í 1   --  in  -ja m ( ī )
deseta črka slovenske abecede:   napisati i ; narediti, zapisati piko na i ; od i-ja dalje ; čitljivi iji
●   ekspr.  postaviti piko na i  z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:   kratki i
♦   jezikosl.  samostalniki s končnico -i v rodilniku ; mat.  i  število, katerega kvadrat je -1

í  --  kot imenovalni prilastek
deseti po vrsti:   točka i
♦   metal.  profil I  profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki I

í-  prvi del zloženk
nanašajoč se na i, pomen, ki ga predstavlja kot krajšava:   I-program  informativni program
♦   jezikosl.  i-osnova  ijevska osnova ; metal.  I-profil  profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki I

i 2   člen. , zastar.
tudi :   i jaz se s tem ne strinjam ; i tam ni vse tako, kakor bi moralo biti

ì 3   in  i vez. ( ȉ )
zastar. in , pa 2 :  vse dni i vse noči
// star., v zvezi i – i   tako – kakor:   smrt mu prihrani i žalost i ponižanje / ta literatura je vključevala i renesančne i klasične i romantične elemente

í 4   medm. ( ȋ )
izraža zadovoljnost pri ugotovitvi:   i, pa smo te ujeli na laži

ì 5   medm. ( ȉ )  star.
1. izraža začudenje, nejevoljo:   i, o čem drugem pa naj bi govoril / i, kaj pa je?  e
2. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem; e 3 , eh :   i, seveda, strah ga je ; i no, saj ti zaupam / star.  kam naj deneš, vprašaš? – I, kjer si vzel  (A. Aškerc)

i...   predpona gl. in... 2

í-á   medm. ( ȋ-ȃ )
posnema glas osla:   i-a, i-a, je rigal osel

iatro...   ali  iátro...  prvi del zloženk  ( ȃ )
med.  nanašajoč se na zdravnike ali zdravila:   iatrogen ; iatrokemija

iatrogen   -a -o  [ jatrogén ]  prid. ( ẹ̑ )  med.
ki ga nenamerno povzroči zdravnik, kirurg ali zdravstveni delavec med zdravljenjem bolnika:   iatrogeni zaplet ; iatrogena bolezen, okužba, okvara

íba   -e ž ( í )
nar. iva :   urezal si je šibo z ibe ; mačice ibe

íbar   -- ž ( ī )
cigareta slabše kakovosti z imenom Ibar:   v zavojčku je samo še ena ibar / cigarete ibar ; v prid. rabi:  ibar cigarete

íbarica   -e ž ( ī )
pog. ibar :   on kadi ibarice

ibídem   in  íbidem prisl. ( ȋ; ȋ )
knjiž., pri navajanju vira  na istem kraju (v knjigi), v istem delu, prav tam:

íbis   -a m ( ȋ )
zool., navadno v zvezi sveti ibis   tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopica:   sveti ibis je bil Egipčanom simbol boga modrosti

íbitol   tudi  ibitól -a m ( ȋ; ọ̑ )
raztopina bitumna v bencinu, organskem topilu za zaščitni premaz proti vlagi:   premazati betonska tla z ibitolom

iblájtar   -ja m ( á )  nav. slabš.
1. nekdaj  nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže:   iblajtarji so prežali na tihotapce
// mitničar :   pred mitnico mu je iblajtar pregledal voz in premetal vso kramo
2. osovražen predstavnik oblasti:   preslepil je pisarje, iblajtarje in drugo gosposko drhal

ibogaín   -a m ( ȋ )  med.
alkaloid v afriški rastlini Tabernanthe iboga, ki deluje kot antidepresiv ali stimulans:   ibogain lahko prekine zasvojenost ; učinki ibogaina ; uživanje ibogaina ; zdravljenje z ibogainom

ibovína   -e ž ( í )
nar. prekmursko iva :   stara ibovina je cvetela

íbržnik   -a m ( í )
nar. koroško  hlapec, ki nima določenega področja dela:   šel je k hiši za ibržnika ; volar in ibržnik

íbsenovski   -a -o prid. ( ī )
tak kot pri Ibsenu:   ibsenovska drama

íbsenski   -a -o prid. ( ī )
tak kot pri Ibsenu:   ibsenska dramaturgija

íca   -e ž ( ī )
nar. severovzhodno, ljubk.  telica ali majhna krava:   ne draži ice / pri klicanju  ica, na

ícek   -a m ( ȋ )
nar. severovzhodno, ljubk. teliček :   otrok je hotel videti kravo in njenega iceka / pri klicanju  na, icek, jej

ícika   -e ž ( ī )
nar. severovzhodno, ljubk.  telica ali mlada krava:   iciko so prodali in odpeljali iz hleva / pri klicanju  na, icika, na

íde   íd ž mn. ( ȋ )
pri starih Rimljanih  trinajsti oziroma petnajsti dan v mesecu:   Cezar je bil umorjen leta 44, na dan marčevih id

ideál   -a m ( ȃ )
1. nav. mn.  plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj:   imeti, izdati, izgubiti ideale ; navduševal se je za napredne politične ideale ; umreti za svoj ideal ; hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti ; družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali ; ideal svobode / Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo
2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom  kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor:   njegova žena je pravi ženski ideal ; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal humanosti ; ona je bila njegov pesniški ideal
// kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati:   najti svoj ideal / ta človek je ideal vse mladine  vzornik / mirno življenje mu je ideal

ideálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit:   idealen človek, fant / idealni nagibi, nameni ; njegove idealne misli so se razblinile
2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen:   idealen učenec / letošnji sneg je za smuko idealen / idealna prilika za napad ; vreme je za izlet idealno / idealna ljubezen  popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi
3. knjiž.  ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen , namišljen :   idealni svet ; Platonova idealna država
♦  fiz.  idealni plin  plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino ; pravn.  idealni delež  delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila ; zal.  idealna avtorska pola  avtorska pola, ki se ujema s tiskovno

ideálno prisl. :
imeli smo se idealno ; o vsem je sodil idealno ; pog., ekspr.  voda je idealno čista  zelo

idealíst   -a m ( ȋ )
1. kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih:   sanje pesnika idealista ; na življenje gleda z očmi idealista ; optimist in idealist / ekspr.  bil je nepoboljšljiv idealist
2. pristaš idealizma:   pobijati trditve idealistov

idealístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na idealiste ali idealizem:   idealistično prizadevanje mladine ; idealistično stališče / idealistični svetovni nazor ; idealistični pogled na svet ; idealistična filozofija
♦   filoz.  idealistični monizem ; idealistična estetika

idealístično prisl. :
misliti, ravnati idealistično

idealístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih:   v ljubezni je idealistka ; naivna, neizkušena, nepopravljiva idealistka

idealitéta   -e ž ( ẹ̑ )
1. filoz.  kar je, obstaja kot ideja, predstava:   odmik iz realnosti k idealiteti ; idealiteta in realiteta
2. knjiž.  določena ideja, predstava kot vrednota v zavesti osebka:   pri tem pesniku se pojavlja idealiteta v oblikah zastrtega hrepenenja, sanj ; idealiteta in negativiteta / abstraktna idealiteta

idealizácija   -e ž ( á )
1. glagolnik od idealizirati:   idealizacija kmečkega življenja
2. kar je idealizirano:   osladna, pesniška idealizacija ; glavni junak romana je zelo zmedena idealizacija

idealizátor   -ja m ( ȃ )
kdor idealizira:   idealizatorji kmečkega življenja

idealízem   -zma m ( ī )
1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih:   to je bridko razočaralo njegov idealizem ; goreč idealizem ; ekspr.  kačurjevski idealizem ; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma
2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje:   pristaš idealizma ; idealizem in materializem
♦  filoz.  objektivni idealizem  ki trdi, da se svet idej da spoznati ; subjektivni idealizem  ki trdi, da se svet idej ne da spoznati ; um.  idealizem  umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo

idealizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od idealizirati:   kmeta opisuje pisatelj brez idealiziranja / lažno idealiziranje slovanske zgodovine

idealizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati, prikazovati kaj boljše in lepše, kot je:   svoje dekle preveč idealizira ; slikar je model precej idealiziral / idealizirati stare čase ; idealizirati resnico ; romantiki so radi idealizirali srednji vek

idealizíran  -a -o:
portret je idealiziran

ideálnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih; idealist :   pesniki, umetniki in podobni idealneži

ideálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost idealnega človeka:   idealnost in požrtvovalnost zdravnikov ; poln idealnosti ; človek brez idealnosti / idealnost njegovega ravnanja

