  ( ẹ́ )
1. z grizenjem uničiti:   črvi, žuželke izjejo les ; miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine ; pren., ekspr.  bolezen mu je izjedla telo
2. s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati:   hudournik je izjedel kotanje ; reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo ; voda si sčasoma izje žleb v steno ; pren.  žaga je izjedla globoko zarezo v deblo
// s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti:   voda je izjedla skalo iz stene

izjókati   tudi  izjokáti -am,  in  izjókati  tudi  izjokáti -jóčem dov. , izjókajte  tudi  izjokájte  in  izjóčite  ( ọ́ á ọ́ )
knjiž.  z jokanjem izraziti svoja čustva, razpoloženje:   izjokati bolečino, gorje ; nikogar ni bilo, da bi mu izjokala svojo žalost / z notranjim predmetom  izjokati solze
 
ekspr.  izjokala je besedo v slovo  jokaje rekla, povedala ; joka, kakor bi hotela dušo izjokati  zelo joka ; ekspr.  od skrbi, žalosti si je izjokala oči  zelo je jokala

izkadíti 1   -ím dov. , izkádil; izkajèn  ( ī í )
1. z dimom spraviti iz česa:   izkaditi čebele iz panja ; pren., ekspr.  te bodo že izkadili iz tvoje luknje
 
lov.  jazbeca izkaditi
2. z dimom razkužiti:   sobo so prezračili in izkadili

izkadíti 2   -ím  tudi  skadíti -ím dov. , izkádil  tudi  skádil; izkajèn  tudi  skajèn  ( ī í )
pokaditi :   izkaditi cigareto / danes je izkadil že nekaj pip

izkájati se   -am se nedov. ( á )
kadeč se prihajati iz česa:   dim se izkaja skozi špranje pod slemenom
● 
ekspr.  pijanost se mu je počasi izkajala  počasi se je treznil

izkalkulírati   -am  tudi  skalkulírati -am dov. ( ȋ )
publ.  napraviti kalkulacijo, izračunati:   izkalkulirati ceno blaga

izkápati 1   -am  in  -ljem dov. ( ā ȃ )
izkapljati :   vino je izkapalo iz soda
● 
zastar.  naj mi oči izkapajo, če sem to rekla  naj oslepim;  prim. skapati 1

izkápati 2   -am  in  -ljem  in  skápati -am  in  -ljem nedov. ( ȃ )
nar. kopati 2 , izkopavati :   ljudje so trgali koruzo in izkapali krompir

izkapljáti   -ám dov. ( á ȃ )
po kapljicah odteči:   vino je izkapljalo iz soda

izkášljati   -am dov. ( ȃ )
izvreči (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem:   izkašljati gnoj, kri / ni se mogel izkašljati / komaj je izkašljala nitko, ki ji je prišla v grlo
 
ekspr.  počasi je le nekaj izkašljal  rekel, povedal prim. skašljati

izkašljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izkašljevati:   to zdravilo olajšuje izkašljevanje

izkašljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
izmetavati (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem:   bolnik izkašljuje gnoj, kri

izkávsati   -am dov. ( ȃ )
nav. ekspr. izkljuvati :   strašili so ga, da mu bo sova izkavsala oči

izkàz   -áza m ( ȁ á )
1. namensko, sistematično zbrani podatki o čem:   predložiti, sestaviti tedenski izkaz o poslovanju ; izkaz premoženja
 
ekon.  izkaz uspeha  pregled dohodkov in izdatkov, ki so vplivali na finančni uspeh v določeni dobi
2. šol.  knjižica za vpis učenčevega uspeha in vedenja v osnovni šoli:   dobiti izkaz
 
star.  imeti dober izkaz  dobro spričevalo

izkázati   tudi  izkazáti -kážem  tudi  skázati  tudi  skazáti skážem dov. ( á á á )
1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani:   izkazati dohodke in izdatke ; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo
2. publ. imeti , doseči :   nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe ; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani
3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast  pri pogrebu / izkazati komu dobroto prim. skazati

izkazílo   -a s ( í )
knjiž. izkaznica , legitimacija :   poveljnik straže je pogledal izkazila / potrebujem samo izkazilo, da sem tam doma

izkaziti   ipd. gl. skaziti ipd.

izkáznica   -e ž ( ȃ )
potrdilo v obliki kartončka, knjižice o članstvu ali usposobljenosti, pravicah kake osebe:   ali imate pri sebi izkaznico ; izdati izkaznico ; pokazati izkaznico ; ponarejena izkaznica / članska, študentska izkaznica ; osebna izkaznica  ki dokazuje istovetnost osebe ; vozniška izkaznica  vozniško dovoljenje ; zdravstvena izkaznica  zdravstvena knjižica ; izkaznica Rdečega križa ; izkaznica na ime XY / preklicati izgubljeno izkaznico ; vstop dovoljen samo z izkaznico ; pren., publ.  poglejmo osebno izkaznico tega najnovejšega dirkalnega avtomobila
// bon , nakaznica :   živilska izkaznica ; prodaja blaga na izkaznice

izkazovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izkazovati:   izkazovanje dobička, izgube / izkazovanje hvaležnosti, pozornosti

izkazováti   -újem  tudi  skazováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani:   objavljena statistika izkazuje manj slovensko govorečih ljudi, kot jih je v resnici / izkazovati dobiček ; bilanca izkazuje izgubo
2. publ. imeti , dosegati :   drugi razred izkazuje najboljši uspeh na šoli ; industrija izkazuje precejšnje povečanje proizvodnje
3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   izkazovati komu čast, ljubezen, spoštovanje / izkazovati ljudem dobrote ; izkazovati hvaležnost, naklonjenost, pozornost prim. skazovati

izkidati   gl. skidati 2

izkíhati   -am dov. ( í ȋ )
s kihanjem spraviti iz nosa:   izkihati sluz

izkipéti   -ím dov. , tudi  izkípel  ( ẹ́ í )
s kipenjem zmanjšati se, upasti:   mleko je izkipelo ; pren., ekspr.  mladostna moč kmalu izkipi

izkladáč   -a m ( á )
star. razkladalec :   izkladači na ladjah

izkládanje   -a s ( ȃ )
star. razkladanje , raztovarjanje :   izkladanje blaga z ladje

izkládati   -am nedov. ( ȃ )
star. razkladati , raztovarjati :   izkladati blago iz vagona ; izkladati tovor z ladje

izklápljanje   -a s ( ā )
glagolnik od izklapljati:   izklapljanje aparata, generatorja / izklapljanje toka

izklápljati   -am nedov. ( ā )
prekinjati (s stikalom) električni tok in s tem ustavljati delovanje česa:   izklapljati črpalke, elektromotorje ; priprava se avtomatično izklaplja / daljinsko izklapljati / med zaviranjem voznik ne sme izklapljati sklopke

izklapouhati   gl. sklapouhati

izkleníti   -klénem dov. ( ī ẹ́ )
nar. izpreči :   izkleniti vole

izklepetáti   -ám  in  -éčem  in  sklepetáti -ám  in  -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
ekspr.  nepremišljeno reči, povedati:   ne zna molčati, vse izklepeta ; kak sošolec je moral o tem kaj izklepetati

izklesánost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost izklesanega:   izklesanost podob / knjiž.  plastičnost in izklesanost jezika

izklesáti   -kléšem  tudi  sklesáti skléšem dov. , izklêši izklešíte  tudi  sklêši sklešíte; izklêsal  tudi  sklêsal  ( á ẹ́ )
1. s klesanjem narediti, izoblikovati:   izklesati črke, kip ; izklesati iz enega kosa / izklesati glavo v marmor / v stoletjih si je voda izklesala predor ; pren.  življenje je izklesalo njeno notranjo podobo
2. knjiž.  dati čemu bolj izdelano podobo:   izklesati jezik ; poglede, ki jih je avtor v referatu nakazal, je v knjigi izklesal

izklíc   -a m ( ȋ )
glagolnik od izklicati:   izklic posestva ; izklic dražbenih predmetov

izklicátelj   -a m ( ȃ )
izklicevalec :   izklicatelj na dražbi / izklicatelj je razglašal s hripavim glasom

izklícati   -klíčem dov. , izklícala  in  izklicála  ( í ȋ )
1. napovedati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo:   izklicevalec je izklical vse, kar je bilo na dražbi / posestvo so izklicali za zelo nizko ceno  prodali
2. glasno imenovati:   izklicati številko dobitka / druge so klicali za dopust, njegovega imena pa niso nikoli izklicali
3. nekdaj  javno prebrati, razglasiti, navadno mestne, občinske uredbe:   občinski sluga je na trgu izklical uradna oznanila
4. knjiž. oklicati , razglasiti 2 armada je izklicala republiko ; izklicati za kralja
● 
zastar.  mrtvega ne izkličeš iz groba  prikličeš

izklicávati   -am nedov. ( ȃ )
izklicevati :   izklicavati cene / izklicavati imena / nočni čuvaji so izklicavali ure

izklícen   -cna -o prid. ( ȋ )
v zvezi izklicna cena   začetna cena na dražbi:   izklicna cena je tisoč evrov ; ponudbe so povišali že na štirikratno izklicno ceno

izkliceválec   -lca  [ isklicevau̯ca in isklicevalca m ( ȃ )
1. kdor napoveduje udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo:   sodni izklicevalec je pričel dražbo / izklicevalec na licitaciji
2. nekdaj  kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe:   mestni izklicevalec ; izklicevalec z bobnom

izklicevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izklicevati:   izklicevanje zaplemb ; izklicevanje na dražbi / izklicevanje imen

izkliceváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. napovedovati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo:   izklicevalec že izklicuje / izklicevati kos za kosom
2. nekdaj  javno prebirati, razglašati, navadno mestne, občinske uredbe:   izklicevati na trgu, pred cerkvijo
3. glasno imenovati:   pisar je izkliceval imena vojakov
● 
kramarji so izklicevali svoje blago  glasno ponujali ; izklicevati ure  nekdaj  ponoči glasno naznanjati, koliko je ura

izklíniti se   -im se dov. ( í ȋ )
geol., navadno v zvezi s plast   postopoma se tanjšati in nazadnje izginiti:   spodaj debela plast se proti vrhu popolnoma izklini

izkljubováti   -újem dov. ( á ȗ )
ekspr.  s kljubovanjem priti do česa:   ničesar ne moreš izkljubovati ; izkljubovala si je možitev z njim

izkljúčen   -čna -o prid. ( ȗ )
1. publ.  ki je omejen samo na navedeno; edini :   kmet je bil takrat skoraj izključni nosilec slovenstva v deželi ; to je bila pravzaprav izključna vrsta drame pri nas
2. ki pripada samo enemu:   pridobiti si izključno pravico za izdajanje / to je njegova izključna last
● 
publ.  izključni modeli  ekskluzivni ; publ.  sodobna umetnost je precej izključna  se težko razume, dojame
♦ 
pravn.  izključni rok  rok, ki se ne sme podaljšati

izkljúčenec   -nca m ( ȗ )
kdor je izključen:   izključenci iz organizacije

izkljúčenje   -a s ( ȗ )
izključitev :   vključenje in izključenje aparata / izključenje iz šole

izključevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izključevati:   vključevanje in izključevanje motorja / izključevanje dijakov ; izključevanje iz organizacije

izključeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. prekinjati (s stikalom) električni tok in s tem ustavljati delovanje česa:   izključevati aparate / izključevati tok
2. delati, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva:   preveč izključujejo iz stranke
3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:   v svojih delih govori pisatelj le o drugih ljudeh, sebe pa popolnoma izključuje
4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti:   ta način dela izključuje napake ; tako zdravljenje izključuje vsako možnost okužbe
// ekspr., z nikalnico  priznavati za možno:   ne izključujem, da je moje mnenje zmotno / ne izključujem možnosti, da si bil na sestanku

izključítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izključiti:   vključitev in izključitev toka / predlagati izključitev ; glasovati za izključitev iz organizacije ; izključitev učenca iz šole, z zavoda / izključitev javnosti s sodne obravnave
 
šol.  ukor pred izključitvijo  zadnja kazen pred izključitvijo učenca

izkljúčiti   -im dov. ( ú ȗ )
1. prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa:   izključiti gramofon, radio, električni štedilnik ; izključiti motor ; likalnik se avtomatično izključi ; stroj se izključi s pritiskom na gumb / izključiti električni tok
2. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva:   na zadnjem sestanku so izključili več članov ; izključiti iz stranke ; zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole / med tekmo so izključili tri igralce / izključili so ga iz svoje druščine
// preprečiti komu udeležbo, navzočnost:   zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov ; izključiti pričo z razprave
 
pravn.  javnost naj se izključi od obravnave
3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:   to obdobje, področje je izključil iz obravnave ; pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor
4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti:   tak način dela izključuje napake
// ekspr., z nikalnico  priznati za možno:   v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji / ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje
● 
ekspr.  izključil je vsako možnost okužbe  ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča

izključítven   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od izključitev:   izključitveni razlogi

izključljív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da izključiti:   naprava je izključljiva
2. zastar. izključen :   izključljiva pravica predsednika

izključljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost izključljivega:   izključljivost aparata, stroja / izključljivost resnice in neresnice / zastar.  izključljivost plemiške družbe  ekskluzivnost

izkljúčnost   -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost izključnega:   izključnost pravice / v njenem salonu je veljalo načelo izključnosti  ekskluzivnosti / knjiž.  izključnost njegovega duha  izjemnost

izkljúvati   -am  in  -kljújem  tudi  izkljuváti -kljúvam  in  -kljújem  tudi  skljúvati -am  in  skljújem  tudi  skljuváti skljúvam  in  skljújem dov. , izkljúval  tudi  izkljuvál  tudi  skljúval  tudi  skljuvál  ( ú; á ú )
s kljuvanjem spraviti iz česa:   izkljuvati črva iz lubja ; ptiči so mu izkljuvali oči ; pišče se je izkljuvalo iz jajca ; pren., ekspr.  najbolj skrito misel so hoteli izkljuvati iz njega
 
preg.  vrana vrani oči ne izkljuje  tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo;  prim. skljuvati

izklòp   -ópa  in  -ôpa m ( ȍ ọ̑, ó )
izklopitev , izklopljenje :   avtomatski izklop ; izklop aparata

izklópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na izklop, izklopitev:   izklopna priprava, ura ; izklopno stikalo

izklopítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izklopiti:   izklopitev električnega voda / izklopitev misli

izklopíti   in  izklópiti -im dov. ( ī ọ̄ )
prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa:   izklopiti gramofon, radio ; izklopiti motor ; izklopiti električno peč ; naprava je taka, da se sama izklopi / izklopil je telefon, da ga ne bi kdo motil pri delu / izklopiti električni tok ; pren.  izklopila je vsako misel in samo ležala
 
izklopiti porabnike električne energije  prenehati pošiljati električno energijo porabnikom

izklópljenje   -a s ( ọ̄ )
glagolnik od izklopiti:   izklopljenje radia, telefona / izklopljenje električnega toka

izknjížba   -e ž ( ȋ )
pravn.  črtanje, izbris vknjižbe:   izknjižba terjatev

izknjíženje   -a s ( ȋ )
glagolnik od izknjižiti:   dokumentacija za izknjiženje

izknjížiti   -im dov. ( í ȋ )
pravn.  črtati, izbrisati vknjižbo:   izknjižiti dolg na posestvu

izkobacáti se   -ám se  tudi  skobacáti se -ám se dov. ( á ȃ )
nav. ekspr.  s težavo priti iz česa:   otrok se je izkobacal iz posteljice ; izkobacal se je,  zastar.  izkobacal je iz jarka / komaj se je izkobacal iz avtomobila;  prim. skobacati se

izkokodákati   -am  in  skokodákati -am dov. ( ȃ )
nizko reči , povedati :   vsem izkokodakaj, da sem to storil jaz

izkôlcati   -am  [ iskou̯cati dov. ( ō )
slabš.  nerazločno, kolcajoč izgovoriti:   naposled je le nekaj izkolcala ; kakor hočeš, je izkolcal

izkôlčiti   -im  in  skôlčiti -im  [ iskou̯čiti in iskolčiti; skou̯čiti in skolčiti dov. ( ó ȏ )
med., vet.  izpahniti v kolku:   izkolčiti nogo ; pri padcu si je izkolčil nogo

izkolehati   gl. skolehati se

izkolíčiti   -im dov. ( í ȋ )
grad. zakoličiti :   izkoličiti parcelo ; izkoličiti traso za cesto

izkomatáti se   -ám se dov. ( á ȃ )
ekspr.  izmotati se:   izkomatati se iz odej

izkomplimentírati   -am dov. ( ȋ )
knjiž.  odpraviti, odsloviti na lep, vljuden način:   izkomplimentirala ga je iz hiše

izkonstruirati   ipd. gl. skonstruirati ipd.

izkòp   -ópa m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od izkopati:   izkop jame, kanala ; izkop temeljev / izkop rude / izkop trupla
2. prostor, ki je nastal z izkopavanjem:   poglobiti izkop ; izkop za vodovod
// količina izkopanega materiala:   enodnevni izkop peska, premoga
3. mont.  kraj, kjer se koplje ruda, premog; odkop :   opuščeni izkopi / delati na izkopu

izkopálnik   -a m ( ȃ )
agr.  priprava za izkopavanje krompirja, ki se navadno priključi traktorju:   delati z izkopalnikom / odmetalni, rešetkasti izkopalnik / traktorski izkopalnik

izkopanína   -e ž ( í )
1. nav. mn.  izkopan predmet, zlasti iz starejših zgodovinskih obdobij:   med izkopaninami je tudi srebrna posoda in nakit / arheološke izkopanine
 
arheol.  izkopanine iz halštatske dobe
2. izkopani material:   odvažati izkopanino ; količina rude v izkopanini

izkopáti   -kópljem  tudi  -ám  tudi  skopáti skópljem  tudi  -ám dov. , izkôplji izkopljíte  tudi  izkôpaj izkopájte  tudi  skôplji skopljíte  tudi  skôpaj skopájte; izkôpal  tudi  skôpal  ( á ọ́, ȃ )
1. s kopanjem narediti:   izkopati grob, jamo, kanal ; izkopati temelje za hišo ; izkopati z bagrom, motiko ; izkopati si klet v skalo
2. s kopanjem spraviti iz česa, navadno iz zemlje:   izkopati krompir ; izkopati rastlino s koreninami ; izkopati truplo / izkopati ponesrečence izpod ruševin ; pren., ekspr.  njegovo dramo so spet izkopali iz pozabe
 
ekspr.  oči bi mu izkopala  zelo sem jezna nanj ; ekspr.  izkopati bojno sekiro  začeti boj ; ekspr.  denar moram dobiti, čeprav ga iz tal, zemlje izkopljem  ne glede na izbiro sredstev, na vsak način
// s kopanjem priti do česa:   arheologi so izkopali ostanke nasipa ; pren., ekspr.  posrečilo se mu je izkopati skrivnosti
 
lov.  izkopati jazbeca  s kopanjem priti do njega v brlogu prim. skopati 2

izkopavalíšče   -a s ( í )
arheol.  kraj, prostor, kjer se izkopava:   območje izkopavališča / arheološko izkopavališče

izkopávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izkopavati:   izkopavanje jarkov ; stroj za izkopavanje / izkopavanje krompirja / arheološka izkopavanja

izkopávati   -am nedov. ( ȃ )
1. s kopanjem delati:   izkopavati jarke ; izkopavati z bagrom, motiko
2. s kopanjem spravljati iz česa, navadno iz zemlje:   izkopavati krompir ; pren., ekspr.  ob večerih izkopava spomine na mladost
// s kopanjem prihajati do česa:   izkopavati arheološke predmete / na tem kraju arheologi že dalj časa izkopavajo

izkópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na izkop, izkopavanje:   izkopna dela so v glavnem opravljena / izkopni stroji / izkopna jama

izkopína   -e ž ( í )
zastar. izkopanina :   med izkopinami je tudi nakit

izkopnína   -e ž ( ī )
1. mont.  izkopani material:   nakladati izkopnino v vozičke ; količina izkopnine
2. zastar. izkopanina :   srednjeveške izkopnine

izkoprneti   ipd. gl. skoprneti ipd.

izkoreníniti   -im dov. ( í ȋ )
1. spraviti iz zemlje s koreninami vred:   izkoreniniti drevo ; tako žilavo travo je težko izkoreniniti
// ekspr.  povzročiti, da kdo ni več (čustveno) povezan z okoljem, iz katerega izhaja:   s tako vzgojo so ga popolnoma izkoreninili ; ne bom več ostal, zdi se mi, da sem se izkoreninil
2. ekspr. odpraviti , odstraniti :   izkoreniniti brezposelnost, izkoriščanje / skušali so mu izkoreniniti predsodke / izkoreniniti tuberkulozo

izkorenínjati   -am nedov. ( í )
ekspr. odpravljati , odstranjevati :   izkoreninjati napake / izkoreninjati male narode

izkorenínjenec   -nca m ( ȋ )
ekspr.  človek, ki ni več (čustveno) povezan z okoljem, iz katerega izhaja:   kaj naj počnemo, izkoreninjenci smo ; to so sami izkoreninjenci in odpadniki
♦ 
gozd.  drevo, ki ga je izruval veter

izkorenínjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od izkoreniniti:   izkoreninjenje brezposelnosti ; boj za dokončno izkoreninjenje korupcije / izkoreninjenje tuberkuloze

izkorenínjenost   -i ž ( ȋ )
ekspr.  stanje človeka, ki ni več (čustveno) povezan z okoljem, iz katerega izhaja:   duhovna, narodna izkoreninjenost človeka ; polastila se ga je zavest izkoreninjenosti

izkorístek   -tka m ( ȋ )
teh.  količina, navadno izražena v odstotkih, ki pove, kolikšen del snovi, energije, dela je koristno porabljen:   izkoristek se je povečal za deset odstotkov ; doseči dober izkoristek ; izkoristek goriva, rude ; izkoristek toplote pri kuhanju s plinom je višji kot pri električnem štedilniku / toplotni izkoristek / efektivni izkoristek delovnega časa  efektivna izkoriščenost
♦ 
agr.  klavni izkoristek  vse, kar se pridobi z zakolom živali ; elektr.  svetlobni izkoristek  razmerje med oddanim svetlobnim tokom in prejeto električno močjo ; izkoristek elektromotorja  razmerje med mehansko močjo, ki jo elektromotor oddaja, in električno močjo, ki se elektromotorju dovaja ; fiz.  mehanski izkoristek  razmerje med močjo, ki jo stroj oddaja, in močjo, ki se stroju dovaja

izkorístiti   -im dov. ( í ȋ )
1. popolnoma, v celoti porabiti:   izkoristil je ves kredit / dopusta ne more več dobiti, ker ga je že izkoristil
// napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi:   dobro izkoristiti prostor / izkoristiti in zapraviti čas / lepo vreme so izkoristili za izlet
2. napraviti, da kaj opravi svoj namen:   izkoristiti stroje / izkoristiti gorivo
3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti:   izkoristil je trenutni položaj na tržišču in prodal zalogo / izkoristil je položaj in pobegnil
 
šport.  izkoristiti enajstmetrovko  doseči gol z enajstmetrovke
// napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti:   izkoristiti službeni položaj / izkoristiti dolžnika
● 
izkoristiti gozd  uporabiti ga v gospodarske namene

izkoristljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izkoristiti:   napolniti ves izkoristljivi prostor ; izkoristljivi viri energije

izkoríščanec   -nca m ( í )
kdor je izkoriščan:   revni izkoriščanci / družba brez izkoriščevalcev in izkoriščancev

izkoríščanje   -a s ( í )
glagolnik od izkoriščati:   izkoriščanje atomske energije v miroljubne namene / izkoriščanje službenega položaja / izkoriščanje delavcev ; kapitalistično izkoriščanje / publ.  izkoriščanje človeka po človeku / izkoriščanje gozdov, rudnikov

izkoríščanost   -i ž ( í )
stanje izkoriščanega človeka:   prizadela ga je izkoriščanost teh ljudi

izkoríščati   -am nedov. ( í )
1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko uporablja:   ljudje so izkoriščali podzemeljske jame za bivanje ; dobro izkoriščati prostor / prav izkoriščati prosti čas
2. delati, da kaj opravlja svoj namen:   dobro izkoriščati krmo ; izkoriščati stroje / izkoriščati gorivo
3. delati, da kaj prinaša ugodnosti:   izkoriščati položaj na tržišču / izkoriščati ugodne priložnosti
// delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti:   izkoriščal je svoj službeni položaj / izkoriščali so njeno dobroto, naivnost, stisko
4. dajati komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja:   izkoriščati delavce
5. uporabljati kaj v gospodarske namene:   izkoriščati gozdove, rudnike, zemljišča

izkoríščenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od izkoristiti:   načrtno izkoriščenje delovnega časa / izkoriščenje energije

izkoríščenost   -i ž ( ȋ )
značilnost izkoriščenega:   dobra izkoriščenost počitniških domov ; povprečna izkoriščenost stroja / elektrarne so dosegle že skrajno stopnjo izkoriščenosti

izkoriščeválec   -lca  [ iskoriščevau̯ca m ( ȃ )
1. kdor daje komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja:   brezobzirni izkoriščevalci ; izkoriščevalec delavcev, ljudstva ; oblast izkoriščevalcev ; nasprotja med izkoriščevalci in izkoriščanimi / izkoriščevalci suženjskega dela otrok
// kdor koga izkorišča sploh:   izkoriščevalci otrok ; hinavci, lažnivci in izkoriščevalci
2. kdor kaj (neupravičeno) izkorišča:   izkoriščevalci narave ; izkoriščevalci socialne pomoči ; izkoriščevalci sistema ; izkoriščevalci v gospodarstvu, politiki / izkoriščevalci kamnolomov, peskokopov / publ.  komponist se je pokazal kot dober izkoriščevalec orkestrskega zvoka

izkoriščeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izkoriščanje:   izkoriščevalni nameni / izkoriščevalni sistem / izkoriščevalna družba  izkoriščevalska

izkoriščeválka   -e  [ iskoriščevau̯ka ž ( ȃ )
1. ženska, ki daje komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja:   izkoriščevalka delavk
// ženska, ki koga izkorišča sploh:   izkoriščevalka moških ; lažnivka in izkoriščevalka
2. država, ustanova ali dejavnost, ki kaj (neupravičeno) izkorišča:   nekateri vidijo v kulturi izkoriščevalko proračunskega denarja / največja izkoriščevalka sudanske nafte

izkoriščeválski   -a -o  [ iskoriščevau̯ski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izkoriščevalce:   izkoriščevalski način proizvodnje ; izkoriščevalsko delo / izkoriščevalski sistem ; izkoriščevalska družba, politika / izkoriščevalski delodajalci, kapitalisti ; izkoriščevalski razred, sloj / izkoriščevalski odnosi

izkoriščevánje   -a s ( ȃ )
izkoriščanje :   izkoriščevanje delavcev / izkoriščevanje gozdov

izkoriščeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
izkoriščati :   izkoriščevati delavce / izkoriščevati gozdove

izkoščíčiti   -im dov. ( í ȋ )
gastr.  odstraniti koščico iz sadeža:   izkoščičiti češnje, marelice

izkovati   gl. skovati

izkozláti   -ám  in  skozláti -ám dov. ( á ȃ )
nizko  izmetati iz želodca; izbruhati :   izkozlati pijačo / izkozlal se je

izkóžiti   -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
knjiž.  iz kože dati, odreti:   izkožiti jelena, zajca

izkramljáti   -ám dov. ( á ȃ )
kramljaje povedati:   izkramljala je svojo življenjsko zgodbo

izkŕcanje   -a s ( )
glagolnik od izkrcati:   preprečiti izkrcanje / izkrcanje padalcev / izkrcanje blaga

izkŕcati   -am dov. ( )
spraviti koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom:   zaradi nesreče so izkrcali vse potnike ; izkrcati čete na obali
// publ. razložiti , raztovoriti :   izkrcati tovor

izkrcávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izkrcavati:   izkrcavanje čet

izkrcávati   -am nedov. ( ȃ )
spravljati koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom:   izkrcavati vojaške enote na nasprotnikovem ozemlju
// publ. razkladati , raztovarjati :   izkrcavati blago, tovor

izkrceválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izkrcavanje:   izkrcevalne priprave / izkrcevalna pristojbina
 
voj.  izkrcevalni čoln  čoln, prirejen za hitro izkrcavanje

izkrcevalíšče   -a s ( í )
kraj, prostor za izkrcavanje:   urediti izkrcevališče

izkrceváti   -újem nedov. ( á ȗ )
izkrcavati :   izkrcevati potnike

izkrčítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izkrčiti:   izkrčitev gozda

izkŕčiti   -im dov. ( ŕ ȓ )
1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje:   izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral ; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki
// odstraniti sploh:   izkrčiti staro trsje ; pren., ekspr.  izkrčiti korenine zla
2. s krčenjem narediti:   izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo ; pren., ekspr.  izkrčila sta si prostor za ples

izkréhati   -am dov. ( ẹ̄ )
slabš. izkašljati :   izkrehati gnoj, sluz / izkrehaj že, kaj misliš

izkresáti   -kréšem dov. , izkrêši izkrešíte; izkrêsal  ( á ẹ́ )
v zvezi z ogenj, iskra   z močnim tolčenjem, udarjanjem ob kaj trdega povzročiti nastanek ognja, iskre:   izkresati iskro ; s kresilom je izkresal ogenj ; pren., ekspr.  izkresati iskrico ljubezni v kom

izkričáti   -ím dov. ( á í )
1. kriče reči, povedati:   izkričal je nekaj besed ; najrajši bi izkričal, da je morilec on / ekspr.  kolporter je izkričal naslove novic
2. ekspr.  silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje:   izkričati navdušenje, srečo / izkričati bolečino, trpljenje / pusti ga, da se izkriči

izkričávati   -am nedov. ( ȃ )
ekspr.  kriče ponujati za prodajo namenjene stvari:   pred stojnico je izkričaval prednosti svojega blaga

izkristalíti   -ím  in  izkristáliti -im dov. , izkristálil  ( ī í; ȃ )
min.  povzročiti, da preide kaj v kristalno obliko:   izkristaliti sol

izkristalizíranost   -i ž ( ȋ )
knjiž. dovršenost , izoblikovanost :   izkristaliziranost pesnikove misli

izkristalizírati   -am  tudi  skristalizírati -am dov. ( ȋ )
kem., min.  povzročiti, da preide kaj v kristalno obliko:   izkristalizirati laktozo ; sol se izkristalizira ; izkristalizirati se v grobih kristalih

izkrivíti   -ím dov. , izkrívil  ( ī í )
publ. popačiti , potvoriti :   namenoma izkriviti podatke ; izkriviti uradna poročila / izkriviti pesnikovo podobo ; vse se je izkrivilo in izmaličilo prim. skriviti

izkrívljanje   -a s ( í )
glagolnik od izkrivljati:   izkrivljanje zgodovinskih dejstev / izkrivljanje resnice

izkrívljati   -am nedov. ( í )
publ. pačiti , potvarjati :   ta prikaz zelo izkrivlja zgodovinska dejstva ; izkrivljati podatke / izkrivljati resnico

izkrívljenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od izkriviti:   izkrivljenje zakonov / izkrivljenje resnice

izkrívljenost   -i ž ( ȋ )
publ.  lastnost, značilnost izkrivljenega:   izkrivljenost podatkov / moralna izkrivljenost

izkrohotáti se   -ám se  in  -óčem se dov. ( á ȃ, ọ́ )
ekspr.  prenehati se krohotati:   počakal je, da so se izkrohotali, potem je nadaljeval pripovedovanje

izkrožíti   in  izkróžiti -im dov. ( ī ọ́ )
izrezati, navadno v obliki stožca:   izkrožiti gnili del jabolka ; izkrožiti kokoši oči / izkrožiti pecivo iz testa

izkrtáčiti   -im dov. ( á ȃ )
s krtačenjem odstraniti iz česa:   izkrtačiti prah iz hlač ; izkrtačiti madež iz obleke;  prim. skrtačiti

izkrvavéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. popolnoma izgubiti kri:   ponesrečenec je izkrvavel ; pren., knjiž.  pesnikovo srce je izkrvavelo
// knjiž. umreti :   v vojni je izkrvavelo mnogo ljudi
2. ekspr.  oslabeti zaradi velikih žrtev, izgub:   dežela je izkrvavela v notranjih bojih

izkrvavévati   -am nedov. ( ẹ́ )
izgubljati kri:   ranjenec izkrvaveva

izkrvavítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izkrvaveti ali izkrvaviti:   ranjenec je umrl zaradi izkrvavitve / dobra izkrvavitev živali ob zakolu

izkrvavíti   -ím dov. , izkrvávil  ( ī í )
agr.  povzročiti, narediti, da živali ob zakolu odteče vsa kri:   zaklane živali so izkrvavili

izkúh   -a m ( ȗ )
nekdaj  preprosta, cenena javna kuhinja:   hodila je po hrano v izkuh ; obedoval je v izkuhih

izkúhati   -am dov. ( ú ȗ )
1. s kuhanjem dobiti, izločiti iz česa:   izkuhati maščobo iz mesa
2. s (predolgim) kuhanjem povzročiti, da jed nima več zase značilnih snovi, lastnosti:   izkuhati govedino

izkupíček   tudi  skupíček -čka m ( ȋ )
denar, sprejet kot nadomestilo za kaj prodanega:   prešteti, razdeliti izkupiček od prodanega blaga / star.  kupiti kaj iz izkupička, za izkupiček, z izkupičkom / izkupiček predstave so namenili za dobrodelne namene
 
naše moštvo je pospravilo ves izkupiček  je zmagalo

izkupílo   -a s ( í )
zastar. izkupiček :   izkupilo za prodano blago / za izkupilo si je kupil čevlje

izkupíti   in  izkúpiti -im  in  skupíti  in  skúpiti -im dov. ( ī ú )
1. star. dobiti , iztržiti :   to je denar, ki ga je izkupil za konja ; toliko so že izkupili, da so lahko živeli / če dobro izkupimo, bomo lahko odplačali preostali dolg
2. pog., ekspr., s širokim pomenskim obsegom  postati deležen kakega neprijetnega stanja:   v pretepu je izkupil poškodbo, rano / izkupiti klofuto / v zvezi z jo, jih ta jo bo že izkupil ; za to jih je kar precej izkupil ; izkupil jo je od očeta po hrbtu  bil je tepen ; izkupil jo je v ofenzivi  bil je ranjen; padel je ; pošteno jo je izkupil  dobil je hude poškodbe; doživel je velik neuspeh

izkuríti   in  izkúriti -im dov. ( ī ú )
z dimom spraviti iz česa; izkaditi 1 :

izkúsen   -sna -o prid. ( ȗ )
knjiž. izkustven :   izkusna metoda

izkusiti   ipd. gl. skusiti ipd.

izkústven   tudi  skústven -a -o prid. ( ȗ )
ki temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju:   izkustvena metoda ; izkustveno znanje / izkustveni in duhovni svet ; teoretične in izkustvene vede
// dobljen iz izkustva:   izkustveni kriteriji ; izkustveno spoznanje
♦ 
ekon.  izkustvena norma  norma, postavljena na osnovi izkušenj ; filoz.  izkustvena sodba ; jezikosl.  izkustveni sedanjik  sedanji čas, ki izraža na izkustvo oprto, na čas nevezano dovršno glagolsko dejanje

izkústvenost   tudi  skústvenost -i ž ( ȗ knjiž.
1. empiričnost :   izkustvenost metode
2. izkušenost :   delu se pozna velika življenjska izkustvenost

izkústvo   tudi  skústvo -a s ( ȗ )
1. spoznavanje, ki temelji na čutnem dojemanju, opazovanju:   ugotoviti s pomočjo izkustva ; uporabnost tega načela temelji samo na izkustvu / čutno izkustvo
2. knjiž. izkušnja :   imeti bogata izkustva ; življenjska izkustva / dolgoletna izkustva v stroki / odrsko izkustvo

izkúšen   tudi  skúšen -a -o prid. , izkúšenejši  tudi  skúšenejši  ( ȗ )
ki ima izkušnje:   starejši ljudje so izkušeni / izkušen učitelj, zdravnik ; drugi tekmovalci so bili bolj izkušeni kot naši / napako opazijo samo izkušene oči
 
publ.  predstavo je vodil z izkušeno roko naš znani dirigent  je izkušeno vodil

izkúšenec   tudi  skúšenec -nca m ( ȗ )
1. knjiž.  izkušen človek:   življenjski izkušenec / pogovoriti se o stvari z izkušencem
2. zastar. izvedenec :   zaslišali so priče in izkušence

izkúšenjski   -a -o  [ iskušənjski prid. ( ȗ knjiž.
1. dobljen iz izkušenj:   izkušenjska ugotovitev ; izkušenjska spoznanja
2. ki temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju; izkustven :   teoretične in izkušenjske vede

izkúšenost   -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost izkušenega človeka:   upoštevajo ga zaradi njegove izkušenosti ; življenjska izkušenost / dirigentska, strokovna izkušenost / on ima pri tem delu več izkušenosti  izkušenj

izkúšnja   tudi  skúšnja -e ž ( ȗ )
kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi:   imeti, pridobiti si izkušnje ; bil je še mlad in brez izkušenj ; ljubezenska izkušnja ; življenjske izkušnje ; ekspr.  bridke, grenke izkušnje / spet je za izkušnjo bogatejši
// skupek takih spoznanj, ugotovitev:   izkušnja kaže, uči, da je tako ravnanje pravilno ; vsakdanja izkušnja / vedeti iz izkušnje ; to priporočam po svojih izkušnjah
 
ta izkušnja ga je zelo pretresla  doživetje, dogodek ; star.  možje so si pripovedovali izkušnje iz vojske  doživljaje, dogodke ; ekspr.  izkušnja človeka izmodri, izuči
// nav. mn., s prilastkom  znanje, védenje, pridobljeno s študijem, z delom:   izmenjati delovne izkušnje ; pridobiti si bogate, dragocene izkušnje ; cenijo ga zaradi dolgoletnih izkušenj v stroki ; izkušnje iz dosedanjega dela ; priznati izobrazbo na osnovi izkušenj / publ.  prenašanje izkušenj iz enega podjetja v drugo / ima velike pisateljske izkušnje ; revolucionarne izkušnje iz Rusije / izkušnje v izkoriščanju atomske energije / ekspr.  nima posebnih izkušenj z ženskami;  prim. skušnja

izláčniti   -im  in  zláčniti -im dov. ( á ȃ )
nav. ekspr.  povzročiti občutek potrebe po jedi:   hitra hoja ga je izlačnila

izláganje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izlágati:   izlaganje obleke iz kovčka

izlágati 1   -am nedov. ( ȃ )
1. dajati, spravljati kaj iz česa:   izlagati stvari iz kovčka / izlagati tovor z ladje  razkladati, raztovarjati
2. zastar. razlagati , tolmačiti :   izlagati Sveto pismo;  prim. zlagati

izlagáti 2   -lážem dov. ( á á )
ekspr.  z laganjem, lažjo priti do česa:   izlagati (si) dovoljenje

izlájati   -am dov. ( ȃ )
slabš.  z ostrim, zadirčnim glasom reči, povedati:   izlajal je nekaj psovk ; izlajal je vse, kar mu je prišlo na misel

izlákati   -am  in  zlákati -am dov. ( ā ȃ )
nar. štajersko izlačniti , izlakotiti :   dolga pot ga je izlakala

izlakotíti   -ím  in  izlákotiti -im  tudi  zlakotíti -ím  in  zlákotiti -im dov. ( ī í; á ā )
1. nav. ekspr.  povzročiti občutek potrebe po jedi:   telovadba, veslanje človeka izlakoti
2. knjiž. izstradati , sestradati :   internirance so izlakotili

izlakotováti   -újem  tudi  izlákotovati -ujem  in  zlakotováti -újem  tudi  zlákotovati -ujem dov. ( á ȗ; á )
knjiž. izstradati , sestradati :   izlakotovati zapornike

izléči   -léžem  tudi  zléči zléžem dov. , izlézi izlézite  tudi  zlézi zlézite; izlégel izlêgla  tudi  zlégel zlêgla;  nam.  izléč  in  izlèč  tudi  zléč  in  zlèč  ( ẹ́ ẹ̑ )
v zvezi z jajčece, jajce   izločiti zaradi razmnoževanja:   ptica izleže navadno po štiri jajca ; izleči jajčeca v travo
 
ekspr.  kdo je izlegel to laž  kdo si je to izmislil ; nizko  pred dnevi je izlegla drugega pankrta  rodila

izléčiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. ozdraviti :   zdravnik ga je kmalu izlečil / izlečiti oko, rano

izlégati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
v zvezi z jajčece, jajce   izločati zaradi razmnoževanja; leči 2 ta čas samice izlegajo jajčeca

izlésti   -lézem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
priti iz česa, pomagajoč si z rokami in nogami:   odprtina je bila ozka in bal se je, da ne bo mogel izlesti / dati cvetačo v slano vodo, da mrčes izleze / ličinka izleze iz jajčeca prim. zlesti

izlèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. krajše potovanje, navadno za razvedrilo, zabavo:   delati, prirejati izlete ; naredili smo izlet na morje, v gore ; hoditi na izlete / avtobusni izlet ; celodnevni, daljši, enotedenski izlet ; družinski, sindikalni, šolski izlet ; poučni izlet  ekskurzija ; izlet z vlakom
2. knjiž.  oddaljitev od glavne teme, zlasti zaradi pojasnitve kakega problema, ki je z njo v zvezi:   svojo tezo je osvetlil še z majhnim izletom v zgodovino matematike
3. glagolnik od izleteti:   močen izlet čebel / izlet ptic iz gnezda
♦ 
čeb.  čistilni izlet čebel  ko prvič spomladi izletijo in se iztrebijo ; šol.  majski izlet  proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja ; maturantski izlet

izletálnica   -e ž ( ȃ )
agr.  izletna odprtina:   izletalnica v gnezdilni hišici

izletálnik   -a  [ izletau̯nik in izletalnik m ( ȃ )
nar. gorenjsko  deščica pred žrelom panja; brada

izlétati   -am nedov. ( ẹ̑ )
zastar.  hoditi na izlete:   sem so izletali meščani ob nedeljah

izlétati se   -am se  tudi  zlétati se -am se dov. , tudi  izletájte se  tudi  zletájte se;  tudi  izletála se  tudi  zletála se  ( ẹ́ )
s tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:   pojdi in se izletaj ; otroci so se pošteno izletali;  prim. zletati

izletávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izletavati:   izletavanje čebel

izletávati   -am nedov. ( ȃ )
leteč odhajati, zapuščati kaj:   gleda čebele, kako izletavajo ; pren., ekspr.  otroci doraščajo in izletavajo iz gnezda

izléten 1   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na izlet:   pripraviti izletni program / izletni turizem ; izletna pisarna ; izletna točka  izletniška točka

izléten 2   -tna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na izletavanje:   izletne možnosti za čebele / izletna odprtina  odprtina, skozi katero ptice, žuželke izletavajo

izletéti 1   -ím dov. , izlêtel  ( ẹ́ í )
1. leteč oditi, zapustiti kaj:   že prvi sončni dan so čebele izletele / izleteti iz gnezda
2. postati goden, sposoben za letanje:   siničke bodo čez nekaj dni izletele ; pren., ekspr.  otroci so mu že izleteli
♦ 
šport.  disk, kopje izleti iz rok  se začne gibati po zraku, ko je zamah z roko končan;  prim. zleteti

izletéti 2   -ím dov. , izlêtel  ( ẹ́ í )
zastar.  iti na izlet:   družba je izletela v škofjeloške hribe

izletíšče   -a s ( í )
1. publ.  izletniška točka:   urediti izletišče ; kraj je priljubljeno izletišče / planinsko izletišče
2. čeb.  izletna odprtina v panju; žrelo :   deščica pred izletiščem
♦ 
agr.  ograjen prostor, kjer se kokoši prosto gibljejo

izlétnica   -e ž ( ẹ̑ )
udeleženka izleta:   skupina izletnic

izlétnik   -a m ( ẹ̑ )
udeleženec izleta:   izletniki si ogledujejo zanimivosti mesta ; vlak z izletniki / nedeljski izletniki

izlétniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na izletnike ali izlet:   v dom je prišla večja izletniška skupina / izletniški avtobus  avtobus, ki vozi izletnike ; izletniški turizem ; kraj je priljubljena izletniška točka

izlétništvo   -a s ( ẹ̑ )
prirejanje, udeleževanje izletov:   v zadnjem času se je izletništvo zelo povečalo / nedeljsko, zimsko izletništvo

izlevíti se   -ím se  in  zlevíti se -ím se dov. , izlévi se  in  izlêvi se  in  zlévi se  in  zlêvi se; izlévil se  in  zlévil se  ( ī í )
odstraniti si, sleči si pretesno vrhnjo plast kože:   kača, ličinka se izlevi
● 
ekspr.  po nesreči se je izlevil v preprostega človeka  je postal

izlicitírati   -am  tudi  zlicitírati -am dov. ( ȋ )
1. kupiti na licitaciji, dražbi:   izlicitirati hišo
2. s ponudbo najugodnejših pogojev, zlasti nizke cene, potegovati se za prevzem dobave, dela, ki se oddaja na licitaciji:   izlicitirati zidanje šole

izlikati   ipd. gl. zlikati ipd.

izlisíčiti   -im dov. ( í ȋ )
ekspr.  z zvijačo priti do česa:   izlisičil je dovoljenje

izlisjáčiti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr.  z zvijačo priti do česa:   malo dela, malo izlisjači, pa dobro živi

izlíti   -líjem dov. ( í )
1. spraviti kaj tekočega iz česa:   vino je že izlil ; izliti juho na krožnik, vodo v školjko
2. knjiž., ekspr.  brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje:   izliti svoje gorje, srečo / pesn.  izliti svojo žalost v pesem
 
ekspr.  nanj je izlil ves svoj žolč  zelo ga je oštel
3. knjiž., ekspr.  napraviti, da je kaj deležno kakega stanja, lastnosti:   noč je izlila svoj mir na vas / izliti v ostri glas nekaj mehkobe prim. zliti

izlív   -a m ( ȋ )
1. kraj, kjer se potok ali reka izliva:   urediti izliv Ljubljanice v Savo ; mesto ob izlivu reke / lijakasti izliv reke
2. glagolnik od izliti:
a) izliv tekočine
 
med.  izliv krvi  nabiranje krvi v podkožju in drugih mehkih delih ; izliv semena  iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti
b) bil je vajen njenih čustvenih izlivov ; motili so ga taki histerični izlivi ljubezni / brati, poslušati pesniške, srčne izlive
3. posoda za odtok vode, zlasti odvečne, umazane:   zliti umazano vodo v izliv

izliválnik   in  zliválnik -a m ( ȃ )
knjiž.  na zid pritrjena posoda za odtok odvečne, umazane vode; lijak :   zliti vodo v izlivalnik

izlívanje   -a s ( í )
glagolnik od izlivati:   izlivanje vode / izlivanje čustev

izlívati   -am nedov. , tudi  izlivájte;  tudi  izlivála  ( í )
1. spravljati kaj tekočega iz česa:   izlivati vodo
2. knjiž., ekspr.  brez pridržkov izražati svoja čustva, razpoloženje:   izlivati svoje gorje, veselje / pesn.  izlivati hrepenenje v pesem prim. zlivati

izlívek   -vka m ( ȋ )
posoda za odtok vode, zlasti odvečne, umazane:   izliti pomije v izlivek ; kamnit izlivek
♦ 
biol.  tekočina, ki se izbrizga, izteče pri spolni nadraženosti

izlíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izliv:   izlivna odprtina, šoba / izlivni rokav reke

izlízanec   in  zlízanec -nca m ( í )
slabš.  pretirano urejen moški:   gosposki izlizanci

izlízanost   in  zlízanost -i ž ( í )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost izlizanega:   izlizanost stopnic / upira se mi njegova izlizanost

izlízati   tudi  izlizáti -lížem  in  zlízati  tudi  zlizáti zlížem dov. ( í á í )
1. z lizanjem ozdraviti:   pes (si) izliže rano
2. ekspr.  z dolgotrajnim učinkovanjem poškodovati, uničiti:   voda je izlizala v skalo stopnice / na južnih pobočjih je sonce že izlizalo sneg  stopilo

izljubíti   in  izljúbiti -im dov. ( ī ū )
knjiž.  izživeti ljubezensko čustvo:   izljubiti do kraja ; izljubila sta se

izločálka   -e ž ( ȃ )
zool.  cevast organ za izločanje s pomočjo migetalk ali bičkov pri nevretenčarjih:

izločálo   -a s ( á )
nav. mn., biol.  organ za izločanje organizmu nepotrebne ali škodljive snovi:   izločala in prebavila

izlóčanje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od izločati:   izločanje mleka iz mlečnih žlez ; izločanje seča, znoja ; izločanje organizmu škodljivih snovi / izločanje soli iz morske vode / izločanje tovornjakov iz prometa / izločanje igralcev iz nadaljnjega tekmovanja
 
anat.  žleza z notranjim izločanjem  žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo ; biol.  notranje izločanje  neposredno v kri ali mezgo

izlóčati   -am nedov. ( ọ́ )
1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa:   jetra izločajo žolč ; izločati mleko ; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi ; izločati hormone v kri ; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo
2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto:   pred pečenjem izločati mesu kosti ; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.:  izločati sredstva za izobraževanje ; izločati posamezne obrate v samostojne enote  osamosvajati
// delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu:   izločati blago slabše kakovosti iz prodaje ; izločati tovornjake iz prometa / izločati škodljive vplive  odpravljati, odstranjevati
// s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa:   izločati sol iz morske vode ; cink se izloča na katodi
3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:   izločati posamezne probleme

izlóček   -čka m ( ọ̑ )
1. nav. mn., biol.  snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne:   maščobni, sluzasti izločki ; neprijeten vonj izločkov / kožni, telesni izločki ; izloček bobrove žleze / izločki iglavcev
2. izmeček , izvržek :   v tovarni so zmanjšali odstotek izločkov / počuti se kot izloček družbe

izlóčenec   -nca m ( ọ́ )
knjiž. izobčenec :   počutil se je kot izločenec

izlóčenje   -a s ( ọ́ )
izločitev :   izločenje tovornih vozil iz prometa

izlóčenost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, stanje izločenega:   izločenost razuma pri umetniškem ustvarjanju ; posameznikova izločenost iz družbenega življenja / trpel je zaradi občutka izločenosti

izločeválec   -lca  [ izločevau̯ca in izločevalca m ( ȃ )
1. teh.  naprava za odstranjevanje primesi:   mehanični izločevalec prahu
2. med.  kdor po ozdravitvi še izloča bolezenske klice:   izločevalec bacilov tifusa / stalni izločevalec

izločeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izločanje:   izločevalna funkcija kože ; izločevalna zmogljivost ledvic / izločevalni organi / izločevalna naprava

izločeválka   -e  [ izločevalka in izločevau̯ka ž ( ȃ )
med.  ženska, ki po ozdravitvi še izloča bolezenske klice:

izločevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izločevati:   izločevanje mleka, znoja ; izločevanje žlez / izločevanje nekvalitetnih izdelkov / izločevanje tovornjakov iz prometa

izločeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa:   izločevati seč ; z dihanjem se izločuje vlaga / izločevati bolezenske klice / izločevati smolo
2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto:   izločevati debelejša zrna ; izločevati snovi iz zmesi / publ.  izločevati sredstva za izobraževanje
// delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu:   izločevati tovornjake iz prometa
3. knjiž.  delati, da kdo ni več član kake skupnosti:   izločevati nedelavne ljudi iz organizacije ; družba ga kot hudodelca izločuje

izločílec   -lca  [ izločilca in izločiu̯ca m ( ȋ )
teh.  tipka na pisalnem stroju, ki omogoča tipkanje čez določen rob:

izločílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se neustrezno izloči:   izločilno pregledovanje / izločilni izpit
 