idêja   -e ž ( ȇ )
1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel:   njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta ; dobra, drzna, slaba ideja ; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o ekološkem pridelovanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje
●   ekspr.  to je bila tvoja ideja  ti si se spomnil tega ; ekspr.  priti na idejo  spomniti se česa novega ; idejo za akcijo je dobil pri njih  bistveno pobudo
// nav. mn., navadno s prilastkom misel :   njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje ; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje
2. navadno v zvezi z o   rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta:   njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo
3. v zvezi fiksna ideja   bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti:   imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr.  to je samo tvoja fiksna ideja
4. ed., navadno z rodilnikom  rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
a) umetniškega ali znanstvenega dela:   osnovna ideja drame ; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta
b) različnih znanstvenih, umetniških smeri:   seznaniti se z idejo impresionizma ; ideja marksizma
c) različnih področij človekove družbene dejavnosti:   ideja razrednega boja ; ideja liberalizma ; velik vpliv ideje samoupravljanja
// kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh:   ideja dobrote, lepote ; zavreči idejo pravičnosti
5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom  kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek:   antifašistične, demokratske ideje ; liberalne ideje so ga čisto prevzele ; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje ; nove politične ideje
♦  filoz.  ideja  v idealističnih filozofijah  transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega;  v marksistični filozofiji  odraz objektivne stvarnosti v zavesti

idêjen   -jna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na idejo:
a) jasen idejni in oblikovni osnutek / idejna analiza dela ; idejna vsebina literarnega dela / idejni problemi v kulturi / idejni interpretator teksta / idejni utemeljitelj ruskega realizma / spoznati njegovo idejno in estetsko izhodišče
b) idejni boj, spor / določena idejna pozicija / idejna in aktualistična poezija / njegovemu delu se poznajo različni idejni vplivi / idejna usmerjenost pouka  ideološka
♦  arhit.  idejni načrt  načrt, navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta

idêjno prisl. :
avtorja sta si idejno sorodna ; idejno jasna kritika

idêjnik   -a m ( ȇ )
knjiž.  kdor se zavzema za kako idejo:   njegove pesmi kažejo idejnika in doslednega logika

idêjnopolítičen   -čna -o prid. ( ȇ-í )
publ.  nanašajoč se na politične ideje:   idejnopolitično delo / idejnopolitični vplivi / idejnopolitična vsebina članka

idêjnopolítično prisl. :
idejnopolitično se izpopolnjevati

idêjnost   -i ž ( ȇ )
1. lastnost, značilnost idejnega:   idejnost literature / v tem delu se čuti pomanjkanje idejnosti
2. sistem idej, izražen v delovanju družbene ustanove ali organizacije:   revolucionarna idejnost stranke / poudariti idejnost pri pouku / idejnost vzgoje

idêjnovsebínski   -a -o prid. ( ȇ-ȋ )
nanašajoč se na idejno vsebino:   idejnovsebinski elementi literarnega dela

idéntičen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega; istoveten , enak :   gre za identične pojave, pojme ; številne podobnosti so sorodne, včasih celo identične ; imata skoraj identično stališče o tem vprašanju ; imeti kaj za identično / identična barvna kombinacija
// navadno v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z   ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši:   splošna metoda znanstvenega dela je identična s splošno sociologijo / s takšnimi trditvami postaja identičen s svojimi kritiki / ta tekst je identičen s tem
2. isti :   šlo je za identično osebo
♦  geom.  identični tvorbi  tvorbi, ki imata enako obliko in velikost ; mat.  identična enačba  enačba brez neznanke

idéntičnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost identičnega; istovetnost , enakost :   identičnost pogledov na vsa važnejša vprašanja ; identičnost pojmov / ugotoviti identičnost glavne osebe romana z avtorjem
♦   pravn.  skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki

identificíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od identificirati:   identificiranje privatnih koristi in interesov države / hotela je pokazati svoje identificiranje s tem krajem / identificiranje sumljive osebe

identificírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. imeti, šteti za identično; istovetiti , enačiti :   identificirati privatne koristi in družbene interese / ekspr.  identificira se s cilji podjetja / identificiral se je s sklepi seje
2. pravn.  ugotavljati identičnost, identiteto:   identificirati mrliča, truplo ; pren.  umetnino so identificirali

identifikácija   -e ž ( á )
glagolnik od identificirati:   identifikacija privatnih koristi in družbenih interesov ; identifikacija igralca z osebo, ki jo predstavlja ; povečal se je občutek identifikacije posameznika s skupnostjo / identifikacija ponesrečenca, storilca ; sodeloval je pri identifikaciji trupel / identifikacija dokumentov
♦  rač., nekdaj  postopek, s katerim računalnik ugotavlja znake na karticah glede na postavljeno nalogo, razpoznavanje

identifikacíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na identifikacijo:   identifikacijski proces / zastavil mu je nekaj identifikacijskih vprašanj

identifikátor   -ja m ( ȃ )
knjiž.  kdor identificira:   identifikatorji oblike in vsebine / identifikator padlih

identitéta   -e ž ( ẹ̑ )
pravn.  skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost:   dokazal je svojo identiteto ; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico / sumljiva identiteta
// knjiž. identičnost :   identiteta med zavestjo in resnico
♦  filoz.  dialektična identiteta  ki vključuje notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi ; nauk o identiteti  identitetna filozofija ; mat.  identiteta  identična enačba

identitéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na identiteto:   identitetni dokazi / identitetni znak
♦   filoz.  identitetna filozofija  filozofija, ki trdi, da so vsa nasprotja v bistvu identična ; pravn.  identitetna priča  priča, s katero se dožene identiteta

ideografíja   -e ž ( ȋ )
arheol.  pisava, sestavljena iz ideogramov, podobopis:   raziskovati ideografijo

ideográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ideografijo:   ideografska študija / ideografska pisava  ideografija

ideográm   -a m ( ȃ )
arheol.  grafično znamenje, ki navadno v obliki risbe ponazarja pojem kot celoto:   pisava, sestavljena iz ideogramov / kitajski ideogrami ; pren., ekspr.  motiv slepcev postane slikarju ideogram človeškega iskanja

ideológ   -a m ( ọ̑ )
navadno s prilastkom  predstavnik določene ideologije:   ideolog socialne demokracije / ideolog delavskega gibanja / različni politični ideologi
// knjiž.  idejni utemeljitelj:   ideolog kritičnega realizma 19. stoletja

ideologíja   -e ž ( ȋ )
navadno s prilastkom  sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti:   desničarska, komunistična, marksistična ideologija ; ideologija buržoazije, kapitalizma, komunizma ; ideologija delavskega razreda / rasna ideologija
// tak sistem kot vodilo za politično, družbeno delovanje:   ideologija narodne osvoboditve, revolucije ; ideologija samoupravljanja ; totalitarna ideologija / ideologija napredne inteligence

ideologizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž.  usklajevati, utemeljevati kaj z določeno ideologijo:   ideologizirati svoje interese / malomeščani vse preveč ideologizirajo  izrekajo sodbe s stališča določene ideologije

ideologizíran  -a -o:
izraziti misel v ideologizirani obliki

ideolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ideologijo:   ideološka osnova dela ; ideološka oznaka / močen ideološki vpliv ; ideološka angažiranost ; ideološka usmerjenost pouka ; ideološko-politična vzgoja / ideološki boj ; idejni in ideološki konflikt / ideološki predstavnik smeri ; ideološki vodja  ideolog

ideolóško prisl. :
ideološko trdni delavci

ideolóškost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž.  lastnost, značilnost ideološkega:   ideološkost filma, teksta

idíla   -e ž ( ȋ )
1. lit.  lirsko-epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo:   rad je prebiral idile / avtor pastirske, ribiške idile
2. nav. ekspr.  mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo:   vojna je uničila idile ; vaška idila ; iron.  hribovske idile ob petrolejki se je kmalu naveličal / sanjal je o družinski idili ; preživljal je čudovito ljubezensko idilo  ljubezen / idila kmečkega življenja  idiličnost
3. navadno s prilastkom  stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost:   zimska idila ob Dravi / čudovita večerna idila / idila gorskega sveta  idiličnost
♦  glasb.  manjša, preprostejša skladba, ki deluje pomirjujoče

idíličen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na idila 2, 3:   idilični kraji ; idilična vaška cerkev / bil je priča idiličnemu prizoru / idilično življenje / ekspr.  okrog njega je vladal idiličen mir  popoln / idilični motivi / iron.  ima idilične predstave o ljubezni ; idilično opisovanje razmer  neresnično, olepšano
♦   lit.  idilični ep

idílično prisl. :
idilično lepa pot skozi gozd

idíličnost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost idiličnega:   idiličnost gorske pokrajine / opisoval je idiličnost kmečkega življenja

idílik   -a m ( í )
lit.  kdor piše idile:   dramatik in idilik
●  ekspr.  ta človek je sentimentalen idilik  ljubi, občuduje, kar je idilično

idílika   -e ž ( í )
knjiž. idiličnost :   lepota in idilika alpskega sveta / v svojih delih poudarja predvsem idiliko kmečkega življenja

idiokromátičen   -čna -o prid. ( á )
min.  ki ima za snov značilno barvo:   idiokromatični kristali

idióm   -a m ( ọ̑ )
1. jezikosl.  (stalna) besedna zveza, fraza, značilna za določen jezik ali narečje:   idiome je težko prevesti
2. knjiž. jezik , govor :   pisatelj je izoblikoval svoj literarni idiom

idiomátičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na idiom ali idiomatiko:   idiomatični izrazi