šport.  izločilna tekma, vožnja ; izločilno tekmovanje

izločílo   -a s ( í )
nav. mn., biol. izločalo :   izločila in prebavila

izločína   -e ž ( í )
biol.  snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček :   koristne, škodljive izločine ; apnenčaste izločine mehkužcev / dišeča izločina iz bobrove žleze ; pren., ekspr.  industrijske izločine so že precej uničile rastlinstvo

izločítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izločiti:   izločitev lesenih vagonov iz prometa / izločitev ljubezenskih pesmi bi zbirko osiromašila / izločitev igralca

izločíti   in  izlóčiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto:   pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti ; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi ; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ.  izločiti sredstva za izobraževanje
 
publ.  virusa raka še niso izločili  osamili, izolirali
// napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu:   izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje ; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive  odpraviti, odstraniti
// s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa:   izločiti sladkor iz raztopine
2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:   avtor je ta problem izločil ; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž.  kritik je izločil iz dela poglavitne motive  posebej imenoval, obravnaval
3. ekspr.  napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti:   zaradi tega dejanja so ga izločili ; sam se je izločil iz družbe
4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega:   zdravniška komisija ga je izločila ; na naboru so ga izločili ; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe
5. oddati snovi iz celic ali iz telesa:   človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja
♦ 
mat.  izločiti neznanko  z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb ; šport.  izločiti igralca, moštvo  zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje

izločítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izločitev:   izločitveni razlogi / izločitvena tekma  izločilna tekma
 
pravn.  izločitveni zahtevek  zahtevek, naj se izločijo iz stečajnega sklada ali izmed zarubljenih predmetov stvari, ki so last tretjih oseb

izločnína   -e ž ( ī )
biol.  snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček :   izločnine nekaterih žuželk so strupene / izločnine kožnih žlez

izlovíti   -ím dov. , izlôvil  ( ī í )
rib.  z lovom, ribolovom napraviti, da je kaj brez rib:   izloviti ribnik
// poloviti v celoti:   v tem potoku so izlovili postrvi

izlóžba   -e ž ( ọ̑ )
zastekljen prostor trgovin, obrtnih delavnic za prikaz prodajnih predmetov:   vzeti blago iz izložbe ; imeti v izložbi ; lepo urejene izložbe ; aranžiranje izložb / ogledovati si izložbo ; zamenjati izložbo  predmete v izložbi

izlóžben   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na izložbo:   izložbeni predmeti ; izložbeno blago / izložbeni aranžer ; izložbeno okno

izlóžek   -žka m ( ọ̑ )
količina česa, kar je izdelano, narejeno z ročnim, strojnim, umskim delom:   osnovni izložek ; izložek podjetja ; izložki in vložki

izložíti   -ím dov. , izlóžil  ( ī í )
1. dati, spraviti kaj iz česa:   izložiti blago, tovor ; izložiti obleke iz kovčka / pred hišo so jih izložili iz avtomobila  odložili
2. dati, postaviti na ogled v izložbo:   izložili so nove modele čevljev / zastar.  izložiti slike  razstaviti prim. zložiti

izlúknjati   -am  tudi  zlúknjati -am dov. ( ȗ )
preluknjati :   izluknjati papir

izluščeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči; luščiti :   izluščevati kamenčke iz zidu ; pren.  izluščevati bistvo iz celote

izluščíti   in  izlúščiti -im  tudi  zluščíti  in  zlúščiti -im dov. ( ī ú )
1. spraviti zrno iz luščine:   izluščiti fižol, grah ; pren.  izluščiti jedro problema ; izluščiti resnico o umoru
// odstraniti luščino:   izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka
2. odstraniti zrna s storža:   izluščiti koruzo
// spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči:   izluščiti kamenček iz zidu ; izluščiti drobec granate iz očesa ; pren.  izluščiti bistvo iz celote
● 
publ.  na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpijade  izbrali, določili
♦ 
med.  izluščiti bezgavko  odstraniti jo iz okolnega tkiva ; med., vet.  izluščiti posteljico  odstraniti priraščeno posteljico

izluščljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izluščiti:   težko izluščljiva zrna

izlúženje   -a s ( ū )
glagolnik od izlužiti:   izluženje barvila, tanina

izluževálnica   -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za izluževanje:

izluževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izluževati:   izluževanje sladkorja iz sladkorne pese

izluževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
kem.  izločevati snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni:   s toplo vodo izluževati olje iz semen ; izluževati iz čresla strojilno snov

izlužítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izlužiti:   izlužitev barvila / izlužitev soda

izlúžiti   -im,  in  izlužíti  in  izlúžiti -im  tudi  zlúžiti -im,  in  zlužíti  in  zlúžiti -im dov. ( ū ȗ; ī ú )
1. kem.  izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni:   izlužiti sladkor iz sladkorne pese, tanin iz lesa ; izlužiti s kislino ; v vodi se zelenjava izluži
2. izdolbsti , izprati :   voda je izlužila skalo
♦ 
agr.  izlužiti vinsko posodo  oprati jo z lugom, sodo, vročo vodo ; les.  izlužiti les  z namakanjem lesa v vodi mu izboljšati nekatere fizikalne lastnosti

izlužnína   -e ž ( ī )
kem.  snov, dobljena z izluževanjem:   izlužnine iz zdravilnih zelišč

izmakníti   in  izmákniti -em  tudi  zmakníti  in  zmákniti -em dov. ( ī á )
1. s potegom, sunkom odstraniti:   izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa  spodmakniti
// z dajalnikom  s potegom spraviti iz prijema:   izmaknil mu je nož iz roke ; izmaknila mu je roko, ki jo je držal
2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika:   prestrašil se je in izmaknil glavo ; izmaknila je roko, da je ne bi prijel
3. naskrivaj vzeti:   brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil ; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati ; pren., ekspr.  hoče vam izmakniti vaše mesto
// evfem. ukrasti :   izmakniti avtomobil, denar ; uro je izmaknil iz izložbenega okna
4. ekspr., navadno v zvezi z jo   naskrivaj, neopazno oditi:   v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča ; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila
5. zastar.  izpahniti (si):   izmaknil mu je roko v rami ; pri padcu si je izmaknil nogo
● 
pog.  ne izmakne oči z njega  neprestano, nepremično ga gleda ; pog.  bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled  pogledal vstran

izmalíčenje   tudi  zmalíčenje -a s ( ȋ )
glagolnik od izmaličiti:   izmaličenje obraza / izmaličenje resničnosti

izmalíčenost   tudi  zmalíčenost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost izmaličenega:   izmaličenost obraza / duševna izmaličenost

izmaličeváti   -újem  tudi  zmaličeváti -újem nedov. ( á ȗ )
maličiti :   izmaličevati vsebino česa

izmalíčiti   -im  in  zmalíčiti -im dov. ( í ȋ )
spremeniti naravno, pravilno obliko česa:   bolezen mu je izmaličila obraz ; kdo ga je tako izmaličil ; ekspr.  povodnji so izmaličile ceste in mostove
// spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno:   izmaličiti pomen besede ; v poročilih so resnico zelo izmaličili / njegovo gorečnost je čas izmaličil v zagrizenost ; izmaličile so se mu sanje o sreči / bogastvo ga je izmaličilo  moralno pokvarilo

izmamíti   in  izmámiti -im,  in  izmámiti -im  tudi  zmamíti  in  zmámiti -im,  in  zmámiti -im dov. ( ī á; á ȃ ekspr.
1. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa:   izmamiti denar od prijateljev / izmamiti komu skrivnost
2. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga od kod:   izmamili so ga iz dijaškega doma / toplo sonce jih je izmamilo iz hiše
 
knjiž., ekspr.  s svojim petjem jim je izmamil solze  jih je ganil do solz;  prim. zmamiti

izmámljati   -am  tudi  zmámljati -am nedov. ( á )
ekspr.  s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa:   izmamljati denar od prijateljev;  prim. zmamljati

izmanevrírati   -am dov. ( ȋ )
publ.  s spretnostjo, zvijačnostjo onemogočiti koga, ga odstraniti z določenega položaja:   izmanevrirati političnega tekmeca ; v podjetju so ga izmanevrirali;  prim. zmanevrirati

izmázati   -mážem  tudi  zmázati zmážem dov. , izmázala  in  izmazála  tudi  zmázala  in  zmazála  ( á ȃ )
pog., ekspr.  spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja:   na sodišču ga je izmazal ; on se bo že izmazal ; izmazal se je brez kazni ; izmazati se iz zadrege ; dobro, poceni, srečno se izmazati / pri padcu se je izmazal samo z nekaj praskami  dobil je samo nekaj prask prim. zmazati

izméček   -čka m ( ẹ̑ )
1. kar se izvrže iz česa:   vulkanski izmečki
2. med.  kar se izvrže iz pljuč:   preiskati izmeček tuberkuloznega bolnika ; okužiti se z izmečki ; gnojen, krvav izmeček
3. ed.  slabi, nekvalitetni izdelki:   izmeček so zmanjšali na minimum ; v tovarni so imeli precej izmečka
4. slabš.  človek, ki ga kaka skupnost izloči:   izmečki človeške družbe ; postati izmeček partije
// nemoralen, pokvarjen človek:   kaj se družiš s tem izmečkom
5. ed., slabš.  najnižji, najrevnejši družbeni sloj:   v teh barakah živi izmeček / izmeček družbe

izmečkáti   -ám  [ izməčkati tudi izmečkati dov. ( á ȃ )
1. z mečkanjem, stiskanjem spraviti iz česa:   izmečkati sok iz limone
2. ekspr.  z vztrajnim prigovarjanjem izvedeti:   izmečkal je iz njega, kar ga je zanimalo

izmed   predl. , z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti iz položaja med čim:   luna posije izmed oblakov / zastar.  kamen štrli izmed zelenja  iz
2. navadno v zvezi z eden   za izražanje izbora, ločevanja, izvzemanja:   eden izmed stražnikov ga je opazil ; kdo izmed vas ima to pravico ; najboljši izmed učencev bo nagrajen / ta dan je izmed najlepših v življenju  med najlepšimi ; eden izmed največjih skladateljev
● 
publ.  odbor izvoli predsednika izmed sebe  med svojimi člani ; zastar.  žival je bila nekaj izmed psa in volka  je bila podobna psu in volku

izména 1   -e ž ( ẹ̑ )
1. navadno s prilastkom  časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu:   stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni ; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno ; vodja izmene  uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni / delati v izmenah ; pouk poteka v izmenah
// časovno sklenjen del kake celote:   naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni ; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok
2. navadno s prilastkom  skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa:   naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena

izména 2   tudi  zména -e ž ( ẹ̑ )
1. menjava , zamenjava :   izmena tekačev pri štafeti
2. zastar. sprememba :   nagle izmene vremena

izmencáti   -ám  tudi  zmencáti -ám  [ izməncati; zməncati dov. ( á ȃ )
1. z mencanjem, drgnjenjem spraviti kaj iz česa:   izmencati umazanijo iz perila / izmencati si pesek,  ekspr.  spanje iz oči
2. ekspr.  omahljivo, neodločno reči, povedati:   v zadregi je izmencal opravičilo ; pa naj bo, je izmencal / ali boš že izmencal  rekel, povedal;  prim. zmencati

izméničen   -čna -o prid. ( ẹ̄ )
ki se medsebojno menjava v zaporedju:   ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi ; izmenično premikanje rok in nog ; izmenično upadanje in naraščanje morske gladine / izmenični delovni čas  delovni čas, ki se glede na del dneva periodično menjava ; iskati žensko za izmenično pomoč v gospodinjstvu ; izmenično delo  delo v izmenah
♦ 
agr.  izmenična rodnost  rodnost vsako drugo, tretje leto ; elektr.  izmenični generator  generator za proizvajanje izmenične električne napetosti ; izmenični motor  motor na izmenični tok ; izmenični tok  tok, katerega smer se periodično spreminja ; izmenična napetost  napetost, katere smer se periodično spreminja ; geom.  izmenična kota  kota na različnih straneh prečnice dveh premic, med katerima je prvi na eni strani prve premice, drugi pa na drugi strani druge premice ; šol.  izmenični pouk  pouk istih učencev, ki se glede na del dneva periodično menjava

izméničnost   -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost izmeničnega:   izmeničnost gibov

izmeníti   -ím  in  izméniti -im dov. , izméni  tudi  izmêni; izménil  ( ī í; ẹ̄ star.
1. menjati , zamenjati :   pozabil je izmeniti denar / izmeniti staro orodje za novo
2. spremeniti :   izmeniti držo telesa / njegovo sovraštvo se je izmenilo v hvaležnost

izmenjálec   -lca  [ izmenjau̯ca in izmenjalca m ( ȃ )
v zvezah:   kem.  ionski izmenjalec  snov, ki del svojih ionov zamenja z ioni dodanega elektrolita ; strojn.  izmenjalec toplote  naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu; prenosnik toplote

izmenjálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na izmenjavo:   izmenjalni obiski vladnih delegacij ; izmenjalna trgovina / izmenjalni koncerti
2. zastar. zamenljiv :   izmenjalna kolesa

izmenjálnik   -a m ( ȃ )
strojn., navadno v zvezi izmenjalnik toplote   naprava, v kateri prehaja toplota posredno ali neposredno od enega toka snovi k drugemu; prenosnik toplote

izménjati   tudi  izmenjáti -am,  in  izménjati -am dov. ( ẹ́ á ẹ́; ẹ́ )
1. knjiž. menjati , zamenjati :   izmenjati kolo pri avtomobilu / izmenjati stražo ; nosači so se izmenjali vsake četrt ure / žival izmenja dlako  dobi drugo, drugačno
2. publ.  dati, poslati drug drugemu:   izmenjati darila / državi sta izmenjali za sto milijonov evrov blaga / državi sta izmenjali diplomatske predstavnike
// sporočiti, povedati drug drugemu:   izmenjati informacije, izkušnje, stališča ; izmenjati poslanici, zdravici ; državniki so izmenjali novoletne čestitke
● 
knjiž.  mimogrede sta izmenjala nekaj besed  mimogrede sta si nekaj povedala, se pogovorila ; publ.  zlata obročka si je izmenjalo pet parov  se je poročilo ; knjiž.  v zadnjem letu sta si izmenjala precej pisem  sta si precej dopisovala ; knjiž.  dekle je izmenjalo z njim pomenljiv pogled  se je pomenljivo spogledalo prim. zmenjati

izmenjáva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od izmenjati:
a) izmenjava izrabljenih delov ; popolna izmenjava krvi pri novorojenčku / izmenjava straže
b) izmenjava knjig med knjižnicami / kulturna izmenjava s sosednimi deželami ; mednarodna blagovna izmenjava
c) izmenjava informacij, izkušenj, mnenj

izmenjávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izmenjavati:   izmenjavanje straže / izmenjavanje dobrin / izmenjavanje izkušenj, mnenj / izmenjavanje pri delu

izmenjávati   -am nedov. ( ȃ )
1. knjiž. menjavati , zamenjavati :   izmenjavati leče / trener je izmenjaval igralce ; straža se redno izmenjava
2. publ.  dajati, pošiljati drug drugemu:   izmenjavati znamke s tujimi filatelisti / izmenjavati blago z drugimi državami
 
knjiž.  že nekaj let si izmenjavata pisma  redno si dopisujeta
// sporočati, pripovedovati drug drugemu:   izmenjavati informacije, izkušnje, mnenja ; izmenjavala sta si vtise s potovanja prim. zmenjavati

izmenjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izmenjavo ali izmenjavanje:   izmenjevalni rok / izmenjevalni procesi

izmenjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž. menjavati , zamenjavati :   izmenjevati sestavne dele
2. publ.  dajati, pošiljati drug drugemu:   izmenjevati knjige / izmenjevati si vtise o čem

izmenljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da zamenjati:   aparat z izmenljivim objektivom, pomnilnikom / izmenljivi akumulator ; izmenljive baterije / rač.  izmenljivi disk  ki je narejen za enostavno zamenjavo in prenašanje

izmenljívost   -i ž ( í )
knjiž. zamenljivost :   izmenljivost sestavnih delov

izménoma   prisl. ( ẹ̄ )
izraža medsebojno menjavanje v zaporedju:   namaka noge izmenoma v vroči in mrzli vodi / skupini delata izmenoma

izmenovódja   -e  in  -a m ( ọ̑ )
vodja izmene:   izmenovodja v tovarni

izménski   -a -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od izmena:   izmenski vodja

izméra   -e ž ( ẹ̑ )
1. glagolnik od izmeriti:   sodelovati pri izmeri zemljišča / ponovna izmera  nova izmera zemljišča, vzpetine, zlasti zaradi novih mej, objektov / publ.:  izmere za topografsko kartiranje  meritve, merjenja ; vnašanje izmer v načrt  rezultatov merjenja
2. publ. mera , razsežnost , dimenzija :   majhne izmere odra / mesto ogromnih izmer / pašnik v izmeri dveh hektarov  velik dva hektara

izmérek   -rka m ( ẹ̑ knjiž.
1. rezultat merjenja:   vnašati izmerke v razpredelnico
2. meritev , merjenje :   med plovbo so napravili večje število izmerkov

izméren   -rna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. izmerljiv :   izmerna razdalja

izmériti   -im  tudi  zmériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje:   izmeriti gozd, zemljišče ; izmeriti sod, vino / izmeriti dolžino ceste, globino jezera ; izmeriti jakost udarcev, količino strupenih snovi ; izmeriti površino travnika, razdaljo med dvema krajema ; izmeriti trajanje poleta ; izmeriti z litrom, metrom, toplomerom ; izmerili so minus dvajset stopinj  namerili so / uradno izmeriti posodo  cimentirati ; pren.  gorje se ne da izmeriti
// knjiž.  z merjenjem ugotoviti, določiti položaj:   stopil je k sekstantom, da bi izmeril sonce

izmérjati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. meriti :   izmerjati zemljišča

izmerljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izmeriti:   izmerljiva razdalja ; izmerljivo trajanje ; pren.  izmerljive posledice odločitev

izmerljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost izmerljivega:   izmerljivost obsega

izmêsti   -mêtem  tudi  -mêdem dov. , izmêtel  in  izmétel izmêtla  tudi  izmêdel  in  izmédel izmêdla,  stil.  izmèl izmêla  ( é )
z ometanjem, pometanjem odstraniti:   izmesti saje iz dimnika / izmesti ogorke izpod mize  pomesti

izmešetáriti   -im  tudi  zmešetáriti -im dov. ( á ȃ )
pog.  s pogajanjem priti do česa:   mešetaril je in končno izmešetaril ; izmešetaril je njivo / izmešetaril je podaljšanje roka;  prim. zmešetariti

izmèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
izmeček , izvržek :   v tovarni si prizadevajo, da bi zmanjšali izmet

izmetáč   -a m ( á )
1. knjiž.  priprava za izmetavanje:   izplati vodo iz čolna z izmetačem
2. publ. izmetalo

izmetálka   -e  [ tudi izmetau̯ka ž ( ȃ )
zool.  odprtina za odtekanje (izrabljene) vode zlasti pri školjkah:

izmetálo   -a s ( á )
voj.  vzvod, ki odstranjuje tulce iz cevi pri ročnem strelnem orožju:

izmetáti   -méčem dov. , izmêči izmečíte; izmêtal  ( á ẹ́ )
1. spraviti kaj iz sebe:   bolnik je izmetal kri ; vse izmeče, kar poje ; izmetati iz pljuč, želodca / ognjenik izmeče velike količine lave / ko se plodovi odprejo, izmečejo semena daleč naokrog
 
ekspr.  ženske so si izmetale vse, kar so imele na srcu  rekle, povedale
2. z metanjem spraviti kaj iz česa:   izmetati kamenje iz zemlje / ekspr.  vse razgrajače je izmetal iz gostilne
3. pog., ekspr. potrošiti , porabiti :   za obleke izmeče veliko denarja prim. zmetati

izmetávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izmetavati:   izmetavanje hrane iz želodca / izmetavanje gramoza iz jame

izmetávati   -am nedov. ( ȃ )
1. spravljati kaj iz sebe:   bolnik izmetava kri ; izmetavati iz želodca / izmetavati v velikih količinah / mošt izmetava goščo ; pren., ekspr.  velemesto vsrkava zdrave ljudi in izmetava izmozgane
2. z metanjem spravljati kaj iz česa:   kopal je in izmetaval zemljo ; izmetavati vodo iz čolna
3. pog., ekspr. trošiti , porabljati :   za take reči izmetava denar;  prim. zmetavati

izmezgáti   -ám dov. ( á ȃ )
nar. štajersko olupiti , omajiti :   izmezgati vrbovo šibo

izmík   -a m ( ȋ )
glagolnik od izmakniti:   izmik vijaka / dobro je vedel, da je njegov odgovor le izmik

izmikáč   -a m ( á )
ekspr.  kdor se (rad) izogiba delu, dolžnostim:   skupina delomrznežev in izmikačev

izmíkanje   -a s ( ī )
glagolnik od izmikati:   izmikanje denarja / izmikanje delu, dolžnostim, vojaški službi / odgovorila je brez izmikanja

izmíkati   -am  tudi  zmíkati -am nedov. ( ī ȋ )
1. s potegom, sunkom odstranjevati:   izmikati podstavke, zagozde
2. naskrivaj jemati:   izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval
// evfem. krasti :   izmikati denar, hrano ; izmikala je, kjerkoli je mogla
3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika:   nastavljati in izmikati roko
● 
pog.  ni mu izmikal oči  gledal ga je (naravnost) v oči prim. zmikati 3

izmírati   -am nedov. ( ī ȋ )
zastar. izumirati :   nekateri rodovi izmirajo

izmirítev   tudi  zmirítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izmiriti:   izmiritev s sosedi / izmiritev čustev in razuma

izmiríti   -ím  tudi  zmiríti -ím dov. , izmíril  tudi  zmíril  ( ī í )
knjiž. pomiriti , umiriti :   izmiriti nasprotnike ; dolgo časa se ni mogel izmiriti
// publ. spraviti , pobotati :   izmiriti očeta s sinom ; izmiriti sprte sosede / izmiriti čustva in razum  uskladiti, uravnovesiti ; izmiriti se z usodo  sprijazniti se

izmírjati   -am nedov. ( í )
knjiž. pomirjati , miriti :   izmirjati ljudi / publ.  izmirjati sprte sosede  spravljati

izmíslek   -a  [ izmislək m ( ȋ )
knjiž.  izmišljena stvar:   večkrat je težko ločiti, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je izmislek ; ekspr.  zanimivi izmisleki / v knjigi je dosti norčavih izmislekov  misli, domislic
 
star.  tisk so imeli za hudičev izmislek  izum, iznajdbo

izmíslica   -e ž ( ȋ )
knjiž.  izmišljena stvar:   ta zgodba ni izmislica ; ekspr.  gola izmislica / v knjigi je veliko lepih izmislic  misli, domislic

izmísliti si   -im si  tudi  zmísliti si -im si dov. ( í ȋ )
1. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti:   izmisliti si načrt za pobeg ; zopet si je izmislil novo potegavščino ; star.  izmislil je nekaj novega / izmislil si je dobro opravičilo za odhod / star.  pesmi si ni sam izmislil, ampak jo je slišal  napisal, spesnil
 
pog.  dobro so si jo izmislili  našli so primerno, ugodno rešitev
2. v mislih izoblikovati, ustvariti
a) kar v resničnosti ne obstaja:   ljudje so si izmislili vile in čarovnice ; zgodbo si je čisto, popolnoma izmislil
b) kar ne ustreza resnici:   v opravičilo si je izmislil, da ga ni bilo doma ; ekspr.:  lepe reči si je izmislil o sosedu ; to ni res, to si je gladko izmislil
3. nav. ekspr.  imeti, izraziti željo, ki je navadno neprimerna, neuresničljiva:   sredi učenja si je izmislil, da bi šel v kino ; kaj vse si bo še izmislila,  pog.  se bo še izmislila, pa ve, da nimamo denarja

izmišljáj   -a m ( ȃ )
star.  izmišljena stvar:   te zgodbice so sami izmišljaji

izmíšljanje   -a s ( í )
glagolnik od izmišljati si:   izmišljanje izgovorov / izmišljanje bajk

izmíšljati si   -am si  tudi  zmíšljati si -am si nedov. ( í )
1. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati:   izmišljati si imena za nove pojme / vedno si izmišlja izgovore / star.  izmišljati pesmi  pisati pesmi, pesniti
2. v mislih oblikovati, ustvarjati
a) kar v resničnosti ne obstaja:   izmišljati si strahove ; izmišljati si vse mogoče
b) kar ne ustreza resnici:   povej, kako je bilo, in si ne izmišljaj ; ljudje si izmišljajo hude stvari o njem
3. nav. ekspr.  imeti, izražati želje, ki so navadno neprimerne, neuresničljive:   kar naprej si izmišlja,  pog.  se izmišlja, kaj bi jedel

izmišljáva   -e ž ( ȃ )
star.  izmišljena stvar:   dopolnjevati doživetje z izmišljavami

izmišljávec   -vca m ( ȃ )
ekspr.  kdor si kaj izmišlja:   kdo ve, kaj vse jim je natvezel ta izmišljavec

izmišljenína   -e ž ( í )
knjiž.  neresnična izjava, pripoved:   kar je rekel, ni resnica, ampak izmišljenina / ekspr.  njena pripoved se mu je zdela prazna izmišljenina  izmišljena stvar

izmíšljenost   -i ž ( ȋ )
značilnost izmišljenega:   izmišljenost oseb, vsebine ; meja med resničnostjo in izmišljenostjo

izmišljeválec   -lca  [ izmišljevau̯ca tudi izmišljevalca m ( ȃ )
nav. ekspr.  kdor si kaj izmišlja:   kaj pa verjameš takemu izmišljevalcu / pisatelj je dober izmišljevalec zgodb

izmišljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izmišljevati si:   sit sem njegovega izmišljevanja

izmišljeváti si   -újem si  in  zmišljeváti si -újem si nedov. ( á ȗ )
izmišljati si:   izmišljevati si izgovore / star.  izmišljevati pesmi  pisati pesmi, pesniti / izmišljevati si strahove / o njej si izmišljuje vse mogoče / ko boš sam služil, si boš lahko izmišljeval,  pog.  se boš lahko izmišljeval, kaj bi jedel

izmišljíja   -e ž ( ȋ )
knjiž.  neresnična izjava, pripoved:   to je izmišljija ; ekspr.  prazne izmišljije / predala se je izmišljijam  sanjarijam, fantazijam

izmišljotína   -e ž ( í )
nav. ekspr.  neresnična izjava, pripoved:   o njej so pripovedovali vse mogoče izmišljotine ; ne meni se za take izmišljotine ; gola, prazna izmišljotina

izmíti   -míjem  tudi  zmíti zmíjem dov. , izmìl  tudi  zmìl  ( í ȋ )
z vodo ali drugo tekočino očistiti:   rano so mu izmili z alkoholom ; izmiti sod, steklenice  pomiti / izmiti zaspane oči
// z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo:   izmiti krvav madež ; izmiti si prst z rok / dež je izmil dim iz zraka ; pren.  s tem se sramota ne da izmiti ; pesn.  solze so ji izmile vso žalost

izmívanje   tudi  zmívanje -a s ( í )
glagolnik od izmivati:   izmivanje rane / izmivanje madežev

izmívati   -am  tudi  zmívati -am nedov. , tudi  izmivájte;  tudi  zmivájte;  tudi  izmivála;  tudi  zmivála  ( í )
z vodo ali drugo tekočino čistiti:   izmivati rano
// z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo:   izmivati z rok strjeno kri
 
ekspr.  zaradi zamude ga je pošteno izmivala  opominjala, oštevala

izmlada   gl. zmlada

izmodelirati   gl. zmodelirati

izmodrítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izmodriti:   drago je plačal svojo izmodritev

izmodríti   -ím  tudi  zmodríti -ím dov. , izmódril  tudi  zmódril  ( ī í )
1. ekspr.  povzročiti, da kdo postane bolj moder, preudaren:   izkušnja, nesreča človeka izmodri ; se bo že izmodril ; brezoseb.  dosti sem pretrpel zaradi svoje zaupljivosti, pa me še ni izmodrilo / upravnica je poskušala fante izmodriti
2. izmodrovati :   izmodrili so mnogo pametnih predlogov

izmodrováti   -újem  tudi  zmodrováti -újem dov. ( á ȗ )
1. nav. ekspr.  z modrovanjem, razmišljanjem priti do česa:   modroval je, izmodroval pa ni ničesar / iron.  poglejte, kaj so izmodrovali naši teoretiki / bomo že kaj izmodrovali, da bo prav  si bomo že kaj izmislili
 
star.  marsikako so izmodrovali o letini  rekli, povedali
2. zastar. izmodriti :   izkušnje so ga izmodrovale ; ljudje se nočejo izmodrovati

izmojstríti   -ím  in  zmojstríti -ím dov. , izmójstril  in  zmójstril; izmojstrèn  in  zmojstrèn  ( ī í )
1. ekspr.  domiselno, spretno narediti:   izmojstriti voz
2. ekspr. izučiti , usposobiti :   kovač ga je dobro izmojstril
3. knjiž.  obvladati, biti kos:   posrečilo se mu je izmojstriti nasprotja, težave

izmojstrováti   -újem dov. ( á ȗ )
ekspr.  domiselno, spretno narediti:   izmojstroval si je tako pokrivalo, da so ga vsi občudovali

izmoledováti   -újem  in  izmolédovati -ujem dov. ( á ȗ; ẹ̑ )
ekspr.  z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:   pri kmetih so izmoledovali nekaj živeža / končno je izmoledovala, da je smela v kino

izmolíti   -mólim dov. ( ī ọ́ )
rel.  z molitvijo priti do česa:   izmoliti srečo, zdravje ; izmolila je, da se je sin spreobrnil ; cele noči je premolil, a miru si ni izmolil prim. zmoliti

izmôlsti   -môlzem  [ izmou̯sti dov. ( ó )
1. agr.  popolnoma, do konca pomolsti:   izmolsti kravo / izmolsti mleko
2. slabš.  z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa:   zadnji dinar je izmolzel iz njega ; vse mu bodo izmolzli
3. star. izčrpati , oslabiti :   nekatere rastline izmolzejo zemljo

izmôlzek   -zka  [ izmou̯zək m ( ȏ )
agr.  kar se izmolze, namolze:

izmomljáti   -ám  tudi  zmomljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  nerazločno, momljaje reči, povedati:   nazadnje je nekaj izmomljal ; ne bodi hud, je izmomljal

izmótati   -am  tudi  izmotáti -ám dov. ( ọ̄; á ȃ )
z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega narediti kaj prosto, vidno:   izmotati knjigo iz papirja, roko iz povoja ; izmotati se iz plašča / ličinka se izmota iz ovoja

izmotávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izmotavati:   izmotavanje otroka iz povojev / povedati kaj brez izmotavanja

izmotávati   -am nedov. ( ȃ )
z odstranjevanjem, odvijanjem česa obdajajočega delati kaj prosto, vidno:   izmotavati otroka iz povojev ; ženska se je izmotavala iz jopic in ogrinjal

izmotovíliti se   -im se dov. ( í ȋ )
ekspr.  s težavo, nerodno priti iz česa:   počasi se je izmotovilil iz kočije

izmózganost   -i ž ( ọ̑ )
ekspr. izčrpanost , oslabelost :   izmozganost od dela

izmózgati   -am dov. ( ọ̑ ekspr.
1. izčrpati , oslabiti :   neprestano delo jo je izmozgalo ; razvratno življenje mu je izmozgalo moči / izmozgati zemljo
2. izrabiti , izkoristiti :   tak oderuh te bo že izmozgal
3. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa:   bo že izmozgal denar iz vas

izmozgávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izmozgavati:   nečloveško izmozgavanje delavcev

izmozgávati   -am nedov. ( ȃ ekspr.
1. izčrpavati , slabiti :   naporna vožnja izmozgava konje / tujina izmozgava mlade ljudi
2. izrabljati , izkoriščati :   vojaki so ropali in izmozgavali podjarmljene dežele

izmréti   -mrèm  tudi  -mŕjem  stil.  -mrjèm dov. , izmŕl  ( ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ )
zastar. izumreti :   zaradi lakote so izmrle cele pokrajine

izmrmráti   -ám  tudi  zmrmráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  nerazločno, mrmraje reči, povedati:   v odgovor je izmrmral nekaj besed

izmŕtje   -a s ( ȓ )
zastar. izumrtje :   ljudje so bili obsojeni na izmrtje

izmúčenost   tudi  zmúčenost -i ž ( ȗ )
stanje izmučenega človeka:   polastila se ga je silna izmučenost ; od izmučenosti ni mogel zaspati ; živčna izmučenost

izmúčiti   -im  tudi  zmúčiti -im dov. ( ú ȗ )
povzročiti, da kdo izgubi življenjske, duševne moči:   kašelj bolnika izmuči ; treningi so jo tako izmučili, da je omedlela ; ekspr.  izmučiti koga do smrti ; na potovanju se je izmučil ; duševno, telesno se izmučiti

izmúzati se   -am se dov. ( ū )
star.  naskrivaj, neopazno oditi; izmuzniti se :   izmuzati se iz hiše, skozi luknjo ; prihuljeno se je izmuzal na dvorišče

izmuzávati se   -am se nedov. ( ȃ ekspr.
1. izogibati se:   izmuzavati se napadalcem / izmuzavati se delu
2. izgovarjati se:   izmuzaval se je, da tam nima kaj delati

izmuzljív   tudi  zmuzljív -a -o prid. ( ī í )
ekspr.  ki se (rad) izmuzne:   izmuzljiva jegulja / njegov odgovor je nejasen, nekako izmuzljiv

izmúzniti se   -em se  tudi  zmúzniti se -em se dov. ( ú ȗ )
1. uiti iz prijema:   ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne,  zastar.  mu izmuzne iz rok ; pren.  zmaga se jim je izmuznila iz rok
2. ekspr.  naskrivaj, neopazno oditi:   v ugodnem trenutku se je izmuznil ; izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko ; pren.  ta pesem se mu je izmuznila iz spomina
3. ekspr.  izogniti se:   izmuzniti se kontrolni nalogi pri matematiki / izmuzniti se nadzorstvu / izmuzniti se odgovoru  ne hoteti odgovoriti
● 
ekspr.  denar se mu hitro izmuzne iz rok  ga hitro porabi, zapravi ; ekspr.  pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak  so bile spregledane ; ekspr.  ne boš se izmuznil  moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje;  prim. zmuzniti se

iznad   tudi  znad predl. , z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti iz položaja nad čim:   sonce prisije iznad gore ; iznad streh se suka dim / vzdigniti glavo iznad knjige / hrast se dviga iznad smrečja
// knjiž.  za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik; nad :   gamsi se pasejo iznad pečine
2. publ.  za izražanje presežene mere; nad , čez 2 temperatura iznad sto stopinj

iznájdba   -e ž ( ȃ )
kar je na novo odkrito, ustvarjeno, zlasti na tehničnem področju:   industrija s pridom izkorišča nove iznajdbe ; odkupiti, patentirati iznajdbo ; ekspr.  epohalna, imenitna iznajdba / porcelan je kitajska iznajdba
// odkritje, ustvaritev česa novega, zlasti na tehničnem področju:   iznajdba atomskega orožja, pisalnega stroja ; iznajdba tiska
● 
ekspr.  ta igra je prava hudičeva iznajdba  je zelo nevarna, škodljiva
♦ 
lit.  iznajdba snovi  izbira primerne snovi za literarno obravnavo, oblikovanje

iznajdévanje   -a s ( ẹ́ )
knjiž. izmišljanje , izmišljevanje :   iznajdevanje fabulističnih zapletov / iznajdevanje lastne življenjske poti

iznajdévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  izmišljati si, izmišljevati si:   iznajdevati zgodbe

iznajdítelj   -a m ( ȋ )
kdor kaj iznajde:   to je delo genialnega iznajditelja ; iznajditelj parnega stroja

iznajdíteljica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki kaj iznajde:   iznajditeljica nove priprave

iznajdíteljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na iznajditelje:   iznajditeljski dar, duh ; iznajditeljska dejavnost / kršenje iznajditeljskih pravic

iznajdíteljstvo   -a s ( ȋ )
dejavnost iznajditeljev:   uspehi na področju iznajditeljstva

iznajdljív   tudi  znajdljív -a -o prid. ( ī í )
ki hitro najde ustrezno, domiselno rešitev:   bister in iznajdljiv fant ; okoliščine so jih prisilile, da so postali bolj iznajdljivi / iznajdljiv duh

iznajdljívec   -vca m ( ȋ )
ekspr.  iznajdljiv človek:   tak iznajdljivec bo že rešil to vprašanje

iznajdljívost   tudi  znajdljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost iznajdljivega človeka:   rešil jih je s svojo iznajdljivostjo ; presenetila jih je iznajdljivost tega fanta ; spretnost in iznajdljivost

iznajdováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do česa:   iznajdovati konkretne oblike odnosov med ljudmi / skladatelj nenehoma išče in iznajduje  odkriva

iznájti   -nájdem dov. , iznášel iznášla  ( á )
1. narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju:   iznajti orodje, stroj ; iznajti možnost konzerviranja hrane ; iznajti nove načine dela
 
slabš.  ta prav gotovo ne bo iznašel smodnika  ni posebno pameten, bister
2. knjiž.  z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si :   po globokem premišljevanju je iznašel zagovor / kaj ste iznašli, da bi me ranili
// zastar. ugotoviti , spoznati :   čez čas boš že iznašel, da ta človek ni bister prim. znajti se

iznakáziti   -im  tudi  iznakazíti -ím  tudi  znakáziti -im  tudi  znakazíti -ím dov. , iznakázil  tudi  znakázil  ( ā ȃ; ī í )
spremeniti naravno, pravilno obliko česa:   bolezen ga je zelo iznakazila ; v pretepu so mu iznakazili obraz ; brezoseb.  tako ga je iznakazilo, da ga je neprijetno pogledati
// spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno:   iznakaziti smisel umetniškega dela ; stvar se je iznakazila

iznakáženec   tudi  iznakažênec  tudi  znakáženec  tudi  znakažênec -nca m ( ȃ; é )
ekspr.  iznakažen človek:   skušati vrniti iznakažencu prvotno podobo / intelektualni iznakaženec

iznakáženje   tudi  iznakažênje  tudi  znakáženje  tudi  znakažênje -a s ( ȃ; é )
glagolnik od iznakaziti:   iznakaženje obraza / iznakaženje duševnosti

iznakáženost   tudi  iznakažênost  tudi  znakáženost  tudi  znakažênost -i ž ( ȃ; é )
lastnost, značilnost iznakaženega:   telesna iznakaženost ; iznakaženost obraza, ustnic / moralna iznakaženost ; iznakaženost družbenih odnosov

iznakaževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
spreminjati naravno, pravilno obliko česa:   rahitis je nekoč zelo iznakaževal otroke

iznarodíti se   -ím se dov. , iznaródil se  ( ī í )
knjiž.  narodnostno se odtujiti:   sin se mu je iznarodil

iznášanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od iznašati:   iznašanje pohištva iz goreče hiše / iznašanje predlogov

iznášati   -am nedov. ( ȃ )
1. z nošenjem spravljati iz česa:   iznašati obleko na zrak ; iznašati valuto iz države
2. polit. žarg. odkrivati , prikazovati :   ne iznašaj njenih napak ; takih stvari ne iznašaj na sestanku
3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   iznašati pomisleke ; iznašati predloge  predlagati ; iznašati pritožbe  pritoževati se;  prim. znašati 1

iznebiti se   ipd. gl. znebiti se ipd.

iznegováti   -újem  tudi  znegováti -újem dov. ( á ȗ )
knjiž.  z negovanjem urediti:   iznegovati obraz / iznegovati naravo

iznemôči   -mórem  tudi  znemôči -mórem dov. , iznemógel iznemôgla  tudi  znemógel znemôgla  ( ó ọ́ )
knjiž. obnemoči :   iznemoči zaradi bolezni ; v internaciji je povsem iznemogel

iznemóglost   tudi  iznemôglost  tudi  znemóglost  tudi  znemôglost -i ž ( ọ́; ó )
knjiž. onemoglost :   zgruditi se od iznemoglosti

iznenáda   tudi  znenáda prisl. ( ȃ )
nepričakovano , naenkrat :   iznenada vstopiti
// v hipu, naenkrat:   iznenada je obstal

iznenádejati   -am nedov. in dov. ( ȃ )
zastar. presenečati :   to ga iznenadeja ; iznenadejal jih je s svojo novico

iznenáden   -dna -o prid. ( ȃ )
knjiž. nepričakovan , nenaden :   iznenaden napad ; zavarovati zemljo pred iznenadnimi poplavami

iznenádenje   -a s ( ȃ )
knjiž. presenečenje :   doživeti neljubo, prijetno iznenadenje / iznenadenja ne more skriti

iznenádenost   -i ž ( ȃ )
knjiž. presenečenje :   od iznenadenosti ni vedela, kaj naj reče

iznenáditi   -im  tudi  znenáditi -im dov. ( á ȃ )
knjiž. presenetiti :   novica jih je iznenadila ; pismo ga je prijetno iznenadilo ; iznenadil nas je z obiskom / publ.  naša reprezentanca je iznenadila

iznenájati   -am nedov. ( á )
star. presenečati :   to me veselo iznenaja

iznêsti   -nêsem dov. , iznésel iznêsla  ( é )
1. z nošenjem spraviti iz česa:   iznesti obleko iz omare / ekspr.  vso hišo mu bodo iznesli
2. z določenim postopkom narediti, da kaj pride iz česa:   iznesti izdelke iz carinskega območja / iznesti osebne podatke iz države
3. polit. žarg. odkriti , prikazati :   poslanci so iznesli svoja mnenja ; iznesti poglede na kaj ; na sestanku so iznesli, da je mladina prepuščena sebi
4. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   iznesti pomisleke ; iznesti trditev  trditi prim. znesti 1

iznevéra   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. nezvestoba :   ni se mogel sprijazniti z njeno iznevero

iznevériti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. knjiž.  povzročiti, da kdo preneha biti zvest:   izneveriti komu ženo
2. publ.  biti neuspešen, odpovedati:   propaganda je tokrat izneverila / vreme nas je izneverilo
3. zastar. poneveriti :   izneveril je veliko vsoto denarja

iznevérjati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  povzročati, da kdo preneha biti zvest:   izneverjati komu nevesto

iznevérjenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od izneveriti:   izneverjenje možu / izneverjenje obljubi

iznevérnik   -a m ( ẹ̑ )
zastar. odpadnik :   razglasili so ga za iznevernika in mu vzeli vsa posestva

iznevídeti   -im  in  znevídeti -im dov. ( í ȋ )
nar. zahodno  začutiti nenaklonjenost, odpor do koga:   zaradi surovosti so ga ljudje iznevideli

izniansírati   -am  tudi  zniansírati -am dov. ( ȋ )
knjiž.  izdelati v vseh odtenkih, zlasti umetniško delo:   violinist je izniansiral vsako frazo do podrobnosti

izníčenje   tudi  zníčenje -a s ( ȋ )
glagolnik od izničiti:   upirati se popolnemu izničenju ; izničenje človeka, sveta

izničeváti   -újem  tudi  zničeváti -újem nedov. ( á ȗ )
povzročati prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti:   okolje je izničevalo vsako njegovo misel ; vzgojni učinki se lahko dopolnjujejo ali pa izničujejo / knjiž.  izničevati človeštvo  uničevati ; publ.  izničevati vplive  odpravljati, odstranjevati ; knjiž.  gledal je, kako se morje in nebo izničujeta v svetlobi

izníčiti   -im  tudi  zníčiti -im dov. ( í ȋ )
1. povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti:   brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost ; skušal se je popolnoma izničiti / knjiž.  izničiti človeštvo  uničiti ; publ.  izničiti nasprotja  odpraviti, odstraniti
2. vzeti pomen, veljavo, vrednost:   ta umetnost izniči človeka ; ekspr.  izniči ga tako, da se bo sramoval sebe / izničiti smisel življenja
// razveljaviti :   inflacija je izničila valuto ; s to karto si izničiš vse pridobljene točke prim. zničiti

izníhati se   -am se dov. ( ī )
prenehati nihati:   nihalo se je iznihalo in obstalo

izníkniti   -em dov. ( í ȋ )
star.  izginiti, izgubiti se:   studenec je izniknil v peščenih tleh / vse je izniknilo v nič

iznivelirati   gl. znivelirati

iznoréti se   -ím se dov. , iznôrel se  ( ẹ́ í )
1. z divjim, razposajenim tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju:   otroci so se iznoreli ; pren., ekspr.  vreme se je iznorelo
2. ekspr.  zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju:   ob pustu se iznori staro in mlado ; naj se iznori, dokler je mlad

iznòs   -ôsa m ( ȍ ó )
1. glagolnik od iznesti:   iznos blaga, denarja iz države / iznos podatkov
2. pisar. znesek , vsota :   na račun pritekajo sorazmerno veliki iznosi / iznos produkcije  velikost

iznosíti   -nósim dov. ( ī ọ́ )
1. z nošenjem spraviti iz česa:   iznositi zemljo iz rova
2. star.  nositi plod v telesu do popolne zrelosti; donositi :   zaradi bolezni ni mogla iznositi
3. star. ponositi , izrabiti :   škornje je že čisto iznosil prim. znositi

izo...   prvi del zloženk
nanašajoč se na enak:   izogen, izogona, izonomija

izobár   -a m ( ȃ )
fiz.  element, ki ima enako atomsko maso kot določeni element:

izobára   -e ž ( ȃ )
1. meteor.  črta na zemljevidu, ki veže točke z enakim zračnim pritiskom:   izobare in izohipse
2. fiz.  črta, ki kaže odnos med prostornino in temperaturo pri ne spreminjajočem se tlaku:

izobáren   -rna -o prid. ( ȃ )
fiz.  ki poteka pri ne spreminjajočem se tlaku:   izobarna sprememba

izobáta   -e ž ( ȃ )
geogr.  črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako globino v morju, jezeru ali reki:   zemljevid z vrisanimi izobatami

izóbčenec   -nca m ( ọ̄ )
rel.  kdor je izključen iz Cerkve:   biti izobčenec
// ekspr.  kdor je izključen iz kake skupnosti sploh:   družbeni izobčenec

izóbčenje   -a s ( ọ̑ )
rel.  izključitev iz Cerkve:   zagroziti z izobčenjem

izóbčenka   -e ž ( ọ̄ )
rel.  ženska, ki je izključena iz Cerkve:   položaj izobčenke
// ekspr.  ženska, ki je izključena iz kake skupnosti sploh:   prenehali so se družiti z izobčenko

izóbčenost   -i ž ( ọ̄ )
rel.  stanje človeka, ki je izključen iz Cerkve:   izguba pravic zaradi izobčenosti
// ekspr.  stanje človeka, ki je izključen iz kake skupnosti sploh:   zavedati se svoje izobčenosti / izobčenost iz družbe

izóbčenstvo   -a s ( ọ̄ )
star. izobčenost :   izobčenstvo iz človeške družbe

izobčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
rel.  izključevati iz Cerkve:   papež je izobčeval nepokorne vladarje

izobčítev   -tve ž ( ȋ )
rel.  izključitev iz Cerkve; izobčenje :   izobčitev iz verske skupnosti

izóbčiti   -im dov. ( ọ̄ )
rel.  izključiti iz Cerkve:   cerkveno sodišče ga je izobčilo / izobčiti iz Cerkve
// ekspr.  izključiti iz kake skupnosti sploh:   družba ga je izobčila

izobčítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izobčenje:   izobčitveni postopek / izobčitveni dekret

izobések   -ska m ( ẹ̑ )
izvesek

izobésiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
obesiti na vidno mesto:   izobesiti cenik, razglas ; po vsem mestu so izobesili zastave

izobéšati   -am nedov. ( ẹ́ )
obešati na vidno mesto:   za praznik dela izobešati rdeče zastave

izobílica   -e ž ( ȋ )
izobilje :   revščina in izobilica
 
imeti vsega v izobilici  zelo veliko

izobílje   -a s ( ȋ )
1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin:   v deželi vlada izobilje / živeti v izobilju ; ekspr.  ti ljudje se kopljejo v izobilju
 
imeti vsega v izobilju  zelo veliko
2. knjiž., z rodilnikom  velika količina, množina:   izobilje proizvodov

izoblíčiti   -im dov. ( í ȋ knjiž.
1. izoblikovati , izdelati :   izobličiti kip / dramatik je izobličil svoje osebe z veliko natančnostjo / dokončno izobličiti svoje stališče
2. izmaličiti :   bolezen mu je izobličila obraz / ljudje so dogodek izobličili po svoje

izoblíka   -e ž ( ȋ )
knjiž. izoblikovanost :   obrambna vloga gradov je vplivala na njihovo tlorisno izobliko / izoblika glavnih oseb v romanu

izoblikovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izoblikovati:   izoblikovanje kipa ; potrebno je še izoblikovanje posameznosti / izoblikovanje države, nacionalnosti / vzgoja vpliva na izoblikovanje osebnosti

izoblikovánost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost izoblikovanega:   izoblikovanost kipa / stilna izoblikovanost romana / izoblikovanost tal / določiti starost po izoblikovanosti kosti / duhovna izoblikovanost človeka

izoblikováti   -újem  tudi  zoblikováti -újem dov. ( á ȗ )
1. dati čemu dokončno obliko:   izoblikovati glavo kipa / izoblikovati načrt ; metode dela so se že izoblikovale / izoblikovati lastno mnenje ; njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval ; izoblikovati si svetovni nazor
2. dati čemu določeno obliko:   ledenik je svojsko izoblikoval dolino ; izoblikovati klobuk po modi
// dati čemu bistvene značilnosti:   izoblikovati demokratične družbene odnose ; v tem času se je država izoblikovala ; izoblikovati se kot narod
// narediti , ustvariti :   izoblikovati iz besed stavke / igralka je izoblikovala vrsto značajev
3. povzročiti nastanek, razvoj česa:   premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico
4. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti:   šola izoblikuje mlade ljudi ; življenje ga je izoblikovalo / izoblikovati osebnost ; izoblikovati v človeku socialno zavest

izobliti   gl. zobliti

izobrázba   -e ž ( ȃ )
1. kar se pridobi z izobraževanjem:   imeti pomanjkljivo izobrazbo ; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba ; humanistična izobrazba  ki obsega področje kulture in umetnosti ; klasična izobrazba  ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture ; politehnična izobrazba  ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike ; splošna izobrazba  ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti ; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana  izobraženost, razgledanost
// stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu:   navesti v prošnji izobrazbo ; stopnja izobrazbe ; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja  ali  osnovnošolska, srednja  ali  srednješolska, visoka  ali  visokošolska izobrazba ; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba
2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati:
a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo ; skrbeti za izobrazbo žensk ; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi  izobraževanje
b) potrebna je izobrazba okusa
c) izobrazba zemeljskih plasti
● 
ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične  kulture
♦ 
šol.  formalna izobrazba  ki jo izkazuje spričevalo določene šole ; priznana izobrazba  ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja

izobrázben   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izobrazba 1:   izobrazbena rast otrok ; izobrazbena raven, stopnja prebivalstva / izobrazbena struktura vodilnega kadra

izobrázen   -zna -o  ( ā )
pridevnik od izobrazba 2:   izobrazna možnost

izobráziti   -im dov. ( ā ȃ )
1. načrtno razviti sposobnosti in seznaniti z dosežki različnih področij človekove dejavnosti:   izobrazil je cele generacije ; izobrazil se je v šoli in z branjem ; glasbeno se izobraziti
2. star. razviti , kultivirati :   izobraziti jezik
3. zastar. izoblikovati , napraviti :   jame so bile take, kot bi jih bila izobrazila človeška roka

izobráženec   -nca m ( ȃ )
kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj:   to knjigo bi moral poznati vsak izobraženec ; jezik, sloj izobražencev ; kmetje in izobraženci

izobráženje   -a s ( ȃ )
zastar. izobrazba :   razlikovati se po izobraženju / skrbeti za otrokovo izobraženje

izobráženka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljena zanj:   zbrale so se izobraženke in predstavnice različnih slojev

izobráženost   -i ž ( ȃ )
značilnost izobraženega človeka:   v delu se kaže njegova izobraženost / jezikovna, vsestranska izobraženost

izobráženski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izobražence:   zahaja v izobražensko družbo / izobraženski pogovor / izobraženski poklici

izobráženstvo   -a s ( ȃ )
sloj izobražencev, izobraženci:   narodno izobraženstvo ; naloge izobraženstva ; preprosto ljudstvo in izobraženstvo

izobraževálec   -lca  [ izobraževau̯ca in izobraževalca m ( ȃ )
kdor izobražuje:   izobraževalci ljudstva

izobraževálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izobraževanje:   izobraževalni tečaji ; izobraževalne oddaje po radiu ; izobraževalno društvo / izobraževalni postopek ; izobraževalna učinkovitost šole / izobraževalna politika / izobraževalni center ; vzgojno-izobraževalna ustanova
 
ped.  izobraževalna vrednost pouka ; splošno izobraževalna šola  šola, ki daje splošno izobrazbo

izobraževalíšče   -a s ( í )
zastar.  izobraževalna ustanova:   žensko izobraževališče

izobraževálnica   -e ž ( ȃ )
knjiž.  izobraževalna ustanova:   večerna gimnazija je izobraževalnica odraslih

izobraževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izobraževati:
a) skrbeti za vzgojo in izobraževanje mladine ; oblike izobraževanja odraslih / dopolnilno izobraževanje  ki dopolnjuje redni šolski pouk s fakultativnimi predmeti, tečaji, seminarji ; ideološko, strokovno izobraževanje delavcev / področje izobraževanja in znanosti
 
ped.  formalno izobraževanje  ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti ; materialno izobraževanje  ki obsega seznanjanje z dosežki z vseh področij naravoslovnih in družbenih ved
b) izobraževanje jezika

izobraževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
načrtno razvijati sposobnosti in seznanjati z dosežki različnih področij človekove dejavnosti:   izobraževati mladino ; izobraževati strokovnjake za določena delovna mesta ; izobraževati se z branjem ; vsestransko se izobraževati / knjiga izobražuje / dal ga je v mesto izobraževat  študirat
// star. razvijati , kultivirati :   izobraževati jezik / izobraževati estetski čut

izogamíja   -e ž ( ȋ )
biol.  spolno razmnoževanje z enako velikimi spolnimi celicami:

izogeotêrma   -e ž ( ȇ )
geogr.  črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako temperaturo v zemeljski notranjosti:

izogíb   -a m ( ȋ )
glagolnik od izogniti se:   pri izogibu sta vozova trčila / pisar.  v izogib posledicam  da se izognemo posledicam

izogibálen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za izogibanje:   izogibalni tir / rešiti se z izogibalnim manevrom

izogibalíšče   -a s ( í )
kraj, prostor za izogibanje:   urediti izogibališča ; ker je cesta preozka, se je moral umakniti na izogibališče
 
žel.  postaja za srečanja ali prehitevanja vlakov na enotirni progi

izogíbanje   -a s ( ī )
glagolnik od izogibati se:   izogibanje avtomobilov ; medsebojno izogibanje ladij / motilo jo je njegovo izogibanje ; izogibanje družbe / izogibanje tveganju

izogíbati se   -am se  in  -ljem se nedov. ( ī )
1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj:   izogibati se avtomobilov, avtomobilom, pešcem ; izogibati se (na) desno / vozila se izogibajo jam na cesti  vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje
// delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom:   izogibal se je ljudi, da bi ne videli njegove žalosti ; vse se me izogiba
2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega:   spretno se je izogibal sunkov, udarcem
// delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh:   izogibati se dolžnosti, nadzorstvu, obveznostim
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik:   izogibati se prepirov ; izogibati se odgovorom, plačevanju dolgov / izogiba se dela  noče delati
3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega:   izogibati se nevarnosti, vojne
4. ekspr.  ne uporabljati:   izogibati se neprimernih izrazov
● 
ekspr.  naše hiše se na daleč izogiba  ne hodi mimo nje; ne prihaja k nam na obisk

izogibljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki se mu da izogniti:   spor je izogibljiv

izoglósa   -e ž ( ọ̑ )
jezikosl.  črta, ki zaznamuje območje z določenim jezikovnim pojavom:   razmejevati narečja z izoglosami

izogníti se   -ógnem se  in  -ôgnem se dov. ( ī ọ̑, ó )
1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj:   izogniti se pešca ; izogniti se avtomobilu ; komaj se je izognil na desno, da ni prišlo do trčenja / v ulici se lahko izogneta dva avtomobila  vozita drug mimo drugega / v velikem loku se je izognil kupu kamenja
// napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom:   šel je po drugi cesti, da bi se izognil sošolcev ; temu človeku se zmeraj izognem
2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega:   izogniti se klofuti, udarcu
// napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh:   izogniti se težkega dela ; izogniti se odgovornosti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik:   izogniti se odgovoru, plačilu
3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega:   izogniti se nesporazumu, sporom, vojni
4. ekspr.  ne uporabiti:   izogniti se neprimernega izraza ; v svojih razpravah se ni mogel izogniti matematiki
● 
ekspr.  raje je šel po daljši poti, da se je izognil slabi cesti  da ni peljal, šel po njej ; izognil se je materinim pogledom  umaknil se je, da ga ni mogla videti

izogóna   -e ž ( ọ̑ )
geogr.  črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako (magnetno) deklinacijo:   izogone in izokline

izogonálen   -lna -o prid. ( ȃ )
geom.  ki ima enake kote; enakokoten :   izogonalni lik

izohiéta   -e ž ( ẹ̑ )
meteor.  črta na zemljevidu, ki veže točke z enako količino padavin v določenem časovnem obdobju:   izohiete in izoterme

izohípsa   -e ž ( ȋ )
geogr.  črta na zemljevidu, ki veže kraje z isto nadmorsko višino:   izohipse in izobate

izohrón   -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  ki traja enako dolgo:   izohroni svetlobni intervali
 
geol.  izohrona najdba  najdba v enako starih plasteh

izohróna   -e ž ( ọ̑ )
1. geogr.  črta na zemljevidu, ki veže kraje, dosegljive iz določenega izhodišča v enakem času:   vrisati izohrone
2. meteor.  črta, ki veže točke, v katerih je kak pojav ob istem času v isti fazi:   prikazati začetke potresa z izohronami

izoklína   -e ž ( ȋ )
geogr.  črta na zemljevidu, ki veže kraje z enako (magnetno) inklinacijo:   zemljevid z izoklinami

izolácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od izolirati:   popolna izolacija bolnih otrok / kampanja za politično in gospodarsko izolacijo države / uporabljati bitumen za izolacijo zidu ; potrebnost toplotne in zvočne izolacije prostora
 
bot.  geografska izolacija  izolacija rastlinskih populacij z geografskimi ovirami
2. kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka:   obnoviti izolacijo ; odstraniti z žice izolacijo ; izolacija iz steklene volne ; debela plast izolacije ; kabel z gumijasto izolacijo / zvočna izolacija  ki ščiti pred hrupom, motečimi šumi
3. stanje izoliranega; izoliranost :   premagati izolacijo ; posledica kulturne izolacije / po končani preiskavi je stroga izolacija prenehala / publ.  izolacija domačega trga od inozemskega  ločenost, odtrganost

izolacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izolacijo:   izolacijski material ; izolacijska obloga ; odstraniti izolacijsko ploščo / izolacijska dela / izolacijska politika
● 
izolacijski aparat  aparat s stisnjenim kisikom ali zrakom za dihanje
♦ 
elektr.  izolacijska upornost  upornost med medsebojno izoliranima prevodnikoma ; les.  izolacijski les  les, ki se uporablja za izoliranje ; med.  izolacijska soba  izolirna soba

izolacioníst   -a m ( ȋ )
pristaš izolacionizma:   napasti izolacioniste
♦ 
polit.  pristaš smeri v Združenih državah Amerike, ki je nasprotovala udeležbi v prvi in drugi svetovni vojni

izolacionístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na izolacionizem:   izolacionistična politika / izolacionistična pojmovanja v poeziji

izolacionízem   -zma m ( ī )
težnja po omejitvi zunanjepolitične dejavnosti ali po njeni usmeritvi le na določena področja:   obsojati, zagovarjati izolacionizem
// navadno s prilastkom  težnja po omejitvi dejavnosti na lastno, svoje področje:   gospodarski izolacionizem ; izolacionizem v gradbeništvu
♦ 
polit.  smer v Združenih državah Amerike, ki je nasprotovala udeležbi v prvi in drugi svetovni vojni

izolánt   -a m ( ā á )
elektr.  snov, ki ne dopušča prehajanja električnega toka:   porcelan je dober izolant ; uporaba izolantov v elektrotehniki

izolát   -a m ( ȃ )
soc.  etnična, rasna, ideološka skupina, ki nima stikov s pripadniki drugih narodnosti, ras, ideologij na svojem območju:   romski izolat

izolatêr   -ja m ( ȇ )
delavec, ki opravlja izolacijska dela:   izolater za toplotno izolacijo

izolátor   -ja m ( ȃ )
snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka:   uporabljati asfalt za izolator v gradbeništvu ; toplotni, zvočni izolator / steklo in porcelan sta dobra (električna) izolatorja
// elektr.  predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov:   izdelovati, nameščati izolatorje ; jantarni, keramični, porcelanasti, stekleni izolatorji / jajčasti, kapasti, paličasti izolator ; nizkonapetostni izolator
♦ 
agr.  priprava za izoliranje rastlin

izolátorski   -a -o prid. ( ȃ )
elektr., navadno v zvezi izolatorska veriga   iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost:

izolíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od izolirati:   izoliranje stene ; material za izoliranje / izoliranje bolnika

izolíranost   -i ž ( ȋ )
stanje izoliranega:   premagati izoliranost ; gospodarska izoliranost države / nezadostna izoliranost prostorov  izolacija

izolírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi, osamiti:   izolirati bolnike z nalezljivimi boleznimi ; izolirati osumljenca
// onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi:   izolirati otroka ; nasprotne države so jih hotele izolirati ; posameznike so poskušali izolirati / publ.  izolirati izgrednike od množice  ločiti, odtrgati ; pren., publ.  problema ne smemo izolirati
2. obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka:   izolirati električno napeljavo ; izolirati prostore pred hrupom ; izolirati stene z bitumnom ; toplotno, zvočno izolirati
3. biol., kem.  dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki:   izolirati bakterije ; izolirati element iz minerala
♦ 
šah.  izolirati kmeta  ločiti ga od drugih kmetov iste barve ; voj.  izolirati bojišče  onemogočiti oskrbovanje bojišča

izolíren   -rna -o prid. ( ȋ )
s katerim se izolira:   izolirna obloga ; pred visoko temperaturo ga je varovala posebna izolirna plast v obleki ; izolirna snov / izolirni postopek ; izolirna lepenka  tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumnom ali katranom
♦ 
elektr.  izolirni trak  trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov ; izolirna cev  cev za električno napeljavo ; izolirne klešče  klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo ; izolirne rokavice  rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo ; izolirno olje ; med.  izolirna soba  soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo

izolírnica   -e ž ( ȋ )
stavba, oddelek za bolnike z nalezljivimi boleznimi:   biti v izolirnici ; izolirnica bolnišnice ; izolirnica za tifusne bolnike

izomêr   -a m ( ȇ )
kem.  spojina z enako empirično, a različno strukturno formulo kot določena spojina:   izomeri imajo različne fizikalne in kemične lastnosti

izomêren   -rna -o  ( ȇ )
pridevnik od izomer:   izomerna spojina

izomeríja   -e ž ( ȋ )
kem.  pojav, da imajo spojine z enako empirično formulo, toda različno strukturno formulo, različne fizikalne in kemične lastnosti:   ugotoviti izomerijo

izométričen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na izometrijo:   izometrična upodobitev / izometrična projekcija  izometrija
♦ 
kozm.  izometrične vaje pri negi obraza  istočasno enako močno napenjanje in popuščanje obraznih mišic na obeh polovicah obraza ; min.  izometrična oblika kristala  oblika kristala, ki je v vseh smereh enako razvit

izometríja   -e ž ( ȋ )
geom.  aksonometrična projekcija, pri kateri so projekcije enote na vseh treh koordinatnih oseh enake:

izomíka   -e ž ( ȋ )
zastar. izobrazba :   skrbeti za izomiko ljudstva

izomíkati   -am dov. ( ȋ )
zastar. izobraziti :   izomikati ljudi

izomórfen   -fna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  ki je iste oblike, istoličen:   izomorfne stvari
 
mat.  izomorfne grupe  grupe z enakimi strukturami ; min.  izomorfne snovi  snovi, ki kristalijo v podobnih kristalih

izomorfízem   -zma m ( ī )
knjiž.  lastnost, značilnost izomorfnega, istoličnost:   izomorfizem stvari
 
mat.  lastnost grup z enakimi strukturami ; min.  pojav, da snovi kristalijo v podobnih kristalih

ízop   -a m ( ȋ )
bot.  primorska rastlina z modrimi, rožnatimi ali belimi cveti v klasu in zelo dišečimi listi; ožepek :   izpirati dlesni s čajem iz izopa

izoprén   -a m ( ẹ̑ )
teh.  naravna ali umetna snov, ki je osnovna sestavina kavčuka:   polimerizacija izoprena v kavčuk

izoráti   -ôrjem  in  -órjem dov. , izôrji izorjíte; izorál  ( á ó, ọ́ )
1. z oranjem spraviti iz zemlje:   izorati kamenje, kosti / krompir so že izorali
2. z oranjem narediti:   izorati brazdo ; pren.  skrb mu je izorala gube na obrazu prim. zorati

izorávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izoravati:   izoravanje krompirja / plug za izoravanje

izorávati   -am nedov. ( ȃ )
z oranjem spravljati iz zemlje:   izoravati krompir

izoritmíja   -e ž ( ȋ )
glasb.  nastopanje istega ritma v vseh glasovih hkrati:   princip izoritmije

izostájanje   -a s ( ā )
glagolnik od izostajati:   neopravičeno izostajanje ; izostajanje od dela, pouka

izostájati   -am nedov. ( ā )
ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti:   nekateri učenci pogosto izostajajo iz šole ; izostajati od pouka, z dela / po cele tedne izostaja z doma
// publ.  ne pojavljati se, ne nastopati, čeprav bi praviloma moral:   tipični znaki bolezni v tem primeru izostajajo ; zaradi bolezni je začelo menstruacija izostajati

izostánek   -nka m ( ȃ )
nenavzočnost koga na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti navzoč:   zmanjšati izostanke od pouka ; kaznovati učenca zaradi neopravičenih izostankov ; neupravičeni izostanki z dela
// publ.  nenavzočnost česa, čeprav bi se to praviloma moralo pojaviti:   izostanek tipičnih znakov bolezni / izostanek menstruacije / izostanek letoviščarjev je zelo vplival na hotelsko dejavnost

izostánkar   -ja m ( ȃ )
ekspr.  kdor pogosto izostaja:   kaznovati izostankarje

izostánkarstvo   -a s ( ȃ )
ekspr.  pogosto izostajanje:   boriti se proti izostankarstvu in nedisciplini

izostáti   -stánem dov. ( á ȃ )
ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti:   učenec je večkrat neopravičeno izostal ; izostati iz šole, od pouka ; zaradi bolezni je izostal z dela / nikoli ne izostane za dalj časa
// publ.  ne pojaviti se, ne nastopiti, čeprav bi praviloma moral:   tipični znaki za bolezen so izostali / posledice niso izostale
● 
publ.  časopis je danes izostal  ni izšel; ni bil dostavljen ; publ.  te določbe v statutu ne bi smele izostati  bi morale biti upoštevane ; publ.  uspeh dela ni izostal  je bil razmeroma velik

izostazíja   -e ž ( ȋ )
geol.  ravnotežje med različnimi grudami zemeljske skorje:

izostrênost   -i ž ( é )
lastnost, značilnost izostrenega:   izostrenost konice / knjiž.  idejna izostrenost  opredeljenost, izdelanost

izostrítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izostriti:   izostritev konice / izostritev estetskega čuta / izostritev kriterijev za presojo sodobne glasbe

izostríti   -ím  tudi  zostríti -ím dov. , izóstril  tudi  zóstril  ( ī í )
1. narediti kaj (bolj) ostro:   izostriti kopju konico
 
ekspr.  jedek smeh ji je izostril obraz  dal ji je bolj ostre, stroge poteze
2. narediti kaj bolj razločno:   večerna svetloba izostri grebene gor ; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko
// knjiž.  narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano:   izostriti kriterije za presojo literature ; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila
3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev:   neprestana nevarnost mu je izostrila čute ; izostriti sluh, voh
// knjiž.  napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov:   študij mu je izostril duha ; izostriti občutek za lepoto, pravico ; izostriti si kritični čut

izostrítven   -a -o prid. ( ȋ )
fot.  ki je za izostritev slike:   izostritveni filtri ; izostritvena razdalja

izostrováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov:   šola izostruje otrokom muzikalni čut

izotêrma   -e ž ( ȇ )
1. meteor.  črta na zemljevidu, ki veže točke z enako temperaturo:   izoterme in izobare
2. fiz.  črta, ki kaže odnos med prostornino in tlakom pri ne spreminjajoči se temperaturi:

izotêrmen   -mna -o prid. ( ȇ )
fiz.  ki poteka pri ne spreminjajoči se temperaturi:   izotermna kompresija ; izotermna sprememba

izotêrmičen   -čna -o prid. ( é )
fiz. izotermen :   izotermična kompresija

izotermíja   -e ž ( ȋ )
meteor.  pojav, da se temperatura ozračja z višino ne spreminja:

izotóničen   -čna -o prid. ( ọ́ )
biol., v zvezi izotonična raztopina   raztopina, ki ima enak osmotski pritisk kot raztopina na drugi strani celične membrane:   izotonična in hipertonična raztopina

izotóp   -a m ( ọ̑ )
fiz.  element v obliki, ki se po atomski masi razlikuje od drugih oblik tega elementa:   uranovi izotopi / zdravljenje z radioaktivnimi izotopi

izotópski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na izotop:   izotopska separacija / izotopski generator

izotrópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
fiz.  ki ima v različnih smereh enake fizikalne lastnosti, enakosmeren:   izotropna snov
 
min.  optično izotropen  ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen

izozád   prisl. ( ȃ )
knjiž.  od zadaj:   napadel ga je izozad
// zadaj , odzadaj :   slišal je, kako se je izozad nekdo odkašljal

izpàd   -áda m ( ȁ á )
1. glagolnik od izpasti:
a) izpad las, zob / izpad polglasnika
b) izpad tekmovalca ; izpad iz lige
c) izpad generatorja ; izpad proizvodnje zaradi redukcije električne energije / izpad slike na televiziji
2. ekspr.  izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov:   njen izpad ga je presenetil ; ogorčen izpad ; živčni izpadi / izpadi ministra proti vladi
// prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju:   v teh krajih pogostoma prihaja do šovinističnih izpadov ; nacionalistični, ustaški izpadi
3. voj.  akcija, pri kateri se obkoljena vojaška enota prebije iz utrjenih položajev:   napraviti izpad ; odločiti se za izpad ; izpad iz trdnjave
♦ 
med., vet.  izpad organa, dela organa  pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v normalnem položaju ; šport.  izpad  stoja, pri kateri je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena

izpádanje   -a s ( ā )
glagolnik od izpadati:   izpadanje las / izpadanje polglasnika / izpadanje iz bunkerjev

izpádati   -am nedov. ( ā ȃ )
1. zaradi popuščenih vezi, stika padati iz naravnega, prvotnega položaja, mesta:   knjigi izpadajo listi / lasje, zobje izpadajo
 
jezikosl.  polglasnik v sklanjatvi izpada
2. voj.  delati izpade:   ob napadih sovražnika so obkoljenci izpadali
● 
publ.  iz tega motivnega okvira izpada le ena slika  ne spada vanj, je motivno drugačna

izpádek   -dka m ( ȃ )
1. izpad :   izpadek črke / izpadek naročil je občuten
2. zastar. primanjkljaj , izguba :   imeti, kriti izpadek

izpáden   -dna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na izpad:   izpadni pojavi pri živčnih ljudeh / braniti izpadna vrata
♦ 
šport.  izpadni korak  korak, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena ; urb.  izpadna cesta  cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo

izpádnica   -e ž ( ȃ )
urb.  cesta, ki povezuje središče mesta ali mestno magistralo z zunanjo cestno mrežo:   novo naselje gradijo ob mestni izpadnici

izpádnik   -a m ( ȃ )
voj.  kdor napravi izpad:   zaustaviti izpadnike

izpàh   -áha m ( ȁ á )
1. med.  premaknitev sklepne glavice iz sklepne jamice:   izpah v kolku, rami / izpah noge
2. star. izpuščaj , mozolj :   kožni izpah
♦ 
tisk.  dvig polnila med tiskom

izpáhati   -am dov. ( á ȃ nar.
1. iztepsti :   izpahati prah iz odeje
2. izpihati , izplati :   morali bomo izpahati pleve iz žita

izpáhek   -hka m ( ȃ )
izpuščaj , mozolj :   dobiti izpahke

izpahnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izpahniti:   izpahnitev noge

izpahníti   in  izpáhniti -em,  tudi  izpáhniti -em dov. ( ī á; á ā )
1. premakniti sklepno glavico iz sklepne jamice:   izpahniti nogo v kolku / izpahniti si čeljust / ekspr.  ne obrekuj ljudi, da se ti ne bo jezik izpahnil
2. potisniti navzven, naprej:   izpahnil je brado in nekaj zamomljal / ekspr.  ženska je včasih kar izpahnila oči  izbuljila
3. izločiti, odstraniti (iz sadeža):   izpahniti češpljam koščice
// knjiž., ekspr. izključiti , izločiti :   čutil je, da ga je mesto izpahnilo prim. spahniti se

izpáhnjenje   -a s ( á )
glagolnik od izpahniti:   izpahnjenje v rami

izpahoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
tekst.  namenjen za izpahovanje:   izpahovalni valj

izpahovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izpahovati:   izpahovanje mozoljev
♦ 
tekst.  čiščenje mikalnih oblog pri mikalnih strojih ; tisk.  dviganje polnila med tiskom

izpahováti   -újem nedov. ( á ȗ )
potiskati navzven, naprej:   izpahoval je brado
♦ 
jezikosl.  izpahovati polglasnik prim. spahovati se

izpalíti   in  izpáliti -im,  in  izpáliti -im dov. ( ī á; á )
star. izžgati , izsušiti :   sonce je izpalilo travo

izpára   -e ž ( ȃ )
star. izhlapina , izparina :   vonj izpare iz novih brazd

izparéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
spremeniti se iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču:   tekočina, voda izpari

izparévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izparevati:   izparevanje tekočega goriva / izparevanje potu

izparévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. spreminjati se iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču:   tekočina, voda izpareva
2. oddajati, izločati vlago, vodo:   testo med peko izpareva / ekspr.  v majhnem prostoru je dihalo in izparevalo pet ljudi
// knjiž. oddajati , širiti :   kabina je izparevala prijetno toploto

izpárica   -e ž ( ȃ )
star. izhlapina , izparina :   neprijetne, nezdrave izparice / izparica trepeta nad senožetmi

izparílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izparevanje ali izparivanje:   izparilna površina
 
fiz.  izparilna toplota  toplota, ki je potrebna, da se 1 kg do vrelišča segrete tekočine spremeni v paro

izparílnik   -a m ( ȋ )
teh.  naprava, v kateri se (z vretjem) iz kapljevine izloča para:   zgostiti mleko v izparilniku / na izparilniku v hladilniku se nabira led

izparína   -e ž ( í )
nav. mn.  kar izpari:   zrak je nasičen z izparinami ; alkoholne izparine ; kuhinjske izparine
// kar se izloča iz telesa skozi kožo, z dihanjem:   človeške izparine ; izparine bolnikov ; vonj po telesnih izparinah

izpáriti 1   -im dov. ( á ȃ )
očistiti, razkužiti s paro:   izpariti obleko ; izpariti sod

izpáriti 2   -im  in  izparíti -ím dov. , izpáril  ( á ȃ; ī í )
povzročiti, da se kaj spremeni iz tekočega stanja v plinasto:   izpariti vodo ; izpariti mokroto iz obleke / izpariti slano raztopino
// teh.  odstraniti iz česa določeno količino tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje; evaporirati :   izpariti mleko ; izpariti mošt

izparívanje   -a s ( í )
glagolnik od izparivati:   izparivanje mleka / izparivanje vinske posode

izparívati   -am nedov. ( í )
1. teh.  odstranjevati iz česa določeno količino tekočine, tako da ta ob segrevanju prehaja v plinasto stanje; evaporirati :   izparivati mleko
2. agr.  čistiti, razkuževati s paro:   izparivati vinsko posodo

izparljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izpariti:   izparljiva olja

izpásti   -pádem dov. , stil.  izpàl izpála  ( á ā )
1. zaradi popuščenih vezi, stika pasti iz naravnega, prvotnega položaja, mesta:   vratca pri peči so izpadla ; zagozda izpade / lasje, zobje izpadejo
 
jezikosl.  polglasnik v rodilniku izpade
2. šport.  zaradi premajhnih dosežkov ne imeti več pravice udeležiti se nadaljnjega tekmovanja:   do konca tekmovanja se ni vedelo, kdo bo izpadel ; letošnji državni prvak je izpadel že v predtekmovanju / publ.:  zaradi zastarelosti strojev bomo izpadli iz mednarodne konkurence ; ta odsek ceste je izpadel iz letošnjega programa dela  ni upoštevan
// publ.  prenehati delati, delovati:   ob kritičnem energetskem stanju je izpadla tudi toplarna / za nekaj ur je izpadel električni tok
3. izstopiti , odpasti :   vsako leto izpade kak član
4. ne biti objavljen, natisnjen:   izpadla je uvodna beseda ; zaradi pomanjkanja prostora je izpadlo precej slik in diagramov
5. pog.  ne biti več v spominu, zavesti:   podrobnosti so mi že izpadle ; številke mi hitro izpadejo / izpasti iz glave, spomina
6. pog.  iziti se, končati se:   stvar je dobro, slabo izpadla / razprava je izpadla obširneje, kot sem si jo zamislil  je obširnejša
// učinkovati , delovati :   film je izpadel kot povprečen dokumentarec ; s svojim nastopom je grobo izpadel
7. voj.  napraviti izpad:   izpasti iz trdnjave ; obleganci so poskušali izpasti

izpeháti   -ám  [ ispəhati dov. ( á ȃ )
s pehanjem, suvanjem spraviti iz česa:   izpehali so ga iz sobe ; s silo so jih izpehali na cesto / krt izpeha zemljo iz rova  izrije, izrine prim. spehati 2

izpehávati   -am  [ ispəhavati nedov. ( ȃ )
izločati, odstranjevati (iz sadežev):   izpehavati koščice iz sliv

izpeljánček   tudi  speljánček -čka m ( á )
ptič, goden za letanje:   komaj iz gnezda zleteli izpeljančki
// ekspr.  mlad, dozorevajoč človek, ki poskuša samostojno živeti:   pozabavala se je z izpeljančkom

izpeljánka   -e ž ( á )
1. jezikosl.  (nova) beseda, narejena iz podstave s pripono:   pridevniška izpeljanka ; izpeljanka iz glagola ; sestavljenke in izpeljanke
2. izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo; izvedenka 2 nova izpeljanka dirkalnega avtomobila
3. knjiž. sklep , zaključek :   ne bo odgovarjal le za te nepravilnosti, ampak tudi za vse druge, taka je enostavna izpeljanka iz povedanega

izpeljáti   -péljem  tudi  -ám  tudi  speljáti spéljem  tudi  -ám dov. , izpêlji izpeljíte  tudi  spêlji speljíte; izpêljal  tudi  spêljal  ( á ẹ̄, ȃ )
1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo:   izpeljati načrt, zamisel ; izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo ; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ.  uspešno izpeljati akcijo  narediti, opraviti ; igralec je vlogo dobro izpeljal  odigral, zaigral
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   izpeljati anketo med šoferji ; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma  primerjati ju
2. dokončati , dognati :   rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca
3. spraviti iz česa
a) vozilo:   izpeljati vlak iz predora / avt. žarg.  zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka  je na ovinku zapeljal s ceste ; skozi križišče je dobro izpeljal  peljal
b) žival, človeka:   izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti
// napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo:   lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda) ; siničke so se že izpeljale ; pren., ekspr.  otroci so se mu izpeljali
4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa:   avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo
5. knjiž.  razložiti razvojno pot česa:   izpeljati besedo iz grščine
6. jezikosl.  narediti (novo) besedo iz podstave s pripono:   izpelji primernik iz osnovnika ; izpeljati glagolski samostalnik iz glagola
7. star.  z vztrajnim spraševanjem izvedeti:   počasi si le nekaj izpeljal iz njega prim. speljati

izpeljáva   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od izpeljati:   izpeljava načrta / izpeljava vaje / drama je v izpeljavi konflikta šibka / izpeljava formule
2. nav. mn., publ. misel , dognanje :   v avtorjevih izpeljavah je nakazana rešitev tega problema
3. knjiž.  razlaga izvora besede; etimologija :   za to besedo imamo še drugo izpeljavo / ni nam znana izpeljava besede  izvor besede
4. jezikosl.  tvorjenje (nove) besede iz podstave s priponami:   izpeljava primernika iz osnovnika ; izpeljava iz glagola
♦ 
filoz.  postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo ; glasb.  srednji del sonatnega stavka ali fuge, v katerem se teme ekspozicije svobodneje oblikujejo in razvijajo

izpeljávati   -am  tudi  speljávati -am nedov. ( ȃ )
1. prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa:   pisec študije izpeljava svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva
2. delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo:   lastovka je izpeljavala mladiče ; siničke se izpeljavajo iz gnezda
3. star.  z vztrajnim spraševanjem poizvedovati:   večkrat ga je izpeljavala, kaj mu je;  prim. speljavati

izpeljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izpeljevati:   izpeljevanje načrta / izpeljevanje formule
♦ 
filoz.  postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo

izpeljeváti   -újem  tudi  speljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo:   izpeljevati načrt / nalogo je dobro izpeljeval
2. delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo:   sinica je izpeljevala mladiče ; lastovke se že izpeljujejo
3. prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa:   izpeljevati pravila, sklepe iz teorije, iz primerjalnega gradiva / izpeljevati matematične formule
4. knjiž.  razlagati razvojno pot česa:   znanstveniki so izpeljevali nastanek živali ; ime tega kraja se izpeljuje iz osebnega imena
5. jezikosl.  tvoriti (nove) besede iz podstave s priponami:   izpeljevati primernik iz osnovnika
6. star.  z vztrajnim spraševanjem poizvedovati:   izpeljevala ga je o sosedovem fantu ; iz otrok je skušala izpeljevati, kaj vse imajo doma;  prim. speljevati

izpeljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izpeljati:   izpeljiv načrt / ta rešitev ni izpeljiva

izpeljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost izpeljivega:   izpeljivost načrta

izpénjati   -am nedov. ( ẹ̑ )
jemati ven, odpenjati:   izpenjati vponko

izpéti 1   -pnèm dov. , izpél;  nam.  izpét  in  izpèt  ( ẹ́ ȅ )
vzeti ven, odpeti:   izpeti vrv

izpéti 2   -pôjem dov. , izpój izpójte  tudi  izpôj izpôjte; izpél  ( ẹ́ ó )
1. prenehati peti:   izpeti melodijo, pesem
// zapeti do konca:   izpeti arijo ; ko se ta kitica izpoje, se začne od začetka / izpeti pesem do konca
2. knjiž.  izraziti svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu:   v romancah je izpel svoje sanje ; v lesu je izpel svojo najlepšo umetnino ; umrl je, preden se je mogel izpeti
3. ekspr. reči , povedati :   ta vam bo izpel vse, kar ve
● 
nar.  čuk, petelin ga je izpel  po ljudskem verovanju  napovedal njegovo smrt

izpévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  izražati svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu:   v tem delu avtor izpeva svojo dušo

izpíhati   -am dov. , tudi  izpihájte;  tudi  izpihála  ( í )
1. s pihanjem spraviti iz česa:   izpihati kaj iz cevi / izpihati jajce / ekspr.  skoraj bi si izpihala pljuča, tako je hitela
2. ekspr.  s pihanjem izoblikovati, ustvariti:   izpihati ton iz piščali prim. spihati

izpihávati   -am nedov. ( ȃ )
s pihanjem spravljati iz česa:   izpihavati prah, smeti iz cevi
// s pihanjem spravljati iz ust, pljuč:   izpihavati sapo skozi nos / ekspr.  raketa izpihava goreče pline

izpíhniti   -em dov. ( í ȋ )
s pihanjem spraviti iz česa:   izpihniti vodo iz cevke
// s pihanjem spraviti iz ust, pljuč:   izpihniti cigaretni dim

izpihovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izpihovati:   izpihovanje cevi

izpihováti   -újem nedov. ( á ȗ )
s pihanjem spravljati iz česa:   izpihovati smeti
// s pihanjem spravljati iz ust, pljuč:   izpihovati tobakov dim

izpíjati   -am nedov. ( í )
star. piti :   počasi izpijati pivo / vročina nam izpija moči

izpíkčati   -am dov. ( ȋ )
tisk.  narediti pike namesto črk:   izpikčati kazalo

izpíliti   -im dov. ( í ȋ )
1. s pilo obdelati predmet:   izpiliti obroček / izpiliti zarezo
2. knjiž.  dati čemu bolj izdelano podobo:   drsalci so izpilili tehniko ; prevod bo treba še izpiliti prim. spiliti

izpíljenost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost izpiljenega:   izpiljenost obročka / knjiž.  jezikovna izpiljenost ; izpiljenost prevoda

izpípati   -am  tudi  -ljem  tudi  spípati -am  tudi  -ljem dov. ( ī ȋ nar.
1. izpuliti , izdreti :   izpipati zob ; izpipati s korenino vred / izpipati ptici perje  populiti
2. ekspr.  z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa:   izpipal je denar iz njega

izpirálec   -lca  [ ispirau̯ca in ispiralca m ( ȃ )
kdor kaj izpira:   izpiralec kotlov ; pometači in izpiralci / izpiralec zlata

izpirálen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za izpiranje:   izpiralna naprava ; dodati izpiralni vodi za pisano perilo nekoliko kisa
 
fot.  izpiralno korito ; teh.  izpiralno olje

izpiralíšče   -a s ( í )
mont. izpiralnica

izpirálnica   -e ž ( ȃ )
mont.  obrat za ločevanje koristnih rudnin ali premoga od jalovine z vodo:   delati v izpiralnici

izpirálnik   -a m ( ȃ )
med.  priprava za izpiranje nožnice ali za dovajanje čistilne tekočine v danko; irigator

izpirálo   -a s ( á )
teh.  sredstvo za izpiranje:   čistila in izpirala

izpíranje   tudi  spíranje -a s ( ī )
glagolnik od izpirati:   izpiranje perila ; izpiranje pod tekočo vodo / izpiranje ran ; čaj za izpiranje / izpiranje rodovitne zemlje / izpiranje rud ; pridobivanje zlata z izpiranjem / izpiranje nožnice, želodca

izpírati   -am  tudi  spírati -am nedov. ( ī )
1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti:   izpirati perilo ; izpirati z mlačno vodo ; prati in izpirati / izpirati rano z alkoholom ; izpirati usta
2. z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo:   izpirati blato z lopate ; izpirati kri z roke
3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati kaj drobnega:   nalivi izpirajo zemljo ; hudourniki izpirajo kamenje z gora / voda izpira jarke
4. mont.  v vodi ločevati koristne rudnine ali premog od jalovine:   izpirati zlato
♦ 
fot.  izpirati film  imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij ; med.  izpirati nožnico ; izpirati želodec  s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz želodca strupene ali odvečne snovi

izpírek   -rka m ( ȋ )
knjiž.  izprana snov:   izpirek se nabira v jarku
 
med.  izpirek iz želodca

izpís   -a m ( ȋ )
1. glagolnik od izpisati:   izpis neznanih besed / izpis iz šole
2. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta:   delati izpise ; povečati gradivo za slovar z izpisi iz časopisov in strokovne literature / delo pozna le po izpisih  povzetkih
● 
izpis iz rojstne matične knjige  izpisek iz rojstne matične knjige
♦ 
jezikosl.  popolni izpis besedila  pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi

izpísanost   -i ž ( í )
navadno v zvezi s pisava   ustaljena, individualna izoblikovanost:   izpisanost pisave

izpísati   in  izpisáti -píšem dov. , izpíšite  ( í á í )
1. namensko prepisati odlomke, podatke iz teksta:   izpisati metafore iz pesmi ; izpisati podatke iz matične knjige ; izpisati si neznane besede / izpisati knjigo
2. napisati vse črke v besedi:   v dokumentu je treba ime izpisati
// napisati s črkami:   izpisati število (z besedo)
3. napisati v celoti, do konca:   črke morate izpisati / izpisati stran, zvezek / po zidovih so izpisali parole proti korupciji  napisali
♦ 
adm.  izpisati samoglasnik  v stenografiji  označiti ga s posebnim znakom

izpísek   -ska m ( ȋ )
1. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta:   delati izpiske / dobesedni izpiski iz klasikov
2. navadno s prilastkom  dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa:   priskrbeti si za poroko vse izpiske / izpisek iz volilnega imenika ; izpisek iz mrliške matične knjige  dokument s podatki o smrti kake osebe ; izpisek iz poročne matične knjige  dokument s podatki o poroki kake osebe ; izpisek iz rojstne matične knjige  dokument s podatki o rojstvu kake osebe ; izpisek iz zemljiške knjige

izpísnica   -e ž ( ȋ )
potrdilo o prenehanju članstva v kaki organizaciji, društvu:   dati, dobiti izpisnico ; zaprosil je za izpisnico, da bi lahko prestopil v drug klub
♦ 
adm.  listina, s katero se navedeni neuporabni material zavrže, v knjigovodski evidenci pa izknjiži

izpisoválec   -lca  [ ispisovau̯ca m ( ȃ )
kdor izpisuje:   navodila za izpisovalce

izpisovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izpisovati:   izpisovanje iz arhivskih virov ; izpisovanje za zgodovinski slovar / izpisovanje kratic

izpisováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. namensko prepisovati odlomke, podatke iz teksta:   izpisovati neznane izraze iz članka ; izpisovati za slovar / izpisovati stare tekste
2. izpisati vse črke v besedi:   ne uporabljajte kratic, ampak besede izpisujte

izpít   -a m ( ȋ )
postopek, pri katerem se ugotavlja in vrednoti znanje, sposobnost kandidata:   delati, izdelati, napraviti, narediti, opraviti izpit ; prijaviti se k izpitu ; učiti se za izpit ; spraševati pri izpitu ; šol. žarg.  cepniti, pasti pri izpitu  ne opraviti ga ; pog.  profesor ga je vrgel pri izpitu  negativno ocenil ; že ima izpit iz matematike  ga je že opravil ; rok za izpit / diplomski, mojstrski, vozniški izpit ; pisni, ustni izpit ; izpit za strojevodjo ; izpit pred komisijo
 
šol.  delni izpit  ki obsega del snovi zaključnega izpita ; diferencialni  ali  dopolnilni izpit  ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole ; državni izpit  nekdaj  zaključni izpit na nekaterih visokih šolah ; popravni izpit  iz predmeta, v katerem je učenec ocenjen negativno ; preizkusni izpit  s katerim se ugotavlja znanje, potrebno za nadaljevanje študija na višji ali visoki šoli, navadno po prvem letniku ; razredni izpit  iz snovi, predpisane za en razred ; sprejemni izpit  za sprejem na določeno šolo ; strokovni izpit  s katerim se dokaže strokovna usposobljenost za določen poklic ; zaključni izpit  ob koncu šolanja ; zrelostni izpit  zaključni izpit na srednji šoli

izpitati   gl. spitati

izpíten   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izpit:   izpitna snov ; izpitno vprašanje / izpitni pogoji, predpisi / izpitna komisija
 