idiomátika   -e ž ( á )  jezikosl.
1. nauk o idiomih:   utemeljitelj idiomatike
2. idiomi v celoti:   prevajalec je dal tuji idiomatiki ustrezno domačo obliko

idiomórfen   -fna -o prid. ( ọ̑ )
min.  ki nastopa v svoji značilni obliki:   idiomorfni kristali

idiosinkrátičen   -čna -o  ( á )
pridevnik od idiosinkrazija:   idiosinkratično vnetje

idiosinkrazíja   -e ž ( ȋ )
med.  prirojena preobčutljivost organizma za določene snovi:   idiosinkrazija na jagode, za beljak ; pren., knjiž.  popadla ga je idiosinkrazija zoper njegov obraz

idiót   -a m ( ọ̑ )
1. pog., slabš.  omejen, neumen človek:   bogve kateri idiot je to rekel ; ta človek je čisto navaden idiot / kot psovka  ali misliš, idiot, da se kdo meni zate
2. med., nekdaj  najhujše duševno nerazvit človek:   otrok je ostal idiot vse življenje

idiotíja   -e ž ( ȋ )
med., nekdaj  najhujša stopnja duševne nerazvitosti:   idiotija in imbecilnost

idiótikon   -a m ( ọ̄ )
jezikosl.  slovar, zbirka idiomov:

idiotízem   -zma m ( ī )
1. pog., slabš.  omejeno, neumno dejanje ali ravnanje:   to je popoln idiotizem / poklicni idiotizem
2. med., nekdaj idiotija

idiótka   -e ž ( ọ̑ )
1. pog., slabš.  omejena, neumna ženska:   ona je pa res popolna idiotka
2. med., nekdaj  najhujše duševno nerazvita ženska:   idioti in idiotke

idiótski   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. pog., slabš. omejen , neumen :   preklinjal je njegovega idiotskega prijatelja / idiotsko vprašanje
2. med., nekdaj  najhujše duševno nerazvit:   idiotski otrok / idiotski smeh

idiótsko prisl. :
idiotsko govoriti

idiótstvo   -a s ( ọ̑ )
pog., slabš.  omejeno, neumno dejanje ali ravnanje:   to je popolno idiotstvo
// nekdaj  stanje idiotskega človeka:   otrokovo idiotstvo se kaže na obrazu

idól   -a m ( ọ̑ )
1. pri nekaterih prvotnih ljudstvih  kip, podoba, ki predstavlja kak ideal, božanstvo:   leseni idoli ; glinast ženski idol / častiti idole
2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom  kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati:   ta človek je bil idol generacij ; biti idol mladine, množice / spoznati idole novega časa / knjiž.  on je idol njenega srca  zelo ga obožuje, je zaljubljena vanj
3. nav. mn.  najvišji vzor, ideal:   idolov ni poznal ; rušil je stare idole / njegov idol je denar

idolatríja   -e ž ( ȋ )
knjiž.  čaščenje idolov:   razširjenost idolatrije
// navadno z rodilnikom  pretirano čaščenje, oboževanje:   idolatrija intelekta

idololatríja   -e ž ( ȋ )
knjiž.  čaščenje idolov:   razširjenost idololatrije
// navadno z rodilnikom  pretirano čaščenje, oboževanje:   idololatrija intelekta

ídrijski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na Idrijo:   idrijski rudnik
♦   gastr.  idrijski žlikrofi  kuhana jed iz mehkega testa za rezance, napolnjena z nadevom ; obrt.  idrijska čipka  klekljana čipka z značilnim vijugastim trakastim vzorcem

igálka   -e  [ tudi igau̯ka ]  ž ( ȃ )
bot.  zimzelena grmičasta rastlina s poleglimi vejami in rumenkasto belimi dišečimi cveti; Blagajev volčin

ígeln   -a -o  [ igələn in igəln ]  prid. ( ȋ )
nanašajoč se na iglo:   igelna konica, ost / igelno uho
♦   strojn.  igelni oljnik  oljnik, pri katerem se uravnava dotok olja z iglo

ígelnica   -e  [ igəlnica ]  ž ( ȋ )
tekst.  del pletilnega stroja, v katerem so nameščene igle:   premična, toga igelnica

ígla   -e ž ( ȋ )
1. podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet
a) za šivanje; šivanka :   vbosti iglo v blago ; prebosti z iglo ; tanek kot igla / blazinica za igle / krznarska igla ; lesena igla za šivanje mrež ; igla za dreto, volno ; igla za krpanje nogavic
b) za pletenje; pletilka :   nabirati petlje na iglo ; plesti z debelimi, tankimi iglami ; kovinske, lesene, plastične igle / pletilne igle
c) za spenjanje in okras:   klobuk si je pritrdila z iglo / biserna kravatna igla
●   ekspr.  biti, sedeti (kakor) na iglah  biti zelo nestrpen, nemiren
// tak predmet, navadno kot sestavni del kake priprave, naprave:   gramofonska igla ; igla pletilnega, šivalnega stroja / igla brzinomera  kazalec / izžiganje tkiva z iglo
2. teh.  kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake naprave, priprave:   zatakniti iglo v pesto kolesa ; lesena, železna igla
3. nav. mn.  zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen; iglica 1 :  borove igle
4. um., v zvezi suha igla   grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo:   ukvarjati se s suho iglo / tehnika suhe igle
// odtis v tej tehniki:   razstavil je več del, zlasti suhih igel
♦  avt.  zaporna igla  ki uravnava dotok goriva v uplinjač ; fiz.  magnetna igla  droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever–jug ; med.  injekcijska igla  votla igla, ki se pritrdi na brizgalko ; min.  igla  tanek, v eni smeri daljši kristal, ki ima na koncih pravilne ploskve ; obrt.  igla za mreženje  ki je na obeh koncih viličasto razcepljena ; obrt., tisk.  gravirna, risalna igla ; kopirna igla ; teh.  igla  ostanki kovine vzdolž ostrine rezila, nastali pri brušenju ; voj.  udarna igla  del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj ; zool.  (morska) igla  zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone ; vodna igla  podolgovata roparska žuželka z dolgimi nogami, Ranatra linearis

íglar 1   -ja m ( ȋ )
lov.  jelen ali srnjak, navadno mlajši, z rogovoma brez odrastkov; šilar

iglár 2   in  íglar -ja m ( á; ȋ )
nekdaj  izdelovalec šivank, igel:   v kraju je dosti iglarjev

iglárna   -e ž ( ȃ )
nekdaj  izdelovalnica šivank, igel:

iglárski   in  íglarski -a -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na iglarje ali iglarstvo:   sponke in različno iglarsko blago / iglarska obrt

iglárstvo   in  íglarstvo -a s ( ȃ; ȋ )
iglarska obrt:   v tistem kraju so se ukvarjali z iglarstvom

íglast   -a -o prid. ( ȋ )
1. ki ima iglice, igle:   iglasto drevo / iglasti gozdovi
2. podoben igli:   iglasta oblika / ekspr.  iglast dež
♦   strojn.  iglasti ventil  ventil, ki zapira z dolgim in ozkim stožcem ; teh.  iglasta pila  zelo majhna pila brez posebnega držaja

iglàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
star. iglast :   temni iglati gozdovi

íglati   -am nedov. ( ȋ )
tekst.  z zabadanjem igel brez niti v plast bombažnih, umetnih vlaken vezati, prepletati vlakna med seboj:   iglati in lepiti

íglan  -a -o:
iglana talna obloga, polst

íglavec   -vca m ( ī )
nav. mn.  iglasto drevo:   gozd, les iglavcev ; listavci in iglavci

iglén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
star. igeln :   igleno uho

íglica 1   -e ž ( ȋ )
1. nav. ekspr.  manjšalnica od igla:   zbosti z iglico ; ostra iglica
2. nav. mn.  zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen:   borove, smrekove iglice ; suhe iglice
♦  meteor.  (ledena) iglica  drobna, suha in bodeča snežinka ; zool.  iglica  zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone

iglíca 2   tudi  íglica -e ž ( í; ȋ )
teh.  kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake priprave, naprave:   vtakniti iglico v kambo ; železna iglica

ígličar   -ja m ( ȋ )  pog.
1. narkoman, ki si mamilo vbrizgava v žilo:   dispanzer za igličarje ; igličarji in snifači
2. tiskalnik, pri katerem se barva nanaša z iglicami, kar omogoča tiskanje več kopij hkrati; iglični tiskalnik :   igličar za tiskalnik deluje precej tiho

ígličast   -a -o prid. ( ȋ )
1. podoben iglici:   igličasta oblika / ekspr.  droben igličast dež
♦   min.  igličasti kristal  kristal, po obliki podoben iglici
2. ki ima iglice, igle; iglast :   igličasti gozdovi

ígličen   -čna -o prid. ( ȋ )
navadno v zvezi iglični tiskalnik   tiskalnik, pri katerem se barva nanaša z iglicami, kar omogoča tiskanje več kopij hkrati:   profesionalni iglični tiskalnik ; starejši modeli igličnih tiskalnikov ; laserski, brizgalni in iglični tiskalnik