šol.  izpitni rok  rok za opravljanje izpitov ; jesenski, junijski, redni (izpitni) rok

izpíti   -píjem  tudi  spíti spíjem dov. ( í )
1. s pitjem zaužiti vso tekočino:   vina niso izpili, čeprav so ga plačali ; izpij, potem greva na pot ; pren.  izpiti ljubezen
// s pitjem zaužiti sploh:   izpiti požirek vina ; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast  z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga , na zdravje  z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje
2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine:   ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec ; pren., pesn.  žalost mu je izpila vse moči
 
izpiti kozarec na dušek, v dušku  ne da bi se vmes oddahnil
// knjiž. posušiti , izsušiti :   sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec
// ekspr. izčrpati , oslabiti :   delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica

izpítnik   -a m ( ȋ )
(izpitni) kandidat:   izpitniki so bili slabo pripravljeni

izpítost   -i ž ( ȋ )
ekspr. izčrpanost , oslabelost :   kljub izpitosti je bil privlačen

izpláčati   in  izplačáti -am  tudi  spláčati  in  splačáti -am dov. ( á á á )
1. plačati dolžno vsoto v celoti:   dolg je že izplačal ; posojilo bo izplačal v dveh letih / hiše še ne bo kmalu izplačal
2. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada:   izplačati dediščino, delež, zavarovalnino ; podporo so mu izplačali iz rezervnega sklada
// poravnati denarne obveznosti do koga:   ob prevzemu posestva je izplačal dediče ; izplačati delavce ; odpovedali so mu službo in ga izplačali
3. dati, izročiti določeno denarno vsoto:   izplačati znesek pod določenimi pogoji ; izplačati v devizah, gotovini / izplačati ček  dati, izročiti na čeku nakazano denarno vsoto
4. ekspr.  kaznovati, maščevati se:   predrzneže so izplačali ; izplačali so ga za vse, kar jim je prizadel / skakanje iz vozečega vlaka ga je hudo izplačalo ; to ga bo pošteno izplačalo

izplačeválec   -lca  [ isplačevau̯ca m ( ȃ )
kdor izplačuje:   dolžnosti izplačevalca / izplačevalec osebnih dohodkov

izplačevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izplačevati:   izplačevanje plač, pokojnin ; roki izplačevanja / izplačevanje delavcev

izplačeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati, poravnavati v denarju, kar komu pripada:   izplačevati osebne dohodke, doto, pokojnino
// poravnavati denarne obveznosti do koga:   izplačevati dediče, delavce
2. dajati, izročati določeno denarno vsoto:   blagajnik je izplačeval počasi, da se ne bi uštel

izplačílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izplačilo:   izplačilne obveznosti banke / izplačilni rok ; izplačilni seznam ; izplačilna blagajna  nekdaj  blagajna v večjem podjetju, ki samo izplačuje
 
fin.  izplačilni nalog ; izplačilna prepoved

izplačílo   -a s ( í )
1. izdaja, izročitev določene denarne vsote:   izplačilo nagrade / devizno izplačilo ; izplačilo v gotovini
 
fin.  nalog za izplačilo
2. kar se izplača:   dobiti majhno izplačilo ; mesečno izplačilo

izplačljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izplačati:   posojilo je izplačljivo v treh obrokih
 
fin.  izplačljiva menica

izplačljívost   -i ž ( í )
lastnost izplačljivega:   razpravljati o izplačljivosti zahtevane vsote / povečanje izplačljivosti v gospodarstvu  likvidnosti, plačilne sposobnosti

izplačnína   -e ž ( ī )
ptt  pristojbina za izplačevanje:

izplahníti   in  izpláhniti -em  in  splahníti  in  spláhniti -em dov. ( ī á )
nar. izplakniti :   posodo je treba umiti in izplahniti ; izplahniti s čisto vodo / izplahniti usta;  prim. splahniti

izplahováti   -újem  tudi  splahováti -újem nedov. ( á ȗ )
nar. izplakovati :   izplahovati perilo ; izplahovati z mrzlo vodo;  prim. splahovati

izplàk   tudi  splàk -áka m ( ȁ á )
glagolnik od izplakniti:   izplak posode / stranišče na izplak

izpláka   -e ž ( ȃ )
voda, ki ostane po izplakovanju:   ko je perilo izplaknila, je izplako zlila v kanal / tovarniške izplake  odplake ; izplake iz bolnišnice
♦ 
mont.  voda, pomešana z bentonitom, ki se uporablja pri vrtanju

izplákati   -am  in  -pláčem dov. ( ā )
star. izjokati :   izplakati bolečino, gorje / ko se je izplakal, mu je bilo lažje pri srcu

izplakníti   in  izplákniti -em  in  splakníti  in  splákniti -em dov. ( ī á )
1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti:   izplakniti perilo ; umiti in izplakniti posodo ; izplakniti v mrzli vodi
2. z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja:   kozarci so čisti, samo izplakni jih / izplakniti usta ; z vodo si izplakniti obraz
 
ekspr.  izplakniti si grlo  kaj popiti
3. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo:   izplakniti prah z obraza ; pren., ekspr.  izplakniti si jezo z vinom

izplakoválen   tudi  splakoválen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za izplakovanje:   izplakovalna priprava / izplakovalna voda ; izplakovalno korito

izplakoválnik   tudi  splakoválnik -a m ( ȃ )
priprava za izplakovanje:   umivati v izplakovalniku

izplakovánje   tudi  splakovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od izplakovati:   izplakovanje perila, posode ; izplakovanje z vodo / posoda za izplakovanje / izplakovanje ust
 
avt.  izplakovanje dvotaktnega motorja  odstranjevanje izpušnih plinov s svežo zmesjo goriva in zraka

izplakováti   -újem  in  splakováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti:   umivati in izplakovati ; izplakovati perilo ; izplakovati posodo v čisti vodi
2. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja:   izplakovati kozarce pred uporabo / izplakovati oči s kamiličnim čajem ; izplakovati si usta
3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj drobnega:   dež izplakuje smeti v jaške / izplakovati si prah z obraza / morje izplakuje breg

izplamenévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  izgubljati močen sijaj, svetlobo:   zarja izplameneva

izplapoláti   -ám dov. ( á ȃ )
knjiž.  prenehati plapolati:   plamen je izplapolal ; pren.  požar strasti je izplapolal

izpláti   -póljem  tudi  spláti spóljem dov. , izpôlji izpoljíte  tudi  spôlji spoljíte; izplál  in  izplàl  tudi  splál  in  splàl  ( á ọ́ )
1. s sunkovitim zajemanjem spraviti vodo iz česa:   izplati vodo iz čolna / izplati čoln
2. agr.  odstraniti pleve s sunkovitimi premiki posode:   pšenico bo treba še izplati
3. zastar. izplakniti , izprati :   izplati posodo / voda je izplala rodovitno zemljo

izplàv   in  izpláv -áva m ( ȁ á; ȃ )
navt.  dvig izpod vode na površino:   izplav podmornice

izplávati   -am dov. ( ȃ )
1. s plavanjem priti iz česa:   izplavati iz deroče vode, vrtinca / ladja izplava iz pristanišča  izpluje / ekspr.  sonce je izplavalo izza oblaka
// ekspr.  s prizadevnostjo, vztrajnostjo priti iz neprijetnega, zapletenega položaja:   nekaj časa je bilo hudo, potem smo pa izplavali ; izplavati iz revščine ; publ.  naš film je izplaval iz amaterizma / izplavati iz dolgov  plačati, poravnati dolgove
2. priti na površino tekočine:   za trenutek je potonil in spet izplaval ; podmornica je preplula pot okoli sveta, ne da bi izplavala ; potapljači so izplavali daleč od obale;  prim. splavati

izpláven   -vna -o  ( ȃ )
pridevnik od izplav:   izplavna hitrost podmornice

izplaviti   ipd. gl. splaviti 2 ipd.

izplazíti   in  izpláziti -im,  in  izpláziti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
knjiž., navadno v zvezi z jezik   potisniti iz ust:   bolnik je izplazil jezik, ki je bil ves bel

izplazíti se   in  izpláziti se -im se,  in  izpláziti se -im se  tudi  splazíti se  in  spláziti se -im se,  in  spláziti se -im se dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
plazeč se priti iz česa:   izplaziti se izpod omare
// neslišno, neopazno oditi iz česa:   po prstih se izplaziti;  prim. splaziti se

izplazljív   -a -o prid. ( ī í )
biol., navadno v zvezi izplazljiv jezik   jezik, ki se da potisniti iz ust:   žabe lovijo žuželke z izplazljivim jezikom

izplèn   in  izplén -éna m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
publ. izkoristek :   v železarni so povečali izplen ; akcija za doseganje višjega izplena

izpleníti   in  izpléniti -im dov. ( ī ẹ́ )
knjiž. izropati :   izpleniti trgovino

izplésati   in  izplesáti -pléšem  in  splésati  in  splesáti spléšem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
s plesanjem poškodovati, izrabiti:   izplesati čevlje

izplêsti se   -plêtem se dov. , izplêtel se  in  izplétel se izplêtla se,  stil.  izplèl se izplêla se  ( é )
s težavo priti iz česa ovirajočega:   končno se je izpletel iz srobota

izpléti   -plévem dov. , tudi  izplevíte; izplél  ( ẹ́ )
1. s pletjem odstraniti:   izpleti plevel iz pšenice / izpleti grede  opleti / izpleti s koreninami vred  izpuliti, izruvati
2. ekspr.  s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa:   izplel mu je denar ; izpleli so iz njega vse, kar je imel

izplézati   -am dov. ( ẹ̑ )
alp.  plezaje priti iz česa:   po dveh dneh so alpinisti izplezali / izplezati na vrh

izpljúnek   -nka m ( ȗ )
kar se izpljune:   krvav izpljunek ; preiskava izpljunka

izpljúniti   -em dov. ( ú ȗ )
izvreči iz ust:   izpljuniti kri, slino ; izpljuniti prežvečeni košček mesa ; izpljuniti skozi zobe

izpljúskati   -am dov. ( ȗ )
s hitrim premikanjem posode spraviti tekočino iz nje:   izpljuskati vodo iz soda

izpljúsniti   -em dov. ( ú ȗ )
s hitrim premikom posode spraviti tekočino iz nje:   izpljusniti čaj iz skodelice

izpljúvati   -am  in  -pljújem  in  izpljuváti -pljúvam  in  -pljújem dov. , izpljuvál  in  izpljúval  ( ú; á ú )
izmetati iz ust:   izpljuvati kri ; odkašljal se je in izpljuval slino ; pren., ekspr.  ljudstvo je izpljuvalo iz svoje srede izdajalce

izpljúvek   -vka m ( ȗ )
izpljunek :   krvavkast izpljuvek

izplúti   -plôvem  in  -plújem dov. , tudi  izplovíte  ( ú ó, ú )
s plutjem priti iz česa:   ladja izplove iz pristanišča ; srečno so izpluli iz tajfuna ; ob mraku smo izpluli skozi ožino na široko morje

izplútje   -a s ( ȗ )
glagolnik od izpluti:   izplutje ladje ; opravili so vsa dela, potrebna za izplutje

izplúžiti   -im dov. ( ú ȗ )
šport.  narediti plug:   smučar na koncu vožnje izpluži / izplužiti smuči;  prim. splužiti

izpod   tudi  spod predl. , z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim:   lasje se mu usipajo izpod klobuka ; potegniti pismo izpod knjige ; prilesti izpod postelje ; stopiti izpod šotora / prišel je izpod Gorjancev / luč visi izpod stropa ; pren.  osvoboditi se izpod okupatorja
 
gleda ga izpod čela  grdo, jezno ; pogledoval ga je izpod čela  plašno, skrivaj ; ekspr.  otroci, spravite se mi izpod nog  umaknite se, pojdite proč
// publ.  za izražanje položaja pod čim; pod 2 proizvodnja je ostala izpod plana
2. publ.  za izražanje nedosežene mere; pod 2 mladini izpod osemnajstih let vstop prepovedan ; kupovati blago izpod vrednosti

izpod...   ali  izpod...  in  spod...  ali  izpod...  tudi  spod...  predpona
1. v glagolskih sestavljenkah  za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim:   izpodbiti, izpodkopati, izpodžagati
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora  za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:   izpodjeda, izpodkop
3. v imenskih sestavljenkah  za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:   izpodneben, izpodnebnik;  prim. spod...

izpodbíjanje   in  spodbíjanje -a s ( í )
glagolnik od izpodbijati:   izpodbijanje železniških pragov / izpodbijanje dokazov, odločbe ; izpodbijanje slovenstva

izpodbíjati   -am  in  spodbíjati -am nedov. ( í )
1. z udarjanjem, tolčenjem odstranjevati izpod česa:   izpodbijati železniške pragove
2. prizadevati si zanikati, ovreči:   izpodbijati dokaze ; izpodbijati pravico do svobodnega odločanja ; izpodbijati zasluge za kaj
// pravn.  dokazovati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa:   izpodbijati avtentičnost pisma, upravičenost izplačila, veljavnost pogodbe / izpodbijati odločbo s tožbo

izpodbíten   -tna -o prid. ( ī )
ki se da izpodbiti:   izpodbitni dokazi / izdelki so izpodbitne vrednosti

izpodbíti   -bíjem  in  spodbíti -bíjem dov. , izpodbìl  in  spodbìl  ( í ȋ )
1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa:   izpodbiti podstavek ; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko ; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil ; pren., ekspr.  izpodbiti temelje državi
2. zanikati , ovreči :   izpodbiti dokaz, trditev ; tega dejstva ni mogoče izpodbiti
// pravn.  dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa:   izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika

izpodbójen   -jna -o prid. ( ọ̑ pravn.
1. ki se da izpodbiti:   izpodbojna odločba, pogodba
2. s katerim se izpodbija:   izpodbojni zahtevek ; izpodbojna tožba

izpodbójnost   -i ž ( ọ̑ )
pravn.  lastnost, značilnost izpodbojnega:   izpodbojnost odločbe

izpodbosti   ipd. gl. spodbosti ipd.

izpodbuditi   ipd. gl. spodbuditi ipd.

izpodglódati   -am  tudi  -glójem  tudi  izpodglôdati -am  tudi  spodglódati -am  tudi  -glójem  tudi  spodglôdati -am dov. , izpodglódaj izpodglódajte  tudi  izpodglóji izpodglójite  tudi  izpodglôdaj izpodglôdajte  tudi  izpodglodájte  tudi  spodglódaj spodglódajte  tudi  spodglóji spodglójite  tudi  spodglôdaj spodglôdajte  tudi  spodglodájte;  tudi  izpodglodála  tudi  spodglodála  ( ọ̑; ó )
z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti:   miš izpodgloda korenine ; izpodglodati drevo / vlaga je izpodglodala barako

izpodgrísti   -grízem  tudi  spodgrísti -grízem dov. ( í )
z grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti:   rovka izpodgrize korenine ; termiti lahko izpodgrizejo stavbo

izpodjéda   tudi  spodjéda -e ž ( ẹ̑ )
kraj, prostor, ki nastane zaradi izpodjedanja zemlje:   te živalce se skrivajo v tolmunih in izpodjedah ; skalne izpodjede

izpodjédanje   tudi  spodjédanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izpodjedati:   izpodjedanje korenin / izpodjedanje zemlje / izpodjedanje ugleda

izpodjédati   -am  tudi  spodjédati -am nedov. ( ẹ́ )
1. z jedenjem, grizenjem od spodaj delati škodo, uničevati:   črv izpodjeda korenine
 
ekspr.  delo v rudniku mu izpodjeda zdravje  kvari, uničuje
2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstranjevati:   voda izpodjeda breg
3. ekspr.  s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati komu škodo:   v službi ga izpodjedajo ; izpodjedati drug drugega / izpodjedati komu ugled

izpodjésti   -jém  tudi  spodjésti -jém dov. , 2. mn.  izpodjéste  tudi  spodjéste,  3. mn.  izpodjedó  tudi  izpodjêjo  tudi  spodjedó  tudi  spodjêjo; izpodjêj  in  izpodjèj izpodjêjte  tudi  spodjêj  in  spodjèj spodjêjte; izpodjédel izpodjédla  tudi  spodjédel spodjédla,  stil.  izpodjèl izpodjéla  tudi  spodjèl spodjéla  ( ẹ́ )
1. z jedenjem, grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti:   črv izpodje korenine
 
ekspr.  internacija mu je izpodjedla življenjske moči  pokvarila, uničila
2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstraniti zemljo:   voda je izpodjedla breg
3. ekspr.  s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo:   izpodjedel ga je v službi / izpodjesti komu čast, ugled

izpodkápati   -am  tudi  spodkápati -am nedov. ( ȃ )
nar. izpodkopavati :   izpodkapati temelje / izpodkapati zaupanje

izpodkòp   tudi  spodkòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
kar nastane z izpodkopavanjem:   izpodkop je zadosti širok in globok

izpodkopáti   -kópljem  tudi  -ám  in  spodkopáti -kópljem  tudi  -ám dov. , izpodkôplji izpodkopljíte  tudi  izpodkôpaj izpodkopájte  in  spodkôplji spodkopljíte  tudi  spodkôpaj spodkopájte; izpodkôpal  in  spodkôpal  ( á ọ́, ȃ )
1. s kopanjem od spodaj poškodovati, uničiti:   izpodkopati drevo, hišo / hudournik je izpodkopal skalo ; pren., ekspr.  izpodkopati temelje družbe
 
ekspr.  pomanjkanje mu je izpodkopalo zdravje  pokvarilo, uničilo
2. ekspr.  s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa:   izpodkopati avtoriteto oblasti ; medsebojni spori so izpodkopali organizacijo ; izpodkopati zaupanje v kaj / v službi so ga izpodkopali

izpodkopávanje   tudi  spodkopávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od izpodkopavati:   hudourniško izpodkopavanje ; izpodkopavanje temeljev / izpodkopavanje avtoritete, ugleda ; izpodkopavanje državne ureditve

izpodkopávati   -am  tudi  spodkopávati -am nedov. ( ȃ )
1. s kopanjem od spodaj kvariti, uničevati:   izpodkopavati drevje, temelje hiše / voda izpodkopava bregove ; pren., ekspr.  izpodkopavati temelje države
 
ekspr.  nočno delo mu izpodkopava zdravje  kvari, uničuje
2. ekspr.  s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa:   izpodkopavati komu avtoriteto, ugled ; izpodkopavati oblast ; izpodkopavati vero v resnico

izpodkopováti   -újem  tudi  spodkopováti -újem nedov. ( á ȗ )
izpodkopavati :   izpodkopovati korenine / delo v cinkarni mu izpodkopuje zdravje / izpodkopovati zaupanje ljudi

izpodkrepeliti   gl. spodkrepeliti

izpodlésti   -lézem  tudi  spodlésti -lézem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z lezenjem pod čim priti na drugo stran:   izpodlesti plot
2. ekspr.  zahrbtno, zvijačno spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti:   prijatelj ga je izpodlezel pri dekletu ; izpodlesti koga v službi

izpodleteti   ipd. gl. spodleteti ipd.

izpodlezoválec   in  spodlezoválec -lca  [ ispodlezovau̯ca tudi ispodlezovalca; spodlezovau̯ca tudi spodlezovalca m ( ȃ )
ekspr.  kdor zahrbtno, zvijačno spravlja koga z določenega mesta, položaja, da ga sam zasede:   izpodlezovalci prežijo na tvoje mesto

izpodmakniti   ipd. gl. spodmakniti ipd.

izpodmleti   ipd. gl. spodmleti ipd.

izpodnášanje   in  spodnášanje -a s ( ȃ )
glagolnik od izpodnašati:   izpodnašanje brega / medsebojno izpodnašanje

izpodnášati   -am  in  spodnášati -am nedov. ( ȃ )
1. s potegom, sunkom odstranjevati izpod česa:   izpodnašati podstavke / sošolci so mu radi izpodnašali stol
2. s silo, močjo preprečevati normalno premikanje nog:   burja ga izpodnaša ; voda jih je začela izpodnašati / brezoseb.  na melišču jih je izpodnašalo
// v zvezi z noga   s podstavljanjem noge povzročati, da se kdo spotakne, pade:   fantje so mu izpodnašali noge
3. s trajnim, hitrim tokom odstranjevati:   voda izpodnaša breg / brezoseb.  hišo je začelo izpodnašati
4. ekspr.  preprečevati obstoj, delovanje:   njegovi nasprotniki ga izpodnašajo ; demokratska stranka izpodnaša republikansko / negotovost ga izpodnaša
● 
ekspr.  izpodnašati komu tla  povzročati, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročati, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja

izpodnében   tudi  spodnében -bna -o prid. ( ẹ̑ )
ki pride, pade izpod neba:   izpodnebna voda / rastline kljub pogosti izpodnebni moči slabo uspevajo
 
min.  izpodnebno železo  meteorsko železo

izpodnébnik   -a m ( ẹ̑ )
petr.  zlasti iz železa sestavljena gmota, ki pade iz vesolja na zemljo; meteorit

izpodnêsti   -nêsem  in  spodnêsti -nêsem dov. , izpodnésel izpodnêsla  in  spodnésel spodnêsla; izpodnesèn  tudi  izpodnešèn  in  spodnesèn  tudi  spodnešèn  ( é )
1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa:   izpodnesti desko ; izpodnesti podstavek / izpodnesel mu je oporo, na katero se je naslanjal
// v zvezi s stol   s hitrim potegom, sunkom odstraniti stol izpod sedečega, da ta lahko pade:   izpodnesli so mu stol
2. s silo, močjo preprečiti normalno premikanje nog:   val jih je izpodnesel ; voda mu je izpodnesla noge / brezoseb.  na poledeneli cesti ga je izpodneslo / pri prehitevanju je motoristu izpodneslo zadnje kolo
// v zvezi z noga   s podstavitvijo noge povzročiti, da se kdo spotakne, pade:   izpodnesel mu je nogo ; padel je, kakor bi mu kdo izpodnesel noge
3. s trajnim, hitrim tokom odstraniti:   voda je izpodnesla breg
4. ekspr.  preprečiti obstoj, delovanje:   izpodnesti svojega tekmeca / na vse načine so se trudili, da bi izpodnesli vstajo
● 
ekspr.  enega so izpodnesli, drugi pa je zbežal  ustrelili ; ekspr.  hipotezo bo treba podpreti ali pa izpodnesti  zanikati, ovreči ; ekspr.  izpodnesli so mu stolček  povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju ; ekspr.  izpodnesti komu tla  povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja ; ekspr.  vse življenje je bil pošten, zdaj pa ga je izpodneslo  je naredil moralni prekršek

izpodrasti   ipd. gl. spodrasti ipd.

izpodrecati   ipd. gl. spodrecati ipd.

izpodrépiti   -im  tudi  spodrépiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nagnati, spoditi koga, tako da se za njim kaj vrže:   izpodrepiti psa s krepelcem / ekspr.:  naj le pride, ga bom že izpodrepil ; ne hodi tja, te bodo domači fantje izpodrepili / nar. gorenjsko  dekle ga je izpodrepilo
● 
nar. gorenjsko  ti me že ne boš učil, ga je izpodrepil fant  zavrnil ; nar. gorenjsko  izpodrepiti koga pri dekletu  izpodriniti
♦ 
vet.  izpodrepiti konja  z zavezanjem, zavozlanjem skrajšati mu rep

izpodrézati   -réžem  in  spodrézati -réžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z rezanjem od spodaj poškodovati, uničiti:   izpodrezati korenine, steblo ; padel je, kot bi mu noge izpodrezal / izpodrezati podpore pri mostu ; pren., ekspr.  izpodrezati korenine birokratizmu
// z rezanjem skrajšati:   izpodrezati kokošim peruti
2. ekspr.  s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa:   izpodrezati akcijo sovražniku ; izpodrezati trgovino s sosednjo državo
♦ 
čeb.  izpodrezati matičnike  odstraniti jih in s tem preprečiti rojenje ; izpodrezati satje  z odstranitvijo dela satja povečati prostor v panju ; med.  izpodrezati (otroku) prirasli jezik  zarezati v sluznično gubo ; obrt.  izpodrezati rokavni izrez  z rezanjem na spodnjem delu narediti ga večjega

izpodrezávati   -am  in  spodrezávati -am nedov. ( ȃ )
izpodrezovati :   izpodrezavati korenine ; izpodrezavati z nožem

izpodrezovánje   in  spodrezovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od izpodrezovati:   izpodrezovanje korenin

izpodrezováti   -újem  in  spodrezováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z rezanjem od spodaj kvariti, uničevati:   izpodrezovati korenine ; izpodrezovati osat ; pren., ekspr.  izpodrezovati korenine družine
 
čeb.  izpodrezovati satje  z odstranjevanjem dela satja povečevati prostor v panju
2. ekspr.  s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa:   izpodrezovati možnosti za razvoj ; z neobjektivnim poročanjem izpodrezovati znanstveno delo

izpodríniti   -em  in  spodríniti -em dov. ( í ȋ )
1. s svojo težo, prostornino odstraniti kaj in zavzeti isti prostor:   para izpodrine zrak ; ladja izpodrine 15.000 ton vode / izpodriniti koga s sedeža
2. nav. ekspr.  s silo, z zvijačo spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti:   mladi ljudje so hoteli izpodriniti starejše ; izpodrinil ga je pri dekletu ; v službi so ga izpodrinili
3. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi:   avtomobili so izpodrinili poštne vozove ; slovenščina je izpodrinila nemški jezik iz uradov

izpodríti   -ríjem  in  spodríti -ríjem dov. , izpodríl  in  izpodrìl  in  spodríl  in  spodrìl  ( í ȋ )
1. z ritjem narediti odprtino, rov pod čim:   divji prašiči so izpodrili pot
2. z ritjem poškodovati, uničiti:   krt je izpodril sadiko

izpodrív   in  spodrív -a m ( ȋ )
navt.  teža vode, ki jo izpodrine ladja:   izpodriv ladje je 15.000 ton

izpodrívanje   in  spodrívanje -a s ( í )
glagolnik od izpodrivati:   izpodrivanje vode / izpodrivanje maternega jezika v takratnih šolah

izpodrívati   -am  in  spodrívati -am nedov. ( í )
1. s svojo težo, prostornino odstranjevati kaj in zavzemati isti prostor:   ladja izpodriva vodo / klor izpodriva brom iz spojin
2. nav. ekspr.  s silo, z zvijačo spravljati koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasedati:   izpodriva ga pri dekletu ; v službi ga izpodrivajo / plevel izpodriva kulturne rastline ; velika podjetja so začela izpodrivati manjša
3. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi:   novi stroji izpodrivajo stare ; uvoženo blago izpodriva domače / nova doživetja izpodrivajo spomine

izpodsékati   -am  in  spodsékati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
s sekanjem od spodaj poškodovati, uničiti:   izpodsekati deblo, korenine ; padel je, kakor bi ga kdo izpodsekal / pri oranju izpodsekati osat ; pren., ekspr.  izpodsekati korenine birokratizma

izpodsekávati   -am  in  spodsekávati -am nedov. ( ȃ )
s sekanjem od spodaj kvariti, uničevati:   izpodsekavati drevje ; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge

izpodvezati   gl. spodvezati

izpodvréti   -vrèm dov. , izpodvŕl  ( ẹ́ ȅ star.
1. izpodnesti :   s palico mu hoče izpodvreti nogo
2. preprečiti , onemogočiti :   treba je izpodvreti nevarnost

izpodvŕtati   -am dov. ( )
z vrtanjem narediti odprtino, rov pod čim:   izpodvrtati hrib

izpodžágati   -am  in  spodžágati -am dov. ( ȃ )
z žaganjem od spodaj poškodovati, uničiti:   izpodžagati deblo, drevo
 
ekspr.  izpodžagali so ga  povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju

izpodžírati   -am  in  spodžírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. z glodanjem od spodaj delati škodo, uničevati:   črvi izpodžirajo korenine
2. slabš.  s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati škodo:   izpodžirati drug drugega

izpodžréti   -žrèm  in  spodžréti -žrèm dov. , izpodžŕl  in  spodžŕl  ( ẹ́ ȅ )
1. z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti:   črvi so izpodžrli korenine
 
ekspr.  skrbi so mu izpodžrle živce  pokvarile, uničile
2. slabš.  s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo:   izpodžrli so ji dom

izpogájati   -am dov. ( ȃ )
s pogajanjem priti do česa:   izpogajati visoke tantieme ; izpogajati znižanje članarine

izpójati se   -am se  tudi  spójati se -am se dov. ( ọ́ )
izgoniti se:   krava se je izpojala

izpolnítelj   tudi  spolnítelj -a  [ ispou̯nitelj; spou̯nitelj m ( ȋ )
kdor kaj izpolni:   izpolnitelj dolžnosti, obveznosti / stroj je samo izpolnitelj človekove volje

izpolnítev   tudi  spolnítev -tve  [ ispou̯nitəu̯; spou̯nitəu̯ ž ( ȋ )
glagolnik od izpolniti:   doživel je izpolnitev življenjskih idealov ; izpolnitev vseh želj / izpolnitev dolžnosti, obveznosti, pogodbe, predpisov / izpolnitev načrta / izpolnitev formularja, vprašalne pole

izpolníti   in  izpôlniti -im  tudi  spolníti  in  spôlniti -im  [ ispou̯niti; spou̯niti dov. ( ī ó )
1. napraviti, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo:   on zmeraj obljublja, pa nikoli nič ne izpolni / svoje grožnje ni izpolnil ; izpolniti besedo, obljubo / izpolniti komu prošnjo  ugodno rešiti ; to željo ti lahko izpolnim ; želja se ji ni izpolnila
// napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo:   izpolniti dolžnost, povelje, ukaz ; izpolniti očetovo voljo / izpolniti normo / stoodstotno izpolniti načrt  uresničiti, izvesti, izpeljati / armada je častno izpolnila težavno nalogo  opravila / vseh naročil ne morem izpolniti v tako kratkem roku
 
publ.  kandidat ni izpolnil vseh pogojev  ni imel kvalitet, ki se zahtevajo, pričakujejo ; publ.  kongres je izpolnil vsa pričakovanja  uspeh kongresa je bil zelo velik
 
šol.  izpolniti šolsko obveznost  končati devet let šolanja v osnovni šoli
2. vpisati zahtevane podatke, navadno na določena mesta:   izpolniti prijavnico / izpolniti obrazec v treh izvodih ; izpolniti položnico s tiskanimi črkami, pisalnim strojem / izpolniti rubriko
3. napraviti, da prostor ni več prazen:   prazno steno je izpolnil s knjižnimi policami / nova knjiga bo izpolnila vrzel v umetnostni publicistiki / izpolniti izpraznjeno delovno mesto  zasesti ga ; pren.  samo delo in glasba ne moreta izpolniti življenja
4. živeti do določene dobe:   pesnik je izpolnil šestdeset let

izpolnítven   tudi  spolnítven -a -o  [ ispou̯nitven; spou̯nitven prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izpolnitev:   izpolnitvene dolžnosti, obveznosti
♦ 
pravn.  izpolnitveni čas  čas, v katerem se mora obveznost izpolniti ; izpolnitveni kraj  kraj, v katerem se mora obveznost izpolniti ; izpolnitvena tožba

izpôlnjenje   tudi  spôlnjenje -a  [ ispou̯njenje; spou̯njenje s ( ó )
glagolnik od izpolniti:   izpolnjenje želj / izpolnjenje dolžnosti / izpolnjenje načrta

izpôlnjenost   -i  [ ispou̯njenost ž ( ȏ )
lastnost, značilnost izpolnjenega:   izpolnjenost prostora / izpolnjenost življenja

izpolnjeválec   tudi  spolnjeválec -lca  [ ispou̯njevau̯ca tudi ispou̯njevalca; spou̯njevau̯ca tudi spou̯njevalca m ( ȃ )
kdor kaj izpolnjuje:   izpolnjevalec naročil, obveznosti, ukazov ; ekspr.  bil je slep izpolnjevalec volje drugih / izpolnjevalec zamisli in načrtov

izpolnjeválka   tudi  spolnjeválka -e  [ ispou̯njevau̯ka tudi ispou̯njevalka; spou̯njevau̯ka tudi spou̯njevalka ž ( ȃ )
ženska, ki kaj izpolnjuje:   izpolnjevalka nalog, želja

izpolnjevánje   tudi  spolnjevánje -a  [ ispou̯njevanje; spou̯njevanje s ( ȃ )
glagolnik od izpolnjevati:   izpolnjevanje dolžnosti, obveznosti, predpisov ; izpolnjevanje povelj, ukazov ; usposobiti delavce za izpolnjevanje nalog / izpolnjevanje letnega načrta / izpolnjevanje formularjev

izpolnjevánka   -e  [ ispou̯njevanka ž ( á )
uganka, pri kateri se besede vpisujejo v zastavljeni lik vodoravno, tako da črke, zlogi na označenih poljih dajo končno rešitev:   rešiti izpolnjevanko

izpolnjeváti   -újem  tudi  spolnjeváti -újem  [ ispou̯njevati; spou̯njevati nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo:   izpolnjevati obljube ; njegove besede so se začele izpolnjevati / star.  božja volja se izpolnjuje nad njim
// delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo:   izpolnjevati dolžnosti ; izpolnjevati ukaze / izpolnjevati normo / izpolnjevati naloge  opravljati
 
publ.  kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa  imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo
2. vpisovati zahtevane podatke, navadno na določena mesta:   izpolnjevati formularje, anketne liste / izpolnjevati obrazce s tiskanimi črkami / izpolnjevati rubrike v prijavnici / izpolnjevati volilne listke
3. delati, da prostor ni več prazen:   stike kamnov v zidu izpolnjuje samo zemlja / to pohištvo lepo izpolnjuje prostor ; pren.  šport in glasba izpolnjujeta njegov prosti čas

izpolnjív   -a -o  [ ispou̯njiv- prid. ( ī í )
ki se da izpolniti; izpolnljiv :   izpolnjiva obljuba

izpolnjívost   -i  [ ispou̯njivost ž ( í )
dejstvo, da je kaj izpolnljivo; izpolnljivost :   izpolnjivost naloge

izpolnljív   -a -o  [ ispou̯nljiv- prid. ( ī í )
ki se da izpolniti:   izpolnljive želje / izpolnljiv načrt ; ti pogoji so težko izpolnljivi

izpolnljívost   -i  [ ispou̯nljivost ž ( í )
dejstvo, da je kaj izpolnljivo:   izpolnljivost načrta / izpolnljivost obveznosti

izpopolnílo   in  spopolnílo -a  [ ispopou̯nilo; spopou̯nilo s ( í )
kar kaj izpopolni, izpopolnjuje:   močna krmila so izvrstno izpopolnilo za suho krmo ; članki so izpopolnilo njegove razprave / znanje je potrebno izpopolnila  izpopolnitve

izpopolnítev   tudi  spopolnítev -tve  [ ispopou̯nitəu̯; spopou̯nitəu̯ ž ( ȋ )
glagolnik od izpopolniti:   izpopolnitev delovnega postopka / skrbeti za strokovno izpopolnitev delavcev ; izpopolnitev znanja / prizadeval si je za izpopolnitev samega sebe / razpis delovnega mesta velja do izpopolnitve  zasedbe
// kar je izpopolnjeno:   uvesti tehnične izpopolnitve

izpopolníti   in  izpopôlniti -im  tudi  spopolníti  in  spopôlniti -im  [ ispopou̯niti; spopou̯niti dov. ( ī ó )
1. narediti kaj bolj popolno, dovršeno:   izpopolniti izdelke ; izpopolniti delovni postopek ; izpopolniti stroj ; ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili / z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila / izpopolniti izbiro  povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo
2. dodati manjkajoče, nadomestiti:   izpopolniti zalogo / z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki
3. z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje:   izpopolniti znanje na seminarju ; strokovno izpopolniti kadre ; izpopolniti se v glasbi, stroki ; izpopolnil se je na praksi v tujini

izpopolnítven   tudi  spopolnítven -a -o  [ ispopou̯nitven; spopou̯nitven prid. ( ȋ )
s katerim se izpopolni:   udeležiti se izpopolnitvenega seminarja ; izpopolnitveni tečaj za gostince

izpopôlnjenje   tudi  spopôlnjenje -a  [ ispopou̯njenje; spopou̯njenje s ( ó )
glagolnik od izpopolniti:   izpopolnjenje znanja / prizadeval si je za izpopolnjenje samega sebe

izpopôlnjenost   tudi  spopôlnjenost -i  [ ispopou̯njenost; spopou̯njenost ž ( ó )
lastnost, značilnost izpopolnjenega:   tehnična izpopolnjenost stroja

izpopolnjeválec   tudi  spopolnjeválec -lca  [ ispopou̯njevau̯ca tudi ispopou̯njevalca; spopou̯njevau̯ca tudi spopou̯njevalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor kaj izpopolnjuje:   sin je izpopolnjevalec in nadaljevalec očetovega dela

izpopolnjeválen   tudi  spopolnjeválen -lna -o  [ ispopou̯njevalən; spopou̯njevalən prid. ( ȃ )
s katerim se izpopolnjuje:   organizirali so izpopolnjevalni tečaj za gostince

izpopolnjevánje   tudi  spopolnjevánje -a  [ ispopou̯njevanje; spopou̯njevanje s ( ȃ )
glagolnik od izpopolnjevati:   širjenje in izpopolnjevanje obrata ; izpopolnjevanje proizvodnje z novimi izdelki / strokovno, tehnično izpopolnjevanje ; biti na študijskem izpopolnjevanju v tujini ; tečaj za izpopolnjevanje predmetnih učiteljev / moralno izpopolnjevanje ljudi ; izpopolnjevanje samega sebe

izpopolnjeváti   -újem  tudi  spopolnjeváti -újem  [ ispopou̯njevati; spopou̯njevati nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj bolj popolno, dovršeno:   izpopolnjevati izdelke ; širiti in izpopolnjevati obrat ; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo ; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval
2. dodajati manjkajoče, nadomeščati:   izpopolnjevati zaloge / moštvo izpopolnjujejo z okrepitvami
3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje:   izpopolnjevati znanje ; izpopolnjevati se v pisanju ; strokovno se izpopolnjevati

izpopolnjív   -a -o  [ ispopou̯njiv- prid. ( ī í )
ki se da izpopolniti; izpopolnljiv :   izdelki so izpopolnjivi

izpopolnljív   -a -o  [ ispopou̯nljiv- prid. ( ī í )
ki se da izpopolniti:   ti stroji so še izpopolnljivi

izpòr   -ôra m ( ȍ ó )
izprtje :   izpor delavcev

izposlováti   -újem dov. ( á ȗ )
s posredovanjem, svojim vplivom doseči, da kdo kaj dobi:   stric mu je izposloval službo v banki ; kmetom so izposlovali kredite za preusmeritev kmetij ; na občini mu je izposloval dovoljenje ; izposloval si je daljši dopust

izposódba   -e ž ( ọ̑ )
knjiž. izposoja , izposoditev

izposodítev   tudi  sposodítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izposoditi:   izposoditev denarja
// kar je izposojeno:   raziskovati izposoditve v jeziku

izposodíti   in  izposóditi -im  in  sposodíti  in  sposóditi -im dov. ( ī ọ̑ )
dati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina:   izposoditi avtomobil ; izposoditi knjigo

izposodník   -a m ( í )
pravn.  kdor si kaj izposodi:

izposója   -e ž ( ọ̑ )
glagolnik od izposoditi ali izposojati:   izposoja knjig se je v tem letu povečala ; izposoja narodnih noš za prireditev / izposoja na dom / po dvajsetih izposojah je bila knjiga že zelo poškodovana

izposójanje   in  sposójanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od izposojati:   izposojanje avtomobilov ; izposojanje knjig v knjižnici ; izposojanje športne opreme / izposojanje denarja / izposojanje besed iz drugih jezikov

izposójanost   -i ž ( ọ́ )
število, ki pove, kolikokrat je bila v določenem času izposojena kaka knjiga v knjižnicah:   pregled izposojanosti del po prevajalcih

izposójati   -am  in  sposójati -am nedov. ( ọ́ )
dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina:   izposojati avtomobile, kostume
 
knjižnica izposoja knjige na dom  izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj

izposójenka   tudi  sposójenka -e ž ( ọ́ )
jezikosl.  prevzeta beseda, popolnoma prilagojena izposojujočemu si jeziku:   romanske, slovanske izposojenke ; izposojenke iz nemščine ; tujke in izposojenke

izposojeválec   -lca  [ isposojevau̯ca tudi isposojevalca m ( ȃ )
1. kdor izposoja:   izposojevalec avtomobilov, filmov, športnih rekvizitov
2. kdor si izposoja:   v knjižnici se je povečalo število mladih izposojevalcev

izposojeválen   tudi  sposojeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izposojanje:   izposojevalna pravila / izposojevalni čas / izposojevalna knjižnica

izposojevalíšče   -a s ( í )
kraj, prostor za izposojanje knjižničnega gradiva:   knjižnica ima izposojevališča v različnih manjših krajih

izposojeválka   -e  [ isposojevau̯ka tudi isposojevalka ž ( ȃ )
ženska, ki izposoja:   zaposlila se je kot izposojevalka ; izposojevalka drsalk ; knjižničarka izposojevalka

izposojeválnica   tudi  sposojeválnica -e ž ( ȃ )
prostor, kjer se izposoja:   knjižnica ima izposojevalnico in čitalnico ; poleg bifeja so uredili izposojevalnico športne opreme
// ustanova, ki izposoja:   izposojevalnica filmov

izposojevalnína   -e ž ( ī )
izposojnina :   knjižnica se ne more vzdrževati samo z izposojevalnino

izposojevánje   tudi  sposojevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od izposojevati:   izposojevanje avtomobilov / izposojevanje besed od drugih narodov

izposojeváti   -újem  tudi  sposojeváti -újem nedov. ( á ȗ )
dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina:   izposojevati avtomobile / knjižnica izposojuje ob torkih

izposojílo   tudi  sposojílo -a s ( í )
1. zastar.  kar je izposojeno:   vrniti izposojilo
2. knjiž. izposoja :   v naši knjižnici je trenutno na prvem mestu Finžgar s tisoč izposojili

izposojnína   -e ž ( ī )
pristojbina za izposojanje:   plačati izposojnino ; izposojnina za filme, knjige

izpostáva   -e ž ( ȃ )
manjša enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, za katero opravlja določene posle; ekspozitura :   ustanoviti izpostavo ; izpostava zavoda za zaposlovanje

izpostavítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izpostaviti:   izpostavitev javni kritiki / izpostavitev majhnih otrok / zaradi tatvine so ga kaznovali z izpostavitvijo na sramotnem odru

izpostáviti   -im dov. ( á ȃ )
1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje:   izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku ; izpostaviti otroka mrazu ; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja
// napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju:   izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru ; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti ; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi
2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj:   takrat so pohabljene otroke izpostavili ; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka ; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku
3. nekdaj  postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje:   izpostaviti tatu na sramotilnem odru
4. publ.  napraviti opazno, poudariti:   režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti
● 
knjiž.  v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe  razstavili
♦ 
jezikosl.  izpostaviti stavčni člen  postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov ; mat.  izpostaviti  napisati skupni faktor pred oklepajem

izpostávljanje   -a s ( á )
glagolnik od izpostavljati:   izpostavljanje telesa soncu, zraku / izpostavljanje javni kritiki / izpostavljanje pohabljenih otrok / izpostavljanje zločincev na sramotnem odru

izpostávljati   -am nedov. ( á )
1. delati, da kaj na kaj deluje, učinkuje:   izpostavljati telo soncu, zraku ; ne izpostavljajte otroka hitrim temperaturnim spremembam / ekspr.  izpostavljati se sovražnikovim kroglam
// delati, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju:   izpostavljati slabe učence posmehu ; izpostavljati se (smrtni) nevarnosti ; ni dobro, da se izpostavljaš
2. postavljati koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj:   izpostavljati bolne otroke in starčke ; pren., ekspr.  javno izpostavljati svoje neznanje
● 
knjiž.  ta kip so izpostavljali le ob redkih priložnostih  razstavljali

izpostávljenec   -nca m ( ȃ )
knjiž.  kdor je izpostavljen:   izpostavljenci na otoku ; izpostavljenec na sramotilnem odru

izpostávljenost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost izpostavljenega:   izpostavljenost zemljišča ; izpostavljenost zunanjim poškodbam / izpostavljenost vodilnega položaja / narodnostna izpostavljenost

izpostíti   -póstim  in  -ím  tudi  spostíti spóstim  in  -ím dov. , izpôstil  in  izpóstil  tudi  spôstil  in  spóstil  ( ī ọ́, í )
nav. ekspr.  s postom, odtegovanjem hrane povzročiti občutek potrebe po jedi:   zapornike so izpostili ; ko se bo izpostil, bo spet rad jedel

izpotíti   -ím dov. , izpótil  ( ī í )
s potenjem spraviti iz sebe:   izpotiti bolezen, prehlad
 
ekspr.  precej dolgo je trajalo, preden je izpotil popito vino  se je streznil prim. spotiti

izpôved   -i ž ( ȏ )
1. glagolnik od izpovedati:   izpoved ljubezni, sreče / izpoved življenjskega nazora ; izpoved vere
2. kar kdo izpove:   roman je avtorjeva osebna izpoved ; vsebina pesnikovih izpovedi / lirična, razpoloženjska izpoved / ljubezenska izpoved / njena izpoved ga je zelo pretresla
3. kar zaslišani pove o kaki stvari:   izpovedi prič in soudeležencev se razlikujejo
 
pravn.  kriva izpoved;  prim. spoved

izpovédati   -povém dov. ( ẹ́ )
1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu:   izpovedati ljubezen, žalost ; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva ; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž.  to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki  izrazil / star.  odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati  povedal, priznal
2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari:   priče so izpovedale drugače kot obdolženec ; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen
3. javno izraziti svojo pripadnost čemu:   izpovedati vero ; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost prim. spovedati

izpovédba   -e ž ( ẹ̑ )
pravn.  kar zaslišani pove o kaki stvari:   izpovedbe obdolženega so v nasprotju z izpovedbami prič ; vztrajati pri svoji izpovedbi ; kriva izpovedba

izpôveden   -dna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na (umetniško) izpoved:   izpovedni značaj pesmi / izpovedna moč
 
lit.  izpovedni pesnik ; izpovedna pesem ; izpovedno-pripovedna pesem  pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi;  prim. spoveden

izpôvednost   -i ž ( ȏ )
knjiž.  lastnost, značilnost izpovednega:   pretresljiva izpovednost vojne lirike / glasbena, likovna, umetniška izpovednost

izpovedoválec   -lca  [ ispovedovau̯ca m ( ȃ )
kdor izpoveduje:   v teh pesmih se kaže kot globok izpovedovalec / izpovedovalec svojih nazorov

izpovedovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izpovedovati:   izpovedovanje čustev, ljubezni ; umetniško izpovedovanje / izpovedovanje nazorov ; izpovedovanje vere

izpovedováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu:   izpovedovati ljubezen, samoto, žalost ; v črtici se avtor izpoveduje osebno in neposredno ; glasbeno, likovno se izpovedovati / film lahko prav tako izpoveduje kot roman / knjiž.  kritik izpoveduje pomembne misli o vzgajanju talentov  izraža
2. javno izražati svojo pripadnost čemu:   izpovedovati svojo narodnost ; izpovedovati vero / izpovedovati ideje, nazore ; pren., publ.  javno izpovedovati vero v družbeni napredek prim. spovedovati

izpozabiti se   ipd. gl. spozabiti se ipd.

izpralína   -e ž ( í )
geol.  osamljena skala, ki je ostala kljub delovanju tekoče vode:

izpraskanína   -e ž ( í )
med.  izpraskano tkivo:   izpraskanina maternice

izpráskati   -am dov. ( á )
1. s praskanjem spraviti iz česa:   izpraskati kamenčke iz zida
 
ekspr.  oči bi ji izpraskala  zelo sem jezna nanjo
 
med.  izpraskati maternico  odstraniti maternično sluznico
2. s praskanjem narediti:   izpraskati podpis v zid;  prim. spraskati

izprášanec   -nca m ( á )
kdor je izprašan:   izprašanec je odgovoril na vsa vprašanja

izprášati   tudi  izprašáti -am  tudi  sprášati  tudi  sprašáti -am dov. , tudi  izprášala  tudi  sprášala  ( á á á )
1. s spraševanjem poizvedeti:   izprašal je sina, kod je hodil ; natančno, temeljito so ga izprašali o vsem ; zastar.  izprašati po novicah  povprašati
 
ekspr.  izprašaj si malo vest, če nisi tega tudi sam kriv  premisli
2. zaslišati 2 izprašati obdolženca, pričo / navzkrižno izprašati
3. zastar.  z vprašanji ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje; vprašati :   izprašati učenca ; izprašati iz matematike ; izprašati pri izpitu

izpraševálec   -lca  [ ispraševau̯ca tudi ispraševalca m ( ȃ )
1. kdor izprašuje:   pokazal se je kot neutruden izpraševalec / pri ustnem anketiranju so izpraševalci obiskali nad petsto družin
2. kdor z vprašanji ugotavlja, preverja kandidatovo znanje:   določiti izpraševalce ; z natančnimi odgovori je presenetil izpraševalce ; izpraševalec metodike ; izpraševalec pri izpitu
3. zasliševalec :   ujetnika so odpeljali pred stroge izpraševalce

izpraševálka   in  spraševálka -e  [ ispraševau̯ka tudi ispraševalka; spraševau̯ka tudi spraševalka ž ( ȃ )
ženska, ki izprašuje:   odgovarjal je vneti izpraševalki / izpraševalka pri izpitu ; izpraševalci in izpraševalke

izpraševánec   in  spraševánec -nca m ( á )
kdor je izpraševan:   pri zapisovanju narečnega gradiva je treba upoštevati starost izpraševanca ; število, vzorec izpraševancev / izpraševanec je bil pri izpitu iz matematike ves zmeden

izpraševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izpraševati:   opustiti nadležno izpraševanje ; z izpraševanjem je dognal, kje je / izpraševanje učencev pri izpitu  spraševanje
 
rel.  ženin in nevesta sta šla k izpraševanju  nekdaj  k župniku na pogovor o krščanskem nauku in zakonu ; velikonočno izpraševanje  nekdaj  preverjanje in dopolnjevanje znanja krščanskega nauka pred veliko nočjo

izpraševánka   in  spraševánka -e ž ( á )
ženska, ki je izpraševana:   komisija je ugodila pritožbi izpraševanke

izpraševáti 1   -újem nedov. ( á ȗ )
1. s spraševanjem poizvedovati:   novinarji so ga izpraševali o vpletenosti v škandal ; kandidate na razgovorih izprašujejo o vsem mogočem ; podrobno, temeljito izpraševati / izprašuje me z očmi
 
ekspr.  izpraševati si vest  premišljati o pravilnosti, upravičenosti svojega ravnanja
2. zasliševati :   navzkrižno izpraševati priče ; ujetnike so izpraševali med mučenjem
3. zastar.  z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje; spraševati :   izpraševati učence vso uro / izpraševati matematiko ; izpraševati pri izpitu / izpraševati vso snov, iz vse snovi ; izpraševati za ocene ; izpraševati pri izpitu

izpraševáti 2   -újem nedov. ( á ȗ )
odstranjevati prah iz česa:   izpraševati obleko, preproge

izprašílen   -lna -o prid. ( ȋ )
teh.  s katerim se odstranjuje prah:   izprašilni boben ; izprašilna naprava

izprašíti   -ím  tudi  sprašíti -ím dov. , izprášil  tudi  sprášil  ( ī í )
odstraniti prah iz česa:   izprašiti obleko, preprogo ; izprašiti in izkrtačiti naslonjače
 