ígličevje   tudi  iglíčevje -a s ( ȋ; í )
1. iglice, zlasti odpadle:   hoditi po igličevju ; suho igličevje ; igličevje borovcev ; vonj po smrekovem igličevju
2. iglast(i) gozd:   po igličevju je zašumelo

ígličevka   -e ž ( ȋ )
vrtn.  prst iz preperelih iglic:   igličevka in listovka

ígličje   tudi  iglíčje -a s ( ȋ; ȋ )
1. iglice, zlasti odpadle:   stopati po mehkem igličju ; borovo, smrekovo igličje / igličje v krošnjah se suši
2. iglast(i) gozd:   temno igličje

iglokóžec   -žca m ( ọ̑ )
nav. mn., zool.  zvezdasto somerne morske živali, porasle z bodicami, Echinodermata:   razredi, skupine iglokožcev ; kačjerepi in drugi iglokožci / deblo iglokožcev

iglomát   -a m ( ȃ )
avtomat za prodajo igel za vbrizgavanje mamila:   namestitev, postavitev iglomata

íglovje   in  iglôvje -a s ( ȋ; ȏ )
iglast(i) gozd:   v iglovju je šelestelo
// igličevje , igličje :   plast iglovja pod smreko

iglú   tudi  íglu -ja m ( ȗ; ȋ )
v eskimskem okolju  bivališče iz snega v obliki kupole:   graditi, postavljati igluje / eskimski iglu
♦   alp.  polkrožno zavetišče iz sneženih kvadrov

ignoránca   -e ž ( ȃ )
ekspr. nevednost , omejenost :   pokazal je strašno ignoranco ; ignoranca tega človeka glede političnih dogodkov / jezila ga je šefova ignoranca njegovih prizadevanj  ignoriranje

ignoránt   in  ignorànt -ánta m ( ā á; ȁ á )
ekspr.  neveden, omejen človek:   ta človek je popoln ignorant ; razglasiti, veljati za ignoranta / literarni ignorant ; ignorant v psihologiji

ignorántski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na ignorante ali ignoranco:   ignorantski ljudje / ignorantski odnos do problema  omalovažujoč

ignorántstvo   -a s ( ā )
ignoranca :   v svojem ignorantstvu je mislil, da zna vse

ignoríranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ignorirati:   nesrečen je zaradi njenega ignoriranja / ignoriranje ustavnih določb

ignorírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
nav. ekspr.  ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo, ne meniti se za:   videl je, da ga nekdanji dijaki ignorirajo ; očitno, popolnoma ignorirati koga / ignorirati sodobne raziskovalne metode ; nove opere niso izžvižgali, ampak so jo ignorirali / zahteve tako številnih članov organizacije ni mogoče ignorirati  omalovaževati

igó   ižésa s ( ọ̑ ẹ̑ )
1. knjiž. jarem :   vola so odpeli izpod ižesa / rešiti se turškega ižesa / dajatve so bile za ljudstvo strašno igo  nadloga, breme
2. nar.  vprežna priprava, ki se da živali na čelo; čelni jarem :   vol je tiščal glavo v igo

ígor   -ja m ( ȋ )
agr.  krompir domače sorte z belkastim mesom, odporen zlasti proti krompirjevi plesni:   letos je igor dobro obrodil

ígra   -e ž ( ȋ )
1. glagolnik od igrati
a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša ; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce ; gostje so vsilili domačinom svoj način igre ; spoznati pravila igre / publ.  hitra in napadalna igra pod košem / publ.  gostje so pokazali lepo igro  igrali so lepo
b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra ; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra
c) igra na violino je ni motila / klavirska igra
č) pri igri so se otroci sprli ; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr.  takšno delo je zanj igra
d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre
e) z rodilnikom:   igra barv ob zahajajočem soncu ; igra neštetih luči ; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov
2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo:   izmišljali so si različne igre ; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra
// dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh:   igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre ; igrati hazardne igre ; igra na srečo ; igra za denar  pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi / pog.  šli so se različne igre / računalniška igra  igra na osebnem računalniku, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu
3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih:   poznal je vse igre z žogo / namizne igre ; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre  ki ponazarjajo boj ; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom  ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov
4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti:   brati, napisati igro ; to igro so že večkrat uprizorili ; igrati Finžgarjevo igro Veriga ; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra ; radijska, televizijska igra / celovečerna igra  ki traja približno dve uri ; igra v treh dejanjih
// izvedba, uprizoritev takega dela:   gledati igro ; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser
5. ekspr., navadno s prilastkom  preračunljivo, navadno nezakonito delovanje:   spregledal je njegovo igro ; v tej igri se ni znašel ; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre
// z oslabljenim pomenom  delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka:   vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja
6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom  nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje:   igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna ; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči
●  publ.  žoga je zletela iz igre  iz prostora, določenega za igranje ; ekspr.  kraljevska igra  šah ; šport. žarg.  mehka igra  previdna, obzirna, neborbena igra ; ekspr.  igra narave  nenavaden, izjemen pojav v naravi ; dom igre in dela  prva leta po 1945  otroški vrtec ; šalj.  sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦  igr.  napovedati igro pri taroku  prevzeti vodstvo igre ; lit.  besedna igra  besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni ; debatna igra  v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje ; ljudska igra  ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi ; šport.  balkanske igre  športne prireditve balkanskih držav ; olimpijske igre  mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti, izmenično za poletne in zimske športe ; odprta igra  pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno ; igra preko kril, krilnih položajev  pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča ; zgod.  viteške igre  turnir

igráč   -a m ( á )
zastar. igralec :   strasten igrač pokerja / teniški igrači

igráča   -e ž ( á )
1. predmet, ki ga uporablja otrok za igranje:   kupovati otroku igrače ; polomljene, razbite igrače ; igrača iz blaga, lesa / trgovina z igračami / medvedek je njena najljubša igrača ; otroška igrača
// ekspr.  kar služi komu samo za (lahkomiselno) zabavo:   ves čas je bila njegova igrača / ljubezen ji je le igrača / otroka imajo le za igračo ; nož ni za igračo
2. ekspr.  lahkotno, igrivo delo, zlasti literarno:   ustvaril je tudi več literarnih igrač
3. ekspr., z rodilnikom  kar je v popolni oblasti koga, česa:   on je igrača svojih čustev, strasti / ladja je postala igrača valov
4. zastar. igranje , igra :   dnevi brezskrbnih igrač
●  ekspr.  puška postane v njegovih rokah igrača  zna jo zelo dobro uporabljati ; ekspr.  to (narediti) je zanj igrača  mu je zelo lahko (narediti) ; ekspr.  potegavščina je le nedolžna igrača  ni nič hudega ; ekspr.  ubijalske igrače  orožje

igráčar   -ja m ( ȃ )
izdelovalec ali prodajalec igrač:   igračarji in galanteristi

igráčarstvo   -a s ( ȃ )
obrt za izdelovanje igrač:

igráčast   -a -o prid. ( á )
nav. ekspr.  podoben igrači:   igračaste hiše ; majhna igračasta ladja / igračasta lopatica / otročji in igračast je  se (rad) igra

igráčica   -e ž ( á )
nav. ekspr. igračka :   kupiti lepo igračico ; hiše kakor igračice / pesem je duhovita igračica

igráčka   -e ž ( á )
manjšalnica od igrača:   dragocene igračke ; navita igračka / trgovina z igračkami / ženske so mu igračke / postal je igračka v njenih rokah / to igračko je natisnil brez dovoljenja

igráčkanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od igračkati se:   otrok se je naveličal igračkanja ; prostor za igračkanje / to je igračkanje, ne pa resno delo / takšna naloga je zanj igračkanje / igračkanje z besedami

igráčkar   -ja m ( ȃ )
1. ekspr.  kdor se (rad) igra:   ta otrok je velik igračkar / igračkar z besedami
2. igračar

igračkaríja   -e ž ( ȋ )
ekspr.  neresno, nekoristno, vsebinsko prazno ravnanje ali govorjenje:   takih igračkarij resen človek ne bi počel / ljubezenske igračkarije
// kar ima neresne, nekoristne funkcije:   ti strojčki so za zdaj same igračkarije
●  ekspr.  to (narediti) je zanj prava igračkarija  mu je zelo lahko (narediti)

igráčkast   -a -o prid. ( á )
nav. ekspr.  podoben igrački:   v rokah je nosila igračkast pladenj ; igračkaste hiše / igračkasti modeli tankerjev / bila je igračkasto bitje / ta snov je za učence igračkasta  zelo lahka / igračkast otrok  ki se (rad) igra

igráčkasto prisl. :
igračkasto razpostavljene hiše

igráčkati se   -am se nedov. ( ȃ )
ekspr.  igrati se:   fantek se je igračkal s psom ; igračka se kakor otrok / nehaj se že igračkati in začni resno delati / samo igračka se s teboj / v zadregi se je igračkal z jedilnim priborom

igrájčkati se   -am se nedov. ( ȃ )
ekspr.  igrati se:   ves dan se samo igrajčka in skače / samo igrajčka se z njo