šalj.  izprašiti komu hlače, zadnjico  natepsti ga ; ekspr.  izprašil bo sinu lahkomiselnost iz glave  s strogim ravnanjem bo dosegel, da sin ne bo več lahkomiseln prim. sprašiti 2

izpráti   -pêrem  tudi  spráti spêrem dov. , izprál  tudi  sprál  ( á é )
1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti:   izprati perilo ; izprati v mlačni vodi ; dobro izprati / izprati rano z alkoholom ; izprati si usta
 
med.  izprati želodec  s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi
2. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo:   izprati belež s tal ; izprati kri z roke ; izprati milnico ; izprati madež z bencinom
3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega:   naliv je izpral rodovitno plast zemlje / voda je izprala skalo
4. mont.  v vodi ločiti koristne rudnine ali premog od jalovine:   izprati zlato prim. sprati

izprávdati   -am dov. ( ȃ )
z uspehom končati pravdo, tožbo:   srečno izpravdati spor s sosedom / z notranjim predmetom  izpravdati pravdo

izpraznítev   tudi  spraznítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izprazniti:   izpraznitev poštnega nabiralnika, skladišča / izpraznitev zasedenega ozemlja / izpraznitev stanovanja / izpraznitev službenega mesta

izprazníti   in  izprázniti -im  tudi  sprazníti  in  sprázniti -im dov. ( ī á )
1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine:   izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje ; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel ; rezervoar se je izpraznil
 
evfem.  ponoči so izpraznili blagajno  ukradli denar iz blagajne ; ekspr.  v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico  potrošil je precej denarja ; ekspr.  proti njemu je izpraznil pet strelov  izstrelil ; ekspr.  pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine  pokupili skoraj vse blago
 
elektr.  izprazniti akumulator  porabiti shranjeno električno energijo
// izpiti , popiti :   izpraznili so nekaj buteljk vina ; izprazniti kozarec na dušek, v dušku
2. izločiti blato, seč:   izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr.  izpraznil se je kar pred vrati  opravil potrebo; se izbruhal
3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor:   izprazniti dvorano, postajo ; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta  odpeljali, zaprli ; do nedelje je treba izprazniti stanovanje  oditi iz njega z vsemi premičninami

izpraznítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izpraznitev stanovanjskih, poslovnih prostorov:   izpraznitveni nalog / izpraznitveni rok

izpráznjenost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost izpraznjenega:   mesto je bilo grozljivo zaradi popolne izpraznjenosti

izpraznjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izpraznjevanje:   izpraznjevalna priprava
 
teh.  izpraznjevalni ventil

izpraznjevánje   tudi  spraznjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od izpraznjevati:   izpraznjevanje posode / izpraznjevanje črevesja ; izpraznjevanje seča iz mehurja / izpraznjevanje gostiln, stanovanj

izpraznjeváti   -újem  tudi  spraznjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine:   izpraznjevati posodo ; poštni nabiralnik izpraznjujejo vsak dan ; mehanično izpraznjevati smetnjake / izpraznjevati pepel iz peči
 
ekspr.  ves večer je izpraznjeval kozarce  pil, popival
2. izločati blato, seč:   izpraznjevati črevo, mehur ; redno si izpraznjevati črevesje
3. delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor:   izpraznjevati dvorano ; trg se je začel izpraznjevati / z vso naglico so izpraznjevali stanovanje

izprebístrek   -a  [ isprebistrək m ( ȋ )
med.  čas, trenutek, ko se duševnemu bolniku vrne zavest:   v zadnjem času so opazili pri bolniku več izprebistrekov

izprebistríti se   -ím se dov. , izprebístril se  tudi  izprebistríl se; izprebistrèn  ( ī í )
med.  imeti izprebistrek:   včasih se izprebistri in me spozna

izprebrati   ipd. gl. sprebrati ipd.

izpréči   -préžem  tudi  spréči spréžem dov. , izprézi izprézite  in  izprezíte  tudi  sprézi sprézite  in  sprezíte; izprégel izprégla  tudi  sprégel sprégla;  nam.  izpréč  in  izprèč  tudi  spréč  in  sprèč  ( ẹ́ )
1. odpeti vprežno žival in ji sneti vprežno opremo:   izpreči konje, vole / izpreči voz
2. ekspr.  prenehati z delom, navadno napornim, dalj časa trajajočim:   čas je, da izprežeš in si oddahneš ; za nekaj časa bo treba izpreči / oče je izpregel in izročil posestvo sinu  prenehal gospodariti

izpred   in  spred predl. , z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pred čim:   avtobus odpelje izpred gostilne ; umaknite se izpred ogledala / opazovati izpred vrat / pogreb bo izpred hiše žalosti  v osmrtnicah  v kateri je umrli živel
// publ.  za izražanje položaja pred čim; pred 2 avto stoji izpred garaže
2. za izražanje izhajanja iz časa pred čim:   to je popevka izpred sedmih let ; vračajo se razmere izpred vojne

izprégati   -am  tudi  sprégati -am nedov. ( ẹ̄ )
odpenjati vprežno žival in ji snemati vprežno opremo:   izpregati konje;  prim. spregati

izpregledati   ipd. gl. spregledati ipd.

izpregovoriti   gl. spregovoriti

izprehoditi se   ipd. gl. sprehoditi se ipd.

izprekrižan   gl. sprekrižan

izpreleteti   ipd. gl. spreleteti ipd.

izpremeniti   ipd. gl. spremeniti ipd.

izpremešati   ipd. gl. spremešati ipd.

izpreobrniti   ipd. gl. spreobrniti ipd.

izpreparírati   -am dov. ( ȋ )
biol.  s prepariranjem dobiti iz česa:   izpreparirati žilo iz živali

izpreplesti   ipd. gl. spreplesti ipd.

izprêsti   -prêdem  in  izprésti -prédem dov. , stil.  izprèl izprêla  in  izpréla  ( é; ẹ́ )
knjiž. izpeljati , izvesti 2 stvar je dobro zasnoval in tudi izpredel;  prim. spresti

izpréšati   -am dov. ( ẹ́ )
nižje pog. iztisniti :   izprešati sok iz grozdja / ekspr.  zapornike so mučili, da bi izprešali iz njih priznanje;  prim. sprešati

izpréti   -prèm dov. , izpŕl  ( ẹ́ ȅ )
začasno odpustiti z dela stavkajoče delavce:   izpreti delavce iz tovarne

izprevésti   -vézem  in  izprevêsti -vêzem dov. ( ẹ́; é )
knjiž. izvesti 1 , prevesti 2 izprevesti z zlatom

izprevideti   ipd. gl. sprevideti ipd.

izprevreči   ipd. gl. sprevreči ipd.

izprézati   -am nedov. ( ẹ̄ )
izpregati :   izprezati konje

izprežáti   -ím dov. , izprêži  in  izpréži; izprêžal  in  izpréžal  ( á í )
s prežanjem zagledati, odkriti:   izprežal je skrito znamenje, kje naj se umakne / izprežal je priliko, da je pobegnil / ekspr.  pri ključavnici je vse izprežala

izpréžen   -žna -o prid. ( ẹ̑ )
namenjen za izpreganje:   izprežno dvorišče

izpŕhati   -am  tudi  spŕhati -am dov. ( )
1. umiti s prho:   izprhati otroka ; izprhati si obraz
2. s prhanjem spraviti (kaj tekočega) iz ust, nosa:   otrok je izprhal jed ; izprhati vodo
3. izprašiti :   izprhati jopič;  prim. sprhati

izprhávati   -am nedov. ( ȃ )
s prhanjem spravljati (kaj tekočega) iz ust, nosa:   izprhavati vodo ; pren.  vlak izprhava oblake sopare

izpríčati   -am dov. ( ī ȋ )
1. knjiž.  javno pokazati, izraziti:   ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest ; izpričati pripravljenost za sodelovanje ; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje  pokazal
2. star.  utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati :   na sodišču je izpričal svojo nedolžnost ; zastar.  niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka  potrditi

izpríčba   -e ž ( ȋ zastar.
1. dokaz , potrdilo :   imeti izpričbe ; neovrgljiva izpričba / pisna izpričba
2. spričevalo :   dobiti izpričbo zrelosti
3. izjava :   verjeli so mojim izpričbam

izpričeválec   -lca  [ ispričevau̯ca tudi ispričevalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor kaj izpričuje:   izpričevalec ljudske volje / kinematografi so najvidnejši izpričevalci kulture kakega mesta

izpričevánje   tudi  spričevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od izpričevati:   izpričevanje enotnosti / izpričevanje resnice / po njegovem izpričevanju je ta dežela bogata

izpričeváti   -újem  tudi  spričeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž.  javno kazati, izražati:   izpričevati svoje nazore ; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus ; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost
// nav. 3. os.  biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati :   ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot ; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo
2. star.  utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati :   izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka

izpričílo   -a s ( í )
star. dokaz , potrdilo :   drama je izpričilo njegove umetniške tvornosti

izprídenec   -nca m ( ȋ )
izprijenec :   fant je izpridenec

izprídenje   tudi  sprídenje -a s ( ȋ )
izprijenje :   moralno izpridenje otrok

izprídigati   -am dov. ( í )
ekspr.  reči, povedati vse, zlasti kar koga vznemirja, teži:   izpridigala je, da so njeni otroci neubogljivi ; pusti ga, naj se izpridiga

izpríditi   -im  tudi  spríditi -im dov. ( í ȋ )
ekspr.  povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu:   družba ga je izpridila ; izpriditi mladino s slabim branjem ; v tujini se je do kraja izpridil / izpridil jo je v sleparko / idejno, politično se izpriditi / stare vrednote so se izpridile v puhle konvencionalnosti
 
star.  žena se mu je izpridila s sosedom  imela spolne odnose z njim

izpríjanje   -a s ( ī )
glagolnik od izprijati:   moralno izprijanje ; izprijanje dobrih kmečkih nravi

izpríjati   -am  tudi  spríjati -am nedov. ( ī )
ekspr.  povzročati, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu:   slaba družba ga izprija

izpríjenec   tudi  spríjenec -nca m ( ȋ )
ekspr.  izprijen človek:   družiti se z izprijenci / moralni, spolni izprijenec

izpríjenje   tudi  spríjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od izpriditi:   moralno izprijenje ; izprijenje značajev

izpríjenka   tudi  spríjenka -e ž ( ȋ )
ekspr.  izprijena ženska:   družiti se z izprijenkami

izpríjenost   tudi  spríjenost -i ž ( ȋ )
značilnost izprijenega človeka:   prizadela ga je izprijenost tega mladega fanta / moralna, spolna izprijenost / izprijenost značaja / po mestih se je pojavila velika izprijenost

izpríščiti se   -im se dov. ( í ȋ )
med.  izpustiti se:   lišaj se izprišči ; brezoseb.  po životu se mu je izpriščilo / koža se izprišči

izprosíti   -prósim  tudi  sprosíti sprósim dov. , izpróšen  tudi  spróšen  ( ī ọ́ )
1. s prošnjami priti do česa:   hrano so izprosili pri sosedih ; izprosila je, da so vzeli sina na delo ; za nekaj dni si je izprosil dopust
// rel.  s prošnjami, molitvijo priti do česa:   izprositi milost, nebesa, srečo / Mati božja naj mu izprosi zdravje
2. pregovoriti :   očeta ne bo mogoče izprositi
● 
nar. belokranjsko  izprositi (si) dekle  dobiti soglasje, privoljenje pri snubljenju, zasnubiti

izprosjáčiti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr.  z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa:   hrano so izprosjačili

izprožiti   ipd. gl. sprožiti 2 ipd.

izprsávati se   -am se nedov. ( ȃ )
1. bočiti prsi:   poveljnik se je izprsaval, da bi bil videti večji
2. ekspr.  bahati se, postavljati se:   zmeraj se izprsava

izpŕsiti se   -im se dov. ( r̄ ȓ )
1. izbočiti prsi:   vzravnal se je in izprsil ; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok
2. ekspr.  pobahati se, postaviti se:   pred tovariši se rad izprsi
 
ekspr.  mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil  samozavestno, bahavo rekel, povedal

izpŕskati   -am dov. ( r̄ ȓ )
ekspr.  krčevito se smejoč reči, povedati:   to je izprskal v glasnem smehu

izprševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
pršeč oddajati delce:   raketa izpršuje iskre

izpŕtje   -a s ( ȓ )
glagolnik od izpreti:   lastniki rudnika so razglasili izprtje / izprtje delavcev

izprva   gl. sprva

izpsováti   -újem dov. , izpsovál  ( á ú )
star. ozmerjati , ošteti :   izpsovala je sosedo

izpúh   -a m ( ȗ )
1. strojn.  odvajanje izrabljenih plinov iz motorjev z notranjim zgorevanjem ali pare:   izpuh pare, plina ; odprtina za izpuh
2. pog.  izpušna cev:   izpuh pri avtomobilu
3. izpušni plini, izpušne pare:   izpuhi onesnažujejo ozračje

izpúhati   -am dov. ( ū )
s puhanjem spraviti iz ust, pljuč:   izpuhati tobakov dim / lokomotiva izpuha paro

izpuhávati   -am nedov. ( ȃ )
s puhanjem spravljati iz ust, pljuč:   kadi cigareto in veselo izpuhava dim ; izpuhavati toplo sapo / ekspr.  rakete izpuhavajo pline

izpúhniti   -em dov. ( ú ȗ )
s puhanjem naenkrat spraviti iz ust, pljuč:   izpuhnil je oblaček dima ; izpuhniti toplo sapo

izpuhtéti   -ím  tudi  spuhtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
nav. ekspr. izhlapeti , izpareti :   tekočina je izpuhtela ; vino je izpuhtelo iz posode
// izginiti , miniti :   napetost je kmalu izpuhtela ; sanje so nenadoma izpuhtele (v nič) ; počasi ji je izpuhtela žalost iz srca / sneg je že drugi dan izpuhtel  skopnel
● 
ekspr.  počakaj, naj mu pijača izpuhti  naj se strezni ; ekspr.  to mi je že zdavnaj izpuhtelo iz glave, spomina  sem že pozabil ; kam je fant že spet izpuhtel  izginil

izpuhtévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izpuhtevati:   izpuhtevanje vlage, vode / od izpuhtevanja potnih teles segret zrak

izpuhtévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. nav. ekspr. izhlapevati , izparevati :   vino v posodi izpuhteva ; pod sončnimi žarki izpuhteva vlaga
// izginjati , minevati :   malodušje izpuhteva
2. knjiž. oddajati , širiti :   motor izpuhteva vročino ; nekatere živali izpuhtevajo močen vonj / tovarna izpuhteva smrad (v okolico)

izpuhtína   -e ž ( í )
nav. mn., knjiž.  kar izpuhti:   zrak je zastrupljen z izpuhtinami ; izpuhtine vina / očistiti izpuhtino z očal

izpúkati   -am dov. ( ū )
nar. izpuliti , izdreti :   izpukati las / izpukati ptici perje  populiti

izpúkniti   -em dov. ( ú ȗ )
nar. izpuliti , izdreti :   izpukniti las, zob ; izpukniti nit iz blaga

izpulítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izpuliti:   izpulitev zoba

izpulíti   in  izpúliti -im  tudi  spulíti  in  spúliti -im dov. ( ī ú )
1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči:   izpuliti las, zob ; izpuliti nit iz blaga ; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje  populiti ; pren., ekspr.  izpuliti pohlepnost iz srca
 
pog., ekspr.  izpuliti hudiču rep  doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo
// z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh:   komaj mu je izpulil nož iz rok ; izpulila mu je roko, ki jo je držal ; izpulil se mu je iz rok ; pren., publ.  na domačem terenu so jim izpulili zmago
2. ekspr.  z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa:   izpulil mu je zadnje evre / iz otrok so izpulili vso skrivnost

izpúst   -a m ( ȗ )
1. nav. mn.  odvajanje odpadnih snovi ali snovi, ki nastanejo kot stranski produkt:   izpusti ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov ; izpust odplak, plinov ; izpusti škodljivih snovi
2. izpustitev :   aretiranec čaka na izpust ; izpust iz zapora / izpust živine na pašo
3. odprtina za izpuščanje česa:   plinski avtomat ima lahko več izpustov ; izpust za paro ; zbiralnik z izpustom v reko
♦ 
agr.  izpust  ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine ; grad.  izpust  objekt pri dolinski pregradi za praznjenje vode iz akumulacijskega jezera ; jezikosl.  izpust  neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati ; pravn.  pogojni izpust

izpústen   -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na izpust:   izpustno potrdilo / izpustna cev, pipa / izpustna vratca
 
teh.  izpustni ventil

izpustítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izpustiti:   izpustitev obsojenca ; izpustitev iz zapora ; izpustitev na prostost / izpustitev črke

izpustíti   -ím  tudi  spustíti -ím dov. , izpústil  tudi  spústil  ( ī í )
1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto:   prijel ga je in ga takoj izpustil ; izpustiti kozarec, vrv ; izpustiti iz rok ; če se boš izpustil, boš padel
2. spraviti kaj (tekočega) iz česa:   izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri  z vbodljajem povzročiti, da odteče kri
// povzročiti, narediti, da pride žival iz česa:   izpustiti živino ; izpustiti konje na pašo
3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu:   izpustiti talce ; izpustiti iz ječe ; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske ; izpustiti učence domov
// navadno z nikalnico  ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto:   prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več
4. ne navesti, ne upoštevati:   izpustiti člen, črko, številko ; pri prepisovanju je izpustil cel stavek
5. pog.  ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja:   nobenega plesa ne izpusti ; več predavanj je izpustil / ekspr.  vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več
// ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti:   prebarval je vsa okna, le eno je izpustil
6. pog., ekspr. izstreliti :   izpustiti rafal na sovražnika
● 
ekspr.  misel na beg me ni več izpustila  neprenehoma sem mislil na beg ; ekspr.  niti solze ni izpustila  ni zajokala ; zastar.  izpustiti dušo  umreti ; izpustiti komu oko  iztakniti ; pog., ekspr.  včasih izpusti kako pametno  reče, pove ; izpustiti ugodno priložnost  ne izrabiti ; ekspr.  izpustiti zmago iz rok  ne zmagati kljub ugodnemu položaju ; ekspr.  ne izpusti ga iz oči  neprestano ga gleda, nadzoruje ; ekspr.  izpustil je vajeti iz rok  dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva ; ekspr.  ne izpusti ga izpred oči  neprestano ga ima blizu sebe
♦ 
pravn.  izpustiti pogojno ; šport.  diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca prim. spustiti

izpústnica   -e ž ( ȗ )
star.  pisno potrdilo o izpustitvi, izpustu:   dobiti izpustnico ; izpustnica iz šole, zapora

izpuščáj   tudi  spuščáj -a m ( ȃ )
bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici:   izpuščaj se pojavi ; dobiti, imeti izpuščaje ; lisast, mehurčast izpuščaj ; srbeč izpuščaj ; izpuščaji po nogah / koprivnični, vročinski izpuščaj
♦ 
rib.  drstni izpuščaji  belkasti bradavičasti izrastki na koži samcev med drstjo

izpuščájast   -a -o prid. ( ȃ )
ki ima izpuščaje:   izpuščajast obraz

izpúščanje   tudi  spúščanje -a s ( ú )
glagolnik od izpuščati:   izpuščanje pare / izpuščanje osebka v stavku;  prim. spuščanje

izpúščati   -am  tudi  spúščati -am nedov. ( ú )
1. večkrat izpustiti:   izpuščati predmete iz rok
2. spravljati kaj (tekočega) iz česa:   izpuščati oblake dima iz pipe ; izpuščati tekočino v ozkem curku / ekspr.  izpuščati nerazločne glasove
 
ekspr.  počasi izpušča besede iz ust  počasi govori ; nizko  izpuščati jih  pline iz črevesja
// povzročati, delati, da pride žival iz česa:   izpuščati živino na pašo
3. ne ohranjati koga na določenem mestu:   izpuščati zapornike ; izpuščati iz ječe, na prostost
4. ne navajati, ne upoštevati:   izpuščati črke, številke ; pri prepisovanju je izpuščal cele stavke prim. spuščati

izpuščênec   -nca m ( é )
knjiž.  kdor je izpuščen:   njegovega očeta ni bilo na seznamu izpuščencev

izpúšen   -šna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na izpuh:   izpušni ventil ; izpušna šoba / izpušni gib  gib bata, pri katerem plini ali para po opravljenem delu izstopajo iz valja batnega stroja ; izpušni plini  plini, ki po opravljenem delu izstopajo iz motorja z notranjim zgorevanjem ; izpušna cev  cev, po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem

izrába   -e ž ( ȃ )
glagolnik od izrabiti:   izraba prostora / maksimalna izraba energije / izraba položaja / nadomestiti stare stroje zaradi izrabe  izrabljenosti

izrabíti   in  izrábiti -im dov. ( ī á )
1. popolnoma, v celoti porabiti:   izrabiti ves kredit
// napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi:   izrabiti prostor / ves prosti čas izrabi za študij
2. napraviti, da kaj opravi svoj namen:   maksimalno izrabiti stroj ; izrabiti energetske vire
3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti:   izrabiti ugodne razmere / izrabil je ugodno priložnost in zbežal
// napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti:   izrabiti službeni položaj ; izrabiti predpise
4. dati komu premajhno povračilo za delo, ki ga je opravil:   brezobzirno izrabiti delavce
5. z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno:   čopič je izrabil do držaja ; čevlji so se že izrabili ; stroj se je čisto izrabil / žival se pri težkem delu kmalu izrabi  izčrpa, oslabi

izrábljanje   -a s ( á )
glagolnik od izrabljati:   izrabljanje energetskih virov za gospodarstvo / izrabljanje službenega položaja

izrábljati   -am nedov. ( á )
1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko uporablja:   dobro izrabljati prostor / koristno izrabljati čas
2. delati, da kaj opravlja svoj namen:   maksimalno izrabljati stroje ; za elektrarne se izrabljajo tudi veliki slapovi
3. delati, da kaj prinese ugodnosti:   izrabljati ugoden položaj na tržišču / kot vljudnostna fraza  izrabljam to priložnost, da se vam zahvalim za pomoč
// delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti:   izrabljati službeni položaj ; izrabljati neurejene razmere / izrabljati svoj vpliv na mladino
4. dajati komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja:   izrabljati delavce

izrábljenost   -i ž ( á )
značilnost izrabljenega:   izrabljenost strojev / zaradi izrabljenosti so izločili iz prometa deset avtobusov

izrabljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izrabiti:   izrabljivi prostori ; izrabljiva snov

izrabljívost   -i ž ( í )
značilnost izrabljivega:   izrabljivost živil

izračún   -a m ( ȗ )
1. glagolnik od izračunati:   izračun amortizacije, davka, stroškov / publ.  ekonomski izračun  ekonomski račun
2. nav. mn., publ.  rezultat računanja:   izračuni kažejo, da je ta način gradnje najcenejši ; po prvih izračunih je turistična sezona uspešna / izračun ni pravilen, ker so v formulo vstavljeni napačni podatki

izračúnanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izračunati:   izračunanje cene, obresti / izračunanje ploščine, prostornine

izračúnati   -am  tudi  zračúnati -am dov. ( ȗ )
1. z računanjem ugotoviti, določiti:   izračunati hitrost vožnje ; izračunati obresti ; izračunal je, kdaj se bo komet najbolj približal zemlji / izračunati na pamet, prste, z računalom
// ugotoviti, določiti sploh:   izračunali so, da imajo še dovolj časa do odhoda vlaka ; hitro si je izračunal, da ga lahko reši le beg
2. končati računsko operacijo:   dijak je nalogo pravilno začel, ni je pa izračunal
♦ 
geom.  izračunati ploščino trikotnika ; mat.  izračunati enačbo

izračunávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izračunavati:   izračunavanje dohodka, obresti / izračunavanje prostornine

izračunávati   -am  tudi  zračunávati -am nedov. ( ȃ )
z računanjem ugotavljati, določati:   izračunavati cene, davke, obresti ; izračunavati in napovedovati lunine mrke

izračúniti   -im dov. ( ū ȗ )
zastar. izračunati :   izračuniti brez napake

izračunljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izračunati:   izračunljiv čas ; lahko izračunljiva naloga / uspeh ni izračunljiv v denarju

izraélski   in  ízraelski -a -o prid. ( ẹ̑; ȋ )
nanašajoč se na (biblijske) Izraelce ali Izrael:   izraelski kralji / spopad izraelskih in egiptovskih čet / izraelska država

izragljáti   -ám  in  zragljáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš.  nepremišljeno reči, povedati:   glej, da ne boš tega izragljal

izrájati se   -am se nedov. ( á )
1. biol.  spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov:   rastlina, živalska vrsta se izraja ; nekatera ljudstva so se izrajala in propadala
2. spreminjati se na slabše sploh:   ideja se izraja v doktrino

izranžírati   -am dov. ( ȋ )
žel. žarg.  dati, izločiti iz prometa:   izranžirali so nekaj vagonov

izráslek   -a  [ izraslək m ( ȃ )
star. izrastek :   izraslek na drevesu

izrástek   -tka m ( ȃ )
1. kar zraste, požene na čem:   porezati nepotrebne izrastke na deblu ; dlakast, kožnat, nitast, roževinast izrastek ; kljunu podoben izrastek ; pren.  Karavanke segajo s svojimi izrastki še daleč v ravnino
 
biol.  izrastki živčnih celic
// kar bolezensko, nenormalno zraste na čem:   odstraniti izrastke na koži, rastlini
2. ekspr.  (škodljiva) posledica:   sedanje stanje je izrastek gospodarske, socialne in duhovne zaostalosti

izrásti   -rástem  in  -rásem dov. , izráščen  ( á )
rastoč priti iz česa:   izrasti iz kosti, kože / dve smreki sta izrastli iz ene korenine  pognali, zrasli ; pren., knjiž.  Prešernova poezija je izrastla iz domačih tal;  prim. zrasti

izrastlína   in  izraslína -e ž ( í )
kar bolezensko, nenormalno zraste na čem:   izrastlina na drevesu ; bolečine zaradi izrastlin na hrbtu
 
med.  artritična izrastlina

izravnálen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za izravnavo, izravnavanje:   izravnalna naprava / za izravnavo neravnega poda uporabljamo izravnalne mase
 
ekon.  izravnalni sklad  sklad, ki omogoča izravnavanje cen na domačem tržišču s cenami na tujem tržišču

izravnálnik   -a m ( ȃ )
obrt.  priprava za izravnavanje navadno z malto ometane površine:   zidarski izravnalnik
♦ 
grad.  vodnjaku podobna posoda pri hidroelektrarni za izravnavanje pritiska pri hipni spremembi dotoka vode k turbini

izravnánje   tudi  zravnánje -a s ( ȃ )
glagolnik od izravnati:   izravnanje tal / izravnanje krivine / izravnanje plačilne bilance;  prim. zravnanje

izravnánost   tudi  zravnánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost izravnanega:   socialna izravnanost / izravnanost tekmovalcev / za orkester je značilna izravnanost instrumentov

izravnáti   -ám  tudi  zravnáti -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti ravno:   izravnati površino, tla
2. povzročiti, da kaj preneha obstajati:   izravnati grob, ovinke / izravnati nasprotja, neskladnosti, razlike
3. povzročiti, da je kaj v ravnovesju:   izravnati tehtnico / izravnati uvoz in izvoz
4. knjiž.  narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu:   umetnik je namenoma izravnal vse elemente na sliki / izravnati rezultate  izenačiti ; vzgoja se ne sme izravnati s propagando
● 
ekspr.  bombni napadi so izravnali mesto z zemljo  popolnoma so ga porušili ; publ.  zamude ni bilo mogoče izravnati  nadomestiti
♦ 
mat.  izravnati  izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe ; tisk.  izravnati kliše  s podlago ga naravnati na predpisano višino prim. zravnati

izravnáva   tudi  zravnáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od izravnati:   izravnava površine / izravnava ovinka / izravnava nesoglasij, socialnih razlik / utež za izravnavo tehtnice

izravnávanje   tudi  zravnávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od izravnavati:   izravnavanje tal / izravnavanje ovinkov / izravnavanje nesoglasij, razrednih razlik / izravnavanje uvoza in izvoza / tendence po izravnavanju plač

izravnávati   -am  tudi  zravnávati -am nedov. ( ȃ )
1. delati ravno:   izravnavati površino, tla
2. povzročati, da kaj preneha obstajati:   izravnavati ovinke / izravnavati nesoglasja, razlike ; konflikti se izravnavajo
3. povzročati, da je kaj v ravnovesju:   vztrajnik izravnava tek motorja / izravnavati uvoz in izvoz
 
ekon.  izravnavati plačilno bilanco
4. knjiž.  delati kaj enako, enakovredno čemu drugemu:   izravnavati posamezne elemente v umetniškem delu ; izravnavati plače;  prim. zravnavati

izravnotéženost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  lastnost, značilnost izravnoteženega:   duševna izravnoteženost

izravnotéžiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž.  spraviti iz ravnotežja:   nepričakovani dogodek ga je izravnotežil ; razmerje med starši in otrokom se je izravnotežilo

izravnovésiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž.  spraviti iz ravnovesja:   nemirni časi ga niso izravnovesili

izràz   -áza m ( ȁ á )
1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov:   kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima ; delati, ustvarjati izraze za nove pojme ; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze ; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo ; domači, grški, tuji izrazi ; knjiž.  ekspresivni izrazi ; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi ; gastronomski, medicinski izrazi ; to je knjižni, pesniški izraz ; strokovni izrazi ; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza  pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
2. ed., knjiž., s prilastkom  način posredovanja misli, čustev, doživljanja:   pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz ; sodoben gledališki izraz ; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil ; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet
3. nav. ed., navadno s prilastkom  videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva:   v njenih očeh je bil nenavaden izraz ; vesel izraz mu je legel na obraz ; njegove oči so brez izraza ; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu) ; gledati z izrazom obupanca ; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali
// zastar.  videz, zunanja podoba sploh:   po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje
4. ed., z rodilnikom  to, v čemer se kaj kaže, izraža:   umetnost je izraz časa ; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše ; to dejanje je izraz ljubezni ; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav ; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza
5. nav. mn., publ., z rodilnikom  kar kaže, izraža kaj:   predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza  sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja
6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza   postajati, postati bolj opazen, viden, jasen:   to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza ; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza ; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza
// v zvezi dobiti, najti svoj izraz   izraziti se, pokazati se:   razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu ; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih
// v zvezi dati izraz izraziti :   dati izraz čustvu
● 
ekspr.  dati izraza svojim čustvom, veselju  sproščeno izraziti svoja čustva, veselje ; ekspr.  svojo vlogo je odigrala brez izraza  neizrazito, medlo
♦ 
ekon.  denarni izraz vrednosti blaga ; glasb.  glasbeni izraz  zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja ; označba za izraz izvajanja ; jezikosl.  mednarodni izraz  beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih ; izraz količine ; mat.  matematični izraz  števila, povezana z računskimi znaki

izrázen   -zna -o prid. ( ā )
1. nanašajoč se na izraz, izražanje:
a) raziskovanje slovenskega izraznega fonda ; vsebinska in izrazna razčlenitev pesmi
b) za impresionista je barva izrazni element ; izrazne kretnje / izrazna moč, ohlapnost, sposobnost / filmska, glasbena, gledališka, pesniška izrazna sredstva
 
anat.  izrazne mišice  obrazne mišice, s premikanjem katerih se izražajo čustva, razpoloženje ; kor.  izrazni ples  ples, ki izraža čustva, razpoloženje
2. ki se da izraziti; izrazljiv :   količina mora biti številčno izrazna

izrazílo   -a s ( í knjiž., navadno s prilastkom
1. izrazno sredstvo:   najti ustrezno izrazilo za svoja čustva ; slovenščina se je izoblikovala tudi kot pesniško izrazilo / filmska, tehnična, umetnostna izrazila
// način, oblika izražanja:   ples je njegovo izrazilo ; slikar neutrudno išče novih izrazil
2. glasilo :   najmlajši rod bi rad prišel do svojega izrazila

izrazít   -a -o prid. , izrazítejši  ( ȋ )
1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja:   izrazite ličnice ; ta otrok ima izrazite oči ; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu ; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita
// nav. ekspr.  ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki:   časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu ; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši ; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko ; izrazit umetniški talent
2. zelo opazen, zelo viden:   pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja ; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit ; izrazite poševne črte v tkanini / publ.  na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama  jasen, natančen / branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko  razločno, poudarjeno
3. z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže:   ta fant je izrazit športnik ; uživa izrazito rastlinsko hrano ; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju

izrazítelj   -a m ( ȋ )
knjiž. izpovedovalec :   kritik izhaja s stališča, da je pesnik izrazitelj svetovnega gorja

izrazítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izraziti:   izrazitev misli, stališč / izrazitev bistva umetnosti

izráziti   -im dov. ( á ȃ )
1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja:   izraziti mnenje, pomisleke ; burno izraziti svoja čustva ; javno, pisno izraziti svoje zahteve ; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko ; izraziti soglasje z gibom glave ; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi
 
jezikosl.  izraziti začudenje z medmetom
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   izraziti dvom o rešitvi krize ; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo ; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti  obžaloval je ; izraziti sožalje svojcem umrlega ; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti ; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku
 
publ.  večina volivcev mu je izrazila zaupanje  je glasovala zanj
3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami:   število 6 lahko izrazimo v obliki 2 × 3 ; izraziti vrednost blaga v dolarjih ; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično

izrazítost   -i ž ( ȋ )
1. lastnost, značilnost izrazitega:   izrazitost obraza / izrazitost črt, oblike / izrazitost barv, risbe / programska izrazitost / to so šteli za slovansko izrazitost  posebnost
2. zastar.  izrazna sposobnost:   hotel je povzdigniti izrazitost našega jezika

izrázje   -a s ( ȃ )
izrazi , besede 2 pesnik uporablja preprosto, vsakdanje izrazje ; vzneseno izrazje / zbirati narečno izrazje / ljubezensko besedno izrazje
// jezikosl., navadno s prilastkom  celota izrazov določene stroke, panoge:   bogatiti strokovno izrazje z novimi izrazi / lovsko, medicinsko, planinsko, tehnično izrazje

izrazljív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da izraziti:   težko izrazljiv občutek ; odnos je izrazljiv s številom ; konjski topot je glasbeno izrazljiv
2. knjiž.  sposoben izražati:   narod je potreboval bolj omikan, izrazljiv jezik

izrazljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost izrazljivega:   izrazljivost čustev / način človekove izrazljivosti / zahtevati od jezika večjo izrazljivost

izráznik   -a m ( ȃ )
knjiž. izpovedovalec :   izraznik gibanja za novo umetnost

izráznost   -i ž ( ā knjiž.
1. način izražanja:   avtor se je želel prilagoditi sodobnejši izraznosti / filmska, likovna, odrska, plesna izraznost
2. izrazna sposobnost:   obogatiti izraznost pesniškega jezika ; menjajoča se izraznost ritma, telesa / globoka izraznost obrazov na sliki  izrazna moč

izrazoslôvje   -a s ( ȏ )
1. jezikosl., navadno s prilastkom  celota izrazov določene stroke, panoge:   na področju tehniških ved se je razvilo bogato izrazoslovje ; nekatere stroke še nimajo izdelanega izrazoslovja / ekonomsko, medicinsko, politično izrazoslovje
2. veda o strokovnih izrazih kakega jezika:   ukvarjati se z izrazoslovjem ; razvoj slovenskega izrazoslovja
3. ekspr. izrazi , besede 2 sočno izrazoslovje / ekspr.  pri dekletu ga je motilo moško izrazoslovje  grobi izrazi

izrazováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. izražati :   srce izrazuje, kar čuti / nemir se je izrazoval na njenem obrazu / podoba ne izrazuje tega, kar je pesnik nameraval

izrazovít   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. izrazit :   izrazovit obraz ; izrazovite oči / njegov jezik je čist in izrazovit  izrazno bogat

izrážanje   -a s ( á )
glagolnik od izražati:   izražanje čustev, misli, mnenj / izražanje žalosti z jokom / izražanje pripadnosti / izražanje rasti proizvodnje z grafikoni / izbrano, jasno izražanje ; biti spreten v izražanju ; kultura govornikovega izražanja / likovno, umetniško izražanje ; pisno, ustno izražanje
♦ 
jezikosl.  glagolsko izražanje  izražanje s pretežno uporabo glagolskih konstrukcij

izrážati   -am nedov. ( á )
1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja:   izražati mnenja, pomisleke ; izražati presenečenje, veselje ; izražati miselno sorodnost s kom ; burno izražati svoja čustva ; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost ; ustno, pisno izražati svoje zahteve ; izražati svoje misli v pesniški obliki ; izražati z besedami, kretnjami, mimiko ; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja:   njen obraz izraža grozo, žalost ; stroge oči so izražale nenaklonjenost ; v njenih kretnjah se izraža milina
// biti zunanja podoba, znamenje česa sploh:   umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti
3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti:   pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena ; izražati istočasnost dejanja
// biti nosilec kake vsebine:   nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco ; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje
4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   izražati komu občudovanje, priznanje ; izražati podporo pravicam homoseksualcev ; izražati upanje v zmago / publ.  obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov ; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ.  s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami:   izražati dolžino v metrih ; izražati vrednost blaga v dolarjih ; dviganje cen se izraža v odstotkih

izraževálec   -lca  [ izraževau̯ca in izraževalca m ( ȃ )
knjiž. izpovedovalec :   umetnik je izraževalec najgloblje resnice o življenju / izraževalci razredne ideologije

izraževálen   -lna -o prid. ( ȃ )
zastar. izrazen :   izraževalna možnost / izraževalno sredstvo

izraževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. izražati :   izraževati svoje veselje / izraževati misli v lepi obliki / njegov značaj se je izraževal v srčni dobroti

izrécen   -cna -o prid. ( ẹ̄ )
jasno, določno izražen:   odšel je kljub izrecni prepovedi ; doštudiral je na izrecno materino željo

izréčen   -čna -o prid. ( ẹ̄ )
1. knjiž. izrecen :   denar mu je posodila pod izrečnim pogojem, da ga bo vrnil v enem letu ; to je bila njegova izrečna želja
2. pravn.  ki z besedami, kretnjami izraža voljo stranke:   izrečni dogovor, sporazum ; izrečna privolitev

izrêči   -rêčem dov. , izrêci izrecíte; izrékel izrêkla  ( é )
1. izraziti z govorjenjem:   izreči kletev, psovko, šalo ; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel ; v afektu, jezi izreči ; v naglici izreči kaj nepremišljenega ; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star.  marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili  rekel, povedal
2. javno izraziti svoje misli:   diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu ; izreči svoje mnenje o knjigi ; izreči sodbo o čem
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   izreči opomin, ukor ; izreči komu priznanje ; izreči sožalje ; izreči zahvalo  zahvaliti se / publ.  delavci so izrekli nezaupnico direktorju
3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti :   učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom ; glasno, hitro, razločno izreči
● 
publ.  o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede  pojav še ni popolnoma raziskan ; publ.  udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa  so pohvalili organizacijo
♦ 
pravn.  izreči kazen  sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje ; izreči obsodbo, sodbo

izréden   -dna -o prid. ( ẹ̄ )
1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim:   imel je precej izrednih izdatkov ; izreden pojav / izredni dopust  plačan ali neplačan dopust za posebne namene ; izredni profesor  univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja ; izredni slušatelj, študent  slušatelj, študent izrednega študija ; redni in izredni vlaki ; izredni občni zbor ; izredna izdaja časopisa ; izredno stanje  stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine
 
min.  izredni žarek  žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe
// ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno:   podeliti nagrado za izredne dosežke ; poudariti izreden pomen dela ; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je ; ta učenec je izreden  zelo dober, sposoben
// nav. ekspr.  ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti:   to je zate izredna prilika ; izredno doživetje / imeti izreden ugled ; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora
2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri:   izredna gibljivost sestavnih delov ; izredna moč, nadarjenost ; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna

izredka   gl. zredka

izrédnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  izreden človek:   velik izrednež je

izrédnost   -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost izrednega:   izrednost položaja / izrednost tega človeka / izrednost njihovega uspeha je presenetila svet

izrêja   -e ž ( ȇ zastar.
1. reja :   dati otroka v izrejo
2. vzgoja :   skrbeti za izrejo otrok / imeti dobro izrejo

izrêjati   -am nedov. ( é zastar.
1. preživljati, skrbeti za koga:   izrejala sta enajst otrok
2. vzgajati :   svoje otroke je dobro izrejal

izrèk   -éka m ( ȅ ẹ́ )
1. zgoščeno izražena duhovita, globoka misel:   v pisanju rad uporablja izreke ; svetopisemski izreki ; znan je izrek, da žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega / čarovni izrek  čarovne besede
// star.  kar je izrečeno, povedano:   vaš izrek je zelo pomemben
2. glagolnik od izreči:   izrek opomina
// pravn.  del sodbe, ki vsebuje kratko odločitev, rešitev zadeve:   izrek kazni, sodbe ; zbirka izrekov / sodni izrek
3. mat.  trditev, do katere se pride s sklepanjem iz temeljnih resnic, načel:   dokazati izrek / binomski izrek ; izrek o deljenju / Pitagorov izrek

izréka   -e ž ( ẹ̑ )
1. način izgovarjanja besed ali stavkov:   naša gledališka izreka temelji na osrednjem govoru ; ima dobro, jasno, lepo izreko / po izreki se mu pozna, da je tujec
2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi; izgovarjava :   prilagoditi pisavo imen izreki ; razločna izreka
 
jezikosl.  knjižna  ali  zborna izreka  kodificirana izreka knjižnega jezika

izrékanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od izrekati:   izrekanje zahvale ; izrekanje soglasja k imenovanju odbornikov / natančno, površno izrekanje (besed) / izrekanje kazni, sodbe

izrékati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. izražati misli z govorjenjem:   izrekati očitke, želje / star.  izrekal ji je prijazne besede  govoril
2. javno izražati svoje misli:   predsedniku so izrekali dobrodošlice ; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   izrekati pohvalo, priznanje ; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti  ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje
3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati :   otrok še ne zna izrekati vseh glasov ; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede
♦ 
pravn.  izrekati kazen  sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje

izrekljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izreči, povedati:   želje niso vedno lahko izrekljive / težko izrekljiva beseda  izgovorljiva

izrentáčiti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr.  grobo, zadirčno reči, povedati:   izrentačil je celo vrsto kletvic

izrešetati   gl. zrešetati

izrèz   -éza m ( ȅ ẹ́ )
1. odprtina, nastala z izrezanjem:   paličice se morajo tesno prilegati v izreze ; srčast izrez v oknicah
// taka odprtina pri obleki, navadno ob vratu:   obrobiti, zaokrožiti izrez ; globok, majhen, velik izrez ; koničast, kvadraten, okrogel izrez ; izrez na hrbtu ; izrez v obliki črke V / rokavni, vratni izrez
// del telesa, ki ga ta odprtina razgalja:   pege na izrezu
2. posamezen del, izločen iz česa:   ta povest je izrez iz vsakdanjega življenja / impresionisti so slikali izreze iz žive narave
3. manjša enota, izrezana iz česa; izrezek :   izrez iz časopisa
4. film., fot.  del fotografiranega, filmanega motiva:   izbrati izrez ; imeti čut za kompozicijo in izrez / filmski izrez
5. izrezanje :   izrez bule, rakastega tkiva

izréza   -e ž ( ẹ̑ )
zastar.  odprtina pri obleki, navadno ob vratu; izrez :   okrogla, štirioglata izreza

izrezáča   -e ž ( á )
les. izrezovalka :   delati z izrezačo

izrézanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izrezati:   izrezanje bule, ledvic

izrézanka   -e ž ( ẹ̑ )
iz papirja ali podobnega ploskega materiala izrezana podoba:   izrezanka iz lepenke / na zalogi imajo dovolj izrezank  izrezovank
♦ 
film.  animirani film, v katerem se slike oblikujejo s podobami, izrezanimi iz ploskega materiala

izrézati   -réžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z rezanjem odstraniti iz česa:   izrezati nagniti del jabolka ; izrezati kite iz mesa / izrezati bulo, slepič, rakasto tkivo / izrezati nezaželene prizore iz filma
 
med.  izrezati otroka iz maternice
// z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa:   izrezati članek, sliko ; izrezati iz časopisa
2. z rezanjem narediti odprtino, vdolbino v kaj:   izrezati bučo, papriko, repo / izrezati obleko  narediti izrez pri obleki
3. z rezanjem narediti, izoblikovati:   izrezati figuro, šablono ; izrezati kip iz lesa ; izrezati kvadrate iz pločevine / izrezati okroglo odprtino
4. ekspr.  spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja:   imenitno ga je izrezal ; izrezati koga iz zagate ; na sodišču se je dobro izrezal prim. zrezati

izrezávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izrezavati:   izrezavanje iz časopisa / izrezavanje figur

izrezávati   -am nedov. ( ȃ )
izrezovati :   izrezavati nagnite dele ; izrezavati kite iz mesa / izrezavati slike iz revij / izrezavati odprtino v vrata

izrézek   -zka m ( ẹ̑ )
1. manjša enota, izrezana iz česa:   spravljati izrezke v mapo ; izrezek iz revije / časopisni izrezek / izrezki iz pločevine ; pren.  prikazati izrezek iz vsakdanjega življenja ljudi
2. odprtina, nastala z izrezanjem; izrez :   srčast izrezek v oknicah
// star.  odprtina pri obleki, navadno ob vratu:   izrezek na bluzi / vratni izrezek

izrezljáti   -ám  tudi  zrezljáti -ám dov. ( á ȃ )
z rezilom narediti, izoblikovati:   izrezljati igračo, kip ; obraz ima tak, kot bi ga izrezljal iz lesa ; izrezljati si piščal

izrezljávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izrezljavati:   izrezljavanje lutk, žlic

izrezljávati   -am nedov. ( ȃ )
z rezilom delati, oblikovati:   izrezljavati igrače, žlice

izrezoválec   -lca  [ izrezovau̯ca tudi izrezovalca m ( ȃ )
kdor izrezuje:   izrezovalec lesenih igrač / izrezovalec papirja

izrezoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za izrezovanje:   izrezovalni stroj ; izrezovalna žaga / izrezovalna pola  pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo

izrezoválka   -e  [ izrezovau̯ka tudi izrezovalka ž ( ȃ )
1. ženska, ki izrezuje:   izrezovalka papirja
2. les.  žaga za izrezovanje:

izrezovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izrezovati:   izrezovanje bule ; izrezovanje semen iz paprike / izrezovanje slik iz revij / modelček za izrezovanje krofov

izrezovánka   -e ž ( á )
pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo:

izrezováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z rezanjem odstranjevati iz česa:   izrezovati nagnite dele sadja
// z rezanjem izločati manjše enote iz česa:   izrezovati slike iz revij
2. z rezanjem delati, oblikovati:   otroci izrezujejo figure iz lepenke

izrígati   -am dov. ( ȋ )
nav. slabš.  izmetati iz želodca; izbruhati :   izrigati jed, pijačo
 
nizko  izrigal je nekaj nerazločnega  krčevito rekel, povedal;  prim. zrigati se

izríniti   -em dov. ( í ȋ )
1. spraviti iz česa, navadno ozkega:   krt izrine zemljo iz rova
2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor:   izrinili so ga iz klopi ; fanta so izrinili od mize
3. nav. ekspr.  spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe:   izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti
4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi:   parniki so izrinili jadrnice ; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje

izrínjenec   -nca m ( ȋ )
ekspr.  kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe:   tudi on spada med izrinjence

izrínjenost   -i ž ( ȋ )
nav. ekspr.  stanje človeka, ki je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe:   pisatelj slika osamljenost in izrinjenost slovenskega delavca v tujini ; občutki izrinjenosti

izrís   -a m ( ȋ )
glagolnik od izrisati:   izris skice
// kar je izrisano, prerisano:   načrt za stavbo je treba oddati v dveh izrisih

izrísati   -ríšem dov. ( ȋ )
1. končno, v podrobnostih izoblikovati risbo:   izrisati načrt ; vse podobe je skiciral, precej jih je tudi izrisal ; pren.  pokrajino je pisatelj izrisal z izredno fantazijo ; igralec je jasno izrisal značaj glavnega junaka
2. prerisati :   model avtomobila je izrisal iz revije prim. zrisati

izrisávati   -am nedov. ( ȃ )
izrisovati :   režiser si je izrisaval sceno sam

izrisováti   -újem nedov. ( á ȗ )
končno, v podrobnostih oblikovati risbo:   izrisovati okraske ; pren.  pisatelj jasno izrisuje okolje doraščajočega fanta

izríti   -ríjem  tudi  zríti zríjem dov. , izríl  in  izrìl  tudi  zríl  in  zrìl  ( í ȋ )
1. z ritjem spraviti iz česa:   črvi so izrili kupčke prahu iz preperevajočega opaža ; krt izrije zemljo
2. z ritjem narediti:   črv izrije luknjico ; izriti si votlino v snegu
3. izpuliti :   izriti plevel s korenino prim. zriti

izrívanje   -a s ( í )
glagolnik od izrivati:   izrivanje zemlje iz rova / izrivanje domačega jezika iz šol ; boj za izrivanje kapitalističnih elementov iz naše družbe

izrívati   -am nedov. ( í )
1. spravljati iz česa, navadno ozkega:   voda izriva s svojim pritiskom pesek iz nasipa
2. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor:   saj bi že bil na vrsti, pa ga izrivajo
3. nav. ekspr.  spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe:   izrivajo jo iz podjetja
4. začenjati se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi:   motorne ladje izrivajo parnike

izrobántiti se   -im se dov. ( á ȃ )
ekspr.  z glasnim govorjenjem, preklinjanjem izraziti jezo, nejevoljo:   človeku dobro dene, če se izrobanti

izróbkati   -am dov. ( ọ̑ )
odstraniti zrna s storža:   izrobkati koruzo

izróbljen   -a -o prid. ( ọ̑ )
bot., v zvezi izrobljeni list   list z zarezo na vrhu listne ploskve:

izróčati   -am nedov. ( ọ́ )
1. delati, da prehaja kaj k drugemu:   izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave
// dajati komu kaj, zlasti na slovesen način:   diplome jim je izročal dekan
2. s širokim pomenskim obsegom  delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom:   izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila  dajali / publ.  obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu
 
vznes.  očeta so izročali zemlji  pokopavali so ga

izróček   -čka m ( ọ̑ )
list papirja z glavnimi poudarki predavanja, ki ga prejmejo udeleženci za lažje spremljanje in pomnjenje povedanega:   referat je zaradi lažjega spremljanja dopolnil s preglednim izročkom

izročênec   -nca m ( é )
pravn.  oseba, izročena drugi državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni:

izročênost   -i ž ( é )
knjiž.  stanje izročenega človeka:   v drami je prikazana človekova pasivna izročenost usodi

izročeválec   -lca  [ izročevau̯ca tudi izročevalca m ( ȃ )
kdor kaj izroča, izroči:   izročevalec posestva

izročeválka   -e  [ izročevau̯ka in izročevalka ž ( ȃ )
ženska, ki kaj izroča, izroči:   izročevalka premoženja

izročeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
izročati :   izročevati pisma / izročevati posestvo

izročílen   -lna -o prid. ( ȋ )
pravn.  s katerim se kaj izroči:   izročilna listina, pogodba ; izročilno pismo / izročilni rok  izročitveni rok
● 
knjiž.  stare izročilne zgodbe  zgodbe iz ljudskega izročila

izročílnica   -e ž ( ȋ )
adm.  listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika; dobavnica

izročílo   -a s ( í )
kar se je iz preteklosti ohranilo, zlasti na področju duhovne kulture:   ohranjati izročilo ; raziskovati igralska izročila starih narodov ; kulturno izročilo naroda / ekspr.  slava je bila v njihovem družinskem izročilu vsakdanja stvar ; ljudsko izročilo  navade, običaji, verovanja, ki se z ustnim sporočanjem širijo in ohranjujejo iz roda v rod ; ustno izročilo / gojiti revolucionarno izročilo
// ohranjanje česa iz preteklosti, zlasti na področju duhovne kulture:   v slikarstvu smo si morali ustvariti lastno izročilo / zapisi iz tiste dobe kažejo na strnjenost pisnega izročila / po izročilu je bil tam nekoč grad ; ljudske pesmi so se širile predvsem po ustnem izročilu

izročítelj   -a m ( ȋ )
kdor kaj izroči:   izročitelj pošiljke

izročítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izročiti:   izročitev pošiljke naslovljencu / izročitev posestva / izročitev obdolženca drugi državi / izročitev diplome, odlikovanja / izročitev v hrambo

izročíti   -ím dov. , izróčil  ( ī í )
1. napraviti, da preide kaj k drugemu:   izročiti komu denar, knjigo ; izročiti telegram naslovniku / izročiti posestvo sinu / izročiti komu kaj v last / ekspr.  izročite mu lepe pozdrave / izročiti tuji državi storilca kaznivega dejanja
// dati komu kaj, zlasti na slovesen način:   izročiti diplome, odlikovanja
 
polit.  izročiti protestno noto ; veleposlanik je izročil svoja akreditivna pisma predsedniku vlade
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga:   izročiti proizvajalna sredstva delavcem / izročiti komu oblast, poveljstvo
2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več:   premaganci so morali izročiti orožje, trdnjavo / izročiti ključe hiše, mesta
3. s širokim pomenskim obsegom  napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom:   izročiti predmete v hrambo ; izročiti otroka v rejo, varstvo ; izročiti v promet, uporabo ; izročiti teze v razpravo  dati / publ.:  poslopje so izročili svojemu namenu ; most so že izročili prometu / izročiti zadevo odvetniku / ekspr.  izročil ga je sodišču  vložil je tožbo proti njemu
4. zastar. sporočiti :   po otroku mu je izročil, naj ga obišče
● 
vznes.  izročil je svojo dušo Bogu  v krščanskem okolju  umrl je ; knjiž.  izročiti kaj pozabi, v pozabo  napraviti, povzročiti, da se pozabi ; vznes.  njegovo truplo so izročili zemlji  pokopali

izročítven   -a -o prid. ( ȋ )
pravn.  nanašajoč se na izročitev:   izročitvena izjava ; izročitvena zahteva / izročitveni rok

izročnína   -e ž ( ī )
pravn.  pristojbina, ki se plača ob izročitvi premoženja:   poravnati izročnino

izròd   -óda m ( ȍ ọ́ )
1. izroditev , izrojevanje :   izrod sadnega drevja
2. knjiž.  nemoralen, pokvarjen človek; izrodek :   on je v družini izrod ; ta izrod je imel na vesti večino obsojencev

izródek   -dka m ( ọ̑ )
1. kar se izrodi:   rastlinski, živalski izrodek ; pren., ekspr.  kapitalizem je izrodek liberalizma
2. slabš., z rodilnikom  spačena, nenaravna predstava o čem:   izrodek domišljije ; to je le izrodek bolnih in prenapetih možganov
3. slabš.  nemoralen, pokvarjen človek:   ničvreden človek, izrodek je ; druži se s samimi izrodki

izróden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na izroditev:   izrodni znaki ; izrodne oblike
♦ 
bot.  izrodna zlatica  gorska rastlina z rumenimi cveti, ki ima ob cvetenju en ali dva ledvičasta lista, Ranunculus hybridus

izrodítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izroditi:   izroditev divjadi, krompirja ; izroditev tkiva / upirati se birokratski izroditvi revolucije ; izroditev osebnosti

izrodíti se   -ím se dov. , izródil se  ( ī í )
1. biol.  spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov:   sadno drevje, krompir se izrodi / njihov rod se je izrodil
2. spremeniti se na slabše sploh:   disciplina se je izrodila ; njihova vera se je izrodila v fanatizem ; izrodili so se v zagrizene privržence boja
3. prenehati roditi:   rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih
// izčrpati se:   zemlja se je izrodila

izrojênec 1   -nca m ( é )
knjiž.  izrojeno bitje:   ta mladič je izrojenec
// slabš.  nemoralen, pokvarjen človek:   to so slabi ljudje, izrojenci

izrojênec 2   -nca m ( é )
čeb.  čebelja družina, ki je rojila:   prezimiti izrojence

izrojênost   -i ž ( é )
lastnost izrojenega:   telesna izrojenost / tako življenje pelje v izrojenost in moralno propadanje / pisatelj razgalja različne izrojenosti v družbi

izrojévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izrojevati:   izrojevanje krompirja / izrojevanje človeške narave

izrojévati se   -am se nedov. ( ẹ́ )
1. biol.  spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov:   rastlina, živalska vrsta se izrojeva
2. spreminjati se na slabše sploh:   koncept, ki je bil v začetku napreden, se je sčasoma izrojeval

izrojíti se   -ím se dov. , izrójil se  ( ī í )
prenehati rojiti:   čebele so se že izrojile

izrópanje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od izropati:   izropanje blagajne, trgovine / izropanje mesta

izrópati   -am  tudi  zrópati -am dov. ( ọ̑ )
nasilno odvzeti materialne dobrine:   izropati blagajno, trgovino / sovražnik je izropal in opustošil deželo

izropotáti se   -ám se  tudi  -óčem se dov. ( á ȃ, ọ́ )
prenehati ropotati:   budilka se je izropotala

izrúti   -rújem dov. ( ú knjiž.
1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje; izruvati :   vihar je izrul veliko drevja ; izruti s korenino ; pren.  izruti ljubezen iz srca
2. izpuliti , izdreti :   izruti las, zob / izruti trn iz pete

izruváč   -a m ( á )
agr.  priprava za ruvanje okopavin, dreves:   izruvač za krompir, peso / traktorski izruvač drevja

izruvánec   tudi  izrúvanec -nca m ( á; ū )
knjiž. izkoreninjenec :   živeti kot izruvanec

izruvánost   tudi  izrúvanost -i ž ( á; ū )
knjiž. izkoreninjenost :   izruvanost iz domačih tal

izruváti   -rújem  tudi  izrúvati -am dov. , izruvál  tudi  izrúval  ( á ú; ū )
1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje:   vihar je izruval drevje ; izruvati železni drog iz zida ; pren., ekspr.  izruvati ljubezen iz srca ; izruvati zlo s koreninami vred
2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti :   izruvati las, zob ; izruvati plevel, repo
// z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh:   izruval mu je palico iz rok
● 
življenje v mestu ga je izruvalo  izkoreninilo

izrúžiti   -im dov. ( ú )
nar. izluščiti :   izružiti fižol / izružiti koruzo  orobkati

izrvánec   -nca m ( á )
knjiž. izkoreninjenec :   živeti kot izrvanec

izrvánost   -i ž ( á )
knjiž. izkoreninjenost :   toži o izrvanosti iz domačih tal

izrváti   -rújem dov. , izrvál  ( á ú )
izruvati :   veter je izrval drevje / izrvati zob / življenje v tujini ga je izrvalo  izkoreninilo

izsáhel   -hla -o  [ issahəu̯ prid. ( á )
knjiž. izsušen :   izsahla trava, zemlja / izsahle ustnice

izsamostálniški   -a -o prid. ( ȃ )
jezikosl.  izpeljan iz samostalnika:   izsamostalniški glagol

izsánjati   -am dov. ( á )
knjiž.  ustvariti v sanjah, mislih:   izsanjati srečo ; izsanjal si je bodoče življenje / palače, ki so jih nekoč izsanjali, so polne lepote  so si jih zamislili / z notranjim predmetom  izsanjati sanje o sreči

izsèk   -éka m ( ȅ ẹ́ )
1. prostor, ki je izsekan:   proga poteka po globokem izseku
2. posamezen del, izsekan, izločen iz česa:   izsek kosti / razstava je le ozek izsek slikarjevega dela ; drama prikazuje izsek iz vaškega življenja / dogajanje v romanu je strnjeno na ozek časovni izsek
3. poseka :   izsek se je zarasel
♦ 
geom.  krogelni izsek  ali  izsek krogle  del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle ; krogov izsek  ali  izsek kroga  del kroga, ki ga omejujejo dva polmera in lok krožnice

izséka   -e ž ( ẹ̑ )
star. poseka :   izseke so se lepo zarasle

izsékati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s sekanjem odstraniti iz česa:   izsekati nalomljene veje / izsekati led na reki
2. s sekanjem v celoti, popolnoma odstraniti:   izsekati gozdove
3. s sekanjem narediti, izoblikovati:   izsekati luknjo v pločevino, vdolbino v les ; izsekati stopnice v skalo / izsekati izhod iz jame ; izsekati si pot skozi goščavo
// izklesati :   izsekati kip iz marmorja
♦ 
teh.  izrezati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati

izsekávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izsekavati:   izsekavanje dreves / izsekavanje ledu / izsekavanje proge, steze

izsekávati   -am nedov. ( ȃ )
izsekovati :   izsekavati gozdove / izsekavati nalomljena drevesa / izsekavati led v koritu

izsekoválec   -lca  [ issekovau̯ca tudi issekovalca m ( ȃ )
kdor izsekuje:   izsekovalci gozdov
 
teh.  delavec pri izsekovalnem stroju

izsekoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se izsekuje:   izsekovalno orodje / izsekovalni stroj

izsekovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izsekovati:   izsekovanje gozdov

izsekováti   -újem nedov. ( á ȗ )
s sekanjem v celoti, popolnoma odstranjevati:   izsekovati gozdove
♦ 
teh.  izrezovati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati

izselítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izseliti:   izselitev so hitro opravili ; množična izselitev ; izselitev strank iz stanovanj ; izselitev iz domovine ; izselitev v tujino / prisilna izselitev

izselíti   -sélim dov. ( ī ẹ́ )
povzročiti, da kdo zapusti svoje bivališče:   izseliti stranke iz stanovanj ; izseliti prebivalce z ogroženega območja / Nemci so prisilno izselili naše ljudi

izselítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izselitev:   izselitveni stroški ; izselitveno dovoljenje / izselitveno ozemlje, območje

izséljenec   -nca m ( ẹ́ )
kdor se izseli v tujino:   slovensko osamosvojitev so podprli tudi naši izseljenci in zdomci / ekonomski, politični izseljenci ; izseljenec povratnik / radijska oddaja za naše izseljence

izséljeniški   -a -o prid. ( ẹ́ )
star. izseljenski :   izseljeniško društvo / izseljeniško taborišče

izséljenka   -e ž ( ẹ́ )
ženska, ki se izseli v tujino:   z izseljenko je ohranjala stike ; slovenske izseljenke

izséljenski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na izseljence:   izseljenski časopis ; izseljensko društvo / roman prikazuje izseljensko življenje / obravnavati izseljenska vprašanja / Slovenska izseljenska matica

izséljenstvo   -a s ( ẹ́ )
1. bivanje v tujini, navadno stalno:   vzroki izseljenstva / živeti v izseljenstvu
2. izseljenci :   družba je pokazala veliko razumevanje za potrebe izseljenstva

izseljeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izseljevanje:   izseljevalna baza / izseljevalna politika

izseljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izseljevati:   omejiti izseljevanje ; množično izseljevanje ; izseljevanje v Ameriko, tujino / prisilno, sezonsko izseljevanje

izseljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
povzročati, da kdo zapusti svoje bivališče:   okupatorji so naše ljudi zapirali in izseljevali ; izseljevati stranke iz hiše

izsélnik   -a m ( ẹ̑ )
zastar. izseljenec :   življenje izselnikov

izsesáti   -ám  [ issəsati in issesati dov. ( á ȃ )
1. s sesanjem spraviti iz česa:   izsesati kri iz rane ; izsesati sok iz limone / izsesati prah ; s črpalko izsesati zrak
2. s sesanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine:   tele je dobro izsesalo vime ; izsesati limono / izsesati rano / pajek izsesa svojo žrtev
// ekspr. izčrpati , oslabiti :   delo v rudniku ga je izsesalo ; skrbi za otroke so ji izsesale zdravje
3. ekspr. izrabiti , izkoristiti :   ta oderuh ga bo izsesal ; delavce je izsesal do poslednje kaplje krvi
● 
ekspr.  ali naj podatke iz prsta izsesam  si jih izmislim ; ekspr.  to je izsesal iz prsta  to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno

izsesávanje   -a  [ issəsavanje in issesavanje s ( ȃ )
glagolnik od izsesavati:   izsesavanje vode, zraka ; izsesavanje strupa iz rane / izsesavanje delavcev

izsesávati   -am  [ issəsavati in issesavati nedov. ( ȃ )
1. s sesanjem spravljati iz česa:   izsesavati kri iz rane ; izsesavati prah ; izsesavati zrak
2. s sesanjem čistiti:   izsesavati oblazinjeno pohištvo
// nav. ekspr. izčrpavati , slabiti :   težko delo ga izsesava / bela omela izsesava gostitelja
3. ekspr. izrabljati , izkoriščati :   oderuhi so izsesavali kmete

izsesoválec   -lca  [ issəsovau̯ca tudi issəsovalca in issesovau̯ca tudi issesovalca m ( ȃ )
zastar. izkoriščevalec :   izsesovalci ljudstva

izsévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izsevati:   izsevanje elektronov

izsévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. fiz.  oddajati valove, delce:   atomsko jedro izseva elektromagnetne valove ; zvezda izseva svetlobo
2. knjiž., ekspr. kazati , izražati :   njen obraz izseva milino

izsévnost   -i ž ( ẹ̄ )
fiz.  sposobnost izsevanja:   izsevnost svetila

izsíkati   -am dov. ( ī ȋ )
knjiž., ekspr.  z jeznim govorjenjem pokazati komu svoje nezadovoljstvo:   gostje so ga izsikali

izsíliti   -im dov. ( í ȋ )
1. s silo priti do česa:   izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo
 
šah.  izsiliti kmetu prosto pot ; izsiliti potezo  prisiliti nasprotnika, da napravi potezo ; šport.  izsiliti neodločen izid
2. z glagolskim samostalnikom  s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove:   izsiliti izjavo ; izsiliti izpolnitev obveznosti ; z grožnjami izsiliti priznanje ; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega ; pren.  ljubezni ni mogoče izsiliti
3. knjiž., ekspr., z dajalnikom  vzbuditi čustven odziv:   nenadno srečanje ji je izsililo solze ; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik
4. knjiž. povzročiti , vzbuditi :   nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi

izsíljenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od izsiliti:   izsiljenje priznanja

izsiljeválec   -lca  [ issiljevau̯ca m ( ȃ )
kdor izsiljuje:   prišel je v roke izsiljevalcem ; ekspr.  nesramen, velik izsiljevalec

izsiljeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izsiljevanje:   izsiljevalne metode / izsiljevalno pismo / izsiljevalna skupina

izsiljeválka   -e  [ issiljevau̯ka ž ( ȃ )
ženska, ki izsiljuje:   je znana izsiljevalka

izsiljeválski   -a -o  [ issiljevau̯ski tudi issiljevalski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izsiljevalce ali izsiljevanje:   izsiljevalske grožnje / izsiljevalska skupina

izsiljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izsiljevati:   kaznovati koga zaradi izsiljevanja ; denarno izsiljevanje ; izsiljevanje priznanja ; ekspr.  to je navadno izsiljevanje / publ.  politika izsiljevanja / izsiljevanje prednosti je bilo vzrok nesreče

izsiljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. hoteti s silo priti do česa:   izsiljevati odkupnino / izsiljevati prehod čez obkoljeno ozemlje / voznik osebnega avtomobila je izsiljeval prednost pred tovornjakom
2. s silo dosegati, da kdo kaj naredi, pove:   tako dolgo ga je izsiljeval, da mu je izdal skrivnost ; z grožnjami izsiljuje ljudi / otrok izsiljuje starše
3. knjiž. povzročati , vzbujati :   strah izsiljuje sodelovanje med posamezniki / ponudba izsiljuje povpraševanje

izsiljívost   -i ž ( í )
pravn.  možnost prisilne uveljavitve zakonske določbe:

izsipalíšče   -a s ( í )
kraj, prostor, kamor se kaj izsipa:   rudniško izsipališče ; izsipališče premoga, žlindre

izsípati   -am  tudi  -ljem nedov. ( ī ȋ )
s sipanjem spravljati iz česa:   izsipati žito iz vreče / prašniki izsipajo cvetni prah

izskakováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. skakati iz česa, navadno iz prometnega sredstva:   padalci izskakujejo v določenih presledkih
2. premikati se s prvotnega, navadnega mesta:   čolniček pri teh statvah pogosto izskakuje

izskočíti   -skóčim dov. ( ī ọ̑ )
1. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva:   padalec je izskočil prepozno ; izskočiti iz letala, vlaka
2. prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu:   čolniček pri teh statvah pogosto izskoči ; pero je izskočilo iz napete lege ; izskočilo mu je vretence ; roka je izskočila v ramenu  se je izpahnila
 
ekspr.  oči bi mu skoraj izskočile, ko ga je srečal  zelo začudeno je pogledal

izslédek   -dka m ( ẹ̑ )
kar predstavlja posledico raziskovanja, raziskovalnega dela:   objaviti izsledke svojega dela ; razprava prinaša pomembne izsledke ; znanstveni izsledki ; izsledki tehničnih ved ; najnovejši izsledki s področja atomske fizike / izsledek preiskave / priti do neprijetnih izsledkov  dognanj

izsledítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izslediti:   izsleditev atentatorja, morilca

izsledíti   -ím dov. , izslédi  in  izslêdi; izslédil  ( ī í )
1. priti po sledi do mesta, kjer je divjad:   izslediti kuno, zajca
2. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je:   zasledovali so ga dve leti, preden so ga izsledili ; izslediti krivca, vlomilca / izslediti skladišče orožja
 
ekspr.  nikjer ga ne morem izslediti  najti, odkriti
3. knjiž. ugotoviti , odkriti :   izslediti pojave radioaktivnosti ; izsledili so, od kod izvirajo najdeni predmeti

izsledljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izslediti, odkriti:   glavna misel je težko izsledljiva

izsledník   -a m ( í )
knjiž.  preiskovalec, preiskovalni sodnik:

izsledoválec   -lca  [ issledovau̯ca tudi issledovalca m ( ȃ )
zastar. raziskovalec :   potopisi izsledovalcev

izsledoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izsledovanje:   izsledovalni dar / izsledovalno delo geologov

izsledovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izsledovati:   izsledovanje divjadi / izsledovanje skrivačev / logično izsledovanje / izsledovanje resnice

izsledováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. lov.  iti po sledi do mesta, kjer je divjad:   izsledovati zajce
2. zastar. zasledovati :   izsledovati skrivače
3. zastar. raziskovati , proučevati :   izsledovati svet / izsledovati resnico  iskati, odkrivati

izslíkati   -am dov. ( ȋ )
zastar. poslikati :   veliki oltar je izslikal znan mojster

izslíniti se   -im se dov. ( í ȋ )
slabš.  naskrivaj, neopazno oditi:   otrok se je izslinil iz sobe

izsmejáti   -smêjem dov. , izsmejál  ( á é )
knjiž.  s smehom, posmehom pokazati odklonilen odnos:   pisatelj zna vedro izsmejati vse, kar se upira človekovi pameti

izsmŕkati   -am dov. ( r̄ ȓ )
spraviti sluz, kri iz nosa:   izsmrkati sluz / ko se je izsmrkal, mu je odleglo

izsolzíti   -ím  [ issou̯ziti dov. , izsôlzil  ( ī í )
knjiž. izjokati :   izsolziti gorje / izsolziti si oči od žalosti / ko se je izsolzila, se je umirila

izsôpsti   -sôpem dov. , izsópel  in  izsôpel izsôpla  ( ó )
1. z odprtimi usti močno iztisniti zrak:   izsopsti iz pljuč / vonja po trohnobi še dolgo ni mogel izsopsti
2. ekspr.  sopeč reči, povedati:   izsopsti besedo ; nekaj je izsopel v pozdrav

izspletkáriti   -im dov. ( á ȃ )
1. knjiž.  s spletkarjenjem doseči:   njen odhod je izspletkarila pastorka
2. ekspr.  s spletkarjenjem spraviti koga z določenega mesta, položaja in ga sam zasesti:   izspletkaril ga je pri šefu

izsrébati   -am  tudi  -ljem dov. ( ẹ̄ )
s srebanjem izpiti, pojesti:   izsrebati mleko / izsrebati mozeg iz kosti  izsrkati / izsrebati školjko
 
knjiž., ekspr.  trpljenje mu je izsrebalo zadnjo kapljo krvi  ga je popolnoma izčrpalo, oslabilo

izsréden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
ki nima osrednje točke v svojem središču; ekscentričen :   izsreden obroč ; kolesi sta izsredni / izsredna rast bule
 
grad.  izsredna obremenitev  obremenitev, ki ne deluje na sredino konstrukcije; ekscentrična obremenitev

izsrédnik   -a m ( ẹ̑ )
strojn.  okrogla plošča, pri kateri os vrtenja ne gre skozi njeno središče; ekscenter :   gibanje izsrednika

izsrédniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na izsrednik; ekscentrski :   izsredniški pogon / izsredniška gred
 
obrt.  izsredniška stiskalnica  stiskalnica, katere bistveni sestavni del so ekscentri

izsrédnost   -i ž ( ẹ̑ )
teh.  lastnost dveh okroglih predmetov ali likov, da se njuni središči ne ujemata; ekscentričnost :   izsrednost kolesa, obroča
 
geom.  prema izsrednost elipse, hiperbole  oddaljenost gorišča od središča; linearna ekscentričnost

izsŕkati   -am dov. ( ŕ ȓ )
1. s srkanjem spraviti kaj tekočega iz česa:   izsrkati limonado po slamici ; drevo izsrka vlago iz zemlje / izsrkati sok iz pomaranče  izsesati
2. ekspr. izčrpati , oslabiti :   v toliko letih je trta izsrkala zemljo / bolezen mu je izsrkala moči

izsrkávati   -am nedov. ( ȃ )
s srkanjem spravljati kaj tekočega iz česa:   izsrkavati vlago iz tal / ventilatorji izsrkavajo slab zrak iz kleti  izsesavajo

izstavítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izstaviti:   izstavitev čeka, menice / izstavitev potrdila, spričevala / izstavitev računa

izstáviti   -im dov. ( á ȃ pisar.
1. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet; izdati 1 izstaviti ček
2. napraviti, da dobi kaj uradno veljavo; izdati 1 izstaviti diplomo, potrdilo, račun
● 
knjiž.  izstavili so jo na sramotilnem odru  izpostavili

izstávljati   -am nedov. ( á )
pisar.  delati, da dobi kaj uradno veljavo; izdajati :   izstavljati uradne listine, potrdila, račune

izstókati   -am dov. ( ọ̑ ọ̑ )
ekspr.  stokajoč reči, povedati:   zadnje besede je že skoraj izstokal

izstòp   -ópa m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od izstopiti:   izstop iz vlaka je bil težaven / izstop iz društva, organizacije / izstop iz šole / izstop iz vojne
2. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti:   sovražnik je obstreljeval izstop iz soteske / izstop je pri srednjih vratih
♦ 
alp.  izstop na nameravanem mestu je onemogočil previs ; tam je najbližji izstop iz kamina, stene ; med., vet.  izstop organa, dela organa  pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v prvotni legi

izstópanje   -a s ( ọ̄ )
glagolnik od izstopati:   poskrbeti za varno vstopanje in izstopanje potnikov / izstopanje iz organizacije

izstópati   -am nedov. ( ọ̄ )
1. stopati iz česa, navadno iz prevoznega sredstva:   potniki izstopajo iz vlaka ; izstopati pri zadnjih vratih / divjačina izstopa iz gošče
2. prihajati iz česa, na površje:   čelna arterija izstopa tik nad obrvjo / potne kapljice so mu izstopale po telesu
3. prenehati biti član kake organizacije, društva:   zaradi tega dogodka so množično izstopali iz društva / dov. z današnjim dnem izstopam iz kluba
4. postajati (zelo) opazen, viden:   shujšal je, tako da mu ličnice izstopajo ; žile mu izstopajo od napora / razlike med mestom in podeželjem so vse bolj izstopale / na sliki preveč izstopa temna podlaga
// knjiž.  biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi:   na tekmovanju so izstopali zlasti francoski smučarji ; izstopati po znanju
 
publ.  izstopa zlasti problem ureditve vodovoda  je pomemben, pereč

izstópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na izstop:   izstopna postaja / izstopna vrata / izstopna izjava
♦ 
alp.  izstopni kamin, previs ; med.  izstopna rana  izstrelna rana ; rač.  izstopna enota  izhodna enota ; šol.  izstopno spričevalo  spričevalo, ki ga dobi učenec ob izstopu iz šole ; teh.  izstopna cev, odprtina ; izstopna hitrost  hitrost, s katero tekočina ali kaj drugega odhaja skozi kontrolno mejo

izstopíti   in  izstópiti -im dov. ( ī ọ́ ọ̑ )
1. stopiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva:   izstopiti iz avtobusa, dvigala, vlaka ; izstopiti na glavni postaji, pri srednjih vratih / ko so izstopili iz gozda, je prenehalo deževati  stopili
2. priti iz česa, na površje:   možgani so izstopili skozi prebito lobanjo / potne kapljice so mu izstopile na čelu / krogla je izstopila na nasprotnem sencu
3. prenehati biti član kake organizacije, društva:   izstopiti iz društva ; izstopiti iz šole ; elipt.  sredi šolskega leta je izstopil  prenehal hoditi v šolo / izstopiti iz službe ; izstopiti iz igre  prenehati (se) igrati
4. postati (zelo) opazen, viden:   kite, žile so mu izstopile od napora / razlike med razvitimi in nerazvitimi državami so še bolj izstopile / knjiž.  med osebami v drami je izstopil zlasti lik dobrega kralja  bil je boljši kot drugi
 
ekspr.  od strahu so mu izstopile oči (iz jamic)  gledal je z izbuljenimi očmi
5. prestopiti (bregove), razliti se:   reka je ob deževju izstopila
♦ 
alp.  plezalec je izstopil ob enajstih  končal plezalni vzpon

izstradálen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za izstradanje:   izstradalni ukrepi / groziti z izstradalno politiko

izstrádanec   -nca m ( á )
ekspr.  izstradan človek:   izstradanci iz taborišča

izstrádanje   -a s ( á )
glagolnik od izstradati:   polastiti se trdnjave z izstradanjem oblegancev

izstrádanost   -i ž ( á )
stanje izstradanega človeka:   umrl je zaradi izstradanosti

izstrádati   -am dov. , tudi  izstradála  ( á )
nav. ekspr.  z odtegovanjem hrane povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi:   zapornike so izstradali ; izstradati do smrti ; v dveh mesecih internacije se je dodobra izstradal

izstrél   -a m ( ẹ̑ )
izstrelitev :   poskusni izstrel

izstrélek   -lka m ( ẹ̑ )
valjasto, na eni strani navadno koničasto telo, ki ob sprožitvi ali vžigu zleti v določeno smer:   sprožiti izstrelek ; dimenzija, oblika, premer izstrelka ; gibanje izstrelkov / medcelinski izstrelek ; topovski izstrelek ; izstrelek iz puške / šibrasti izstrelki
 
fiz.  izstrelek  delec snovi, ki zadene kak drug delec snovi in s tem povzroči reakcijo ; voj.  dirigirani  ali  vodeni izstrelek  ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju

izstrélen   -lna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na izstrelitev:   izstrelni pok / izstrelna ploščad
 
med.  izstrelna rana  rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa

izstrelína   -e ž ( í )
med.  rana, ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa:   ugotovili so, da je rana na vratu izstrelina, na hrbtu pa vstrelina

izstrelíšče   -a s ( í )
kraj, prostor za izstrelitev, zlasti raket, vesoljskih ladij:   odkriti nasprotnikovo izstrelišče ; postaviti izstrelišče medcelinskih raket

izstrelítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izstreliti:   izstrelitev krogle / izstrelitev vesoljske ladje, rakete, umetnega satelita

izstrelíti   -ím dov. , izstréli  in  izstrêli; izstrélil  ( ī í )
1. potisniti izstrelek iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva:   izstreliti kroglo iz puške ; izstreliti naboj v zrak ; priletel je iz hiše, kakor bi ga bil iz topa izstrelil / četa je izstrelila častno salvo / izstreliti puščico
// s streljanjem izprazniti:   izstreliti puško / ekspr.  izstreliti cel magazin
2. s streljanjem, razstreljevanjem narediti:   z minami so izstrelili odprtino v zidovju
3. potisniti in usmeriti s startne naprave proti cilju:   izstreliti raketo / izstreliti vesoljsko ladjo, umetni satelit / pog.  v vesolje so izstrelili prvega astronavta
4. ekspr.  hitro, nepričakovano reči, povedati:   te besede je kar izstrelil

izstrelítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izstrelitev:   izstrelitvene priprave se zaključujejo / izstrelitveni stolp ; izstrelitvena ploščad, rampa / izstrelitveni sedež za pilota

izstreljeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se izstreljuje:   izstreljevalna naprava

izstreljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izstreljevati:   izstreljevanje raket, umetnih satelitov ; naprava za izstreljevanje

izstreljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. potiskati izstrelke iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva:   izstreljevati naboje / topovi so izstreljevali krogle skozi line
2. potiskati in usmerjati s startne naprave proti cilju:   izstreljevati vesoljske ladje, umetne satelite
● 
publ.  radij je izstreljeval svoje elektrone skoraj s hitrostjo svetlobe  oddajal, seval

izstŕgati   -am  tudi  -stŕžem dov. ( ŕ r̄ )
s strganjem odstraniti:   izstrgati napis s spomenika

izstríči   -strížem dov. , izstrízi izstrízite; izstrígel izstrígla  ( í )
1. z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa; izrezati :   izstriči članek iz časopisa / izstriči znamke s kuverte
// ekspr.  odstraniti posamezne dele česa:   cenzura je izstrigla film
2. s striženjem zmanjšati gostoto las:   frizerka ji je izstrigla lase

izstrížek   -žka m ( ȋ )
izrezek :   časopisni izstrižek

izstrúgati   -am dov. ( ȗ )
s struganjem narediti, izoblikovati:   izstrugati kroglo / ledenik izstruga pot

izstrúžiti   -im dov. ( ú )
s struženjem narediti, izoblikovati:   izstružiti kroglo, obroč ; izstružiti valj iz stožca / ledeniki so izstružili doline

izsušênost   -i ž ( é )
lastnost, stanje izsušenega:   izsušenost kruha, zemlje / v grlu je začutila izsušenost / ekspr.  izsušenost starih delavcev

izsuševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se izsušuje:   izsuševalna naprava / izsuševalna dela

izsuševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izsuševati:   izsuševanje barja, močvirja ; izsuševanje in namakanje zemljišč

izsuševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
odstranjevati vlago, vodo iz česa:   izsuševati opeko pred žganjem / močen veter izsušuje zemljo ; izsuševati močvirje

izsušítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izsušiti:   z izsušitvijo močvirij so pridobili precej obdelovalne zemlje / nevarnost za izsušitev rastline

izsušíti   -ím dov. , izsúšil  ( ī í )
odstraniti vlago, vodo iz česa:   sonce je izsušilo travo / izsušiti barje, močvirje ; zemljišče so izsušili in tako pridobili obdelovalno zemljo
 
ekspr.  dolga hoja po soncu jih je popolnoma izsušila  povzročila, da so postali zelo žejni

izsúti   -sújem dov. , izsúl  in  izsùl  ( ú ȗ )
1. s sipanjem spraviti iz česa:   izsuti moko iz vreče, pesek iz zaboja / izsuti kovance na mizo / storži so že izsuli svoja semena ; ekspr.  oblaki so izsuli vso točo
// s sipanjem napraviti, da v čem ni več določene vsebine:   izsuti vrečo, zaboj
2. ekspr.  brez obotavljanja, premišljanja reči, povedati:   izsul je dolgo vrsto številk ; izsul je take zabavljice nanj, da so vsi osupnili

izsúvati   -am  tudi  -sújem  in  izsuváti -súvam  tudi  -sújem dov. , izsúvaj izsúvajte  in  izsuvájte; izsuvál  tudi  izsúval  ( ú; á ú )
s suvanjem spraviti iz česa:   pijanca so izsuvali iz gostilne

izščegetáti   -ám  tudi  -éčem  [ isščəgetati in isščegetati dov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. s ščegetanjem spraviti v določeno stanje:   vse je izščegetal do budnosti
2. z nadlegovanjem, drezanjem spraviti iz česa; izbezati :   otroci so izščegetali murenčka iz luknjice

izšepetáti   -ám  tudi  -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
šepetaje reči, povedati:   zadnje besede je izšepetala

izšíbati   -am dov. ( ȋ )
1. pretepsti s šibo:   izšibati tatove
2. knjiž.  s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost:   izšibati trmo

izšít   -a -o prid. ( ȋ )
star. izvezen :   bogato izšita obleka

izšívan   -a -o prid. ( í )
star. vezen :   izšivani prtički

izšóbiti   -im dov. ( ọ́ ọ̄ )
navadno v zvezi z ustnice   potisniti naprej:   izšobila je ustnice / izšobiti usta

izšólanec   -nca m ( ọ̑ )
knjiž.  izšolan človek, izobraženec:   število izšolancev se je povečalo

izšólanost   -i ž ( ọ̑ )
značilnost izšolanega človeka:   v delu se kaže njegova nadarjenost in izšolanost ; dobra izšolanost diplomatov / izšolanost glasu

izšólati   -am dov. ( ọ̑ )
1. omogočiti komu, da konča šolo, študij:   mati je sama izšolala štiri otroke ; podjetje je izšolalo precej delavcev
2. s šolanjem usposobiti koga za opravljanje določenega poklica:   izšolati za akademske poklice / izšolati lovskega psa / njega je izšolalo trdo delo in ne šole
3. z vajo napraviti kaj bolj sposobno:   izšolati svoj okus ; posluh se da izšolati / izšolati pevski glas

izštékan   -a -o prid. ( ẹ́ glasb. žarg.
ki se izvaja brez električnih, samo z akustičnimi glasbenimi instrumenti:   posnetek izštekanega nastopa ; izštekani koncert ; izštekana verzija albuma

izštéti   -štêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
1. etn., pri otroški igri  z ritmiziranim besedilom na začetku igre določiti udeležencem vloge v igri:   izšteli so prav mene
2. šport.  s štetjem do deset določiti čas, ko na tleh ležeči boksar sme nadaljevati igro:   sodnik ga je izštel

izšteválnica   -e ž ( ȃ )
etn., pri otroški igri  ritmizirano besedilo, s katerim se na začetku igre določijo udeležencem vloge v igri:   naučiti se novo izštevalnico

izštévanka   -e ž ( ẹ́ )
etn., pri otroški igri  ritmizirano besedilo, s katerim se na začetku igre določijo udeležencem vloge v igri:   otroci poznajo veliko izštevank

izštévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. etn., pri otroški igri  z ritmiziranim besedilom na začetku igre določati udeležencem vloge v igri:   najstarejša deklica je začela izštevati
2. šport.  s štetjem do deset določati čas, ko na tleh ležeči boksar sme nadaljevati igro:   sodnik izšteva na tla zbitega boksarja

izštŕkati   -am dov. ( r̄ ȓ )
star. iztisniti , izbrizgati :   izštrkati mleko iz vimena

izštudírati   -am dov. ( ȋ )
1. omogočiti komu, da konča šolo, študij; izšolati :   vse otroke je izštudiral
2. zastar. doštudirati :   ko bo fant izštudiral, bo bolje

iztákati   -am nedov. ( ȃ )
spravljati kaj tekočega iz česa:   iztakati vino iz soda

iztakljiv   ipd. gl. stakljiv ipd.

iztakníti 1   in  iztákniti -em dov. ( ī á )
1. s potegom spraviti kaj iz česa:   iztakniti kavelj ; iztakniti bodalo iz nožnice  izvleči, izdreti
2. s potegom vtiča iz vtičnice prekiniti električni tok:   iztakniti likalnik / iztakniti gramofon  izključiti
3. v zvezi z oko, oči   z ostrim predmetom nasilno odstraniti zrklo:   kaznjencem so iztaknili oči prim. stakniti 1

iztakniti 2  
najti  ipd. gl. stakniti 2 ipd.

iztanjšati   ipd. gl. stanjšati ipd.

iztêči   -têčem  tudi  stêči stêčem dov. , iztêci iztecíte  tudi  stêci stecíte; iztékel iztêkla  tudi  stékel stêkla  ( é )
tekoč priti iz česa:   sok, tekočina izteče ; vino je izteklo iz soda ; voda je iztekla skozi razpoko / vsa kri mu je iztekla / plini iztečejo iz pihalne cevi prim. steči 1

iztèg   -éga m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od iztegniti:   izteg mišice, roke
2. fot.  dolžina iztegnjenega meha:   pomen iztega pri snemanju / dvojni izteg  ki omogoča snemanje na razdalji pod 1 m ; enojni izteg  ki omogoča snemanje na razdalji nad 1 m

iztégati   -am  in  stégati -am nedov. ( ẹ̄ )
iztegovati :   iztegati noge, roke / oreh iztega veje čez cesto / iztegali so vratove, da bi bolje videli
 
nizko  vsi samo iztegajo jezike  nenaklonjeno govorijo, opravljajo ; ekspr.  potepuh je in ne zna drugega kot iztegati roko  beračiti

iztegljáj   in  stegljáj -a m ( ȃ )
izteg :   umaknili so se ob vsakem iztegljaju njegovih rok
● 
ekspr.  mesto se mu je zdelo oddaljeno le za iztegljaj  zelo blizu

iztegljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da iztegniti:   te živali imajo izredno iztegljive lovke

iztegníti   in  iztégniti -em  in  stegníti  in  stégniti -em dov. ( ī ẹ́ )
1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota:   iztegniti nogo v kolenu, roko v komolcu ; iztegniti prste
// s prislovnim določilom  dati v takem položaju v določeno smer:   iztegnila je roke predse, kakor da se brani
2. narediti, povzročiti, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino:   iztegnil je vrat, da bi bil večji ; iztegni se, pa boš dosegel ; iztegniti se na polico ; iztegniti se na postelji, po klopi / iztegniti jezik / iztegniti anteno  izvleči, raztegniti / za ovinkom se je cesta iztegnila  zravnala
// s predlogom, v zvezi iztegniti roko, roke   z iztegom roke, rok
a) prizadevati si doseči, prijeti kaj:   iztegniti roke za knjigo ; iztegniti roko po denarju ; pren.  tujec je iztegnil roko po naši zemlji
b) izraziti željo po čem:   otrok je iztegnil roke k materi ; iztegnila je roke za njim
● 
nizko  pazi, da ne iztegneš jezika  ne izdaš, ne poveš česa ; nizko  takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to  povedal, rekel ; nizko  iztegniti pete  umreti ; ekspr.  vse štiri je iztegnil od sebe  udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil ; nizko  komaj čakajo, da se bo iztegnil  umrl prim. stegnjen

iztegoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za iztegovanje:   za zdravje so pomembne zlasti iztegovalne vaje
 
usnj.  iztegovalni stroj  stroj za raztegovanje, nategovanje ovlaženih kož

iztegoválka   -e  [ tudi istegovau̯ka ž ( ȃ )
anat.  mišica, ki izteguje del okončine:   palčna iztegovalka ; iztegovalka stegna, zapestja ; iztegovalke in upogibalke

iztegovánje   tudi  stegovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od iztegovati:   iztegovanje nog

iztegováti   -újem  in  stegováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota:   iztegovati nogo v kolenu ; iztegovati prste, roko / ptica izteguje perutnice
// s prislovnim določilom  dajati, imeti v takem položaju v določeni smeri:   slepec je hodil počasi in iztegoval roke predse / ekspr.:  drevesa iztegujejo veje na pot ; iz doline se iztegujejo stranske dolinice
2. delati, povzročati, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino:   iztegoval je vrat, da bi videl čez druge ; mišice se krčijo in iztegujejo / vol je iztegoval hrapavi jezik / ekspr.  samo leži in se izteguje po postelji  se preteguje
// s predlogom, v zvezi iztegovati roko, roke   z iztegovanjem roke, rok
a) prizadevati si doseči, prijeti kaj:   iztegoval je roke proti njemu, da bi ga dosegel in dvignil ; iztegovati roko po kozarcu
b) izražati željo po čem:   otrok izteguje roke k materi ; iztegovala je roke za njim in jokala
● 
nizko  ko se bo izvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike  opravljali, obrekovali ; evfem.  iztegovati prste po tujem imetju  krasti ; ekspr.  vse življenje je služil, na starost pa izteguje roko  berači ; ekspr.  kar naprej izteguje vrat, od kod bo kdo prišel  radovedno gleda, opazuje

iztèk   -éka m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od izteči ali iztekati:   iztek tekočine / iztek dopusta, premirja, roka / knjiž.  položaj v državi ob izteku prejšnjega stoletja  ob koncu / računati na ugoden iztek ; počakati na iztek sodbe  izid, rezultat / iztek grape v dolino, ulice na glavni trg
2. zadnji, končni del česa:   hiša stoji ob izteku ulice / ob izteku reke v morje  izlivu
3. šport.  del tekališča, smučišča, smučarske skakalnice, kjer se tekmovalec počasi ustavlja:   urediti iztek ; skakalec je na izteku padel ; poledenel iztek
♦ 
aer.  dolžina izteka  pot, ki jo opravi letalo pri pristajanju od dotika z zemljo do trenutka, ko se ustavi ; strojn.  iztek  čas, ki ga potrebuje stroj, da se ustavi samo s trenjem ; iztek navoja  končni del vijaka, vretena, v katerem navoj ni do konca izdelan

iztékanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od iztekati:   iztekanje tekočine

iztékati   -am  tudi  stékati -am nedov. ( ẹ̑ )
tekoč prihajati iz česa:   tekočina, vino izteka / iz rane mu izteka kri / zrak izteka iz ventilatorja prim. stekati

iztekniti   gl. iztakniti 1

iztepáč   -a m ( á )
loparju podobna (pletena) priprava za iztepanje:   z iztepačem iztepsti prah iz obleke ; z iztepačem udarjati po preprogi / plastični iztepač ; iztepač iz trstike

iztepálen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za iztepanje:   obesiti preprogo na iztepalni drog ; iztepalni stroj

iztepálnik   tudi  stepálnik -a m ( ȃ )
iztepač :   udarjati z iztepalnikom po preprogi / električni iztepalnik za čiščenje preprog
♦ 
papir.  priprava za pranje, čiščenje klobučevine pri strojih za izdelavo lepenke, kartona;  prim. stepalnik

iztépanje   tudi  stépanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od iztepati:   iztepanje obleke, preprog / drog za iztepanje;  prim. stepanje

iztépati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. z udarjanjem odstranjevati iz česa:   iztepati prah iz obleke ; iztepati s palico / iztepati odejo, preprogo
2. nav. ekspr.  s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost:   iztepati otrokom trmo
● 
šalj.  iztepati komu hlače  tepsti ga;  prim. stepati 1

iztepávati   -am  tudi  stepávati -am nedov. ( ȃ )
z udarjanjem odstranjevati iz česa:   iztepavati prah iz preprog ; iztepavati z iztepačem ; redno čistijo in iztepavajo / iztepavati obleko, preproge;  prim. stepavati

iztépek   -pka m ( ẹ̑ )
kar se iztepe:   iztepki moknatih vreč

iztêpsti   -têpem  tudi  stêpsti stêpem dov. , iztépel iztêpla  tudi  stépel stêpla  ( é )
1. z udarjanjem odstraniti iz česa:   iztepsti prah iz obleke, preproge ; iztepsti z iztepačem, s palico / iztepsti in izkrtačiti žimnice ; z roko si je iztepel prašne hlače
2. nav. ekspr.  s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost:   iztepsti otroku trmo ; s korobačem je iztepel volom upornost
● 
šalj.  iztepsti komu hlače  natepsti ga ; ekspr.  to žensko si moraš kar iz glave iztepsti  pozabiti jo;  prim. stepsti

izteptáti   -ám  [ tudi istəptati dov. ( á ȃ )
s teptanjem spraviti iz česa:   izteptati zrnje iz klasja

izterjátev   -tve ž ( ȃ )
glagolnik od izterjati:   izterjatev davka

iztérjati   -am dov. ( ẹ̑ )
1. doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti:   izterjati davek, dolg, stroške ; izterjati si delež / prisilno izterjati / izterjati posojene knjige
2. knjiž.  z odločnim, vztrajnim zahtevanjem priti do česa:   izterjati pravice delavcem

izterjátven   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od izterjatev:   izterjatveni opomin

izterjáva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od izterjati:   izterjava dolga / prisilna izterjava