igrálčev   -a -o  [ igrau̯čev- ]  prid. ( ȃ )
nanašajoč se na igralce:   igralčev nastop v komediji ; igralčeva mimika / to je bila igralčeva druga osebna napaka v tej tekmi / igralčevi prsti so nervozno mešali karte

igrálec   -lca  [ igrau̯ca ]  m ( ȃ )
1. kdor se ukvarja, navadno poklicno
a) z gledališko dejavnostjo:   biti, postati igralec ; dober, slab, znamenit igralec / dramski, filmski, gledališki igralec ; igralec v lutkovnem gledališču / odlični amaterski igralci
b) z določenim skupinskim športom:   igralec v državni košarkarski, nogometni reprezentanci / že vrsto let je teniški igralec / amaterski, profesionalni igralci
2. kdor umetniško poustvarja dramske like:   v tej predstavi so vsi igralci zelo dobro igrali ; maskirati igralca ; gledalci in igralci / glavni  ki igra glavno , stranski igralec  ki igra stransko vlogo
3. kdor je dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih:   v finalni tekmi so domači igralci zmagali ; zaradi grobe igre so igralca izključili / nasprotni igralci ; rezervni igralci
4. kdor se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo:   vsi igralci so stopili v krog ; eden od igralcev je moral počepniti ; goljufiv igralec / hazardni igralec ; igralec na srečo
5. ekspr.  kdor zna dobro predstaviti in uveljaviti svoje znanje, sposobnosti:   novi igralec na področju mobilne telefonije ; veliki igralec na trgu nafte in plina v Evropi ; z mrežo trgovin so postali glavni igralec na globalnem trgu
6. ekspr.  kdor se pretvarja, hlini:   znal je ostati igralec ; bil je rojen igralec
♦  gled.  karakterni igralec  ki igra karakterne vloge ; šport.  krilni igralec  ki igra na desni ali levi strani, navadno v napadalni vrsti ; vezni igralec  ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu

igrálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na igro:   slabi igralni pogoji / poznati igralna pravila / ekspr.  polastila se ga je igralna mrzlica / partija šaha se je končala v predvidenem igralnem času / igralni in športni prostori / igralni avtomat ; igre z igralnimi kamenčki, ploščicami ; igralna deska ; igralne karte ; velika igralna miza ; igralna palica pri hokeju ; narisati igralno polje / igralni plošček  majhna ploščata naprava za igranje nekaterih računalniških igric

igralíšče   -a s ( í )
star. igrišče :   tekmovalci so prihajali na igrališče / otroško, športno igrališče ; teniško igrališče

igrálka   -e  [ igrau̯ka ]  ž ( ȃ )
1. ženska, ki se ukvarja, navadno poklicno
a) z gledališko dejavnostjo:   postala je dobra igralka / filmska, gledališka igralka / v tej vlogi je nastopila mlada, nadarjena igralka
b) z določenim skupinskim športom:   najboljša igralka ekipe se je zelo poškodovala / igralka namiznega tenisa
2. ženska, ki umetniško poustvarja dramske like:   maskirati igralko / glavna  ki igra glavno , stranska igralka  ki igra stransko vlogo
3. ženska, ki je dejavna v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih:   zmagale so domače igralke / nasprotne igralke ; rezervna igralka
4. ženska, ki se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo:   vsi igralci in igralke so se morali prijeti za roke / hazardna igralka

igrálnica   -e ž ( ȃ )
1. podjetje, ustanova, ki se ukvarja z organizacijo hazardnih iger:   kapital je vložil v igralnico / ves denar je zapravil v igralnicah / igralnica je že odprta  kraj, prostor za hazardne igre
2. soba, prostor za igranje družabnih ali otroških iger:   pospraviti igralnico ; učilnica in igralnica

igrálničar   -ja m ( ȃ )
lastnik igralnice:   hotelirji in igralničarji / spletni igralničar

igralnína   -e ž ( ī )
1. znesek, ki se plača za uporabo igrišča:   prijavnina vključuje startnino, igralnino ter večerjo ; dnevna, letna igralnina
2. šport.  znesek, ki ga tekmovalec dobi ali plača za nastop na športnem tekmovanju; startnina :   zmagovito moštvo naj bi dobilo deset tisoč evrov igralnine

igrálniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na igralnico ali igralništvo:   igralniški gost ; igralniška dejavnost / igralniško podjetje

igrálništvo   -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organizacijo iger na srečo:   razvoj igralništva ; zakon o igralništvu ; koncesija za igralništvo

igrálo   -a s ( á )
priprava, navadno pritrjena, namenjena otrokom za igranje:   postaviti nova igrala ; otroško igrišče s peskovnikom, bazenčkom in igrali / otroška igrala

igrálski   -a -o  [ igrau̯ski tudi igralski ]  prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na igralce ali igralstvo:   igralski kostumi, rekviziti ; bogata igralska garderoba / igralski talent ; dobra igralska kreacija / igralski poklic ; obvladati igralsko tehniko / igralski ansambel ; potujoča igralska družina / akademija za igralsko umetnost
2. igralen :   nova igralska deska ; igralske karte

igrálsko prisl. :
delo je igralsko poglobil ; vsako besedo je po igralsko poudarjal

igrálstvo   -a  [ igrau̯stvo in igralstvo ]  s ( ȃ )
1. dejavnost (gledaliških) igralcev:   nastanek in rast slovenskega igralstva ; razcvet igralstva / šele po dolgih letih igralstva se je odločil za drug poklic / ima smisel za igralstvo  igranje
// (gledališki) igralci:   domače poklicno igralstvo ; uspeh našega igralstva
2. (gledališko) igranje:   utemeljitelj sodobnega igralstva / skušal je posnemati njegovo igralstvo

igránje   -a s ( ȃ )
glagolnik od igrati:
a) predstava se je odlikovala po dobrem igranju ; poklicno igranje pri filmu, v gledališču / usklajeno igranje nogometne reprezentance / navduševati se za igranje taroka
b) iz sobe se je slišalo igranje na klavir ; petje in igranje / spoznati tehniko igranja na glasbilo, godalo
c) veselo igranje in razgrajanje otrok / prostor, soba za igranje / to delo je le igranje

igráti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
a) dramski tekst:   že dalj časa igrajo Hamleta ; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana  vlogo Jermana ; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli
b) glasbeno delo:   igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta  zna igrati dela teh avtorjev
2. povzročati glasbo z glasbilom:   ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino ; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir  zna igrati (na) klavir
3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih:   igrati hokej ; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ.  naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem,  publ.  proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva  nastopala, tekmovala
4. biti dejaven v določeni
a) družabni igri:   že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok ; igrati šah / igrati za denar
b) igri za denar:   igrati športno stavo ; redno igra tombolo / igra na loteriji  stavi / ekspr.  samo popiva in igra
5. ukvarjati se, navadno poklicno
a) nepreh.  z gledališko dejavnostjo:   igra že več let ; že dolgo igra v mestnem gledališču ; zelo dobro, slabo igra / pog.  igrati pri filmu / igra v operi
b) z določenim skupinskim športom:   še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro
6. ekspr.  pretvarjati se, hliniti:   ves večer je samo igrala ; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo
7. ekspr., z dajalnikom  delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
a) močnega razburjenja:   mišice na licih so ji igrale ; od napora so mu igrale žile na sencih
b) prijetnega vznemirjenja, veselosti:   prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb.  vse v njej je igralo  bila je zelo vesela, dobro razpoložena
8. ekspr., s prislovnim določilom  biti opazen, viden:   na njenem obrazu je igral nenavaden izraz ; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh
// biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju:   svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah
●  pog.  v kinu Union igra zelo dober film  se predvaja, je ; ekspr.  srce mu igra od veselja  zelo je vesel ; pog., ekspr.  to ne igra nobene vloge  to ni važno, je nepomembno ; zastar.  igrati kolo  plesati ; ekspr.  igrati komedijo  delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega ; ekspr.  igrati prvo violino  biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč ; ekspr.  igrati na dve karti  zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to ; ekspr.  igrati na vse ali nič  pri igri s kartami  igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja ; igrati na borzi  špekulirati s padanjem in dviganjem cen ; ekspr.  igrati z odprtimi kartami  javno, odkrito kazati svoje namene
♦  glasb.  igrati forte, piano ; igr.  igrati  pri igri s kartami  prevzemati, prevzeti vodstvo igre ; šah.  igrati z belimi, črnimi figurami ; šport.  moštvi sta igrali neodločeno

igráti se 
1. udeleževati se otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo:   deklice se igrajo,  zastar.  igrajo ; otroci so se igrali na dvorišču ; brezskrbno se je igral s svojim bratcem / pojdi ven in se igraj / igrati se z avtomobilčki, punčko, žogo / vse popoldne se igra z otrokom / mačka se igra s klobčičem volne ; pren., ekspr.  veter se je igral z listjem
// preh.  udeleževati se otroške, navadno skupinske dejavnosti, ki ima določena pravila:   otroci se igrajo razne igre ; igrati se slepe miši, skrivalnice
// ekspr.  neresno, brez večjega zanimanja ukvarjati se s čim:   že celo uro se samo igra in nič ne naredi ; nehaj se že igrati in začni resno delati / nimaš časa igrati se s tem  pretirano dolgo in natančno ukvarjati se s tem
2. v zvezi s s, z   nehoteno premikati kaj in s tem izražati zadrego, vznemirjenje:   zamišljeno se je igrala z obeskom na verižici ; nervozno se je igral s prsti ; ves čas pogovora se je igral z vžigalnikom / neprestano se igra s ključi
3. ekspr., v zvezi s s, z   imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa:   samo igra se z ljubeznijo ; ne igraj se z zdravjem / igrati se z življenjem / dekle se samo igra s fantom  ni resno zaljubljena vanj
// biti v popolni oblasti koga, česa:   strast se igra z njim / lahko se igra z njo, kakor hoče
●  evfem.  igrati se  ljubezensko, spolno izživljati se ; ekspr.  igrati se slepe miši, skrivalnice  ne govoriti, ne ravnati odkrito ; ekspr.  igrati se z besedami  uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav ; ekspr.  s to mislijo se je dolgo igral  o tem je dolgo premišljal ; ekspr.  igrati se z ognjem, smrtjo  lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti ; ekspr.  z rimami se kar igra  dela jih z lahkoto, brez težav

igráje 
1. deležnik od igrati:   godba je odšla naprej, igraje koračnico ; fantiči so igraje se tekali med množico
2. ekspr.  izraža, da kdo kaj dela, opravi z lahkoto, brez težav:   igraje opravlja svoje delo ; igraje je vse pospravil ; igraje so zavzeli trdnjavo

igrajóč  -a -e:
odšel je domov, igrajoč užaljenost ; gledal je igrajoče se otroke

igrán  -a -o:
kvaliteta igranih del v gledališču ; dobro, pogosto igrana skladba ; njegova jeza je bila igrana
♦   film.  igrani film  film, v katerem nastopajo igralci

igràv   -áva -o prid. ( ȁ á )
igriv :   igravi in razposajeni otroci ; zmerom je vesel in igrav / igravo valovanje morja

igrávost   -i ž ( á )
igrivost :   občudoval je njegovo igravost / igravost valov

ígrc   -a m ( ȋ )
star. godec , muzikant :   potujoči igrc

ígrica   -e ž ( ȋ )
manjšalnica od igra:   otroka je naučil različnih igric / v šoli pripravljajo igrico / igrati igrice / zabavna lutkovna igrica / računalniška igrica  igra na osebnem računalniku, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu

ígričar   -ja m ( ȋ )
kdor (rad) igra igre, računalniške igrice:   izdelek je namenjen zahtevnejšim igričarjem ; predani, zagrizeni igričarji ; računalnik za igričarje

ígričarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na igričarje, igre ali računalniške igrice:   igričarski računalnik ; igričarska miška, tipkovnica ; igričarska revija, industrija ; igričarsko tekmovanje

igríšče   -a s ( í )
prostor za športne igre:   napraviti, urediti igrišče ; kot, meja, rob igrišča / igrati, tekmovati na domačem, tujem igrišču / nogometno, teniško igrišče ; šolsko igrišče ; igrišče za golf, košarko / športno igrišče
●   publ.  domače moštvo je gospodarilo na igrišču  vodilo, usmerjalo igro ; publ.  sodnik je pokazal na sredino igrišča  priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča
♦   šport.  izčrtati igrišče  narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki
// navadno v zvezi otroško igrišče   prostor, namenjen otrokom za igranje:   sodobno opremljeno otroško igrišče ; rekviziti za otroško igrišče

igríščen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na igrišče:   igriščne naprave / igriščna travna mešanica

igríški   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od igrišče:   igriške priprave

igrív   -a -o prid. ( ī í )  nav. ekspr.
1. ki se (rad) igra:   igrivi pasji mladiči ; živahen in igriv otrok / mehki igrivi prsti
2. ki se hitro, lahkotno giblje, premika:   igrivi valovi ; igrive pomladne sapice / igrive sence na stropu / njen igrivi korak  lahkotni
3. ki izraža, kaže veliko spretnost, hitrost v kombiniranju:   igriva fantazija / znan je bil zaradi svoje igrive duhovitosti

igrívo prisl. :
voda se je igrivo pretakala po kamenju

igrívost   -i ž ( í )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost igrivega:   igrivost otrok / polastila se ga je vesela igrivost ; občudoval je njeno prisrčno igrivost / igrivost valov / domišljijska igrivost

igrokàz   -áza m ( ȁ á )
zastar.  (gledališka) igra, drama:   napisati, uprizoriti igrokaz / gledati igrokaz

igrotéka   -e ž ( ẹ̑ )
sistematično urejena zbirka različnih iger, igrač:   v igroteki imajo več kot štiri tisoč iger
// urejen prostor za hranjenje, izposojo različnih iger, igrač:   v knjižnici so odprli igroteko

ígrski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na igra 4:   igrski repertoar / izčrpna igrska predstavitev / pisatelj igrskih del  iger

íguman   -a m ( ȋ )
v Pravoslavni cerkvi  predstojnik samostana:   postavili so ga za igumana

igvanodón   in  igvanodónt -a m ( ọ̑ )
pal.  velik rastlinojedi dinozaver s koničastima palcema za obrambo in dvonožno ali štirinožno hojo:   čreda igvanodonov ; fosili igvanodona

ìh   medm. ( ȉ )
izraža zavrnitev, nejevoljo:   ih, ti vražji otroci ; ih no, tako ostra si!

íhaha 1   -- m ( ȋ )
šalj. konj :   sosedovi so zaklali ihaha / malokdaj jedo meso, pa še takrat navadno ihaha  konjsko meso

íhaha 2   medm. ( ȋ )
posnema glas konja:   ihaha, rezgeta konj

ihnévmon   -a m ( ẹ̑ )
zool.  zlasti v severni Afriki živeča majhna zver, ki se hrani s kačami, ptiči, Herpestes ichneumon:

íhta   -e ž ( ī )
1. močna, krčevita jeza:   lotevala se ga je ihta ; ihta ga je minila ; ekspr.  popadla ga je divja, uničevalna ihta / v ihti kaj narediti, reči ; ekspr.  z vso ihto je izgovoril te besede
2. ekspr.  velika vnema, zagnanost:   polotila se ga je delovna ihta ; ves je gorel od ihte / z veliko ihto je tolkel po grči
3. močen, krčevit jok:   prevelika ihta mu je vzela besedo / v ihti ji je drgetalo telo
4. ekspr.  ihtav človek:   pusti to ihto / počivaj malo in ne bodi taka ihta / kot nagovor  ihta ihtava

íhtast   -a -o prid. ( ī )
ihtav :   ihtast človek / nervozne ihtaste kretnje

íhtasto prisl. :
vrgla je denar na mizo in ihtasto odšla

íhtati   -am nedov. ( ī )
nar. zahodno hlipati :   še vedno je stal v kotu in ihtal

íhtav   -a -o prid. ( ī )
ki je v stanju ihte:   tako je bil ihtav, da bi vse razbil / to je ihtav človek, otrok / postal je ihtav in nepopustljiv / v nagovoru  ihta ihtava
// ki izraža, kaže ihto:   govoril je z ihtavim glasom ; z ihtavo kretnjo ga je odrinil / ihtava naglica, nestrpnost

íhtavo prisl. :
ihtavo je delal ; ihtavo jokati ; kaj te briga, je rekla ihtavo

íhtavec   -vca m ( ī )
ekspr.  ihtav človek:   ne bodi tak ihtavec

íhtavost   -i ž ( ī )
lastnost, značilnost ihtavega človeka:   njegova nerazsodnost in ihtavost / ihtavost kretenj / vsa ihtavost mu je izginila iz glasu

íhten   -tna -o prid. ( ī )
star. ihtav :   ta otrok je ihten

ihtênje   -a s ( é )
glagolnik od ihteti:   iz sobe se je slišalo ihtenje / pridušeno, tiho ihtenje

ihtéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
močno, krčevito jokati:   ves večer je neutolažljivo ihtela ; samo ihti in stoka ; ihtela je kot majhen otrok
// knjiž. jokati :   mati je tiho ihtela ; pretresljivo ihteti
●  knjiž.  oče, ne bom več! je ihtel  ihte govoril

ihté :
ihte govoriti

ihtèč  -éča -e:
ihteč je zbežal ; z ihtečim glasom je govorila

ihtiól   -a m ( ọ̑ )
farm.  gosta katranasta tekočina, rabljena kot zdravilo proti kožnim boleznim:   kupiti ihtiol ; natreti, zdraviti z ihtiolom ; krema, ki vsebuje ihtiol

ihtiólen   -lna -o  ( ọ̑ )
pridevnik od ihtiol:   ihtiolno mazilo

ihtiológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za ihtiologijo, riboslovec:   priznani, znani ihtiolog ; biolog, potapljač in ihtiolog

ihtiologíja   -e ž ( ȋ )
veda o ribah, riboslovje:   posvetiti se ihtiologiji

ihtiólov   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od ihtiol:   ihtiolovo mazilo

ihtióza   -e ž ( ọ̑ )
med.  kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice, ribja koža:

ihtiozáver   -vra m ( á )
pal.  velika izumrla morska žival, podobna ribi:   okostje ihtiozavra