izterjávanje   -a s ( ȃ )
izterjevanje :   izterjavanje davka, dolga

izterjávati   -am nedov. ( ȃ )
izterjevati :   izterjavati davke, pristojbine

izterjeválec   -lca  [ isterjevau̯ca m ( ȃ )
kdor kaj izterjuje:   ni prijetno biti izterjevalec / davčni izterjevalec

izterjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izterjevanje:   izterjevalni postopek / izterjevalni stroški / izterjevalni organ

izterjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izterjevati:   izterjevanje davka, dolga

izterjeváti   -újem nedov. ( á ȃ )
1. dosegati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti:   izterjevati davke
2. knjiž.  z odločnim, vztrajnim zahtevanjem prihajati do česa:   izterjevati svoje pravice

izterljív   -a -o prid. ( ī í )
pravn.  ki se da izterjati:   izterljiv dolg ; izterljiva terjatev

izterljívost   -i ž ( í )
pravn.  lastnost, značilnost izterljivega:   izterljivost stroškov, terjatve

iztesati   gl. stesati

iztézanje   tudi  stézanje -a s ( ẹ̄ )
knjiž. iztegovanje :   krčenje in iztezanje mišic

iztézati   -am  in  stézati -am nedov. ( ẹ̄ )
knjiž. iztegovati :   iztezati noge, prste / iztezati roko od sebe / iztezati vrat ; mišice se krčijo in iztezajo ; izteza se, da bi dosegel drog / tujec izteza roke po naši zemlji / otrok izteza roke proti materi

iztézen   -zna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž.  na katerem se mišice ob upogibu iztegnejo:   iztezna in upogibna stran nadlakta
 
anat.  iztezna mišica  iztegovalka

iztéznica   -e ž ( ẹ̑ )
anat. iztegovalka :   upogibnice in izteznice

iztihotápiti   -im dov. ( á ȃ )
skrivaj, na nedovoljen način odnesti, spraviti iz česa:   iztihotapiti pismo iz zapora ; iztihotapiti blago čez mejo / dokumentarni film je iztihotapil podjetni snemalec

iztihotápljati   -am nedov. ( á )
skrivaj, na nedovoljen način odnašati, spravljati iz česa:   zdravila so iztihotapljali skozi okna / iztihotapljal je devize v tujino

iztíkati   -am nedov. ( ȋ )
1. s potegom spravljati kaj iz česa:   iztikati kavlje
2. z ostrim predmetom nasilno odstranjevati zrkla:   kaznjencem so iztikali oči;  prim. stikati 1

iztípati   -am  in  -ljem dov. ( ī ȋ )
1. s tipanjem najti:   iztipati ključ
2. ekspr.  s previdnim poizvedovanjem izvedeti:   kurirji so iztipali, da je v vasi sovražnik

iztírati   -am dov. ( ȋ )
zastar. izgnati :   iztirali so ga iz mesta

iztíriti   -im dov. ( í ȋ )
1. povzročiti, da vozilo ni več na tiru:   saboterji so iztirili vlak ; sunek je iztiril tri vagone ; zaradi plazu (se) je lokomotiva iztirila / rolete so iztirile ; pren.  ta dogodek ga je iztiril iz vsakdanjosti
2. ekspr.  povzročiti, da kdo ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti:   vojna je marsikoga iztirila ; otrokova smrt jo je duševno iztirila / nepreh.  fant je čisto iztiril

iztírjati   -am nedov. ( í ī )
povzročati, da vozilo ni več na tiru:   tajfun je iztirjal vlake

iztírjenec   -nca m ( ȋ )
ekspr.  kdor ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti:   roman opisuje iztirjence ; družbeni, moralni, socialni iztirjenci ; iztirjenci in pokvarjenci

iztírjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od iztiriti:   iztirjenje električne lokomotive, vlaka / duševno, ideološko, socialno iztirjenje

iztírjenost   -i ž ( ȋ )
značilnost, stanje iztirjenega:   duševna, socialna, živčna iztirjenost ; iztirjenost značaja

iztís   -a m ( ȋ )
1. s tiskalnikom natisnjeno besedilo, slika:   na iztisu je označil napake
2. zastar. izvod :   vsi iztisi so pošli / knjiga je izšla v šeststo iztisih

iztísk   -a m ( ȋ )
zastar. izvod :   prodali so vse iztiske

iztiskáč   -a m ( á )
kozm.  žlički podobna priprava z luknjico v sredi za iztiskanje ogrcev:

iztískanje   -a s ( í )
glagolnik od iztiskati:   iztiskanje olja iz semen ; iztiskanje zraka iz cevi / iztiskanje limon

iztískati   -am nedov. ( í )
1. s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa:   iztiskati barvo, kremo iz tube ; iztiskati gnoj iz rane / izpušni plini iztiskajo gorivo iz rezervoarja
// s stiskanjem, pritiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine, vsebine:   iztiskati limono
 
ekspr.  počasi je iztiskal besede  s težavo govoril, pripovedoval
2. ekspr.  s silo, vztrajnostjo prihajati do česa:   vedno je iztiskal denar iz podrejenih

iztiskávanje   -a s ( ȃ )
1. iztiskanje :   iztiskavanje soka iz limon
2. metal.  oblikovanje kovin s stiskanjem skozi orodje z določeno odprtino:   iztiskavanje bakrenih cevi

iztiskávati   -am nedov. ( ȃ )
iztiskati :   iztiskavati sok iz limone / iztiskavati davščine iz podložnih

iztísniti   -em dov. ( í ȋ )
1. s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa:   iztisniti sok iz limone ; iztisniti stržen iz tura ; odprl je tubo in iztisnil nekaj barve na paleto / iztisniti med iz satja / iztisniti zrak iz meha
// s stiskanjem, pritiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine, vsebine:   iztisniti limono
2. ekspr., z glagolskim samostalnikom  s silo, vztrajnostjo doseči, da kdo kaj naredi, pove:   iztisniti obljubo, priznanje od koga / trudili so se, da bi iztisnili kaj iz njega, pa je molčal
3. ekspr.  s silo, vztrajnostjo priti do česa:   od domačih je iztisnil precej denarja ; iz kupca je hotel iztisniti čim več / iztisniti iz zemlje čim večji pridelek
4. ekspr.  s težavo reči, povedati:   nekaj nerazumljivega je iztisnil ; pa naj bo, je iztisnil
● 
ekspr.  jeza ji je iztisnila solze  od jeze je (za)jokala ; ekspr.  niti besede ni mogel iztisniti (iz grla)  ni mogel spregovoriti ; knjiž., ekspr.  v pesem je iztisnil vso narodovo bolečino  izrazil jo je v pesmi prim. stisniti

iztísnjenje   -a s ( í )
glagolnik od iztisniti:   iztisnjenje soka iz limone / iztisnjenje zraka iz pljuč
 
med.  iztisnjenje posteljice

iztiščáti   -ím dov. ( á í )
nav. ekspr.  s težavo reči, povedati:   mukoma je iztiščal nekaj iz sebe

iztláčiti   -im,  in  iztlačíti  in  iztláčiti -im dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
star. iztisniti :   iztlačiti stržen iz tura / iztlačiti denar iz koga

iztleti   gl. stleti

iztóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na iztok:   iztočna cev, odprtina, pipa
 
teh.  iztočna hitrost  hitrost, s katero tekočina odteka skozi kontrolno mejo
2. zastar. vzhoden :   iztočni deli dežele / iztočni običaji  vzhodnjaški

iztočíšče   -a s ( í )
kraj, mesto, kjer kaj izteka:   iztočišče petrolejskega voda

iztočíti   -tóčim  tudi  stočíti stóčim dov. ( ī ọ́ )
1. spraviti kaj (tekočega) iz česa:   iztočiti limonado, sok ; iztočiti vino iz soda ; pren., knjiž.  iztočiti strup iz duše
 
ekspr.  njene oči so že zdavnaj iztočile zadnjo solzo  (zaradi žalosti) je zelo, dosti jokala, zato ne more več jokati
 
čeb.  iztočiti med iz satja
// s točenjem izprazniti:   iztočiti sod, steklenico
2. pog.  prodati (pijačo):   zaradi draginje bo iztočil manj vina ; na veselici se je veliko iztočilo
3. pustiti izteči:   iztočiti je treba precej vode, preden je hladna;  prim. stočiti 1

iztóčnica   -e ž ( ọ̑ )
1. osnova , izhodišče :   članek je iztočnica za debato / iskati politične iztočnice za nastop proti opoziciji
// zastar.  geslo, slogan:   politična, propagandna iztočnica
2. beseda v slovarju, enciklopediji, navadno s pojasnili vred:   slovar vsebuje več tisoč iztočnic ; nabor iztočnic za nov slovar ; razporeditev iztočnic v slovarju / geselska, slovarska iztočnica
3. gled.  beseda, del stavka, situacijski premik, na katerega navezuje igralec svojo igro:   dati, povedati iztočnico ; na iztočnico se prižge luč / gledališka, odrska iztočnica
♦ 
biblio.  prva beseda značnice

iztóčničen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na iztočnica 2:   iztočnični članek, sestavek ; iztočnična beseda

iztòk   -óka m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od iztekati, izteči:   iztok vode iz cevovoda / jezero nima iztoka
2. kraj, prostor, kjer kaj izteka:   napraviti v posodi iztok / potok je iztok podzemeljskega jezera / od izvira do iztoka  izliva
3. med.  kar se izteka iz telesa pri vnetju:   gnojen iztok ; iztok iz rane, ušes / beli iztok  beli tok
4. zastar. vzhod :   veter piha od iztoka / proti iztoku se širi ravnina

iztôlči   -tôlčem  [ istou̯či dov. , iztôlci iztôlcite  in  iztolcíte; iztôlkel iztôlkla  ( ȏ )
1. s tolčenjem spraviti iz česa:   iztolči opeko iz zida
2. s tolčenjem narediti, izoblikovati:   iztolči luknjo v zid
 
um.  iztolči ornament

iztopotáti   -ám  tudi  -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
ekspr.  s topotanjem doseči, da kdo zapusti določen prostor:   iztopotati predavatelja iz razreda / iztopotati igralca z odra

iztovárjanje   -a s ( á )
glagolnik od iztovarjati:   iztovarjanje blaga ; iztovarjanje pšenice iz vagona / iztovarjanje ladje

iztovárjati   -am nedov. ( á )
spravljati kaj s prevoznega sredstva:   iztovarjati blago z ladje ; iztovarjati bale papirja s kamiona ; iztovarjati pošto na letališču / iztovarjati ladjo  raztovarjati / publ.  ladja iztovarja v Kopru

iztovorítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od iztovoriti:   iztovoritev blaga

iztovóriti   -im  tudi  iztovoríti -ím dov. , iztovóril  ( ọ̄ ọ̑; ī í )
1. spraviti kaj s prevoznega sredstva:   iztovoriti prtljago ; iztovoriti blago z ladje / iztovoriti ladjo  raztovoriti
2. ekspr.  spraviti koga s prevoznega sredstva, navadno s posebnim namenom:   zapornike so iztovorili pred policijsko postajo

iztoževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
s tožbo dosegati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti:   iztoževati preživnine, terjatve

iztožítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od iztožiti:   iztožitev dolga, terjatve

iztožíti   in  iztóžiti -im dov. ( ī ọ́ )
s tožbo doseči, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti:   tožil je in iztožil ; iztožiti dolg, terjatev / iztožiti pravico do poti čez travnik / iztožila je dolžnika

iztožljív   -a -o prid. ( ī í )
pravn.  ki se da iztožiti:   iztožljiv dolg ; iztožljiva obveznost

iztožljívost   -i ž ( í )
pravn.  značilnost, lastnost iztožljivega:   iztožljivost obveznosti, terjatve

iztŕcati   -am dov. ( r̄ ȓ )
s tresenjem, rahlim udarjanjem spraviti iz česa:   iztrcati pepel iz pipe

iztrébek   -bka m ( ẹ̑ )
nav. mn.  pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo:   pregledati bolnikove iztrebke ; gosti, redki iztrebki / človeški, mušji, živalski iztrebki

iztrebína   -e ž ( í )
nav. mn., vet.  ovojnice ploda, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo

iztrebítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od iztrebiti:   iztrebitev ustreljene divjačine / iztrebitev bogomilov

iztrebíti   in  iztrébiti -im,  tudi  iztrébiti -im  tudi  strebíti  in  strébiti -im,  tudi  strébiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ )
1. odstraniti odvečno iz česa:   iztrebiti mlad gozd ; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb  očistiti / iztrebiti ribe, srno  odstraniti drobovje ; iztrebiti solato  otrebiti
// izkrčiti :   iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir
2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več:   iztrebiti plevel ; iztrebiti škodljivce ; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr.  fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke

iztrébljanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od iztrebljati:   iztrebljanje gozda / iztrebljanje krokodilov / množično iztrebljanje Judov ; iztrebljanje narodne manjšine / pospešiti iztrebljanje z odvajalnimi sredstvi ; redno iztrebljanje

iztrébljati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. odstranjevati odvečno iz česa:   iztrebljati gozd ; iztrebljati senožeti / iztrebljati solato  trebiti
2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več:   iztrebljati kite ; iztrebljati plevel s škropljenjem / ekspr.  kolonisti so iztrebljali domače prebivalstvo

iztrébljenje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od iztrebiti:   iztrebljenje gozda / iztrebljenje kitov / groziti narodu z iztrebljenjem / boj za iztrebljenje tuberkuloze / iztrebljenje črevesa

iztrebljeválec   -lca  [ istrebljevau̯ca tudi istrebljevalca m ( ȃ )
ekspr.  kdor iztreblja, uničuje:   napadalci so bili iztrebljevalci civilnega prebivalstva

iztrebljeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ekspr.  ki iztreblja, uničuje:   iztrebljevalno orožje / iztrebljevalna vojna

iztrebljevánje   -a s ( ȃ )
iztrebljanje :   iztrebljevanje gozdov / iztrebljevanje nalezljivih bolezni / iztrebljevanje blata

iztrebúšiti se   -im se dov. ( ú ȗ )
knjiž., ekspr.  izbočiti trebuh:   iztrebušil se je in prekrižal roke

iztrépati 1   -am  in  strépati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
z zamahovanjem, stresanjem odstranjevati iz česa:   iztrepati prah iz obleke / stoji na balkonu in iztrepa rjuhe

iztrepáti 2   -ám  in  -trépljem  in  strepáti -ám  in  strépljem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
z zamahovanjem, stresanjem odstraniti iz česa:   iztrepala je drobtine s prta in ga ponovno pogrnila / večkrat iztrepati odeje

iztrepávati   -am nedov. ( ȃ )
z zamahovanjem, stresanjem odstranjevati iz česa:   iztrepavati prah iz jopice / čebele so pred žreli iztrepavale soparico iz panjev

iztrepetáti   -ám  in  -éčem  tudi  strepetáti -ám  in  -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
prenehati trepetati:   obstreljena ptica je iztrepetala / ekspr.  plamen sveče je iztrepetal;  prim. strepetati

iztrêpsti   -trêpem  in  strêpsti strêpem dov. , iztrépel  in  iztrêpel iztrêpla  in  strépel  in  strêpel strêpla  ( é )
z zamahovanjem, stresanjem odstraniti iz česa:   iztrepla je smeti z rute in se z njo pokrila / dobro iztrepsti odejo

iztrésati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. s tresenjem spravljati iz česa:   iztresati moko ; iztresati orehe iz vreče
// s tresenjem delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine:   iztresati vreče ; pren., ekspr.  iztresal je svojo torbo z novicami
2. ekspr.  izločati v velikih količinah:   nebo je iztresalo dež in točo
● 
ekspr.  iztresati dovtipe  praviti, pripovedovati ; ekspr.  iztresati jezo, nejevoljo nad kom  zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati ; ekspr.  iztresati svojo ošabnost  ošabno se vesti;  prim. stresati

iztréskati   -am dov. ( ẹ̄ ekspr.
1. z razstrelitvijo, raztreščenjem narediti:   mine so iztreskale lijake v zemljo
2. silovito izraziti svoja čustva:   vso jezo je iztreskal nadenj

iztrésti   -trésem dov. , iztrésite  in  iztresíte;  nam.  iztrést  in  iztrèst  ( ẹ́ )
1. s tresenjem spraviti iz česa:   iztresti jagode ; orehi so se iztresli
// s tresenjem napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine:   iztresti vrečo
2. ekspr.  izločiti v velikih količinah:   oblaki so iztresli točo
3. silovito izraziti svoja čustva:   nanj je iztresel ploho kletvic
● 
iztresti komu svojo dušo, srce  povedati vse o svojih čustvih ; ekspr.  iztresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom  zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati ; ekspr.  vse je iztresel v eni sapi  hitro povedal ; ekspr.  nič ne premišljuj, kar iztresi  povej, kaj misliš ; ekspr.  iztresel se je nad njim  izrazil svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju prim. stresti

iztrezniti   ipd. gl. strezniti ipd.

iztŕganost   -i ž ( ȓ )
značilnost iztrganega:   iztrganost listov / občutek iztrganosti in osamljenosti

iztŕgati   -am  stil.  -tŕžem dov. ( ŕ ȓ )
1. s trganjem spraviti iz česa:   iztrgati list iz bloka
// ekspr.  ločiti, vzeti del teksta iz celote:   iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli ; iztrgati prizor iz zgodbe
2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema:   iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal ; iztrgati puško iz rok ; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah  smrt nam je iztrgala ljubljenega sina ; pren.  iztrgati oblast iz rok pohlepnežev
// s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu:   granata je iztrgala vrata iz podbojev ; pren., knjiž.  vojna ga je iztrgala z rodne grude
3. ekspr., z dajalnikom  povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga:   iztrgati deželo sovražniku ; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju
4. ekspr.  spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja:   iztrgati ljudstvo iz nevednosti ; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi
// v zvezi z iz   proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh:   iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja
5. ekspr.  z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove:   iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem
● 
vznes.  smrt mu je iztrgala pero iz rok  pesnil, pisateljeval je do smrti ; ekspr.  srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil  izraža zelo odklonilno stališče ; ekspr.  to si moraš iztrgati iz spomina  pozabiti ; ekspr.  ne more je iztrgati iz srca  pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti ; ekspr.  srce bi si iztrgala zanj  vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti prim. strgati 2

iztŕkati   -am dov. ( r̄ ȓ )
1. z rahlim udarjanjem odstraniti iz česa:   iztrkati pepel iz pipe / iztrkati pipo ; iztrkati krtačo ob podboje
2. s trkanjem spraviti iz česa:   iztrkati polhe iz dupla

iztrkávati   -am nedov. ( ȃ )
1. z rahlim udarjanjem odstranjevati iz česa:   iztrkavati pepel iz pipe / iztrkavati pipo ; iztrkavati čohalo ob kamen
2. s trkanjem spravljati iz česa:   iztrkavati polhe iz votlega gabra

iztrobezljáti   -ám dov. ( á ȃ )
slabš.  nepremišljeno reči, povedati:   iztrobezljal je vse, kar je vedel

iztróšenost   -i ž ( ọ́ )
publ. izrabljenost , dotrajanost :   iztrošenost vozil

iztróšiti   -im,  in  iztrošíti  in  iztróšiti -im dov. ( ọ́; ī ọ́ )
publ. porabiti , izčrpati :   pri delu je iztrošil vse svoje moči

iztrpéti   -ím dov. , tudi  iztŕpel; iztrpljèn  ( ẹ́ í )
vznes. umreti :   sredi pomladi je iztrpel prim. strpeti

iztrpinčiti   gl. strpinčiti

iztŕžek 1   -žka m ( ȓ )
denar, sprejet kot nadomestilo za kaj prodanega:   za iztržek od sadja je kupil obleko ; iztržek trgovine na drobno / dnevni iztržek ; iztržek v gostinstvu je narasel za trideset odstotkov
 
pog.  iztržek dveh točk je velik uspeh naše enajsterice  dosežek

iztŕžek 2   -žka m ( ȓ )
jezikosl.  iz širšega besedila prevzeta besedna zveza:   slovar nakazuje rabo besed z iztržki
♦ 
biblio.  posebni odtis, ki ima naslov samo nad tekstom, gradivom

iztŕžiti   -im  in  stŕžiti -im dov. ( )
sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega:   za sadje je veliko iztržil ; s prodajo rož je iztržil denar za vstopnino ; letos je toliko iztržil, da si je kupil avtomobil
 
pog.  naše moštvo je iz šestih tekem iztržilo pet točk  dobilo, doseglo

iztúhtati   -am  tudi  stúhtati -am dov. ( ú )
pog.  izmisliti si, domisliti se:   iztuhtati načrt ; dolgo je premišljeval, nazadnje pa je le iztuhtal, kako bo stvar uredil ; kaj si spet iztuhtal
● 
pog.  nikdar nisem mogel iztuhtati, kaj dela  dognati, ugotoviti

iztulíti   in  iztúliti -im dov. ( ī ú )
ekspr.  glasno izraziti svoja čustva, razpoloženje:   iztuliti bolečino, jezo, žalost

izučevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izučevati:   izučevanje kovačev, pekov / izučevanje slovenskega jezika

izučeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. raziskovati , študirati :   izučevati družbo v njenem razvoju

izučítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izučiti:   izučitev kovačev ; izučitev v kovinski stroki

izučíti   -ím dov. , izúčil  ( ī í )
1. usposobiti koga za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega:   sina je izučil svoje obrti ; izučiti koga za kovača / izučiti psa za lov
2. omogočiti komu, da se tako usposobi:   s skromno plačo ga je izučil
3. ekspr.  povzročiti, da kdo postane bolj preudaren:   izkušnja, nesreča človeka izuči ; to bo fanta izučilo ; življenje jo je izučilo ; brezoseb.  izučilo ga je
4. zastar. naučiti , navaditi :   v šoli so ga marsičesa izučili ; jezika se je izučil iz knjig
5. zastar. raziskati , preštudirati :   izučiti starinske listine

izúm   -a m ( ȃ )
kar je na novo odkrito, ustvarjeno, zlasti na tehničnem področju:   proizvodnja dobro izkorišča novi izum ; patentirati, prijaviti izum ; tehnični izum ; registracija izumov / ekspr.  njegov pesniški izum
// odkritje, ustvaritev česa novega, zlasti na tehničnem področju:   izum tiska je imel daljnosežne posledice

izúmek   -mka m ( ȗ )
zastar. izum :   tehnični izumki ; izumki človeškega duha

izumetníčenost   -i ž ( ȋ )
značilnost izumetničenega:   jezikovna izumetničenost ; izumetničenost sloga, zgodbe / izumetničenost njenega vedenja ga odbija ; govoril je preprosto, brez izumetničenosti

izumetníčiti   -im dov. ( í ȋ )
narediti, povzročiti, da kaj ni več v skladu z naravnim, navadnim:   pisatelj je v knjigi osebe izumetničil in potvoril ; izumetničiti govor, slog

izumévati   -am nedov. ( ẹ́ )
star. izumljati :   izumevati stroje / izumevati zgodbe  izmišljati si, izmišljevati si

izumíkati se   -am se  stil.  -íčem se nedov. ( ī ȋ )
zastar.  izmikati se:   vsemu se je spretno izumikal

izumíranje   -a s ( ī )
glagolnik od izumirati:   narod je obsojen na počasno izumiranje ; izumiranje rastlinskih, živalskih vrst / izumiranje nekaterih poklicev

izumírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. približevati se prenehanju obstajanja zaradi manjšanja števila predstavnikov:   posamezni rodovi izumirajo ; nekatere rastlinske in živalske vrste hitro izumirajo
 
ekspr.  v zadnjem času izumirajo cele vasi  postajajo prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev
// ekspr.  približevati se prenehanju obstajanja sploh:   nekateri poklici izumirajo
2. množično umirati:   ljudje so izumirali za kugo

izumítelj   -a m ( ȋ )
kdor kaj izumi:   izumitelj parnega stroja / izumitelji in novatorji

izumíteljica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki kaj izumi:   izumiteljica novih okusov

izumíteljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izumitelje:   prejeti odlikovanje za izumiteljske uspehe / izumiteljska dela

izumíteljstvo   -a s ( ȋ )
dejavnost izumiteljev:   izumiteljstvo ima pomemben delež pri modernizaciji proizvodnje ; izumiteljstvo in novatorstvo

izumítev   -tve ž ( ȋ )
izum :   bil je ponosen na svojo izumitev / izumitev pisalnega stroja

izúmiti   -im dov. ( ū ȗ )
1. narediti, ustvariti kaj novega, zlasti na tehničnem področju:   izumiti pisavo za slepe ; izumiti računski stroj
2. ekspr.  z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti; izmisliti si :   to čudo je izumil pesnik

izúmljanje   -a s ( ú )
glagolnik od izumljati:   izumljanje novih strojev / izumljanje novih načinov ustvarjanja

izúmljati   -am nedov. ( ú )
1. delati, ustvarjati kaj novega, zlasti na tehničnem področju:   izumljati orodje, stroje / izumljati nove zakone
2. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati; izmišljati si :   izumljati opravičila za svoje ravnanje / zgodbo je sproti izumljal

izumljív   -a -o prid. ( ī í )
star. iznajdljiv , domiseln :   bil je prav izumljiv človek / to se je porodilo v njegovi izumljivi glavi

izumljívost   -i ž ( í )
star. iznajdljivost , domiselnost :   znan je zaradi svoje izumljivosti

izumréti   -mrèm  tudi  -mŕjem  stil.  -mrjèm dov. , izumŕl  ( ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ )
prenehati obstajati, ker ni več predstavnikov:   ta plemiška rodbina je izumrla že v prejšnjem stoletju ; nekatere rastlinske in živalske vrste so izumrle
 
ekspr.  nekatere gorske vasi so že izumrle  so prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev
// ekspr.  prenehati obstajati sploh:   nekateri običaji so že izumrli ; ta poklic bo kmalu izumrl

izumŕtje   -a s ( ȓ )
glagolnik od izumreti:   izumrtje dinastije, rodu ; izumrtje rastlinske, živalske vrste

izurítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izuriti:   izuritev v bojevanju

izúriti   -im dov. ( ȗ ȗ )
z vajo, ponavljanjem usposobiti koga za določeno delo:   izuriti pilote ; izuriti vojake v bojevanju / izuriti konja za jahanje / lovec je z leti tako izuril uho, da je razpoznal vsako žival

izúrjati   -am nedov. ( ú )
uriti :   izurjati vajenca ; izurjati se v hitrem pisanju

izúrjenec   -nca m ( ȗ )
izurjen človek:   vojaški izurjenec ; izurjenec v stenografiji

izúrjenje   -a s ( ȗ )
glagolnik od izuriti:   izurjenje vojakov

izúrjenost   -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost izurjenega človeka:   izurjenost tekmovalcev, vojakov ; izurjenost v streljanju / za vožnjo s kajakom je potrebna velika izurjenost

izust   gl. naizust

izústiti   -im dov. ( ȗ ȗ )
ekspr. reči , povedati :   izustiti besedo, ime, opazko / kako si upa kaj takega izustiti ; komaj je to izustil, že so planili po njem ; odločno izustiti

izuváč   -a m ( á )
zastar. zajec , sezuvač :   škornje si je sezul z izuvačem

izvabíti   in  izvábiti -im  tudi  zvabíti  in  zvábiti -im dov. ( ī á )
1. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga od kod:   sošolci so ga izvabili iz dijaškega doma ; pren.  toplo sonce jih je izvabilo iz hiše
2. ekspr.  s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa:   izvabiti denar od prijateljev / izvabiti komu priznanje, skrivnost ; pren.  izvabiti strunam melodije
3. knjiž., ekspr., z dajalnikom  vzbuditi čustven odziv:   s svojim petjem jim je izvabil solze;  prim. zvabiti

izvábljati   -am  tudi  zvábljati -am nedov. ( á )
1. z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga od kod:   izvabljali so ga iz dijaškega doma ; pren.  sonce je izvabljalo prve brste
2. ekspr.  s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa:   od njega izvablja denar / izvabljati komu priznanje, skrivnosti ; pren.  izvabljati klavirju glasove
3. knjiž., ekspr., z dajalnikom  vzbujati čustven odziv:   njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh;  prim. zvabljati

izváditi   -im dov. , izvájen  ( á ȃ )
star. izuriti :   izvaditi fanta za ovčarja

izvagonírati   -am dov. ( ȋ )
spraviti koga iz vagona, vlaka:   izvagonirati vojake daleč za fronto
 
pog., ekspr.  ni več v odboru, so ga že izvagonirali  odpustili, odslovili

izvajálec   -lca  [ izvajau̯ca in izvajalca m ( ȃ )
1. kdor umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo:   nastopili so predvsem mladi izvajalci ; izvajalci zabavne glasbe
2. kdor kaj uresničuje z delom:   delo je dobil privatni izvajalec ; izvajalec gradbenih del ; izvajalec za montažo jeklenih konstrukcij / publ.  občine naj bi postale izvajalci kulturno-prosvetne dejavnosti

izvajálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izvajanje:   posvetiti vso pozornost izvajalni ravni koncertov / ta organ je postal pomembno izvajalno telo / upoštevati izvajalne norme
 
glasb.  izvajalne označbe  izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del

izvajálka   -e  [ izvajau̯ka in izvajalka ž ( ȃ )
1. ženska, ki umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo:   izvajalka je težko skladbo odlično zaigrala / med cirkuško predstavo je lev hudo ranil izvajalko
2. ženska, ki kaj uresničuje z delom:   veziljski oddelek si prizadeva usposobiti vajenke za dobre izvajalke

izvajálski   -a -o  [ tudi izvajau̯ski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izvajalce ali izvajanje:   ta opera zahteva velik izvajalski aparat / ansambel odlikuje visoka izvajalska raven ; napredek izvajalske umetnosti / projektivni in izvajalski oddelek

izvájanje   -a s ( ā )
1. glagolnik od izvajati:
a) izvajanje načrta, programa ; izvajanje predpisov, sklepov ; dosledno izvajanje zakona / izvajanje akrobacij / izvajanje kontrole
b) izvajanje glasbenih del / izvajanje domače drame
c) učitelj je prešel od razlaganja k izvajanju pravila ; izvajanje zaključkov
 
glasb.  hitrost, jakost izvajanja
2. nav. mn., publ. misel , dognanje :   govornikova izvajanja so bila sprejeta z odobravanjem

izvájati   -am nedov. ( ā )
1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo:   izvajati načrt, program ; izvajati predpise z vso strogostjo ; dosledno izvajati kadrovsko politiko ; zakon se že izvaja / publ.:  ta četa je izvajala najtežje akcije  delala, opravljala ; izvajati gradbena dela ; skupina izvaja moderne plese  pleše ; izvajati vaje na orodju ; šport. žarg.  izvajati prosti strel
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   izvajati dopolnilno gnojenje ; izvajati kontrolo nad poleti  kontrolirati polete
2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo:   orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ.  v gledališču izvajajo domačo noviteto  uprizarjajo, igrajo
3. publ. izpeljevati , izpeljavati :   izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja ; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi
4. knjiž.  razlagati razvojno pot česa:   izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije
5. jezikosl.  tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati :   izvajati primernik iz osnovnika
● 
publ.  izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov  kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov

izvalítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izvaliti:   izvalitev piščancev / za izvalitev jajc je potrebna toplota

izvalíti   -ím  tudi  zvalíti -ím dov. , izválil  tudi  zválil  ( ī í )
s sedenjem na jajcih, jajčecih doseči, da se v njih razvijejo mladiči:   koklja je izvalila deset piščancev prim. zvaliti

izváljati   -am dov. ( á )
metal.  z valjanjem narediti, izoblikovati:   izvaljati jeklo

ízvanréden   -dna -o prid. ( ȋ-ẹ̄ )
zastar. izreden , nenavaden :   izvanreden sestanek / izvanredna moč

izvárek   -rka m ( ȃ )
knjiž. žlindra :   kup izvarka;  prim. zvarek 1

izvariti   gl. zvariti 1

izvažálen   -lna -o prid. ( ȃ )
mont.  ki se uporablja za spravljanje rude, premoga iz rudnika:   izvažalni stroj ; izvažalna naprava / izvažalni horizont

izvážanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izvažati:   izvažanje blaga na evropski trg / izvažanje rude iz jaškov

izvážati   -am nedov. ( ȃ )
1. prodajati blago v drugo državo:   izvažati električno energijo, les, industrijske proizvode ; izvažati v evropske države / ekspr.  izvažati kvalificirano delovno silo ; pren., ekspr.  demokracije ni mogoče izvažati
 
ekon.  izvažati kapital  nalagati kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči
2. z vožnjo spravljati iz česa:   izvažati gnoj iz hleva

izvaževálen   -lna -o prid. ( ȃ )
mont. izvažalen :   izvaževalna naprava

izvédba   tudi  izvêdba -e ž ( ẹ̑; ȇ )
1. glagolnik od izvesti izvedem:   izvedba načrta, poskusa ; izvedba referenduma, volitev ; klubu so zaupali izvedbo tekmovanja ; razpis za izvedbo gradbenih del / izvedba smučarskega skoka / izvedba pravila iz konkretnih primerov
// umetniška poustvaritev zlasti glasbenega dela:   koncertna izvedba simfonije ; kritiki so posebno pohvalili tehniko izvedbe / televizijska izvedba opere / popevka v izvedbi mlade pevke je dosegla na festivalu drugo mesto
2. s prilastkom  značilnost izdelka, po kateri se loči od drugega izdelka istega tipa:   horizontalna, navpična izvedba stroja ; športna izvedba letala ; avtomobil standardne izvedbe / šotor izdelujejo v dveh izvedbah ; publ.  kotel v litoželezni izvedbi  litoželezen kotel

izvédben   tudi  izvêdben -a -o prid. ( ẹ̑; ȇ )
nanašajoč se na izvedbo:   izboljšati izvedbeno kvaliteto ; preseneča izvedbena zamisel / izvedbeni oddelek ; izvedbena ekipa za glasbeno oddajo

izvéden   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. navadno v povedni rabi  ki kako stroko, dejavnost dobro obvlada:   izveden geometer ; izveden v državniških zadevah ; on je temeljito izveden v ruski književnosti / zaslišati izvedeno pričo  pričo s strokovnim znanjem
2. star. izkušen :   izveden človek / to delo je ustvarila izvedena roka

izvédenec   -nca m ( ẹ̑ )
strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke:   vprašati za mnenje izvedenca ; kmetijski, pravni, zdravniški izvedenec ; izvedenec psihiater ; izvedenec za podvodni ribolov ; izjava, poročilo izvedenca / publ.  bil je velik izvedenec v svoji stroki  poznavalec svoje stroke, strokovnjak
 
pravn.  sodni izvedenec  uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre
// ekspr.  dober poznavalec česa:   izvedenci imajo cviček iz Gadove peči za najboljši cviček / bil je velik izvedenec v ljubezenskih rečeh

izvedenína   -e ž ( ī )
pravn.  pristojbina za izvedensko storitev:

izvédeniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. izvedenski :   izvedeniško mnenje

izvédenka 1   -e ž ( ẹ̑ )
strokovnjakinja, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke:   izvedenka za mladinsko psihologijo

izvedênka 2   -e ž ( é )
1. izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo:   nova izvedenka tega avtomobila ima močnejši motor ; v prodaji je izboljšana izvedenka dostavnega avtomobila ; francoska izvedenka reaktivnega letala / športna izvedenka avtomobila  izvedba
2. jezikosl.  beseda, narejena iz podstave s pripono; izpeljanka :   pridevniška izvedenka ; izvedenka iz glagola

izvédenost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost izvedenega človeka:   strokovna izvedenost ; izvedenost v gospodarskih vprašanjih / občudovali so njegovo izvedenost  izkušenost

izvédenski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na izvedence:   izvedenski ogled ; izvedenska storitev ; izvedensko mnenje / izvedenska komisija

izvédenstvo   -a s ( ẹ̑ )
dejavnost izvedencev:   vloga sodnomedicinskega in sodnopsihiatričnega izvedenstva v kazenskem postopku / zavod opravlja kriminološko izvedenstvo

izvédeti   -vém  in  zvédeti zvém dov. ( ẹ́ )
seznaniti se s čim, zlasti s poslušanjem, branjem:   izvedeti novico, resnico ; šel je med ljudi, da bi izvedel njihove misli ; od sosedov je izvedel, kaj se je zgodilo doma ; o vzrokih letalske nesreče je izvedel iz časopisa ; pri znancih je izvedel za službo ; za skrivališče ne sme nihče izvedeti / sčasoma se vse izve / treba je izvedeti, kdaj odpelje vlak / publ.  izvedelo se je iz dobro obveščenih krogov

izvedljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izvesti:   izvedljiv načrt / izstrelitev rakete je glede na vremenske razmere izvedljiva ; stvar je v tako kratkem času težko izvedljiva

izvedljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost izvedljivega:   izvedljivost načrta, glasbenega programa

izvejati   gl. zvejati

ízven   in  izven  [ izvən in izven predl. ( ȋ z rodilnikom
1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora; zunaj 2 hiša je izven mestnega obzidja ; zidati izven gradbenega okoliša / stanuje izven Ljubljane
2. publ.  za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa:   sprejemati stranke izven uradnih ur / izven sezone  pred sezono in po njej
3. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma:   predstava je izven abonmaja / publ.:  biti izven nevarnosti  iz nevarnosti ; obravnavati zadevo izven okvira seje  ne na seji ; otrok se je rodil izven zakona  je nezakonski / elipt.  predstava je izven  izven abonmaja
● 
ekspr.  njegova umetnost je izven vsake debate  nesporno dobra ; ekspr.  to je izven vsakega dvoma  prav gotovo, res je tako
♦ 
pravn.  postaviti koga izven zakona  odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet ; šol.  delo izven šole  izvenšolsko delo ; šport.  igrati, nastopiti izven konkurence  igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati

ízven...   [ izvən in izven predpona v sestavljenkah  ( ȋ )
za izražanje položaja
a) ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora:   izvenbibličen, izvenbolničen, izvenevropski
b) ki ni v mejah določenega časa:   izvensezonski
c) ki ni v mejah določenega pojma:   izvenarmaden, izvenblokovski, izvenparlamentaren, izvenšolski, izvenzakonski

ízvenabonmájski   -a -o  [ izvənabonmajski in izvenabonmajski prid. ( ȋ-ȃ )
gled.  ki ni za abonente:   abonmajski in izvenabonmajski koncerti ; izvenabonmajska predstava

ízvenarmáden   -dna -o  [ izvənarmadən in izvenarmadən prid. ( ȋ-ȃ )
ki ni v armadi, v okviru armade:   izvenarmadna dejavnost vojaških oseb ; izvenarmadna vojaška vzgoja

ízvenblókovski   -a -o  [ izvənblokou̯ski in izvenblokou̯ski prid. ( ȋ-ọ̑ )
publ.  ki ni v bloku, neblokovski:   izvenblokovske države / izvenblokovska politika

ízvenčasôven   -vna -o  [ izvənčasovən in izvenčasovən prid. ( ȋ-ō )
publ.  časovno neopredeljen, neodvisen od časa:   izvenčasovni kostumi ; izvenčasovna vsebina slike / izvenčasovno dejanje

ízvenčlovéški   -a -o  [ izvənčloveški in izvenčloveški prid. ( ȋ-ẹ́ )
publ.  ki ni v človeku, nečloveški:   izvenčloveški faktorji ; izvenčloveške sile / mrzla, izvenčloveška bolečina ; sam.:  v umetniku je bilo nekaj izvenčloveškega ali celo nadčloveškega

ízvendržáven   -vna -o  [ izvəndəržavən in izvendəržavən prid. ( ȋ-á )
eksteritorialen :   izvendržavna cona

ízvenekonómski   -a -o  [ izvənekonomski in izvenekonomski prid. ( ȋ-ọ̑ )
publ. negospodarski , neekonomski :   izvenekonomski razlogi

ízvenevrópski   -a -o  [ izvəneu̯ropski in izveneu̯ropski prid. ( ȋ-ọ̑ )
publ.  ki ni v Evropi, neevropski:   izvenevropske dežele / izvenevropska trgovina

ízvenkŕmen   -mna -o  [ izvənkərmən in izvenkərmən prid. ( ȋ-ȓ )
navt., v zvezi izvenkrmni motor   motor s propelerjem za pritrditev na zunanjo stran zadnjega dela čolna:   proizvodnja izvenkrmnih motorjev

ízvenmáterničen   -čna -o  [ izvənmaterničən in izvenmaterničən prid. ( ȋ-ȃ )
med., vet., v zvezi izvenmaternična nosečnost   nosečnost, pri kateri se plod ne razvija v maternici:   operacija zaradi izvenmaternične nosečnosti

ízvenparlamentáren   -rna -o  [ izvənparlamentarən in izvenparlamentarən prid. ( ȋ-ȃ )
ki ni v parlamentu, v okviru parlamenta:   izvenparlamentarna akcija, skupina / parlamentarne in izvenparlamentarne oblike boja

ízvenplánski   -a -o  [ izvənplanski in izvenplanski prid. ( ȋ-ȃ )
publ.  ki ni v planu, neplaniran:   izvenplanska proizvodnja

ízvenpráven   -vna -o  [ izvənpravən in izvenpravən prid. ( ȋ-ā )
publ. nepraven :   izvenpravne kriminalne vede

ízvenproračúnski   -a -o  [ izvənproračunski in izvenproračunski prid. ( ȋ-ȗ )
publ.  ki ni določen, predviden v proračunu:   izvenproračunski izdatki / izvenproračunska bilanca

ízvenprostóren   -rna -o  [ izvənprostorən in izvenprostorən prid. ( ȋ-ọ̑ )
publ.  prostorsko neopredeljen, neodvisen od prostora:   umetnost pojmuje kot družbeno nepogojen, izvenčasoven in izvenprostoren pojav

ízvenrazréden   -dna -o  [ izvənrazredən in izvenrazredən prid. ( ȋ-ẹ̑ )
1. ki ni v (šolskem) razredu, v okviru razreda:   izvenrazredni pouk / izvenrazredno delo
2. publ. nadrazreden , nerazreden :   izvenrazredni interesi ; izvenrazredna ideologija / narodnost je izvenrazredna kategorija

ízvensezónski   -a -o  [ izvənsezonski in izvensezonski prid. ( ȋ-ọ̑ )
ki ni v sezoni:   izvensezonski čas ; izvensezonski meseci / izvensezonske cene ; izvensezonska podoba letovišč
 
trg.  izvensezonski modeli  modeli, ki niso za letni čas, v katerem se prodajajo

ízvensóden   -dna -o  [ izvənsodən in izvensodən prid. ( ȋ-ọ̑ )
pravn.  ki se opravi brez posredovanja sodišča:   izvensodni postopki ; skleniti izvensodno poravnavo ; izvensodno reševanje, urejanje sporov / izvensodno priznanje  priznanje, ki ni podano pred sodnikom, pred katerim teče pravda / (povojni) izvensodni poboji, usmrtitve  nezakoniti, brez sojenja

ízvenšólski   -a -o  [ izvənšolski in izvenšolski prid. ( ȋ-ọ̑ )
ki ni v šoli, v okviru šole:   izvenšolska vzgoja mladine ; v kraju se pozna prizadevno izvenšolsko delo učiteljev ; izvenšolsko izobraževanje / publ.  knjiga za šolsko in izvenšolsko rabo  nešolsko
// ki ni v okviru rednega šolskega pouka, dela:   izvenšolsko udejstvovanje mladine na šoli / vedenje učencev v izvenšolskem času  prostem času

ízvenumétniški   -a -o  [ izvənumetniški in izvenumetniški prid. ( ȋ-ẹ̑ )
publ.  ki ne spada v umetnost, neumetniški:   izvenumetniška stališča / poseganje izvenumetniškega foruma v umetnostna vprašanja

ízvenuráden   -dna -o  [ izvənuradən in izvenuradən prid. ( ȋ-ȃ )
ki ni v uradu, v okviru službe:   izvenuradno delo

ízvenzakónski   -a -o  [ izvənzakonski in izvenzakonski prid. ( ȋ-ọ̄ )
ki ni v zakonski zvezi:   izvenzakonski spolni odnosi / izvenzakonska zveza moškega in ženske
// ki ni rojen v zakonski zvezi:   izvenzakonski otrok
♦ 
pravn.  izvenzakonska skupnost  življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista v zakonski zvezi