íhtiti se   -im se nedov. ( í ī )
star.  zelo se jeziti:   smejali so se, on pa se je ihtil ; kar naprej se samo ihti

ihtív   -a -o prid. ( ī í )
ihtav :   ihtiva maščevalnost, nestrpnost / govoril je z ihtivim glasom / postala je zelo ihtiva

ihtívo prisl. :
ihtivo se ga je oklepala

ihtívost   -i ž ( í )
ihtavost :   pri delu se je poznala njegova ihtivost

ihtljáj   -a m ( ȃ )
knjiž.  kratek, sunkovit glas:   globok ihtljaj se mu je izvil iz prsi / ihtljaj ji je pretrgal besedo

ihtljív   -a -o prid. ( ī í )
ihtav :   slišalo se je ihtljivo loputanje z vrati

ijékavec   -vca m ( ẹ̄ )
jezikosl.  kdor govori ijekavščino:   ekavci in ijekavci

ijékavski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na ijekavce ali ijekavščino:   ijekavsko narečje

ijékavščina   -e ž ( ẹ̄ )
jezikosl.  skupina jugozahodnih in osrednjih štokavskih govorov z zameno ije ali je za nekdanji jat:   ekavci in ijekavci

íjevski   -a -o prid. ( ī )
jezikosl.  nanašajoč se na glas i:   ijevski samoglasnik / ijevska osnova  osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -i ; ijevska sklanjatev

íkanje   -a s ( ī )
jezikosl.  izgovarjanje glasu i namesto e:   ikanje v rovtarskih govorih ; akanje, ukanje in ikanje

íkavec   -vca m ( ī )
jezikosl.  kdor govori ikavščino:

íkavski   -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na ikavce ali ikavščino:   ikavsko narečje

íkavščina   -e ž ( ī )
jezikosl.  skupina zahodnih štokavskih ali dalmatinskih čakavskih govorov z zameno i za nekdanji jat:

ikebána   -e ž ( ȃ )
skupek navadno nesimetrično razporejenih, harmonično učinkujočih cvetlic, rastlin:   aranžirati, narediti ikebano
// tako urejanje cvetlic, rastlin:   pravila ikebane

ikóna   -e ž ( ọ̑ )
1. v vzhodni cerkvi  nabožna, sveta podoba:   pred ikonami so gorele sveče ; okajena, stara, zlata ikona ; ruske ikone ; ikona bogorodice
2. s prilastkom  predstavnik določenega področja popularne kulture, ki je širše znan in visoko cenjen:   modna ikona ; ameriške pop ikone ; velja za ikono slovenskega športa
3. rač.  grafični lik, sličica na zaslonu (elektronske) naprave, s katero se požene program, izvede določena funkcija, nastavitev, izbira:   klikniti ikono ; z ikonami in imeni pod njimi je označena pot do izbrane datoteke ; ikona datoteke, mape, programa ; bližnjice in ikone na namizju

ikonobórec   -rca m ( ọ̑ )
zgod. ikonoklast

ikonobórstvo   -a s ( ọ̑ )
zgod. ikonoklazem

ikonografíja   -e ž ( ȋ )
um.  oblikovne in vsebinske sestavine likovnega dela:   po svoji ikonografiji so te slike še romanske / ta prizor je znan v krščanski ikonografiji
// veda o tem:

ikonográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ikonografijo:   ikonografski izvor Mrtvaškega plesa v Hrastovljah ; ikonografske značilnosti / Kristusovo rojstvo je stara ikonografska snov

ikonográfsko prisl. :
slika je ikonografsko zanimiva

ikonoklást   -a m ( ȃ )
zgod.  pristaš ikonoklazma:   spor med ikonoklasti in njihovimi nasprotniki ; pren., knjiž.  ta človek je ikonoklast, ki mu lepota nič ne pomeni

ikonoklástičen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na ikonoklaste ali ikonoklazem:   ikonoklastični boji / znašel se je v ikonoklastični atmosferi mladih ljudi

ikonoklázem   -zma m ( ā )
zgod.  nazor, gibanje, ki nasprotuje čaščenju nabožnih, svetih podob:   bizantinski ikonoklazem 8. in 9. stoletja ; protestantski ikonoklazem

ikonopísec   -sca m ( ȋ )
um.  kdor slika ikone:   stari ruski ikonopisci

ikonoskóp   tudi  ikonoskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
rad.  snemalna elektronka pri starejših televizijskih kamerah:

ikonostás   -a m ( ȃ )
v vzhodni cerkvi  stena z ikonami, ki ločuje oltar od prostora za vernike:   sveče so osvetljevale ikonostas ; dragocen, razkošen ikonostas

ikónski   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od ikona:   ikonsko slikarstvo

ikozaéder   -dra m ( ẹ́ )
geom.  telo, ki ga omejuje dvajset skladnih enakostraničnih trikotnikov, dvajseterec:   površina ikozaedra

íkra   -e ž ( í )
1. nav. mn.  spolna celica, iz katere se razvije riba:   ribe ležejo, odlagajo ikre ; ikre beluge, jesetra ; ob bregovih rek je polno iker / nasoljene ikre ; škatle s sardinami, ikrami in slaniki
2. zool.  ličinka trakulje:   svinjsko meso z ikrami

íkrast   -a -o prid. ( í )
ikrav :   ikrasto meso
♦   les.  ikrasti les  les z vzorcem, podobnim ikram

íkrav   -a -o prid. ( í )
ki ima ikre:   jesti ikravo meso / ikrave ribe

íkravost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost ikravega:   ikravost mesa

ikríti se   -ím se nedov. ( ī í )
knjiž.  drstiti se:   postrvi se ikrijo

íkrn   -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz iker:   okrog ločja se je naredil ikrn obroč

íkrnica   -e ž ( ȋ )
rib.  ribja samica:   mladice in ikrnice

íks   -- v prid. rabi ( ȋ )  ekspr.
1. katerikoli , poljuben :   če vprašaš iks človeka, ti bo tako odgovoril
// pog., navadno v zvezi z neki   ki ni znan ali se noče, ne more imenovati:   ta znanka ni bila kar neka iks ženska
2. v prislovni rabi  izraža veliko količino, množino:   iks ljudi me je že vprašalo ; že na iks primerih sem ti to pojasnil ; sam.:  ima noge na iks  po obliki podobne črki X;  prim. x

íksast   -a -o prid. ( ȋ )
ekspr.  po obliki podoben črki X:   močno iksaste noge ima, težko, da bi se še popravile / iksasta kolena in ukrivljena hrbtenica so večkrat posledica pomanjkanja vitaminov
♦   vet.  iksasta stoja  stoja pri živalih z navznoter ukrivljenimi nogami

íkskrat   prisl. ( ȋ )
ekspr. velikokrat , mnogokrat :   to sem ti že ikskrat razložil

ikt   gl. iktus

íkterus   -a m ( ȋ )
med. zlatenica :   imeti ikterus

íktičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na ikt; naglašen , poudarjen :   iktični zlogi / nenaglašenost iktičnih mest še bolj poudarja ritmično nasprotje

íktus   in  íkt -a m ( ȋ )
jezikosl.  naglašeno mesto v metričnem vzorcu:   iktus na koncu verza

íl   -a m ( ī í )
star. ilovica :   il se sesede, strdi / pri hoji se je vdiral v il

ìlegála   -e ž ( ȉ-ȃ )
organizirano politično delovanje, ki ga oblast prepoveduje:   na okupiranem ozemlju je bila ilegala zelo močna ; razvoj ilegale / publ.  ilegala je bila o vsem obveščena  ilegalci
// navadno s predlogom  stanje, za katerega je značilno tako delovanje:   bojevati se iz ilegale ; organizacija, stranka je prešla v ilegalo / publ.  organizacija je bila v ilegali  ilegalna

ìlegálec   -lca m ( ȉ-ȃ )
kdor je v ilegali:   njen dom je postal zatočišče ilegalcev ; begunci in ilegalci

ìlegálen   -lna -o prid. ( ȉ-ȃ )
1. nanašajoč se na ilegalo:   ilegalni revolucionarni krožki ; bilo je več ilegalnih sestankov / ilegalna partijska tiskarna / ilegalna brošura / ilegalno delo, delovanje
2. ki ni legalen, nezakonit:   ta prestop državne meje je bil ilegalen

ìlegálno prisl. :
kako je prestopil mejo: legalno ali ilegalno

ìlegálka   -e ž ( ȉ-ȃ )
ženska, ki je v ilegali:   v hiši so skrivali ilegalko

ìlegálnost   -i ž ( ȉ-ȃ )
lastnost, značilnost ilegalnega:   ilegalnost organizacije, stranke / bil je že v ilegalnosti  ilegali

ìlegitímen   -mna -o prid. ( ȉ-ȋ )
knjiž. nezakonski , nezakonit :   ilegitimni otrok / ilegitimna vlada

íleus   -a m ( ȋ )
med.  delna ali popolna neprehodnost črevesa:   ugotoviti vzrok ileusa

ílindénski   -a -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
zgod., v zvezi ilindenska vstaja   vstaja makedonskega naroda proti Turkom, ki se je začela 2. avgusta 1903:

ilírec   -rca m ( ȋ )
pristaš ilirizma:   navdušen ilirec

ilirízem   -zma m ( ī )
v prvi polovici 19. stoletja  kulturnopolitično in narodnostno gibanje, zlasti na Hrvaškem s težnjo po združitvi južnih Slovanov:   pristaš ilirizma ; razmerje slovenstva do ilirizma / hrvaški ilirizem

ilírski   -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na ilirce ali ilirizem:   navdušenost za ilirske ideje / ilirsko gibanje / ilirski jezik
2. nanašajoč se na Ilire:   ilirske naselbine / ilirska plemena
♦  bot.  ilirski meček  rastlina s pokončnimi listi in rdečimi cveti v klasih, ki raste po vlažnih travnikih, Gladiolus illyricus ; zgod.  Ilirske province  upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvaškega ozemlja

ilírstvo   -a s ( ȋ )
zgod. ilirizem :   zagovornik ilirstva

ilírščina   -e ž ( ȋ )
ilirski jezik:   Prešeren je odklonil ilirščino

iljúšin   -a m ( ȗ )
rusko potniško letalo, imenovano po konstruktorju Iljušinu:   iljušin je pristal, vzletel ; potovati z iljušinom

ilmenít   -a m ( ȋ )
min.  temno rjava rudnina železov titanat:

ílnat   -a -o prid. ( ȋ )
ilovnat :   ilnata tla / ilnata zemlja

ílo   -a s ( í )
star. ilovica :   mokro ilo / koča iz ila

ílov   -a -o prid. ( í )
star. ilovnat :   ilova prst, zemlja

ilovák   -a m ( á )
nar. belokranjsko ilovica :   debela plast ilovaka

íloven   -vna -o prid. ( í )
star. ilovnat :   ilovne njive

ílovica   -e ž ( í )
težka, manj rodovitna prst iz gline, pomešane s peskom:   noge so se mu ugrezale v ilovico ; mastna, mokra ilovica ; debele plasti ilovice / peščena ilovica / koča, tla iz steptane, zbite ilovice / gnesti, sušiti ilovico  glino

ílovičast   -a -o prid. ( í )
star. ilovnat :   ilovičasta brazda / ilovičasta zemlja

ílovičen   -čna -o prid. ( í )
zastar. ilovnat :   ilovična zemlja

ílovičnica   -e ž ( í )
voda na ilovnatem svetu:   ilovičnica na polju se je posušila

ílovina   in  ilovína -e ž ( í; í )
zastar. ilovica :   kopati ilovino

ilovíšče   in  ílovišče -a s ( í; í )
kraj, prostor, kjer se koplje ilovica:   vaško ilovišče

ílovka   -e ž ( í )
1. nar. ilovica :   rjava, vlažna ilovka / kopati ilovko
2. knjiž., ekspr.  koča iz ilovice:   sedeli so na kamnih pred svojimi ilovkami

ílovnat   -a -o prid. ( í )
1. bogat z ilovico:   ilovnat svet ; trda ilovnata tla / ilovnata zemlja
2. ki je iz ilovice:   ilovnata koča / ilovnati izdelki  glinasti / ekspr.  bili so oblečeni v srajce ilovnate barve

ílovnato prisl. :
ilovnato rumen

ílovnica   -e ž ( í )
kraj, prostor, kjer se koplje ilovica:   delati v ilovnici

ilovnjáča   -e ž ( á )
knjiž., ekspr.  koča iz ilovice:   stopiti v ilovnjačo

iluminácija   -e ž ( á )
1. knjiž.  dekorativna, slavnostna razsvetljava:   iluminacija glavnega mesta za praznik / rakete za iluminacijo
// razsvetljava sploh:   izboljšati iluminacijo ulic
2. um., v srednjem veku  slikarski okras rokopisa:   iluminacija kodeksov

iluminát   -a m ( ȃ )
knjiž. razsvetljenec , prosvetljenec :   tudi on je bil iluminat
♦   zgod.  pripadnik prostozidarstvu podobnega gibanja, ki je bilo zlasti razvito v 17. in 18. stoletju

iluminátor   -ja m ( ȃ )
um., v srednjem veku  kdor slikarsko krasi rokopis:   iluminator antifonarija
♦  teh.  okno na vesoljski ladji ali batiskafu za opazovanje zunanjega prostora, okolja

iluminatóren   -rna -o prid. ( ọ̑ )
um. iluminatorski :   iluminatorni okras listine

iluminátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na iluminatorje ali iluminacijo:   te inicialke so narejene v isti iluminatorski šoli / iluminatorska umetnost

iluminírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. knjiž.  dekorativno, slavnostno razsvetliti:   iluminirati mesto
2. um., v srednjem veku  slikarsko okrasiti rokopis:   iluminirati kodeks

iluminíran  -a -o:
iluminirana knjiga ; vse obrežje je bilo iluminirano

ilustrácija   -e ž ( á )
1. risba, slika kot pojasnilo, okras (tiskanega) besedila:   izdelati, narediti ilustracije ; knjižna ilustracija ; ilustracija povesti ; ilustracija k pesmim ; knjiga z ilustracijami / slikar je razstavil svoje ilustracije
// ilustrirana revija:   brala je stare ilustracije
2. glagolnik od ilustrirati:   ukvarjal se je z ilustracijo knjig
3. kar zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoritev:   ta dogodek je dobra ilustracija razmer ; služiti kot ilustracija ; kot ilustracijo svojih misli je navajal njegove besede / v ilustracijo, za ilustracijo kaj navesti, povedati ; elipt.  razvoj matematike je velikanski – samo primer za ilustracijo / njegove slike so sugestivna ilustracija tistega časa / glasbena ilustracija  glasba, ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev ali nastop; odlomek glasbenega dela, ki predstavlja posameznega skladatelja, celo dobo

ilustracíjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ilustracija 1:   knjiga je prvovrsten ilustracijski izdelek
♦   papir.  ilustracijski papir  močno satiniran papir za tiskanje ilustracij

ilustratíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ilustracijo:
a) ilustrativni del knjige je vsakomur razumljiv / njegovo ilustrativno delo je obsežno / uporabljen je ilustrativni material iz prve izdaje
b) razstavljeni predmeti so bili ilustrativna pomoč besedi / ilustrativna pripomba / ilustrativna glasba ; nav. slabš.  nastopiti zoper ilustrativno literaturo
// značilen in poučen hkrati:   zelo ilustrativen primer, zgled ; podatki so ilustrativni
♦   jezikosl.  ilustrativno gradivo v slovarju  krajši (stavčni) odlomki iz dejanske rabe

ilustratívno prisl. :
ilustrativno prikazati probleme / v povedni rabi  ilustrativno za njegovo miselnost je, če povemo, da z nikomer ne soglaša

ilustratívnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost ilustrativnega:   trudil se je za ilustrativnost svojega govora / pretirana ilustrativnost skladbe

ilustrátor   -ja m ( ȃ )
kdor ilustrira:   knjižni ilustrator ; ilustrator in karikaturist Hinko Smrekar / pisatelj je literarni ilustrator preteklosti

ilustrátorka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki ilustrira:   dela pri založbi kot ilustratorka ; ilustratorka otroških knjig

ilustrátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ilustratorje:   ilustratorsko delo

ilustrírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. izdelati, narediti ilustracije:   knjigo je ilustriral domači slikar ; ilustrirati novelo, povest / pozna se mu, da je že dosti ilustriral
2. napraviti, da kaj zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoriti:   te številke najbolje ilustrirajo stanje poljedelstva ; ilustrirati misel na primerih, ob primerih ; ilustriral je, kako take sile škodujejo vsemu delovanju ; ilustrirati z nekaj podatki / skladatelj zna sijajno ilustrirati posamezna razpoloženja ; s ploskanjem in gibi so otroci ilustrirali vsebino pesmi

ilustríran  -a -o:
knjiga je bogato ilustrirana / ilustrirani časopis, tednik ; ilustrirana revija  revija z mnogimi ilustracijami in slikami, ki jih pogosto pojasnjuje le kratko besedilo

iluzíja   -e ž ( ȋ )
predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo , samoprevara :   to spoznanje mu ni dovoljevalo nobene iluzije ; sanje in iluzije mladih ; moč iluzije / ni mi hotel vzbujati iluzij ; ekspr.:  vse je samo iluzija ; vdajati se iluzijam / ekspr.  živeti v iluzijah
●   ekspr.  ne delaj si iluzij o njem  ne predstavljaj si ga boljšega, kot je
// knjiž., navadno z rodilnikom  kar daje videz, vtis resničnosti:   nastala je iluzija gibanja ; umetnik je ustvaril iluzijo globine, prostora / iluzija resničnosti, sreče