ízvenzêmeljski   tudi  ízvenzémeljski -a -o  [ izvənzeməljski in izvenzeməljski prid. ( ȋ-ē; ȋ-ẹ̑ )
publ.  ki ni na zemlji:   zgodba poteka na izvenzemeljski opazovalnici / možnosti izvenzemeljskega življenja

izvès   -ésa m ( ȅ ẹ́ )
alp.  položaj, v katerem so roke in noge pri steni, telo pa zelo odmaknjeno od nje:   še nevaren izves in že sta bila na vrhu

izvések   -ska m ( ẹ̑ )
znamenje, tabla, postavljena navadno pravokotno na stavbo, ki kaže na kako obrtno dejavnost:   medeninast izvesek brivnice se blešči v soncu ; izvesek gostilne ; napis na izvesku / reklamni izvesek ; izvesek nad vrati prodajalne

izvésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
navadno v zvezi izvesna deska, tabla   oglasna deska, tabla:   obesiti na izvesno desko
♦ 
tisk.  izvesna pola  natisnjena pola za ogled; vzorčna pola

izvésiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. izobesiti :   izvesiti zastavo

izvésten   -tna -o prid. ( ẹ̄ zastar.
1. neki 1 , nekateri , določen :   izvestni ljudje se zavzemajo za to / do izvestne mere si ga lahko privoščiš
2. neizpodbiten , nedvomen :   izvestna resnica ; izvestno spoznanje

izvésti 1   -vézem  in  izvêsti -vêzem dov. ( ẹ́; é )
1. z vezenjem okrasiti:   izvesti blazino, obleko, prt ; s svilo, z zlatom izvesti ; strojno izvesti
2. z vezenjem narediti:   izvesti vzorec

izvêsti 2   -vêdem dov. , izvêdel  in  izvédel izvêdla,  stil.  izvèl izvêla  ( é )
1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo:   izvesti načrt, sklepe, zamisel / izvesti agrarno reformo ; izvesti splošne volitve / publ.:  četa je izvedla več akcij  naredila, opravila ; izvesti gradbena dela ; izvesti poskus ; izvesti turo v enem dnevu / publ.  konferenco bodo izvedli v marcu  konferenca bo
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   izvesti mobilizacijo prebivalstva ; tovarna je izvedla pocenitev izdelkov  je pocenila izdelke ; izvesti skok
2. dokončati , dognati :   misel je samo nakazal, ni je pa izvedel ; klasifikacije ni izvedel popolnoma
3. umetniško poustvariti zlasti glasbeno delo:   izvesti skladbo domačega avtorja / na radiu so izvedli eno najboljših sodobnih dram / publ.  igralec je svojo vlogo dobro izvedel  odigral
4. publ.  priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa; izpeljati :   učenci so izvedli pravilo ob konkretnih primerih
5. star. odpeljati , odvesti :   izvesti konja iz hleva / te preobrazbe so izvedle deželo iz vojne nevarnosti  so jo rešile vojne nevarnosti

izvestítelj   -a m ( ȋ )
zastar. poročevalec 1 , obveščevalec :   tako mi piše moj izvestitelj

izvéstje   -a s ( ẹ̑ )
šol., nekdaj  šolska, javnosti namenjena letna publikacija s podatki o učnem osebju, učencih, pouku, uspehu; letno poročilo :   izvestje novomeške gimnazije / šolska izvestja

izvéstnost   -i ž ( ẹ̄ )
zastar. neizpodbitnost , nedvomnost :   izvestnost spoznanja, trditve

izvéšati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. izobešati :   izvešati zastave

izvetríti   -ím dov. , izvétri  in  izvêtri; izvétril; izvetrèn  ( ī í )
knjiž. prevetriti :   izvetriti plesniv duh / ekspr.  misli se mu še niso izvetrile

izvéžbanost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. izurjenost :   vojaška izvežbanost ; izvežbanost tekmovalcev / to delo zahteva veliko izvežbanost

izvéžbati   -am dov. ( ẹ̑ )
knjiž. izuriti :   izvežbati vojake v streljanju ; izvežbati se v kuhanju, strojepisju / izvežbati konja, psa

izvíd   -a m ( ȋ )
1. med.  podatki o klinični, laboratorijski preiskavi:   obdukcijski, rentgenski izvid / zdravniški izvid / dobiti, hraniti izvid  listino s temi podatki
2. knjiž.  strokovna, izvedenska ugotovitev:   izvid o starosti slike
3. ogled :   iti na izvid

izvíden   -dna -o prid. ( ȋ )
izvidniški :   izvidni pohod, polet / izvidno poročilo / izvidna četa

izvídnica   -e ž ( ȋ )
1. skupina vojakov, ki z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot:   izvidnica je sporočila, da se bliža sovražnik ; brigada se je spopadla z nemško izvidnico ; motorizirana izvidnica ; partizanska izvidnica / ladja izvidnica
2. navadno v zvezi z iz, na, v   izvidniška akcija:   priti iz izvidnice ; iti v izvidnico ; biti na izvidnici, v izvidnici

izvídnik   -a m ( ȋ )
1. kdor z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot:   izvidniki preiskujejo okolico poti ; naši izvidniki so padli v zasedo / pilot izvidnika  izvidniškega letala
2. član skavtske organizacije, star od 11 do 15 let:   izvidniki se bodo med letom urili v skavtskih spretnostih in veščinah

izvídniški   -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na izvidnike ali izvidništvo:   izvidniški obhod, polet ; izvidniška akcija / izvidniško poročilo / izvidniška točka / izvidniški čoln ; izvidniška četa ; izvidniško letalo  letalo, prirejeno, opremljeno za izvidništvo

izvídništvo   -a s ( ȋ )
dejavnost izvidnikov:   za izvidništvo sta pomembni hitrost in konspirativnost / četa je opravila nevarno izvidništvo

izvíhan   -a -o prid. ( í )
(narobe) obrnjen:   izvihan žep
 
arheol.  izvihano ustje posode  navzven zavihano ustje

izvihráti se   -ám se dov. ( á ȃ )
ekspr.  burno z dejanji izraziti svojo jezo, razposajenost:   ko se je izvihral, se je lotil dela ; izvihrati se v pretepu;  prim. zvihrati

izvijáč   -a m ( á )
orodje za odvijanje ali privijanje vijakov, ki imajo zarezo v glavi:   odviti z izvijačem

izvíjanje   -a s ( í )
glagolnik od izvijati:   izvijanje vijakov / nobeno izvijanje mu ne bo pomagalo

izvíjati   -am nedov. ( í )
z vrtenjem spravljati iz predmeta:   izvijati vijake

izvin   gl. zvin

izvínek   -nka m ( ȋ )
star. opravičilo , izgovor :   vsi izvinki mu niso pomagali ; najti izvinek za svoje početje

izviniti   gl. zviniti

izvír   -a m ( ȋ )
1. kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje:   pod skalo je izvir ; iti k izviru po vodo ; počivališče pri izviru / kraški, podmorski izvir / izvir Save ; reka ima izvir v Julijskih Alpah  izvira ; pren.  njegova jeza ima izvir v ljubosumju
// voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje:   zajeti izvir ; bister, močen, mrzel izvir ; izvir zdravilne vode ; pren., knjiž.  to so izviri, iz katerih se je napajala povojna slovenska drama
2. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir 1 preprosto darilo je lahko izvir velikega veselja / ugotoviti izvir svetlobe

izviralíšče   -a s ( í )
zastar. izvir , izvor :   grm ob izvirališču / dognati izvirališče nekega plemena

izvírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. prihajati, pritekati iz zemlje na površje:   voda izvira pod hribom ; iz te globoke votline izvira hudournik ; izvirati v močnem curku / Sava izvira na Gorenjskem ; Savinja izvira v slapu Rinka
2. imeti vzrok v čem:   njena bolezen je izvirala predvsem iz siromaštva ; napake izvirajo iz nepoznavanja jezika ; njegova nezaupljivost izvira iz ljubosumnosti / publ.  pravice predsednika izvirajo iz funkcije, ki jo opravlja
3. imeti začetek:   ti običaji izvirajo še iz poganstva / publ.  ta slika izvira iz 17. stoletja  je nastala v 17. stoletju
4. biti prvotno na določenem kraju, v določeni celoti:   njegovi predniki izvirajo iz Amerike ; beseda izvira iz nemščine
// biti doma, roditi se:   izvira iz kmečke družine
● 
publ.  glavni dohodek izvira iz kmetijstva  daje kmetijstvo ; knjiž.  njeno spoštovanje izvira bolj iz srca kot iz razuma  je predvsem čustveno ; knjiž.  splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet  kdo ga je napisal

izvírček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od izvir(ek):   dolinice z izvirčki

izvírek   -rka m ( ȋ )
voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje:   zajeti izvirek ; hladen, močen izvirek ; bogat izvirek zdravilne vode / pod hribom so trije izvirki  studenci
// kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje; izvir :   izvirek reke ; počivati pri izvirku

izvíren   -rna -o prid. , izvírnejši  ( ȋ )
1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge:   izvirna domislica, misel, zamisel ; izvirna interpretacija pesmi ; poiskati izvirno rešitev problema ; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik ; prizadeva si, da bi bil izviren
// ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih:   izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / nosil je izvirno pokrivalo  nenavadno
2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor:   izviren roman ; izvirna literatura ; izvirna proza ; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino  izvirnik
3. prvoten , osnoven :   izvirni pomen besede ; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni  pristni, pravi
4. nanašajoč se na izvir:   izvirna voda / izvirni del reke
♦ 
ekon.  izvirni dohodek  dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji ; pravn.  izvirni dokaz  dokaz iz neposrednega vira ; izvirna pravica  pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika ; rel.  izvirni greh  greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo

izvírnež   -a m ( ȋ )
ekspr.  kdor se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih:   pokazali so mu nekaj vaških izvirnežev

izvírnica   -e ž ( ȋ )
knjiž. izvir :   izvirnica Dona, Nila / starokrščanska umetnost je motivna in ikonografska izvirnica evropske umetnosti

izvírnik   -a m ( ȋ )
1. literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor:   slovenski izvirnik in nemški prevod ; izvirnik romana / prevajati neposredno iz izvirnika ; brati v izvirniku / pog.  na steni so viseli sami izvirniki  originalne slike, originali
2. prvi, prvotni izvod, primerek listine:   izgubiti izvirnik ; primerjati prepis z izvirnikom ; fotografija izvirnika

izvírnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost izvirnega:   glavna pisateljeva odlika je izvirnost ; izvirnost doživetja, romana / ta skupina filmskih delavcev preveč vsiljivo išče izvirnost

izvírski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na izvir 1:   izvirska jama / izvirska voda

izviséti   -ím dov. ( ẹ́ í pog.
ne uspeti, ne doseči zaželenega, pričakovanega:   zaradi omejitev je izviselo veliko prosilcev za sredstva

izvíti   -víjem dov. ( í )
1. z vrtenjem spraviti iz predmeta:   izviti vijak z izvijačem
2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema:   skočil je k napadalcu in mu izvil nož ; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil ; pren.  izviti oblast iz rok pohlepnežev
3. ekspr.  s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove:   izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost ; mu že izvijem, kaj ga tare ; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku
● 
vznes.  smrt mu je izvila pero iz rok  pesnil, pisateljeval je do smrti ; ekspr.  to je gotovo iz trte izvil  si je izmislil ; star.  premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali  kako bi dosegel, uredil

izvláčenje   -a s ( á )
glagolnik od izvlačiti:   izvlačenje hlodov, lesa iz gozda / izvlačenje pomožnega sedeža

izvlačeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. vlačiti :   izvlačevati hlode iz gozda

izvlačíti   in  izvláčiti -im dov. ( ī á )
z vlačenjem spraviti iz česa:   izvlačiti posekan les iz gozda

izvléček   -čka m ( ẹ̑ )
1. trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo:   izvleček vina ; izvleček iz zdravilnih zelišč, živalskih žlez / alkoholni  dobljen z alkoholom , vodni izvleček  dobljen z vodo ; mesni izvleček ; rastlinski, tobačni izvleček
2. kratka vsebina, povzetek:   prebrati izvleček iz predsednikovega poročila / navesti nekaj izvlečkov iz kritike / predavanje ni bilo objavljeno v celoti, ampak v izvlečkih
3. navadno s prilastkom  dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa; izpisek :   izvleček iz matične knjige
♦ 
glasb.  klavirski izvleček  priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za klavir ; tisk.  barvni izvleček  filmski posnetek ene barve iz določene barvne slike

izvléčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
ki se da izvleči:   izvlečni predal ; izvlečna polica

izvléčenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od izvleči:   izvlečenje zoba / izvlečenje črt s tušem

izvléči   -vléčem dov. , izvléci izvlécite  in  izvlecíte; izvlékel izvlékla  ( ẹ́ )
1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti iz česa:   izvleči meč iz nožnice, nit iz blaga, zamašek iz steklenice / izvleči posekano drevje iz gozda ; ladjico so izvlekli na kopno / izvleči žebelj iz deske
// z vlečenjem podaljšati:   izvleči anteno
2. spraviti iz česa ovirajočega:   izvleči voz iz blata ; obtičal je do kolen v snegu in se ni mogel izvleči ; s težavo se je izvlekel izpod ruševin
3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom  vzeti iz česa:   iz listnice je izvlekel šop bankovcev ; izvleči roke iz žepa  potegniti / počasi je izvlekla svojo roko iz njegove
4. ekspr.  s prizadevanjem, vztrajnostjo spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja:   on te je izvlekel, ko so te zaprli ; trudi se, da bi jo izvlekel iz revščine ; izvleči koga iz težav, zadrege ; ljudstvo se je izvleklo iz zaostalosti
5. ekspr.  s silo, vztrajnostjo priti do česa:   ves denar je izvlekel iz njega ; pri prodaji hoče izvleči čim več dobička / iz ljudi je izvlekel stvari za smešno nizko ceno  kupil ; gospodar je hotel kar največ izvleči iz delavcev  doseči, da bi kar največ naredili
// z vztrajnim poizvedovanjem, povpraševanjem izvedeti:   sodniki niso mogli prav nič izvleči iz njega ; poskušal je izvleči nekatere podrobnosti o dogodku ; izvlekel je iz nje skrivnost
6. teh.  dokončati risbo, navadno s tušem:   črte je treba še izvleči ; izvleči načrt
// narediti nepretrgano črto:   vidne robove na skici izvlečemo, nevidne pa črtkamo
● 
ekspr.  komaj je izvlekel iz nje kako besedo  s težavo jo je pripravil, da je govorila ; publ.  iz razprave lahko izvlečemo nekaj splošnih zaključkov  naredimo

izvlečljív   -a -o prid. ( ī í )
izvlekljiv , izvlečen :   tranzistorski aparat z izvlečljivo anteno

izvlèk   -éka m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od izvleči:   ročaj za izvlek predala
2. priprava, s katero se kaj izvleče:   za spravljanje lesa so izdelali žični izvlek

izvlekljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izvleči:   miza z izvlekljivo desko

izvòd   -óda m ( ȍ ọ̑ )
vsaka od več istovrstnih tiskanih stvari:   od te knjige se je ohranil samo en izvod ; prodati vse izvode / roman je izšel v tisoč izvodih ; poročilo je treba oddati v treh izvodih
 
biblio.  dolžnostni  ali  obvezni izvod  ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom ; zal.  avtorski izvodi  ki jih dobi avtor ob izidu svojega dela zastonj ; recenzijski izvod  ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno

izvodílo   -a s ( í )
anat.  cevasti del organa za iztok izločkov:   sečno, solzno izvodilo ; izvodilo trebušne slinavke ; izvodila prebavnih, spolnih žlez

izvóhati   -am  tudi  zvóhati -am dov. ( ọ̑ )
1. zaznati, odkriti z vohom:   pes je izvohal zajca / izvohati sled
2. ekspr.  s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa:   povsod sem ga iskal, nazadnje sem ga le izvohal ; sovražnik je izvohal naše skrivališče ; izvohati skrivnost / slabo bi bilo, če bi izvohali, da se družiš s tem človekom  dognali, ugotovili

izvohljáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  s prikritim poizvedovanjem, iskanjem izvedeti:   gotovo so izvohljali, kje se skriva

izvohúniti   -im dov. ( ú ȗ )
ekspr.  s prikritim poizvedovanjem izvedeti:   izvohunil je, da se pripravlja napad

izvojeváti   -újem dov. ( á ȗ )
star. izbojevati :   izvojevati zmago / izvojevati boj / izvojevati pravico

izvojskováti   -újem dov. ( á ȗ )
izbojevati :   izvojskovati zmago / izvojskovati boj / vsako ped napredka si je bilo treba izvojskovati

izvolítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izvoliti:   potrditi izvolitev ; soglasna izvolitev ; izvolitev odbora ; izvolitev za poslanca / ponovna izvolitev ; izvolitev za docenta

izvolíti 1   -vólim  tudi  zvolíti zvólim dov. ( ī ọ̑ )
1. izbrati z volitvami:   izvoliti delegata, poslanca, delovno predsedstvo ; izvolili so ga v odbor ; izvoliti za predsednika ; izvoliti soglasno ; izvoliti s tajnim glasovanjem ; izmed članov so si izvolili predsednika
// izbrati za razpisano službeno mesto z volitvami:   izvolili so ga za docenta
2. star. izbrati :   izmed vseh deklet je izvolil njo ; izvoliti si učiteljski poklic / izvoliti dekle za ženo

izvolíti 2   -vólim  stil.  izvóliti -im dov. in nedov. , izvóli izvólite  tudi  izvôli izvolíte  ( ī ọ́; ọ̑ )
1. v medmetni rabi  izraža vljudnost pri nagovoru:   izvolite sesti ; prosim, izvolite vzeti ; elipt.:  »Ali smem vstopiti?« »Izvolite!« ; izvoli, miza je pripravljena ; izvolite, tukaj je izhod
2. star., z nedoločnikom, spoštljivo  milostno, dobrohotno kaj storiti:   knez ga je izvolil poslušati / iron.:  izvolil si se ponorčevati iz nas, kajne ; končno je le izvolil priti

izvóljenec   -nca m ( ọ́ )
1. kdor je izvoljen:   volivci in izvoljenci
2. nav. mn., nav. ekspr.  kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti:   omogočiti delo vsakomur in ne le izvoljencem
// star. fant , zaročenec :   prišla je na ples s svojim izvoljencem
● 
knjiž., ekspr.  razen redkih izvoljencev ni nihče uspel  ljudi, oseb ; star.  biti prištet med izvoljence božje  svetnike, blažene ; ekspr.  on je izvoljenec bogov  zelo srečen človek

izvóljenka   -e ž ( ọ́ )
1. ženska, ki je izvoljena:   izvoljenka z lepotne tekme
2. star. dekle , zaročenka :   šel je na ples s svojo izvoljenko / izvoljenka njegovega srca

izvóljenost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost izvoljenega:   znamenje izvoljenosti

izvoljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da izvoliti:   z volilno pravico je človek tudi izvoljiv

izvoljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost izvoljivega:   preveriti izvoljivost kandidatov

izvòr   -ôra m ( ȍ ó s prilastkom
1. značilnost glede na prvotno pripadnost:   raziskovati izvor ameriškega prebivalstva ; biti najrazličnejšega narodnostnega izvora ; navajati izvor besede / ta rastlina je po izvoru iz osrednje Afrike
// v rodilniku  značilnost glede na prvotne sestavine:   biti organskega izvora ; živilo rastlinskega ali živalskega izvora
// značilnost glede na prednike zlasti s socialnega stališča:   zamolčal je svoj izvor ; je kmečkega izvora ; ugotoviti izvor živali
2. značilnost glede na nastanek:   ti običaji imajo svoj izvor v poganstvu / publ., z oslabljenim pomenom  nekaj predmetov je po izvoru mlajših  je mlajših
3. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir 1 otrok je izvor sreče / ugotoviti izvor bolezni
// kar kaj daje:   izdatni izvori toplotne energije

izvóren   -rna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
nanašajoč se na izvor:   prikazati problem z izvornega vidika ; izvorna oblika

izvóšček   -čka m ( ọ̑ )
kdor se poklicno ukvarja s prevažanjem ljudi s kočijo:   ob cesti so stale kočije izvoščkov / najeti izvoščka
// knjiž.  taka kočija za prevažanje:   sesti v izvošček  ali  izvoščka ; peljati se v izvoščku

izvóščkovski   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od izvošček:   izvoščkovski konj ; izvoščkovska kočija

izvotlítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izvotliti:   izvotlitev debla

izvotlíti   -ím  tudi  zvotlíti -ím dov. , izvótli  in  izvôtli  tudi  zvótli  in  zvôtli; izvótlil  tudi  zvótlil  ( ī í )
1. narediti votlo:   izvotliti bučo, palico / voda izvotli apnenčast svet ; pren., knjiž.  bolečina ga je vsega izvotlila
2. izdolbsti :   izvotliti deblo za čoln

izvótljenost   in  izvotljênost -i ž ( ọ̑; é )
značilnost, lastnost izvotljenega:   izvotljenost opeke / knjiž.  občutek notranje izvotljenosti

izvotljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati votlo:   izvotljevati bučo ; zaradi kapljanja vode se kamen izvotljuje ; pren., knjiž.  demokratična načela so se vsebinsko izvotljevala

izvòz   -ôza m ( ȍ ó )
1. prodajanje blaga v drugo državo:   omejiti izvoz ; izvoz blaga, opreme, žita ; izvoz na evropsko tržišče, v Ameriko ; pospeševanje izvoza ; izvoz in uvoz / publ.  izvoz storitev / podjetje dela predvsem za izvoz ; delež proizvodnje v izvozu / publ.  večina izdelkov te tovarne gre v izvoz  se izvaža
 
ekon.  kompenzacijski izvoz  ki ga država uvoznica plača z blagom v enaki vrednosti ; izvoz kapitala  nalaganje kapitala v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči
// količina blaga, prodanega v drugo državo:   izvoz narašča, pada, se podvoji ; izvoz v vrednosti milijon dolarjev
2. kraj, prostor, kjer se vozi iz česa:   urediti izvoz z dvorišča, s postaje, iz stranske ulice ; izvoz na glavno cesto
3. glagolnik od izvoziti 2:   izvoz gnoja iz hleva

izvózen 1   -zna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na izvoz 1:   izvozni artikel ; izvozno blago ; izvozno vino / izvozno podjetje / izvozni trg ; izvozna luka / podjetje je že izpolnilo izvozne obveznosti ; izvozno dovoljenje / izvozna carina ; izvozno-uvozna banka
 
ekon.  izvozna premija  premija države izvozniku za pospeševanje izvoza ; fin.  izvozni kredit  kredit, ki ga dobi izvoznik

izvózen 2   in  izvôzen -zna -o prid. ( ọ̄; ó )
nanašajoč se na izvoz 2, 3:   izvozna cesta, pot / izvozna naprava
 
mont.  izvozni horizont ; izvozni jašek  jašek za spravljanje rude, premoga iz rudnika ; žel.  izvozna kretnica  kretnica, kjer se končajo postajni tiri in se prične progovni tir

izvozíšče   -a s ( í )
kraj, od koder se izvaža:

izvozíti   -vózim dov. ( ī ọ́ )
1. prodati blago v drugo državo:   izvoziti les, žito ; izvoziti na evropski trg, v Ameriko ; podjetje je izvozilo za milijon dolarjev izdelkov
 
ekon.  izvoziti kapital  naložiti kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči
2. z vožnjo spraviti iz česa:   izvoziti gnoj iz hleva
3. žel. žarg.  odpeljati (s postaje):   vlak je uvozil in izvozil prim. zvoziti 1

izvóznica   -e ž ( ọ̑ )
država, dežela, ki izvaža:   izvoznica lesa, kmetijskih proizvodov / država izvoznica / publ.  izvoznica kapitala

izvóznik   -a m ( ọ̑ )
kdor se ukvarja z izvozom:   ta podjetja so naši največji izvozniki ; izvoznik industrijskih izdelkov, lesa, žita / publ.  izvoznik kapitala

izvózniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na izvoznike:   izvozniški posli / izvozniško podjetje

izvréči   -vŕžem  tudi  zvréči zvŕžem dov. , izvŕzi izvŕzite  in  izvrzíte  tudi  zvŕzi zvŕzite  in  zvrzíte; izvŕgel izvŕgla  tudi  zvŕgel zvŕgla  ( ẹ́ ȓ )
1. (s silo) spraviti iz sebe:   bolnik je s kašljanjem izvrgel kri ; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ.  računalnik izvrže podatke
2. nav. ekspr.  imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti :   zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli
3. nav. ekspr.  napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti :   vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede
4. vet.  spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod:   krava, svinja izvrže prim. zvreči

izvréti   -vrèm dov. ( ẹ́ ȅ )
vreti do konca:   mošt je izvrel

izvŕg   tudi  zvŕg -a m ( ȓ )
1. vet.  prekinitev brejosti:   izvrg pri kravi
2. izmeček , izvržek :   izvrg človeštva

izvrgávati   in  zvrgávati -am nedov. ( ȃ )
vet.  spravljati iz rodil odmrl, nezrel plod:   okužene krave pogosto izvrgavajo

izvŕsten   -tna -o prid. ( )
1. s širokim pomenskim obsegom  ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri:   izvrsten film ; fotograf je izdelal izvrstne slike ; pripravili so mu izvrstno kosilo / ima izvrsten vid
// ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve:   izvrsten delavec, športnik ; fant je izvrsten ; izvrstna gospodinja
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit:   izvrsten načrt / to je izvrstna misel
2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo:   izvrstna kakovost / izvrstni rezultati

izvŕstnost   -i ž ( )
lastnost, značilnost izvrstnega:   izvrstnost vina

izvŕšba   -e ž ( ȓ )
pravn.  prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb:   opraviti, ustaviti izvršbo ; odložitev izvršbe / sodna izvršba  pri kateri izvršilni postopek opravi sodišče ; upravna izvršba  pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ ; izvršba na nepremičnine, nepremičninah ; izvršba z rubežem

izvŕšen   -šna -o prid. ( ȓ )
ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov:   izvoliti izvršni odbor ; izvršni organi / izvršna oblast / izvršne funkcije / izvršni svet  v socializmu  izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine ; Republiški izvršni svet ; Zvezni izvršni svet
♦ 
pravn.  izvršna sodba  izvršljiva sodba

izvrševálec   -lca  [ izvərševau̯ca tudi izvərševalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor kaj izpolnjuje, izvaja:   izvrševalec finančnega načrta ; izvrševalec nalog / imenovan je bil za izvrševalca oporoke

izvrševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
izvršen , izvršilen :   izvrševalni odbor ; izvrševalni organi / izvrševalna oblast

izvrševálka   -e  [ izvərševau̯ka tudi izvərševalka ž ( ȃ )
knjiž.  ženska ali država, ustanova, ki kaj izpolnjuje, izvaja:   vestna izvrševalka nalog / država ni le izvrševalka direktiv Evropske unije, saj tudi sama oblikuje pravni red ; izvrševalka oporoke

izvrševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od izvrševati:   izvrševanje dolžnosti, nalog / izvrševanje predpisov, zakonov / vestno izvrševanje poklica / izvrševanje oblasti / izvrševanje kazenskih sankcij

izvrševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
publ.  delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati :   izvrševati svoje dolžnosti ; izvrševati povelja, ukaze / zakon se ni strogo izvrševal  izvajal / imeti in izvrševati oblast
 
pravn.  izvrševati smrtne kazni
// delati , opravljati 1 svoje delo je izvrševal v zadovoljstvo vseh
// z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   izvrševati čiščenje, nadzorstvo ; izvrševati oprašitev  opraševati ; izvrševati popravila kotlov

izvršílec   -lca  [ izvəršiu̯ca in izvəršilca m ( ȋ )
knjiž.  kdor kaj izpolni, izvede:   izvršilec naloge / izvršilec oporoke / publ.  izvršilec kaznivega dejanja  storilec

izvršílen   -lna -o prid. ( ȋ )
1. ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov:   opravljati izvršilne in upravne zadeve / izvršilni odbor ; izvršilni organi ; izvršilna oblast  pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov
2. nanašajoč se na izvršbo:   izvršilni postopek ; izvršilni stroški / izvršilni naslov  pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba ; izvršilni organ  kdor opravi izvršbo ; izvršilno dovolilo  sodni sklep, s katerim se dovoli izvršba ; izvršilno sodišče
♦ 
jezikosl.  izvršilni sedanjik  sedanjik dovršnega glagola, ki izraža sedanjost ; žel.  izvršilne službe  službe, ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo

izvršílnost   -i ž ( ȋ )
knjiž. izpolnljivost , izvedljivost :   izvršilnost naloge

izvršítelj   -a m ( ȋ )
kdor kaj izpolni, izvede:   izvršitelj direktiv / za izvršitelja oporoke je imenoval svojega prijatelja
// pravn.  kdor opravi izvršbo; izvršilni organ :   davčni, sodni izvršitelj

izvršíteljica   -e ž ( ȋ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj izpolni, izvede:   sestro je imenoval za izvršiteljico oporoke / država izvršiteljica
// pravn.  ženska, ki opravi izvršbo:   sodna izvršiteljica

izvršítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od izvršiti:   izvršitev naloge, povelja, ukaza / izvršitev finančnega načrta / odložiti, ustaviti izvršitev kazni

izvršíti   -ím dov. , izvŕšil  ( ī í )
1. publ.  napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti :   izvršiti svojo dolžnost ; izvršiti naročilo ; izvršiti povelje, ukaz ; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt  uresničiti, izvesti, izpeljati
 
pravn.  izvršiti smrtno kazen ; sodba se je izvršila takoj
// narediti , opraviti :   prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo ; izvršiti podzemeljsko eksplozijo ; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje  storiti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   izvršiti likvidacijo ; izvršiti napad na nasprotnikovo postojanko  napasti jo ; izvršiti preiskavo, sterilizacijo
2. zastar. dokončati , končati :   lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo

izvršítven   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od izvršitev:   izvršitveni postopek

izvršljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž. izpolnljiv , izvedljiv :   izvršljiv načrt ; izvršljiva naloga
 
pravn.  izvršljiva odločba, sodba, terjatev  odločba, sodba, terjatev, ki se glede na predpisani postopek sme izvesti

izvršljívost   -i ž ( í )
knjiž. izpolnljivost , izvedljivost :   izvršljivost načrta
 
pravn.  izvršljivost odločbe, terjatve

izvŕšnik 1   -a m ( ȓ pog.
1. med narodnoosvobodilnim bojem  član izvršnega odbora Osvobodilne fronte:   izvršniki so obiskali četo ; izvršniki in člani centralnega komiteja
2. član izvršnega sveta:   nekaj izvršnikov tudi osebno pozna

izvršník 2   -a m ( í )
knjiž. izvršitelj :   izvršnik direktiv

izvŕšniški   -a -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na izvŕšnike:   izvršniška baraka / izvršniška tajnica

izvŕšnost   -i ž ( ȓ )
knjiž. izpolnljivost , izvedljivost :   izvršnost načrta
 
pravn.  izvršnost sodbe

izvrtanína   -e ž ( í )
izvrtina :   narediti izvrtanino / odstranjevati izvrtanino

izvŕtati   -am  tudi  zvŕtati -am dov. ( )
1. narediti luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti:   izvrtati desko / izvrtati zob
// z vrtanjem narediti, izoblikovati:   izvrtati en centimeter globoke izvrtine ; izvrtati luknjo v les / izvrtati predor skozi led / črv je izvrtal rov
2. z vrtanjem spraviti iz česa:   izvrtati kovice iz jeklenih konstrukcij
3. ekspr.  z vztrajnim prizadevanjem priti do česa:   končno se mu je le posrečilo izvrtati denar ; izvrtati gradbeno dovoljenje / zate bomo že izvrtali kako primerno službo
// z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem izvedeti:   izvrtali so iz mene reči, ki jih nikakor nisem želel povedati ; izvrtaj, kaj se je zgodilo s sinom

izvrtávati   -am nedov. ( ȃ )
1. delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti:   izvrtavati v les
// z vrtanjem delati, oblikovati:   izvrtavati luknje
2. z vrtanjem spravljati iz česa:   izvrtavati kovice iz jeklenih konstrukcij

izvŕtek   -tka m ( ȓ )
nav. mn.  zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju:   iz lukenj, ki jih delajo črvi, se usipajo izvrtki
♦ 
gozd.  izvrtek iz debla, drevesa  izvrtan čep lesa za določanje drevesne starosti in prirasta

izvrtína   -e ž ( í )
1. luknja, ki nastane z vrtanjem:   narediti, obdelati izvrtino ; vtakniti razstrelivo v izvrtino ; koničasta, stožčasta izvrtina ; globina, premer izvrtine / avt. žarg.  izvrtina valja  premer
2. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju:   odstranjevanje izvrtine

izvŕžek   -žka m ( ȓ )
1. ed.  slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček :   pri novem načinu proizvodnje je manj izvržka / izvržek lesa
 
med izvržki so bili stari čevlji, razbita posoda  odpadki
2. slabš.  človek, ki ga kaka skupnost izloči:   izvržek človeštva ; izvržek iz družbe
// nemoralen, pokvarjen človek:   taki izvržki so pripravljeni ovajati

izvŕženec   -nca m ( ȓ )
ekspr.  človek, ki ga kaka skupnost izloči:   družbeni izvrženec ; brezdomci in izvrženci
// slabš.  nemoralen, pokvarjen človek:   to je izrodek in izvrženec

izvŕženje   tudi  zvŕženje -a s ( ȓ )
glagolnik od izvreči:   izvrženje slabih izdelkov, starih strojev / kmetovalec ima škodo zaradi izvrženja pri kravi

izvŕženka   -e ž ( ȓ )
slabš.  nemoralna, pokvarjena ženska:   družiti se z izvrženkami

izvŕženost   -i ž ( ȓ )
ekspr.  stanje človeka, ki je izločen iz kake skupnosti:   izvrženost in osamljenost / občutek izvrženosti iz igre

izvzémanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od izvzemati:   izvzemanje nekaterih primerov iz pravila

izvzémati   -am nedov. ( ẹ̑ )
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:   izvzemati stroške za poslovanje
// dajati, priznavati večje pravice, ugodnosti v primeri z drugimi:   njega izvzema med vsemi

izvzémši   člen. ( ẹ̑ )
knjiž.  razen, samo ne:   te mravlje so podobne našim, izvzemši velikost ; nisem je videl v družbi, izvzemši v gledališču / kadijo vsi, ne izvzemši najmlajših  vključno, vštevši najmlajše

izvzéti   -vzámem dov. , izvzêmi izvzemíte; izvzél;  nam.  izvzét  in  izvzèt  ( ẹ́ á )
ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti:   izvzeti stroške poslovanja ; izvzeti nekaj primerov iz obravnave ; izvzeti koga od plačevanja davkov / samo enega učenca bi lahko izvzeli, drugi so povprečni / če izvzamemo majhne prehlade, je otrok zdrav
// dati, priznati večje pravice, ugodnosti komu v primeri z drugimi:   nikogar ne bom izvzel, vsi bodo morali enako delati

izvzétje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od izvzeti:   izvzetje od predpisov

izvzétost   -i ž ( ẹ̑ )
stanje izvzetega:   izvzetost iz celote

izza   predl. , z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti iz položaja za čim:   luna vzhaja izza gore ; vstati izza mize ; voz pripelje izza ovinka / izza ograje se zasliši krik
// knjiž.  za izražanje položaja za čim; za 2 skrivati se izza vogla
2. za izražanje časovnega izhodišča v preteklosti; iz :   znamenje izza turških časov ; poznava se izza šolskih let / star.  izza mlada  iz zamlada ; izza očetove smrti ni bil več doma  od očetove smrti
 
Tavčarjev roman Izza kongresa  iz časov kongresa

izzídati   tudi  izzidáti -am dov. ( í á í )
zazidati :   vmesne prostore izzidamo z votlimi zidaki
// obzidati :   jarek obložimo z betonskimi žlebi ali pa izzidamo

izzidáva   -e ž ( ȃ )
glagolnik od izzidati:   izzidava jarka

izzídek   -dka m ( ȋ )
grad.  pomol iz hišnega zidu, na vseh straneh obzidan:   stare mestne hiše imajo nad pritličjem izzidke

izzív   -a m ( ȋ )
glagolnik od izzvati:   nihče ni odgovoril na njegov izziv ; izziv na dvoboj, pretep / v njegovem glasu je čutiti izziv
 
šport.  svetovni prvak je sprejel izziv

izziváč   -a m ( á )
nav. ekspr.  kdor izziva:   ta človek je nevaren izzivač ; fantje so pretepli izzivače / fašistični izzivači

izziválec   -lca  [ izzivau̯ca tudi izzivalca m ( ȃ )
1. kdor izziva:   policija je aretirala izzivalce ; spoprijeti, stepsti se z izzivalci
 
ekspr.  izzivalec smrti, usode  kdor se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti
2. publ.  kdor ima v boju, tekmi s prvakom navadno največ možnosti za pridobitev naslova prvaka:   prvi izzivalec evropskega, svetovnega prvaka / v lahki kategoriji se izzivalcu ni posrečilo zmagati
// kdor ima v boju za položaj navadno največ možnosti za zmago, izvolitev:   izzivalec dosedanjega predsednika ; izzivalec za šefa stranke
3. šah.  kdor si pridobi pravico tekmovati s svetovnim prvakom za naslov prvaka:   v dvoboju za naslov šahovskega svetovnega prvaka vodi izzivalec ; obdržal je točko prednosti pred izzivalcem

izziválen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki izziva:   fant je nesramen in izzivalen / izzivalen glas, smeh / izzivalna predrznost ; izzivalno vedenje / izzivalno premikanje čet ob meji
2. nav. ekspr.  ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti:   nosila je izzivalno obleko

izziválka   -e  [ izzivau̯ka in izzivalka ž ( ȃ )
1. ženska, ki izziva:   izzivalka in upornica / domišljava izzivalka
 
ekspr.  izzivalka usode  ženska, ki se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti
2. publ.  posameznica ali moštvo, ki ima v boju, tekmi s prvakinjo navadno največ možnosti za pridobitev naslova prvakinje:   brezhibno je plezala tudi njena izzivalka ; dvoboj med svetovno prvakinjo in njeno izzivalko ; turnir izzivalk
// ženska ali stranka, ki ima v boju za položaj navadno največ možnosti za zmago, izvolitev:   glavna izzivalka vladne stranke ; prva izzivalka sedanje ministrice
3. šah.  ženska, ki si pridobi pravico tekmovati s svetovno prvakinjo za naslov prvakinje:   kandidatka za izzivalko svetovne prvakinje

izziválnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost izzivalnega človeka:   fantova izzivalnost ga skrbi ; bil je znan zaradi svoje drznosti in izzivalnosti / ob njegovi izzivalnosti ne more ostati miren / ekspr.  izzivalnost njene obleke

izzívanje   -a s ( í )
glagolnik od izzivati:   njegovo izzivanje ga je razburilo ; izzivanje na pretep, vojno ; izzivanje z besedami, vedenjem / izzivanje usode

izziváški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na izzivače:   izzivaško vedenje / organizirati izzivaški pohod / izzivaški agent

izziváštvo   -a s ( ȃ )
izzivaško ravnanje ali dejanje:   veselje se je spremenilo v izzivaštvo ; izzivaštvo mladoletnikov

izzívati   -am nedov. ( í )
1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročati, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah:   fantje so ga izzivali ; izzivati k prepiru, pretepu, na prepir, pretep / vojaško izzivati  z vojaškimi akcijami ustvarjati napetost v mednarodnih odnosih
2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavlja, nastaja:   predavateljeve trditve so izzivale nasprotovanje / s takimi ukrepi so izzivali narodnostni razdor
 
ekspr.  ne izzivaj nesreče  ne ravnaj predrzno, nepremišljeno
3. vzbujati pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti:   s svojo obleko je hotela izzivati / njena lepota je izzivala

izzlogováti   -újem dov. ( á ȗ )
izgovoriti, prebrati po zlogih:   izzlogovati besedo

izzmérjati se   -am se dov. ( ẹ́ )
ekspr.  z zmerjanjem izraziti svoje nezadovoljstvo, nerazpoloženje:   pusti ga, da se izzmerja

izznojíti   -ím dov. , izznójil  ( ī í )
knjiž. izpotiti :   izznojiti bolezen

izzoréti   -ím dov. , izzôrel  in  izzorèl  in  izzorél  ( ẹ́ í )
knjiž.  dozoreti, razviti se:   fant je izzorel v moža / v trpljenju je izzorelo njeno junaštvo

izzoríti   -ím dov. , izzóril  ( ī í )
knjiž. dozoriti :   poletno sonce je izzorilo žito / čas je izzoril njegove nazore

izzračeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
teh.  namenjen za izzračevanje:   izzračevalni filter ; izzračevalna cev

izzračeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
teh.  odstranjevati zrak iz česa:   izzračevati motor

izzráčiti   -im dov. ( á ȃ )
1. teh.  odstraniti zrak iz česa:   izzračiti motor, zračne zavore
2. zastar. prezračiti :   izzračiti sobo

izzváti   -zôvem dov. , izzvál  ( á ó )
1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročiti, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah:   izzvali so ga, pa se je moral braniti / izzvati koga na boj / izzvati koga k debati, polemiki
2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavi, nastane:   njegove izjave so izzvale jezo, odpor ; odločitev vlade je izzvala demonstracije, proteste ; udarec je izzval ostro bolečino / izzvati prepir, pretep
// povzročiti, da se kaj pojavi, nastane:   ljudje velikokrat sami izzovejo nesrečo / s svojim pripovedovanjem je želela izzvati sočustvovanje  vzbuditi
♦ 
pravn.  izzvati prstne odtise  napraviti jih vidne

izzvenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. prenehati zveneti:   gosli, strune so izzvenele / izzvenel je zadnji akord ; pren., knjiž.  izzvenel je njegov pozdrav
2. knjiž., s prislovnim določilom  končati se s čim:   romanca izzveni v mirnih zvokih ; skladba je izzvenela v prijeten finale / prireditev je izzvenela v prijateljskem razpoloženju
// z oslabljenim pomenom  izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo:   večina pesmi iz te zbirke izzveni v resignacijo ; igra glavnega junaka ni izzvenela dovolj prepričljivo ; njegove besede so izzvenele kot poklon
 
publ.  predlogi so izzveneli v prazno  niso imeli zaželenega uspeha

izzvenévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izzvenevati:   izzvenevanje strun / izzvenevanje akordov

izzvenévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. približevati se koncu zvenenja:   zadnji akordi izzvenevajo / v daljavi izzveneva zvonjenje ; pren., knjiž.  ekspresionizem je počasi izzveneval
2. knjiž., s prislovnim določilom  končevati se s čim:   skladba izzveneva v mirnih zvokih / publ.  diskusija izzveneva v zahtevo, da je treba izrečene sklepe čim prej realizirati
// z oslabljenim pomenom  izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo:   pesnikov klic javnosti je izzveneval brez odmeva ; roman izzveneva avtobiografsko ; njegove besede izzvenevajo kot grožnja

izzvijáčiti   -im dov. ( á ȃ )
ekspr.  z zvijačo priti do česa:   če ne doseže česa naravnost, izzvijači ; izzvijačil si je dopust

izzvitorépiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr.  z zvijačo priti do česa:   stvar si je izsilil in izzvitorepil

izžágati   -am dov. ( ȃ )
1. z žaganjem odstraniti iz česa:   izžagati grčo iz lesa
2. z žaganjem narediti, izoblikovati:   izžagati figuro, konja ; izžagati podstavek iz trdega lesa

izžagováti   -újem nedov. ( á ȗ )
z žaganjem odstranjevati iz česa:   izžagovati grče iz lesa

izžaréti   -ím dov. ( ẹ́ í )
1. prenehati žareti:   žerjavica je izžarela
2. publ.  oddati valove, delce:   večina nevtronov izžari že v prvi sekundi / zaradi visokih temperatur izžari velik del sproščene energije v obliki toplote

izžarévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izžarevati:   izžarevanje toplote / radioaktivno izžarevanje ; izžarevanje rentgenskih žarkov

izžarévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. oddajati toploto:   ogrete skale izžarevajo / peč izžareva vročino
// publ.  oddajati valove, delce, sevati:   radioaktivna snov izžareva / antena izžareva v tej smeri zelo malo moči
2. ekspr. kazati , izražati :   njen nastop izžareva veselje do življenja
// kazati se, širiti se:   iz dela izžareva velika umetniška moč
3. med.  širiti se z obolelega dela telesa na bližnje dele:   pri žolčnem napadu izžareva bolečina pod levo lopatico

izžaríti   -ím dov. , izžáril; izžárjen  in  izžarjèn  ( ī í )
1. metal.  segreti jeklo do določene temperature zaradi izboljšanja njegovih lastnosti:   izžariti jeklo
2. razžariti :   izžariti iglo nad plamenom

izžárjati   -am nedov. ( á )
star. izžarevati :   sonce izžarja svetlobo / gozd izžarja mir

izžarjévanje 1   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od izžarjévati:   izžarjevanje toplote

izžarjevánje 2   -a s ( ȃ )
glagolnik od izžarjeváti:   izžarjevanje jekla

izžarjévati 1   -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. izžarevati :   sonce izžarjeva toploto

izžarjeváti 2   -újem nedov. ( á ȗ )
metal.  segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti; žariti :   izžarjevati jeklo

izžêjati   -am dov. ( ȇ )
1. povzročiti občutek potrebe po pijači:   pot človeka izlačni in izžeja
2. nav. ekspr.  z odtegovanjem pijače povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi:   oblegance so izstradali in izžejali

izžemáč   -a m ( á )
ekspr. izkoriščevalec :   veleposestniški izžemači

izžemálec   -lca  [ izžemau̯ca in izžemalca m ( ȃ )
ekspr. izkoriščevalec :   izkoriščani se upirajo izžemalcem ; tuji izžemalci

izžemálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na izžemanje:   izžemalna politika
♦ 
papir.  izžemalni stroj  stroj za odstranjevanje vode iz celuloze, lesovine

izžemálski   -a -o  [ izžemalski in izžemau̯ski prid. ( ȃ )
ekspr. izkoriščevalski :   izžemalska družba

izžémanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od izžemati:   izžemanje soka iz limone / izžemanje perila / kapitalistično izžemanje ; izžemanje delavcev, kmetov

izžémati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. s stiskanjem spravljati kaj tekočega iz česa:   izžemati sok iz limon ; izžemati vodo iz perila
// s stiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine:   izžemati limono ; izžemati mokro obleko
2. ekspr. izčrpavati , slabiti :   delo v rudniku ga izžema / nekatere rastline izžemajo zemljo / kmete so izžemali hudi davki
3. ekspr.  z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo prihajati do česa:   sinovi so izžemali iz njega denar ; oderuh izžema iz ljudi velike obresti
// izrabljati , izkoriščati :   graščak je izžemal podložnike

izžéti   -žmèm  tudi  -žámem dov. , izžmì izžmíte  in  izžêmi izžemíte; izžél;  nam.  izžét  in  izžèt  ( ẹ́ ȅ, á )
1. s stiskanjem spraviti kaj tekočega iz česa:   izžela je sok iz limone ; izžeti vodo iz perila
// s stiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine:   izžeti limono
2. ekspr. izčrpati , oslabiti :   lakota jih je izžela / delo v rudniku mu je izželo telo / izžeti zemljo
3. ekspr.  z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo priti do česa:   zadnji dinar so izželi iz njega / plemstvo je želelo čim več izžeti iz ljudstva
// izrabiti , izkoristiti :   ta oderuh bo delavce popolnoma izžel ; izžel ga je kot limono

izžétost   -i ž ( ẹ̑ )
značilnost izžetega:   izžetost limone

izžgáti   -žgèm dov. , izžgál  ( á ȅ )
1. z ognjem poškodovati, uničiti:   ogenj mu je izžgal oči
// knjiž.  z vročino uničiti:   sonce je izžgalo travo
2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom:   izžgati drevak ; s cigareto izžgati luknjo v papir
3. med.  uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo:   izžgati divje meso, rano

izžíganje   -a s ( ī )
glagolnik od izžigati:   izžiganje rane, tkiva / izžiganje drevakov iz drevesnih debel

izžígati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. s sežiganjem, ognjem uničevati:   trebiti in izžigati grmovje
// knjiž.  z vročino uničevati:   poletno sonce izžiga travo / ekspr.  naša telesa so izžigali ostri vetrovi
2. delati, oblikovati z žarečim predmetom:   izžigati drevake
3. med.  uničevati tkivo z razžarjeno, segreto iglo:   izžigati bradavice, rane

izžínjati   -am nedov. ( ī )
nar.  z žetjem odstranjevati iz česa:   izžinjati plevel iz žita

izžírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. z žretjem uničevati:   črvi izžirajo les
// uničevati sploh:   rja izžira železo ; pren., ekspr.  tujina mu izžira dušo
2. z žretjem delati:   molji izžirajo luknje v blago

izžít   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž.  izčrpan, oslabel, zlasti zaradi nerednega, razuzdanega življenja:   izžit človek ; bila je že nekoliko izžita, nič več mlada ; izžit od veseljačenja / njen obraz je bil starikav in izžit

izžítost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  značilnost izžitega:   izžitost obraza

izživéti   -ím dov. , izžível  ( ẹ́ í )
1. knjiž.  v življenju uresničiti:   otrok mora izživeti svoja nagnjenja na naraven način / z notranjim predmetom  on ni izživel vsega življenja ; duša je bila polna sanj, ki se niso mogle izživeti
2. knjiž. pokazati , izraziti :   ljudje so izživeli, kar so morali desetletja skrivati / v nekaterih prizorih so igralci lahko izživeli svoj dar

izživétje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od izživeti:   njegova erotika ni imela možnosti za normalno izživetje ; sodelovanje v društvu mu je pomenilo zlasti osebno izživetje / ljubezensko, spolno izživetje

izžívljanje   -a s ( í )
glagolnik od izživljati:   družabno, kulturno, politično izživljanje ; želja po športnem izživljanju / ljubezensko, spolno izživljanje / zagovarjati neovirano izživljanje / izživljanje osebne moči

izžívljati   -am nedov. ( í )
1. knjiž.  v življenju uresničevati:   izživljati svoje potrebe, želje po športnem udejstvovanju / vprašanje je, kako se bo izživljalo duševno življenje množic
2. knjiž. kazati , izražati :   svojo hrabrost izživlja le pri ženskah in kartah ; genij tega naroda se izživlja zlasti v glasbi in filozofiji

izžlébiti   -im  tudi  izžlebíti -ím dov. , izžlébil  ( ẹ̄ ẹ̑; ī í )
narediti žleb, žlebove:   izžlebiti cev, površino predmeta

izžlébljati   -am nedov. ( ẹ́ )
delati žleb, žlebove:   izžlebljati površino predmeta

izžlébljenost   tudi  izžlebljênost -i ž ( ẹ̑; é )
značilnost izžlebljenega:   izžlebljenost cevi, rezila

izžlobudráti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr.  nepremišljeno reči, povedati:   ženska je vse izžlobudrala

izžmíkati   -am dov. ( ȋ )
s stiskanjem spraviti iz vode, iz česa redkega:   raca izžmika v kljunu hrano iz blata

izžrébanec   -nca m ( ẹ̄ )
kdor je izžreban:   seznam izžrebancev

izžrébanje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od izžrebati:   izžrebanje skupin za olimpijski turnir / izžrebanje srečk

izžrébanka   -e ž ( ẹ̄ )
ženska, ki je izžrebana:   izžrebanka prejme nagrado po pošti

izžrébati   -am dov. ( ẹ̄ )
določiti z žrebom:   v uredništvu so izžrebali dobitnike ; izžrebati vrstni red tekmovalcev / izžrebati srečke

izžréti   -žrèm dov. , izžŕl  ( ẹ́ ȅ )
1. z žretjem poškodovati, uničiti:   črvi so izžrli hrastovo mizo
// poškodovati, uničiti sploh:   rja izžre železo ; pren., ekspr.  skrbi so ga izžrle
2. z žretjem narediti:   ličinka izžre odprtino in se izmota iz mešička

izžužnjáti   -ám dov. ( á ȃ ekspr.
1. nerazločno reči, povedati:   izžužnjal je nekaj nerazumljivega
2. nepremišljeno reči, povedati:   gotovo je kaj izžužnjal

izžvepláti   -ám dov. ( á ȃ )
agr.  razkužiti z žveplovim dimom:   izžveplati sod

izžvížgati   -am dov. ( í )
ekspr.  z žvižganjem izraziti nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo:   občinstvo je izžvižgalo prvo izvedbo igre ; nekaj filmov so izžvižgali / izžvižgati igralca, pevca

izžvižgávati   -am nedov. ( ȃ )
ekspr.  z žvižganjem izražati nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo:   občinstvo izžvižgava moderne opere / izžvižgavati igralce

izžvrgoléti   -ím dov. ( ẹ́ í )
prenehati žvrgoleti:   škrjanček je izžvrgolel / izžvrgoleti pesem

ížen   ížna -o prid. ( ȋ )
nar. vprežen :   zlodeji, dovolj dolgo so nas mučili kot ižno živino  (Prežihov)

ižésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. jarmski :   ižesni lok

ížop   -a m ( ȋ )
bot.  primorska rastlina z modrimi, rožnatimi ali belimi cveti v klasu in močno dišečimi listi; ožepek